Interni časopis Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana december 2020 | št. 06
45 let tovarne zdravja
"Iskrena hvala Vam, drage sestre"
Slovenska vojska, zaveznik v epidemiji
Sporočilo športnikov: V slogi je moč
Neprecenljiva pomoč prostovoljcev
V spomin: Zora Konjajev
3 UVODNIK:
Elizabeta Bobnar Najžer, predsednica sveta pacientov UKCL AKTUALNO
4 45 let tovarne zdravja, prelitih v radijske valove 6 Pogovor z Janezom Poklukarjem na Valu 202 8 Kako sem prebolela covid-19
9 Fotoreportaža Matej Povše: UKCL v drugem valu covid-19 10 Miti in dejstva o cepivih proti covid-19
11 Pismo Staneta Mesca: »Iskrena hvala Vam, drage sestre«
12 Slovenska vojska v času epidemije: »Tudi v drugem valu ohranjamo zmogljivosti in izvajamo vse naloge«
13 Predsednik Pahor vročil Jabolko navdiha prof. dr. Andreju Janežu 14 Slovenski športniki pozivajo: skupaj premagajmo korono!
15 Covid-19 in kognitivne motnje 15 Bojana Beović na čelu zbornice
STROKOVNO
16 Ljubljanski grad na svetovni dan nedonošenčkov vijolično osvetljen 17 Svetovni dan antibiotikov: Ohranimo učinkovitost antibiotikov 18 Življenje z luskavico: Ob uspešnem zdravljenju lahko dosežemo
zelo dobre rezultate UTRIP UKCL
19 Reševalci, zdravniki, policisti in gasilci so enotni:
»Varujmo življenja, vozimo trezni!«
19 "Muzejska" najdba v garaži reševalcev 20 »Prostovoljstvo mi daje osebno zadovoljstvo«
21 V bolnišnični šoli na pomoč otrokom zaposlenih 21 Dobre želje in lepe misli bolniškega duhovnika 21 Donacija Nomaga reševalcem UKCL
22 Wuhobrani za ušesa zdravstvenih delavcev 22 Čebelarji za male sladkorne bolnike
23 Zahvala po obnovi dela starega OP bloka na Ortopedski kliniki 23 Končana 3a-faza gradnje Urgentnega kirurškega bloka 24 Ideje za praznično obloženo mizo iz kuhinje UKCL 26 IN MEMORIAM: prof. dr. Zora Konjajev, dr. med.;
prof. dr. Božo Kralj , dr. med.; mag. Rajko Črnivec, dr. med.;
Irena Šimon, Klavdija Bučar, Tanja Lož 29 KAJ MENIJO O NAS
34 SPONZOR KRIŽANKE: Založba Chiara predstavlja V opoju narcisa 36 NAGRADNA KRIŽANKA
kazalo
Decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh treh zborov z veliko večino sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki mu je sledil plebiscit 23. decembra 1990.
Potekal je tudi v UKC Ljubljana (glasovanje na fotografiji Joca Žnidar- šiča). Na njem smo prebivalci Sloveniji izkazali neverjetno enotnost, kako reševati svojo prihodnost. Ob tokratnih lepih prednovoletnih že- ljah vam čestitamo ob dnevu samostojnosti in enotnosti.
SPUKC - Sindikat zdravstva Slovenije je v izvedbi s teatrom Cizamo in v sodelovanju z UKC Ljubljana več kot 180 otrokom iz vse Slovenije uspel pričarati kanček prazničnega vzdušja prek videokonference na daljavo. Obiskal jih je dobri mož, se z njimi pošalil, jim povedal pravljico in z vsemi skupaj zapel pesmico. Foto: Andrej Dočinski
Pogum nam vlivajo tudi spodbudne misli, kakršne smo prejeli od Marte z Blok. Iskrena hvala!
Interni časopis Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana december 2020, številka 06 Univerzitetni klinični center Ljubljana Zaloška c. 2, 1550 Ljubljana, Slovenija Glavni urednik: Janez Poklukar, dr. med.
Uredniški odbor:
• prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, dr. med., višja svetnica
• Jure Brankovič
• Alenka Klun
Lektoriranje: Nina Krajnc
Fotografije: Tina Roš, Adobestock, Istock Fotografija na naslovnici: Andrej Dočinski Oblikovanje: Ana Vedlin
Tisk: Grafex d.o.o., naklada: 3.000
VABIMO VAS, DA TUDI VI SOUSTVARJATE NAŠ ČASOPIS
Želimo si, da zaposleni v UKC Ljubljana tudi v letu 2021 čim bolj sodelujete pri vsebini časopisa. Pri- spevke, obvestila in fotografije, ki jih želite objaviti v naslednji številki, pošljite v uredništvo najkasne- je do 1. februarja 2021. V uredništvu si pridržujemo pravico do krajšanja poslanih prispevkov in izbora fotografij, primernih za objavo. Prispevke lektori- ramo. Prispevke in fotografije pošljite na naslov:
soj@kclj.si.
Zaželena je pisava Arial (velikost pike 12) in krajši prispevki, ki naj ne bodo daljši od 1000 besed ali 7000 znakov s presledki vred. Fotografije oddajte posebej (ne v besedilu) v digitalni obliki (jpg,tif), minimalna velikosti datoteke 500 KB in obvezno navedite ime avtorja fotografije.
uvodnik
NE ODLAŠAJTE Z OBISKOM ZDRAVNIKA
Svet pacientov se je konec novembra seznanil z ukrepi in stanjem, v katerem se je v teh časih znašel UKCL, in s spremenjenimi pogoji dela. Predstavila sta nam jih generalni direktor in strokovna direktorica.
V svojem in v imenu pacientov naj se najprej zahvalim tako vsemu zdravstvenemu osebju kot tudi drugim zaposlenim v UKC Ljubljana za profesionalno in predano zagotavljanje zdravstvenih storitev v epidemioloških razmerah. Zahvala gre tudi vsem družinam zaposlenih, ki so trdna opora svojim dragim.
Informacija, ki smo jo člani sveta pacientov dobili iz prve roke, je veliko bolj spodbudna od tiste, ki jo izvemo iz medijev. Predvsem nas je izjemno razveselilo, da je UKC Ljubljana praktično ohranil večino svoje običajne dejavnosti ter da sprejema vse bolnike, tako tiste z boleznijo covid kot vse druge. V javnosti se je namreč ustvaril vtis, kot da so bolniki z drugimi boleznimi prikrajšani za oskrbo. Nekatere operacije bodo seveda morale počakati, na žalost se bodo podaljšale čakalne dobe na posameznih področjih, a nas resnično veseli, da so pacienti obravnavani enako kot pred epidemijo covid-19.
Ob tem velja poziv zdravstvenim odločevalcem, da že sedaj razmišljajo o zagotavljanju dodatnih sredstev za opravljanje tistih posegov in operacij, ki so sedaj odpovedani.
Vse paciente pa pozivam, naj ne odlašajo z obiskom zdravnika, naj v primeru kakršnih koli sumov ali skrbi bodisi poiščejo stik s svojim zdravnikom bodisi pokličejo na 112, kjer jim bodo svetovali, ali je prevoz v bolnišnico nujen ali ne. Vsaj za UKCL je očitno, da vsi postopki normalno potekajo in sta zagotovljeni strokovna medicinska pomoč in oskrba.
Kar nas, predstavnike društev pacientov skrbi, so statistični podatki, s katerimi smo bili seznanjeni, in sicer da se je med prvim valom epidemije covid-19 bistveno zmanjšalo napotovanje bolnikov, predvsem s kroničnimi boleznimi, v Klinični center. Vzrokov je verjetno več, vendar nas le-ti ne smejo odvrniti od odgovornosti za svoje zdravje. Zato še enkrat priporočilo vsem prebivalcem: znake katere koli bolezni jemljite resno in ne odlašajte z obiskom pri zdravniku. V UKC Ljubljana boste deležni enake pomoči kot prej.
Vse poti, ki potekajo po UKC Ljubljana, so razdeljene na varna in covid območja, tako da je odveč strah, da bi se covida nalezli v Kliničnem centru; verjetnost je pravzaprav manjša kot marsikje drugje.
Srčno želim vsem: naj prazniki potekajo sproščeno, naj bo na delovnem in zasebnem koledarju prav vsak dan veliko zadovoljstva, sreče, veselja in smeha, podprtega z dobrim zdravjem.
Elizabeta Bobnar Najžer, predsednica sveta pacientov UKCL
Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj vsakogar izmed nas.
AKTUALNO
45 let tovarne zdravja, prelitih v radijske valove: »Še vedno ste hiša odprtih vrat«
V času, ko je na Valu 202 nastajala nanizanka o UKC Lju- bljana, ki so jo naslovili 45 let tovarne zdravja, je novinarka Tatjana Pirc spoznala srčne ljudi, zaradi katerih zdaj še bolj verjame, da so veliki večini zaposlenih na UKC Ljubljana pa- cienti res na prvem mestu.
“ Prijetno sem bila presenečena, da so me v teh zoprnih časih, ko je zdravstvo najbolj na udaru in v prvih bojnih vrstah, prijazno sprejeli, odgovarjali na moja vprašanja, mi potrpežljivo razlagali zapletene strokovne stvari ... Še vedno ste hiša odprtih vrat, čeprav so na vhodih varnostniki, ki preverjajo, kam greš,”
je svoje vtise strnila radijka.
Glede na to, da sami prihajate iz velike hiše, torej RTV Slovenija, nas zanima, ali ste opazili kakšne podobnosti oz. vzporednice med ustanovama?
Na skupne imenovalce ustanov in podjetij, ki imajo globoke kore- nine, tradicijo, bogato zgodovino, sem postala pozorna, ko sem več kot pol leta pripravljala dokumentarno serijo Adria4ever (podkast Vala 202) o našem nacionalnem letalskem prevozniku. Takrat sem naredila več kot petdeset intervjujev z zaposlenimi, ki so bili z Adrio povezani od leta 1961 naprej. Adria Airways, ki je ponosno vzlete- la in zelo žalostno za vedno pristala, je kot nekakšno svarilo pred neodgovornim početjem s pridobitvami, ki so rezultat neizmerne volje, poguma, garanja naših staršev, dedkov, babic ...
