ODDELEK ZA AGRONOMIJO
Erika ZUPAN
OCENA PRESKRBE TAL IN IZBRANIH KULTURNIH RASTLIN Z ŽVEPLOM
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij
Ljubljana, 2009
Ljubljana, 2009 Erika ZUPAN
OCENA PRESKRBE TAL IN IZBRANIH KULTURNIH RASTLIN Z ŽVEPLOM
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij
EVALUATION OF SULFUR SUPPLY IN SELECTED SOIL AND CROPS
GRADUATION THESIS University studies
Diplomsko delo je zaključek Univerzitetnega študija agronomije. Opravljeno je bilo na Centru za pedologijo in varstvo okolja, Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Potekalo je v pedološkem laboratoriju, na laboratorijskem polju imenovane organizacije, na Pijavi gorici (dve lokacij) in v Moškanjcih.
Študijska komisija Oddelka za agronomijo je za mentorja diplomske naloge imenovala prof. dr. Franca Lobnika, za somentorja pa doc. dr. Roka Miheliča.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Franc BATIČ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: prof. dr. Franc LOBNIK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: doc. dr. Rok MIHELIČ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: prof. dr. Dominik VODNIK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo
Datum zagovora:
Naloga je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Podpisana se strinjam z objavo svojega diplomskega dela v polnem tekstu na spletni strani Digitalne knjižnice Biotehniške fakultete. Izjavljam, da je delo, ki smo ga oddala v elektronski obliki, identično tiskani verziji.
Erika Zupan
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Dn
DK UDK 631.416:631.811.7(043.2)
KG tla/rastlina/žveplo/prehrana rastlin/sulfat KK AGRIS P33/F04
AV ZUPAN, Erika
SA LOBNIK, Franc (mentor)/MIHELIČ, Rok (somentor) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo LI 2009
IN OCENA PRESKRBE TAL IN IZBRANIH KULTURNIH RASTLIN Z ŽVEPLOM TD Diplomsko delo (univerzitetni študij)
OP XIII, 42 str., 9 pregl., 23 sl., 28 pril., 31 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Po razpoložljivih podatkih ARSO pade s padavinami v nekaterih mestih po Sloveniji med 4 kg in 11 kg S/ha na leto. Prispevek s padavinami morda ne zadošča potrebam kulturnih rastlin, ki so med 20 kg S/ha in 60 kg S/ha. Da bi ugotovili, ali v poljedelski pridelavi v Sloveniji primanjkuje žvepla, smo na dveh večletnih in dveh enoletnih poljskih poskusih ugotavljali razlike v vsebnosti mineralnega žvepla v tleh (Smin) in v vsebnosti skupnega S v rastlinah, glede na različno prakso gnojenja in različna načina obdelave tal (sonaravna in konvencionalna obdelava). Poskusi se nahajajo na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani, na dveh različnih lokacijah v Pijavi Gorici in na polju v Moškanjcih.
Poskusi so na poljih potekali leta 2006. Tla na laboratorijskem polju BF so srednje globoka, težke meljasto-glinaste-ilovnate (MGI) do meljasto-glinaste (MG) teksture. V Moškanjcih so distrično rjava tla in imajo ilovnato strukturo. Eden od poskusov na Pijavi Gorici je bil postavljen na globokih, mineraliziranih šotnih tleh Ljubljanskega barja, drugi na oglejenih evtričnih mineralnih tleh. Poskusni polji na BF in v Moškanjcih sta razdeljeni na sonaravno (neorana) in konvencionalno (orana) obdelano površino. Na BF smo imeli bločno zasnovo s štirimi variantami gnojenja (NPK, NPK+KOMPOST, KOMPOST in KONTROLA). Na Pijavi Gorici smo imeli na obeh lokacijah bločni poskus z dvema variantama gnojenja (NPK+KAN in KONTROLA). Na BF in v Moškanjcih je vsako obravnavanje zasnovano s tremi ponovitvami, v Pijavi Gorici pa s štirimi ponovitvami. Na BF smo na poskusno polje posejali belo gorjušico, na vseh ostalih lokacijah smo imeli koruzo. Analizirali smo talne vzorce, ki smo jih pobrali pred setvijo. Na BF in v Moškanjcih smo vzorce pobrali na treh globinah (0 - 10 cm, 10 - 30 cm, 30 - 60 cm), na Pijavi Gorici pa le na dveh globinah (0 – 30 cm, 30 – 60 cm). Talnim vzorcem smo določili pH, mineralne oblike dušika (NO3-N in NH4-N), skupni ogljik in dušik ter sulfat (SO42-). V rastlinskih vzorcih, ki so bili pobrani septembra in oktobra, je bilo določeno skupno žveplo. Meritve so pokazale, da z globino tal količina žvepla v tleh narašča, izjema je le poskusna lokacija na Pijavi Gorici na šotnih tleh, kjer so večje količine žvepla v zgornjem sloju tal. Statistične analize so pokazale, da povezave med žveplom v tleh in žveplom v nadzemnih rastlinskih delih ni. Prav tako ni povezave med količino pridelka in količino žvepla v zelinju. Povezava med količino pridelka in količino žvepla v zrnju koruze je negativna.
