UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ANGLISTIKO IN AMERIKANISTIKO ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
URŠA POSAVEC
Frazeologija v Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford
Phraseology in Veliki angleško-slovenski slovar Oxford
Diplomsko delo
Študijski program:
angleški jezik in književnost – D slovenski jezik in književnost – D
Ljubljana, 2013
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ANGLISTIKO IN AMERIKANISTIKO ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
URŠA POSAVEC (roj. KUNSTELJ)
Frazeologija v Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford
Phraseology in Veliki angleško-slovenski slovar Oxford
Diplomsko delo
Mentorici: Študijski program:
izr. prof. dr. Marjeta Vrbinc angleški jezik in književnost – D red. prof.dr. Erika Kržišnik slovenski jezik in književnost – D
Ljubljana, 2013
Zahvala
Zahvaljujem se mentoricama, red. prof. dr. Eriki Kržišnik in izr. prof. dr. Marjeti Vrbinc, za vse nasvete in strokovno pomoč pri pisanju diplomske naloge.
Iskrena hvala tudi možu Roku in mojim domačim, ki so mi v času študija stali ob strani in me podpirali.
4
1 Kazalo
Zahvala ...3
1 Kazalo ...4
Kazalo tabel ... 6
Kazalo prilog ... 8
Izvleček ...9
Abstract...9
2 Uvod...11
3 Terminologija...13
3.1 Terminologija v slovenskem jezikoslovju ... 14
3.2 Terminologija v anglo-ameriškem jezikoslovju ... 15
4 Lastnosti frazeoloških enot ...17
4.1 Večbesednost... 19
4.2 Stalnost... 20
4.3 Idiomatičnost ... 21
4.4 Ekspresivnost ... 24
4.5 Frazeologija v širšem in ožjem smislu ... 25
5 Frazeologija v slovarjih...26
5.1 Uvrščanje frazeoloških enot v slovar... 27
5.2 Kategorije znotraj geselskega članka ... 30
5.3 Navajanje frazeologije v slovarjih (slovarska oblika)... 33
5.4 Prevajanje frazeologije (frazeologija v dvojezičnih slovarjih) ... 36
6 Slovarji ...38
6.1 Veliki angleško-slovenski slovar Oxford ... 38
5
6.2 Oxford Idioms Dictionary for Learners of English ... 41
6.3 Angleško-slovenski slovar BRIDGE ... 43
6.4 Slovar slovenskega knjižnega jezika ... 45
6.5 Slovar slovenskih frazemov... 47
7 Metode dela ...50
7.1 Izbor gradiva... 50
7.2 Kriterij za razvrščanje prevedkov ... 51
7.3 I. Frazemski prevedki... 53
7.3.1 Semantična prekrivnost frazemskih prevedkov... 54
7.3.2 Oblikovna prekrivnost frazemskih prevedkov ... 55
7.3.3 Stopnje semantične in oblikovne prekrivnosti... 56
7.4 II. (Delno) idiomatski nefrazemski prevedki... 57
7.5 III. Opisni, neidiomatski prevedki... 57
7.6 IV. V izolaciji frazemski prevedki ... 58
7.7 V. Opisni in delno idiomatski prevedki, ki so v sobesedilih lahko nadomeščeni s frazemi58 7.8 Oblika prevedkov ... 58
8 Analiza gradiva...59
8.1 Idiomi, ki vsebujejo več besed na črko h... 59
8.2 Prevedki v ASSO ... 63
8.2.1 I. Frazemski prevedki... 63
8.2.2 II. in III. (Delno) idiomatski nefrazemski prevedki in opisni, neidiomatski prevedki.. 68
8.2.3 IV. in V. V izolaciji frazemski prevedki ter opisni in delno idiomatski prevedki, ki so v sobesedilih lahko nadomeščeni s frazemi... 68
9 Zaključek...69
Viri in literatura ...72
6
Slovarji in drugi viri... 72
Literatura... 72
Summary...76
Priloga 1: Gradivo ...80
Kazalo tabel
Zahvala ...31 Kazalo ...4
Kazalo tabel ... 6
Kazalo prilog ... 8
Izvleček ...9
Abstract...9
2 Uvod...11
3 Terminologija...13
3.1 Terminologija v slovenskem jezikoslovju ... 14
3.2 Terminologija v anglo-ameriškem jezikoslovju ... 15
4 Lastnosti frazeoloških enot ...17
4.1 Večbesednost... 19
4.2 Stalnost... 20
4.3 Idiomatičnost ... 21
4.4 Ekspresivnost ... 24
4.5 Frazeologija v širšem in ožjem smislu ... 25
5 Frazeologija v slovarjih...26
5.1 Uvrščanje frazeoloških enot v slovar... 27
7
5.2 Kategorije znotraj geselskega članka ... 30
5.3 Navajanje frazeologije v slovarjih (slovarska oblika)... 33
5.4 Prevajanje frazeologije (frazeologija v dvojezičnih slovarjih) ... 36
6 Slovarji ...38
6.1 Veliki angleško-slovenski slovar Oxford ... 38
6.2 Oxford Idioms Dictionary for Learners of English ... 41
6.3 Angleško-slovenski slovar BRIDGE ... 43
6.4 Slovar slovenskega knjižnega jezika ... 45
6.5 Slovar slovenskih frazemov... 47
7 Metode dela ...50
7.1 Izbor gradiva... 50
7.2 Kriterij za razvrščanje prevedkov ... 51
7.3 I. Frazemski prevedki... 53
7.3.1 Semantična prekrivnost frazemskih prevedkov... 54
7.3.2 Oblikovna prekrivnost frazemskih prevedkov ... 55
7.3.3 Stopnje semantične in oblikovne prekrivnosti... 56
7.4 II. (Delno) idiomatski nefrazemski prevedki... 57
7.5 III. Opisni, neidiomatski prevedki... 57
7.6 IV. V izolaciji frazemski prevedki ... 58
7.7 V. Opisni in delno idiomatski prevedki, ki so v sobesedilih lahko nadomeščeni s frazemi58 7.8 Oblika prevedkov ... 58
8 Analiza gradiva...59
8.1 Idiomi, ki vsebujejo več besed na črko h... 59
Tabela 1: ASSO: Idiomi, ki vsebujejo več besed na črko h. ... 61
8.2 Prevedki v ASSO ... 63
8
8.2.1 I. Frazemski prevedki... 63
8.2.2 II. in III. (Delno) idiomatski nefrazemski prevedki in opisni, neidiomatski prevedki.. 68
8.2.3 IV. in V. V izolaciji frazemski prevedki ter opisni in delno idiomatski prevedki, ki so v sobesedilih lahko nadomeščeni s frazemi... 68
9 Zaključek...69
Viri in literatura ...72
Slovarji in drugi viri... 72
Literatura... 72
Summary...76
Priloga 1: Gradivo ...80
Tabela 2: Frazeološko gradivo v ASSO... 80
Kazalo prilog
Priloga 1: Gradivo ...Napaka! Zaznamek ni definiran.
9
Izvle č ek
Delo obravnava frazeologijo v Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford (ASSO).
V prvem delu je na kratko predstavljena frazeološka terminologija v anglo-ameriškem in slovenskem jezikoslovju (izpostavljeni so nekateri problemi v povezavi z osnovnimi pojmi znotraj frazeologije v obeh jezikih), lastnosti frazemov (večbesednost, stalnost, idiomatičnost, ekspresivnost) ter način vključevanja, obravnave in prevajanja frazemov v slovarjih. Frazeologija v razdelku Idiomi v ASSO je primerjana s stanjem v slovarjih Oxford Idioms Dictionary for Learners of English, Angleško-slovenski slovar Bridge, Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovar slovenskih frazemov. Del izpisanega gradiva je primerjan tudi z gradivom v slovenskem jezikovnem korpusu Fida plus.
Angleške frazeološke iztočnice (idiomi) so navedene na pogled pregledno, vendar natančnejši pregled razkriva precej nedoslednosti in neenotnosti. Prevedki angleških frazeoloških iztočnic (493 iztočnic pod črko h) so razvrščeni v šest skupin: I. frazemski prevedki, II. (delno) idiomatski nefrazemski prevedki, III. opisni, neidiomatski prevedki, IV. v izolaciji frazemski prevedki, V. opisni in delno idiomatski prevedki, ki so v sobesedilih lahko nadomeščeni s frazemi, VI. neuvrščeni/neobravnavani prevedki.
Prevedkov, ki vključujejo frazem, je v izbranem gradivu 42 %. V 80 % je oblika prevedkov slovarska. Pomensko se večina prevedkov delno ujema z iztočnico, oblikovno se angleške iztočnice in frazemi v prevodu večinoma (v 62 %) ne ujemajo.
Ključne besede: frazeologija, frazem, frazeologija v slovarjih, prevajanje frazemov.
Abstract
The thesis discusses phraseology in Veliki angleško-slovenski slovar Oxford (ASSO).
