Feminizem, enakost in politika
Uvod
Jacqu es R ancière je identificiral dva m om enta enakosti, k ijo tesno po
vezujeta s politiko. Prvi je m o m e n t silogizma enakosti, ki zahteva »soočenje univerzalne enakosti z n jen o negacijo« (Rancière 1994, str. 175). Ta m o
m en t bi lahko poim enovali logika »istosti« ozirom a ekvivalence v tisti m eri, v kateri R ancière trdi, d a je po tej logiki, »kdor koli enak kom ur koli«. Toda po dru gi strani R ancière izpostavi še drug m om ent enakosti, ki pa se bolj nag ib a k logiki »razlike«. T o j e m om en t »deklasifikacije«, ki deluje tako, da »razdre d o m n ev no naravnost redov in jo nadom esti s kontroverznim i figuram i razkola.« (R ancière 1995, str. 32-3). Po Rancièru enakosti prav go
tovo ni m ogoče razum eti v smislu socialnega izenačevanja, kajti enakost, do
je ta kot ekvivalenca, je dejansko neuresničljiva, saj njeno utelešanje nujno im plicira klasifikacijo in s tem tudi, vsaj potencialno, substancialno n een a
kost. E nakostje potem takem bolj zadeva argum entacije kakor aplikacije pra
vil pravičnosti, skratka, je zadeva politike.
Po R ancièru so vprašanja, zadevajoča enakost, produktivna za politiko tam , kjer je tudi politika sam a dojeta kot oporekanje univerzalnem u in p ar
tikularnem u, vključitvi in izključitvi. T o je nedvom no razvidno iz prvega mo
m e n ta enakosti: silogizem enakosti je produktiven za politiko tam, kjer uni
verzalno p o litič n o /p ra v n o enakost spodbijajo zato, ker je neustrezno ud e
jan je n a. Če pa izhajam o iz drugega m om enta enakosti, potem je m ogoče reči, d a gre v politiki tu d i za konstrukcijo kolektivnega subjekta, »nas«, v im en u katerega j e n eenakost postavljena p od vprašaj.
V k o lik o rje liberalna enakost politična, potem je po Rancièru več kot zgolj form alna, več kot zgolj »iluzorična«: liberalna enakost lahko postane
»dejanska« le v p rim eru , da pripelje do bolj egalitarne konfiguracije druž
ben eg a. V nadaljevanju se nam eravam osrediniti na liberalizem , in sicer kakor se kaže v fem inistični perspektivi. Moja tezaje, d a je m ožnost politike enakosti, kakor jo razum e Rancière, to je , konstrukcije fem inističnega poli
tičnega subjekta, ki univerzalno enakost sooča z njeno negacijo, z n een a
kostjo žensk, in h e re n tn a sam em u liberalizmu. To im a ključne implikacije za naše razum evanje fem inistične politike, a tudi za razum evanje samega
liberalizm a. Moj argum ent je , da liberalizem ni nevtralen, racionalen, ob
jektiven, ni nad politiko, kot trdijo sami liberalci, pač p a je že sam n a sebi političen, in to v tisti m eri, v kateri so njegovi konstitutivni členi m edsebojno nezdružljivi oziroma v tisti meri, v kateri konstituira nerešljivo protislovje.
Feminizem in liberalna neodločljivost »žensk«
Neodločljivost izraza »žensk« j e v središču liberalizm a: ko t individui, ki uživajo univerzalne človekove pravice, so ženske »enake«, a po drugi stra
ni so dojete tudi kot naravno po d rejen e. »Neodločljivost« u p o rab ljam tu v tistem pom enu, ki g a je razdelal Jacques D errida, to je kot izraz, ki označu
je »določeno nihanje m ed dvema m ožnostim a« (D errid a 1988, str. 148), s čim er se konstituira nestalna meja b in arn e opozicije, zaradi česar se ta o p o zicija ne m ore utrditi kot absolutna opozicija. V liberalizm u so ženske »neod- ločljive« v pom enu, da om ogočajo konstruiran je opozicije m e d ja v n o sfero države in civilo družbo na eni strani ter zasebno, družinsko sfero n a drugi.
