UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
ZAVAROVANE PLEZALNE POTI »FERATE«
MAGISTRSKO DELO
Avtorica dela:
SARA LUZNAR
Ljubljana, 2022
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
ZAVAROVANE PLEZALNE POTI »FERATE«
MAGISTRSKO DELO
MENTOR:
izr. prof. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg.
RECENZENT:
izr. prof. dr. Tadej Debevec, prof. šp. vzg. Avtorica:
KONZULTANTKA: SARA LUZNAR prof. dr. Maja Dolenc, prof. šp. vzg.
Ljubljana, 2022
IZJAVA ŠTUDENTA OB ODDAJI MAGISTRSKEGA DELA
Spodaj podpisana študentka SARA LUZNAR, vpisna številka 22180218, avtorica pisnega zaključnega dela študija z naslovom: ZAVAROVANE PLEZALNE POTI »FERATE«
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označila;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na UL neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija;
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V/Na: ________________________
Datum:_______________________
Podpis študentke:
_________________
ZAHVALA
Najprej bi se zahvalila svoji družini. Tako stari starši kot starši so me že v rani mladosti navdušili nad visokogorjem, v katerem še danes najraje preživljam svoj prosti čas. Hvaležna
sem, da so me navdušili nad športom in mi ves čas študija stali ob strani.
Za strokovno pomoč, usmerjanje pri oblikovanju, hitro odzivnost, ideje in vso ostalo pomoč pri izdelavi magistrskega dela se zahvaljujem izr. prof. dr. Blažu Jerebu, prof. šp. vzg. Hvala
tudi izr. prof. dr. Tadeju Debevcu, prof. šp. vzg., za hitro odzivnost in pomoč pri izdelavi magistrskega dela. Hvala obema za vsa pridobljena znanja na področju planinstva, turnega
smučanja in feratanja.
Zahvaljujem se tudi vsem sošolcem, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke na raznih taborih v okviru študijskega procesa, nora in zabavna doživetja v telovadnicah na Fakulteti za šport ter v predavalnicah. Vsekakor nam bodo vse dogodivščine ostale v čudovitem spominu.
Smeha in zabave ni nikoli manjkalo.
Zahvaljujem se tudi partnerju, ki mi je pomagal pri slikovnem gradivu, me spodbujal in motiviral, da sem nalogo končala.
Študij na Fakulteti za šport zaključujem s številnimi novimi prijateljstvi in z nasmeškom na obrazu.
Ključne besede: zavarovana plezalna pot, ferata, oprema za feratanje, ferate v Sloveniji, tečaj feratanja
ZAVAROVANE PLEZALNE POTI »FERATE«
Sara Luznar IZVLEČEK
Namen magistrskega dela je predstaviti zavarovane plezalne poti, kot jim s tujko pravimo ferate. Obiskovanje ferat je vse bolj priljubljena dejavnost med širšo populacijo. Ime ferata je italijanskega izvora in ponazarja »železni« poligon, opremljen z varovali, zgrajen za vrtoglavo telovadbo. Z besedo »ferata« so označene tudi klasične gorniške poti, npr. v Dolomitih. Le-te omogočijo varen vzpon na goro preko izpostavljenih skalnatih predelov za posameznike, ki niso vešči alpskega športnega plezanja. Cilj ferate je torej plezanje in ne osvajanje vrhov.
Športne ferate, ki se množično pojavljajo v zadnjem času, so speljane preko atraktivnih skalnatih pobočij. Pojavljajo se kot dopolnitev turističnih infrastruktur in so lahko dostopne. Za varen vzpon po ferati je poleg ustrezne psihofizične pripravljenosti potrebna tudi ustrezna oprema.
Analizo trenutnega stanja smo opravili z vprašalnikom, ki je bil izdelan za potrebe magistrske naloge. Anketiranje je potekalo na terenu in preko spleta. Anketni vprašalnik je relativno kratek in je v obliki zaprtih in esejskih vprašanj. Ugotovili smo, da so ferate vedno bolj obiskane in da večina obiskovalcev ferat uporablja ustrezno opremo. Posamezniki pri izbiri ustrezne ferate upoštevajo težavnost poti glede na lastne sposobnosti in pretekle izkušnje. Rezultati so pokazali, da je manj kot petina anketiranih svoje znanje pridobila na tečaju feratanja in da se večina prvič poda na ferato v družbi bližnjega prijatelja ali družinskega člana.
Magistrsko delo lahko služi kot uporabno gradivo za vse, ki obiskujejo ferate ali pa se na prvo ferato šele odpravljajo. V delu smo združili informacije o pripravi na ferato, o težavnosti ferat, o tečaju feratanja, o postopkih v primeru nezgode, o ustrezni opremi in o lokacijah ferat v Sloveniji. Z zbranimi informacijami, s preteklimi izkušnjami in z upoštevanjem lastnih sposobnosti posameznik lahko načrtuje sebi primerno zavarovano plezalno pot. Ker je feratanje zahtevna in nevarna dejavnost, je pomembno, da se posameznik primerno izobrazi. Z namenom, da bi povečali varnost tovrstne dejavnosti in zmanjšali število nezgod, priporočamo udeležbo na tečaju feratanja.
Key words: secured climbing route, ferrata, ferrata equipment, ferratas in Slovenia, ferrata course
SECURED CLIMBING ROUTE »FERATA«
Sara Luznar ABSTRACT
The purpose of this master’s thesis is to present secured climbing routes called »via-ferratas«.
Visiting via-ferratas is an increasingly popular activity among the general population. The name
»via-ferrata« is of Italian origin. The word illustrates an »iron« polygon equipped with safety equipment, built exclusively for dizzying physical training. The word »ferrata« also refers to classic mountain trails (e.g. in the Dolomites). These enable safer ascent through exposed and steep rocky areas on the top of the mountain for individuals who are not skilled in alpine climbing. The goal of a the via ferrata is therefore to climb and not to conquer peaks. The ferratas are usually set over attractive rocky slopes. Via-ferratas feature as a supplement to tourist infrastructures and are easily accessible. To safely ascent the via-ferratas one needs appropriate psychophysical condition as well as appropriate technical and personal equipment.
To assess the current situation in regards to via ferrata activity in Slovenia we conducted an online and on the field survey. The survey questionnaire was relatively short and employed selective and essay questions. The results showed that more and more people ascend via-ferratas and that most ferrata visitors use appropriate equipment. They also are aware of different ferrata difficulty scales. Most individuals choose the tour according to their own abilities and past experiences. The results also indicate that less than a fifth of the respondents acquired their knowledge in a ferrata course and that most of them enter the ferrata for the first time in the company of a close friend or a family member.
The present thesis can serve as a useful teaching /learning material for all those who climb ferrata’s regularly and also, and particularly, those who have yet to climb their first ferrata. We gathered information about the preparation for the ferrata, the difficulty scales of secured climbing routes, the ferrata courses, the procedures in case of an accident, the appropriate equipment and the locations of all ferratas in Slovenia. With the collected information, previous experiences and according to their own abilities, an individual will be able to choose a suitable via-ferrata. Via-ferrata climbing can be dangerous and challenging. It is, thus, important to learn and get proper knowledge before climbing them. In order to increase the safety of this activity and reduce the number of accidents, we recommend attending a ferrata course.
