UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA MUZIKOLOGIJO
KATJA BOGOVIČ
Primerjava priprave in izvedbe
glasbenega nastopa/športnega tekmovanja v manjših skupinah
Magistrsko delo
Mentor: red. prof. dr. Matjaž Barbo Študijski program:
Somentorica: doc. dr. Katarina Habe Muzikologija – Druga stopnja, enopredmetni 2. letnik
Ljubljana, 2021
3
ZAHVALA
Za strokovno pomoč, dobronamerne predloge in inspiracijo pri nastajanju magistrskega dela se iskreno zahvaljujem mentorjema red. prof. dr. Matjažu Barbu in doc. dr. Katarini Habe.
Zahvala gre tudi vsem sodelujočim v raziskavi − tako študentom glasbe in športa kot tudi vrhunskim strokovnjakom na področju glasbene in športne psihologije, ki so mi namenili svoj čas in z menoj delili svoje bogate izkušnje.
Največjo zahvalo izrekam svoji družini in prijateljem, zaradi opore katerih se vsi izzivi vedno znova zdijo lažji.
Z magistrsko nalogo bi si želela navdihniti predvsem mlade glasbenike in vodje glasbenih skupin, ki so, kot se je to zgodilo meni, pri pripravi na nastop kdaj začutili, da ni vse le v t. i. tehničnem drilu, niso pa vedeli, kam naj se po tovrstna znanja obrnejo.
5 IZVLEČEK
Primerjava priprave in izvedbe glasbenega nastopa/športnega tekmovanja v manjših skupinah
Uspešen nastop je rezultat premagovanja številnih izzivov, tako fizičnih kot psihičnih, s katerimi se glasbene in športne skupine na svoji poti srečujejo. Na prvi pogled se mogoče zdi, da teme z glasbenega področja nimajo veliko skupnega s temami s športnega področja, vendar pa obstaja kar veliko podobnosti. Naš namen raziskave je bil, da ugotovimo, ali obstajajo podobnosti med pripravami in izvedbo glasbenega nastopa v manjših skupinah v primerjavi s pripravami in izvedbo tekmovanja v ekipnih športih. Pri kvalitativnem delu raziskave so sodelovali trije priznani športni psihologi in trije priznani glasbeni psihoterapevti oziroma t. i. »performance coachi«, pri kvantitativnem delu raziskave pa je sodelovalo 51 glasbenikov in 54 športnikov − študentov Akademije za glasbo in Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki so del manjših skupin do 12 članov.
Skupni rezultati so pokazali, da med skupino glasbenikov in skupino športnikov obstajajo podobnosti pri dejavnikih, ki najpomembnejše vplivajo na delovanje manjše skupine, in pri dejavnikih, ki vplivajo na uspešnost izvedbe nastopa, ter podobnosti pri psihični pripravi na glasbeno oziroma športno izvedbo v manjših skupinah. Nekatere razlike so se pokazale pri prednostih in slabostih skupinske izvedbe pred individualno izvedbo.
Rezultati so potrdili, da so situacijske izvedbe za manjše glasbene skupine bolj raznolike kot za manjše športne skupine.
Ključne besede: priprava na nastop, glasbeniki, športniki, skupinska izvedba, manjše skupine
ABSTRACT
Comparison of music/sport preparation and performance in small groups
Musical and sports groups face many challenges on their way of performing successfully.
At first glance, it may seem that music and sport do not have much in common. However, the aim of our research was to become aware of the similarities between the preparation and performance stages needed for a successful small group musical performance and the preparation and implementation of a team sport contest. Three renowned sports psychologists and three renowned musical psychotherapists, known also as “performance
6
coaches”, participated in the qualitative part of our research while the quantitative part involved 51 musicians and 54 athletes, studying either at the Academy of Music or at the Faculty of Sport, who are members of musical or sports teams consisting of up to 12 members. As seen in the findings, the similarities between the groups of musicians and sportspeople are predominantly found in the factors affecting the small group’s operations, the success of the performance, and the mental preparation of both groups.
Some differences were found in the perception of the advantages and the disadvantages of group over individual performances. Our findings confirm that situational performances in smaller music groups are more diverse than those in smaller sports teams.
Keywords: performance preparation, musicians, athletes, group performance, small groups
7
VSEBINA
1. UVOD ... 11
2. DELOVANJE SKUPINE ... 13
2.1. SOCIALNA INTERAKCIJA ... 13
2.2. OPREDELJEVANJE MALE SKUPINE ... 14
2.3. SKUPINSKA STRUKTURA ... 17
2.4. SKUPINSKA DINAMIKA ... 20
2.4.1. Kohezivnost ... 21
2.4.2. Motivacija ... 23
2.4.3. Komunikacija ... 31
2.5. VODENJE SKUPINE ... 33
2.5.1. Opredelitev pojma ... 33
2.5.2. Lastnosti vodje ... 34
2.5.3. Stili vodenja ... 37
3. USPEŠNOST NASTOPANJA ... 39
3.1. OPREDELITEV KONCEPTA USPEŠNOSTI ... 39
3.2. USPEŠNOST NASTOPANJA ... 41
3.2.1. Kriteriji uspešnosti nastopanja ... 44
3.2.2. Uspešnost glasbenega in športnega nastopanja ... 45
3.3. DEJAVNIKI ODLIČNOSTI NASTOPANJA ... 48
3.3.1. Sposobnosti ... 48
3.3.2. Vadba ... 52
3.3.3. Socialni dejavniki ... 56
4. PSIHIČNA PRIPRAVA NA NASTOP ... 59
4.1. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST ... 59
4.1.1. Opredelitev izvajalske anksioznosti ... 60
4.1.2. Vzroki izvajalske anksioznosti ... 62
4.1.3. Osebnostne poteze, ki so povezane z anksioznostjo ... 64
4.1.4. Simptomi in posledice izvajalske anksioznosti ... 66
4.2. SAMOSPOŠTOVANJE ... 69
4.2.1. Opredelitev samospoštovanja ... 69
4.2.2. Razvoj samospoštovanja ... 71
8
4.2.3. Samospoštovanje in anksioznost ... 72
4.3. STRATEGIJE PSIHIČNE PRIPRAVE NA IZVEDBO V MANJŠIH SKUPINAH ... 73
4.3.1. Dihalne tehnike ... 76
4.3.2. Tehnike vizualizacije in senzorizacije ... 77
4.3.3. Avtogeni trening ... 78
4.3.4. Tehnike nadzora pozitivnega mišljenja ... 80
4.3.5. Team building ... 81
5. EMPIRIČNI DEL ... 83
5.1. NAMEN ... 83
5.2. OPREDELITEV RAZISKOVALNIH HIPOTEZ... 83
5.3. METODOLOGIJA ... 84
5.3.1. Udeleženci kvalitativnega dela raziskave ... 84
5.3.2. Pripomočki kvalitativnega dela raziskave... 86
5.3.3. Postopek kvalitativnega dela raziskave ... 87
5.3.4. Raziskovalni vzorec kvantitativnega dela raziskave ... 90
5.3.5. Merski pripomočki kvantitativnega dela raziskave ... 93
5.3.6. Postopki kvantitativnega dela raziskave ... 94
6. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 95
6.1. REZULTATI KVALITATIVNEGA DELA RAZISKAVE ... 95
6.2. INTERPRETACIJA KVALITATIVNEGA DELA RAZISKAVE ... 106
6.3. REZULTATI KVANTITATIVNEGA DELA RAZISKAVE IN PREVERJANJE HIPOTEZ ... 112
7. ZAKLJUČEK ... 123
8. SUMMARY ... 127
9. VIRI IN LITERATURA ... 131
10. PRILOGE ... 143
9
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Program postavljanja ciljev (Tušak, 2003) ... 28 Preglednica 2: Znaki stresa (Youngs, 2001) ... 66 Preglednica 3: Ravni samospoštovanja pri odraslih (Humphreys, 2002) ... 70 Preglednica 4: Prednosti in slabosti polstrukturiranega intervjuja (Braun in Clark, 2013) ... 86 Preglednica 5: Primer začetnega kodiranja originalnega transkripta in iskanja raziskovalnih zaznamkov ... 88 Preglednica 6: Primer uvrščanja raziskovalnih zaznamkov v podkategorije in kategorije ... 89 Preglednica 7: Število in strukturni delež udeležencev glede na področje delovanja... 90 Preglednica 8: Število in strukturni delež glasbenikov glede na spolno strukturo skupine ... 91 Preglednica 9: Število in strukturni delež športnikov glede na spolno strukturo skupine ... 91 Preglednica 10: Število in strukturni delež glasbenikov glede na starostno strukturo skupine ... 91 Preglednica 11: Število in strukturni delež športnikov glede na starostno strukturo skupine ... 91 Preglednica 12: Število in strukturni delež glasbenikov glede na relativno stalnost skupine, katere člani so ... 92 Preglednica 13: Število in strukturni delež športnikov glede na relativno stalnost skupine, katere člani so ... 92 Preglednica 14: Število in strukturni delež glasbenikov glede na določitev članstva v skupini, katere člani so ... 92 Preglednica 15: Število in strukturni delež športnikov glede na določitev članstva v skupini, katere člani so ... 92 Preglednica 16: Opisne statistike glede na situacije izvedbe za manjše glasbene skupine v skupini glasbenikov ... 112 Preglednica 17: Opisne statistike glede na situacijske izvedbe za manjše športne ekipe v skupini športnikov ... 112 Preglednica 18: Opisne statistike in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v zaznavanju dejavnikov, ki vplivajo na delovanje manjše glasbene skupine in manjše športne ekipe ... 113