V Angliji, a tudi drugod, zlasti s procesom dem okratizacije liberaliz
m a v devetnajstem stoletju, so fem inistke izrabljale neodločljivost hegem o- ničnega liberalizm a za to, da deklasificirajo »naravnost« žensk in s tem k o n
struirajo »ženske« kot politični subjekt, v im enu k aterega je m ogoče artik u
lirati dve ločeni zahtevi glede enakosti: Prvič, p o tem ko so univerzalno e n a kost soočile z njeno negacijo, so zahtevale razširitev individualnih pravic n a ženske k o t »ljudi« [men]. Drugič, izhajajoč iz dom neve, d a je spo lna razlika socialni in politični problem in ne zgolj naravna danost, so zahtevale p o sebne pravice za ženske kot državljanke.
Č e je neodločljivost »žensk« konstitutivna za liberalizem , se pravi, da liberalizem n e m ore biti nikdar n ad politiko in zato tudi n e n a d fem inistič
no politiko. To pa pom eni, da tudi njegovi ključni pojm i, zlasti pa opozici
j a m ed javnim in zasebnim, na k atero se o pira trad icio n aln a definicija libe
ralizma, ne m orejo nikdar biti nepro b lem atičn i, n esporni. Liberalizem je potem takem vedno o d p rt za fem inistično politiko, še več, izzivajo, kliče po njej-
Klasični liberalizem in neodločljivost »žensk«
Zato da bi razum eli, kako je liberalna neodločljivost »žensk« konsitu- tivna za opozicijo jav n o /zaseb n o , m oram o najprej ugotoviti, kako se to ka
že v n ek aterih ključnih tekstih. Lockov tekst Dve razpravi o vladanju iz se
dem najsteg a sto le ÿ a je m ogoče vzed kot utem eljitveni tekst liberalne tradi
cije, a hkrati kot tekst, v katerem se jasno kaže, da »ženske« funkcionirajo kot neodločljivo v D erridajevem pom enu: delujejo kot pogoj možnosti, a h k rati o nem ogočajo ja sn o distinkcijo m ed javnim in zasebnim.
Po eni strani so ženske v luči lockovskega liberalizm a svobodni in ena
ki individui, torej enake moškim. Locke to odločno poudarja zlasti v Prvi razpravi. Tako vztraja pri bistveni svobodi in enakosti vsakega človeškega individua p roti Filmerjevi teoriji o posebni, od Boga dani pravici suverena, da vlada n a d svojim ljudstvom , s čim er zmanjšuje razliko, ki jo je Film er začrtal m ed A dam om in Evo, očeti in m ateram i, opredeljoč jih kot zgolj
»akcidentalne«, s tem pa tudi pokaže, da patriarhalna oblast, za katero se Film er zavzema, nim a božje posvetitve (Locke 1960, str. 364). Na drugi stra
ni, zlasti v Drugi razpravi, p a so ženske neenake moškim, naravno podreje
ne svojim »sposobnejšim in močnejšim« m ožem in zato om ejene n a zaseb
no, družinsko sfero (str. 367).
Zenske v Lockovih Dveh razpravah so potem takem neodločljive m ed li
beralnim i individui in naravnim i podložniki, ta neodločljivost p a je konstitu
tivna za samo distinkcijo m ed javnim in zasebnim. »Ženske«, kolikor so po
d rejene moškim v zasebni sferi, omogočijo, da se začrta zasebna družinska sfera ko t ločena odjavn e, skratka, omogočijo razločitev dveh področih druž
be, v katerih sta legitim ni dve različni obliki avtoritete. Pri tem p a je pom em bno, d a im am o v obeh prim erih opraviti z enotno, sebi prezentno avtoriteto, ki p a je v zadnji instanci odvisna od neodločljivosti žensk, tako da bi lahko rekli, d a je prav neodločljivost tista, ki spodbija oporo te avtoritete.
Po Locku torej n e bi smeli razlikovati m ed individui vjavni sferi, kajti vsakdo m o ra biti p o d rejen univerzalnim zakonom, ki so pravični zato, ker ne delajo razlik m ed ljudm i/človeškim i bitji:
» p o te m ko so iz k lju č e n e z a se b n e so d b e vsakega p o se b n e g a član a , p o s ta n e s k u p n o s t ra z so d n ik , če so n a voljo u tr je n a sta ln a pravila, in d ife r e n tn a in e n a k a za vse stra n k e in če obstajajo ljudje, ki j i h j e sk u p n o st p o o b la s tila za u re s n ič e v a n je te h pravil...« (str. 367).