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ... 10
1.1 Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti ... 10
1.2 Zgodovina zavarovanih plezalnih poti ... 15
1.3 Ferate v Sloveniji ... 18
1.4 Varovala, ki se uporabljajo za napredovanje po zavarovanih plezalnih poteh ... 22
1.5 Pridobivanje ustreznega znanja ... 24
1.6 Na zavarovano plezalno pot sam ali v skupini? ... 25
1.7 Priprava na feratanje ... 27
1.8 Tečaj feratanja ... 45
1.9 Varnost in nevarnost, nesreče ... 47
1.10 Problem, cilji in hipoteze ... 49
2 Metode dela ... 50
2.1 Preizkušanci ... 50
2.2 Pripomočki ... 52
2.3 Postopek ... 52
3 Rezultati ... 53
4 Razprava ... 62
5 Sklep ... 66
6 Viri ... 68
7 Priloge ... 70
KAZALO SLIK
Slika 1 Skica poti na ferato Cesco Tomaselli ... 18
Slika 2 Zemljevid ferat na Gradiško turo ... 21
Slika 3 Info tabla ferate Mojstrana ... 22
Slika 4 Enodelni plezalni pas ... 28
Slika 5 Spodnji plezalni pas ... 28
Slika 6 Samovarovalni komplet ... 29
Slika 7 Gorniška čelada ... 30
Slika 8 Brezprstne rokavice ... 31
Slika 9 Dolgoprstne rokavice ... 31
Slika 10 Plezalniki ... 32
Slika 11 Visoki gorniški čevlji s podplatom vibram ... 32
Slika 12 Primer napačnega varovanja – vpenjanje enega kraka »Y« ... 33
Slika 13 Primer napačnega varovanja – »vlak« ... 33
Slika 14 Vaja »zvijanje vrvice«, začetni položaj ... 35
Slika 15 Vaja »zvijanje vrvice«, končni položaj ... 35
Slika 16 Vaja »stisk ročk«, začetni položaj ... 36
Slika 17 Vaja »stisk ročk«, končni položaj ... 36
Slika 18 Vaja »vesa in ročkanje v vesi«, začetni položaj ... 37
Slika 19 Vaja »vesa in ročkanje v vesi«, končni položaj ... 37
Slika 20 Vaja »skleca«, pravilna postavitev rok v širini ramen ... 38
Slika 21 Vaja »skleca«, začetni položaj ... 38
Slika 22 Vaja »skleca«, končni položaj ... 39
Slika 23 Vaja »plezanje v vesi« ... 39
Slika 24 Vaja »elastika 1«, začetni položaj ... 41
Slika 25 Vaja »elastika 1«, končni položaj ... 41
Slika 26 Vaja »elastika 2«, začetni položaj ... 41
Slika 27 Vaja »elastika 2«, končni položaj ... 41
Slika 28 Vaja »elastika 3«, začetni položaj ... 42
Slika 29 Vaja »elastika 3«, končni položaj ... 42
KAZALO TABEL
Tabela 1Primerjava evropskih težavnostnih lestvic ... 12
Tabela 2Različni uveljavljeni načini ocenjevanja zavarovanih plezalnih poti ... 13
Tabela 3Primerjava v starosti med anketiranci, ki so rešili spletni ali pisni vprašalnik ... 50
Tabela 4Primerjava med anketiranci, ki so rešili spletni ali pisni vprašalnik v regiji bivanja 51 Tabela 5Pojem ferata ... 53
Tabela 6Seznanitev s feratanjem ... 53
Tabela 7 »Ali se ukvarjate s kakšnim drugim športom/rekreacijo? Katerim/Katero?« ... 54
Tabela 8Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v ustreznosti opreme za feratanje 54 Tabela 9Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v lastništvu opreme ... 55
Tabela 10Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v poznavanju uporabe ustrezne opreme ... 55
Tabela 11Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v številu obiskanih ferat ... 56
Tabela 12Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v pogostosti hoje v gore/hribe ... 56
Tabela 13Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v posebni pripravi za feratanje .. 57
Tabela 14Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v poznavanju težavnosti ferat .... 57
Tabela 15Primerjava med načinoma reševanja vprašalnika v strahu med feratanjem ... 58
Tabela 16Tečaj feratanja ... 59
Tabela 17Uporaba čelade ... 59
Tabela 18Neskončna zanka ... 59
Tabela 19Uporaba dodatne vponke ... 60
Tabela 20Uporaba dodatne vrvi ... 60
Tabela 21Rokavice ... 60
Tabela 22Prva pomoč ... 60
Tabela 23Obutev ... 61
Tabela 24Način vpenjanja vponk samovarovalnega kompleta ... 61
10 1 UVOD
Cilj vsakega planinca je stopiti na vrh gore. Za osvojitev gore, hriba pa obstaja več načinov.
Spreminjajo se glede na želje in sposobnosti obiskovalcev. V človeški glavi je sla po nenehnem spoznavanju novega in želja po doseganju vse težjih vzponov. Nekateri posamezniki težijo k adrenalinskim podvigom, ki jim ga predstavlja svet vrtoglavih prepadov, ostrih grebenov, visokih strmih sten itd. Teren, poln nevarnih ovir, postane za marsikoga nepremagljivo privlačen. Še nekaj desetletij nazaj so bile stene domena izurjenih alpinistov, danes pa »železne poti« omogočajo dostop mnogim obiskovalcem. Tako se danes srečujemo s problemom množičnosti v gorskem svetu. Hoja v hribe, obisk gora in ferate so v današnjem času zelo priljubljeni Posamezniki zahajajo v gore, ker je to moderno in se s tem lahko pokažejo svojim vrstnikom. Množičnost pa spremlja tudi neizkušenost in miselnost, da se nobenemu ne more nič zgoditi in da ima posameznik vse potrebno znanje dostopno na spletu. Lahkomiselnost pa velikokrat pripelje do nezgod. Velik problem predstavljajo tudi slaba fizična pripravljenost, neprimerna pohodna in feratarska oprema, nepripravljenost na turo, neznanje itd.
V magistrski nalogi smo predstavili zavarovane plezalne poti ali kot temu s tujko pravimo ferate. Obiskovanje ferat je vse bolj priljubljena dejavnost med širšo populacijo. Ker gre za zahtevno in nevarno dejavnost, nas je v magistrskem delu zanimalo, ali so ljudje, ki se podajajo v ferate, na to dejavnost ustrezno pripravljeni. Klasične gorske poti, opremljene z jeklenicami, ki omogočajo večjo varnost pri premagovanju krajših odsekov, niso ferate. Tovrstne poti so klasificirane kot zelo zahtevne ali zahtevne planinske poti. Glavni cilj le-teh je osvojiti goro.
Klini in jeklenice na zahtevnih planinskih poteh so le del celotne ture. Pri feratah pa jeklenica omogoča ekstremnejše avanture v strmih stenah. Ferata ni nujno speljana v gorskem okolju.
Moderne športne ferate so plezališča, opremljena z varovanjem, katerih glavni namen je povečanje turistične ponudbe. Dostopna so s parkirišča. Nekateri športne ferate primerjajo s športnim plezanjem. Športno plezanje je plezanje po steni, pri čemer je posameznik varovan z vrvjo. »Plezanje« po feratah pa poteka po jeklenicah, ki so pritrjene v steno. Najprej smo naredili analizo stanja. Zanimalo nas je, ali so ferate res tako množično obiskane. Predstavili smo najbolj obiskane zavarovane plezalne poti v Sloveniji, različne težavnosti ferat, opozorili smo na razliko med planinsko zavarovano potjo in zavarovano plezalno potjo (ferato) in opisali primerno opremo ter pravilno rabo le-te. Pripravo na feratanje smo razdelili v tri sklope:
tehnično pripravo, kondicijsko pripravo in psihično pripravo. V sklopu magistrskega dela smo predstavili tudi tečaj feratanja. Osrednja hipoteza, ki smo jo predstavili in poskušali dokazati, je, da se posamezniki podajo na ferato brez predhodnega znanja, primerne opreme in predhodnih izkušenj.
1.1 PRAVILNIK O KATEGORIZACIJI PLANINSKIH POTI
Planinska pot je pot, označena s planinsko markacijo in po potrebi zavarovana z žičnimi vrvmi in klini. Za poti skrbijo planinska društva. Pri nas so poti označene s Knafelčevo markacijo
11
(Alojzij Knafelc, 1859–1937). Knafelčeva markacija je bela pika, obdana z rdečim kolobarjem.
Markiranje opravljajo markacisti. Markacije narišejo na izstopajoča drevesa, večje skale ali druge primerne objekte, mimo katerih poteka pot. Ponekod so poti opremljene z zimskimi markacijami, to pa so dolgi kovinski drogovi s tablami in puščicami (Golnar, 1999). Na brezpotjih nam pomoč pri orientaciji predstavljajo kamniti možici. Možic je iz skal sestavljen stolp, ki je postavljen na ključnih mestih, da se ne izgubimo. Uporablja se po vsem svetu.
V Sloveniji planinske poti ločimo glede na tehnično zahtevnost uporabe. Razvrščamo jih v tri kategorije. Ločimo lahke planinske poti, zahtevne planinske poti in zelo zahtevne planinske poti (Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti, 2008, 2. člen).
Lahka planinska pot je planinska pot, namenjena hoji in rekreacijskemu teku. Na planinski poti, označeni z »lahka planinska pot«, posameznik ne potrebuje pomoči pri gibanju po njej, prav tako ni potrebno varovanje z rokami. Lahka planinska pot je tudi sprehajalna pot. Primerna je za manj izkušene pohodnike. Tudi ko preči strma pobočja, je pot dovolj široka, da pohodnikom omogoči varno hojo. Od uporabnikov lahke planinske poti se zahteva primerna obutev, telesna pripravljenost in pazljivost (Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti, 2008, 3. člen).
Planinska pot, ki vodi čez zahtevnejše odseke, spada v kategorijo zahtevna planinska pot. Na tovrstnih poteh si posameznik mora zaradi varnosti pomagati z rokami. Na nevarnih odsekih so za pomoč pri napredovanju nameščena varovala. Ta služijo predvsem za dodatno varnost in niso nujno potrebna za premagovanje težjih odsekov. Zahtevna planinska pot od uporabnikov zahteva pazljivost, telesno pripravljenost in primerno opremo (Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti, 2008, 4. člen).
Z zelo zahtevno planinsko potjo označujemo planinsko pot, na kateri so za premagovanje težko prehodnih delov vgrajena varovala. Na omenjenih poteh hojo dopolnjuje plezanje. Zelo zahtevna planinska pot je tudi vsaka planinska pot, ki poteka preko posameznih področij s stalnim strjenim snegom ali ledom. Za varen vzpon in izogib neprijetnim stresnim situacijam na zelo zahtevni planinski poti uporabnik potrebuje dodatno osebno tehnično opremo – čelado, plezalni pas in samovarovalni komplet. Obvezna oprema so tudi cepin in dereze zaradi morebitnih snežišč na posameznih odsekih (Pravilnik o kategorizaciji planinskih poti, 2008, 5.
člen).
KATEGORIZACIJA PLANINSKIH POTI V TUJINI
V Sloveniji poznamo zgoraj opisane kategorizacije planinskih poti (lahka, zahtevna in zelo zahtevna), medtem ko v ostalih alpskih državah uporabljajo svoje. Za zelo zahtevno pot uporabljajo besedo »ferata«. V spodnji tabeli (Tabela 1) so prikazane oznake planinskih poti za Nemčijo, Avstrijo, Italijo in Francijo. Slovensko lestvico v spodnji obliki je predstavil Mašera v vodniku Zavarovane plezalne poti. Planinska zveza Slovenije je kot take ne uporablja.