The first part briefly presents phraseological terminology in English and Slovene linguistics (it points out some of the problems concerning basic phraseological terms in both languages), characteristic features of idioms (compositeness, institutionalization, semantic opacity, expressiveness), and the manner of inclusion, treatment and translation of idioms in dictionaries. The phraseology of the section Idiomi (idioms) in ASSO is compared to phraseology in the following dictionaries: Oxford Idioms Dictionary for Learners of English, Angleško-slovenski slovar Bridge, Slovar slovenskega knjižnega jezika and Slovar slovenskih frazemov. Part of the selected database is compared also to the data in the Slovene language corpus Fida plus.
English phraseological headwords (idioms) seem to be clearly stated, but a closer examination exposes quite a few inconsistencies. Translation equivalents (of the 493 idioms at the letter h) are divided into six groups: I. translations are idioms, II.
translations are (partly) idiomatic, but are not idioms, III. translations are descriptive, nonidiomatic, IV. translations are idioms in isolation, V. translations are descriptive or partly idiomatic, but can be replaced with idioms in some contexts, VI. translations are not further discussed. 42 % of the translations in the selected database include an idiom. 80 % of the translations are stated in their dictionary/lexicographic form. Most translation equivalents are partial semantic matches to the headwords; the forms of English idioms in most cases (62 %) do not match the forms of the Slovene idioms in translations.
10
Key words: phraseology, idiom, phraseology in dictionaries, translation of idioms.
11
2
Uvod
Frazeologija je bila do osemdesetih let prejšnjega stoletja tako na slovenskem kot na angleškem govornem področju dokaj slabo raziskana, v zadnjih desetletjih pa vedno več jezikoslovcev raziskuje tudi to področje v jeziku (prim.
Petermann 1988 in Cowie 1998). Več pozornosti se posveča tudi vključevanju frazeologije v slovarje, tako v splošne kot v specializirane, v eno- in večjezične slovarje.
Čas, v katerem živimo, od nas zahteva vedno več znanja tujih jezikov, še posebej pri angleščini pogosto ne zadošča več le poznavanje osnovnih izrazov, saj se z jezikom srečujemo takorekoč vsak dan. Nastajajo novi slovarji, na angleškem govornem področju redno izhajajo posodobljene izdaje enojezičnih slovarjev za tujce, od splošnih do specializiranih. Tudi slovenski leksikografi izdajajo nove slovarje, vendar je teh veliko manj, kar gre najverjetneje pripisati manjšemu krogu avtorjev in uporabnikov ter drugačni ekonomski situaciji.
Zadnji obsežnejši angleško-slovenski slovar za dekodiranje, ki je nastal pri nas, je Veliki angleško-slovenski slovar Oxford, ki je izšel v dveh knjigah v letih 2005—2006 in je rezultat desetletnega sodelovanja med založbama Oxford University Press in DZS. Slovar je namenjen »najširšemu krogu slovenskih uporabnikov angleščine« (Krek 2005—06: VIII), od tehničnih in književnih prevajalcev do učiteljev, dijakov in poslovnežev. Obsega preko 120.000 iztočnic in je na slovenskem jezikovnem področju trenutno največji slovar tega tipa (Hočevar 2005: 115), poleg tega v sodobno slovensko slovaropisje prinaša nekaj novosti. Gre za prvi tovrstni slovar pri nas, ki je nastal s pomočjo jezikovnih korpusov (prav tam), pregledno (v posebnem razdelku znotraj posameznega geselskega članka) pa vključuje tudi angleško frazeologijo.
V svojem diplomskem delu sem se osredotočila na obravnavo frazeologije v omenjenem Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford. Zanimalo me je, kako so frazemi obravnavani v izbranem slovarju, ali so navedeni pri vseh
12 ustreznih iztočnicah enako, kolikšen je delež prevedkov, ki so idiomatski1 ali frazemski2, v kolikšni meri se prevedki semantično in oblikovno ujemajo z angleškimi frazemi ter katera je prevladujoča jezikovna oblika prevedkov pri frazeologiji (slovarska, polslovarska oz. besedilna). Iz slovarja sem izpisala frazeologijo ene črke (črke h) in izpisano gradivo primerjala z nekaterimi drugimi slovarskimi viri – angleški del frazeologije sem primerjala s stanjem v slovarju Oxford Idioms Dictionary for Learners of English in v Angleško-slovenskem slovarju Bridge, slovenski del pa v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in v Slovarju slovenskih frazemov. Del izpisane frazeologije sem primerjala tudi s stanjem v jezikovnem korpusu Fida plus, ki je nadaljevanje referenčnega korpusa slovenskega jezika Fida, dela slovarske baze za Veliki angleško- slovenski slovar Oxford.
1
Tu mislim na prevedke, ki so idiomatski (pomensko vsaj deloma neprosojni), vendar niso frazemi.
2 Prevedkov, ki so idiomatske stalne večbesedne enote.
13 3
Terminologija
Na področju frazeologije obstajajo v jezikoslovju različne teorije o samem predmetu preučevanja, posledica tega pa so tudi problemi na področju terminologije.
Gläserjeva (1988: 265—266) navaja, da se pojem frazeologija v ruskem in vzhodnoevropskem jezikoslovju nanaša na jezikoslovni opis stalnih izrazov (set expressions), katerih pomen ni izpeljiv iz pomena njihovih sestavin. V tem pomenu bi pojem lahko bil približni ustreznik izrazu anglo-ameriške jezikoslovne teorije idiomatologija3 (idiomatology), ki ga uporablja Hartman (1981, cit. po Gläser 1988: 265). Gläserjeva hkrati opozarja na dvoumnost besede frazeologija, saj izraz ne označuje zgolj omenjene jezikoslovne vede, ampak se (v ruski in vzhodnoevropski jezikoslovni tradiciji) uporablja tudi za količino vseh fraz (phrases) oz. stalnih zvez (set phrases), in ne samo idiomov4 (idioms).
Termin frazeologija tudi v slovenskem jezikoslovju pomeni tako vedo kot predmet njenega preučevanja, dva pomena navajajo med drugimi Toporišič (1973/74: 273), Petermann (1988: 301) in Kržišnikova (1994: 91), ki pri tem navaja, da je frazeologija (kot predmet obravnave) »zbir posebnih (tj.
frazeoloških) jezikovnih enot«. Predmet preučevanja frazeologije kot vede je torej precej kompleksne narave, zato je ena izmed osnovnih nalog frazeologov opredelitev frazeološke enote in klasifikacija posameznih skupin takih enot (prim. Petermann 1988: 301, Jakop 2006: 18).
3 To poimenovanje je sicer bolj ali manj izjema, večinoma se za poimenovanje frazeologije (kot jezikoslovne vede) tudi v anglo-ameriškem prostoru uporablja izraz phraseology (glej Kržišnik 2010: 84).
4 Izraz idiom uporablja Gläserjeva. (Gläserjeva (1988: 266) idiom definira kot leksikalizirano, ponovljivo besedno skupino, ki je semantično in sintaktično stabilna, njen pomen pa ni izpeljiv iz pomenov sestavin.) V poglavju o terminologiji pri poimenovanju sledim terminom, kot jih uporabljajo jezikoslovci, ki jih citiram oz. povzemam.
14 Poleg »posebnosti« samega predmeta preučevanja je terminologija v določeni meri neenotna tudi zato, pravi Jakopova (Jakop 2006: 20), ker jezikoslovci k frazeologiji pristopajo na različne načine, saj imajo različna problemska izhodišča in cilje obravnave.
3.1
Terminologija v slovenskem jezikoslovju
V slovenskem jezikoslovju je frazeologija kot samostojna veja znotraj jezikoslovja prisotna šele nekaj desetletij – Toporišič (1973/74: 273) piše, da je stalnih besednih zvez v slovenščini sicer veliko, njihovega preučevanja pa skoraj nič. Kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, se je tudi pri nas pojavljala različna terminologija. Kržišnikova (1994: 91) navaja, da se v slovenski frazeologiji za imenovanje osnovne frazeološke enote uporabljajo izrazi
»frazeologizem, frazeologem, frazem, idiom5, stalna besedna zveza«, v starejših objavah pa zasledimo tudi izraz fraza (izraz fraza uporablja Pavlica (1960) v frazeološkem slovarju petih jezikov (Toporišič 1973/74: 273)), ki pa je po mnenju Kržišnikove povsem neprimeren (podobno piše tudi Toporišič), saj vzbuja negativne asociacije6. Kržišnikova v večini svojih razprav (z izjemo nekaj starejših člankov7) uporablja izraz frazem, »ker ustreza poimenovalni vrsti fonem – morfem itd.« (Kržišnik 1994: 91). Z istim argumentom je Toporišič (1973/74: 273) že pred tem utemeljil izbiro termina frazeologem, vendar pa Kržišnikova (1994a: 31—32) njegov argument zavrača. V slovenskem prostoru se kot podomačeni izraz (za šolsko in splošno rabo) pogosto uporablja stalna
5 Slovenski jezikoslovci tega izraza ne uporabljajo v svojih razpravah, pojavlja se le kot prevodni ustreznik.
6 Prim. pomensko razlago besede fraza v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: kot sopomenka pri prvem pomenu besede je navedena beseda puhlica, kar pa frazem nikakor ni.