Kaj imata naši hiši skupnega? Znanje, tradicijo, številne dosežke in presežke, pa tudi pripadnost, ki jo čutimo do ene in druge. Ko nas družba potrebuje, pa zaposleni stopimo skupaj in brez panike, odločno in odlično naredimo, kar je treba. Kar poglejte, kako UKCL in RTV delujeta v času pandemije.
Ostati pa moramo realni. Med dobrim najdemo tudi marsikaj gni- lega, ti veliki sistemi, žal, nimajo dovolj notranje moči, da bi zmogli vse, kar je slabo, izkoreniniti, odstraniti, izpljuniti. To moč jim po- gosto načrtno jemlje tudi zunanje okolje, ki s svojimi ravnanji, ka- drovskimi posegi ali odločitvami škodi našima hišama. Poklon in čestitke pa zaslužijo vsi zaposleni, ki so ponosni, da delajo v teh ustanovah, ki vztrajajo, se slabim in škodljivim praksam upirajo, se zavedajo poslanstva in odgovornosti, ki jih imamo, in dajejo vse od sebe za svoje uporabnice in uporabnike, bolnice in bolnike ali pos- lušalke, poslušalce, gledalke, gledalce ...
Katera zgodba izmed teh, ki ste jih zabeležili, se vas je najbolj dotaknila?
Dotaknile so se me vse zgodbe, nekaj misli sogovornic in sogovornikov, ki so mi jih zaupali, pa so se mi, v to sem prepričana, za vedno vtisnile v spomin. Na primer, ko mi je primarij Dušan Vlahović pri- povedoval, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi. "Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate," je rekel.
Priznam tudi, da sem s težkim srcem vstopila na Klinični oddelek za intenzivno terapijo otrok Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer se zdravijo najtežje bolni otroci, pa so me ogrele besede glavne me- dicinske sestre Matjane Koren Go- lja, ki mi je zaupala, da ne zna povsem zapreti vrat oddelka, ko odide domov.
"Če se znajdemo v najtežjih trenutkih, so z nami izjemni ljudje," sem pomislila.
Zgodba o odnosu med pacientom in zdravnikom se me je tudi zelo dotaknila. Najprej sem srečala Florjana Omejca, ki mi je povedal o prometni nesreči, ki se je zgodila leta 1992, ko je imel enajst let, takrat je malo manjkalo da bi izgubil obe nogi. Takole je opisoval zdravnike in medicinske sestre v kliničnem centru: "Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!" Potem sem na ortopedski kliniki obiskala tudi njegovega zdravnika, prof. dr. Ma- teja Drobniča, ki je dejal, da je zaupanje med zdravnikom in bolni- kom zelo pomembno, da je največ vredno, če se zdravnik poskusi postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave.
Ali pa, ko mi je Mojca Blatnik, ki živi v skupnem gospodinjstvu z UKC Ljubljana že 37 let, potrdila, da v 22 letih, odkar vodi službo za bolniško prehrano in dietoterapijo, nad svojimi podrejenimi ni še nikoli dvignila glasu: "Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."
V tehnično-vzdrževalnem sektorju sem spoznala simpatične fan- te, ki so takoj povedali nekaj krepkih, vzdušje je postalo sproščeno in nasmejali smo se od srca. Marko Turenšek pa si je na koncu pogovora zaželel: "Da bi ljudje, ki vstopajo v klinični center z upa- njem, našo hišo zapuščali z nasmehom."
Kako ste se sploh lotili raziskovanja tako dolge dobe in tako velike ustanove, nato pa se odločili, na kakšen način boste vse skupaj "zapakirali"?
Navdih za to, da sem potrkala na vrata UKC- -ja, je skrit v stropu glavne avle klinične- ga centra, kakor si ga je zamislil glavni projektant UKC akademik arhitekt dr.
Stanko Kristl, ki je letos dobil Župan- čičevo nagrado mesta Ljubljane za ži- vljenjsko delo. UKC Ljubljana je takrat na svojem Twitter profilu objavil foto- grafijo teh pločevinastih krožnikov, ki spo- minjajo na ženske prsi, zaradi česar naj bi se
vsi v tej avli počutili varne kot v materinem naročju. Ob tem je bilo omenjeno tudi, da letos UKC praznuje 45-letnico odprtja osrednje stavbe. Postala sem pozorna, pobrskala sem po spletu in našla še veliko zanimivih podrobnosti. Pomislila sem, da je leto 2020 zara- di epidemije poseben čas, ko ne bo proslav in praznovanj, da pa bi Val 202 lahko objavil nekaj zgodb o tem, kako je nastal UKC Lju- bljana, na kakšnih zgodovinskih temeljih stoji, k temu pa bi dodali še nekaj sodobnih fragmentov.
Vsega se o UKCL ne da povedati, ker je prevelik ... Ja, brala sem zgodovinske knjige o zdravstvu in medicini na Slovenskem, o tem sem se pogovarjala tudi s prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec, redno profesorico in predstojnico Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, v radijskem časopisnem arhivu je sodelavka našla kup časopisnih člankov o kliničnem cen- tru, tudi prilogo Dnevnika, ki sta jo ob odprtju novega kliničnega centra pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, poklicala sem Nevo, ki je z veseljem prelistala prilogo, saj je ni videla že 45 let.
Zelo sem počaščena, ker me je v atriju svoje hiše sprejel tudi dr.
Stanko Kristl, s katerim sva o prvih idejah, projektiranju in gradnji UKC klepetala kar nekaj ur. Še dobro, da naju je takrat grelo toplo jesensko sonce.
Tako je začela nastajati serija 45 let tovarne zdravja, prispevke smo objavljali vsak dan na Valu 202, sicer pa smo objavili tudi se- dem daljših epizod o UKC v podkastu Vala 202 Zgodbe in spletne članke z zgovornimi fotografijami. Podatek o tem, da so v prvih le- tih klinični center vzhičeno imenovali tovarna zdravja, sem našla v neki brošuri ... Prav na 29.november, ko UKC Ljubljana obele- žuje svoj rojstni dan, pa je bil Nedeljski gost Vala 202 dr. Janez Poklukar, generalni direktor UKC Ljubljana oziroma direktor tovar- ne zdravja (izvleček iz intervjuja preberite na naslednjih straneh, op. a.).
Vsem pošiljam čestitke, zahvale in pozdrave, še posebej bi se rada zahvalila tudi zaposlenim v službi za odnose z javnostmi UKCL, ki so mi odpirali vrata, pomagali vzpostavljati stike s sogovornicami in sogovorniki. Ko sem v trdi temi tik pred začetkom "policijske ure"
sredi Ljubljane snemala pogovor z vodjo službe Juretom Brankovi- čem, sva ugotavljala, da imava oba sanjski službi, v katerih se delo nikoli ne konča. Če ne prej, se oglasim malo pred 50. obletnico.
Mojca Blatnik in Tatjana Pirc
45 let tovarne zdravja:
https://val202.rtvslo.si/zgodbe
45 let
središča znanj za zdravje Slovenije (1975–2020)
Posebna izdaja internega časopisa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, november 2020, številka 05
UKC Ljubljana je 29. novembra praznoval 45. rojstni dan - 45 let od uradnega prevzema in selitve v našo stavbo ob Zaloški cesti. So- delavci Službe za odnose z javnostmi smo ob tej priložnosti prip- ravili Zbornik o nastanku UKC Ljubljana z nekaj zanimivi mejniki in
AKTUALNO
»Vsi v UKC Ljubljana smo res veliki srečneži, ker smo dobili priložnost, da lahko delamo skupaj«
Pogovor z Janezom Poklukarjem na Valu 202
“ Verjetno bo možno živeti podobno, kot smo živeli pred epidemijo, ko bodo zasedenosti kapacitet za covid v bolnišnicah padle pod 70 oziroma nekje med 50 in 70 odstotkov trenutnih kapacitet, kajti rezerve moramo imeti za primere morebitnih ponovnih poslabšanj,
je v pogovoru za Val 202 med drugim povedal generalni direktor UKC Ljubljana Janez Poklukar. Vabljeni k branju izvlečka intervjuja, ki ga lahko v celoti poslušate v spletnem arhivu Vala 2020.
Tule imam odprto Letno poročilo 2019, samo na strani, kjer so zelo zanimive številke. 8.359 zaposlenih, 1.410 zdravnikov, zobozdravnikov, 3.933 medicinskih sester, 2.138 bolniških postelj, 118.204 pacientov, ležalna doba 6 dni in več kot 764 specialističnih zunajbolnišničnih obiskov. Bodo te številke za leto 2020 zelo drugačne?
Ja, epidemija je tudi v osrednji slovenski bolnišnici povzročila do- ločene spremembe v programih, v reorganizaciji, tako da prav go- tovo ne bomo dosegli 118 tisoč letnih hospitalizacij in 764 tisoč ambulantnih pregledov, ti rezultati bodo nekoliko nižji. Ampak lahko povem, da smo bili po prvem valu tako dobro na poti, da v kolikor ne bi bilo drugega vala, bi kljub vsemu dosegli zastavljene cilje. Za- vedamo pa se, da tudi danes covid pacienti v hospitalni obravnavi predstavljajo cca 20 % bolnikov in da 80 % predstavljajo bolniki brez covida. In morda preveč zadnje dni, zadnje mesece govorimo o covidu. Ne smemo pozabiti, da je velika večina bolnikov brez covida.
Kolikšen del programov v UKCL teče po planu?
Po planu tečejo predvsem tisti programi, ki jih ne smemo opustiti.
To so pediatrični programi, to so infektološki programi, porodniški programi, programi, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in zdravljenjem raka. Tukaj so vse naše prioritete in z vsemi silami se borimo, da obravnavamo vse v času, da je njihovo okrevanje oziroma zdravlje- nje optimalno.
UKCL ima tudi nov covid oddelek, ki ste ga naredili v rekordnem času, v desetih dnevih.