12
Večinoma gre za pet ali šeststopenjske lestvice, z izjemo Avstrije, ki ima tudi vmesne kombinacije.
Tabela 1
Primerjava evropskih težavnostnih lestvic Evropske težavnostne lestvice
Slovenija (Andrej Mašera Sidarta)
PP1 PP2 PP3 PP4 PP5 PP6 in
več
Nemčija (Paul Werner
Bergverlag Rother)
KS1 KS2 KS3 KS4 KS5 KS6
Nemčija (Eugen Husler Bruckmann - Veriag)
K1 leicht
K2 mittel
K3 ziemlich schwierig
K4 schwierig
K5
sehr schwierig
Avstrija A A/B B B/C C C/D D D/E E E/F
Italija F
facile
MD media difficolta
D difficile
TD molto difficile
ED
extremamente difficile
Francija F
facile
PD peu difficile
D difficile
TD
tres difficile
ED extremement difficile
Opomba. Povzeto po »Zavarovane plezalne poti«, avtor A. Mašera, 2015, Sidarta.
Višje stopnje tujih lestvic niso primerljive s slovenskimi tremi stopnjami. Naše zahtevne poti namreč po tuji klasifikaciji dosežejo komaj oceno C/D. To je meja, pri kateri lahko začnemo govoriti o feratah. Kot zanimivost tabele lahko omenimo, da »lahkih poti« v Sloveniji sploh ne kategorizirajo (Mlač, 2002).
Mlač (2002) zato opozarja, da v tujini pojem lahka zavarovana pot predstavlja v Sloveniji zelo zahtevno zavarovano planinsko pot, ki pa ni razčlenjena po opisanih stopnjah zahtevnosti. Paziti moramo, da nas beseda lahka (nem. leicht, it. facile, ang. easy) ne zavede. Označba se nanaša na zavarovano plezalno pot, ki poteka na območju grebena ali čez steno, redkeje po strmih žlebovih in grapah.
Do razlik prihaja tudi pri oznakah, številkah, markacijah. V Sloveniji uporabljamo Knafeljčevo markacijo, medtem ko v Avstriji markirajo z rdeče-belo-rdečimi črtami. Italijani črtam pripišejo številko poti. Po Evropi uporabljajo različne barve za oznake. Začetek ferate označijo glede na
13
težavnost, in sicer z modro (lahka), rdečo (težka) in črno (mestoma zelo težka) piko. Na težavnost visokogorskih veznih poti nas opomni zelen, moder ali črn trikotnik na začetku poti.
Oznaka S označuje športno ferato. S simbolom A je označena pot s pravimi plezalnimi mesti do II. težavnostne stopnje po UIAA (Mlač, 2002).
KATEGORIZACIJA ZAVAROVANIH PLEZALNIH POTI
Univerzalna lestvica ocenjevanja, ki bi veljala v vseh evropskih državah, še ne obstaja. Pri zavarovanih plezalnih poteh se uporabljajo različni sistemi ocenjevanja. Sestavljeni so iz črk in številk. Sistemi upoštevajo naslednje dejavnike: tehnično zahtevnost, fizično zahtevnost, izpostavljenost, dolžino plezalne poti itd. (Kovačevič, 2013).
Najbolj razširjeni in največkrat uporabljeni sta Schallova lestvica v Avstriji in Hüslerjeva lestvica v Švici in Nemčiji. Schallova lestvica je enostavna in razdeli zahtevnost in težavnost poti od A do F/G. V lestvicah ocenjevanja so tudi vmesne ocene, ki opredeljujejo prehodno stopnjo težavnosti med dvema ocenama. Primer so vmesne ocene v Schallovi lestvici: A/B, B/C, C/D, D/E itd. Ocenjevalne lestvice, ki so prikazane v spodnji tabeli (Tabela 2), so navzgor odprte. Včasih so bile najzahtevnejše ferate označene z E, danes pa dosegajo oceno težavnosti od E/F naprej. Sem spadajo težje, ekstremne zavarovane plezalne poti, ki potekajo po povsem previsnih stenah. Plezanje pri slednjih poteka ob uporabi samovarovanja in obvezni uporabi dodatnega varovanja z vrvjo iz vrha (Kovačevič, 2013).
Tabela 2
Različni uveljavljeni načini ocenjevanja zavarovanih plezalnih poti SCHALL (AVSTRIJSKA) lestvica
A – lahko Enostavne zavarovane poti v ne prestrmem svetu, s skobami, klini in kratkimi pokončnimi lestvami.
Posamezna izpostavljena mesta so lahko premagljiva. Pot je običajno premagljiva tudi povsem brez samovarovanja.
Idealna je za začetnike.
B – zmerno težko Pokončnejši teren s posameznimi majhnimi stopi, izpostavljenimi odseki, skobami, verigami in daljšimi pokončnimi lestvami. Na posameznih mestih je potrebna moč v rokah. Potrebno je varovanje.
Plezalna težavnost: cca II―III.
C – težko Pokončna do zelo pokončna skala z izpostavljenimi odseki, majhnimi stopi. Skobe in klini so bolj narazen. Ponekod varovanje predstavlja samo jeklenica. Navpične do previsne lestve, vrvi ali viseči mostovi. Potrebna večja moč zgornjih okončin.
14 SCHALL (AVSTRIJSKA) lestvica
D – zelo težko Zelo pokončna. Tudi previsna skala s skobami in klini daleč narazen, odseki zavarovani samo z jeklenico. Potrebna je dobra tehnika gibanja na malih stopih in gladkih platah.
Potrebna je tudi dobra psihična pripravljenost, konstantna moč rok in izkušnje.
E – ekstremno težko Pogosto previsna stena z malo ali skoraj nič dodatne pomoči. Pot je večinoma varovana le z jekleno vrvjo.
Potrebna je izjemna moč plezalca, dobra tehnika gibanja in psihična pripravljenost. Primerno je samo za izkušene plezalce zavarovanih plezalnih poti. Zelo priporočljiva je uporaba popkovine.
Sočasno obstaja dodatna petmestna lestvica ocenjevanja s pikami za: kondicijo, moč rok, tehniko gibanja, pogum, psihično pripravljenost in pretekle gorniške izkušnje.
HÜSLER (NEMŠKA) lestvica
K 1 – lahko Vzpon je praviloma enostaven. Pot je sestavljena iz veliko varovalnih pripomočkov, jasnih velikih stopov. Na poti so nameščene lestve, skobe, klini in jeklenica.
K 2 – srednje Jeklenica je napeljana tudi v lažjem terenu. V strmejši steni nam poleg jeklenice pot olajšajo skobe in lestve.
K 3 – zmerno težko/zahtevno Pot je speljana po strmi steni. Na njej so tudi daljši strmi odseki. Varovanje je dobro.
K 4 – težko Teren je pokončen in težji. Na poti so majhne stope in oprimki, varovala so redka. Na izpostavljenih predelih nam je v pomoč le jeklenica.
K 5 – zelo težko Ekstremni svet. Pogosto je varovano samo z jeklenico.
K 6 – ekstremno težko Poti označene s K 6 so primerne le za najboljše plezalce z odlično razvito tehniko gibanja in močjo.
Dodatne informacije nudi opis Hüslerjevega ocenjevanja, ki govori o trajanju, moči, izpostavljenosti in izkušnjah.
Italijanska/Francoska lestvica
F / F – lahko (facile/facile) Pot je lahka zavarovana plezalna pot z daljšimi nadelanimi pohodnimi odseki. Ni pretirano izpostavljena.
M D / P D – srednje Daljša, delno izpostavljena zavarovana plezalna pot. Dobro zavarovana.
15
Opomba. Iz »Samovarovanje na zavarovanih plezalnih poteh«,, avtor M. Kovačevič, 2013, Seminarska naloga, Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje, Planinska zveza Slovenije (PeFprints. http://atv.hamradio.si/photo_album/ Climbing_and_Mountaineering/pdf_climbing/
FERATE/).
1.2 ZGODOVINA ZAVAROVANIH PLEZALNIH POTI
Plezalne poti so prisotne v apneniških Alpah. Prve poti so se pojavile v Dolomitih. V zgodovino tovrstnega gorništva smo vpisani tudi Slovenci. Slovenske gore v alpskem svetu po številu zelo zahtevnih poti celo prednjačijo do šestdesetih let 20. stoletja. Namen zavarovanih poti v gorah je dolga leta bil olajšati in omogočiti vzpon na privlačen vrh. Šele v zadnjih desetletjih so se v Dolomitih pojavile prave izrazito »športne« plezalne poti, zgrajene izključno za svojevrstno vrtoglavo telovadbo. Tovrstne poti pomenijo tudi hud poseg v prvobitno gorsko naravo. V preteklosti so v določenih primerih morali graditelji take izjemno zahtevne plezalne poti vrniti v prvotno stanje (Mašera, 1996).
Prve železne poti so iz vojnih časov. Vojaki so šele v zimi 1916/17 pomislili na lastno varnost pred snežnimi plazovi. Tako so poti prilagodili terenu. Namesto da bi potekale po izpostavljenih pobočjih, so jih umaknili tik pod greben in jih speljali pod daljšimi spodmoli sten. Nekatere poti so speljali oziroma vklesali v živo skalo. Omenjene poti v obdobju po vojni niso potrebovale veliko obnovitvenega dela. Te poti so bolj ali manj zavarovane plezalne poti in so poznane še danes. Sem sodijo: poti na vse tri Tofane nad Cortino, pot na Rabeljsko Karniško špico, Monte Paterno in druge poti po Karnijskih Alpah, kjer je potekala fronta (Mlač, 2002).