KEY WORDS DOCUMENTATION DN Dn
DC UDC 631.416:631.811.7(043.2)
CX soil/plant/sulphur/plant nutrition/sulphate CC AGRIS P33/F04
AU ZUPAN, Erika
AA LOBNIK, Franc (supervisor)/MIHELIČ, Rok (co-supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Agronomy PY 2009
TI EVALUATION OF SULFUR SUPPLY IN SELECTED SOIL AND CROPS DT Graduation Thesis (University studies)
NO XIII, 42 p., 9 tab., 23 fig., 28 ann., 31 fef.
LA sl AL sl/en
AB According to the ARSO data, the wet deposit of sulfur in Slovenia is somewhere between 4 kg S/ha and 11 kg S/ha per year. The input of S by precipitation may not be sufficient to meet the needs of crops, which are between 20 kg S/ha and 60 kg S/ha.To determine whether there is a lack of sulfur in the agricultural production in Slovenia, we analysed, in two multiyear, and two one-year field experiments, differences in the sulfur content in the soil (Smin) and in the plant, in relation to the different fertilization practices and different ways of soil treatment (conservational and conventional treatment). The experiments are located on the laboratory field of the Biotechnical Faculty in Ljubljana, two different locations in Pijavi Gorica and on the field in Moškanjci. Experiments were conducted on fields in 2006. The soil of the laboratory field BF is medium-deep, of heavy silty-clay-loam to silty-clay texture. In Moškanjci the soil is district brown soil, and has a loamy texture. In Pijava Gorica the experiment was set at two locations, on two soil types. One of the experiments took place on the deep, mineralized peat soil of Ljubljansko barje, the other on gleyic eutric mineral soil. Both experiments, on the BF and Moškanjci were divided into conservational (non-ploughed) and conventional (ploughed) cultivated area. On the BF, we had block experiment, with four types of fertilisation (NPK, NPK+COMPOST, COMPOST and CONTROL). In Pijava Gorica we had at both locations block experiment with two types of fertilisation (NPK + KAN and CONTROL). On BF and Moškanjcih each treatment was designed with three repetitions, in Pijava Gorica, with four repetitions. On the experimental field on BF white mustard was grown and at all other locations maize was cultivated. We analysed soil samples, which were collected in April. On the BF and Moškanjcih, the samples were collected at three depths (0cm-10cm, 10cm-30cm, 30cm- 60cm), in Pijava Gorica only at two depths (0cm-30cm, 30cm-60cm). In soil samples, we determine the pH, mineral forms of nitrogen (nitrate (NO3-N) and amonium (NH4-N)), total carbon and nitrogen, and sulfate (SO42-). Total sulphur was measured also in plant samples, which were collected in September and October. Measurements have showed that with depth of the soil, the amount of sulfur in the soil increased, except on the field in Pijava Gorica on peat soil, where there were higher amounts of sulfur in upper soil layer (0cm to 30cm). There was no significant relationship between the sulfur in the soil and sulfur in the plant parts. There was also no connection between the amount of the crop and the amount of sulfur in green parts of the plant. Between the amount of the crop and the amount of sulfur in the grain of maize a negative relationship was detected.
KAZALO VSEBINE
str.