7 V članku Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1987/88) avtorica uporablja še izraz frazeologem.
15 besedna zveza, za katerega Kržišnikova opozarja, da je »nezadosten in zavajajoč« (Kržišnik 1994: 91). Izraz stalna besedna zveza je namreč nadpomenka, ki zajema vse frazeološke enote (frazeme, pregovore, kolokacije itd.).
Različne izraze najdemo tudi v Enciklopediji slovenskega jezika (v nadaljevanju ESJ) (Toporišič 1992), med njimi so fraza, frazem, frazeologem, frazeologizem, frazeološka sestava in frazeološka zveza. Pri večini izmed teh najdemo kazalke na termin stalna besedna zveza, njihove razlage se med seboj ne razlikujejo bistveno. Terminov iz skupine idiom- v ESJ ne najdemo. A. in M. Vrbinc (2011:
66) opominjata, da je toliko različnih poimenovanj za zelo podobne (če ne celo enake) jezikovne strukture lahko zavajajoče in bi bilo treba namesto tega uvesti enotno terminologijo. Po drugi strani pa je M. Vrbinc opozorila tudi na to, da v angleščini obstajajo različne skupine frazeoloških enot, za katere v slovenščini nimamo ustreznih strokovnih izrazov, kar je po njenem mnenju posledica tega, da imajo slovenski frazeologi drugačen pristop in določenih enot sploh ne obravnavajo znotraj frazeologije (Vrbinc 1998: 28, cit. po Jakop 2006).
Ne glede na številne različne izraze v ESJ in v starejših frazeoloških člankih se zdi, da se je nekako po letu 2000 v slovenskem jezikoslovju za poimenovanje osnovne frazeološke enote vendarle ustalil en termin, in sicer frazem. Izraz frazem v svojih razpravah uporabljajo npr.: Gantar 2002, Kržišnik 2003 in Jakop 2006.
3.2
Terminologija v anglo-ameriškem jezikoslovju
Tudi v anglo-ameriški jezikoslovni tradiciji poimenovanje frazeoloških enot ni enotno. Moonova (1998: 2—5) navaja, da je terminologija na tem področju problematična, saj ni dogovora o nekem osnovnem besedišču. »Različni izrazi se včasih uporabljajo za opisovanje identičnih ali zelo podobnih vrst enot; hkrati pa se lahko en sam termin uporablja za označevanje zelo različnih pojavov«
16 (Moon 1998: 2). Moonova pri tem opozarja na problematičnost termina idiom8, ki se lahko nanaša na idiomatičnost na splošno (ne le v jezikoslovnem smislu) (Moon 1998: 3), lahko pa označuje »določeno leksikalno kolokacijo ali frazni leksem (phrasal lexeme), ki je značilen za določen jezik« (prav tam). Opozarja tudi na to, da se izraz idiom rabi tako za posebne vrste jezikovnih enot, ki so stalne in pomensko neprosojne (nekateri jezikoslovci, Moonova omenja npr.:
Fernando & Flavell 1981, Cowie 1988 take enote poimenujejo pravi idiomi (pure idioms)), kot tudi za širše pojmovanje večbesednih enot (multiword items), ne glede na njihovo pomensko (ne)prosojnost. V drugem pomenu je izraz pogosto uporabljen v slovarjih anglo-ameriške jezikovne tradicije, ki večbesedne zveze (multiword items) pogosto imenujejo kar s krovnim pojmom idiomi in jih nato ne klasificirajo podrobneje. Poleg tega se izraz idiom v nekaterih primerih uporablja tudi v teoriji govornih dejanj za označevanje konvencionaliziranih jezikovnih formul z ilokucijsko funkcijo.
Tudi A. in M. Vrbinc (2011: 65—66) v svojem članku naštevata različna poimenovanja, o katerih pišejo jezikoslovci (Moon 1998: 2—5, Cowie 1998: 4—
8). Kot splošni izraz, ki se nanaša na več vrst fraznih leksemov (phrasal lexemes) omenjata izraz stalna besedna zveza (fixed expression), ki je v splošni rabi tudi v slovenskem prostoru (glej zgoraj). Poleg tega so v angleščini v rabi še izrazi kot so frazeološka enota (phraseological unit), večbesedne leksikalne enote (multiword lexical items), ki so lahko ustaljene kolokacije (frozen collocations), slovnično nepravilno tvorjene kolokacije (grammatically ill- formed collocations), pregovori (proverbs), rutinske formule (routine formulae), reki (sayings), primere (similes) in že omenjeni idiomi (idioms).
8 Moonova sama uporablja izraz FEI (fixed expressions, including idioms – stalne besedne zveze, vključno z idiomi) kot krovni pojem za poimenovanje frazeoloških enot, znotraj tega pojma pa frazeologijo deli na anomalne/nepravilne kolokacije (anomalous collocations), formule (formulae) in metafore (metaphors).
17 Če povzamem, večbesedni stalni izrazi z (vsaj delno) nemotiviranim pomenom se v anglo-ameriškem jezikoslovju večinoma poimenujejo s terminom idiom, v slovenskem jezikoslovju pa so take enote poimenovane kot frazemi. V nadaljevanju bom sama zato uporabljala v slovenščini uveljavljen izraz frazem.
4
Lastnosti frazeoloških enot
Frazemi so po svoji skladenjski zgradbi lahko besednozvezni ali stavčni (Toporišič 1973/74, Kržišnik 1994, 1994a, Jakop 2006). Toporišič navaja, da slovensko jezikoslovno »izročilo prišteva torej k frazeologiji tudi pregovore, reke, prilike ipd.« (1973/74: 274), s čimer se strinja, a opozarja, da so ti frazemi v primerjavi z besednozveznimi »nekaj posebnega«. Druga delitev, ki pogosto9 sovpada z delitvijo na besednozvezne in stavčne frazeme, je delitev na stavčnočlenske in nestavčnočlenske frazeme. Na podlagi te delitve se frazeološko gradivo lahko deli na jedrni del (samostalniški, glagolski, pridevniški in prislovni frazemi) in nejedrni del oz. obrobje frazeologije.
Jakopova (2006: 27) navaja, da frazeologi večinoma ostajajo pri klasičnem navajanju značilnosti frazemov, ki so večbesednost, stalnost in idiomatičnost, vendar pa je zaradi »splošnega širjenja frazeologije mogoče opaziti težnjo po relativizaciji posameznih lastnosti«. Jezikoslovci namreč vsebino teh lastnosti prilagodijo glede na predmet svoje obravnave.
Pri lastnostih, ki opredelujejo neko jezikovno enoto kot frazeološko, si jezikoslovci tako niso povsem enotni. Nekatere lastnosti so deloma pogojene že s samim poimenovanjem osnovne frazeološke enote – Kržišnikova (1994a: 18) opozarja, da ne smemo zanemariti razlike med idiomatskostjo in
9 Vendar ne v vseh primerih, izjema so nekateri pragmatični frazemi, npr. dober tek, ki nimajo stavčnočlenske vloge, a so besednozvezni. Zaradi teh primerov Jakopova ne zagovarja delitve frazeologije na jedrni in obrobni del (Jakop 2006: 19).
18 frazeološkostjo. Idiomatskost se nanaša na pomensko neprosojnost jezikovne enote, frazeološkost pa na njeno zunanjo zgradbo. Tako so idiomatske tiste frazeološke enote, pri katerih pomena ne moremo izpeljati iz pomenov njihovih sestavin, frazeološki pa so idiomi, ki so večbesedni. Teorija »idiom-« je tradicionalno bolj prisotna na anglo-ameriškem jezikovnem področju, medtem ko je v slovanskih jezikoslovnih krogih tradicionalno bolj upoštevana teorija
»fraz-«.
Poleg zgoraj naštetih osnovnih lastnosti frazeoloških enot – večbesednost, stalnost in idiomatičnost, frazeologi izpostavljajo tudi pogostost rabe, leksikaliziranost in reproduciranost (npr. Gläser 1998). Reproduciranost10 (običajno se navaja v smislu širšega pojmovanja frazeologije) pomeni, da so frazemi kot celote shranjeni v uporabnikovem leksikonu in jih kot take tudi prikliče iz spomina, ko jih želi uporabiti v komunikaciji. Vendar pa se frazemi pri tem nekoliko razlikujejo od besed, predvsem zaradi možnosti različnih variant in modifikacij (Jakop 2006: 31—33). Jakopova piše tudi, da je v določeni meri vsaka komunikacija odvisna od človeške zmožnosti reprodukcije in da imajo govorci poleg besed in frazemov shranjene tudi jezikovne oblike, ki jih pogosto uporabljajo, kar pa še ne pomeni, da so vse frazeološke. Navaja še, da reproduciranost ne more biti objektivno merilo za opredelitev frazemov, saj ne moremo z gotovostjo trditi, da posamezne besedne zveze dejansko so v mentalnem slovarju vseh govorcev določenega jezikovnega območja.