V povojnih časih so spremenili namembnost teh poti. Postale so planinsko-turistične poti. Po drugi vojni so jih krajevna planinska društva v soglasju s krovno organizacijo popravila, dopolnila in označila. Vnesli so jih v zemljevide in zemljiške knjige. Zavarovane planinske poti vodijo čez strma, skalnata pobočja gora. Od nekdaj je za premagovanje tovrstnih poti potrebna
Italijanska/Francoska lestvica D / D – težko
(difficile/difficile)
Zahtevna zavarovana plezalna pot, ki zahteva moč in pretekle izkušnje.
M D / T D – zelo težko (molto difficile/tres difficile)
Zavarovana plezalna pot s tehnično zahtevnimi odseki.
Potrebna je dobra psihofizična pripravljenost.
E D / E D – ekstremno težko (estrema
difficolta/ekstremement difficile)
Zavarovana plezalna pot, ki od posameznika zahteva tehnične sposobnosti gibanja v skali, psihično in fizično pripravljenost. Vzpon vsebuje veliko težkih in nevarnih odsekov, ki imajo običajno nadelan tudi obvoz.
Podane so dodatne informacije o tipu zavarovane plezalne poti: šolsko vadbišče, športna zavarovana plezalna pot ali gorska zavarovana plezalna pot.
16
posebna tehnika hoje in plezanja. Kdor ni bil suveren in samozavesten v premagovanju poti, se je na pot podal z gorskim vodnikom ali izkušenim alpinistom, to pa velja še danes. Gorski vodnik posameznika varuje z uporabo vrvi na bolj izpostavljenih območjih (Mlač, 2002).
Marsikatera zelo zahtevna označena pot ima zanimivo zgodovino. V Sloveniji so tovrstne poti nastajale tudi zaradi tekmovalnosti z Nemčijo. Primer tovrstnega tekmovanja sta vzporedni poti na Triglav iz doline Vrat: Tominškova pot in pot čez Prag. Med vzroke za nastanek poti s kovinskimi varovali štejemo tudi politične razloge v času, ko je bilo gibanje ob meji omejeno.
Primeri tovrstnega vzroka nastanka sta Hanzovi poti na Prisojnik in Malo Mojstrovko ter italijanska »ferata« na Mangart. Najpomembnejša za nastanek zavarovanih poti pa je 1. svetovna vojna, ki je potekala v visokogorju. V takratnem času so nastali številni predori, izklesane police, jarki, železna varovala, mostovi, mulatjere in drugi objekti, ki nas še danes spominjajo na ta čas v gorskem svetu med Dolomiti in Krnom (Mašera, 1996).
Do šestdesetih let so bile »železne« poti grajene ročno. Graditelji so bili izpostavljeni veliki nevarnosti in so v izdelavo teh poti vložili veliko truda. Trentar Kopiščar in Borovec Hanza sta najbolj znana slovenska graditelja zavarovanih poti. Z najstarejšimi jeklenicami opremljena pot v Sloveniji je v Kamniških Alpah na Konju. V zgodovino zavarovanih poti pa so zapisani tudi
»štirje srčni« Bohinjci. Leta 1778 so si vzpon na Triglav čez Planiko olajšali s staroslavno komarčo (deblo s presekanimi vejami) (Mašera, 1996).
ZAVAROVANA PLEZALNA POT »FERATA«
Ime ferata je italijanskega izvora in pomeni zavarovana plezalna pot. Nemci le-tej pravijo Klettersteig. Kljub temu da slovenščina pozna izraz zavarovana plezalna pot, se v raznih medijih vse pogosteje uporablja kar italijanski izraz ferata, za dejavnost pa feratanje. Pri nas se pogosto ferate (zahtevne plezalne poti) zamenjuje z zelo zahtevnimi planinskimi potmi. Gorski vodnik iz Mojstrane, Gregor Kofler, izpostavlja, da se je problem pri poimenovanju pojavil, ko so se po zgledu Avstrije tudi pri nas začele pojavljati športne ferate. Dodaja, da je ferata plezalni poligon, opremljen z varovali. Ta plezalca spremljajo od začetka do konca poti oziroma vrha.
Ferate v Sloveniji so relativno nove. V nalogi smo uporabljali izraz ferata, saj natančno opredeljuje, za katero dejavnost gre in kako je pot (zahtevna plezalna pot) zavarovana.
Varovanje je za plezanje po zavarovani plezalni poti urejeno z jeklenicami. Za lažje premagovanje poti so po potrebi nameščene tudi skobe, lestve, viseči mostovi idr. (Korošec, 2019).
Ferate so plezališča z varovanjem. Gre za adrenalinske športne objekte v naravi. Običajno niso del planinske infrastrukture. Celotna zavarovana plezalna pot je speljana po izpostavljenem in ponekod previsnem terenu. Njen cilj je uspešno preplezana smer. Ker so speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah. Za varnost poskrbimo z uporabo ustrezne opreme za feratanje, ki jo moramo znati pravilno uporabljati. Zavarovane poti so pohodniške poti, ki od pohodnika zahtevajo večjo
17
previdnost. Varovala služijo lažjemu prehodu zahtevnejših odsekov poti na poti do vrha.
Zavarovane poti so del poti, locirane v gorah, in nas pripeljejo na vrh gore. Ferate se nahajajo v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in so v večini primerov dostopne s parkirišča.
Ferate nimajo statusa planinskih poti in posledično niso označene s planinsko markacijo.
Zavarovane poti so v celoti markirane in imajo status planinskih poti. Planinska zveza Slovenije pojasnjuje, da je pri feratanju cilj pot, torej plezanje in ne osvajanje vrhov (Korošec, 2019).
Glavni namen je, da posameznik s čim manj varovali in pomagali za napredovanje premaga pot. Pri tem je pomembno, da se zagotovi varnost plezalcev na delih poti, kjer je to potrebno.
Tako opremljena pot služi samovarovanju plezalca. Od klasične zelo zahtevne planinske poti se torej razlikuje v premagovanju poti. Pri zavarovani plezalni poti, torej ferati, je glavno varovalo jeklenica, ki je speljana skozi celotno pot. Le-ta lahko ima malo ali pa nič dodatnih varoval. Število dodatnih varoval je odvisno od ocene težavnosti posamezne ferate. Za napredovanje moramo upoštevati konfiguracijo terena in oprimkov. Za napredovanje po poti se moramo posluževati naravnih danosti, kot so razpoke, izbočenost skal, nedrseči stopi itd.
Jeklenico uporabljamo zgolj za samovarovanje. Dodatna varovala pa so namenjena lažjemu napredovanju. Pojem plezalne poti ni povezan z vsako potjo, na kateri se srečamo z jeklenico in klini. Pri klasičnih zavarovanih planinskih poteh imamo veliko varoval. Varovala posamezniku olajšajo napredovanje čez zahtevne dele in omogočajo varnost (Kovačevič, 2013).
Ena starejših športnih ferat je bila zgrajena leta 1969 na Cimi Fanis Sud (Slika 1). Ferrata Cesco Tomaselli je atraktivna in zelo zahtevna ferata. Novost je bila, da je bilo edino varovalo jeklenica. To je od plezalca, še posebej v navpični steni, zahtevalo dobro psihično in fizično pripravljenost. Ferata je bila namenoma speljana tako, da je bilo napredovanje po njej oteženo, kar do takrat ni bilo v navadi. S podobnim namenom so začeli graditi ferate tudi ostali graditelji v italijanskih Alpah. Izziv in cilj je postalo premagovanje ferate in ne osvajanje vrhov.
Posledično se je gradnja ferat premaknila v nižja, hitreje dostopna skalnata pobočja. Zaradi lege so postale zelo popularne in obiskane. Italijani so v sedemdesetih in osemdesetih letih zgradili stotine ferat takšnega tipa. Francozi in Švicarji so se gradnje lotili nekoliko kasneje. Pojavili so se prvi viseči mostovi nad prepadi, ki so še povečali priljubljenost, adrenalinski užitek in množičnost obiskovanja ferat. Graditelji so si prizadevali narediti ferato zahtevno, adrenalinsko in atraktivno. Tovrstne ferate so namreč zelo privlačne za turiste, ki so željni adrenalina (Mašera, 2011).
18 Slika 1
Skica poti na ferato Cesco Tomaselli
Opomba. Iz »Via ferrata Tomaselli«, avtor P. Hreškova, 2006 (https://www.travelphotogallery.
net/italy-the-alps-ferrata-trekking-rock-climbing/via-ferrata-tomaselli/the-italian-dolomites- via-ferrata-tomaselli-photo-01.jpg.html).
1.3 FERATE V SLOVENIJI
Spodaj so navedene zavarovane plezalne poti, ki se nahajajo v Sloveniji:
Ferata Hvadnik
Ferata poteka skozi Hvadniško sotesko nad Gozdom Martuljkom. Težavnost ferate je B in poteka čez številne viseče mostičke. Za obisk ni priporočljiva v času močnih nalivov in v spomladanskem času ob topljenju snega v gorah (višji nivo vode). Ferata je namenjena začetnikom in je primerna tudi za otroke.