P olitična oblast j e legitim na, ker ji gre izključno za javno blaginjo, to pa lahko zagotavlja tako, da vse obravnava na enak način, saj m ed človeški
m i biyi bistvenih razlik ni; vsi imajo enako pravico do tega, d a jih zakon varuje. A vtoriteta j e p otem takem enotna. Čeprav se Locke zavzema za loči
tev m ed zakonodajnim in izvršilnim telesom oblasti, zato da bi bila o nem o
gočena zloraba oblasti, vztraja, d a je le-ta pravična zaradi svoje enotnosti in univerzalnosti. Zunaj dosega univerzalnega zakona p a so individui svobod
ni, to p a p o m en i, da lahko dom nevam o, da so ekonom ske in družbene raz
like vendarle p o m em b n e in da lahko celo vplivajo za politično družbo. Ven
dar pa Locku teh razlik ni treba upoštevati, saj jih čisto p rep ro sto izključi - po njegovem so take razlike irelevantne za enakost pravic — drugič, n e p o m em bne so tudi v zasebni sferi, kjer im a »glava« d ružine legitim no avtori
teto kot mož, oče in gospodar služabnikov in sužnjev. V p rim e ru tega tipa dom ače, družinske avtoritete, razlika m ed m oškim i in ženskam i, k ije bila v Prvi razpravi m inim izirana, celo zanikana, om ogoča ločitev jav n eg a in za
sebnega kot dveh ločenih področih legitim ne e n o tn e avtoritete. Če m orajo otroke voditi do dobe razum nosti tako o ceÿe kakor m atere in če so služab
niki in sužnji podrejeni obem a, gospodarju in gospodarici dom a, se pravi, da avtoriteta ne sme biti razdeljena. M ožnost nespravljivih razdelitev n a ravni avtoritete v družini je izključena že zaradi naravnih razlik m ed m oškim i in ženskami:
»...čeprav u te g n e biti skrb m o ža in ž e n e sk u p n a , p a v časih n u jn o p rid e d o različn ih volj zato, k e r to skrb ra z lič n o ra z u m e ta . Z ato j e n u jn o , d a o b sta ja nekaj, k a r im a pravico d o z a d n je o d lo č itv e , to j e , d o p o sta v lja n ja zak o n a. T a pravica p o naravi p r ip a d a m o šk e m u k o t s p o s o b n e jš e m u in m o č n e jše m u « (str. 365).
Neodločljivost žensk kot hkrati svobodnih in enakih individuov ter n a
ravnih podložnic tako om ogoča ločitevjavnega in zasebnega v Dveh razp ra
vah. Po drugi strani pa neodločljivost žensk hkrati tudi o nem ogoča tako lo
čitev. Po poročni pogodbi naj bi bile ženske p o d reje n e m oškim , vseeno pa ta pogodba, kot jo razlaga Locke v svoji fdozofiji, in to v n asp ro tju z dejan skimi pogoji poroke v času, k o je pisal svoje razprave, o nem og oča p o p o ln o podreditev žensk. Kot individui, ki sklepajo pogo d be vjavni sferi, lahko žen
ske določajo svoje pogoje, vsaj do tiste m ere, d o katere so le-ti združljivi z
»rojevanjem in vzgojo otrok, dokler n e začno skrbeti sami zase« (str. 364- 5). To pa dejansko pom eni, da so lahko razm erja m ed m oškim i in ženska
mi v zasebni, družinski sferi skoraj p o p o ln o m a reg u liran a z zakonom , k ije nastal vjavni sferi, vključno s finančnim i določili in pravico do ločitve. Tako je ločnica m ed javnim in zasebnim, ki tem elji n a razliki m ed m oškim i in ženskami, v zadnji instanci zabrisana, k e r m oški in ženske niso zgolj različni in neenaki. Locke jih nam reč vidi tudi kot identične, kot svobodne in enake individue vjavni sferi, po drugi strani pa m u to dejstvo onem ogoči, da bi javno sfero ločil od zasebne, družinske.