Še ena zelo pomembna lastnost frazeoloških enot je njihova ekspresivnost oz.
konotativna vrednost. Ekspresivnost je lastnost, ki frazeologijo deli na jedrni in obrobni del (glej v nadaljevanju).
10 Reproduciranost pomeni stalnost oblike, torej je ta lastnost pravzaprav pokrita z lastnostjo stalnosti, podobno tudi leksikaliziranost, ki pomeni stalnost pomena enote kot celote (glej v nadaljevanju).
19 4.1
Ve č besednost
Večbesednost kot eno temeljnih lastnosti frazeoloških enot navajajo jezikoslovci evropske kot tudi anglo-ameriške tradicije. Jakopova (2006: 36—37) piše, da je torej večbesednost sprejeta kot splošna definicijska lastnost frazemov, vendar pa se pogosto pojavljajo problemi pri določanju meje med besedo in besedno zvezo.
Večina jezikoslovcev navaja, da so frazemi tiste jezikovne enote, ki so sestavljene iz vsaj dveh besed (npr. Kržišnik 1994: 92, Gläser 1998: 125).
Nekateri jezikoslovci pri tem upoštevajo pravopisna pravila o pisanju skupaj oz.
narazen11 in med frazeme prištevajo le zveze, ki se pišejo narazen (eden teh je Lüger 1999, kot navaja Jakopova 2006: 37), drugi pa v določenih primerih dopuščajo tudi pisanje skupaj – tak primer so v slovenščini npr. sklopi z zakrito večbesednostjo, ki se deloma pišejo skupaj, deloma narazen. Jakopova kot spodnjo mejo frazeologije navaja sklope, »ki po sklapljanju ohranijo lastnosti in podobo podstavne besedne zveze, spremeni se le njihova izrazna podoba«
(2006: 37), med t. i. minimalne frazeme sklope (vsaj tiste, ki ne gredo skozi proces konverzije: očenaš, svoj čas) uvršča tudi Kržišnikova (2010: 90—92), poleg teh pa v to skupino uvršča še zveze besede s predlogom12 (hoditi za (kom: dekletom), čez noč) in frazeme s strukturo glagol + osebni zaimek v klitični obliki (mahniti jo), ki so značilni za slovenski jezik.
11 Kržišnikova (2010: 85—87) opozarja na različnost jezikovnega gradiva v slovanskih jezikih v primerjavi z angleščino in nekaterimi drugimi germanskimi jeziki. Če primerjamo slovenščino in angleščino, ugotovimo, da ima angleščina zelo veliko enobesednih izrazov, ki so v slovenščini besedne zveze (npr. life-span – življenjska doba), poleg tega zapisovanje takih jezikovnih enot v angleščini ni enoumno rešeno.
12 Pri teh frazemih Kržišnikova namesto izraza večbesednost uporablja izraz nadbesednost (Kržišnik 1994: 92). Leksikalizirane predložne zveze (samostalniške in pridevniške) med frazeme prišteva tudi Toporišič (1973/74: 274—275), ki njihovo frazeološkost in hkrati večbesednost dokazuje s krajšanjem večbesednih zvez (na lepem < na vsem lepem). Z enako argumentacijo Kržišnikova (1994a: 58—60) k minimalnim frazemom prišteva tudi glagolske predložne zveze.
20 V anglistiki nekateri jezikoslovci znotraj idiomatike obravnavajo tudi nekatere enobesedne izraze, večinoma so to pomensko neprosojne zloženke (Kržišnik 1994a: 26—27, 2010: 85—87). Vendar pa (vsaj deloma zaradi vpliva vzhodnoevropske, predvsem ruske frazeologije13) tudi na anglo-ameriškem področju prevladuje mnenje, da morajo biti frazeološke enote sestavljene iz najmanj dveh leksikalnih enot (npr. Fernando 1996: 1, Moon 1998: 8).
4.2
Stalnost
Temeljna lastnost frazeološke enote je tudi stalnost, tj. nespremenljivost oz.
omejena spremenljivost frazemskih sestavin. Frazem določata dve vrsti stalnosti – stalnost oblike in stalnost pomena, neredko pa tudi omejenost zunanjih (vezljivostnih) dopolnil frazema (Kržišnik 1994: 92).
Popolna stalnost je lastnost zelo redkih frazemov14, večina frazemov se do določene mere lahko spreminja, saj večinoma potrebujejo vsaj določene oblikoslovne prilagoditve v rabi, spremembe pa so lahko tudi skladenjske ali sestavinske (Kržišnik 1996: 133). Gläserjeva (1988: 268) za ugotavljanje omejitev pri skladenjskih pretvorbah frazemov v primerjavi s prostimi besednimi zvezami predstavlja različne sintagmatske in paradigmatske »teste«. Nekateri frazeologi večjo ali manjšo dopustnost pretvorb navajajo kot posebno lastnost frazeoloških enot, vendar Kržišnikova (1996: 133) opozarja, da gre pri tem le za del zahtevane stalnosti.
13 Tako npr. Makkai (1972, cit. po Fernando 1996: 4) po ruskem zgledu frazeme opredeljuje kot enote, ki so realizirane z vsaj dvema besedama.
14 Jakopova (2006: 40) pravi, da se med frazemi, ki ne kažejo nobene spremenljivosti, večinoma navajajo frazemi z arhaičnimi jezikovnimi prvinami, ki se zunaj frazema ne uporabljajo več.
21 Stalna oz. omejena spremenljivost frazema obsega (omejene) možnosti spremembe oblike frazema, ki omogočajo rabo v besedilu in frazemske variante. Oblikoslovne spremembe za vključevanje frazemov v sobesedilo so lahko spregatvene, časovne, naklonske in sklonske (odvisno od frazeološke vrste15). Frazemske variante oz. različice frazema pa so lahko oblikoslovne, skladenjske (pretvorbne spremembe in spremembe s fakultativnimi sestavinami frazema) in sestavinske (Kržišnik 1994: 92—93).
O stalnosti oz. omejeni spremenljivosti frazemov piše tudi Verstratnova (1992:
30), ki poleg nekaterih že omenjenih omejitev opozarja na to, da pri frazemih ne moremo prosto odvzeti ali nadomestiti enega ali več elementov frazema, prav tako ne moremo prosto spreminjati vrstnega reda frazemskih sestavin.
Neupoštevanje frazemske stalnosti pomeni kršitev knjižnojezikovne norme, poleg tega pa lahko povzroči razpad pomena frazema16, saj lahko naslovnik narobe tvorjeni frazem razume kot prosto besedno zvezo (z dobesednim pomenom), kar privede do nesporazuma (Kržišnik 1994: 93).
4.3
Idiomati č nost
Idiomatičnost je lastnost, ki se v frazeologiji največkrat omenja v povezavi s pomenom frazemov (Jakop 2006: 41). Izraz idiomatičnost se večinoma rabi kot strokovni izraz v tuji frazeologiji, medtem ko se v slovenskem jezikoslovju ni uveljavil in se večinoma uporablja le kot prevodna ustreznica (prav tam). Burger (1998: 31, cit. po Jakop 2006: 41) je opozoril, da izraz idiomatičnost jezikoslovci
15 O frazeoloških vrstah piše Toporišič (1973/74: 276—277), in sicer frazeme deli na frazeološki samostalnik, pridevnik, prislov, glagol, členek, veznik, predlog in medmet.
Posamezne frazeološke vrste imajo (vsaka frazeološka enota v okviru svoje ustaljene spremenljivosti) enake oblikoslovne značilnosti kot besedne vrste, s katerimi jih lahko primerjamo.
16 Prim. tudi Verstraten 1992: 30 in Jakop 2006: 40.
22 različno interpretirajo: znotraj ožjega razumevanja idiomatičnosti se upošteva le pomenski vidik, širše razumevanje pa vključuje tako strukturne kot pomenske anomalne lastnosti teh jezikovnih enot.
V ESJ izraza idiomatičnost ne najdemo, prav tako tam ni izraza frazeološki pomen, s katerim (po zgledu Burgerja) Jakopova (2006: 41) označuje pomensko lastnost frazemov: frazeološki pomen Jakopova opredeli z razumevanjem frazema kot semantične enote, katere pomen ni motiviran iz seštevka pomenov njenih sestavin. Ta pomenska lastnost se v slovenski frazeologiji sicer običajno označuje z drugimi izrazi – kot pomenska neprozornost (Vrbinc 1997: 131, cit. po Jakop 2006: 41), neizpeljivost pomena celote iz pomenov sestavin (Kržišnik 1994: 92), poseben, enkraten pomen in preneseni pomen (Toporišič 1973/74: 275).