10
Preglednica 19: Opisne statistike in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v prednostih skupinske izvedbe pred individualno glede na skupini glasbenikov in športnikov... 114 Preglednica 20: Opisne statistike in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v slabostih skupinske izvedbe pred individualno glede na skupini glasbenikov in športnikov ... 115 Preglednica 21: Opisne statistike in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v zaznavanju dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost izvedbe glasbenega nastopa in športne tekme ... 116 Preglednica 22: Opisne statistike in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v osebnostnih lastnostih, ki so pomembne za mentorja manjše glasbene skupine in za trenerja manjše športne ekipe ... 117 Preglednica 23: Opisna statistika in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v fizioloških, doživljajskih in vedenjskih znakih stresa pri skupini glasbenikov in skupini športnikov... 118 Preglednica 24: Opisne statistike in Mann-Whitneyjev U-test za ugotavljanje razlik v zaznavanju učinkovitosti strategij psihične priprave na izvedbo v malih skupinah pri glasbenikih in športnikih ... 119 Preglednica 25: Število in strukturni delež glasbenikov in športnikov glede na odgovor, ali so kot skupina iskali psihološko pomoč ... 120 Preglednica 26: Število in strukturni delež glasbenikov in športnikov glede na odgovor, ali so kdaj individualno iskali psihološko pomoč ... 120 Preglednica 27: Opisne statistike in Hi-kvadrat (x2) test za ugotavljanje razlik v pogostosti skupinskega in individualnega iskanja psihološke pomoči v zvezi s pripravo na nastop glede na skupino glasbenikov in skupino športnikov ... 120
11
1. UVOD
»Pot do najdaljših poletov je sestavljena iz neskončnih serij kratkih poskokov.«
Misel Alija Žerdina v knjigi o Petru Prevcu se mi zdi več kot primerna za začetek našega razmišljanja o glasbi in športu. Vsak, ki se je kadar koli ukvarjal z igranjem instrumenta, se učil petja ali treniral šport, približno ve, kakšno pot je treba prehoditi, preden prideš do želenega rezultata. To je tek na dolge proge in je v nasprotju z zahtevami sodobnega človeka, ki hoče rezultate takoj, po možnosti z enim samim klikom.
Primerjava dveh disciplin, glasbene in športne, pravzaprav ni tako aktualna, kot bi pričakovali. V resnici pa imata glasba in šport kar nekaj skupnih aspektov; pri obeh govorimo o nastopu, za glasbenika je to na primer nastop na koncertnem odru, za športnika tekma v športni dvorani, kjer mora nastopajoči v določenem trenutku dati vse od sebe in pokazati vrhunsko pripravljenost. Da se to zgodi, mora biti pred tem zelo vztrajen, požrtvovalen, delaven in discipliniran. Da bi jim v čim večji meri uspelo uresničiti svoje cilje, uporabljajo glasbeniki in športniki različne strategije pri svoji psihični pripravi (izdelava strategij vadbe, učenje sprostitvenih tehnik, tehnik izboljšanja koncentracije, tehnik vizualizacije, kontrole pozitivnega mišljenja itn.). Pri tem v veliki meri s svojimi izkušnjami in sugestijami sodelujejo tudi psihoterapevti oziroma t. i.
»performance coachi«, ki sodelujejo z glasbeniki, medtem ko pa športni psihologi sodelujejo s športniki.
Teoretični del bo osvetlil dosedanja spoznanja o zastavljeni tematiki magistrskega dela.
Zanimalo nas bo delovanje manjših skupin – razvoj, kohezivnost, komunikacija članov, načini reševanja konfliktov ter vloga in pomembnost vodje. Podrobneje si bomo ogledali pojem uspešnosti nastopanja in predstavili dejavnike, ki vplivajo na skupino tako v glasbi kot v športu ter iskali podobnosti in razlike. Med drugim se bomo dotaknili tudi prednosti in slabosti skupinske izvedbe v primerjavi z individualno, vsebin v povezavi s psihično pripravo na nastop, kot je na primer spoprijemanje s stresom, ter definirali vrste motivacij, ki so prisotne skozi celoten proces treniranja.
12
Empirični del bo sestavljen iz kvalitativne in kvantitativne metode raziskovanja. Prva bo izvedena s pomočjo polstrukturiranega intervjuja (izkušeni športni psihologi, psihoterapevti oziroma t. i. »performance coachi«, ki redno sodelujejo z glasbeniki), z namenom, da dobimo njihov vpogled na pripravo in izvedbo glasbenega nastopa/športnega tekmovanja v manjših skupinah. Za kvalitativni del pa bomo uporabili spletni anketni vprašalnik pri instrumentalistih, pevcih in športnikih. Raziskava bo omogočila, da bomo dobili podatke, ki jih potrebujemo za širše poznavanje področja.
Področje raziskovanja bo usmerjeno na študente Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki trenirajo enega od ekipnih športov, ter na študente Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, tako instrumentaliste kot pevce, ki med študijem sodelujejo v komornih skupinah.
Vprašanja, ki se jih vsaj delno dotika magistrska naloga, obravnava tako slovenska kot tudi tuja strokovna literatura. Pri definiranju pojma skupine in proučevanju njene harmoničnosti sta nam kot temeljno izhodišče služili knjigi Temelji socialne psihologije (1994) Mirjane Nastran Ule in Psihologija (2001) Janka Muska ter Vida Pečjaka, pa tudi razprava avtorjev Steva W. J. Kozlowskega in Daniela R. Ilgena, Enhancing the Effectiveness of Work Groups and Teams (2006). Pri proučevanju uspešnosti nastopanja glasbenikov in športnikov smo se opirali na knjige Psihologija ekipnih športov (2003) Mateja Tušaka, Roberta Misje in Aleša Vičiča, Performance Psychology (2016) Markusa Raabe, Babetta Lobingerja, Svena Hoffmanna, Alexandra Pizzeraja, Sylvaina Labordeja ter na Musical Excellence (2004) Aarona Williamona. Pri obravnavi izvajalske anksioznosti smo črpali iz razprav dr. Katarine Habe (Vpliv izvajalske anksioznosti na uspešnost glasbenega nastopanja, 2000; Izvajalska anksioznost pri glasbenikih, 1998), pri psihični pripravi na glasbeni nastop/tekmo, o vrstah motivacije ter spoprijemanju s stresom pa sta nam kot temeljno izhodišče služili knjiga Psihologija športa (2003) Maksa ter Mateja Tušaka in doktorska disertacija Milene Lipovšek, Stili navezanosti in odnosi v orkestru (2017). Širši vpogled v raziskovalna področja so omogočili tudi drugi avtorji in znanstveni izsledki, navedeni v nadaljevanju.
13
2. DELOVANJE SKUPINE
2.1. SOCIALNA INTERAKCIJA
V življenje vstopamo v interakciji z različnimi posamezniki in z njimi ustvarjamo raznovrstne odnose. Pojem interakcije zajema vse procese, ki se dogajajo med dvema ali več ljudmi, pa tudi med posameznikom in skupino ali med skupinami.1 Odnosi so lahko kratkotrajni in bolj ali manj intenzivni, lahko pa trajajo skozi vse življenje ter nas močno zaznamujejo v razvoju, doživljanju, izkušnjah. Interakcijam vselej daje okvir posebna socialna enota, ki ji pravimo skupina. V skupinah se kot socialna bitja učimo biti otrok, mladostnik, sorojenec, vrstnik, partner, starš, sorodnik, prijatelj … Po besedah Alenke Kobolt (2009) so skupine sprožilo človekovega socialnega življenja in so za njegov razvoj eksistenčnega pomena.2
Na socialno interakcijo lahko gledamo kot na proces, ki se v prvi vrsti nanaša na posameznike, po drugi strani pa kot proces, ki ohranja skupine, kulturo, institucije. V njej se povezujejo fizično vedenje posameznikov, njihove namere, skriti ali javni pomeni gest in verbalnih izrazov, izmenjava informacij, razumevanje socialnih situacij, skratka – najrazličnejši vidiki družbene biti in dejavnosti ljudi. Najpomembnejši proces socialne interakcije je komunikacija.