Feminizem prvega vala in liberalna demokracija
Feminizem je zares poskušal uporabljati liberalno neodločljivost žensk kot polidčno sredstvo šele v devetnajstem stoletju, in to p ro ti liberalizm u,
artik u liran em u n a dem okracijo. Fem inistke so uporabljale liberalno n e o d ločljivost izraza žensk za to, d a bi zahtevale individualne pravice za ženske kot »ljudi« \merî\, to se pravi, za ženske kot racionalna človeška bitja, zmož
n a sam odoločitve. L iberalno načelo univerzalne enakosti so soočale z n e
gacijo neenako sti žensk, zahtevajoč na tej podlagi tako razširitev »liberal
nih« pravic n a p o ro če n e ženske, denim o, pravico do lastnine, pravico do ločitve, itn., kakor tudi razširitev enakosti na prodočjih, zunaj meja form al
n ih prav n ih pravic, zlasti v izobraževanju. Ta liberalni fem inizem nam je vsem d o b ro zn an .T o da fem inizem je izrabljal liberalno neodločljivost tudi za to, d a je izhajajoč iz nje zahteval pravice žensk do izražanja njihove spe
cifičnosti kot žensk, to se pravi, njihove različnosti od moških. Potem ko so fem inistke deklasificirale naravno neenakost, zato da bi konstuirale fem ini
stični politični subjekt »ženske«, so pokazale, d a je to, k a rje zatrjeval libe
ralizem glede naravne spolne razlike, nam reč podreditev žensk moškim v sferi zasebnosti in d ru žin e, dejansko ključni zastavek državljanskega statusa žensk.
D o b er zgled za tako rabo liberalne neodločljivosti žensk kot osnovo za zahtevo priznavanja ženske specifičnosti, najdem o pri doyenu liberalne
ga fem inizm a devetnajstega stoletja, pri Jo h n u Staurtu Millu. Mili navaja dva a rg u m e n ta v p rid volilne pravice žensk kot žensk. Prvič, kot žene, m atere, hčere in sestre, pravi Mili, potrebujejo volilno pravico zato, da bi se osvo
bodile ozkih interesov zasebne sfere, kar bi pri njih spodbudilo razvoj bolj
»nesebičnega jav neg a duha«. Volilno pravico potrebujejo, zato da bi sode
lovale pri d o ločanju »skupne blaginje«, pri čem er bi izhajale iz svojega za- sebno-družinskega položaja, ki pa ni več dojet kot nekaj naravnega. D ru
gič, ženske bi m orale im eti volilno pravico kot ženske zato, ker se utegne zgoditi, d a im ajo d ru g ačn e interese kakor moški. C epravje bil Mili p repri
čan, d a bi ženske volile prej v skladu s svojimi razrednim i interesi kakor interesi žensk kot žensk, j e vseeno nasprotoval prevladujočem u m nenju so
dobnikov, d a so interesi žensk avtom atično interesi njihovih mož. To pa po
m eni, če sledim o Millu, d a dem okratični liberalizem om ogoča zastopanje žensk kot žensk tudi v sferi javnosti.
C ep ra v je bil sam Mili dokaj zadržan glede implikacij svojega lastnega arg u m en tiran ja v prid zastopanja žensk, so bile druge feministke prvega vala veliko bolj navdušene n ad m ožnos^o, da bi ženske stopile na področje jav
nosti k o t ženske, in n e kot spolno nevtralni liberalni individui. V devetnaj
stem stoletju in n a začetku dvajsetega seje pri fem inistkah vedno bolj krepi
lo p rep ričan je o koristnosti zastopstva žensk, z argum entom , da bi m orale ženske v razm erah, ko se država vedno bolj intenzivno posveča, in bi se tudi m o ra posvečati »socialnim problem om «, kakršni so izobraževanje, zdravs
tvo, skrb za revne, prispevati svoje trad icio n aln o ženske izkušnje. Tako je M illicent Fawcett zatrjevala, da
» n o če m o , d a bi bile ženske slabi p o sn e tk i m o šk ih , ra v n o ta k o n e za n i
k am o in ne zm anjšujem o razlik m e d m o šk im in ženskam i. Z ah tev a žensk p o zastopstvu se v veliki m e ri o p ira n a te razlike. Ž en sk e služijo državi n a d r u g a č e n n a č in k o t m oški« (N a v e d e n o p o H o lto n , str. 11-12).
Fem inizem prvega vala je spretno izrabljal univerzalne postulate libe
ralnega individualizm a, predvsem zato, d a bi razširil pravice n a ženske v zasebni družinski sferi, toda izrabljal j e tudi d rug o stran neodločljivosti p o ložaja žensk v liberalizm u, nam reč »neuradno« stran d em o k ratiziranega li
beralizm a, k ije izpostavljal specifičnost žensk, to je , poudarjal je , da so žen
ske prav kot različne od moških dale svoj prispevek družbi. S tem , d a so spodbijale naravno podrejenost kot posledico politične delitve, so fem inist
ke prvega vala problem atizirale sp o rn o izključitev žensk iz »univerzalne«
enakosti, in to tako kot individuov, ki so v bistvu enaki kot moški, kakor tudi kot žensk, ki so bistveno različne.