Glede preučevanja pomena frazemov je Kržišnikova (1994a: 138) izpostavila dva vidika. Preučujemo lahko razmerje med pomenom frazema kot celote in pomeni njegovih sestavin, lahko pa se osredotočimo na pomen frazema kot celovite enote in preučujemo predvsem razmerje med denotativnim in konotativnim pomenom.
Gläserjeva (1988: 266) piše, da je idiomatičnost besedne skupine (word group) rezultat diahronega procesa idiomatizacije, ki ga je možno rekonstruirati le s pomočjo obširne zbirke vzorčnih primerov, s pomočjo katerih lahko določimo različne stopnje idiomatičnosti. Tako Gläserjeva kot Kržišnikova izpostavljata pomembnost povezave med frazeološkim pomenom in frazemu homonimno prosto besedno zvezo. Kržišnikova pravi, da poleg prvotne povezave med obema enotama lahko obstaja tudi »sočasna asociacijska, ki je povezana z obvladovanjem nekega jezika« (Kržišnik 1994: 94). Govorci jezika si frazeme lažje zapomnijo, če najdejo »pomensko podporo« v svojem aktivnem slovarju, v
23 nasprotnem primeru pa lahko pride pri rabi do »napak«17.O različnih stopnjah predvidljivosti na podoben način pišeta Gläserjeva (1988: 266—267) kot tudi Kržišnikova (1994: 94), ki frazeme razdeli na frazeme z nepredvidljivim pomenom (frazemi, ki vsebujejo vsaj eno sestavino, ki se zunaj frazema ne uporablja več – po Gläserjevi frazeme, ki imajo korenine v zgodovini jezika, lahko interpretiramo kot pomensko arhaične, neprosojne) in takšne, ki imajo
»preneseni« pomen (frazeološki pomen izvira iz primere, metafore, metonimije oz. iz simbolne vrednosti določene sestavine – metaforo in metonimijo navaja tudi Gläserjeva).
Na podobne načine frazeme v bolj specifično definirane skupine glede na stopnjo pomenske neprosojnosti delijo tudi drugi jezikoslovci, pri nas eno razvrstitev te vrste (po ruskem vzoru Šanskega) navaja Toporišič (1973/74:
275—276), ki frazeme deli na sestave (njihov pomen se ne razlikuje od vsote pomenov njihovih sestavin, zato jih ne uvrščamo v frazeologijo v ožjem smislu), skupe (frazemi, kjer imajo »posamezne besede čisto poseben, enkraten pomen«), sklope (frazemi s homonimnimi prostimi besednimi zvezami – metaforični frazemi) in zrasleke (pomensko povsem nepredvidljivi frazemi). Na anglo-ameriškem področju glede na pomensko (ne)predvidljivost Fernandova (1996: 35—36) deli frazeološke enote na prave frazeme (pure idioms – konvencionalizirani, nedobesedni večbesedni izrazi), polfrazeme (semi-idioms – imajo vsaj eno sestavino, ki nastopa v slovarskem pomenu, in vsaj eno, ki ima nedobesedni podpomen (subsense), običajno značilen samo za določen frazem), dobesedne frazeme (literal idioms – zadoščajo kriteriju invariantnosti oz. omejene variantnosti, a so manj semantično zapleteni) ter omejene in neomejene kolokacije (restricted, unrestricted collocations – nekatere kolokacije
17 Narekovaje uporablja Kržišnikova (1994: 94—95), saj lahko pogosto ponavljanje iste napake (znotraj širšega kroga govorcev jezika) privede do nove različice frazema, ki pa ni več
»napaka«, pride le do nove oz. drugotne motivacije. Avtorica kot primer navaja frazem ločiti zrnje od plev/plevela.
24 kažejo pogosto sopojavitev določenih besed, podobno kot je značilno pri frazemih, a gre le za večbesedne izraze (multiword expressions), ki dovoljujejo bolj ali manj omejene leksikalne izbire).
Podobna razvrščanja frazemov bi lahko še naštevali, saj jih (z nekaj razlikami) navajajo tudi drugi jezikoslovci. Vsem pa je skupno, da razmejitve posameznih skupin niso povsem jasne in da bi nekatere frazeme lahko uvrstili v dve sosednji skupini. Poleg tega Kržišnikova tudi opozarja, da je uvrstitev posameznega frazema v določeno skupino zaradi spreminjanja jezika lahko odvisna tudi od zgodovinskega obdobja – nek frazem lahko ena generacija govorcev uvršča še v eno skupino, naslednja generacija pa že v drugo, pomensko bolj neprosojno skupino.
4.4
Ekspresivnost
Glede na ekspresivnost oz. neekspresivnost frazeme lahko razdelimo na jedrni in obrobni del (Kržišnik 1994: 92).
Frazemi jedrnega dela frazeologije so ekspresivni jezikovni znaki, ki niso namenjeni le za poimenovanje določene predmetnosti in pojavnosti, ampak služijo tudi oz. predvsem »izražanju razmerij do predmetnosti in pojavnosti«
(Kržišnik 1998: 184). Frazemi, ki izražajo to lastnost, spadajo med
»zaznamovana jezikovna sredstva s poudarjenim konotativnim delom pomena«
(Kržišnik 2003: 231), za te enote v jeziku vedno obstaja nezaznamovana dvojnica (Kržišnik 2003: 227).
Moonova (1992: 19—21) v svojem članku frazeme opredeljuje glede na njihovo jezikovno vlogo oz. funkcijo in tudi ona kot ključno vlogo frazemov izpostavlja posredno izražanje odnosa in ocene govorca/pisca. T. i. evalvativna funkcija ni le značilnost evalvativnih frazemov (evaluative expressions), pri katerih je
25 izražanje vrednostne sodbe primarna vloga, ampak je prisotna tudi v velikem številu drugih frazemov.
Razlika med ekspresivnostjo frazemov in enobesednih ekspresivnih izrazov je v tem, da lahko pri frazemu ekspresivnost izhaja tudi iz ekspresivnega pomena njegovih sestavin in ne le iz pomena frazema kot celote. Tako ima lahko več frazemov, ki imajo enak denotativni pomen, različno konotacijo. Za izražanje ekspresivnosti v besedilu se uporabljajo tudi druga jezikovna sredstva, npr.
metafore in metonimije, vendar ta sredstva nimajo enake vloge kot ekspresivnost frazemov. Slednji namreč subjektivnega razmerja do predmetnosti in pojavnosti ne izražajo le individualno, ampak so del kolektivnega doživljanja te predmetnosti in pojavnosti. To je tudi razlog, da se o frazeoloških enotah govori kot »o jezikovnih sredstvih, ki kažejo ›duha jezika in naroda‹« (Kržišnik 1998: 184, prim. tudi Moon 1992: 24, 1994: 132). Frazemi so v večini »t. i. konvencionalne oz. bivše metafore in metonimije, ki se uporabljajo v ›vsakdanjem jeziku‹« (Lakoff, Johnson 1981, cit. po Kržišnik 1998: 184), a se jih govorci ne zavedajo več kot takih. Kljub temu pa kot jezikovne enote ohranjajo svojo ekspresivnost.
4.5
Frazeologija v širšem in ožjem smislu
V frazeologijo v širšem smislu spadajo vse stalne večbesedne jezikovne enote, torej tudi tiste, pri katerih je pomen celote enak vsoti pomenov njihovih sestavin oz. pri katerih je pomen izpeljiv iz pomena sestavin take jezikovne enote. Take jezikovne enote so med drugim lahko termini, t. i. funkcionalne glagolske zveze, izrazi z omejeno povezovalnostjo sestavin, izrazi s konkretnim denotatom ter pomensko in skladenjsko celovita besedila, kot so pregovori in reki ter medmetne frazeološke enote (Gantar 2002: 34).
Pri pojmovanju frazeologije v ožjem smislu pa so frazemi le tiste jezikovne enote, ki poleg večbesednosti in stalnosti izkazujejo še lastnost nemotivranosti
26 pomena enote iz pomenov njenih sestavin (Jakop 2006: 18), Gantarjeva na tem mestu izpostavlja še možnost skladenjske včlenitve in ekspresivno vrednost frazemov (Gantar 2002: 33). »Ostro ločevanje med frazeologijo v ožjem in frazeologijo v širšem smislu na splošno ni zaželeno« (Burger 1998, cit. po Jakop 2006: 18).