Ta oddelek lahko sprejme 150 pacientov v izrednih razmerah, z zasilkami pa tudi 300. Gre za postavljanje novih standardov z vi- dika izvajanja investicij in z vidika odgovornosti za samo izvedbo.
Prednost te lokacije je v vsej logistiki, ki jo ima bolnišnica zraven:
od diagnostike, CT-aparatur, magnetnih aparatur, operacijske dvo- rane, do kadra, ki je neposredno tukaj. Potem pa tudi vse napelja- ve, inštalacije, kisik, prezračevanje in ne nazadnje tudi prehranska služba, čistilni servis.
Rekli ste, da se borite za vsakega zaposlenega, organizirate prevoze, prenočišča, da lahko vsi delajo. Koliko je v povprečju recimo zaradi covida vaših zaposlenih doma?
V povprečju imamo nekje med 180 in 250 zaposlenih doma zaradi okužbe s covidom. In približno še enkrat toliko v karanteni zaradi kontakta, tako da skupno nekje med 400 in 500.
Pred časom smo brali novico, da ste v UKC Ljubljana sprejeli nekaj otrok, ki imajo vnetje več organov in da je to posledica obolelosti s covid-19. Zdravstveni delavci in epidemiologi, infektologi opozarjate, da so lahko posledice tudi pri najmlajših hude.
Ja, res je, da ko je virus tako razširjen v populaciji, kot je v naši, iz- redno pogosto obolevajo mladi in tukaj drži statistika – na toliko in toliko obolelih mladih imaš tudi hujše zaplete. In v tem tednu oziroma v zadnjih dneh smo sprejeli kar nekaj huje obolelih mladih z zapleti po prebolelem koronavirusu. To niso enostavne bolezni. Hkrati pa je treba poudariti, da narašča tudi število nosečnic, ki so okužene in težje zbolijo. Tako da nosečnice spadajo v rizično skupino in to ni hec. Virus ne izbira, napada tudi najšibkejše člene med nami in do njih ni prizanesljiv. To se lahko zgodi tudi kateremu koli od nas.
Skratka, jemati ga resno in se obnašati odgovorno. Vsi.
Odgovornost je v nošenju mask, razkuževanju rok, distanci in ta- kojšnjem umiku iz družbe v primeru pozitivnega izvida. To mora storiti oseba, ki je pozitivna, pa tudi vsi neposredni družinski člani oziroma drugi člani družbe, ki so v tesnem kontaktu s pozitivnim.
Foto: Maruša Kerec
Večkrat opozarjate, da lahko zmagamo le skupaj.
Glejte, dejstvo je, da epidemija bo pustila posledice na vseh nas.
Če malo karikiram, bo pustila globoke brazgotine na naših srcih.
Ne samo neposredno, to kar ugotavljajo danes zdravniki, ampak tudi posredno. Dnevno je v zadnjih tednih umrlo med 30 in 50 ljudi.
Ampak to ni kdor koli, to so naši starostniki, naši starši, naši stari starši, bratje, sestre in teh 50, ja, si morda najlažje predstavljamo z avtobusom. Številka ne pomeni nič, morda pa neka primerjava z avtobusom odgovori na to vprašanje.
“ Moja pohvala v času epidemije gre vsem mladim, kajti takšno angažiranje študentov, kot smo mu bili priča zdaj v času epidemije, pripravljenost za pomoč, kakršno koli pomoč, je res neverjetno in morda smo dobili novo priložnost za skupno medgeneracijsko streznitev ter pričetek sprejemanja reform, ki jih odlagamo že 10 let. Torej vsi vemo – zakonodaja o dolgotrajni oskrbi, o zdravstvu, o sociali in tako naprej. Tako da na mladih svet stoji.
Verjamem, da bomo ob upoštevanju tega, o čemer sva govorila, marca v Planici vsi skupaj spremljali naše orle. To mora biti naš cilj.
Kaj menite, čaka UKCL po epidemiji?
Dejstvo je, da danes 20 % bolnišničnih postelj zaseda covid, sicer bi ga ne-covid zdravstveni programi. In vsi ti pacienti, kljub vsemu, nekje so. Tukaj gre za veliko odgovornost in po drugi strani zahvalo strokovni direktorici Jadranki Buturović Ponikvar in glavni medi- cinski sestri gospe Zdenki Mrak, ki skupaj s svojima strokovnima svetoma res požrtvovalno gledata na vsakega pacienta, na vsako specialnost in na vse zaposlene znotraj strok na način, da ne samo obvladujemo covid, ampak da bomo obvladovali ne-covid tudi po epidemiji oziroma da ga maksimalno obvladujemo tudi med epide- mijo. In to je ključno. Moram pa poudariti, da so ne glede na pove- dano danes čakalne vrste v Kliničnem centru Ljubljana krajše, kot so bile.
intervju dr. Janez Poklukar:
https://val202.rtvslo.si/2020/11/
nedeljski-gost-232/
SPLETNE OBJAVE IN POHVALE
AKTUALNO
1. Sreda 4. 11. 2020. Dopoldanska izmena v službi. Očala in maske nosim od prvega dneva, ko nam je bilo to naročeno. Bila sem že večkrat v stiku s pacienti s covid-19. Ne kadim, ne pijem kave, upoštevam navodila. K domačim na Primorsko nisem šla od razglasitve 2. vala epidemije. Ne bojim se zase, bojim se za so- rodnike. Ker sem v srednjih letih, sem utrujena še bolj kot mlaj- še kolegice. Ob prihodu na delo si izmerim telesno temperaturo:
normalna. Dopoldne si jo še večkrat izmerim, ker čutim utrujenost in vročino v glavo. Drugače pa sem zelo bleda. To pripisujem pre- obremenjenosti v službi in jesenskem času. Popoldne si zopet iz- merim telesno temperaturo 37,3. Suh kašelj, utrujenost. Bolijo me kosti. Čudno se počutim. Utrujena padem v posteljo. Glavo imam, kot da imam praznino v njej.
2. Ob 2. zjutraj si izmerim temperaturo: 37,7. Ta temperatura vztra- ja cel dan 24 ur. Enaka temperatura 37,7. Zjutraj grem na test.
Pozitiven test za covid-19. Obvestim osebnega zdravnika, de- lodajalca. Kljub povišani telesni temperaturi imam apetit. Jem vse živo – sladko, slano, kislo. Ne počutim se slabo. Malo sem prestrašena, ker moram biti v izolaciji.
3. Sledi dan slabega počutja, kašlja, bolečin v kosteh in tempera- ture 37,3. ki rahlo niha. 37,3, 37,2, 37,4. Nimam apetita. Prisilim se nekaj pojesti in popiti. Ležim v postelji. Prebava deluje. Ponoči spim kot dojenček. Občutek imam, kot da imam prazno glavo.
4. Temperatura 37,3, ki rahlo niha. Počutje slabo. Brez energije.
Brez apetita. Izgubim okus. Bleda kot zid. Prisilim se, da pijem C-vitamin, ki ga pijem ves čas bolezni, in C-vitamin s cinkom. Ne morem nič. Ne morem brati, jesti. Dremam v postelji. Kličejo me svojci, prijatelji. Kar mi zelo pomaga, saj sem v izolaciji.
5. Temp 37,0, ki se ne premakne. Poleg okusa izgubim vonj. Poču- tim se grozno. Ne vonjam niti čistila v kopalnici. Steklenico dam k nosu. Ničesar ne vonjam. Grozljiv občutek. Glavo imam polno.
Sem brez apetita. Skuham si nekaj, ki nima ne vonja ne okusa.
Prisilim se, da pijem. Dremam cel dan. Kašljam. Osebna zdrav- nica spremlja moje zdravstveno stanje po telefonu. Opozori me, da se mi lahko stanje 6. oziroma 7. dan poslabša.
6. Temp 37,3, ki je cel dan ista. Zopet me bolijo kosti, brez vonja okusa, apetita. Počutim se slabše. Kot bi me zajela depresija.
Spominjam se vseh hudih in težkih stvari v življenju. Veliko jo- kam. Težje diham. Kašljam, bleda sem. Prijatelj mi prinese do- mačo juhico in naprstni saturator. Izmerim si saturacijo 98 %.
Oddahnem si in počutim se bolje.
7. Počutim se slabše. Bolj kašljam. Izmeček, kot pri bronhitisu.
Temp 37,2, 37,4, 37,5. Saturacija v redu. Brez vonja, okusa, ape- tita. Takoj, ko nekaj pojem, se uležem v posteljo in spim do 2 uri kot dojenček. Ponoči spim do 12 ur. Strah me je, da se mi bo sta- nje poslabšalo.
8. Temperatura 37,2, 37,4, 37,7. Temperaturo si merim 3x na dan, vendar ne ob točno določenih urah. Veliko spim. Brez vonja, okusa, apetita. Saturacija v redu: 97 %. Namesto da bi se poču- tila bolje, se počutim slabše. Kiham.
9. Temperatura 37,4, 37,2, 38,2. Kuham si čaje. C-vitamin. Brez vo- nja, okusa, apetita. Kosti me ne bolijo. Počutim pa se utrujeno in prestrašeno, saj mi je temperatura narasla in se potim. Noge pa imam mrzle. Kiham. Oblečem si nogavice, da se mi noge ogreje- jo. Pomagajo mi telefonski pogovori s svojci. Biti v izolaciji in se spraševati, kaj in kako bo, je grozljivo.
10. Temperatura 37.0, 37.3, 37,6. Počutim se rahlo bolje. Brez vonja, okusa. Veliko spim.
11. Temperatura 37,0, 37,2, 37,0. Še vedno brez vonja, okusa, apeti- ta. Utrujena sem, kot bi bila v vojni z virusom.
Naslednje 3 dni je telesna temperatura normalna. Brez vonja, oku- sa apetita. Počutje slabo, kašelj. Utrujena. Spim cele dneve. Kupim si vitamine, sredstvo za izkašljevanje. Osebna zdravnica mi pred- laga, naj še ostanem doma, ker sem zelo utrujena. Po enem ted- nu grem na odvzem krvi v laboratorij. Kri je v redu. Jetrni testi so v redu, crp je še povišan. Okus se mi je izboljšal 20. dan po okužbi.