Feminizem drugega vala in liberalna država blaginje
Fem inizem d ru g ega vala je v Angliji dvajsetega sto letja raz m ero m a m alo izrabljal »neurad ni liberalizem «, to d a način, kako j e to izrabljal je bil zelo indikativen za položaj žensk v sodobni družbi.
Izrabljanje liberalne neodločljivosti žensk v dvajsetem sto leÿ u j e šlo m orda še najdlje pri institucionalizaciji ženske specifičnosti v državi blagi
nje, kar so fem inistične skupine iz štiridesetih let vsaj pozdravile, če že ne spodbujale. Globoko skeptičen p a je bil fem inizem d ru g eg a vala do giba
nja, ki se je pojavilo v šestdesetih in sed em desetih letih. V nasprotju z našim običajnim razum evanjem liberalizm a liberalna država blaginje dejansko ni utem ljena izključno na individualizm u, pač p a tudi n a priznavanju skupin
skih potreb. Tako je na podlagi klasifikacije in skrbi za različne skupine, m ogoče doseči ustreznejšo enakost državljanov, ne d a bi bila pri tem krše
na logika blaginjskega liberalizma:
»splošno načelo, n a k a te re m te m elji N a č rt za so c ia ln o varstvo, t o j e p o e n o te n je o d g o v o rn o sti, zato d a bi se o g n ili n e p o tr e b n im in škodljivim razlikam , / j e / k o m b in ira n o s klasifikacijo, to se pravi, d a j e tr e b a vsako p o tr e b o obravnavati n a n ač in , k iji k a r n ajb o lj u strez a« (B ev erid g e 1966, str. 4 5 ).
To »poenotenje odgovornosti...kom binirano s klasifikacijo«, j e om o
gočilo, da so bile ženske v om ejenem obsegu vključene kot ženske že od sa
m ega n astan k a države blaginje v Angliji. Prvič v zgodovini liberalne dem o
kracije s e je vzpostavila n e p o sre d n a zveza m ed državo in ženskami-matera- mi. Tako so bili d en im o družinski dodatki izplačani n ep o sred n o m ateram k ot plačilo za njihov skrb za p rih o d n o st britanske rase »in za ideale n a sve
tu« (str. 5 3 )1 Cilj liberalne države blaginje seveda ni bila vpeljava resnične, vsebinske enakosti m ed državljani (prav nasprotno, po Beveridgeu je an
gleška država blaginje prav zaradi pom ena, ki g a je pripisovala zaščiti svo
boščin, ki naj bi jih ogrožalo totalitarno izenačevanje pogojev, liberalna in ne, d en im o , socialistična), tako da bi lahko rekli, da im am o tu opraviti s
»policijo« v R ancièrovem p o m en u in ne s politiko: gre za distribucijo p re
bivalstva v skladu z vnaprej določenim i mesti, zato, da bi om ogočili uprav
ljanje, ne pa argum entacijsko verifikacijo enakosti. V endar pa prim er ni tako nedvoum en, še zlasti, če upoštevam o, d a je delavski razred podpiral u kre
pe, n a m e n jen e blaginji, prav kot sredstvo za dosego večje enakosti social
nih pogojev, a p o d p ira le so ga tudi fem inistke, ki so v njih videle obliko priznavanja in celo začetek nagrajevanja dela, ki so ga ženske opravljale kot ženske. Novejša fem inistična dognanja so poudarjala »policijski« vidik libe
ralne države blaginje, pri čem er so se osredinjala predvem na drugi vidik mobilizacije neodločljivosti žensk. Država blaginje s e je opirala predvsem n a jam stv eno p og od bo m ed zaposlenim i, moškimi posamezniki in državo, ženske p a je videla predvsem v vlogi žena teh individuov, skratka, videla jih je zgolj v zasebni, družinski sferi. V liberalni državi blaginje so bile zatorej ženske neodločljive m ed ženskami, ki jim pripadajo pravice kot ženskam - m ateram - in tistimi, ki jim pripadajo pravice kot ekonom skim odvisnicam v zasebni, družinski sferi. Ni dvoma o tem, d a je v praksi to pom enilo, d a je bila ekonom ska neodvisnost, ki so jo ženske dobile kot državljanke liberal
ne držav blaginje, d en im o , kot sam ohranilke, dovoljena ed ino v prim eru velike revščine.