»V tuji sodobni frazeologiji (od 80. let dalje) sicer prevladuje širše pojmovanje frazeologije zaradi pragmatičnega oz. komunikacijsko-funkcijskega vidika obravnavanja frazeologije, ki proučuje zlasti rabo frazemov (v besedilih) in njihovo sporazumevalno vlogo« (Jakop 2006: 15). Tudi Lüger (1999: 51, cit. po Jakop 2006: 16) piše, da so bila v preteklosti dela večinoma usmerjena jezikovnosistemsko in so zato dajala prednost frazeologiji v ožjem smislu, medtem ko v novejšem času frazeološke obravnave izpostavljajo predvsem besedilne in pragmatične vidike, zato prevladuje poimenovanje frazeologije v širšem smislu.
5
Frazeologija v slovarjih
Frazeologija je sestavni del vsakega jezika (Gläser 1988: 264), zato se ji slovaropisci pri svojem delu ne morejo izogniti, ne glede na tip slovarja. Ker so frazemi (po širši ali ožji definiciji) leksikalne enote (torej enobesednim leksemom enakopravne enote besedišča), je frazeologijo nujno vključiti v splošni slovar in jo ustrezno leksikografsko obdelati (Petermann 1988: 303).
Za navajanje frazemov v slovarju je ključnega pomena, da slovaropisec poleg splošnih leksikografskih načel upošteva tudi specifične lastnosti konkretnega slovarja in pojmovanje frazeoloških enot v njem (npr.: obravnava frazeologije v frazeoloških slovarjih ne more biti enaka kot v splošnih slovarjih). Ker pa frazemi niti strukturno niti pomensko niso enoznačne jezikovne enote, njihovo vključevanje v slovarje pogosto ni enotno oz. je celo neustrezno, kar se kaže tudi na primerih v pregledanih slovarjih.
27 Pri vključevanju frazeologije v slovarje, tako eno- kot dvo- in večjezične, se pojavljajo različni problemi, in sicer kaj in kako vključiti v slovar, vprašati pa se je treba tudi o mestu razvrstitve frazeoloških enot v slovar – jih vključiti kot samostojna gesla ali znotraj geselskih člankov (Vrbinc 1998: 341). Moonova (1992: 16) izpostavlja, da v splošnih slovarjih preprosto ni dovolj prostora za stalne zveze (fixed expressions), pri tistih zvezah, ki so vključene, pa se slovaropisci običajno osredotočajo pretežno na njihovo pomensko razlago.
Vsekakor morajo sestavljalci v uvodu podrobno razložiti, katero načelo so upoštevali pri vključevanju frazeoloških enot v slovar (Vrbinc 1998: 355).
5.1
Uvrš č anje frazeoloških enot v slovar
Slovarji gradivo običajno razporejajo po abecednem in slovničnem18 principu, v specializiranih frazeoloških slovarjih pa so enote lahko razporejene tudi glede na tematiko oz. glede na pomenotvorno sestavino (sestavina, ki je središčna za frazeologizacijo zveze), a prvi pristop je tisti, ki »zagotavlja preprostost, preglednost in zanesljivost« (Kržišnik 2004: 201). Tudi pri abecednem pristopu pa velja (vsaj v angleščini) ustaljena praksa, ki narekuje, da se nekatere besede, okrajšave in ločila pri abecednem vrstnem redu ne upoštevajo (Vrbinc 2007/08: 23). Kot navajajo Cowie in sodelavci (1983: xxv—xxvii, cit. po Vrbinc 2007/08: 23—24), so to običajno določni in nedoločni členi (a, an, the in nedoločniški členek to), zaimki (one, one's, his) in okrajšave nekaterih zaimkov, ki predstavljajo vezljivostno mesto v frazemu (npr.: sb – somebody, sth – something, sb's – somebody's), besede v oklepaju oz. variantne sestavine (ločene s poševnico).
18 Razvrščanje gradiva glede na besedno vrsto je najpogostejši način obravnave v slovarjih (v pomenski razlagi besede tako velja absolutni vrstni red obravnave pomenov iztočnice, kot je določen v uvodu slovarja – npr. samostalnik, pridevnik, glagol itd. pri besedah oz. obravnava frazema pri prvem samostalniku, pridevniku, glagolu itd., ki ga frazem vključuje).
28 Glede na samo mesto uvrščanja frazeoloških enot v splošne slovarje je ustaljena slovarska praksa navajanje frazeologije znotraj geselskih člankov (Vrbinc 2001: 351). V zagovor takšni razvrstitvi stalnih besednih zvez Moonova (1992: 17) pravi, da se nematerni govorec na ta način lahko seznani z metaforičnostjo določene zveze (da gre pri stalnih zvezah za metafore, prikažemo tako, da besedno zvezo uvrstimo v slovar znotraj geselskega članka ene od sestavin enote). Tudi Verstratnova (1992: 34—35) navaja, da je običajna slovarska praksa vključevanje stalnih besednih zvez znotraj geselskih člankov, zraven pa podaja nekaj argumentov, zakaj bi jih (vsaj nerazstavljive zveze oz. pomensko neprosojni del) bilo bolj primerno vključevati kot samostojna gesla (pri tem se deloma sklicuje tudi na jezikoslovce Di Sciullo in Williams 1987, Zgusta 1971): tako enobesedni leksemi kot frazemi19 imajo svoj leksikalni pomen (so pomensko neprosojni, idiomatični), ki se ga mora uporabnik naučiti na pamet, razlika je le v strukturi obojih – frazemi so besednozvezne strukture (phrasal structures), vendar pa se tako besede kot frazemi lahko vključujejo v stavčno strukturo. Kljub vsemu tudi odločitev za navajanje frazemov kot samostojna gesla postavlja določena vprašanja oz.
probleme, na katere opozarja Verstratnova. Prvi problem je že samo določanje, katere besedne zveze dejansko so samostojne enote. Vendar pa, kot piše Zgusta (1971: 290, cit. po Verstraten 1992: 36), če se zdi, da gre resnično za ustaljeno leksikalno enoto, »ni nobenega razloga, zakaj le-ta ne bi smela biti obravnavana in predstavljena na enak način kot ostale leksikalne enote«.
Težavi, ki ju Zgusta opaža pri vključevanju frazemov kot samostojna gesla, sta način vključevanja po abecednem vrstnem redu (kot samostojne enote bi morali biti vključeni pod prvo črko enote, vendar pa obstaja možnost, da bi jih uporabnik iskal pri drugi sestavini, zato bi bilo treba uvesti ustrezne kazalke oz.
19 Verstratnova v svojem članku uporablja termin stalna besedna zveza (fixed phrase), zaradi neenotnosti v pomenu izrazov, kot so idiom (idiom), izraz (expression), fraza (phrase) in podobni (Verstraten 1992: 29). Ker pa v našem jezikovnem prostoru izraz frazem bolje ustreza opisu danega pojma (pomenska neprosojnost), sama na tem mestu uporabljam ta izraz.
29 posebni tip lematiziranja); drugi problem pa se sicer nanaša zgolj na neidiomatične stalne besedne zveze (compositional phrases), katerih pomen bi lažje povezali s splošnim pomenom njihovih sestavin, če bi bile te zveze navedene znotraj gesel posameznih sestavin (idiomatične zveze bi torej vseeno lahko bila samostojna gesla). Na tem mestu Verstratnova opozori, da bi to sicer lahko bila dobra rešitev, saj bi na tak način lahko razločevali med idiomatičnimi in neidiomatičnimi enotami, vendar pa se problem potem pojavi drugje – uporabnik bi težko vedno pravilno predvidel, ali naj določeno enoto išče v geslovniku oz. znotraj gesla posameznih sestavin. Poleg tega so nekatere zveze lahko le delno (ne)idiomatične, kam torej uvrstiti te? Tudi teh se mora uporabnik naučiti na pamet, zato avtorica zagovarja uvrstitev vseh pomensko (delno) neprosojnih enot kot samostojnih gesel. »Najpomembnejša lastnost frazemov je, da gre za leksikalne celote (lexical unities), lastnost, ki si jo delijo z besedami« (Vertsraten 1992: 38).
Tudi Cowie in sodelavci menijo, da so »izrazito idiomatične zveze na določen način podobne posameznim besedam« (Cowie in sod. 1983: xiv, cit. po Vrbinc 1998: 345) in se zato sprašujejo, ali ne bi bilo smiselno te podobnosti pokazati tudi tako, da bi jih slovnično opisovali enako kot samostojne besede (idiomatične samostalniške zveze so vključene kot samostojna gesla v nekaterih splošnih angleških slovarjih in imajo z besedotvornega vidika status zloženke20). Vendar pa tudi oni opozarjajo na probleme pri določevanju meje med frazemi in nefrazemi, tako se pojavi tudi vprašanje, kako označevati
»polfrazeme« (omejene kolokacije) – za primer: samostalniki, ki jih sestavljajo, ohranjajo svoj nespremenjeni pomen tudi zunaj teh zvez, prav tako se lahko nekateri pridevniki v drugih, neidiomatskih zvezah uporabljajo v stopnjevani obliki. Zato se jim zdi bolj smiselno od razlikovanja bolj oz. manj idiomatičnih zvez, da se takšne zveze v slovarju obravnavajo znotraj samostalniških iztočnic.