Ključna dokumentacijska informacija (KDI) III
Key Worda Documentation (KWD) IV
Kazalo vsebine V
Kazalo preglednic VIII
Kazalo slik IX
Kazalo prilog XI
Okrajšave in simboli XIII
1 UVOD 1
1.1 NAMEN IN HIPOTEZA 1
2 PREGLED OBJAV 2
2.1 ŽVEPLO 2
2.2 OBLIKE IN RAZPOREDITEV ŽVEPLA V TLEH 2
2.3 VIRI ŽVEPLA 2
2.3.1 Kamnine 2
2.3.2 Depozit iz atmosfere 3
2.3.3 Organska in mineralna gnojila 3
2.3.4 Fitofarmacevtska sredstva 4
2.4 VIRI EMISIJ ŽVEPLOVEGA DIOKSIDA LETA 2006 V SLOVENIJI 4
2.5 IZGUBE ŽVEPLA IZ TAL IN POMANJKANJE ŽVEPLA V
RASTLINI 5
2.6 ODVZEM ŽVEPLA S PRIDELKI 5
2.7 RAZMERJE C:N:S 6
2.8 VPLIV ŽVEPLA NA KAKOVOST RASTLIN 7
2.9 GNOJENJE Z ŽVEPLOM 8
3 MATERIAL IN METODE 9
3.1 LOKACIJA POSKUSOV 9
3.2 TALNE RAZMERE 9
3.3 KLIMATSKE RAZMERE 9
3.3.1 Klimatske značilnosti leta 2006 9
3.3.1.1 Temperatura 9
3.3.1.2 Padavine 10
3.3.1.3 Trajanje sončnega obsevanja 10
3.4 POSTAVITEV POSKUSOV 10
3.5 DELO NA TERENU 14
3.5.1 Vzorčenje tal 14
3.5.2 Osnovno gnojenje 15
3.5.3 Osnovna obdelava tal 16
3.5.4 Setev koruze 16
3.5.5 Dognojevanje 16
3.5.6 Setev bele gorjušice 17
3.5.7 Pobiranje rastlinskih vzorcev 17
3.6 LABORATORIJSKO DELO 17
3.6.1 Določitev sulfata (SO42-) v talnih vzorcih, z UV/VIS spektrometrom,
Perkin-Elmer, Lambda 2 17
3.6.1.1 Princip 17
3.6.1.2 Postopek 17
3.6.2 Določitev pH v talnih vzorcih, s pH-metrom, WTW, pH 538 19
3.6.2.1 Princip 19
3.6.2.2 Postopek 19
3.6.3 Določitev mineralnih oblik dušika, nitrata (NO3-N) in amonija (NH4- N), v talnih vzorcih, s hitrimi testi, ELLE, Merck-Rqflex 20
3.6.3.1 Princip 20
3.6.3.2 Postopek 20
3.6.4 Določitev skupnega ogljika in skupnega dušika v talnih vzorcih, z
Vario MAX CN 21
3.6.4.1 Princip 21
3.6.4.2 Postopek 21
3.6.5 Določitev žvepla v rastlinskih vzorcih 21
3.6.6 Določitev sulfata (SO42-) v padavinah 21
3.7 STATISTIČNE METODE 22
4 REZULTATI 23
4.1 PRIDELKI 23
4.2 KOLIČINA ŽVEPLA V TLEH V RAZLIČNIH GLOBINAH 25
4.3 ODVISNOST KONCENTRACIJE ŽVEPLA V NADZEMNIH DELIH
RASTLIN OD KOLIČINE ŽVEPLA V TLEH 27
4.4 ODVISNOST KONCENTRACIJE ŽVEPLA V NADZEMNIH DELIH
RASTLINE OD KOLIČINE PRIDELKA 27
4.5 PREHRANJENOST RASTLIN Ž ŽVEPLOM 28
4.6 ODVZEM ŽVEPLA S PRIDELKOM 29
4.7 KOLIČINA ŽVEPLA V PADAVINAH V SLOVENIJI 30
5 RAZPRAVA IN SKLEPI 34
5.1 RAZPRAVA 34
5.1.1 Pridelki 34
5.1.2 Količina žvepla v tleh 34
5.1.3 Količina žvepla v rastlini 35
5.1.4 Odvzem žvepla s pridelkom 35
5.1.5 Odvisnost koncentracije žvepla v nadzemnih delih rastline od
količine žvepla v tleh 36
5.1.6 Odvisnost koncentracije žvepla v nadzemnih delih rastline od
količine pridelka 36
5.1.7 Količine žvepla v padavinah v Sloveniji 36
5.2 SKLEPI 37
6 POVZETEK 38
7 VIRI 40
ZAHVALA PRILOGE
KAZALO PREGLEDNIC
str.