19
Ferata Jerm'n
Ferata je speljana ob slapu Jerman v soteski nad Gozdom Martuljkom. Začetek ferate do Jermanovega slapu je označen z oceno D. Slap prečimo čez viseči most. Po prečenju ferata še vedno dosega oceno D, mestoma E. Višje prečimo še en viseči most. Primerna je za zelo izkušene feratarje in plezalce.
Ferata Ožarjeni kamen
Ferata poteka v južni steni Voketa nad Bohinjskim jezerom, natančneje nad Ukancem.
Težavnost dosega oceno D. Jeklenica je na tej ferati nekoliko tanjša, kot smo vajeni. Plezanje v mokrem in vlažnem ni priporočljivo. Prav tako je skala precej krušljiva. PZS odsvetuje obisk zavarovane plezalne smeri Ožarjeni kamen. Opozarja, da ferata ni ustrezno opremljena in nima ustreznih dovoljenj in soglasij.
Ferata Kamin Široka polica
Plezalna zavarovana pot se nahaja v Bohinju. Spada med novejše ferate na Gorenjskem.
Težavnost ferate v spodnjem delu je C/D, v kaminu (zgornjem delu) pa D/E. Primerna je za izkušene feratarje. Jeklenica je nekoliko tanjša. Posebnost ferate je, da poteka po zajedi, kaminu. Priporočljiva je uporaba rokavic.
Ferata Spodnji Plot
V južne stene Spodnjega Plota sta vgrajeni dve ferati. Ferati imata skupno izhodišče. Približno na polovici se razdelita na dva dela. Težavnost lažje ferate je D, težje pa E. Skupna dolžina je 113 m. Vstop v ferato je nekoliko daljši, kot smo sicer vajeni. Od parkirišča pred predorom Ljubelj mimo Doma na Zelenici do vstopa v ferato potrebujemo eno uro in 10 minut hoje.
Ferata Češka koča
Nahaja se med Sinjim slapom in Vikijevo svečo, nad Jezerskim. Težavnost je C/D. Vsebuje odsek z oceno težavnosti D/E. Prvi, težji del, lahko izpustimo in se podamo le na zgornji del.
Ferata velja za eno težjih pri nas. Za varen in uspešen vzpon so ključne pretekle izkušnje in fizična moč.
Ferata Gonžarjeva peč
Je prva prava ferata pri nas. Doseže težavnost D/E. Nahaja se v okolici Velenja (Vinska Gora).
Je kratka (70 metrov) in izjemno zahtevna.
Ferata Lisca
Ferata se nahaja v bližini Sevnice, v okolici Laškega. Od parkirišča do vstopa v ferato potrebujemo 20 minut hoje. Razdeljena je na pet raztežajev, ki jih povezuje urejena potka.
Težavnost ferate je ocenjena z B/C, zadnji odsek pa doseže oceno D/E. Posebnost ferate je, da vsak zahtevnejši odsek lahko obidete po potki.
20
Ferata v Bavščici
Zgrajena je bila z namenom zagotavljati ustrezne pogoje za izpeljavo vodniških tečajev. Ferata je kratka in ima težavnost C/D.
Ferata Boč
Ferata je speljana po 60 metrov visoki steni in je del pohodniške poti. Težavnost je C/D.
Ferata Renke
Nahaja se ob koncu istoimenskega plezališča Renke. Uradno je dolga 130 m, a je plezalnega dela bistveno manj. Njena ocena je C.
Ferata Prestreljenik
Je prva družinska plezalna zavarovana pot. Poteka preko strme stene od Sedla vse do Prestreljeniškega okna v skupni dolžini 750 metrov. Pot ima težavnost A in je dobro varovana.
Ferata Mučevo
Nahaja se na Črni na Koroškem. Od parkirišča do vstopa v ferato je približno 5 minut hoje. Z modro je označena lažja ferata težavnosti B. Z rdečo barvo pa je označena težja ferata, ki je ocenjena s težavnostjo D, na vstopnem mestu je težavnost E.
GRADIŠKA TURA
Gradiška tura je 793 m visoka vzpetina, ki se razprostira nad Vipavsko dolino. Nahaja se na zahodnem robu Nanoške planote. Strmine Gradiške ture so iz gladkega čvrstega apnenca.
Omenjeno pobočje sestavljajo ferata – Otmarjeva pot, zelo zahtevna planinska pot – Furlanova pot, pohodne poti in več krajših plezalnih smeri (Gradiška tura, b.d.).
Do vrha Gradiške ture pripeljeta dve poti: zelo zahtevna planinska pot – Furlanova pot in zavarovana plezalna pot – Otmarjeva ferata. Lahko ju obhodimo tako, da se najprej vzpnemo po Furlanovi zelo zahtevni planinski poti. Ta poteka po območju stene Trikot. Po začetnem delu po strmi zajedi kmalu dosežemo lesen balkon, ki služi počitku in razgledu. Pot se nadaljuje po ozkem grebenu, zavarovanem z jeklenico, in nas kmalu pripelje do razpotja. Nato se lahko spustimo 50 višinskih metrov po pohodniški poti do vstopa v Otmarjevo ferato. Ferata ima 240 metrov višinske razlike in je ocenjena s težavnostjo C. Ferata je speljana skoraj do vrha Gradiške ture. Ocenjena je s težavnostjo C. Nekoliko bolj izpostavljen začetni del lahko obidemo.
Na Furlanovo pot in Otmarjevo ferato se podamo s parkirišča v kampu Tura, ki se nahaja nad vasjo Gradišče pri Vipavi. S parkirišča nas smerne table usmerijo na pot Gradiške ture in Abrama. Na vrh Gradiške ture poteka pohodniška pot, ki jo uporabimo za sestop.
21
Za vzpon po omenjenih poteh je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta in čelade. Za obisk ferate so potrebne dobra psihofizična priprava in dosedanje izkušnje.
Slika 2
Zemljevid ferat na Gradiško turo
Opomba. Iz »Odprtje nove zelo zahtevne planinske poti v Gradiški Turi«, avtor M. Puc, 2019 (https://www.planinsko-drustvo-vipava.si/2019/05/odprtje-nove-zelo-zahtevne-planinske-poti -v-gradiski-turi/).
FERATA MOJSTRANA
Ferata Mojstrana se razprostira nad vasjo Mojstrana. Preko skalnatega pobočja Grančišča sta speljani dve atraktivni in zelo obiskani zavarovani plezalni poti (Slika 3). Izbiramo lahko med dvema feratama, ki jima je skupno izhodišče in sestop. Ferati se štirikrat križata in tako lahko poljubno prehajamo med njima. Prva ferata se imenuje Aljaževa pot. Je lažja in ocenjena s težavnostjo B. Visoka je 180 m in dolga 250 m. Primerna je za urjenje in pridobivanje izkušenj.
Druga ferata po imenu Pot Mojstranških veveric je težja in ocenjena s C/D glede na težavnost.
Visoka je 180 m in dolga 250 m. Primerna je za izkušene posameznike. Ferata zahteva znanje in fizično moč (Kofler, 2017).
Obe ferati sta speljani do vrha Grančišča, s katerega so vidne bližnje Julijske Alpe in Karavanke.
Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča (Slovenski planinski muzej v Mojstrani).
22 Slika 3
Info tabla ferate Mojstrana
Opomba. Iz »Info tabla, Ferata Mojstrana« (http://www.mojstrana.com/data/files/
1461486124.pdf).
1.4 VAROVALA, KI SE UPORABLJAJO ZA NAPREDOVANJE PO ZAVAROVANIH PLEZALNIH POTEH
Število in vrsta železnih varoval se razlikuje od poti do poti glede na njihovo zasedenost. Med varovala spadajo:
Jeklenica je najpogostejša priprava na zavarovani plezalni poti, je vsaj 12 mm ali več debela vrv iz jeklenih žic. Uporabljamo jo za večjo varnost pri premagovanju izpostavljenih predelov. Ob njej hodimo ali plezamo. Lahko ji rečemo tudi pomožna vrv za napredovanje. Nanjo se pripnemo s samovarovalnim kompletom. Ob jeklenici so običajno tudi skobe in lestve. Jeklenico obremenjujemo, če se nam plezanje zatakne in nam le-ta omogoča prečenje in nadaljevanje. Nevšečnost največkrat predstavljajo preveč napete jeklenice, ki onemogočajo nemoteno prepenjanje in s tem varovanje.
Marsikdaj se je po taki jeklenici tudi težko potegniti navzgor. Težave lahko povzročajo tudi preohlapne jeklenice. Te visijo v lokih in nas lahko odnesejo stran od stene. Pri takih jeklenicah je potrebno paziti, da se nanje ne vpenja več ljudi hkrati. Čakanje je v
23
takih primerih neizogibno. Problem so tudi pretrgane jeklenice ali jeklenice z izpuljenim vmesnim pritrditvenim sidrom. Ko naletimo na vidno zarjavele in razcefrane jeklenice, moramo biti pozornejši. V tem primeru je najvarnejša rešitev varovanje z vrvjo in izdelava vrvne ograje. Enako postopamo tudi v primeru pretankih jeklenic ali starih žičnih vrvi. Ponekod naletimo tudi na predebele vrvi. V tem primeru lahko pride do težav s pripenjanjem. Naletimo lahko tudi na nelogično nameščene jeklenice, kar vodi v otežen pristop. Telo vleče stran od stene, zato smo se prisiljeni močno iztegniti ali narediti velik razkorak. Nevšečnost predstavljajo tudi pritrditveni vmesni klini oziroma natančneje njihov razmik. Če je ta velik, se ob padcu lahko močno poškodujemo. Paziti moramo tudi, da ob isti jeklenici hkrati ne napreduje več ljudi. Veliko pozornost moramo posvetiti tudi prepenjanju, ki je opisano v nadaljevanju (Mlač, 2002).
