Vpogled v MULTIKULTURALIZEM V KONTEKSTU MIGRACIJ

(1)

MIGRACIJ

Mirjam Milharčič Hladnik

Strokovni članek UDK 316.73:314.15

Izvleček

Multikulturalizem je nov teoretični in politični koncept, ki se je pojavil pred trideseti- mi leti in okrog katerega se vrtijo sodobne razprave o medkulturnem dialogu, usmeri- tvi družb in o migracijah. Prispevek poudarja, da so migracije stare toliko kot človeštvo in da so bile vedno temelj socialnega reda ter medkulturnih odnosov. Odnosi so lahko dialoški ali konfliktni, kar prispevek ilustrira s primeri. Z njimi pojasni kontroverznost koncepta multikulturalizem v družbeni in politični perspektivi. Vse sodobne države in družbe se morajo ukvarjati s fenomenom multikulturalizma, tudi če ga zanikajo.

Gre namreč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine, da se upo- števajo njihov način življenja in potrebe. Sem spadajo vsi, ki imajo svoj življenjski način in identiteto drugačno od predvidene ali vsiljene, »nacionalne«.

Ključne besede: multikulturalizem, migracije, medkulturno sporazumevanje

Professional article UDC 316.73:314.15

Abstract

Multiculturalism is a new theoretical and political concept which emerged thirty years ago and which has been in the focus of modern discussions about intercultural dialogue, societies and migrations. The article stresses that migrations are as old as the human race so they have been the basis of social order and intercultural relations.

Some examples of relations based either on conflicts or on a dialogue are given. Thus, the controversy of multiculturality in social and political perspective is explained. All modern countries have to be concerned with the phenomenon of multiculturalism although they deny its existence. It is necessary to consider the way of life and the needs of people who are different from the majority of the society. Those people have their own way of life and identity which is different from the “national” one.

Keywords: multiculturality, migrations, multicultural communication

MILHARČIČ HLADNIK, Mirjam. Multiculturality in the context of migrations.

(2)

1 Migracije in migracijski trendi

V državah Evropske Unije ali evropske trdnjave, kot jo je v tem kontekstu pravil- neje imenovati, živi približno 14 milijonov »Ne-Evropejcev«, ilegalcev ali državljanov drugega razreda, ki so migranti iz različnih koncev sveta: iz Eritreje, Somalije, Šri Lanke, Filipinov, Latinske Amerike, Alžirije, Maroka, Tunizije, pa tudi iz držav nekdanje Vzhodne Evrope, držav bivše Jugoslavije in Albanije. Seveda so bile migracije v evropskem prostoru prisotne skozi vso zgodovino in so pred- stavljale element družbenega razvoja, brez katerega si Evrope, kot jo poznamo danes, sploh ne moremo prestavljati. Veliko število priseljencev je v Evropi vzne- mirljiva novost zato, ker pomeni zgodovinsko preobrazbo številnih družb, od Norveške in Irske na severu do Italije in Grčije na jugu – v samo nekaj desetletjih iztekajočega se 20. stoletja so se iz tradicionalno izseljenskih spremenile v tipi- čno priseljenske družbe. To velja tudi za Slovenijo.

Nove migracije so del globalizacijskih in transnacionalnih procesov, ki jih je mogoče razumeti samo ob upoštevanju nasprotujočih si procesov vključitve in izključitve. Nasprotujoči si procesi vsebujejo diskurze napetosti in konflikta.

Ideja univerzalnosti človekovih pravic in enakega obravnavanja ljudi pred za- konom je v očitnem konfliktu s prevladujočim odtegovanjem človekovih in državljanskih pravic migrantom ter z rasističnim obravnavanjem, ki so ga pogo- sto deležni. Naslednji primer so ekonomske potrebe po najcenejši delovni sili, zaradi česar so migranti zaželeni, vendar so z njimi v popolnem nasprotju politične potrebe po ideološkem utrjevanju nacionalne trdnosti in etnične homogenosti, kjer se jih obravanava kot grožnjo in nevarnost za obstoj države. Na ravni Evrop- ske Unije, pravi Floya Anthias, je očiten razkorak med deklariranim odpiranjem meja za svoboden pretok ljudi, blaga in kapitala in na drugi strani velikimi inves- ticijami v ideološko definiranje »drugih«, ki jih določa predvsem to, da niso »beli«

in niso kristjani, ter zapiranje meja pred njimi. (Anthias 2000)