Preglednica 1: Potrebe določenih rastlin po žveplu (kg S/ha) (1Leskošek in Mihelič, 2002; 2Die Nmin/Smin-Analyse, 2009; 3Koch in sod., 2000; 4 Roschke, 2000).
6
Preglednica 2: Vsebnosti žvepla v rastlinah (%SS) pri primerni preskrbljenosti (1Koch in sod., 2000; 2Stewart in sod.,1983). 7 Preglednica 3: Priporočena gnojilna količina (kg S/ha) in čas gnojenja glede na
razvojno fazo rastlin (Koch in sod., 2000).
8 Preglednica 4: Osnovno gnojenje na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete. 15 Preglednica 5: Osnovno gnojenje na obeh lokacijah v Pijavi Gorici. 15
Preglednica 6: Osnovno gnojenje v Moškanjcih. 16
Preglednica 7: Dognojevanje na na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete. 16 Preglednica 8: Količine standardnih raztopin, s koncentracijo sulfata (mg SO42-/l). 18 Preglednica 9: Količine žvepla (%SS) v rastlinskih delih bele gorjušice in koruze
na laboratorijskem polju BF, na obeh poskusnih lokacijah na Pijavi Gorici in na poskusnem polju v Moškanjcih.
28
KAZALO SLIK
str.
Slika 1: Zasnova poskusa na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete, leta 2006.
11 Slika 2: Zasnova poskusa v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na šotnih tleh, leta
2006.
12 Slika 3: Zasnova poskusa v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na mineralnih tleh,
leta 2006.
13 Slika 4: Zasnova poskusa V Moškanjcih (Dravsko-Ptujsko polje), leta 2006. 14 Slika 5: Pridelek bele gorjušice (kg/ha) pri različnem gnojenju in obdelavi tal, na
laboratorijskem polju Biotehniške fakultete.
23 Slika 6: Pridelek koruze (kg/ha) na dveh različnih tipih ta, na gnojenih in
negnojenih parcelah, na Ljubljanskem barju (Pijava Gorica). 24 Slika 7: Pridelek koruze (kg/ha) pri različni obdelavi tal (konvencionalna
obdelava in sonaravna obdelava) na Dravsko-Ptujskem polju v Moškanjcih.
24
Slika 8: Povprečne vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) v tleh pri sonaravni obdelavi tal, v treh globinah, na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete.
25 Slika 9: Povprečne vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) v tleh pri konvencionalni
obdelavi tal, v treh globinah, na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete.
25
Slika 10: Povprečne vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) na šotnih in mineralnih tleh, v dveh globinah, na Ljubljanskem barju (Pijava Gorica). 26 Slika 11: Povprečne vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) v tleh pri sonaravni in
konvencionalni obdelavi tal, v treh globinah, na Dravsko-Ptujskem polju v Moškanjcih (priloga G4).
26
Slika 12: Količina žvepla (kg SO4-S /ha) v tleh do 60cm globine, v povezavi s količino žvepla (%SS) v zelinju bele gorjušice in koruze, ter v zrnju koruze (priloga H).
27
Slika 13: Pridelek (kg/ha) bele gorjušice in koruze, v povezavi s količino žvepla (%SS) v zelinju bele gorjušice in koruze, ter v zrnju koruze (priloga I).
27 Slika 14: Odvzem žvepla (kg S/ha)s pridelkom bele gorjušice, na laboratorijskem
polju Biotehniške fakultete. 29
Slika 15: Odvzem žvepla (kg S/ha) s pridelkom koruze na lokacijah na Pijavi Gorici in v Moškanjcih.
29 Slika 16: Depozit žvepla (kg SO4-S /ha) s padavinami v Ljubljani od leta 1980 do
leta 2007 (Meteorološki podatki, 2009).
30 Slika 17: Mesečni depozit žvepla (kg SO42--S/ha) s padavinami v Ljubljani leta
2006 (Meteorološki podatki, 2009).