Mirjana Nastran Ule v svoji knjigi Temelji socialne psihologije (1994) loči tri bistvene sestavine socialnih odnosov3:
- vedenje oz. delovanje posameznika,
- socialne pomene, ki si jih posamezniki izmenjujejo oz. si jih delijo med seboj, - nezavedne duševne strukture, ki vplivajo predvsem na emocije in motive
sodelujočih oseb.
Večino življenja preživimo v skupinah, kar je dokaz, kako zelo pomembno življenjsko okolje so te. V t. i. primarnih skupinah, za katere so značilni trajni medosebni odnosi z
1 Mirjana Nastran Ule, Temelji socialne psihologije (Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994), 198.
2 Alenka Kobolt, »Skupina kot prostor socialnega učenja,« Socialna pedagogika 13.4 (2009), 361.
3 Nastran Ule, Temelji socialne psihologije, 198.
14
močno emocionalno in afektivno dimenzijo, ljudje zadovoljujemo svoje osnovne socialne potrebe, kot so potrebe po varnosti, zaupnosti, pripadnosti, ljubezni in intimnosti. V tako imenovanih sekundarnih ali izvedenih skupinah, ki so pretežno instrumentalno določene, uresničujemo različne kulturno specifične potrebe in interese, načrte, delovne naloge, potrebo po zabavi. Primarne skupine so tako bolj usmerjene k medosebnim odnosom med člani (npr. družine), medtem ko so sekundarne bolj akcijske, delovno usmerjene skupine.4
Uspešni medosebni odnosi so možni le, če obvladamo določene družabne ali medosebne spretnosti. Glede na psihološke procese, ki pri njih sodelujejo, jih delimo na zaznavne (točno zaznavanje drugih ljudi in situacij), kognitivne (zmožnost točnega presojanja), vedenjske (kaj reči in storiti v dani situaciji) ter afektivne (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje).5 Vstopanje v medsebojne odnose, njihovo oblikovanje, preoblikovanje in prekinjanje je trajna dejavnost slehernega posameznika in trajni znak človekove družbene narave. Temu ustreza tudi potreba po druženju, ki velja za eno osnovnih človeških potreb.6
Če želimo navezovati, razvijati in ohranjati zadovoljujoče medosebne odnose, se moramo torej naučiti nekaterih temeljnih spretnosti s področja:
1. Medosebnega spoznavanja in zaupanja.
2. Komuniciranja.
3. Medsebojnega sprejemanja in potrjevanja.
4. Konstruktivnega reševanja konfliktov v zvezi z odnosom.7
2.2. OPREDELJEVANJE MALE SKUPINE
Pogosto pozabljamo, da je človek v svojem osebnem razvoju najprej skupinsko in šele nato posamezno bitje. Človek šele v sožitju z drugimi spoznava, prepoznava in uravnava samega sebe in ob raznolikosti medsebojnih odnosov v delovnem procesu osmišlja tudi
4 Nastran Ule, Temelji socialne psihologije, 369–370.
5 Petra Zaletel Černoš in dr., »Pomen medsebojnih odnosov v športnem plesu,« Anthropos 36.1 (2004), 2.
6 Nastran Ule, Temelji socialne psihologije, 223.
7 Zaletel Černoš in dr., Pomen medsebojnih odnosov v športnem plesu, 4.
15
svoje poklicno poslanstvo. »V timu prispeva posameznik svoje izvirne elemente v mozaik skupnega celovitejšega spoznanja, ki obenem povratno razširja tudi njegov pogled.«8 V psihologiji poznamo več različnih definicij skupin. Po Petzu9 lahko govorimo o skupini, če so izpolnjeni naslednji pogoji: skupino sestavlja več oseb, katerih odnose zaznamuje interakcija, ki med njimi poteka in se kaže v sodelovanju, vezanim na vloge in skupinske položaje članov; obstoj skupinskih norm in standardov, ki vplivajo na vedenje članov skupine; pri članih je prisoten občutek pripadnosti; skupino doživljajo kot celoto in si prizadevajo, da jih tudi okolje zaznava kot skupino. Podobno Betcher10 skupino razume kot dinamični socialni fenomen, ki ga sestavljata najmanj dva posameznika, po navadi pa več. Te posameznike zaznamuje vzajemna interakcija z namenom, da bi dosegli enega ali več skupnih ciljev. Pri skupinskih aktivnostih vsak član vpliva na vse preostale člane in obratno. Po dalj časa trajajočem delovanju se razvijejo statusi in vloge, člani pa skupaj oblikujejo norme in pravila, ki vplivajo na njihovo vedenje.
Psihološko še nekoliko zanimivejše pa so predvsem tiste skupine, kjer se posamezniki ne izgubijo izpred oči. To so t. i. psihološke skupine, torej manjše, pregledne in posameznikom neposredno dostopne skupine. Zanje je značilno, da se v njih lahko razvijejo pomembni psihološki procesi: privlačnost/odbojnost, sodelovanje/tekmovanje, zaupanje/nezaupanje, emocionalna podpora, socialna podpora, izmenjava informacij, dobrin, uslug, emocij, zaupanja, konflikti …11 Skratka v njih imajo posamezniki večjo možnost vzpostaviti stike z vsemi drugimi v skupini. Kozlowski in Ilgen (2006) v svojem članku psihološko skupino definirata kot dva ali več članov v medsebojni interakciji, v odnosu »iz oči v oči« (face to face) in z vsaj enim skupnim ciljem.12
8 Janez Mayer in dr., Skrivnost ustvarjalnega tima (Ljubljana: Dedalus - Center za razvoj vodilnih osebnosti in skupin, 2001), 1.
9 Boris Petz, Psihologijski riječnik (Zagreb: Prosvjeta, 1992), 129.
10 Harvey Bertcher, Group participation: Techniques for leaders and members (London: Sage, 1994), 3.
11 Nastran Ule, Temelji socialne psihologije, 369.
12Steve Kozlowski in Daniel Ilgen, »Enhancing the Effectiveness of Work Groups and Teams,«
Psychological Science in the Public Interest 7.3 (2016), 79.
16
Psihološke skupine so predvsem tiste, v katerih je možen oseben stik vsakega z vsakim v skupini, to so male skupine, ki jim Mirjana Nastran Ule (1994) pripisuje do 30 članov (o številu si avtorji niso enotni).
Misja (2003) definira skupino kot skupek dveh ali več posameznikov, ki imajo naslednje lastnosti:
- identiteto skupine (člani skupine se ločijo od drugih skupin, po navadi to takoj opazimo na podlagi imen),
- skupinsko usoda (uspešno ali neuspešno lahko nastopa le celotna skupina), - strukturirane vzorce interakcij (določene in uigrane taktične kombinacije,
različni vzorci socialne interakcije med člani),
- specifično komunikacijo (bolj značilna za šport, specifični žargonski izrazi, ki jih drugi pogosto ne poznajo),
- strukturo skupine (vloge, pravila, pozicije, status posameznikov, norme), - medsebojno odvisnost (posamezniki morajo med seboj sodelovati, če želijo biti
uspešni, ter so odvisni od kakovosti preostalih članov),
- medsebojno privlačnost (člani postanejo prijatelji ali pa vsaj dobri znanci), - samokategorizacijo (vsaj posameznik se mora počutiti kot član skupine, celotna
skupina mora imeti občutek, da se loči od preostalih),
- občutek enotnih ciljev (razvijanje enakih ciljev, dolgoročnih kot kratkoročnih).
Nikola Rot (1983) pravi, da pri neformalnih intimnih skupinah naj število članov ne bi bilo višje od 10, najpristnejši odnosi pa naj bi nastajali ravno v najmanjših skupinah, ki štejejo od 2 do 5 članov. Navaja 4 karakteristike majhnih skupin:
- omejeno število članov (ne preveliko, da ne bi omogočilo neposredne komunikacije),
- neposreden stik med člani pri aktivnosti, - neposredna interakcija članov skupine,
- vzajemna odvisnost in vzajemni vpliv članov skupine.13
13 Maks in Matej Tušak, Psihologija športa (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2003), 141.
17
2.3. SKUPINSKA STRUKTURA
Osnovni element zgradbe vsake skupine so njeni člani s svojimi različnimi značilnostmi, karakteristikami. Ti posamezniki se lahko razlikujejo v različnih dimenzijah:
- demografskih značilnostih, - fizičnih predispozicijah,
- motoričnih, mentalnih sposobnostih, - stališčih, vrednotah,
- osebnostnih lastnostih, - motivih, potrebah.14
Predvsem sta pomembni dve vrsti lastnosti članov: psihosocialne lastnosti in pa tehnične sposobnosti ter kakovost članov skupine, kar po navedbah številnih raziskav (Tušak in dr., 2003) v največji meri določajo uspeh skupine. A pomembne so tudi nekatere lastnosti, ki pozitivno vplivajo na skupinsko dinamiko in s tem izboljšujejo pogoje za uspešnost delovanja. Po besedah Tušaka (2003) sem uvrščamo:
- dobre socialne lastnosti, - socialno inteligentnost,
- sposobnost učinkovitega komuniciranja, - vodenje,
- sposobnost reševanja konfliktov, - visoko frustracijsko toleranco,
- občutljivost za lastne probleme in probleme drugih, - družabnost,
- odgovornost, - zanesljivost,
- emocionalno kontrolo, - emocionalno stabilnost.