Železne lestve so lahko prislonjene na steno, pritrjene v odprti steni ali zataknjene za zgornji rob police. Pri prečenju lestve nas spremljata škrtanje in škripanje. Med sunkovitimi gibi lestve zanihajo, kar lahko večkrat povzroči neprijeten občutek. Za prehod lestve uporabljamo dva načina. Počasni, gasilski način prehoda, kjer previdno prestopamo po načinu dve vzporedni roki, ki jima sledita dve vzporedni nogi. Tako napredujemo iz letve na letvo. Pri drugem načinu pa velja pravilo treh opornih točk. To je hitrejša ali sproščena plezalska tehnika. Če je prisoten strah pred globino, je dobro, da se osredotočimo na delo rok. Oddaljenost telesa od lestve je primerna, ko imamo pregled nad delom nog in rok hkrati. Lestve spremljajo jeklenice na levi ali desni strani, kamor se pripenjamo. Poleg železnih lestev so redko prisotne tudi krajše prosto viseče lestve, ki nimajo stranskih zavarovanih jeklenic. Primer je 60 m dolga železna lestev, ki nam omogoči pristop na Montaž (Pipanova lestev) (Mlač, 2002).
Skoba je po definiciji SSKJ kos železa, lesa v obliki polovice črke H, ki se pritrdi z namenom, da kaj drži oziroma spenja. V planinskem žargonskem slovarju ima sopomenko penjača, žargonsko klamfa. V feratah so priročne stopničke za navpično napredovanje. So različnih oblik: U, A, V, v obliki polžje hišice. Problem skob je hitra obraba – zmajanost, zlizanost. Druga težava so razdalje med skobami. Če so te velike, za napredovanje uporabimo stope v skali, ki pa so velikokrat zlizani in drsijo. V skobe vponk samovarovalnega kompleta zaradi varnostnih razlogov ne vpenjamo (Mlač, 2002).
Klini so prastare lovske priprave, ki se uporabljajo tudi na zahtevnih planinskih poteh in zavarovanih plezalnih poteh. Nameščeni so na skokih, v ožjih sestopnih kamnih, na poševnih ali navpičnih ploščah. Velikokrat so ob njih v skalo vklesani stopi, stopničke.
Klin je lahko prijemni ali stopni. Največkrat pa je klin stopni in prijemni obenem. Da preprečimo zdrs, na klin stopimo s prednjim delom stopala za povečanje trenja, podplat pa naslonimo ob steno. Klini, ki so razmajani in upognjeni, zaradi lastne varnosti ne obremenjujmo navzven, saj se lahko v trenutku izpulijo (Mlač, 2002).
24
Verige se uporabljajo za varovanje na izpostavljenih poličkah. Uporabljajo jih vodniki.
Omogočajo boljši oprijem roke pri izstopih. Včasih olajšajo premikanje in čakanje pri srečanju dveh skupin, ko gre ena gor, druga pa dol. V pozni jeseni zaradi vremenskih pogojev in geografske lege verige primrznejo, takrat so neuporabne (Mlač, 2002).
Nekatere brvi in viseči mostički so se obdržali iz časa prve svetovne vojne, drugi so nastali v današnjem času in služijo spodbujanju adrenalina. Zračni viseči mostički, napeti nad prepadom, so glavna atrakcija današnjega časa. Brvi se največkrat uporabljajo pri polkrožnih policah, kjer poteka plitev kamin ali zajeda, pri kotih z oboki in na mestih, kjer je prisotna voda (Mlač, 2002).
1.5 PRIDOBIVANJE USTREZNEGA ZNANJA
Poznamo tri možne načine za pridobitev uporabnega in ustreznega znanja: samoizobraževanje, tečaji ali šole feratanja in šole gorskih vodnikov. V slednjih dveh gre za učenje funkcionalnih znanj ob občasnem ali nenehnem usposabljanju in izobraževanju. Šolanja oziroma tečaje izvajajo različni strokovno usposobljeni delavci. To so usposobljeni inštruktorji, aktivni gorski vodniki z mednarodno licenco, alpinistični inštruktorji in drugi strokovni kader PZS. Na voljo je krajše praktično usposabljanje – tečaj feratanja, ki ga ponujajo nekatera alpinistična društva, ne pa tudi PZS. Tečaje varnega gibanja v feratah v Slovenji izvajajo strokovno usposobljeni inštruktorji, ki jih lahko najdemo na različnih lokacijah po državi. Druga možnost je celovito šolanje pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Informacije o tečajih, šolah, taborih so objavljene na spletni strani PZS (Mlač, 2002).
Samoizobraževanje je najzahtevnejša pot za pridobivanje in izpopolnjevanje gorniškega znanja.
Danes je na razpolago veliko kakovostne literature, zato je (samo)učenje mnogo enostavnejše.
Prva težava, na katero lahko naletimo, je izbor kvalitetne literature. Problem ni dostopnost literature, ampak množičnost virov, ki so na voljo vsakomur. Laiku je težko oceniti, ali je določena literatura uporabna, pravilna in kakovostna. Posamezniki brez izkušenj si kljub kakovostni literaturi težko predstavljajo praktično uporabo znanja. Priporočljivo je, da praktično znanje pridobijo od ljudi, ki so izkušeni na tem področju, in da se posameznik v gore ne odpravi sam. Preizkusi naj se na domačem, poznanem terenu, spremlja naj ga prijatelj, znanec, ki ima izkušnje. V nadaljnjih udejstvovanjih je ključna izbira terena, ki je primeren za nabiranje znanja in izkušenj. Izberemo teren, ki vključuje vse od lahkih, razglednih planinskih poti do zavarovanih plezalnih poti, ferat (Mlač, 2002).
Za začetek se je na ferate najbolje podati v spremstvu gorskega vodnika ali alpinista. Druga možnost je, da se posameznik začetnik za nekaj časa priključi kakšni organizirani skupini rednih obiskovalcev ferat. Lahko pa se udeleži tečaja feratanja. Le na ta način bodo začetniki ustvarili stvarno sliko o svoji prihodnji dejavnosti. Neposredno bodo izvedeli, kako ferate izgledajo, kako se po njih premikamo in na katere težave na feratah lahko naletijo. To je tudi pravi
25
trenutek, da preizkusijo osebno in tehnično opremo, hkrati pa preizkusijo svojo telesno in psihično pripravljenost. Vsaka prehojena ferata posameznika obogati z znanjem in izkušnjo. Po prvih desetih feratah začetnik lahko začne povezovati teorijo in prakso. V drugi fazi se morajo posvetiti tehniki hoje in plezanja po stenah in grebenih ter uporabi opreme. To omogoča hitrejše napredovanje in večjo varnost. K (samo)učenju sodi tudi osvajanje drugih veščin, na katere laiki radi pozabijo, npr. prva pomoč, zdrava in pestra prehrana, znanje različnih vozlov, načrtovanje ture v nepredvidljivem vremenu itd. (Mlač, 2002).
1.6 NA ZAVAROVANO PLEZALNO POT SAM ALI V SKUPINI?
V gore se lahko podamo sami, v družbi prijatelja ali partnerja, v manjši skupini, v dobro ali slabo povezanih skupinah, v zelo veliki skupini s popolnoma različnimi izkušnjami, z družino, za krajše ali daljše časovno obdobje itd.
Priporočljivo je, da v gore nikoli ne hodimo sami. Samohodstvo je odgovorna in nevarna oblika alpinistične dejavnosti. Označuje posameznika, ki sam hodi v hribe, gore. Vsekakor je samohodstvo koristno za mentalno zdravje posameznika, vendar se mora ta zavedati, da mu v primeru zapleta tako nihče ne more pomagati. V visokogorju je samohodstvo tvegano in nevarno. Četudi posameznik večino svojega prostega časa preživi v gorah, to ne pomeni, da se mu ne more nič pripetiti. Če se v gore pohodnik odpravi sam, je pomembno, da ve, kaj vse v gorah in visokogorju sme in česa ne sme. Posameznik mora zelo dobro poznati meje svojih zmožnosti in sposobnosti. Ni pomembna le fizična pripravljenost, temveč tudi znanje in pretekle izkušnje. Posameznik, ki v gore hodi sam, mora znati prepoznati različne vremenske pojave in se nanje tudi primerno odzvati. Poznati mora tanko mejo med varnostjo in nevarnostjo. Nevarnosti se mora skušati izogniti. Mora si znati postaviti meje, ki jih pogojujejo njegova starost, zdravje, trenutno razpoloženje, fizična in psihična pripravljenost itd. (Mlač, 2002).
Na gorskih stezicah največkrat naletimo na par, npr. partnerja, zakonca, prijatelja itd. Prednost manjših skupin pred večjimi je mobilnost. Pri manjšem številu ljudi je lažje uskladiti želje, čas in temu prilagoditi turo. Prednost je tudi v primeru nezgode. Poškodovanemu lahko spremljevalec nudi in prikliče zdravniško pomoč. Obiskovanje gora v trojici ali paru je zelo zaželeno tudi za grajenje medčloveških odnosov, ki so v današnjem času močno zapostavljeni.