30 Slika 18: Povprečne mesečne koncentracije žvepla (mg SO42--S/l) v padavinah, ki
so padle v Ljubljani leta 2006 (Meteorološki podatki, 2009).
30 Slika 19: Povprečni mesečni depoziti žvepla (kg SO4-S/ha) s padavinami v
Ljubljani od leta 1996 do leta 2007 (Meteorološki podatki, 2009). 31 Slika 20: Korelacija med mesečnimi depoziti žvepla (kg SO4-S/ha) s padavinami,
ter mesečnimi količinami padavin (mm) v Ljubljani od leta 1996 do leta 2007 (Meteorološki podatki, 2009).
31
Slika 21: Povprečne mesečne koncentracije žvepla (mg SO42--S/l) v padavinah, ki so padle v Ljubljani od leta 1996 do leta 2007 (Meteorološki podatki, 2009).
31
Slika 22: Korelecija med mesečnimi koncentracijami žvepla (mg SO42--S/l), ki pride v tla s padavinami, ter mesečnimi količinami padavin (mm) v Ljubljani od leta 1996 do leta 2007 (Meteorološki podatki, 2009).
31
Slika 23: Letni depozit žvepla s padavinami v obdobju 2002 in 2007 v Sloveniji
(Meteorološki podatki, 2009). 33
KAZALO PRILOG
Priloga A: Statistične analize količin pridelkov (celotna nadzemna biomasa)(kg/ha) Priloga A1: Statistične analize količin pridelkov (kg/ha) (celotna nadzemna biomasa) na
poskusni lokaciji na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Priloga A2: Statistične analize količin pridelkov (kg/ha) (celotna nadzemna biomasa) na poskusni lokaciji v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje)-šotna tla.
Priloga A3: Statistične analize količin pridelkov (kg/ha) (celotna nadzemna biomasa) na poskusni lokaciji v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje)-mineralna tla.
Priloga A4: Statistične analize količin pridelkov (kg/ha) (celotna nadzemna biomasa) na poskusni lokaciji v Moškanjcih (Dravsko-Ptujsko polje).
Priloga B: Odvisnost količine žvepla (%SS) v zrnju in zelinju koruze od količine pridelka (kg/ha), ter odvisnost količine žvepla (%SS) v zelinju in zelinju koruze od količine žvepla v tleh (kg/ha)
Priloga B1: Odvisnost količine žvepla (%SS) v zrnju koruze in količine pridelka (kg/ha).
Priloga B2: Odvisnost količine žvepla (%SS) v zelinju in količine pridelka (kg/ha).
Priloga B3: Odvisnost količine žvepla (%SS) v zelinju in količino žvepla v tleh (kg/ha).
Priloga B4: Odvisnost količine žvepla (%SS) v zrnju in količine žvepla v tleh (kg/ha).
Priloga C: Laboratorijske analize
Priloga C1: Rezultati določitve mineralnih oblik dušika (NO3-N in NH4-N), reakcije tal (pH), skupnega ogljika in skupnega dušika, ter sulfata (SO42-) v talnih vzorcih in žvepla v rastlinskih vzorcih na poskusni lokaciji na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani-konvencionalna obdelava.
Priloga C2: Rezultati določitve mineralnih oblik dušika (NO3-N in NH4-N), reakcije tal (pH), skupnega ogljika in skupnega dušika, ter sulfata (SO42-) v talnih vzorcih in žvepla v rastlinskih vzorcih na poskusni lokaciji na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani-sonaravna obdelava.
Priloga C3: Rezultati določitve mineralnih oblik dušika (NO3-N in NH4-N), reakcije tal (pH), skupnega ogljika in skupnega dušika, ter sulfata (SO42-) v talnih vzorcih in žvepla v rastlinskih vzorcih na poskusni lokaciji v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje)-šotna tla.
Priloga C4: Rezultati določitve mineralnih oblik dušika (NO3-N in NH4-N), reakcije tal (pH), skupnega ogljika in skupnega dušika, ter sulfata (SO42-) v talnih vzorcih in žvepla v rastlinskih vzorcih na poskusni lokaciji na Pijavi Gorici (Ljubljansko barje)-mineralna tla.