Status
Pod pojmom status razumemo ugled in prestiž, ki ga član skupine uživa. Raven in Rubin (1976): »Status je količina spoštovanja, prestiža in privilegija, ki ga ima oseba z
14 Matej Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov (Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 2003), 33.
18
določenim položajem.« Načeloma se položaji posameznikov v socialnem sistemu ločijo med seboj glede na status – stopnjo, do katere je posameznikov prispevek v skupini ključen za njeno uspešnost, in kolikšno kontrolo nad rezultatom ta posameznik ima.
Pomen statusnega konsenza, torej strinjanja o položaju vsakega posameznega člana v hierarhiji, je po mnenju Wilsona in Hanna (1993) nujno potreben, saj v nasprotnem primeru lahko povzroči napetost, konflikt, pojav rivalstva.15
Vloge
Svetovno znani teoretik in raziskovalec timskega dela Meredith Belbin je med proučevanjem vrst vlog v timih ugotovil, da je učinkovitost tima odvisna od njegove sestave oz. usklajenosti vlog v timu, ter da naj bi imel vsak delovni človek dve temeljni vlogi.16 Prva je izvedenska in vključuje opravljanje dela, za katerega smo bili izbrani.
Druga je timska vloga, ki pa jo oblikujemo šele v skupini, in zajema način vedenja ter sodelovanja med člani. Vloga označuje določen vzorec vedenja, za katerega se pričakuje, da se ga bo posameznik v skupini držal. Izhaja iz pozicije v skupini, statusa in pripisane odgovornosti.
Slika 1: V skupini vsakdo igra svojo vlogo
15 Tanja Kajtna in Matej Tušak, Trener: Športna psihologija in trenerji (Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 2007), 85–86.
16 Alenka Polak, Timsko delo: psihološke razsežnosti timskega dela v vzgoji in izobraževanju (Ljubljana:
Modrijan, 2007), 44.
19
Da ne pride do poslabšanja dinamike in uspešnosti delovanja neke skupine, je nujno potrebno, da ima vsak član določeno individualno vlogo in da je njegovo vedenje generalno v skladu s tem, kar vloga od njega zahteva. V zvezi z vlogo so tako pomembni trije elementi: jasnost, sprejemanje in izvajanje vloge.
Na splošno pa delimo vloge glede na vrsto na17:
- formalne: so vloge, ki izhajajo iz formalne strukture skupine. Na primer trener, mentor, profesor. Vsaka skupina pa zahteva tudi specifične individualne vloge (na primeru športa so to recimo kapetan, napadalec, obrambni igralec, v glasbi pa koncertni mojster, prvi flavtist itn.);
- neformalne: nastanejo kot rezultat interakcije med člani. Bales (1966) je odkril pet različnih vlog, ki so se redno pojavljale v vseh skupinah. Te so delovni vodja (ki skrbi, da bi skupina dosegla cilje in nastopa z največjo angažiranostjo), socialni vodja (vzdržuje dobre odnose v skupini, znižuje napetost in stres), neformalni vodja (ki lahko po strokovni plati vodi skupino), nezadovoljnež in neaktivnež.
Misja (2003) med primere neformalnih vlog vključuje tudi osebo, ki skrbi za smeh, to je t. i. ekipni klovn.
Norme
Norme so pričakovanja, ki jim imajo posamezniki v glavi o tem, kako naj bi se moral vsak od njih obnašati. Člani skozi medsebojne razgovore in sodelovanje razčiščujejo, katero vedenje je sprejemljivo oziroma celo zahtevano od preostalih članov. Vodje se morajo zavedati, da so s svojo avtoriteto lahko nosilci norm in jih prenašajo v katero koli skupino, ki jo vodijo. Če ima vodja visoko avtoriteto in če za normami stojijo še predhodni uspehi, bi imel lahko pri vpeljevanju istih norm vsakič zelo lahko delo.
Na primeru športa so raziskave (Munroe, Estabrooks, Dennis, Carron, 1999) pokazale, da člani v skupini zaznavajo prisotnost norm na štirih področjih:
- na nastopu: truditi se po najboljših močeh, pomagati preostalim članom, biti točen na nastopu, spoštovati preostale člane in morebitne nasprotnike;
- na vajah: biti točen, truditi se na napredek, biti redno prisoten, spoštovati preostale člane;
17 Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov, 62.
20
- v socialnih situacijah: spoštovati preostale, družiti se z vsemi člani in do njih imeti pozitiven odnos;
- zunaj sezone: samostojno vaditi, ostati v stiku s preostalimi člani, razvijati individualne sposobnosti, živeti v zdravem duhu in v povezavi s svojo dejavnostjo.
Športni psiholog Rober Misja (2003) ugotavlja, da smo se ljudje pripravljeni spreminjati počasi, po korakih. Če je razlika med mnenjem skupine in osebe, ki ustvarja novo normo, prevelika, bo skupina novosti zelo verjetno zavrnila. Če je vodja talentiran govorec, ki zna obračati besede, stvari argumentirati, bo tudi učinkovitost sprejemanja norm kar največja.
2.4. SKUPINSKA DINAMIKA
Na osnovi Carronovega modela (Carron in dr., 2002) lahko razberemo, da je vsaka skupina sestavljena iz posameznikov, ki se razlikujejo tako po kakovosti kot po osebnostnih značilnostih, in okoliščin. To vpliva na strukturo skupine – na statuse, vloge, pravila obnašanja. Poleg strukture se pojavijo za vsako skupino še drugačni skupinski procesi, kot so komunikacija, učinkovitost skupine, skupni cilji in različna stopnja kohezivnosti. Vsi ti elementi na koncu soodločajo o uspešnosti nastopa, tako vsakega posameznika kot celotne ekipe, ki pa si ne sledijo nujno zaporedno, temveč se prepletajo.18
Slika 2: Shema modela delovanja skupine na primeru športne ekipe (Carron, 1998)
18 Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov, 70–74.
Situacija, v kateri je ekipa
Značilnosti članov
Struktura Kohezija Skupinski
procesi
Individualni rezultati Moštveni
rezutati
21
Optimalno stanje skupinske dinamike nam omogoča, da sta vsak posameznik in skupina kot celota maksimalna pripravljena za nastop.
Sawyer (2007) je izpostavil deset pogojev za dobro dinamiko znotraj skupine: postavljeni skupinski cilji, pozorno poslušanje, usklajevanje egov vseh posameznikov, predanost, enakovrednost, komunikacija, sprotno reševanje problemov, vizija, sprejemanje možnosti poraza.19
2.4.1. Kohezivnost
»Kemija v skupini je veliko boljša!«
»Ko igramo, čutimo, kako smo povezani!«
»Radi igramo skupaj in v tem uživamo!«
To so nekatere izjave, ki jih lahko slišimo od skupin, ki uspešno delujejo. Ko govorijo o ekipni harmoniji, imajo pravzaprav v mislih ekipno kohezivnost. Kohezivnost izhaja iz latinske besede cohaesus in pomeni »držati skupaj, zlepiti«. Carron, Brawley in Widmeyer (1998) definirajo kohezivnost kot dinamičen proces, ki se odraža v težnji ostati skupaj, da bi skupina lahko dosegla zastavljene cilje in ob tem nudila članom čustveno zadovoljstvo. 20 Kaže se v dobri komunikaciji, medsebojnem zaupanju, v tem, da imajo člani podobne lastnosti, so si med seboj osebnostno podobni in imajo določen skupen cilj, med seboj z veseljem sodelujejo, so zadovoljni s svojim delom, vloge so jasne. V skupini prevladujejo pozitivne emocije, občutek odgovornosti posameznika za uspeh in neuspeh, člani čutijo pripadnost skupini ter privlačnost do nje. Poudariti je treba tri bistvene dejavnike: da gre za dinamičen proces, torej, da se kohezivnost skupine nenehno spreminja, da je usmerjena na doseganje ciljev in na utrjevanje emocionalnih vezi v ekipi.
Kohezivnost je eden najstarejših in največkrat preučevanih procesov, vezanih na uspešno delovanje male skupine. Carron (1982) jo identificira kot proces, ki se odraža v skupinskem strmenju k skupnim ciljem, Goodman, Ravlin in Schminke (1987) kot zavezanost članov k skupni nalogi.
19 Jana Duncan in Richard West, »Conceptualizing group flow: A framework,« Educational Research and Reviews 13.1 (2018), 4.
20 Katarina Barborič in dr., Praktični vidiki športne psihologije (Ljubljana: Fakulteta za šport in Društvo psihologov Slovenije, Sekcija za psihologijo športa, 2018), 124.