Na splošno p a je bil fem inizem drugega vala izjemno kritičen do libe
ralizm a. V šestdesetih in sedem desetih letih je bila ta kritika izrečena iz so
cialistične perspektive: v liberalizm u so videle red, ki po nu ja zgolj form al
no pravno in politično enakost, substancialno družbeno in ekonom sko nee
1 N e bi sm eli sp reg led ati B everidgeovega eksplicitno rasističnega stališča. R e sje , da Beveridge pojm uje »raso« kulturološko, to je , kot ekvivalent naro d a, in ne biološko, a vrsta avtorjevje že opozorila, d a ta pojem rase ni nič manj izključevalen od starejše inačice. Status č rn e ženske k o t Angležinje j e v Beveridgeovih form ulacijah problem - tičen, v praksi p a je m aterinstvo črn ih žensk že od nastanka države blaginje veljalo kot nekaj in ferio rn eg a (kar se tudi sicer ujem a s procesom m nožične imigracije) in bilo kot tako p o d n e n e h n im n ad z o ro m prek restriktivne imigracijske in reprodukcijske politike.
nakost pa pušča nesprem enjeno. V zadnjih led h , kot posledica vsesplošne
ga diskreditiranja socializma, je v ospredje stopila fem inistična kritika, ki se je opirala n a »kulturo« ozirom a n a »razliko«. M ed različnim i vidiki te kri
tike je najbrže najpom em bnejši ta, d a j e liberalizem im a n e n tn o »moški«:
ker so za liberalizem legitim ne ed in o univerzalne pravice, te pa so izvorno zasnovane izključno v moški perspektivi, se m orajo ženske, zato d a bi dose
gle enakost, v liberalni dem okraciji n e n e h n o prim erjati z moškimi.V en em izm ed razvpitih prim erov tožbe zoper delodajalca zaradi spolne diskrim i
nacije v Angliji je bilo razsojeno, d a je zakonito, če žensko odpustijo zato, ker je zanosila, češ da ni bila nič slabše obravnavana kakor moški, če bi se znašel v podo bn em položaju (Frazer in Lacey, 1993, str. 82).
Liberalizem je nedvom no najprej in predvsem individualističen, in to ne glede na klasifikacije, ki jih je u porabljala liberalna država blaginje, zato da bi podeljevala socialne pravice. Prav k o t takega pa g a je m ogoče soočiti z negacijo univerzalne enakosti in zahtevati razširitev d o m nev no univerzal
nih individualnih pravic tudi na ženske. Včasih to po m en i, d a se m orajo ženske prilagoditi moškim m erilom , zato d a bi lahko bile enake. A ko t sm o videli v p rim eru blaginjskega liberalizm a, lahko resnično u d ejan jen je libe
ralističnih individualnih pravic občasno pripelje do priznavanja nujnosti ko
lektivnih liberalističnih pravic. In fem inizem d ru g ega vala j e bil uspešen v boju za pravice žensk le, če sije za cilj postavil dosego substancialne e n ak o sti, toda s pom očjo form alnih pravic. To velja, d en im o , za zako no dajo o spolni diskriminaciji, kjer je m ogoče u spešno preganjan je p o sre d n e diskri
m inacije posplošiti tako, da zajame vse individue v p o d o b n e m položaju, to
rej tako ženske kakor moške. Na tej podlagi velja danes k ot nezakonito om e
jevati delovna m esta na ljudi določene starosti, zato ker ženskam , ki im ajo sicer form alno pravico do istega dela kakor moški, spolno različni d ru žin ski vzorec napoveduje, da bodo po vsej verjetnosti preživele več let zunaj delovnega mesta, s tem pa postale m anj p rim e rn e za napredovanje kakor moški iste starosti. P odobno tudi zakonodaja o enakem plačilu zdaj d o lo ča, da m orajo sodišča prim erjati delo prim erljive vrednosti, ko odločajo o upravičenosti razlik v plačilu m ed spolom a (nam esto, da bi tako k o t prej čisto preprosto prim eijali tiste, ki opravljajo isto delo, saj j e tak postop ek pripeljal do tega, d a je zaradi tržne segregacije veliko del postalo m ed se
boj neprim erljivo). Četudi je ta u krep zelo težko uresničiti, bi vseeno lah
ko imel daljnosežne posledice, saj om ogoča, vsaj p otencialn o, spodbijanje zgodovinskega razvrednotenja tradicionalnega dela ženska.