Za razumevanje novih migracij so postali neuporabni tudi tradicionalni koncepti asimilacije in integracije, ker so novi migranti kot del transnacionalnih procesov vpeti v različne nacionalne prostore, prečkajo različne državne meje, njihove lojalnosti pa pripadajo mnogoterim krajem in družbam. Začetek gibanja migrantov je morda znan in statičen, cilji njihovih poti pa so postali dinamični in spremenljivi prav tako, kot so postale gibljive in spremenljive oblike njihove politične participacije, etnične identifikacije ter oblike simbolnih, socialnih in kulturnih povezanosti. Fluktuirajoči način bivanja v različnih socialnih in političnih prostorih ima velik vpliv na naše razumevanje družbenega in socialnega življenja in sproža pomembne posledice za razvoj demokracije, državljanstva in nacionalizma.

V tem kontekstu naj zaradi omejenega prostora omenim le eno značilnost sodob- nih migracijskih tokov: posebej moramo upoštevati novost, da so po letu 1980

(3)

migracije v Evropi veliko bolj ženski kot pa moški fenomen. Med 14 milijoni migrantov v Evropski Uniji je približno 6,5 milijona žensk, vendar je njihovo število zaradi nelegalnih migrantk dejansko veliko večje. Zaposlene so večino- ma kot gospodinjske pomočnice, varuške, čistilke in delavke v industriji seksa.

Nove smeri migracij in njihova feminizacija so del globalizacijskih in transnacionalnih procesov. Barbara Ehrenreich in Arlie R. Hochschild navajata o »glo- balni ženski v novi ekonomiji« naslednje podatke:

Od 1950 do 1970, na primer, so v delovni migraciji v severno Evropo prevladovali moški iz Turčije, Grčije in severne Afrike. Od takrat moške nadomeščajo ženske. Leta 1946 je bilo med Maročani in Alžirci, živečimi v Franciji, manj kot tri odstotke žensk; leta 1990 jih je bilo več kot štirideset odstotkov. V celoti je verjetno danes na svetu od stodvajsetih milijonov legalnih in nelegalnih migrantov polovica žensk. Vzorci mednarodnih migracij se regionalno razlikujejo, vendar pa migrantke iz presenetljivo številnih držav dejansko prekašajo moške v številu, včasih z velikim deležem. (Ehrenreich in Hochschild 2003: 5–6)

Če so postali migracijski tokovi v zadnjih desetletjih ženski fenomen, je pomembno razumeti, da je ta fenomen skrajno heterogen. Tako kot v primeru migrantov, so tudi pri migrantkah pomembne etnične, rasne, verske, razredne, identitetne in kulturne razlike. Ne razlikujejo pa se samo migrantke med sabo, pač pa te razlike vplivajo tudi na njihov položaj v novem okolju: ali so vstopile v državo legalno, kako so si pridobile delovno dovoljenje, so z njimi njihovi možje, kakšno izo- brazbo imajo in kateri simbolni red znotraj stigmatizacije migrantov v vladajoči ideologiji zasedajo. Zanimivo je, da je znotraj heterogenosti ženskih migracijskih valov edina skupna značilnost žensk ta, da jih ne moremo dojemati kot pasivne žrtve okoliščin, pač pa kot aktivne pri sprejemanju odločitev glede spremembe svojega in v veliki meri tudi življenja svoje družine. Pomen migracij za ženske je že davno presegel negativne pomene in čeprav še vedno obstajajo razmere, v katerih ne moremo videti pozitivnih sprememb ženskega položaja, pa lahko na drugi strani najdemo številne okoliščine, ko migrantke pridobijo moč, vpliv, pomen, avtonomijo nad svojim telesom, delom, dohodkom in predvsem svobo- do, ki si jo v svojem izvornem okolju ne bi mogle niti zamišljati.

2 Pojmi in pojavi multikulturalizma

Multikulturalizem je nov teoretični in politični pojem, ki se je pojavil pred tride- setimi leti in okrog katerega se vrtijo sodobne razprave o medkulturnem dialogu, ustroju družb, migracijah. Marina Lukšič Hacin razdeli rabo pojma multikulturalizem na tri različne primere. S tem pojmom lahko samo opisujemo real- nost, ko se v isti državi nahaja več različnih kulturnih ali/in etničnih skupin; lahko se uporablja kot teoretska kategorija za analiziranje odnosov med različnimi