Vendar nimam še pravega izostrenega okusa. Vonj se mi je delno povrnil. Apetit se mi je rahlo vrnil. Zaželela sem si jote, zelja, čipsa.
Vsa ta hrana še vedno nima pravega okusa. Shujšala sem. Vsak dan hodim uro po zraku, a se vrnem zelo utrujena. V službi so mi dali še par dni dopusta, da pridem k sebi. Posledice, ki je pustil covid-19?
Kot je napisano, telesna temperatura ni bila prav visoka. Počutje pa je bilo zelo slabo. Grozljiv je občutek, ko izgubiš vonj. Strah te je, ko se ti 6., 7., 8. dan stanje slabša, namesto da bi se ti izboljševalo.
Izolacija, ko si sam in se ne smeš nikogar dotikati, je precej grozlji- va. Ne veš, kako se bo na vse to odzvalo tvoje telo. Sem zdrava. Kaj pa tisti, ki imajo pridružene bolezni?
Pohvaliti pa moram vse na Covid točki v Ljubljani. Profesionalen odnos. Prijazna zdravnica me je poklicala po telefonu in mi pove- dala, da sem zbolela. Ponudili so mi pomoč. Nekoga, ki bi mi kaj pri- nesel iz trgovine. Prav tako moram pohvaliti prijazno gospo Mileno Tavčar iz NIJZ Koper, kamor spadam, ki me je prijazno nagovorila, me pomirila. Obljubila sem ji, da bom napisala, kako se spopadam z boleznijo in ji to tudi prilagam. HVALA!
Kako sem prebolela COVID-19
Matej Povše je tokrat pripravil fotoreportažo o delovanju osrednje slovenske bolnišnice v času epidemije na infekcijski kliniki ter na covid-oddelkih v Bolnici Petra Držaja v Šiški. Nastale so pretresljive podobe, ki pričajo o resnosti te bolezni in zahtevnih pogojih dela v izrednih razmerah, v katerih smo se znašli.
UKC Ljubljana v drugem valu covid-19
Matej Povše, fotoreporter
AKTUALNO
Miti in dejstva o cepivih proti covid-19
Cepiva so naše največje, morda celo edino upanje za to, da se epidemija covid-19 kmalu konča. A novice o razvoju ce- piv, ki razveseljujejo stroko, so v zadnjem času pospremili številni zapisi na družbenih medijih, ki med uporabniki širijo dvome o ustreznosti cepiv. Mnogi so skeptični tudi zaradi hitrosti, s katero so cepiva razvili: ali so resnično dovolj var- na in učinkovita?
V nadaljevanju pov- zemamo besedilo ug- ledne Mayo Clinic, v katerem so ovrgli nekaj mitov o cepivih proti covid-19, ki se te dni ši- rijo še hitreje kot virus sam … Čeprav nobeno cepivo ni 100-odsto- tno učinkovito, je cepljenje vedno dobra izbira, saj prednosti pri zdravih ljudeh prevladajo nad tveganji, sporočajo. Tudi strah, da bi nam genski inženiring pod pretvezo cepiva trajno spremenil genski zapis ter vplival na naše misli, telesne funkcije in počutje, je odveč.
MIT: »Cepiva niso varna, ker so jih tako hitro razvili in testirali.«
DEJSTVA: Številna farmacevtska podjetja so v razvoj cepiv proti covid-19 vložila veliko sredstev, saj je pandemija ustavila tako re- koč ves svet. Tudi zato je bilo možno hitreje in učinkoviteje delati, kar pa ne pomeni, da so lahko zaobšli varnostne postopke ali se izognili testiranjem.
MIT: »Covid-19 sem že prebolel, zato se mi ni treba cepiti.«
DEJSTVA: Trenutno še ni dovolj podatkov o tem, kako dolgo po okužbi smo zaščiteni pred vnovično okužbo s t. i. naravno imu- nostjo. Zgodnji dokazi kažejo, da naravna imunost na covid-19 ni dolgotrajna, a zaenkrat tega še ni mogoče trditi z gotovostjo. Na kliniki Mayo priporočajo cepljenje tudi tistim, ki so covid-19 že preboleli, a svetujejo, naj cepljenje odložijo za približno 90 dni po prvi diagnozi. Tistim v karanteni po bližnjem stiku z okuženim ali tistim, ki kažejo simptome covid-19, cepljenje odsvetujejo.
MIT: »Cepiva proti covid-19 imajo resne stranske učinke.«
DEJSTVA: Pri cepivih proti covid-19 poročajo o kratkoročnih bla- gih ali zmernih reakcijah, ki se razrešijo brez zapletov ali poškodb.
Pri 15 odstotkih cepljenih je bil to boleč predel cepljenja, pri približ- no polovici pa so se pojavile sistemske reakcije, predvsem glavo- bol, mrazenje, utrujenost, bolečine v mišicah ali povišana telesna temperatura, ki je trajala dan ali dva. Ti stranski učinki pa v resnici kažejo, da se imunski sistem dobro odziva na cepivo, in so pogosti tudi pri ostalih cepljenjih.
MIT: »Po cepljenju proti covid-19 mi ne bo treba več nositi maske.«
DEJSTVA: Morda bo trajalo dolgo, preden bodo lahko vsi, ki se že- lijo cepiti, prišli na vrsto. Pomembno je vedeti tudi, da cepivo sicer ščiti pred boleznijo tistega, ki je bil cepljen, ni pa znano, ali je lahko tudi po cepljenju še vedno prenašalec bolezni. Dokler o delovanju cepiva ne bo znanih več podrobnosti, je treba še naprej upoštevati
varnostne ukrepe, torej nositi zaščitno masko, paziti na varnostno razdaljo in si pogosto umivati roke.
MIT: »Več ljudi bo umrlo zaradi posledic cepljenja proti covid-19 kot zaradi virusa samega.«
DEJSTVA: Čeprav mnogi trdijo, da se nima smisla cepiti za bole- zen s tako nizko stopnjo smrtnosti, je treba poudariti, da 1-odsto- tna smrtnost pomeni, da je covid-19 desetkrat bolj smrtonosen kot sezonska gripa.
Klinični poizkusi kažejo, da so, kot že omenjeno, stranski učinki ce- piva le kratkoročni blagi ali zmerni. Pomembno je tudi dejstvo, da po cepljenju nisi okužen s covid-19, saj ne gre za t. i. živo cepivo.
Poleg tega, da se cepimo zato, da ne bi zboleli, je pomembno tudi, da preprečimo širjenje virusa in okužbe, ki bi lahko vodile v dolgo- ročne posledice za zdravje soljudi.
MIT: »Cepiva proti covid-19 so razvili, da bi nadzirali ljudi prek mi- kročipov v možganih.«
DEJSTVA: Mikročip v cepivih ne obstaja in s cepivi ne bodo sledili ljudem ali zbirali njihovih osebnih podatkov. Ta mit se je na spletu rodil spomladi, potem ko je milijarder Bill Gates dal izjavo o digi- talnih certifikatih glede cepljenja, ki pa z mikročipi in omenjenimi cepivi nimajo nikakršne povezave.
MIT: »Cepiva proti covid-19 lahko spremenijo naš DNK-zapis.«
DEJSTVA: Cepiva, ki bodo, kot kaže, prva na tržišču, so tipa »mes- senger RNA«, krajše mRNK. Če poenostavimo, ta delujejo tako, da celicam v telesu sporočajo, kako izdelati virusni protein, ki sproži imunski odziv telesa. Vbrizgavanje mRNK v telo na noben način ne vpliva na DNK celic, saj mRNK telo hitro razgradi in se je znebi kmalu po tem, ko opravi svoje delo, torej ko celice proizvedejo do- volj virusnega proteina, da sproži nastanek protiteles.
MIT: »Cepiva proti covidu-19 povzročajo poškodbe posteljice pri nosečnicah.«
DEJSTVA: Po objavi novice, da bi lahko cepivo proti covidu-19 povzročilo poškodbe posteljice oz. težave pri njenem nastajanju in s tem splave, se je odzvalo več strokovnjakov s področja imu- nologije, mikrobiologije, biokemije in infektologije. Navedbe so po njihovih pojasnilih neresnične.
Kot je objavo povzel imunolog in mikrobiolog Alojz Ihan, bi lahko ce- pivo povzročilo nastanek navzkrižno reaktivnih protiteles, ki bi bila zaradi strukturne podobnosti hkrati usmerjena proti virusnemu pro- teinu S in proti človeškemu proteinu posteljice sincitin-1, s tem pa naj bi cepljenje povzročilo poškodbe posteljice in s tem splave.
A kot je poudaril Ihan, je novica o poškodbah posteljice izmišljena in brez znanstvene utemeljitve, saj tovrstnih napovedi o nastanku navzkrižne avtoimunske reakcije ni mogoče dati oz. je mogoče za praktično vsak človeški protein "napovedati" podobno navzkrižno reakcijo, čeprav v praksi vemo, da to ni res.
"Če bi bila možnost navzkrižne avtoimunosti realna, bi tudi okužba z novim koronavirusom povzročila splave pri nosečih ženskah, saj pri okužbi nastajajo enaka protitelesa kot po cepljenju. A tega po- java ni, ginekologi to najbolje vedo," je pojasnil.
»Iskrena hvala Vam, drage sestre«
Pismo Staneta Mesca
Rad bi vam napisal nekaj besed, s katerimi bi se vam rad zahvalil. V dveh dneh se mi je ob di-
agnozi moje bolezni postavil svet na glavo.
To vam je dobro poznano, zato o tem ne bom pisal dalje. Na vaš oddelek sem bil sprejet zvečer ob devetih. Zaradi pomanj- kanja prostora v sobi so mi namestili pos- teljo na hodniku. Sestri, ki sta mi namestili posteljo, sta se mi nekajkrat opravičili: »ne vem, zakaj, saj nista krivi oni«, sem pomislil.