Priloga C5: Rezultati določitve skupnega ogljika in dušika, ter sulfata (SO42-) v talnih vzorcih in žvepla v rastlinskih vzorcih na poskusni lokaciji v Moškanjcih (Dravsko-Ptujsko polje)-konvencionalna obdelava.
Priloga C6: Rezultati določitve skupnega ogljika in dušika, ter sulfata (SO42-) v talnih vzorcih in žvepla v rastlinskih vzorcih na poskusni lokaciji v Moškanjcih (Dravsko-Ptujsko polje)-sonaravna obdelava.
Priloga D: Koncentracije žvepla (mg SO4-S /l) na treh globinah (0 - 10cm, 10 -30 cm in 30 - 60cm), na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani Priloga E: Statistične analize količin žvepla (kg/ha) v tleh na poskusni lokaciji na
laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani
Priloga F: Pridelki
Priloga F1: Pridelek bele gorjušice (Sinapis alba) v kg/ha pri sonaravni in konvencionalni obdelavi tal, ter različnem gnojenju na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete.
Priloga F2: Pridelek koruze (Zea mays) v kg/ha na gnojenih in negnojenih parcelah, na šotnih in mineralnih tleh, na Ljubljanskem barju (Pijava Gorica).
Priloga F3: Pridelek koruze (Zea mays) v kg/ha pri različni obdelavi tal (konvencionalna obdelava in sonaravna obdelava) na Dravsko-Ptujskem polju v Moškanjcih.
Priloga G: Količina žvepla v tleh v različnih globinah
Priloga G1: Vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) v tleh pri sonaravni obdelavi tal, v treh globinah, na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete.
Priloga G2: Vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) v tleh pri konvencionalni obdelavi tal, v treh globinah, na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete.
Priloga G3: Vrednosti Smin (SO42-S v kg/ha) v tleh, na šotnih in mineralnih tleh, v dveh globinah, na Ljubljanskem barju (Pijava Gorica).
Priloga G4: Vrednosti Smin (SO4-S v kg/ha) v tleh pri sonaravni in konvencionalni obdelavi tal, v treh globinah, na Dravsko-Ptujskem polju v Moškanjcih.
Priloga H: Količina žvepla (kg SO4-S /ha) v tleh v različnih globinah in količina žvepla (% SS) v zelinju bele gorjušice (Sinapis alba) in koruze (Zea mays), ter v zrnju koruze.
Priloga I: Pridelek (kg/ha) bele gorjušice (Sinapis alba) in koruze (Zea mays) in količina žvepla (S v % SS) v zelinju bele gorjušice in koruze, ter v zrnju koruze.
Priloga J: Odvzem žvepla (kg S/ha)s pridelkom bele gorjušice (Sinapis alba) in koruze (Zea mays).
Priloga K: Količina žvepla v padavinah v Sloveniji
Priloga K1: Depozit žvepla (kg SO4-S/ha) s padavinami v Ljubljani od leta 1980 do leta 2007 (Meteorološki podatki, 2009).
Priloga K2: Mesečni depozit žvepla (kg SO42--S/ha) s padavinami v Ljubljani leta 2006 (Meteorološki podatki, 2009).