(4)

kulturnimi in/ali etničnimi skupnostmi in v tretjem primeru se multikulturalizem »pojavlja znotraj političnih programov in gibanj, ki zagovarjajo spremembe obstoječih odnosov med dominantno kulturo in t. i. avtohtonimi etničnimi manj- šinami, ali na drugi strani kot princip uradne državne politike do priseljencev«

(Lukšič Hacin 2000: 109). Poudariti moram, da se vse sodobne države in družbe morajo ukvarjati s fenomenom multikulturalizma, tudi če ga zanikajo. Gre nam- reč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine. Sem spadajo vsi, ki imajo svoj življenjski način in identiteto drugačno od predvidene »nacionalne«. V prvi vrsti so to seveda etnično drugačne manjšine, pa prvobitni pre- bivalci, narodne manjšine, migranti, celo ženske ter gejevsko in lezbično usmer- jeni posamezniki. (Mesić 2004)

Vsi ti zahtevajo priznanje svojega stila življenja in vrednot, ki so drugačne od dominantnih ter zaradi tega lahko tudi diskriminirane in preganjane. V temelju gre pri multikulturalizmu, ki ga teoretiki različno interpretirajo, za eno skupno potezo: zanikanje, da obstaja samo ena možna obravnava kulturnih razlik, to je ali asimilacija ali marginalizacija. Kot pravi Milan Mesić: »Multikulturalizem torej ne zadeva samo kulture, temveč tudi odnosov moči in dominacije. Prizadeva si za ukinjanje ali vsaj slabitev mehanizmov socialnega izključevanja«. (Mesić 2006:

407) Zagovorniki multikulturalizma trdijo, da priznavanje razlik in različnosti utrjuje socialno kohezivnost in pravičnost. Nasprotniki trdijo, da multikulturalizem zagovarja kulturni relativizem in zanika pomen skupnih norm in pravil. Vsi se strinjajo, da so ključne razlike, o katerih govori multikulturna kontroverza, etnične razlike in oboji imajo povsem očitno prav.

Naj omenim poseben primer multikulturalizma in medkulturnega dialoga v pove- zavi z migracijami. Švedska je edina evropska država, ki je načelo multikulturalizma vnesla v ustavo in vgradila v politični in socialni sistem. Leta 1975 so sprejeli odločitev, da so multikulturna družba, da priseljeni ljudje niso gastarbajterji, začasno uvoženi pari delovnih rok, pač pa ljudje, ki imajo družine, otroke, živ- ljenjske načrte in so si na Švedskem ustvarili svoj dom. Multikulturalizem, ki je temelj švedske ustave in družbe, temelji na treh načelih: enakosti življenjskega standarda, svobodi izbire glede tega, kako močno si želi biti migrant integriran v švedsko družbo, in partnerstvu. Enakost življenjskega standarda pomeni pravico do zaposlovanja, izobraževanja, stanovanja in socialnih oblik pomoči. Pravice obsegajo tudi volilno pravico za tujce, zastonj prevajalce, kjerkoli jih potrebuje- jo, brezplačne tečaje švedskega jezika. V šole je bilo uvedeno brezplačno poučevanje maternega jezika otrok, ki šole obiskujejo, društvenemu organizira- nju in delovanju priseljencev pa je bila dana velika finančna pomoč in politična vzpodbuda. Posebej pomemben in premisleka vreden je poseben tip državljanstva, ki ga je s temi ukrepi uvedla švedska politika. Kot pravi Marina Lukšič Hacin, se je pojavil

multikulturalen tip državljanstva, pri katerem je pretrgana povezava med narodom kot specifično obliko etnije in državljanstvom kot političnim statusom v odnosu med

(5)

posameznikom in državo. Nacija je opredeljena kot politična skupnost, ki temelji na us- tavi, zakonih in državljanstvu. Priseljence sprejmejo v skupnost pod pogojem, da spoštu- jejo politična pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno drugačnost in jim dovolijo združevanje in organiziranje po etničnem ključu. (Lukšič Hacin 1999: 231)

Bistven element tega sistema je seveda prag tolerantnosti, ki je postavljen tam, kjer se začne pravno politična ureditev, predpisana s strani države. In tam je postavljen za vse enako. Paradoks multikulturalizma je s tem razrešen, čeprav ostajajo elementi rasizma in ksenofobije, ki jih mora vsaka družba vsakodnevno premagovati.