22
Socialna klima se v skupini razvije kot posledica določenih integrativnih in antagonističnih procesov, ki so prisotni v vsaki skupini.21
Integrativni procesi združujejo posameznike v skupino. Med najpomembnejše uvrščamo naslednje:
- skupne interese, stališča in cilje, - privlačnosti in simpatije med člani, - čustveno podporo med člani, - lojalnost in sodelovanje med člani.
Antagonistični procesi pa so tisti, ki člane skupine lahko razdvajajo. Med poglavitne uvrščamo:
- tekmovalnost in prestiž med člani,
- prevladovanje osebnih interesov in ciljev nad skupinskimi, - borbo za položaje in pozicije v skupini,
- nasprotja, konflikte med člani v skupini, - sovražnost in odbojnost med člani skupine.
Različne raziskave (Beal in dr., 2004; Braun in dr., 2020; Hambrick, 1995; Katzenbach in Smith, 1993; Smith, 1994)22 so večkrat pokazale soodvisnost visoke kohezivnosti z uspešnostjo nastopa. Raziskovalci so med drugim ugotavljali kohezivnost z opazovanjem neverbalnega in verbalnega obnašanja članov skupine (Piper in dr., 1983; Tickle-Degnen in Rosenthal, 1987). Posamezniki, ki so del skupine z visoko kohezivnostjo, večkrat stojijo ali sedijo skupaj drug zraven drugega, so pozorni drug na drugega, kažejo znake medsebojne naklonjenosti ter zelo podobne vzorce vedenja, se aktivno vključujejo v pogovore. Dlje, kot so posamezniki skupaj, raje, kot se imajo, prej lahko pride do teh situacij. Pozitivna stran tega je vsekakor, da člani posledično radi sodelujejo v skupinskih aktivnostih, lahko celo vabijo tudi preostale, da se ji pridružijo.23
21 Mirjana Ule, Socialna psihologija (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005), 360.
22 Kozlowski in Ilgen, Enhancing the Effectiveness of Work Groups and Teams, 88.
23 John M. Levine in Richard L. Moreland, »Progress in Small Group Research,« Annual Review of Psychology 41.1 (1990), 604.
23
Dubravka Martinović (2018) v knjigi Praktični vidiki športne psihologije ločuje dve vrsti kohezivnosti:
- socialno kohezivnost (ang. social cohesion), ki se nanaša bolj na medosebne zadeve, kot so prijateljstvo, socialna potrditev in socialno-emotivna podpora;
- delovno kohezivnost (ang. task oriented cohesion), ki se nanaša na predanost k skupinskim ciljem in nastopu.
Martens in Peterson (1971) podajata značilno shemo povezave kohezivnosti, zadovoljstva in uspeha. Gre za medsebojno delovanje vzrokov in posledic. Kohezivnost skupine vodi k uspehu, posledično se povečuje zadovoljstvo posameznikov. Vse to seveda spet povečuje kohezivnost, in povezava teče naprej.
Slika 3: Shema povezave kohezivnosti, zadovoljstva in uspeha (Martens in Peterson, 1971)
2.4.2. Motivacija
2.4.2.1. Opredelitev motivacije
Da je motivacija povezana s posameznikovim delom in pravzaprav z vso človeško aktivnostjo, celo s spanjem, ni nobenega dvoma. Vsi avtorji so si edini v tem, da ni človekove aktivnosti, ki ne bi bila motivirana. Tudi sama posameznikova osebnost, ki je vključena v njegovo življenjsko dinamiko, je na eni strani odvisna od različnih motivov, na drugi strani pa je tudi pobudnik, usmerjevalec.
Na osnovi pregleda različnih definicij motivacij Maks in Matej Tušak (2003) ugotavljata naslednje značilnosti motiviranega vedenja:
- povečano mobilizacijo energije,
- vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja, kohezivnost
zadovoljstvo uspeh
24 - usmerjenost k ciljem,
- motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv ojačitve).
Grum in Musek v svoji knjigi Perspektive motivacije (2009) razlagata, da je motivacija usmerjeno vedenje oziroma obnašanje. Pojem motivacije opredeljuje vrsto dejavnikov in značilnosti, kot so: vedenje, usmerjenost, organizem, vzrok, namen, cilje itd. Vsi vemo, da se človek uči iz izkušenj. Vsakršne motorične spretnosti seveda zahtevajo vajo. Kar spomnimo se na primer, kako nerodni smo bili v otroštvu, ko smo se učili voziti kolo.
Zdravo, razumsko dojemanje motivacije sloni prav na dejstvih, s katerih se snuje pregovor »vaja dela mojstra«; bolj, ko se učimo, bolj znamo.
Poleg številnih klasifikacij motivov v literaturi je največkrat citirana in uporabljena hierarhija potreb po Maslowu (1954), v kateri je avtor poskušal pojasniti odnos med
»nižjimi« motivi in motivi samoaktualizacije.
Slika 4: Shema hierarhije potreb (Abraham Maslow, 1970)
25
Maslow je menil, da je človekova aktivnost vedno usmerjena navzgor k bolj privlačnim ciljem24, in temeljne potrebe razvrstil v pet nivojev: od najosnovnejših, ki so na dnu lestvice, do najvišjih, ki se praviloma pojavijo šele takrat, ko so vse nižje zadovoljene.
Najosnovnejše so fiziološke potrebe, ki so hkrati najmočnejše, in dokler so nezadovoljene, bodo obvladovale celoten organizem, čustvovanje, mišljenje in doživljanje. Avtor pravi, da so potrebe po pripadnosti, ljubezni ter druge družbene potrebe verjetno dominantne v zahodni družbi.25 To so potrebe, o katerih je treba razmišljati pri delu s športniki in glasbeniki. Vodje se morajo zavedati pomembnosti socialnih potreb in svojim varovancem znati ponuditi situacijo, da bodo lahko v okviru skupine te potrebe tudi zadovoljevali – občutek opaženosti, sprejetosti, statusa. Naslednjo stopnjo v hierarhiji predstavljajo potrebe po spoštovanju, ki vključujejo samospoštovanje in spoštovanje drugih, težnjo po moči, storilnosti, samozavesti, ugledu, slavi.
Samoaktualizacija oz. samorealizacijske potrebe predstavljajo najvišji nivo potreb v hierarhiji. Maslow jih pojmuje kot potrebe, da posameznik razvije predvsem to, za kar je kot oseba najbolj sposoben. Človeku je inherentna težnja, da uresniči svoje potenciale, vsaj tiste, kjer je najbolj talentiran.26 Zadovoljevanje teh potreb pa včasih spremljajo vrhunska doživetja, občutja enkratne sreče, lepote in harmonije, popolnosti in absolutnosti.
2.4.2.2. Zunanja in notranja motivacija
V športu in glasbi najdemo motive, ki imajo svoj izvor tako zunaj kot znotraj posameznika. Deci in Ryan (1985) govorita o ekstrinzični ali zunanji motivaciji in o intrinzični ali notranji motivaciji. 27
Intrinzično opredeljujeta kot »delati nekaj zaradi aktivnosti same in za zadovoljstvo, ki izhaja iz samega nastopanja oz. izvajanja aktivnosti«.Notranja motivacija naj bi bila primarno določena z notranjo željo in radovednostjo po razvijanju nekih optimalnih spretnosti, sposobnosti, izzivov ter zaradi zadovoljstva, ki ga posamezniki ob tem
24 Robert Kaše in dr., Organizacijsko vedenje: Zbirka tekstov za študij in gradiv za vaje (Ljubljana:
Ekonomska fakulteta, 2007), 80.
25 Tušak, Psihologija športa, 42.
26 Grum-Kobal in Musek, Perspektive motivacije, 175.
27 Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov, 183–184.
26
doživljajo. Nasprotno pa se ekstrinzična nanaša na množico razlogov, ki so zunaj posameznika. Ti izvori so odobravanje staršev, odraslih, materialne nagrade, socialni status, popularnost.