20 Kot samostojna gesla se pojavljajo npr. v slovarjih Cobuild, kriterij za tovrstno obravnavo je frekvenca v korpusu.
30 Pri navajanju frazemov v slovarju je ključnega pomena, da so le-ti pri vseh iztočnicah, kjer so vključeni, navajani vsakokrat v enaki obliki, z enako pomensko razlago (oz. prevedkom) in zgledi oz. ustrezno opremljeni s kazalkami, ki vodijo do te razlage (prim. Kržišnik 1987/88, Kržišnik 2003, A. in M. Vrbinc 2011). V nasprotnem primeru lahko različne oblike in razlage (oz.
prevedki) frazemov uporabnika slovarja zavedejo v zmotno prepričanje, da gre za različne frazeme (prim. Kržišnik 1987/88).
Vrbinčeva (2007: 329) v svojem članku o problemih pri prepoznavanju določenega niza besed kot frazeološke enote in o iskanju teh enot v enojezičnih slovarjih za tujce pravi, da se študentje pogosto pritožujejo, da jim iskanje frazemov v slovarjih povzroča težave (tudi, ko so določeno enoto že prepoznali kot frazeološko). Ta problem bi verjetno deloma lahko rešila jasna navodila za uporabo slovarja in dosledno upoštevanje le-teh v slovarskem geslovniku, deloma pa je problem seveda rešljiv tudi s strani uporabnikov, ki bi z branjem uvoda slovarja verjetno lahko sami razrešili marsikatero nejasnost21.
5.2
Kategorije znotraj geselskega č lanka
»Uporabnik slovarja pričakuje, da bo v slovarju našel podatke o možnosti uporabe obrazil ter podatke o skladenjskem vedenju enote« (Moon 1992, cit. po Vrbinc 1998: 344). Tovrstni podatki so namenjeni dekodiranju22, v večini slovarjev pa primanjkuje podatkov o rabi stalnih besednih zvez, zato morajo biti uporabniki toliko bolj pazljivi pri enkodiranju (Moon 1992: 17).
21 Večji problem so verjetno večjezični slovarji, ki v uvodu frazeološkim enotam običajno ne posvečajo prav veliko pozornosti. Za primer: v Angleško-slovenskem slovarju Bridge (str. vii in xii) so te enote opredeljene v dveh kratkih odstavkih, celo v vsakem nekoliko drugače.
22 To velja predvsem za nepravilne oblike, v veliki meri pa so namenjeni tudi enkodiranju.
31 Vrbinčeva (1998: 346) navaja dejavnike, ki jih je potrebno upoštevati pri vključevanju frazemov v slovar:
• komu je slovar namenjen (rojenim govorcem ali tujcem (na kateri stopnji znanja?)),
• za kaj bo uporabnik slovar uporabljal (dekodiranje, enkodiranje),
• obseg slovarja in
• vrsta slovarja (splošni ali specializirani).
Od teh dejavnikov je odvisno, katere kategorije bo slovar vključeval (oz. bi bilo smiselno, da bi jih vključeval).
Verstratnova (1992: 31—34) v svojem članku navaja 14 kategorij, ki se običajno pojavljajo v slovarjih, tako v eno- kot v dvojezičnih, bolj ali manj specializiranih.
Gre za predlog, kakšen bi lahko bil slovarski geselski članek, dejansko (ne)vključevanje posameznih kategorij pa je odvisno tudi od tipa in velikosti slovarja (Vrbinc 1998: 344). Kategorije, ki jih navaja Verstratnova, so naslednje:
• iztočnica,
• variante (na tem mestu opozarja, da je pri stalnih besednih zvezah pomembno, da slovar zavzame dovolj normativno stališče in ne navaja prenovitev23, navesti pa mora tudi, kdaj variante niso mogoče),
• izgovarjava (pri stalnih besednih zvezah predvsem naglasno mesto, ki lahko včasih spremeni stalno besedno zvezo v prosto zvezo, če ni na pravem mestu),
23 Vprašanje vključevanja prenovitev ni povsem enostavno. Ko določene prenovitve postanejo del splošne rabe, jih ne moremo obravnavati več le kot enkratne pojavitve, uporabljene za doseganje posebnega učinka v posameznem besedilu; na tej točki jih je morda že smiselno vključiti tudi v slovar, vsaj kot posebne zglede rabe osnovnega frazema.
32
• oznaka za besedno vrsto oz. besedne vrste iztočnice,
• oblikovne posebnosti (pri stalnih besednih zvezah določene oblike rabe pogosto niso mogoče, vendar pa slovarji za tujce teh podatkov običajno ne vključujejo),
• podatki o kakršnem koli neobičajnem skladenjskem obnašanju iztočnice,
• razlaga različnih pomenov iztočnice (Verstratnova opozarja na dodatni pomen stalnih besednih zvez, zaradi katerega jih je manj primerno razlagati z eno samo besedo, saj ga (dodatnega pomena) ta nima in ne more biti povsem sopomenska stalni zvezi; pri pragmatičnih zvezah pa za definiranje predlaga opis sporočevalne situacije, v kateri se enota uporablja),
• zgledi, ki pojasnjujejo rabo (ta razdelek v splošnih enojezičnih slovarjih pri stalnih besednih zvezah pogosto manjka)24,
• kazalke na druge iztočnice (te uporabniku omogočajo, da v dani situaciji izbira iz večjega besedišča in najde kar najbolj ustrezne besede oz.
razlage, s tem pa tudi bogati svoj besedni zaklad),
• izpeljane oblike iztočnice, zlasti če izpeljane oblike niso povsem pravilne,
• dodatne pomenske informacije (npr.: opis notranje pomenske zgradbe s pomočjo etimologije ali izvora besedne zveze),
24 Petermann (2004: 348) poudarja pomembnost vključevanja ponazarjalnega gradiva v enojezičnem frazeološkem slovarju. Pravi, da gradivo potrjuje obstoj frazema, predvsem pa uporabniku slovarja predstavi tudi »rabo in realizacijo frazema v kar najbolj tipičnih sobesedilih in govornih položajih«. Še posebej zaradi drugega vidika bi bilo zglede rabe smiselno vključevati tudi v splošne slovarje, saj raba frazeoloških enot nikakor ni enostavna, poleg tega pa zgledi rabe pogosto dopolnjujejo tudi definicijo frazema.
33
• slogovne informacije, običajno v obliki oznake s podatkom o jezikovni zvrstnosti ali slogu,
• informacije o sopomenkah, protipomenkah ali nadpomenkah (te informacije so predvsem koristne pri enkodiranju, da uporabnik lažje poišče besedo oz. besedno zvezo, ki ustreza njegovemu besedilu) in
• etimologija (smiselno jo je vključiti pri razstavljivih oz. pomensko prosojnih besednih zvezah, pri katerih taka razlaga lahko omogoča, da si zvezo hitreje in bolje zapomnimo).
Predlog leksikografske obdelave frazeologije v razlagalnem slovarju je v svojem članku navedel tudi Petermann (1988: 303). Nekateri izmed predlogov so enaki oz. podobni kot pri Verstratnovi: upoštevanje variant in fakultativnih sestavin frazema, navajanje ustreznih slovničnih podatkov, navajanje stilnih oz.
področnih kvalifikatorjev, ustrezna pomenska razlaga (po potrebi s podatkom semantične okolice, v kateri je realiziran frazeološki pomen), navajanje zgledov rabe. Poleg tega Petermann izpostavlja še naslednje zahteve:
• slovar naj bi čim bolj popolno ali reprezentativno vključil frazeološko gradivo v skladu z obsegom in namenom slovarja;
• stalne besedne zveze v slovarju morajo biti dosledno ločene od prostih zvez, zgledov in drugih vrst ilustrativnega gradiva;
• navajanje frazemov v leksikalno nevtralni (slovarski) obliki, z upoštevanjem frazemskih mej.
5.3
Navajanje frazeologije v slovarjih (slovarska oblika)
Gantarjeva opozarja, da »/u/gotovitev stalnega jedra frazema in določitev slovarske oblike ostajata najtežji nalogi frazeografije še danes« (2001: 214). Ker
34 pa so frazemi enote jezika (langue), jih v slovarju, ki je seznam leksikalnih enot, ne smemo navajati v poljubni realizaciji v govoru (parole) (Petermann 1988:
306), ampak moramo pri njihovem vključevanju v slovar upoštevati tako zakonitosti frazeologije kot dela jezikovnega sistema na eni, kot tudi zakonitosti slovaropisne teorije na drugi strani (Gantar 2002: 30).