Sklep: feminizem in liberalna politika
Iz perspektive fem inizm a gledajoč ne m ore liberalizem n ikdar nasto
pati k ot objektivna, nevtralna racionalnost, ki bi jo , če uporabim o derrida- jevski o b rat, »m oral imeti« (D errida 1976, str. 141). Praktično gledano pa se tako razu m ljen liberalizem uveljavlja v pravu, za katerega j e problem zgolj v tem , kako pravično aplicirati (tj. v skladu s pam etjo) univerzalne ra
cionalne p rin cip e pravic n a posebne prim ere, ali pa v liberalni upravi, ki si prizadeva prebivalstvo razdeliti na določene kategorije glede na njihove raz
lične zm ožnosti za u m n o sam odoločitev. Dejansko p a liberalizem nikdar n e doseže tega statusa, k er neodločljivost »žensk«, na katero se opira, n e
n e h n o izsiljuje odločitve, kar velja tako za liberalizem kot za fem inistke, a tudi za dru g e. N eodločljivost potem takem sili v tisto, čem ur D errida pravi etično-politična odločitev, kar bi lahko ponazorili s tem le vprašanjem: ali j e treb a »ženske« pojm ovati k o t spolno nevtralne individue, ki jim je treba do d eliti univerzalne pravice kot racionalnim človeškim bitjem , ali p a jih je treba v im e n u univerzalne enakosti ozirom a tradicionalnih vrednot, pove
zanih s spolno razliko, prav nasprotno, razum eti kot ženske, ki bi m orale im eti p o seb n e pravice in dolžnosti kot ženske? Iz fem inistične perspektive gledajoč se liberalizem ne m ore nikdar znebiti politike: vprašanja, ki zade
vajo status žensk, torej n e bi smela biti zgolj odgovor n a nezm ožnost libera
lizma, d a rokuje z neodločljivostjo žensk, toda neodločljivost »žensk«, k ije konstitutivna za ključne pojm e liberalizma, je lahko odpravljena le s pomočjo odločitve, ki m o ra biti, prav zato, ker ni zmožna izreči zadnje besede glede enakosti, zm erom politična.
Prevedla Jelica Šumič-Riha
Literatura
Beveridge Sir W., 1966, Social Insurance and Allied Services London, H er Ma
jesty ’s Stationary Office.
Beveridge Sir W., 1986, »Why am I a Liberal?« v R. Eccleshall British Libera
lism: Liberal Thought from the 1640s to the 1980s, L ondon, Longm an.
Bock G. a n d T h a n e P., 1991, Maternity and Gender Policies: Women and the Rise of the European Welfare States 1880s-1950s, London, Routledge.
C oote A. a n d Cam bell B., 1987, Sweet Freedom: The Struggle for Women’s Libe
ration, 2 n d ed., O xford, Basil Blackwell.
Dale J. a n d Foster P., 1986, Feminists and, State Welfare, L o n d o n , R outledge an d Kegan Paul.
D errida J., 1976, O f Grammatology, tr. G. Spivak, B altim ore, J o h n H opkins University Press.
D errida J., 1988, Limited Inc., Evanston, Illinois, N orthw estern University Press.
Frazer E. a n d Lacey N., 1993, The Politics of Community: A Feminist Critique of the Liberal-Communitarian Debate, H em el H em pstead, H erts.
H olton S., 1986, Feministm and Democracy: Women’s Suffrage and Reform Poli
tics in Britain 1900-1918, C am bridge, C am bridge University Press.
Koven S. a n d Michel S., 1993, Mothers of a Neiu World: Materialist Politics and the Origins of Welfare States, New York, R outledge.
Locke J., 1960, Two Treaties of Government, ed. P. Laslett, Cam bridge.
Lewis J., 1994, »Gender, the family a n d w o m en’s agency in th e b u ild in g o f
‘welfare states’: the British case« v Social History, vol. 19, no. 1.
Mill J.S., 1989, On Liberty with The Subjection of Women and Chapters on Socia
lism, ed. S. Collini, Cam bridge.
Rancière J., 1994, »Post-Democracy, Politics an d Philosophy« v Angelaki 1:3.
Rancière J., 1995, On the Shores of Politics, L on d o n , Verso.