Intrizično-ekstrinzični koncept motivacije velja za najustreznejšega na mnogih področjih človekovega delovanja. Posamezniki, ki se vključujejo v neko dejavnost zaradi občutenja zadovoljstva, prijateljstva, samoobvladovanja, so notranje motivirani. Med drugim tudi zaradi pozitivnih psiholoških učinkov, ki jih oseba dobiva pri doseganju ciljev, občutenja lastne kompetentnosti in učinkovitosti. Zavedati se moramo, da nasprotna zunanja motivacija pravzaprav vedno obstaja. Vprašanje je le, ali posamezniku predstavlja samo vzporedni oz. dodatni motivacijski vzvod ali pa že kar v celoti obvladuje polje motiviranja. Na trenutni odnos in morebitno spreminjanje posameznikove intrinzične in ekstrinzične motivacije pomembno vpliva edinstvenost posameznikovega individualnega in socialnega okolja.28
2.4.2.3. Skupinska motivacija
Že v začetku osemdesetih let so mladi raziskovalci začeli razmišljati o odnosu med individualnim nastopom in nastopom skupine. Velikokrat prihaja do situacije, ko skupina kljub izrazito zvenečim imenom in odličnim posameznikom ne dosega pričakovanih rezultatov. Francoski psiholog Ringelmann je pri raziskovanju individualnega in skupinskega nastopa ugotovil, da povprečni individualni nastop slabi oziroma se zmanjša v odvisnosti od števila ljudi, ki v nalogi sodelujejo. Torej, tem več jih je, manjši so povprečni individualni dosežki posameznikov. Nekateri avtorji (Hardy in Crace, 1991;
Latané in dr., 1979) poudarjajo, da je Ringelmannov efekt bolj ali manj posledica motivacijskih izgub.29
Matej Tušak (1999) opisuje, da se na račun pomembnosti skupinskega nastopa pogosto zanemarja pomembnost posameznikovega prispevka. Takšna situacija je lahko še posebno motivacijsko moteča takrat, ko govorimo o izredno individualnih osebnostih, ki
28 Prav tam.
29 Matej Tušak, Motivacija in šport: Ključ do uspeha (Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo, 1999), 228.
27
jih motivira prav to, da se navkljub ekipni nalogi lahko tudi individualno izkažejo. Tak posameznik mora verjeti, da je njegov prispevek in vlogo v skupini mogoče prepoznati.
Slika 5: Slovenska moška rokometna reprezentanca in bronasta kolajna na svetovnem prvenstvu (Francija, 2017)
Za doseganje vrhunskih dosežkov je skupinsko delo nujno potrebno. Za razvoj ekipne motivacije je glavni dejavnik identifikacija univerzalnega ekipnega cilja, ki vsem članom predstavlja pomemben izziv in vrednoto, s katerim se tudi vsi strinjajo, in za doseganje katerega si bodo tudi vsi prizadevali. Vsak posameznik mora ozavestiti, da bo prilagodil svojo vlogo tako, da bo vključevala članstvo v skupini kot eno najpomembnejših vrednot.
Povečanje skupinske motivacije poteka po naslednjih korakih:
- poudarjanje čustev ponosa biti član skupine,
- postavljanje skupinskega cilja na način, ko ima vsak posameznik določeno vlogo v skupini,
- zagotoviti, da vodja in preostali člani skupine nenehno evaluirajo in spremljajo individualni prispevek vsakega posameznika v skupini,
- aktivno delovati, opogumljati in spodbujati razvoj skupinske kohezivnosti, in sicer tako socialne kohezivnosti (ekipnega duha) kot delovne kohezivnosti (ekipnega dela),
- opogumljati in spodbujati predanost ekipnemu delu in treningu,
28
- zagotavljati dobro komunikacijo med vsemi, da bi se prav vsak član skupine v vsakem trenutku počutil kot del tima.30
2.4.2.4. Postavljanje skupnih ciljev
Za boljše delovanje posameznikov in skupin se je pokazala kot ena najučinkovitejših tehnik postavljanje ciljev. Postavljeni cilji so namreč motivacijsko učinkoviti, saj usmerijo delovanje posameznikov, zagotavljajo vztrajnost v delovanju in vplivajo na razvoj strategij, s katerimi se ti cilji lahko dosežejo. Izboljšata se delovna učinkovitost in kakovost, razjasnijo se pričakovanja, povečuje se zadovoljstvo z nastopom, samozavest, občutek ponosa ter se zvišuje želja po sprejemanju novih izzivov.31
Cilji prestavljajo koncentracijo oziroma fokus. Posameznikom v skupini omogočajo, da usmerijo svojo energijo v najbolj produktivno smer, v samo tisto, kar je pomembno, in eliminirajo vpliv motečih dejavnikov. V nadaljevanju bo predstavljen učinkovit vodič za uporabo tehnike postavljanja ciljev športnega psihologa Mateja Tušaka, t. i. »Program postavljanja ciljev« (PPC).32
Preglednica 1: Program postavljanja ciljev (Tušak, 2003)
IZBIRAJ SI SPECIFIČNE CILJE
Specifični cilji bolj zanesljivo vodijo do cilja kot splošni.
POSTAVLJAJ SI KRATKOROČNE CILJE
S ČASOVNIMI ROKI
Dolgoročne cilje je mnogo lažje doseči takrat, ko so razdeljeni v serije kratkoročnih. Sčasoma z doseganjem koraka za korakom posamezniki začenjajo verjeti, da je dosegljiv tudi glavni cilj.
OMOGOČI IN PONUDI JASEN IN PRAVILEN FEEDBACK/POVRATNO
INFORMACIJO
Postavljanje ciljev je učinkovito le takrat, ko je prisotna tudi povratna informacija v zvezi z nastopom. Tu pomembno vlogo igra dober trener, dober profesor
30 Tušak, Motivacija in šport: Ključ do uspeha, 230.
31 Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov, 95.
32 Matej Tušak in dr., Strategije motiviranja v športu (Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 2003), 192.
29
oziroma dober vodja, katerega ena najpomembnejših nalog je hitra in natančna povratna informacija.
IZBIRAJ SI IZZIVALNE, A DOSEGLJIVE CILJE
Samo izzivalni in težki cilji vodijo k izboljšanju. Delo vodje je na tem področju občutljivo, saj mora poiskati ravnotežje med cilji, ki so prelahki, in tistimi, ki so pretežki.
BODI FLEKSIBILEN
Vrednost ciljev je odvisna od množice dejavnikov.
Včasih je treba cilje tudi spremeniti, saj postanejo pretežki, prelahki ali preprosto – brez izziva.
POSTAVI CILJE SKUPAJ
Če so cilji postavljeni skupaj, potem med vodjo in skupino obstaja večja zavezanost tem in večja učinkovitost.
ZAPIŠI SI CILJE IN SI POSTAVI PRIORITETE
Celoten proces postavljanja ciljev je učinkovitejši, če so cilji zapisani, če so postavljene prioritete, če so opredeljeni časovni roki in če je definiran dnevnik, s katerim bomo spremljali sam proces vadbe.
Na postavljanje ciljev vplivajo zunanji in notranji dejavniki. Delimo jih na:
- pripisane cilje (assigned goals) in - samopostavljene cilje (self-set goals).
Pripisani cilji so tisti, ki nam jih določijo drugi, in pri tem je pomembno, kdo komu določi cilje in kakšno je njihovo postavljeno sporočilo, ki se nanaša na cilj. Samopostavljeni ali osebni cilji so cilji, ki si jih posameznik postavlja sam. Kljub izraziti osebni konotaciji so tudi samopostavljeni cilji pod močnim vplivom socialnega okolja. To je še posebej značilno v treh situacijah. In sicer, ko cilje:
a) postavljamo v skupini ali timu,
b) oblikujemo v skladu s prizadevanjem za neko priznanje, nagrado,
c) oblikujemo v skladu z normativnimi pričakovanji določene socialne skupine.33
33 Grum-Kobal in Musek, Perspektive motivacije, 234–236.
30
Da je postavljanje ciljev odvisno od naših potreb, želja in hierarhije ciljev navajata v svojih zapisih priznana slovenska psihologa Darja Kobal Grum in Janek Musek (2009).
Nadaljujeta, da vsebina ciljev odseva naše potrebe, in pomembno vlogo pri tem ima tudi naša samopodoba. Ljudje pri dojemanju sebe ne razmišljamo le o tem, kakšni smo, se pravi, o tem, kakšna je naša samopodoba, temveč tudi o tem, kakšni bi radi postali, torej o svojih t. i. možnih sebstvih. Ta pa nam omogočajo oblikovanje idej o tem, kakšne vrste osebnih ciljev si želimo doseči.
V eni redkih raziskav (Habe, Biasutti in Kajtna; 2019)34, kjer so primerjali športnike in glasbenike, so med spoznanji zabeležili tudi, da si je v športu lažje postavljati cilje in svoje dosežke nadzorovati. Na primer, pri teku na 100 metrov lahko s štoparico natančno izmeriš, ali je rezultat boljši ali slabši. V nasprotju s športom pa je glasba kot umetniška disciplina bolj subjektivnega značaja in je posledično takšna jasnost pri postavljanju ciljev tu težje izvedljiva.
V knjigi Psihologija ekipnih športov (2003) Robert Misja pojasnjuje, da je v skupinah zelo pogosto in nezaželeno nasprotje med individualnimi in skupinskimi cilji.
Posamezniki se na vajah, nastopih ne smejo izpostavljati, če se v določeni situaciji to od njih ne pričakuje. Možnost konfliktov, ki iz tega izhajajo, je precej velika. Vodstvo mora vedno izhajati iz skupinskih ciljev, ob tem pa ne sme zanemariti ciljev posameznih članov. V skupini, kjer so posamezniki medsebojno odvisni, so skupinski cilji, ki jih vsi člani postavijo skupaj, za njeno delovanje zelo koristni, saj pospešijo komunikacijo in sodelovanje med posamezniki. Če cilje postavijo skupaj, se tudi vsi posamezniki bolj trudijo, da bi jih dosegli.