Slovarska oblika frazema mora biti, kot navajata Gantarjeva (2002: 43) in Petermann (1988: 306), funkcijsko ustrezna slovarski obliki enobesednih leksemov, glede na formalno strukturo in besedno vrsto, s katero jo lahko primerjamo (npr. imenovalniku samostalnika oz. nedoločniku glagola). Pri frazemih je pomembno tudi, da so iz slovarske oblike razvidne frazemske meje (Petermann 1988: 306), zato je t. i. »prazna mesta« frazema »treba spraviti v najsplošnejšo obliko, ki vsebuje vse možnosti realizacije frazema« (prav tam), treba pa je paziti, da se pri tem ohranijo za posamezen frazem značilni sintaktični odnosi med komponentami. Vezljivostna mesta v frazemu morajo biti navedena z nedoločnim zaimkom, s katerim je mogoče tudi ločevati kategoriji živosti in neživosti (Kržišnik 1987/88: 154).
K slovarski obliki frazema spada tudi ustrezno navajanje vseh ustaljenih frazemskih variant. Pri tem so mišljene tako oblikoslovne, besedne, kot tudi skladenjske variante. Pri slednjih je še posebej pomembno upoštevati tudi variante fakultativnih sestavin frazema25.
V določenih primerih je dopustna besedilna oblika navajanja frazemov v slovarju, saj lahko prinaša dodatne informacije, npr. tipično realizacijo frazema v sobesedilu oz. posebno glasovno realizacijo pri pragmatičnih frazemih (Kržišnik 2003: 226).
»Z vidika slovaropisja in frazeologije nesprejemljivo in celo zavajajoče je
»polslovarsko« navajanje frazemov« (Kržišnik 2003: 226). Kržišnikova na tem
25 Prim. Kržišnik (1987/88: 157—158).
35 mestu izpostavi primere, v katerih so sestavine frazema sicer poslovarjene, v frazem pa so vključene tudi besede iz (možnega) sobesedila, brez kakršne koli tipografske razmejitve. Pri takšnem načinu navajanja frazemov lahko uporabnik slovarja, ki frazeološke enote ne pozna (dovolj dobro), zmotno misli, da gre za sestavine frazema.
Pomen frazeoloških enot je običajno kompleksna celota in se razlikuje od pomenov prostih besednih zvez (Gantar 2002: 35). Pri navajanju pomenske razlage frazemov (v slovarjih, ki razlage vključujejo) Gantarjeva opozarja, da se v slovarjih pogosto navaja predvsem razlaga denotativnega dela pomena, medtem ko je zapostavljen pragmatični del pomena, ki je po mnenju nekaterih frazeologov celo prevladujoč. Posebej pomembne so vrednotenjske sestavine pomena, ki se najpogosteje kažejo v stališču govorca do naslovnika ali vsebine besedila. Ta del pomena je v slovarjih običajno zajet z nekaj pozitivnimi in negativnimi stilnimi kvalifikatorji, čeprav je v dejanski rabi veliko več možnosti.
Pri pragmatičnih frazemih je pomenska razlaga pogosto podana z opisom, ki zaznamuje pragmatično funkcijo frazema (opis situacije, v kateri se frazem uporablja), njegovo ekspresivnost ipd., ni pa podanega slovarskega pomena (v smislu tipične slovarske pomenske definicije, ki jo najdemo pri ostalih frazemih) (Kržišnik 1987/88: 158—159).
Kljub temu da vse sestavine v delu frazeološkega gradiva niso pomensko neprosojne, mora ustrezna slovarska razlaga opisovati pomen celotnega frazema in ne le njegovega idiomatičnega dela, saj je v nasprotnem primeru lahko opuščena kategorialna uvrstitev frazema (Kržišnik 2003: 228).
Pomembno je še, da v pomensko razlago ni vključena razlaga aktualnega sobesedila, kar se je kot problem izkazalo npr. pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Kržišnik 1987/88: 160).
V slovarjih za tujce morajo biti »pri stalnih besednih zvezah (podobno kot pri posameznih besedah) vključeni podatki o slovničnih in/ali pomenskih omejitvah
36 ter o registru« (Vrbinc 1998: 341), saj imajo nerojeni govorci z rabo in razumevanjem stalnih besednih zvez običajno podobne težave kot pri posameznih besedah. Če to v večji meri še upoštevajo enojezični slovarji za tujce (Vrbinc 1998: 369), pa so v dvojezičnih slovarjih stalne besedne zveze najpogosteje obravnavane tako, da so vključene le prevodne ustreznice ali parafraze v ciljnem jeziku, brez slovničnih informacij. V pomoč uporabniku pri pravilni rabi stalne zveze bi lahko bili tudi zgledi rabe (Vrbinc 1998: 344—345).
Ker so frazemi (jedrni del frazeologije) ekspresivna jezikovna sredstva, morajo biti v slovarju označeni tudi z ustreznimi stilno-plastnimi, ekspresivnimi oz.
časovno-frekvenčnimi kvalifikatorji (Kržišnik 1987/88: 161). Vendar pa se morajo na tem mestu slovaropisci zavedati, da preveliko drobljenje (predvsem socialnozvrstnih) oznak ni smiselno, saj poveča subjektivnost presoje tako uporabnikov kot tudi že sestavljalcev slovarja (Kržišnik 2003: 229). Čermák (1985: 197, cit. po Kržišnik 2003: 229) navaja, da je za večino frazemov značilna širša in spremenljiva funkcijskozvrstna zaznamovanost, ki je odvisna predvsem od dejanske rabe, ne pa od kodifikacije v slovarju.
5.4
Prevajanje frazeologije (frazeologija v dvojezi č nih slovarjih)
Medtem ko je osnovni namen enojezičnih slovarjev pomenska razlaga oz.
definicija slovarskih iztočnic, gre pri dvojezičnih slovarjih za prevajanje.
Osnovna namena prevajanja sta razumevanje tujejezične iztočnice in jezikovno tvorjenje (Winter 1992: 41). Winterjeva pravi, da v primerih, ko uporabnik slovarja želi določeno jezikovno enoto le prevesti v svoj jezik, uporablja dvojezični slovar podobno, kot bi uporabljal enojezičnega – v njem išče pomensko razlago, ki ga bo vodila k ustrezni interpretaciji besedila v tujem jeziku. V tem primeru ni tako pomembno, ali je prevedek res najboljša možna jezikovna ustreznica ali ne, saj predstavlja le iztočnico, s katero se v uporabniku odpre cela vrsta možnosti, med katerimi lahko prosto izbira, da najde
37 najprimernejšo ustreznico. Z večjimi težavami se srečuje uporabnik, ki slovar uporablja za enkodiranje. Ta mora izbirati najustreznejši prevedek med ponujenimi možnimi ekvivalenti, katerih pomen in raba pa pogosto nista posebej definirana. V takih primerih, pravi Winterjeva (1992: 42), pa uporabnik ne more izbrati enote, ki bo pomensko, pa tudi sintaktično in stilistično najbolj ustrezna njegovemu kontekstu.
Da bi zadostili potrebam uporabnika, morajo biti slovarji kvalitetno pripravljeni.
A. in M. Vrbinc (2011: 67) opozarjata, da morajo imeti sestavljalci slovarja (ne glede na to, za katero vrsto slovarja gre) poleg jezikovnega znanja, ki ga morajo imeti slovaropisci, tudi dovolj izkušenj in znanja o tradicionalnih metodah v slovaropisju, poleg tega pa morajo poznati tudi najnovejša dognanja s tega področja, poznati morajo tudi kulturne in družbene dejavnike, ki vplivajo na tvorbo frazemov v različnih jezikih. V slovaropisju pomembno vlogo igra tudi obdelava podatkov, zato je eno izmed področij, ki jih morajo sestavljalci poznati, tudi informacijska tehnologija. V sodobnem slovaropisju gre tu med drugim za uporabo elektronskih jezikovnih korpusov, ki so, kot pravita A. in M. Vrbinc, zelo pomemben pripomoček pri prevajanju. Kljub temu da je frazeološkega gradiva v različnih korpusih različno veliko oz. malo, v korpusih pogosto najdemo več podatkov, zato so korpusi lahko uporabni tudi takrat, ko se pojavijo določeni problemi pri prevajanju frazemov.
Jezikoslovci so si dokaj enotni, da »mora biti vključevanje frazemov v dvojezične slovarje kar se le da podobno vključevanju teh enot v enojezične slovarje« (A. in M. Vrbinc 2011: 72). Vendar pa je, kot navajata A. in M. Vrbinc (2011: 72—73), obravnava frazemov v dvojezičnih slovarjih težja kot v enojezičnih, saj gre za delo z dvema jezikoma, zato pogosto pride do problemov monosemije oz. polisemije v enem ali drugem jeziku in do težav pri določanju prevodne ustreznice v izolaciji oz. s prevajanjem frazema v sobesedilu. Pogosto se zgodi, da prevodne ustreznice, ki je navedena v slovarju, ne moremo uporabiti v sobesedilu.