Celo noč sem imel možnost opazovati njihovo delo, ki se – kot sem videl – ne konča niti ponoči in niti malo. Mesto, kjer sem ležal, je bilo nekakšno središče zunanjega dogajanja. Tu mislim na tekanja iz pisarne v bolniške sobe. Delitev pižam, sortiranje papuč, sreče- vanje z bolniki, starimi, mladimi, čistilkami, zdravniki in še marsikaj.
Vse to me je močno presunilo, zato tudi pišem. Kaos, ki ga običajen človek skoraj ne more normalno obvladati. Sestre so ga. Dobro- voljno in tudi smeje. Stavba, stara skoraj sto petdeset let, zagoto- vo ne pripomore k normalnim razmeram za opravljanje njihovega dela. Prej sramota, kot kraj za tako delo osebja, pa tudi za počutje pacientov ni kaj pozitivno.
Sicer bi še ostal na prej omenjenem mestu, a sta se našli soba in postelja v njej. V bolnišnici sem prvič, zame torej še vse novo v sta- rem. V sobi s štirimi posteljami so že ležali trije bolniki. Starček, ki je nenehno povzročal težave, mlad človek, ki je trpel silne bolečine, in starejši možak iz Bosne s slabimi možnostmi za preživetje. Pri- dem še jaz, z ne vem kakšnimi izgledi, na srečo brez velikih bolečin.
Zopet pričnem opazovati to neverjetno organiziranost, prijaznost do pacientov in med sabo, medsebojno pomoč, nasmeh, ki tu toliko pomeni. Vse to sem po telefonu omenil tudi ženi. Dejala mi je, da imam kljub vsemu čast spoznati delo sester, ki nesebično in srčno stojijo ob strani človeku, ki je nemočen. Delo poteka čez cel dan, od zgodnjega jutra, pa vse do naslednjega. Skoraj nemogoče je dou- meti, kaj lahko naredi človek, predan in posvečen svojemu delu, kar te sestre zagotovo so. Vse ob nasmehu in neverjetni prijaznosti. V vsem času svojega življenja nisem bil tolikokrat nagovorjen z gos- podom. Poudaril bi rad tudi njihov neverjeten pomen v družbi, ki pa je sramotno ocenjen tako s strani, upam ne veliko, ljudi, predvsem pa s strani politike, ki odloča o njihovem plačilu, pa naj bo najmanj grobo rečeno: »Sram naj jih bo od pete do glave«.
V neki anketi vprašajo, kaj bi storili, če bi imeli to moč. Moj odgovor je sedaj brez pomisleka: »Celotno politiko in razne organizacije bi za nedoločen čas poslal sestram pomagat prati umazane riti paci- entom in ko bi spregledali, bi jih izpustil.«
Še ena plat je, ki bi jo rad poudaril. Malokdo se poleg vsega časa, ko so v podaljšanih službah (verjetno tudi brez nadomestil) zaveda, da so to ženske, matere in žene. Brez dvoma morajo poleg primer- nih prostorov dobiti za svoje delo temu primerno plačilo, ki je sedaj skoraj sramotno nizko (besedo sramotno sem uporabil namenoma večkrat, ker se mi v tem primeru zdi edina primerna).
Upam, da bo to pismo prebral nekdo, ki toliko pripomore k izboljša- nju teh res sramotnih razmer, tako za politiko kot družbo nasploh.
To ni moj očitek, ampak razmislek in vzpodbuda ter rešitev takšnih razmer za v bodoče. Nihče ne ve, kdaj bo potreboval njihov nasmeh in pomoč. Še enkrat bi se Vam vsem na oddelku levo 1 zahvalil za ljubeznivost in srčnost. S tem pisanjem sem se predvsem želel zahvaliti vsem sestram, tudi drugod. Hvala tudi za pomoč, ki jo nu- dite še drugim pacientom in ne samo meni. Hvala tudi zdravnikom, ki s svojo strokovnostjo in prijaznostjo skupaj s sestrami pomaga- jo pri premagovanju težav in bolezni ljudem, ki nujno potrebujejo njihovo pomoč. Še enkrat, iskrena hvala Vam, drage sestre.
V Ljubljani, 8. 10. 2020
Stane Mesec
AKTUALNO
Slovenska vojska v času epidemije: »Tudi v drugem valu ohranjamo zmogljivosti in izvajamo vse naloge«
Neprecenljiva pomoč pri ureditvi DTS
“ Prepričan sem, da je Slovenska vojska cenjena in spoštovana. Zaradi tega sem zelo vesel in ponosen in to je največja nagrada za naše delo. Mislim, da je zelo podobno tudi pri zdravstvenih delavcih,
je v kratkem pogovoru o vlogi Slovenske vojske v teh izrednih ča- sih razmišljal brigadir Miha Škerbinc.
V kakšnem stanju je epidemija ujela Slovensko vojsko?
V prvem valu smo v Slovenski vojski popolnoma zmagali, ko smo zabeležili samo sedem primerov okužbe, od tega štiri na misijah v tujini. Uspešno smo podpirali Civilno zaščito in druge državne or- gane, ohranili svoje ključne zmogljivosti in celo dvignili operativno- st z izvedbo najdaljše vaje v zgodovini.
Drugi val nas je, tako kot celotno državo, veliko bolj prizadel. Do danes smo imeli v Slovenski vojski več kot 400 obolelih, število okuženih vojakov je bilo v povprečju skoraj dvakrat večje kot šte- vilo okuženih v državi na prebivalca. Vendar to pripisujemo veliko večjemu povprečju testiranj. Če pogledamo z druge strani in če približno drži ocena, da je bil okužen vsak 22. ali 25. prebivalec Slovenije, je v Slovenski vojski zbolel »samo« vsak 70. pripadnik.
Uspeh v drugem valu pa vidimo v tem, da nam je že takoj v začet- ku novembra uspelo vzpostaviti kontrolo nad epidemijo in da smo obrnili trend okuženih strmo navzdol, ne glede na splošno epide- miološko sliko. Po naših ocenah nam je to uspelo zato, ker smo znotraj vojske disciplinirano izvajali državne ukrepe in sprejeli še vrsto svojih ter ker smo izvajali nadpovprečno število testov, pred- vsem pa pravočasno odkrivali obolele, ugotavljali in izolirali stike.
Tako tudi skozi drugi val uspevamo ohranjati zmogljivosti in izvajati vse naloge.
Kako vidite vlogo vojske v izrednih časih, v kakršnih smo se znašli?
Obrambne sile vsake države so najmočnejša in skrajna sila, ki jo ima na voljo država. Slovensko vojsko se tako lahko uporab- lja v miru, krizi ali vojni. Ob zavedanju, da sta naši primarni nalogi obramba domovine in izvajanje oboroženega boja, lahko Sloven- ska vojska sodeluje tudi pri vrsti drugih nalog.
Glede na naravo sodobnih groženj je to tudi potrebno, saj je var- nost in obrambo možno uspešno zagotavljati ob sodelovanju in udeležbi vseh deležnikov obrambno-varnostnega sistema. Po- membno je tudi, da se odločevalci zavedajo, da vsaka kriza lahko preraste v kompleksno krizo in da kompleksne krize pogosto pri- vedejo do vojne.
Brigadir Miha Škerbinc se je rodil 6. junija 1965 v Mariboru. Na Fakulteti za družbene vede je diplomiral iz obramboslovja.
Vojaško se je šolal v različnih državah.
Na Univerzi nacionalne obrambe ZDA (National Defense University) v Washington D.C. je pridobil naziv magister znanosti strateškega upravljanja z viri. Opravljal je številne dolžnosti v Slovenski vojski in v mednarodnem okolju. Poveljeval je 10. in 20. motoriziranemu bataljonu, bil poveljnik 1. brigade Slovenske vojske, poveljeval je največji enoti na mednarodni misiji leta 2006 na Kosovu, v poveljstvu Nata je bil od leta 2015 do 2018 namestnik direktorja sektorja za obrambno planiranje in obrambno politiko.
Služba za odnose z javnostmi UKCL
Predsednik Pahor vročil Jabolko navdiha prof. dr.
Andreju Janežu
Ob svetovnem dne- vu sladkorne bo- lezni je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor danes v Predsedniški palači vročil priznanje Ja- bolko navdiha prof.
dr. Andreju Janežu za izjemne in pre-
lomne dosežke pri zdravljenju sladkorne bolezni. Vročitev je zaradi razmer potekala brez občinstva, vendar jo je bilo mogoče spremljati preko neposrednega prenosa v živo na uradni spletni strani predsednika Republike Slovenije.
»To enkratno priložnost izkoriščam, da se preko priznanja vam, pro- fesor dr. Janež, zahvalim prav vsem v znanstvenem in zdravniškem svetu, tako pri nas kot globalno, ki si prizadevajo reševati človeška življenja,« je ob tej priložnosti dejal predsednik. V imenu države in v svojem imenu se je tako zahvalil vsem, ki kakor koli skrbijo za ljudi, ki se soočajo z zdravstvenimi težavami v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, domovih za starejše in drugod.
“ Vaše delo, gospod profesor, vaš dosežek, ki je izjemen, ultimativen, je dokaz, da tudi slovenska znanost lahko seže na svetovni znanstveni Olimp,
je prejemniku priznanja čestital predsednik Pahor in poudaril, da takšni dosežki v skupnost vnašajo optimizem. »Na koncu bomo zmogli – zato, ker si bomo pomagali in skrbeli drug za drugega. V nas je toliko dobrega in plemenitega, da mora to na koncu zma- gati. Če še ni, to pomeni samo, da še ni konec,« je nagovor sklenil predsednik.
Prof. dr. Andrej Janež je v zahvali poudaril, da je prejeti Jabolko navdiha velika čast in odgovornost. »Ne gre le za osebno priznanje, gre za priznanje inštituciji, v kateri sem se šolal in v kateri delujem zadnjih 24 let. Gre za priznanje timu, ki ga vodim,« je dejal. Poudaril je, da letošnji dosežek daje zalet in samozavest njemu in sodelav- cem, da bodo sladkornim bolnikom še naprej omogočali vrhunsko in kakovostno zdravljenje ter skrbeli, da bodo najnovejša zdravila, inzulin in sodobna tehnologija na voljo vsem bolnikom v Sloveniji.