3 Multikulturalizem na primeru Združenih držav Amerike

Povsem drugačno razumevanje multikulturalizma bom prikazala na primeru Združenih držav Amerike. O njem sem veliko študirala in pisala, ko sem se uk- varjala s področjem pravičnosti v izobraževanju (Milharčič Hladnik 2003) potem pa sem ga tudi izkusila, saj sem v New Yorku preživela štiri leta in pol. V osnovni šoli, kamor je hodila hčerka, je na steni ob vhodu visel velik zemljevid sveta, na katerem so bile označene države, iz katerih so bili učenci te šole ali njihovi starši. Ob imenu države je bila narisana zastava, zemljevid pa je krasil velik napis »Wellcome«, dobrodošli. Seveda je bila pot do takšnega razumevanja različnosti kot dobrodošle obogatitve ameriške družbe dolga in težka. V Združenih državah Amerike ni nikoli obstajala posebna skrb države za ohranjanje etnične in kulturne identitete priseljencev tako kot na Švedskem. Od naselitve prvih priseljencev dalje je bila to skrb posamičnih etničnih skupnosti, ki so si versko, šolsko, kulturno, zabavno, solidarnostno in organizacijsko življenje v svojih skupnostih urejala po svoje in s svojimi sredstvi. V krajih, kjer so se naselili Slovenci, lahko občudujemo velike in razkošne cerkve, narodne domove, kulturne centre in druge institucije. Ko sem obiskovala slovenske etnične skupnosti v Pittsburghu, Clevelandu, Jolietu, La Salleu, se nisem mogla nikoli načuditi velikopoteznosti, ki so jo ljudje v težkih ekonomskih pogojih preživetja, pa tudi znani po skromnosti in varčnosti pri tem pokazali. Slovenske šole ali šole slo- venskega jezika so od začetkov spadale v sam center življenja slovenskih skupnosti in so se ponekod ohranile do danes.

»Ponosen sem, da sem Poljak« je nalepka in napis, ki jo je v okolišu Greenpoint v Brooklynu, kjer sem živela, najpogosteje videti. Greenpoint je četrt s prevladu- jočim poljskim prebivalstvom, ki se v obljubljeno deželo ni priseljevalo samo pred letom 1945 in takoj po njem, pač pa trajen dotok traja še vedno. V njej živijo

(6)

in Mehike do Kazahstana, Indije in Kitajske ter Slovenije. V senci velikih ka- toliških cerkva imajo svoje molilnice, trgovine pa so zaprte glede na raznolike verske potrebe njihovih lastnikov, ali ob nedeljah dopoldne ali petkih popoldne, ali nikoli. Pomeni tudi, da na ulicah vlada mirno vzdušje med ljudmi, ki so ne- dvomno kulturno in etnično zelo različni, a v svojem prizadevanju po dobrem življenju povsem enaki. Spremembo, do katere je ameriško družbo pripeljala uvedba multikulturalizma kot politične doktrine in ideologije, mi je nazorno opisala učiteljica angleškega jezika, ki uči v osnovni šoli te četrti, Elizabeth Cza- stkiewicz:

V Ameriko sem prišla leta 1964, ko sem imela osem let. Na Poljskem sem bila odlična učenka, tu v Greenpointu pa popolna izobčenka. Nisem znala angleščine, zato so me kli- cali stupid, in to je bila tudi prva angleška beseda, ki sem se jo naučila. Sedeti sem morala v zadnji klopi in to je bilo zelo ponižujoče. Nihče ni govoril z mano, ali so me žalili ali so hodili mimo mene, kot da me ni. Moja samozavest je bila nična in to so še po štiridesetih letih najbolj boleči spomini. Prišli smo februarja in tisto šolsko leto je bilo popolnoma izgubljeno. Hodila sem v katoliško šolo in naslednje šolsko leto se je vse spremenilo, kajti ena učiteljica, nuna, je videla, v kakšni stiski sem, in je začela zame skrbeti, me učiti an- gleščino, mi vzpodbujati samozavest in mi pomagati. Danes delam kot učiteljica angleščine kot drugega jezika v šoli v istem okolišu in razlika je popolna. Otrok, ki pride iz druge dežele in zna slabo ali pa sploh ne zna jezika, je obravnavan popolnoma drugače. Najprej gre za to, da je dejstvo, da je prišel od drugod, sprejeto kot samoumevno in neproble- matično ter da se razume, kako pomembna je njegova kultura in da je nanjo lahko pono- sen. Naslednja stopnja je učenje angleškega jezika oziroma informiranje o deželi, kamor je prišel, o Ameriki, navadah, kulturi, praznikih. In zadnja stopnja so primerjave z navada- mi, prazniki, s kulturo v deželi, od koder je prišel. To so teme, o katerih govorimo, ko se učimo angleščino. Da se zavedamo vseh različnih kultur, praznikov, dežel, navad in se o njih pogovarjamo. Otroci namreč dobijo dodatne ure učenja angleščine vsak dan šole, dokler je ne obvladajo. Z mlajšimi otroki je lažje delati, ker prej začno govoriti in so bolj sproščeni. Starejši kot so otroci, težje je prebiti njihove zavore, sram, zadrego, saj so v obdobju odraščanja, ko postane komunikacija med učenci in učitelji nasploh težja. Ven- dar lahko bolj občutljive otroke hitro odkrijem in se jim približam, ker sem zaradi svoje izkušnje za njihove težave bolj dovzetna.