Mladi veliko svojega časa preživijo na družbenih omrežjih, zato jim druženje in navezovanje stikov predstavljata stres in negotovost. Med vzponom na goro ali hrib mobilnih naprav in s tem družabnih omrežij ne morejo uporabljati. Primorani so sodelovati v pogovoru z osebo, s katero preživijo dan v gorskem svetu. Na gorskih poteh naletimo tudi na različne neprijetnosti.
Soočimo se s strahovi, težavami, negotovostjo, doživljamo pa tudi prijetne občutke, med hojo imamo čas, da razbistrimo misli in se osredotočimo nase. Če se na turo podamo prvič, nas pri iskanju poti ves čas spremlja zaskrbljenost. In ko nas za naslednjim robom, steno, previsom, razom preseneti nov prehod, občutimo veselje in prijeten občutek notranjega zadovoljstva. Ko
26
se človek srečuje z napetimi trenutki, zaposli vsa svoja občutja. To pa je priložnost za preizkus naših »spečih« naravnih lastnosti. Ko se posameznik s preizkusom uspešno sooči, mu ta okrepi samozavest in čut za odgovornost. Takrat ves čas spoznava samega sebe in prav tako ostale sopotnike, ki te izkušnje delijo z njim. Vsaka nova ferata ima svoje posebnosti, ki posamezniku pričarajo nove občutke in užitke. Premagovanje težav tako postane način življenja v prostem času (Mlač, 2002).
V gore zahajajo tudi skupine, ki štejejo od 5 do 8 pohodnikov. Običajna težava pri omenjenih skupinah je uskladitev interesov in prilagajanje glede na posameznikove zmožnosti znotraj skupine. Skupina potrebuje več časa za uigranost. Ko se posamezniki znotraj skupine po več skupnih turah seznanijo in navadijo na ostale posameznike, se sklenejo prijateljske vezi.
Ogromno časa je potrebno preživeti s skupino in opraviti veliko skupinskih podvigov v gore ali hribovit svet, ki jih glede na stopnjo težavnosti postopoma stopnjujemo. Skupina pozna sposobnosti posameznih članov in na podlagi tega načrtuje turo. Tako pot v gorah postane lažja in varnejša tudi za večjo skupino. Posamezniki postajajo bolj sproščeni. V težavah si med seboj nesebično pomagajo (Mlač, 2002).
Množičnost v gorah hitro povežemo z nevarnostjo. Govorimo o velikih skupinah ljudi, ki se pod vodstvom prostovoljnega ali poklicnega gorskega vodnika odpravijo v gore. Če gre za posel, potem vodniki sprejmejo vodenje ture. Potrebno bi bilo omeniti še druge informacije glede varnosti, vendar le-te niso ključne za potrebe te diplomske naloge in smo se jih zato odločili izpustiti. Obisk ferat v tovrstnih skupinah ni zaželen. Velike skupine namreč rušijo kamenje, zaprejo pot hitrejšim feratarjem, med prvim in zadnjim težko poteka komunikacija itd. (Mlač, 2002).
Zavarovane plezalne poti obišče tudi vedno več staršev z otroki. Ker staršem ne moremo preprečiti, da otroke vodijo na zavarovane plezalne poti, spodaj pripisujem štiri uporabne dobronamerne nasvete, povzete po besedah Bineta Mlača (2002):
Pred obiskom ferate otroku zagotovimo plezalno čelado. Nato od otroka zahtevamo, da jo med vzponom in sestopom neprestano nosi na glavi.
Otroka moramo navezati na ustrezno dolgo enojno vrv.
Otroku kupimo enodelni kombinirani plezalni pas, ki je primeren zanj. Otrok se varuje sam s svojim samovarovalnim sistemom. Dodatno varnost mu zagotovimo z dodatnim varovanjem z vrvjo.
Večjo varnost zagotovimo tako, da na vrv hkrati ne navežemo dveh otrok. Drugi otrok mora imeti svojega spremljevalca, ki mu zaupamo in dobro poznamo njegove ali njene zmožnosti varovanja. Pri navezi je med vodjo in otrokom od 1,5 m do 2,5 m razdalje.
Občasno preverjamo vozle za otrokovim pasom.
27 1.7 PRIPRAVA NA FERATANJE
Pripravo na feratanje smo razdelili na tri dele: tehnično pripravo, telesno pripravo in psihično pripravo.
TEHNIČNA PRIPRAVA
Tehnična priprava vključuje ustreznost opreme, pregled opreme, znanje o pravilni uporabi opreme in namestitvi opreme. Že pred odhodom od doma vizualno in fizično preverimo opremo, ki jo bomo uporabljali. Preverimo samovarovalni komplet (poškodbe vponk, strgane ali načete vrvi, trakove), preverimo plezalni pas (trakove, zanke, sponke), čelado (da se lahko zapne in ni počena), popkovino, pripravimo si rokavice. Pozorni smo na morebitne poškodbe opreme, še posebej, če je izposojena ali smo jo v preteklosti komu posodili. Obujemo pohodne čevlje z dobro oprijemljivim podplatom. Priporočljivi so tudi polplezalni čevlji in plezalniki.
Pri vstopu v steno si pravilno namestimo vso opremo. Pozorni smo, da je samovarovalni komplet ustrezno pripet na pas, da pasovi niso obrnjeni, da je pas dovolj zategnjen (da nam ne zdrsne dol), pritrdimo in zapnemo čelado, zavežemo čevlje, popkovino pripravimo, da jo lahko uporabimo in da nas pri hoji ne ovira.
Osebna in tehnična oprema
Pod obvezno opremo vseh zavarovanih plezalnih poti spadajo plezalni pas, samovarovalni komplet, zaščitna gorniška čelada, rokavice, feratarski čevlji ali plezalke, krizni komplet in kratka popkovina. Krizni komplet sestavljajo komplet prve pomoči, mobilni telefon, naglavna svetilka, vreča za bivakiranje. Poleg naštetega imamo s seboj še nahrbtnik za alpinizem ali plezanje oziroma primeren manjši nahrbtnik za krajše ferate in oblačila, pri čemer pazimo, da so funkcionalna in lahka (majhna teža) (Železnik, b.d.).
Feratarstvo, kot zvrst gorništva, je nevaren šport. Za sproščeno in varno prečenje ferat je nadvse pomembna varna oprema, zaupanje v uporabljeno opremo in varna varovala v steni. Nadvse pomembna je tudi pravilna uporaba opreme, torej znanje uporabe opreme in poznavanje nevarnih situacij. Prav tako je ključna pravilna nameščenost (Železnik, b.d.).
28 PLEZALNI PAS
Slika 4
Enodelni plezalni pas
Opomba. Iz »Kibuba«, (https://www.kibuba.
com/plezalna-oprema/plezalni-pasovi/
enodelni/enodelni-plezalni-pas-sella).
Slika 5
Spodnji plezalni pas
Opomba. Iz »Kibuba«, (https://www.kibuba.
com/plezalna-oprema/plezalni-pasovi/
spodnji-moski/plezalni-pas-black-diamond- momentum-2019#attr-1965).
Poznamo različne plezalne pasove: enodelni plezalni pas (Slika 4) in spodnji plezalni pas (Slika 5). Ob morebitnem zdrsu je pomembna pravilna uporaba in namestitev plezalnega pasu.
Pri feratanju se največkrat uporablja spodnji plezalni pas. Enodelni plezalni pasovi so bolj priporočljivi, saj je težišče pod prsnim delom telesa. Enodelni pas je boljša izbira tudi v primeru težkega nahrbtnika. Imamo ženske in moške pasove, ki so prilagojeni različni anatomiji teles (Kovačevič, 2013).
Pogosta napaka je nepravilna namestitev. Pas ne sme biti nameščen preohlapno. Pri uporabi in namestitvi moramo upoštevati proizvajalčeva navodila. V nasprotnem primeru to vodi do nesreč, poškodb in nepotrebnega tveganja (Železnik, b.d.).
Plezalni pas je del varnostne opreme. Ustrezati mora CE in UIAA standardom. Pomembno je, da s plezalnim pasom ne improviziramo.
CE je oznaka, ki je prisotna na praktično vseh predmetih, kupljenih v EU. Ustanovljena je s strani Evropske gospodarske skupnosti z namenom, da blago s slabšo kakovostjo ne bi prehajalo mednarodne meje. Izdelek zaznamovan z oznako CE mora izpolnjevati določene varnostne standarde (Annapurna, b.d.).
UIAA oznaka na produktu nam pove, da izdelek ustreza najstrožjim mednarodnim standardom, ki so na voljo. Velja kot oznaka za kakovosten produkt (Annapurna, b.d.).
29
Tako UIAA kot CE ne testirata produktov. Neodvisne laboratorije pooblastita za izvedbo testiranja. Nato za izdelke, ki so testiranje prestali, izdata potrdila. CE vsakoletno zahteva, da proizvajalci preverijo svoje izdelke, da le-ti v skladu z ISO dosegajo ustrezno kakovost (Annapurna, b.d.).
ISO je nevladna mednarodna organizacija. Z željo, da bi razvila sistematične pristope k proizvodnji, sodeluje z ustvarjalci kateregakoli izdelka. To pripomore k dosledni kakovosti izdelkov. ISO ima več ravni certificiranja. Serija ISO »9000« velja za plezalni svet. Je bonitetna ocena izdelka. To ni varnostni standard za določen del opreme, ampak sistem vodenja kakovosti. Torej vsak proizvajalec ima standard nadzora kakovosti in vsak izdelek, ki ga proizvaja podjetje, bo ustrezal standardu, ki ga določa (Annapurna, b.d.).