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
sod. sodelavci
str. stran
npr. na primer
sp. species (vrsta)
ipd. in podobno
oz. oziroma
itd. in tako dalje
ha hektar
kg kilogram
°C stopinj Celzija
pH reakcija tal - stopnja kislosti ali alkalnosti tal
cm centimeter
m meter
m2 kvadratni meter
BF Biotehniška fakulteta
l liter
ml mililiter
mg miligram
nm nanometer
µl mikroliter
µg mikrogram
m3 kubičen meter
S žveplo
N dušik
P fosfor
K kalij
SIST Slovenski inštitut za standardizacijo
ISO Mednarodna organizacija za standardizacijo (International Organization for Standardization)
Nmin mineralne oblike dušika
Smin mineralne oblike žvepla
TMN talni minerali dušik
NO3-N nitratni dušik
NH4-N amonijski dušik
SO2 žveplov dioksid
SO42- sulfatni ion
SO4-S sulfatno žveplo
H2S vodikov sulfid
SS suha snov
ARSO Agencija Republike Slovenije za Okolje
KON konvencionalna obdelava tal
SON sonaravna obdelava tal
M molarno
BaCl2 .2H2O barijev klorid
CaCl2.2H2O kalcijev klorid
HCl klorovodikova kislina
Na2SO4 natrijev sulfat
H2O2 vodikov peroksid
P2O5 fosforjev pentoksid
K2O kalijev oksid
KOH kalijev hidroksid
VDLUFA Verband Deutscher Landwirtschaftlicher Untersuchungs-und Forschungsanstalten
LUFA Landwirtschaftliche Untersuchungs und Forschungsanstalt des Landes Sachsen-Anhalt
1 UVOD
V zadnjih letih se je močno zmanjšal depozit žvepla iz atmosfere. Zbrani podatki kažejo, da v večini Slovenije dobimo s padavinami le še okrog 10 kg S/ha letno, kar je manj, kot ga z velikimi pridelki iz tal odvzamejo rastline (Leskošek in Mihelič, 2002). Po letu 1980, se v nekaterih delih Evrope vedno pogosteje pojavlja pomanjkanje žvepla kot hranila v poljedelstvu in vrtnarstvu. To lahko pripišemo gnojenju z gnojili, ki ne vsebujejo žvepla ali ga vsebujejo malo, predvsem pa so na pomanjkanje S vplivale razžvepljevalne naprave na termoelektrarnah, ki so zmanjšale emisijo SO2 v zrak (Koch in sod., 2000). Zato pričakujemo, da bo redno gnojenje z žveplom, ki je esencialno rastlinsko hranilo, verjetno postalo nujno za doseganje velikih in kakovostnih pridelkov (Leskošek in Mihelič, 2002).
Meritev o žveplu v tleh in kulturnih rastlinah v Sloveniji še ne izvajamo, prav tako tudi niso vpeljane metode meritev žvepla za potrebe določanja gnojilnih odmerkov.
1.1 NAMEN IN HIPOTEZA
V diplomski nalogi želimo pridobiti podatke o količinah žvepla, ki ga dobimo s padavinami. Na štirih lokacijah v Sloveniji bomo določili vsebnost žvepla v tleh. Na treh lokacijah bomo izmerili odvzem žvepla s pridelki koruze in na eni od lokacij odvzem z belo gorjušico. Na ta način bomo dobili prvo oceno o preskrbljenosti poljščin z žveplom in oceno o morebitni potrebi po gnojenju z žveplom v bodoče.
Predpostavljamo, da je količina odvzetega žvepla s pridelki poljščin odvisna od vsebnosti mineralnega žvepla v tleh pred setvijo (Smin).
2 PREGLED OBJAV
2.1 ŽVEPLO
Žveplo (S) spada med makrohranila, kot so dušik (N), fosfor (P), kalij (K), kalcij (Ca) in magnezij (Mg) (Leskošek in Mihelič, 2002). Rastline sprejemajo žveplo skozi korenine, ponavadi kot sulfatni ion (SO42-) (Scherer, 2001), velik delež pa lahko tudi skozi liste v obliki žveplovega dioksida (SO2). Žveplo je kot plin v atmosferi v obliki SO2 in kot vodikov sulfid (H2S). V obliki H2S ga je v zraku manj kot SO2 (Čeh, 1996).
Tla vsebujejo tudi do več tisoč kg celotnega S/ha, ki pa je v večini organsko vezan in je rastlinam dostopen šele po mineralizaciji do sulfata. Sulfat v tleh ni vezan ali zelo šibko vezan, zato se spira, predvsem čez zimo (Koch in sod., 2000).
Ker se žveplo slabo veže (se izpira), z njim ne gnojimo založno, ravno tako kot ne z dušikom (Koch in sod., 2000).
2.2 OBLIKE IN RAZPOREDITEV ŽVEPLA V TLEH
Žveplo se v tleh pojavlja v organski in anorganski obliki, vendar je večina žvepla v tleh organsko vezanega (Mengel in sod., 2001). Razmerje med organskim S in anorganskim S se spreminja glede na vrsto in globino tal (Tabatabai, 1992). Količina organsko vezanega S se navadno z globino manjša in se pri globini večji od 1,5 m ne pojavlja več (Mengel in sod., 2001).