Odločitev Vrhovnega sodišča leta 1974, s katero je šolam v San Franciscu naložilo posebno skrb za otroke kitajskega porekla, ki ne znajo angleško, je prvič v zgo- dovini utemeljila pravico otrok, ki ne znajo angleško, do enakopravnega in ka- kovostnega izobraževanja. Na tej podlagi se je razumevanje otrokovih pravic v ameriškem izobraževalnem sistemu radikalno spremenilo, saj je etnično porek- lo otroka postalo relevantno in v začetnem obdobju navdušenih projektov mul- tikulturnega izobraževanja so se okoli njega uvajali najrazličnejši projekti in eksperimenti. Dodatne zahteve je pred šole postavljalo gibanje za oživitev et- ničnosti, ki mu pravimo nova etničnost. Izšla je iz gibanj za državljanske, črn- ske, ženske pravice v času, ko so ekonomske ideologije ali verske pripadnosti

(7)

izgubile privlačnost identifikacije in so delavci, verniki, levičarji ali desničarji (ponovno) postali predvsem Irci, Italijani, Portoričani, Poljaki ali Slovenci. In bili na to ponosni. Natančno je bistvo tega obdobja opisala Maxine Seller, ki pravi:

»Morda je bila najbolj nova stvar pri novi etničnosti novo občutenje svobode, s katero so ljudje priznavali njeno prisotnost.« (Seller 1988: 268) Seveda je bilo med razlogi, da so se Američani lahko tako ponosno in zagreto vrnili k svojim etničnim identitetam, najbolj pomembno črnsko gibanje za državljanske pravice in njihove zahteve po primernem družbenem statusu in ustreznih izobraževalnih programih na vseh ravneh. Šole so v 1970. letih začele uvajati etnične vsebine, skupnosti in cerkve so oživile učenje etničnih jezikov, na univerzah so se odprle katedre za etnične študije in etnična renesansa se je razkazovala na ulicah mest s paradami ponosa, festivali, razstavami in etničnimi predstavami.

Te družbene dinamike so povzročile tudi številne probleme. Na področju izobraževanja so bile mnoge novosti kontroverzne in so generirale konflikte in nasprotovanja. Mnogi šolski strokovnjaki so nasprotovali multikulturnemu izobraževanju in trdili, da mora javna šola izobraževati in vzgajati v duhu vlada- joče kulture, etnične vsebine pa spadajo v zasebne etnične šole. Kljub temu so velike spremembe v 1970. letih z uvajanjem doktrine multikulturalizma v šole povzročile, da je postal materni jezik, ki ni bil angleščina, posebej vrednoten in upoštevan kot nosilec kulture in identitete. Raznovrstne in raznolike kulturne in etnične identitete pa so bile priznane kot obogatitev ameriške družbe in vir njenega ponosa.

4 Zaključek

Pričujoče besedilo bom zaključila z drobcem iz življenjske zgodbe slovenske izseljenke. Z njim želim kot v ogledalu ujeti odsev želja, spominov in emocij priseljencev, ki živijo pri nas. Pripoved sem posnela v okviru raziskave o pomenu izseljenk in njihovih potomk pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine in identitete v slovenskih izseljenskih skupnostih v Združenih državah Amerike (Milharčič Hladnik 2004). Moja sogovornica iz Clevelanda, ki opisuje svoje težke življenjske preizkušnje med nalezljivim smehom, bi po shematični delitvi spadala v povojni izseljenski val političnih beguncev. Vendar je v Cleveland prispela leta 1956 samo zato, ker jo je povabil stric. Prišla je iz radovednosti in mladostne prešernosti in kot pravi sama, so vsi skupaj doma mislili, da gre na nekakšen izlet. Potem pa se je poročila s slovenskim fantom, ki je v Cleveland prišel leta 1949 in je bil, po njenih besedah, »domobranc«, a to dejstvo njenega življenja ni v ničemer zaznamovalo. Zaznamovalo ga je dejstvo, da je imela v petih letih štiri otroke; da je skrbela za dom in za to, da so otroci jedli samo naravno, doma priprav- ljeno hrano; da je mož pridno delal in so štirje sinovi hodili v slovenske šole, na