Med postavitvijo in doseganjem ciljev poteka več procesov. Med učinkovite načine reševanja posameznih problemov pri doseganju ciljev sodijo:
- širjenje možnosti za delovanje, - odvračanje od distrakcij,
- prožnost spoprijemanja z napori,
- zmožnost postavljanja nadomestnih ciljev,
34 Katarina Habe, Michele Biasutti in Tanja Kajtna, »Flow and Satisfaction With Life in Elite Musicians and Top Athletes,« Frontiers in Psychology 10 (2019), 5.
31 - izogibanje oviram,
- kompenziranje neuspehov in
- reševanje konfliktov, povezanih z različnimi cilji.35
Pri postavljanju ekipnih ciljev je pomembno, da ne pride do t. i. pojava socialnega spanja, ko posamezniki znižajo svoj trud za dosego cilja. Vsak član mora jasno prepoznati svoj prispevek k skupinskemu uspehu.
V študiji, kjer so proučevali skladnost individualnih in skupinskih ciljev v glasbenih ansamblih (MacRitchie in dr., 2018)36, so zapisali, da v primeru neskladja člani manjših skupin preferirajo skupno demokratično rešitev v nasprotju z morebitno diktatorsko. Pri uravnoteženi integraciji individualnih ciljev za skupen cilj vsi člani enakovredno žrtvujejo svoje osebne ideje. Če pa razmerja niso uravnotežena, določeni posamezniki lahko hitro začutijo, da je njihovo žrtvovanje večje od drugih, kar pomeni, da se skupni cilji premikajo k idealu enega posameznika.
2.4.3. Komunikacija
Zmožnost učinkovitega komuniciranja postaja v sodobnem svetu vedno bolj pomembna.
Je eden najosnovnejših in hkrati najpomembnejših procesov v skupini. V skupino se vključujejo ljudje, ki so si zelo različni v osebnostnih značilnostih, stališčih, potrebah, in od načina komuniciranja je odvisno, kakšni bodo ti različni cilji in potrebe. Gre za osnovno orodje reševanja morebitnih nesporazumov. Nasploh je zelo pomembno, da se vsi konflikti rešujejo sproti in da člani sprejemajo kompromise.
V ekipnih športih in glasbenih skupinah nas najbolj zanima medosebna komunikacija dveh ali več oseb, predvsem na relaciji med trenerji in športniki oziroma med mentorjem in glasbenikom, med športnikom in športnikom, med glasbenikom in glasbenikom ter tudi med trenerjem in ekipo, med mentorjem ter skupino. Medosebno komuniciranje je dogajanje, za katero je značilno ekspresivno dejanje, ki mu sledi zavestna ali nezavedna zaznava tega, in povratno opazovanje, da takšno ekspresivno dejanje zaznavajo drugi.
35 Prav tam.
36 Jennifer MacRitchie in dr., »Negotiating between Individual and Joint Goals in Ensemble Musical Performance,« Quarterly Journal of Experimental Psychology 71.7 (2018), 1537.
32
Zaznavanje tega, da so drugi zaznali ekspresivna dejanja, globoko vpliva na človekovo vedenje in delovanje. Največ psiholoških procesov se namreč odvija na medosebni ravni komuniciranja. Udeleženci so usmerjeni drug na drugega in tudi neposredno vplivajo drug na drugega. Preverjanje misli v verbalna in neverbalna sporočila povečuje zavest sporočevalcev o lastnih občutkih in čustvih, o lastni samopodobi, omogoča razjasnitev in potrditev misli, mnenj. 37
Ule (2009) navaja ključne značilnosti medosebnega komuniciranja:
- število udeležencev: je majhno, od dveh oseb v dialogu, največje število pa je tisto, ki dovoljuje osebni stik vsakega udeleženca z vsakim drugim;
- fizično navzočnost udeležencev: večkrat se medosebno komuniciranje identificira s komuniciranjem iz oči v oči;
- stopnjo formalizacije: medosebno komuniciranje velja za najmanj formalizirano obliko komuniciranja, čim bolj so sporočila osebna in odkrita, tem bolj osebno je komuniciranje.
Da se le del našega komuniciranja z drugimi ljudmi odvija na eksplicitni ravni, ugotavlja v nadaljevanju knjige Psihologija komuniciranja in medsebojnih odnosov Mirjana Ule (2009). Komuniciramo pravzaprav s celotnim telesom, na primer z gestami, mimiko, izrazom na obrazu. Verbalni govor nam daje napotke za ravnanje, neverbalno komuniciranje pa bolje služi pri sporočanju osebnih občutij, čustev in medosebnih odnosov. Razumevanje neverbalnih sporočil poteka običajno mnogo bolj avtomatsko in neposredno kot pri verbalnem sporočanju. Proces dekodiranja sporočil je pri razbiranju obraza skoraj povsem nezaveden. Če želimo smiselno interpretirati večpomenska neverbalna sporočila, moramo upoštevati: kontekst, v katerem se pojavljajo, zgodovino odnosov med udeleženci komunikacijskega procesa in čustveno ozračje, v katerem poteka komunikacijski proces.
Neverbalnih sporočil nikoli ne oddajamo ali sprejemamo le na en način in le po enem kanalu. Večina tipologij neverbalnega komuniciranja navadno navaja naslednji seznam vodilnih kanalov38:
37 Mirjana Ule, Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2009), 21–25.
38 Ule, Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov, 184.
33 - glas, objezikovne ali paralingvistične znake, - pogled,
- izraze obraza,
- kretnje rok, gibe, držo telesa, - telesno bližino in razdaljo, - dotik in telesni stik, - prostor, teritorialnost.
Psihoterapevtka in orkestrska glasbenica Milena Lipovšek (2017) je v svoji doktorski disertaciji zapisala, da čeprav glasbeniki na vajah ali na koncertu ne govorijo, njihov molk vseeno govori. Komunikacija med samim nastopom med dirigentom in orkestrskimi glasbeniki je izključno neverbalna, saj dirigentova sporočila prihajajo do glasbenikov simultano in po več kanalih. Če bodo njegova sporočila usklajena, varna in avtentična, se bodo lahko prepustili njegovemu vodenju.
Vičič (2003) pri zaključku svojega razmišljanja o komunikaciji v športu poudarja, da v skupinah komuniciramo neprestano, kar pomeni, da športnikom ves čas nekaj sporočamo.
In obratno, da si športniki med seboj ves čas nekaj sporočajo. In seštevek teh sporočil ima na dolgi rok lahko močan vpliv na odnose med trenerji in športniki ter na njihovo psihološko pripravljenost.39
2.5. VODENJE SKUPINE
2.5.1. Opredelitev pojma
V vsaki socialni situaciji so vloge nekaterih posameznikov pomembnejše in njihov vpliv na preostale ljudi je večji. Vodja je po navadi oseba, ki v največji meri vpliva na aktivnost določene skupine, ji olajša doseganje zastavljenih ciljev, usmerja obnašanje posameznikov, medtem ko posamezniki teh socialnih enot sledijo njegovim predlogom, napotkom ali ukazom. Gib (1969) v svojem pregledu opredeljuje vodjo40 kot:
- dominantno osebo,
39 Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov, 129.
40 Ule, Socialna psihologija, 341.
34 - ego ideal skupine,
- najbolj priljubljenega člana skupine, - osebo, ki ima največ vpliva na druge,
- osebo, katere vpliv skupina prostovoljno sprejema.
Yukl in Van Fleet (1982) menita, da je vodenje »proces, ki vključuje vplivanje na cilje, naloge in strategije skupine ali organizacije, vplivanje na ljudi v organizaciji, da izvršijo strategije in dosežejo cilje, vplivanje na ohranitev skupine in identifikacijo ter vplivanje na organizacijsko kulturo«.41
2.5.2. Lastnosti vodje
Dober vodja ima jasno vizijo in ve, kako si za vsak dan posebej postaviti cilje, kako pravilno motivirati, predvsem pa pomaga pri spreminjanju vizije v realnost.
Mirjana Ule v svoji knjigi Socialna psihologija (2005) navaja, da so na podlagi številnih raziskav določene osebnostne lastnosti pri vodjih bolj razvite kot pri preostalih članih v skupinah. Za uspešnega vodjo so značilne predvsem naslednje psihosocialne lastnosti in značilnosti:
- samozavest in samospoštovanje,
- izgrajena samopodoba in realna podoba o sebi,
- čustvena stabilnost, odsotnost nevrotičnosti in anksioznosti, - občutljivost (senzibilnost) in empatija,
- komunikativnost in obrnjenost navzven (ekstravertnost), - dominantnost in težnja po vplivu in moči,
- inteligentnost in strokovnost.