SAMOVAROVALNI KOMPLET
Samovarovalni komplet (Slika 6) mora biti tovarniško narejen in testiran. Samovarovalni komplet sestavljata dva kraka vrvi, dve vponki z zaklopko oziroma karabin s hitrim vzmetnim zapiranjem (brez matic z navojem) in ostanek vrvi, namenjen razbremenitvi ob morebitnem padcu. Ta »ostanek« vrvi imenujemo dinamičen absorber energije in poskrbi za blaženje sunka ob morebitnem padcu (Karabin, 2021). Sešiti so iz trakov v kombinaciji z elastiko, zašito v posamezni krak samovarovalnega kompleta (Kovačevič, 2013).
Slika 6
Samovarovalni komplet
Opomba. Iz »Iglu sport«, (https://www.iglusport.si/catalog/product/view/id/72698/s/kinetic- gyro-rewind-pro-2-0/category/201).
Pomembno je, da ima samovarovalni komplet certifikat CE in UIAA. Biti mora lahek in enostaven za uporabo. Samovarovalni komplet je ključen za varnost, zato improvizirani kompleti niso priporočljivi in ogrožajo življenje.
Samovarovalni komplet mora izpolnjevati stroge standarde. Pri testiranju iz višine 2,5 m nad vpetjem spustijo v komplet vpeto 80kg breme. Skupno 5 m padca, kar je približek zdrsa povprečno težkega gornika z maksimalno dovoljene razdalje med dvema sidroma v skali. Ob tem se lahko razvijejo sile do 40 kN. Zavora služi pojemku 5/6 te energije. Preostanek pa naj
30
bi prevzel sistem varovanja. Brez dinamike zaustavljanja bi bile sile na komplet, vponke, sidro in plezalca smrtno nevarne (Železnik, b.d.).
Na plezalni pas ga namestimo s kavbojskim vozlom. Uporaba tretje vponke ni priporočljiva, saj lahko predstavlja kritičen del varovanja, poleg tega pa nam samovarovalni komplet podaljša (Karabin, 2021).
GORNIŠKA ČELADA
Gasilske, kolesarske in kajakaške čelade ne sodijo na ferate. Gorniška čelada (Slika 7) pa je nepogrešljiva. Gorniško čelado so prvi uporabljali alpinisti. Zdaj se vedno pogosteje uporablja tudi v pohodništvu za varnost pri premagovanju zelo zahtevnih planinskih poti in ferat. Čelada služi zaščiti glave pred padajočim kamenjem, pred nepredvidenimi udarci v skalo ob morebitnem zdrsu (Kovačevič, 2013).
Slika 7
Gorniška čelada
Opomba. Iz »Kibuba«, (https://www.kibuba.com/plezalna-oprema/celade/odrasle/zenska- celada-black-diamond-vector#attr-5896).
31 ROKAVICE
Slika 8
Brezprstne rokavice
Opomba. Iz »Iglu sport«, (https://www.
iglusport.si/catalog/product/view/id/77988/
s/crag-half-finger/category/569/).
Slika 9
Dolgoprstne rokavice
Opomba. Iz »Iglu sport«, (https://www.
iglusport.si/catalog/product/view/id/77987/
s/crag-140bd-1vl/category/569/).
Ločimo dolgoprstne rokavice (Slika 9) in brezprstne rokavice (Slika 8). Rokavice povečujejo oprijem varoval na ferati. Hkrati ščitijo pred žulji in ostalimi možnimi poškodbami. Bolj priporočljive so brezprstne rokavice. S prsti, ki nam gledajo iz rokavic, imamo boljši oprijem skale in nam omogočajo varnejše napredovanje po skalnem pobočju ob jeklenici. Dlan je pri brezprstnih rokavicah pokrita z blagom rokavice, ki nas ščiti pred odrgninami in žulji.
OBUTEV
Čevlje izberemo glede na tip ferate, stopnjo težavnosti, dostop in sestop. Poleg visokih pohodnih čevljev z gumiranim rebrastim podplatom v ospredje prihaja uporaba nizkih čevljev z enakimi lastnostmi. Za vzpon ni bistvene razlike. Pri spustu pa si z visokimi pohodnimi čevlji (Slika 11) zagotovimo večjo stabilnost gležnjev. V zahtevnejši plezalni steni je priporočljiva uporaba plezalnikov (Slika 10). Čevlji s trdim podplatom za nameščanje derez niso primerni za feratanje, saj oprijem na skali ni tak, kot bi želeli. Ostala športna obutev (športni copati, tekaški čevlji, sandali itd.) ni primerna za ferate (Kovačevič, 2013).
32 Slika 10
Plezalniki
Opomba. Iz »Iglu sport«, (https://www.
iglusport.si/kataki-w-s).
Slika 11
Visoki gorniški čevlji s podplatom vibram
Opomba. Iz »Iglu sport«, (https://www.
iglusport.si/kento-high-gtx-women).
SAMOVAROVANJE
Preden vstopimo na pot, opremljeno z jeklenicami, je obvezno preverjanje pravilnosti in ustreznosti nameščene opreme za feratanje.
V tujini je uporaba improviziranih samovarovalnih kompletov brez certifikata CE in UIAA kazniva. V Sloveniji je uporaba improviziranega, doma izdelanega samovarovalnega pasu iz vrvice in vponke sicer še dovoljena, a močno odsvetovana. Pri morebitnem padcu namreč nastanejo enormne sile, ki gredo daleč preko nosilnosti improvizirane varovalne opreme. Doma izdelana oprema za feratanje je nevarna in ni priporočljiva. Ustrezna oprema lahko reši življenje. Bine Mlač je leta 2002 opozoril na uporabo zastarelih in nevarnih ˝V˝ samovarovalnih kompletov. ˝V˝ sistem je bil med vzpenjanjem vpet le z enim krakom, med počivanjem pa z obema. Le na tak način je deloval pravilno. Sodobni ˝Y˝ sistem prav tako večina vpenja z enim krakom, kar pa se smatra za napačno in nevarno (Železnik, b.d.).
Prepovedana položaja sta prikazana na spodnji sliki (Sliki 12 in 13). Vpenjanje enega kraka ˝Y˝
sistema predstavlja nevarnost za pretrganje pri zdrsu. Desna slika pa prikazuje tako imenovan
˝vlak˝, ki ga uporabljajo za varovanje otrok in utrujenih posameznikov (Železnik, b.d.).
33 Slika 12
Primer napačnega varovanja – vpenjanje enega kraka »Y«
Slika 13
Primer napačnega varovanja – »vlak«
Plezalec se varuje tako, da se na jekleno vrv pripne z obema krakoma samovarovalnega kompleta. Vponke kompleta za samovarovanje in popkovino vpenjamo glede na tip vponk.
Vponke z vratci z navadno zaskočko na vzmet zapenjamo od spodaj navzgor. Najšibkejši del so vratca. Pazimo, da so ves čas usmerjena stran od stene. Tako zagotovimo, da ob padcu ali zdrsu ne udarijo ob steno in se odprejo. Vponke z vratci s posebno varovalno zaporo na drugi strani vponke zapenjamo od zgoraj navzdol. Varovalna zapora, ki skrbi za odpiranje vratc, ni v stiku s steno. Zgoraj navedena primera veljata za vzpenjanje po prečnicah. Za napredovanje po navpičnih odsekih ne glede na vrsto vponke vponki vpenjamo izmenoma. Eno vponko vpnemo z desne, drugo z leve strani. Pri srečanju z drugimi plezalci je posameznik vedno pripet vsaj z enim krakom. Prav tako se tega načela drži pri prehodu preko sider. Poleg tega mora paziti, da zanesljivo stoji in se dobro drži za jeklenico. Nikoli ne vpenja ali izpenja obeh vponk istočasno.
Med napredovanjem po ferati je ves čas varovan in se nikoli popolnoma ne izpne. Za počivanje uporablja popkovino. Popkovina ni osnovno, ampak dopolnilno varovalo. Plezalec je vedno varovan tudi z osnovnim varovanjem – obema krakoma kompleta za samovarovanje, vpetima nad krajšo popkovino. Če je prisotnih več feratarjev, pazimo na varnostno razdaljo. Ob zdrsu ali padcu predhodnega lahko ta zruši vse za njim. Pri prečenju zahtevnejših predelov je med feratarji vsaj po dve sidri razmika. Tako se izognemo skupinskemu zdrsu (Kovačevič, 2013).
Za vodenje sistema na jekleni vrvi poznamo dva načina: vodenje z roko pred seboj in ˝peljati psička na sprehod˝. Slednji se uporablja na lažjih feratah. Ko varno in zanesljivo stojimo, velja načelo treh opornih točk, prepenjamo v višini oči in si tako spočijemo roke. Pri vertikali ali previsu si delo olajšamo s kratko popkovino (Železnik, b.d.).
Najšibkejši člen opreme so vponke. Pri zdrsu ali padcu vponki z veliko silo treščita ob skalo in sidro. Nosilnost vponke se v točki stika bistveno zmanjša. Če se varujemo pravilno, nam samovarovalni komplet ublaži padec. Padec pa je kljub temu lahko dolg in boleč. Pri zdrsih v steni prihaja do zelo velikih obremenitev varoval v steni, obremenitve samega sebe in varovalne