Tudi on je svoj govor sklenil z navdihujočimi besedami: »Vse se bo izteklo v redu. Na tem je zgrajen svet.«
Vaša pomoč UKC Ljubljana se je izkazala za neprecenljivo pri ureditvi DTS, pred Infekcijsko kliniko ste pripeljali mobilni rentgen, pomagali pri transportih. Dvojna uporaba vojaških sredstev se je potrdila.
Domala vsako vojaško sredstvo lahko služi več namenom. Ob žledu smo recimo prebivalce nekaterih odrezanih krajev preva- žali in oskrbovali z oklepnimi vozili. Rentgen, ki smo vam ga po- sodili, je del mobilne bolnišnice ROLE-2. Ker se je mudilo, smo rentgen postavili v enem dnevu in pri prevozu je pomagalo tudi Železniško gradbeno podjetje, kar je spet nek dokaz, kaj vse je mogoče, če Slovenci v krizi stopimo skupaj.
Kaj bi izpostavili kot najbolj pozitivno plat takšnih sodelovanj?
“ Največjo prednost vidim v povezovanju ljudi, organizacij in sistemov. To so najlepši občutki, ko se predani profesionalci različnih podsistemov združijo v reševanju krize ter v skupni pomoči državljankam in državljanom.
Te izkušnje moramo sproti tudi vnašati v sistem in ga nepresta- no izboljševati. Predvsem v smeri sodelovanja in celovitega de- lovanja.
Imate občutek, da je vojska cenjena dovolj? Da se zavedamo njenega pomena?
Prepričan sem, da je Slovenska vojska cenjena in spoštovana.
Tako pokažejo relevantna merjenja javnega mnenja in v to se slo- venski vojaki vedno znova prepričamo, ko se z državljani sreču- jemo na terenu pri izvajanju nalog. Zaradi tega sem zelo vesel in ponosen in to je največja nagrada za naše delo. Mislim, da je zelo podobno tudi pri zdravstvenih delavcih.
Podobne izkušnje imate iz obdobij epidemij gripe in z žledom.
Lahko morda z nami delite kakšen zanimiv pripetljaj ali anekdoto?
Obolelega vojaka je bilo potrebno hitro evakuirati iz Malija. To je bilo zelo komplicirano. Ni uspevalo večjim vojskam. Bili smo edini, ki smo takrat našli način. Do polnoči sem osebno koordiniral na- čin z enim slovenskim in enim francoskim podjetjem. Francozom je uspelo najti rešitev. O tem me je človek, s katerim sem večji del noči iskal rešitev, obvestil ob pol petih zjutraj. Ob devetih so bili v zraku. Ker se mi ni več javil na telefon, sem potem svoji skupini za kontrolo premikov rekel: »Vidite, končno je šel spat. Celo noč je delal.« Pa so me podučili, da je ta človek tudi pilot. Potem je letel skupaj enajst ur v Mali in nazaj. Srečala sva se naslednje jutro ob štirih na Brniku. Vidite, zaradi takih ljudi nas ne more nič poraziti. In zaradi srečevanja s takšnimi ljudmi je tudi meni veliko lepše opravljati moj poklic.
AKTUALNO
Uspehi slovenskih športnikov nam v času, polnem izzivov, dajejo dodatno moč – da je mogoče in da se zmore. Sporo- čilo, da bomo uspešni, če damo vsi od sebe vse (in še malo več) ter da to ni nemogoče.
Zaposlene dializnega oddelka in COVID intenzive UKCL je konec novembra razveselilo presenečenje iz Zagorja ob Savi. Njihova so- delavka Gordana Brkovič je v sodelovanju z županom Zagorja ob Savi Matjažem Švaganom za osrednjo slovensko bolnišnico in za SB Trbovlje v čisti tajnosti pripravila lepo presenečenje ob pomoči vrhunskega kolesarja Primoža Rogliča, saj je med zaposlene raz- delila 100 majic z njegovo podobo.
Rumeno majico je oblekla tudi infektologinja doc. dr. Mateja Logar:
»Današnji dan so nam polepšale nove majice. Pri tem je ob anga- žmaju Gordane sodeloval naš kolesar Primož Roglič. Tudi on se simbolično pridružuje boju proti covidu, za kar se mu iskreno zah- valjujemo. Jaz mislim, da nas v covid dirki čaka še nekaj gorskih etap, potem pa sledi kakšen lep spust in bomo v cilju vsi čim bolj zadovoljni.«
V videosporočilu na družbenih omrežjih, s katerim se je zahvalil vsem zdravstvenim delavcem, pa je priljubljeni kolesar povedal:
»Meni se zdi predvsem pomembno, da ne glede na to, katere barve je majica, stojimo vsi skupaj, si pomagamo, spodbujamo drug dru- gega in cela Slovenija diha v eno. Samo tako bomo lahko hitreje in lažje prišli čez to krizo.«
Vrhunski smučar Žan Kranjec je prek radijskih valov sporočil: »Tekmujemo lahko samo, če smo negativni, nih- če noče zboleti. Da bo tega čim prej konec, je edina prava smer, da se vsi držimo ukrepov.«
Njegov kolega z belih strmih Štefan Hadalin pa dodaja: »Če nisi zdrav, na startu ne moreš dati vsega od sebe. Držimo se ukrepov, da bomo šli lahko naprej in delali tisto, kar nas najbolj veseli.«
Tudi košarkar Jaka Blažič, kapetan kluba Cedevita Olimpija, je vse ljubitelje športa pozval, naj upoštevajo ukrepe, saj bomo le skupaj premagali covid in se spet skupaj veselili uspehov v polnih dvoranah.
V simpatičnem videu za kam- panjo Nalezimo se dobrih navad so pred svetovnim pr- venstvom v Planici nastopili smučarski skakalci, ki so pri- kazali, kako je treba spoštovati osnovne varnostne ukrepe.
Kolesarski šampion Tadej Pogačar je po zmagi na Dirki po Franciji opozoril na pomen nošenja mask pri omejevanju širjenja bolezni, tega načela so se na touru držali tudi vsi v kolesarski karavani, je povedal.
Tekmovalci so maske odložili šele na startu in bili brez njih samo med samo vožnjo na kolesih, s čimer so skupaj z organizatorji največjega kole- sarskega spektakla dokazali, da je ob zmernih in še vedno znosnih ukrepih mogoče pri- lagojeno izpeljati tudi najbolj zahtevne prireditve.
Slovenski športniki pozivajo:
skupaj premagajmo korono!
Žan Kranjec
Štefan Hadalin
Jaka Blažič
Peter Prevc
Tadej Pogačar
SPLETNE OBJAVE IN POHVALE
dr. Ana Ožura Brečko, univ. dipl. psih., spec. klinične psihologije, Nevrološka klinika, UKCL
Covid-19 in kognitivne motnje
Covid-19 v nekaterih primerih povzroča dolgotrajne zdra- vstvene spremembe, ki so jih poimenovali tudi »dolgi covid«.
Med drugim se lahko pojavijo kognitivne posledice (težave z mi- selnimi sposobnostmi) in posledice na duševnem zdravju tako za- radi bolezni covid-19 kot tudi zaradi posegov (umetno predihava- nje in intenzivna nega pri hudo bolnih bolnikih). Do zdaj objavljene raziskave so med drugim pokazale, da se je pri bolnikih, ki so pred kratkim popolnoma okrevali po covid-19, pojavil upad na področju vzdrževane pozornosti (Povezava 1).
Za hospitalizirane covid bolnike, ki so bili umetno predihavani, je bil kognitivni upad tolikšen, kot bi bil sicer pričakovan upad s sta- ranjem v 10 letih (Povezava 2). Bolezen in posledice posegov so torej bolnike kognitivno postarali za 10 let. Kognitivni upad v tej študiji je bil najbolj izražen na področju reševanja problemov in vidne pozornosti. Tudi pri bolnikih, ki niso imeli težav z dihanjem, je bil prisoten upad, vendar manjši kot pri skupini hospitaliziranih bolnikov.
Francoski raziskovalci (Povezava 3) poročajo, da je imela tretji- na bolnikov s covid-19, ki so bili umetno predihavani, ob odpustu prisotne hude motnje koncentracije in nadzora miselnih sposob- nosti. Druga raziskava je pokazala, da so imeli bolniki po diagnozi okužbe s covid-19 v primerjavi z bolniki z drugimi respiratornimi okužbami večje tveganje za tesnobo, motnje spanja in demenco (Povezava 4).
Raziskovalci menijo, da kombinacija direktnih posledic virusa, sis- temskega vnetja, kapi in poškodb telesnih organov najverjetneje povečuje tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni pri bolnikih, ki so preboleli covid-19 (Povezava 5).
Bolezen covid-19 torej tudi po preboleli okužbi lahko vpliva na miselne sposobnosti, razpoloženje in s tem na kakovost življenja.
Zato se vse bolj uveljavljajo priporočila, da se pri bolnikih s težkim potekom bolezni covid-19 opravi natančna kliničnopsihološka ocena miselnih sposobnosti in duševnega zdravja (Povezava 6).
povezava 1: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/pmc7324344/
povezava 2: https://europepmc.org/article/ppr/ppr228214
povezava 3: https://www.groupedeveillecovid.fr/wp-content/uploads/2020/04/neuro-nejm-1.pdf povezava 4: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33181098/
povezava 5: https://alzres.biomedcentral.com/articles/10.1186/s13195-020-00640-3
povezava 6: https://www.health.harvard.edu/blog/the-hidden-long-term-cognitive-effects-of-covid-2020100821133
Služba za odnose z javnostmi UKCL
Bojana Beović na čelu zbornice
Člani Zdravniške zbornice Slovenije so na
volitvah za predsednico zbornice, ki so se zaključile 15. decembra, za prihodnji mandat izbrali prof. dr. Bojano Beović, dr. med. Preje- la je 3.154 glasov. Tanja Petkovič, dr. med. je prejela 2.706 glasov.