Po mnenju Paranosića (1975) je osebnost vodje najpomembnejši dejavnik pri vzpostavljanju zdrave avtoritete. Temelji na pozitivnih človeških, delovnih kakovostih ter sposobnostih vodenja. Značilnosti take avtoritete so načelnost, prilagodljivost, odločnost, čvrstost, toleranca, iniciativnost ter ustrezna sposobnost za sodelovanje.
41 Kajtna in Tušak, Trener: Športna psihologija in trenerji, 179.
35
Tudi Mackenzie42 pravi, da se vodja pri svojem delu srečuje z različnimi vlogami in področji, ki jih mora pokrivati. Vodja je:
- motivator (ohranja visoko stopnjo motivacije skozi celoten proces vadbe), - svetovalec (pomaga tako pri tehničnih zagatah in čustvenih problemih),
- ocenjevalec (ocenjuje posameznikove sposobnosti med samo vadbe in tudi na nastopu),
- demonstrator (tudi sam mora biti sposoben izvesti določene tehnične elemente, ki jih zahteva od posameznika),
- iskalec dejstev (spremlja aktualno dogajanje na svojem področju), - mentor (skrbi za posameznikovo varnost in zdravje tekom vadbe),
- prijatelj (poleg strokovnega sodelovanja vodja postane nekdo, ki mu lahko ljudje zaupajo svoje težave),
- organizator (organizacija vadbe),
- pristaš (psihična podpora skozi proces priprave), - voznik (poskrbi sam za morebitne prevoze).
strokovnjak
socialna
vloga vzgojitelj
strokovnjak
Slika 6: Model različnostnih vlog vodje na primeru športa (Tušak, 2003)
42 Tušak in dr., Psihologija ekipnih športov, 164.
TEKMOVALEC Sposobnosti strokovno znanje,
izkušnje
Splošna razgledanost psihološka, biološka znanja, menagement
Osebnostne lastnosti osebnost, videz,
samopodoba, inteligentnost, itd.
Ravnanje z ljudmi treniranje, oskrba,
diplomacija
36
Pri opredeljevanju vloge in nalog vodje pogosto najdemo primerjave iz športa, saj naj bi ti delovali kot trenerji (coaching).43 Prepoznavali naj bi talente posameznikov in jih potem smiselno usmerjali k doseganju čim boljših skupnih rezultatov. Ključne naloge vodje so tako: postavljanje ciljev, motiviranje, komunikacija, usposabljanje, svetovanje in pomoč sodelavcem, reševanje konfliktov, spremljanje uspešnosti, poverjanje nalog, nagrajevanje …
Raziskave kažejo, da sta za uspešno vodenje ključnega pomena izobrazba in redno dopolnjevanje znanja. Uspešni vodja je v primerjavi s splošno populacijo po navedbah Tanje Kajtna in Mateja Tušaka (2007) tudi bolj odprt, bolj vesten, čustveno stabilen in v svojem delu kaže več energije, v vodenju je bolj izrazit in intenziven, se pogosteje usmerja na izboljševanje spretnosti pri posameznikih, ima boljše socialne spretnosti in je tudi bolj čustveno inteligenten.
Raziskav o čustveni inteligentnosti pri delovanju skupin ni ravno veliko, precej pa jih najdemo na področju vodenja. Goleman (1998) loči pet entitet čustvene inteligence44:
Osebnostne kompetence (intrapersonalna inteligenca, ki se nanaša na posameznika samega)
- Samozavedanje: gre za poznavanje svojega notranjega doživljanja, lastnih preferenc, zmožnosti in notranje zaznave.
- Samoregulacija: obvladovanje svojega notranjega doživljanja, vzgibov in zmogljivosti.
- Motivacija: čustvena nagnjenja, ki vodijo oziroma pomagajo pri izpopolnjevanju naših ciljev.
Socialne kompetence (interpersonalna inteligenca, ki se nanaša na druge) - Empatija: zavedanje čustev, potreb in skrbi drugih.
- Družbena spretnost: sposobnost komunikacije, obvladovanja sporov, vodenja, spodbujanje sprememb, sodelovanje in timske sposobnosti.
43 Kaše in dr., Organizacijsko vedenje: Zbirka tekstov za študij in gradiv za vaje, 94.
44 Kajtna in Tušak, Trener: Športna psihologija in trenerji, 233.
37
Seveda bi lahko naštevali številne zmožnosti idealnih vodij, a takšnih v resnici v praksi ni. Zato je morda najbolj pomembno, da se vodje ne bojijo poiskati svojih najšibkejših točk in si morda celo poiščejo ustrezno pomoč pri odpravljanju teh. To je osnovni pogoj.
Ključno za oblikovanje dobrih vodij pa je zagotovo pridobivanje izkušenj na samem delu.
Pri mlajših vodjih sta na primer zelo pomembna pomoč in deljenje izkušenj njihovih starejših kolegov. Kot pravi latinski pregovor: »Nihče ne more biti dober vodja, če niso prej drugi njega vodili.«45
2.5.3. Stili vodenja
Pomemben vidik funkcioniranja skupine je način njenega vodenja. Lewin, Lippit in White (1939) že v svojih zgodnjih raziskavah govorijo o dveh prevladujočih načinih vodenja, ki predstavljata skrajni točki na kontinuumu. To sta avtokratično in demokratično vodenje.46
Avtokratično vodenje karakterizirajo ukazi, prepovedi, zahteve po brezpogojni ubogljivosti, vodja sam odloča in planira aktivnosti. Ta način vodenja je danes pri delu na vrhunskem nivoju (razen pri nadpovprečno motiviranih in zrelih osebah, kjer se obnese tudi bolj svoboden način vodenja) najpogostejši in prinaša največ uspeha. Avtoritarna osebnost vodje bo zelo verjetno naletela na odpor pri posamezniku, avtokratični način vodenja pa ne vedno, še posebej ne, ko člani svojega vodjo zaznavajo povsem kompetentnega in mu zaupajo tako v strokovnih kot tudi v vseh drugih zadevah.
Demokratično vodenje temelji na sodelovanju skupine pri odločanju; vodja je v bistvu neke vrste koordinator. Komunikacija tu poteka v vse smeri: od vodij k članom in obratno, tudi med člani samimi. Tako poteka tudi dogovarjanje in sprejemanje odločitev, in tak stil komuniciranja se imenuje demokratski ali egalitaren. Na podlagi mnogih izkušenj in raziskav se ugotavlja, da ta stil vodenja motivira člane za sodelovanje v skupini in ugodno vpliva na skupinsko dinamiko in atmosfero.47 Demokratičen vodja priznava in spoštuje različnosti drugih, ceni odločitve drugih in ne nastopa samo s pozicije moči.
45 Kaše in dr., Organizacijsko vedenje: Zbirka tekstov za študij in gradiv za vaje, 103–104.
46 Kajtna in Tušak, Trener: Športna psihologija in trenerji, 205.
47 Ule, Socialna psihologija, 344−345.
38
Po besedah Mirjane Nastran Ule v delu Temelji socialne psihologije (1994) se v demokratsko vodeni skupini sicer razvije najugodnejše socialno vzdušje, a lahko pri neizkušenih vodjih in skupinah povzroča občutek izgubljenosti. Zrel demokratski vodja lahko poveča zlasti kreativnost in skladnost skupine, toda manj uspešen pa je pri povečevanju učinkovitosti skupine. Na drugi strani pa imamo avtokratski voditeljski način, ki je bolj direktiven kot demokratski, običajno strogo usmerjen k realizaciji zastavljenega cilja skupine, in posledično je v tovrstnih skupinah produktivnost zelo visoka. Vodjo, ki ima trdne predstave o tem, kako doseči cilj skupine, običajno člani skupine spoštujejo, in tedaj se poveča tudi učinkovitost skupine. Če pa menijo, da vodja ni kompetenten, povzroča njegov voditeljski stil konflikte, občutke nemoči in odvisnosti podrejenih.
Kurt Lewin in sodelavci (1947) so v času raziskovanja vplivov različnih stilov vodenja na skupinsko klimo in skupinsko dinamiko preverjali še t. i. anarhoidni stil vodenja (laissez faire).48 Gre za način, pri katerem vodja čim manj posega v delo skupine, zato so člani prepuščeni sami sebi. Vodja prepušča članom, da se znajdejo sami, je pa na voljo za vse morebitne nasvete.
Kateri stil vodenja posamezen vodja uporablja, je odvisno od njegove osebnosti, strukture skupine, ciljev in nalog skupine ter medsebojnih odnosov v skupini. Glede na to, da avtokratični vodja lahko tvega porušenje emocionalne stabilnosti posameznika in ugodne emocionalne klime celotne skupine, demokratični vodja pa tvega izgubo avtoritete, saj lahko zaradi prevelikega popuščanja kmalu postane le eden od članov, pa Paranović (1982) meni, da je optimalna avtoriteta sestavljena iz ravno pravšnje mere avtoritativnosti in spodbujanja aktivnega sodelovanja.49
48 Prav tam.
49 Kajtna in Tušak, Trener: Športna psihologija in trenerji, 210.