(8)

slovenske prireditve, koncerte. Dokler ni mož začel bolehati in je kmalu ne- ozdravljivo bolan obležal v njeni domači oskrbi za dolga leta, otroci pa so nehali hoditi na prireditve in v slovensko šolo, ker vsega sama ni zmogla. Že spet bi lahko predvidevali, da so zaradi tega, ker so živeli v slovenski družini, nekaj časa hodili v slovenske šole in se udeleževali slovenskih prireditev, ker so doma živeli v tradicionalnem slovenskem okolju glede hrane, praznovanj in ker so starši z njimi govorili slovensko, bili tudi sami aktivni govorci slovenščine. Pa niso.

Slovensko razumejo, govoriti pa ne znajo več. So pa kljub temu, ponosno pravi sogovornica, zavedni Slovenci:

So bili že vsi štirje v Sloveniji, in vsi rečejo, gremo domov. Tako kot jaz, ko rečem, grem domov, ko grem v Slovenijo. In tudi nevesta, en sin je že poročen, je bila že v Sloveniji. Tisto leto, ko je bil papež v Sloveniji, sem ravno nehala delati in so mi dali šest tisoč dolarjev odpravnine in dobila sem ven tako samo štiri tisoč, drugo so pobrali davki. In sem si mislila, da bi šla jaz. Ampak jaz ne bom imela več dolgo teh spominov, sem si rekla, naj grejo fantje, oni imajo še celo življenje pred sabo. In pa še ta mlada.« Dva sina nista mogla iti, nadaljuje zgodbo pripove- dovalka, »drugi pa so šli in so se imeli zelo lepo. In ta moja nevesta, ki je rojena Američanka, in sem si mislila, kaj si bo pa ta mislila o teh revnih Slovencih ... Ko smo jih šli iskat na letališče, je ponavljala, ‘nikoli več, nikoli več’, in sem si mislila, na, pa je šlo dva tisoč dolarjev v nič. Potem pa je rekla, da se bo šla takoj učit slovenščino in da ne bo šla nikoli več, ne da bi znala jezik. Je tako ponosna, je bila tako vesela tam, tako zadovoljna in navdušena. In je rekla: ‘Ko smo se peljali nazaj z avtobusom iz Italije in sem gledala skozi okno, sem rekla, Zdaj pa smo v Sloveniji’. In sem jo vprašala, ja, kako si pa vedela. ‘Ja’, je rekla, ‘ko pa je bilo vse na svetu tako lepo’.

Literatura

1. Anthias, Floya (2000). Methaphors of Home: Gendering New Migrations to southern Europe. V: Gender and Migration in Southern Europe, Women on the Move (str. 15–48). Oxford, New York: Berg.

2. Ehrenreich, Barbara, & Hochschield, Arlie Russel (2003). Introduction. V:

Global Woman, Nannies, Maids, and Sex Workers in the New Economy (str. 1–14).

New York: Metropolitan Books.

3. Lukšič Hacin, Marina (1999). Multikulturalizem in migracije. Ljubljana: Založba ZRC.

4. Mesić, Milan (2006). Multikulturalizam. Društveni i teorijski izazovi. Zagreb:

Školska knjiga.

(9)

5. Mesić, Milan (2004). Perspectives of Multiculturalism: Western & Transitional Countries. Zagreb: FF Press, Croatian Commission for UNESCO.

6. Milharčič Hladnik, Mirjam (2003). Bogastvo konceptualizacij in analiz šolske pravičnosti. V: Uspešnost in pravičnost v šoli (str. 49–60). Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

7. Milharčič Hladnik, Mirjam (2004). Ohranjanje etnične identitete in tradicije med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci v Združenih državah Amerike. Dve domovini/Two Homelands, 19, 121–138.

8. Schwartz Seller, Maxine (1988). To Seek America, A History of Ethnic Life in the United States of America. Englewood: Jerome S. Ozer.

Dr. Mirjam Milharčič Hladnik je zaposlena na Inštitutu za izseljenstvo in mi- gracije, ZRC SAZU.

Naslov: Novi trg 2, 1000 Ljubljana