Volilna udeležba je bila malo manj kot 51-odstotna, oddanih je bilo
STROKOVNO
17. novembra smo obeležili svetovni dan prezgodaj rojenih otrok oz. nedonošenčkov, ko različne organizacije in posamezniki po celem svetu opozarjajo, da je skoraj desetina otrok rojenih pre- zgodaj. Letos je potekal pod geslom Skupaj za prezgodaj rojene dojenčke - Skrb za prihodnost.
Ljubljanski grad na svetovni dan nedonošenčkov vijolično osvetljen
Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok zaznamujemo od leta 2008 in je namenjen globalnemu ozaveščanju o izzivih in bremenu pre- zgodnjega rojstva. Pobudo za ta dan so najprej dale evropske or- ganizacije staršev, združene v Evropsko fundacijo za skrb za novo- rojenčke (EFCNI), katere član je tudi Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. Pri tem sta jih podprli tudi Svetovna zdravstvena organizacija in Unicef, so zapisali v društvu.
V zadnjih letih na ta dan posamezniki in organizacije iz več kot 100 držav združijo moči in z različnimi aktivnostmi ter dogodki opozar- jajo, da je po vsem svetu skoraj desetina otrok rojenih prezgodaj in da ti otroci in njihove družine zaslužijo pozornost in pomoč.
Razpoznavni znak dneva nedonošenčkov so drobne vijoličaste nogavičke, obešene na vrvici skupaj z velikimi belimi nogavicami.
Vijolična barva pri tem ponazarja izjemnost in občutljivost naj- manjših rojenih otrok, so pojasnili. Mestna občina Ljubljana je tako v podporo svetovnemu dnevu prezgodaj rojenih otrok osvetli- la Ljubljanski grad v vijoličasti barvi.
Prav tako je pred Ginekološko kliniko UKCL potekal poseben do- godek, na katerem so spregovorili vodja enote intenzivne nege in terapije novorojenčkov Lilijana Kornhauser Cerar, predstojnik kli- ničnega oddelka za intenzivno terapijo otrok Ivan Vidmar in Moj- ca Ifko Pinosa, mama nedonošenčka s sinom Aljošo. Predstavili so tudi vozilo, namenjeno prevozu novorojenčkov, in organizacijo transportov, ki poteka v organizaciji kliničnega oddelka za inten- zivno terapijo otrok.
Svetovni dan antibiotikov:
Ohranimo učinkovitost antibiotikov
Teden, v katerem je 18. november, velja za Svetovni teden antibiotikov (letos od 18.–24. novembra). Namen obeležitve je ozaveščanje o preudarni rabi antibiotikov in nevarnostih, ki jih predstavlja pojavljanje odpornosti proti antibiotikom.
ODPORNOST NA ANTIBIOTIKE – KJE SMO ZDAJ?
Zaradi pretirane (po)rabe antibiotikov lahko bakterije razvijejo od- pornost na antibiotike. Pri okužbah, ki jih te bakterije povzročajo, običajni antibiotiki niso več učinkoviti. To lahko privede do daljšega zdravljenja, različnih zapletov ali pa celo smrti. Okužbe z odpornimi bakterijami lahko prizadenejo vsakega izmed nas, ne samo bolnike iz ranljivih skupin prebivalstva.
Pred odkritjem antibiotikov je na tisoče ljudi umrlo zaradi bakte- rijskih bolezni, kot sta pljučnica ali okužba po operaciji. Odkar so odkrili in uporabili antibiotike, je vse več bakterij, ki so bile prvotno dovzetne, postalo odpornih in so razvile številna različna sredstva za boj proti antibiotikom. Ker se odpornost povečuje in je v zadnjih letih odkritih in trženih le malo novih antibiotikov, je odpornost na antibiotike zdaj glavna grožnja javnemu zdravju.
Brez antibiotikov bi se lahko vrnili v »predantibiotsko dobo«, ko presaditev organov, kemoterapija raka, intenzivna nega in drugi medicinski postopki ne bi bili več mogoči. Bakterijske bolezni bi se širile in jih ni bilo več mogoče zdraviti, kar bi povzročilo smrt.
KAJ LAHKO STORIMO?
ZMANJŠAJMO TVEGANJE ZA OKUŽBO Ð Vestno in dosledno si umivajmo roke.
Ð Kadar smo bolni sami, se izogibajmo tesnim stikom z bolniki in stikov z drugimi.
Ð Pri pripravi hrane izvajajmo osnovna higienska načela.
Ð Poskrbimo za dovolj počitka, redno in raznovrstno prehrano ter redno gibanje.
Ð Pravočasno se cepimo.
ZMANJŠAJMO ŠIRJENJE ODPORNOSTI Ð Če smo bolni, ostanimo doma.
Ð Uporabljajmo le antibiotike, ki nam jih predpiše zdravnik.
Ð Nikoli ne delimo svojih antibiotikov z drugimi in jih ne jemljimo od drugih.
Ð Nikoli ne uporabljajmo antibiotikov, ki so nam ostali od prejšnje- ga zdravljenja. Treba jih je vrniti v lekarno.
Ð Antibiotike jemljimo v skladu z navodili zdravnika – v pravem od- merku, v pravih intervalih in ustrezno dolgo.
Ð Antibiotiki niso protibolečinska zdravila in ne morejo pozdraviti vsake bolezni.
Ð Antibiotike uporabljamo le za bakterijske okužbe in ne zdravijo Služba za odnose z javnostmi UKCL
STROKOVNO
Luskavica oz. psoriaza je kronična avtoimunska bo- lezen, za katero so značil- na vnetna žarišča na koži.
Svetovni dan luskavice, ki ga zaznamujemo 29. okto- bra, poudarja, da je bolezen potrebno čim prej odkriti in zdraviti, tudi zaradi neka- terih pridruženih bolezni.
Z luskavico po svetu živi 125 milijonov ljudi, v Slo- veniji pa je bolnikov okoli 40.000. V nadaljevanju predstavljamo odgovore na nekaj najpogostejših vpra- šanj o tej bolezni.
Kaj je luskavica in koga najpogosteje prizadene?
Luskavica je kronična sistem- ska vnetna bolezen, ki se najpo- gosteje kaže z vnetimi, zadebe-
ljenimi in luščečimi ploščami, t. i. plaki po koži telesa bolnika. Gre za bolezen, za katero so do pred nekaj desetletji menili, da je le vnetna bolezen kože, kateri se v manjši meri lahko pridruži še prizadetost sklepov, t. i. luskavični (psoriatični) artritis. Z novejšimi spoznanji o etiopatogenezi bolezni pa so znanstveniki prišli do spoznanja, da gre za sistemsko vnetno bolezen. Vnetje se ne odvija le na nivoju kože in sklepov, temveč v celem telesu, kar so pred cca 10 leti tudi dokazali s specifičnimi slikovnimi metodami. Zaradi kroničnega vnetja pri bolnikih z luskavico pogosteje kot v splošni populaciji opažamo tudi kronične bolezni, kot so arterijska hipertenzija, ate- roskleroza in z njo povezana kardiovaskularna obolenja, sladkorno bolezen tipa II, metabolni sindrom, depresija in podobno.
Luskavica je multifaktorsko pogojena bolezen, za katero zboleva nekje med 1 % in 4 % svetovnega prebivalstva. Zbolevajo tako otro- ci kot odrasle osebe, tako moški kot ženske. Pojavnost je odvisna tudi od zemljepisne lege kraja, kjer živimo (pogostejša je npr. na se- veru Evrope v primerjavi z državami južno). Med dejavniki tveganja za razvoj luskavice so različni dejavniki okolja (stres, okužbe, alko- holizem in kajenje, jemanje določenih zdravil, …), pomembno vlogo pa igra tudi genetika, saj vemo, da se luskavica pogosteje pojavlja med sorodniki.
Kaj so prvi znaki bolezni, na katere je treba biti pozoren?
Luskavica se v večini primerov pojavi s tipičnimi kožnimi spremem- bami. Najpogosteje gre za luščeča vneta žarišča na komolcih in ko- lenih, pogosto je prizadeto tudi lasišče in koža tik ob lasišču, sicer pa spremembe lahko opazimo kjer koli na koži telesa. Nekateri bol-
niki imajo bolezen omejeno le na predel dlani in/ali podplatov, spet drugi imajo lahko prizadete le nohte. V redkih primerih se zgodi, da se težave pričnejo s sklepno simptomatiko (luskavični artritis) in se šele kasneje pojavijo kožne spremembe, značilne za luskavico. Veli- kokrat se bolezen pojavi ali poslabša po stresni situaciji ali preboleli okužbi, najpogosteje streptokokni (npr. angini). Pri bolnikih z znano luskavico moramo biti pozorni predvsem na pojav sklepnih težav ter se zavedati večje pojavnosti in posledičnih posledic pridruženih bo- lezni, ki vplivajo tudi na krajšo življenjsko dobo bolnikov z luskavico, predvsem tistih s hudimi oblikami bolezni.
Ali je luskavico mogoče preprečiti?
Luskavica je bolezen, na katere pojavnost sami bistveno ne more- mo vplivati in je tudi ne moremo preprečiti, saj so za pojav bolezni odgovorni številni dejavniki. Študije kažejo, da tudi raznovrstne diete bolezni ne izboljšajo oz. ne ozdravijo, zato za bolnike samo zaradi luskavice posebna dieta ni potrebna ali smiselna.
Kakšni so prvi koraki pri zdravljenju te bolezni? Na kakšen način si bolniki lahko pomagajo sami, če sploh?
Luskavico je mogoče dokaj uspešno obvladovati z zdravljenjem, ni pa je mogoče pozdraviti. Med zdravili so predvsem pri blagih oblikah luskavice v ospredju lokalni pripravki, zdravila, ki umirjajo vnetje in luščenje. Med temi so najpogosteje predpisovani in zelo uspešni v zdravljenju lokalni glukokortikosteroidni pripravki. Poleg teh se uporabljajo tudi novejši pripravki, ki so analogi D-vitamina (npr. kacipotriol), za odstranjevanje lusk pa predvsem salicilna ki- slina. Če z lokalno terapijo nismo uspešni ali je bolezen razširje- na, je možno bolnika napotiti na fototerapijo (UVA in UVB žarki),
Življenje z luskavico: Ob uspešnem zdravljenju
lahko dosežemo zelo dobre rezultate
klimatobalneoterapijo (zdravljenje v toplicah) oz. se odločimo za sistemsko zdravljenje. Med sistemskimi zdravili sprva predpiše- mo konvencionalna zdravila, kot so metotreksat, retinoidi ali ci- klosporin, če pa z njimi ne dosežemo pravega učinka, če tovrstnih zdravil bolniki ne prenašajo ali obstajajo za zdravljenje kontrain- dikacije, pa pridejo v poštev tudi novejša zdravila, med katerimi so male molekule (zaviralec PDE4) in biološka zdravila (zaviralci citokinov kot so TNF-α, IL-17, IL-12/23 in IL-23). Prav s sistemsko terapijo, predvsem z novejšimi zdravili, lahko dosežemo zelo dob- ro, celo popolno izboljšanje bolezni, a ne gre pozabiti, da gre za zdravila, ki jih mora bolnik za doseganje učinka prejemati dolgo- trajno oz. doživljenjsko.
Je z luskavico mogoče kakovostno živeti?
Kakovost življenja je odvisna od bolnika samega in njegove per- cepcije bolezni ter seveda razširjenosti luskavice in pridruženih bolezni. Bolniki z zmerno do hudo obliko luskavice in z luskavico, ki prizadene t. i. posebna mesta na telesu (npr. dlani, podplate, obraz, spolovilo, …), imajo praviloma bolj okrnjeno kakovost življe- nja kot bolniki, ki imajo blago obliko luskavice. Posledično je tudi kakovost življenja bolnika slabša. To je tudi eden od kriterijev za terapevta, kdaj se bo tudi pri bolniku, ki klinično nima veliko priza- dete površine kože (pod 10 %), odločil in bolnika zdravil s sistem- skim zdravilom. Ob uspešnem zdravljenju lahko dosežemo zelo dobre rezultate, posledično pa se tudi kakovost življenja bolnika takrat močno izboljša. Kakovostno življenje imajo bolniki, kjer je bolezen zadostno oz. zadovoljivo obvladana, pa naj si bo to bole- zen kože ali prizadetost sklepov v sklopu luskavičnega artritisa.
Ali je luskavica sploh v celoti ozdravljiva?
Bolezen lahko zdravimo, ne znamo pa je še pozdraviti. Najboljše rezultate zdravljenja pri zmerni do hudi luskavici običajno dose- žemo s sistemsko terapijo, predvsem z najnovejšimi zdravili, kot so biološka zdravila.
Bolniki se pogosto srečujejo s stigmatizacijo ali se v strahu pred njo umikajo v osamo. Jim je zagotovljena tudi psihološka pomoč oz. svetovanje?
Tako kot opažamo pri večini bolnikov s kožnimi boleznimi, tudi pri luskavici velja, da so bolniki zaradi bolezni pogosto stigmatizirani in osamljeni. S tovrstnimi težavami se pogosto spopadajo sami ali s pomočjo izbranih zdravnikov. Ob tem imamo v Sloveniji zelo dejavno Društvo psoriatikov, kjer se bolniki redno srečujejo in se lahko tudi pogovorijo o svoji bolezni, tegobah ter iščejo pomoč oz.
rešitve. Terapevti bolnike spodbujamo k vključevanju v tovrstna društva, pri nekom, ki že kaže znake depresije, pa se odločimo in ga napotimo tudi k ustreznemu specialistu. Opažamo, da pri bol- nikih, ki imajo bolezen s terapijo zadovoljivo umirjeno, tudi tovr- stne težave izzvenijo.
Nina Kumerdej, Javna agencija RS za varnost prometa
Reševalci, zdravniki, policisti in gasilci so enotni: »Varujmo
življenja, vozimo trezni!«
V začetku decembra se je pričel tretji del nacionalne preventivne akcije za preprečevanje vožnje pod vplivom alkohola, drog in dru- gih psihoaktivnih snovi v prometu. Akcijo koordinira Agencija za varnost prometa, ki je v tokratnem pozivu k sodelovanju povabila tiste, ki so prvi posredovalci na kraju prometne nesreče in nepos- redno po njej: reševalce, zdravnike, policiste in gasilce. Preventiv- ne aktivnosti se z namenom prispevati k obvladovanju epidemije izvajajo na platformah družbenih omrežij. V akciji sta sodelovala travmatolog Uroš Tominc in anesteziologinja Anita Mrvar Brečko.
Zloraba alkohola je v prometu botrovala vsaki tretji smrtni žrtvi na slovenskih cestah in premnogim poškodbam. V 1.256 nesrečah, povzročenih od začetka leta do 26. novembra pod vplivom alko- hola, je umrlo 26 oseb, 113 je bilo hudo in 439 lažje telesno poško- dovanih. To žal znova dokazuje, da alkohol močno vpliva na kritično presojo za varno udeležbo v prometu in je pomemben dejavnik tve- ganja za nastanek prometnih nesreč. Agencija s partnerji zato jav- nost poziva k ničelni toleranci do udeležbe v prometu pod vplivom alkohola, drog in drugih psihoaktivnih snovi.
Videa si lahko ogledate na teh povezavah:
Služba za odnose z javnostmi UKCL
"Muzejska" najdba v garaži reševalcev
Prenova Reševalne postaje je razkrila tračnice v garaži, saj je bila
UTRIP UKCL
»Prostovoljstvo mi daje osebno zadovoljstvo«
Neprecenljiva pomoč prostovoljcev v času epidemije
Ob mednarodnem dnevu prostovoljstva smo se v UKC Ljubljana ponovno zahvalili številnim posameznikom, ki so nam priskočili na pomoč. Pomoč prostovoljcev bistve- no razbremeni osebje, ki je razporejeno na covid oddelke, ali ko so naše vrste okrnjene zaradi okužb sodelavcev. Od začetka epidemije je v UKC Ljubljana sodelovalo 48 bolni- čarjev Rdečega križa, 40 prostovoljcev po Zakonu o pro- stovoljstvu in 20 zaposlenih podjetja LPP.
Na vhodu v prostore UKC Ljubljana redno pomaga Mirsada Čeman, kjer na vsto- pni točki izpolnjuje vprašalnike s paci- enti, jih usmerja ter prevzema pakete, ki jih prinesejo svojci.
Gospa Čeman je v veliko pomoč ose- bju in prinaša topel sprejem našim bolni- kom svojcem.
»Prostovoljstvo mi daje osebno zadovoljstvo. Počutim se bolj polno, ker sem pomagala sočloveku v tej situaciji. Enostavno za- dovoljna sem s tem, kar opravljam. Pacienti mi pokažejo, da cenijo moje delo. To mi pokažejo, se zahvalijo. Rabijo samo eno malen- kost: da jim denimo poveš, kam morajo iti, da jih pravilno usmeriš.
Dovolj je, da jim zaželiš srečo pred pregledom in že dobiš nazaj tisti nasmeh, ki je trenutno sicer pod masko. Potrebujejo zelo malo,« je pojasnila, zakaj se je odločila za pomoč v UKC Ljubljana.
Kot omenjeno, se je povabilu na solidarnostno pomoč UKC Lju- bljana odzvalo tudi 20 zaposlenih podjetja Ljubljanski potniški promet (LPP). Zaradi povečanega obsega dela pomagajo pri lo- gistiki, pri čiščenju in dezinfekciji postelj in reševalnih vozil. Na vprašanje, kaj je botrovalo odločitvi za prostovoljstvo, je eden iz- med njih povedal: »Na čakanju sem in imam priložnost, da poma- gam drugje. Zakaj pa ne, sem si rekel. To je naša skupna situacija.
Moramo stopiti skupaj.« Nekateri so preplašeni, kaj pa vi, vas je kaj strah, smo ga vprašali. »Ni me strah. Tukaj se držimo vseh potreb- nih ukrepov. Dali so nam opremo. Jaz tako razmišljam. Če se ne bom držal ukrepov in bil dobre volje, me lahko virus najde, ko grem v trgovino. In kaj sem potem naredil, nič. Pa sem rajši šel pomagat.«
In ravno dobra volja je, poleg fizične pomoči, tista, ki so je bili za- posleni v UKC Ljubljana tako zelo veseli. »Tako pozitivni so, do- brovoljni, poleg tega, da so tudi pridni. To nam res veliko pomeni.
Prinesli so nam nov zagon, po vseh teh dneh. To smo res potrebo- vali. In občutek, da nismo sami, da je še komu mar. Tudi to nam daje novo energijo.«
UKC Ljubljana je že konec oktobra priskočilo na pomoč 20 bolni- čarjev Rdečega križa, ki so razbremenili osebje. Pripadniki enot za prvo pomoč so bolničarji prostovoljci, ki se izobražujejo na sedem-
deseturnih tečajih prve pomoči, znanje pa obnavljajo na krajših obnovitvenih tečajih. Tako so seznanjeni z najnovejšimi doktrinar- nimi in smernicami s področja prve pomoči. Temeljno znanje, ki ga člani enot na tečajih pridobijo, je usmerjeno v preverjanje vitalnih življenjskih funkcij, oživljanje, preprečevanje krvavitev, prepozna- vanje nenadnih bolezenskih stanj. Kot je povedala bolničarka pro- stovoljka Monika Grošelj: »Pripravljeni smo biti tu, kolikor časa nas bodo potrebovali.«
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v 76. členu opredeljuje enote in službe Civilne zaščite. Med njimi tudi enote za prvo pomoč. Trenutno jih v vrstah Civilne zaščite Slovenije de- luje več kot 100. Prva pomoč je neposredna zdravstvena oskrba poškodovanca ali nenadno zbolelega na kraju dogodka v najkraj- šem možnem času po dogodku. Opravljena je s preprostimi pripo- močki in z improvizacijo. Pri prvi pomoči je treba ukrepati naglo, pravilno in v pravem zaporedju. Laična prva pomoč traja do prihoda nujne medicinske pomoči.
Monika Grošelj, Rdeči križ
Prostovoljci LPP