Ker je večina S v tleh organsko vezanega, pride do mobilizacije S v dostopno obliko – sulfatni ion, preko mineralizacije organske snovi. Pri temperaturi tal pod 10°C (pri nas je to približno do začetka maja) mineralizacija S ne poteka (Leskošek in Mihelič, 2002). Pri mineralizaciji organskega ogljika prihaja do sproščanja mineralnih oblik žvepla. V aerobnih razmerah je končni produkt mineralizacije žvepla nastanek sulfata. V anaerobnih razmerah je končni produkt mineralizacije H2S. (Stopar in sod., 2006).
2.3 VIRI ŽVEPLA
2.3.1 Kamnine
Primarni izvor žvepla so magmatske kamnine, ki ga vsebujejo 0,05-0,3%. S preperevanjem prehaja v sekundarni pirit, ki je bogat na tem elementu (Lobnik, 2003).
2.3.2 Depozit iz atmosfere
Žveplo pride iz zraka na rastline in v tla s trdnimi delci prašnatih usedlin (trdni depozit), rastline pa lahko sprejmejo S iz zraka tudi skozi liste (zelene dele) kot plin SO2 (žveplov dioksid) ali v vodni raztopini (padavine) kot sulfat (SO42-)-mokri depozit (Leskošek in Mihelič, 2002).
Žveplo je naravno prisotno v okolju, tudi če vanj ne posega človek. Težko je ugotoviti, koliko žvepla izhaja iz naravnih virov (kamnine, morja, oceani, gozdni požari, vulkanski izbruhi, razgradnja organske snovi, itd.), ker so ti zelo variabilni in široko razporejeni (oceani kot glavni vir) (Čeh, 1996).
Tudi antropogeni viri (uporaba fosilnih goriv, različni industrijski procesi, itd.) so široko porazdeljeni in je njihove emisije težko oceniti. Države prejemajo depozite žvepla, kot posledico emisije SO2, od svojih izvorov in od sosednjih držav. Lahko so transportirani tisoče kilometrov daleč (Čeh, 1996).
2.3.3 Organska in mineralna gnojila
Za gnojenje z žveplom imamo na razpolago veliko število gnojil. Med seboj se razlikujejo predvsem po obliki vezave (SO42-, elementarni S) in s tem tudi po hitrosti delovanja. V večini mineralnih gnojil je žveplo v obliki SO42-. Žveplo je v SO42- obliki rastlinam takoj dostopno. Žveplo v elementarni obliki rastlinam ni neposredno dostopno, ampak ga morajo thiobakterije najprej pretvoriti v SO42-, kar pa se lahko pri temperaturi tal pod 10 °C za nekaj tednov zavleče. Zato so pri akutnih pomanjkanjih priporočena gnojila z žveplom v sulfatni obliki. Gnojila z elementarno obliko žvepla zakisujejo tla (Koch in sod., 2000).
Poznamo tudi foliarno gnojenje z žveplom, ki ima prednost, da pri akutnem pomanjkanju S zelo hitro deluje. To seveda velja le za foliarna gnojila, ki vsebujejo žveplo v obliki SO42-, ne pa tudi za foliarna gnojila, ki vsebujejo žveplo v elementarni obliki. (Koch in sod., 2000).
Včasih so bila na voljo posamična gnojila s precejšnjo vsebnostjo žvepla (superfosfat, amonsulfat), ki pa jih danes praktično ne uporabljamo več, so pa na voljo kompleksna gnojila z dodanim žveplom (Taube in Gierus, 2005).
Seveda je žveplo tudi v živinskih gnojilih in drugih organskih gnojilih. Hlevski gnoj (25%
sušine) vsebuje 0,7 kg S/t, perutninski gnoj (60% sušine) vsebuje 3,2 kg S/t, ter goveja in prašičja gnojevka (10% sušine) 0,6 kg S/t (Leskošek in Mihelič, 2002).
Vsebnost S v živinskih gnojilih je podobna vsebnosti N, ki variira glede na vrsto živali, prehrano živali, načina shranjevanja in časa shranjevanja gnoja (gnojevke, gnojnice).
(Koch in sod., 2000). Izkoristljivost S iz organskih gnojil naj bi bila za polovico slabša kot iz rudninskih gnojil (Leskošek in Mihelič, 2002). Predvsem v prvem letu uporabe je izraba iz organskih gnojil majhna (pri gnojevki od 5 do 7% celotnega S). Zaloga žvepla, ki se sprosti iz organskih gnojil, ne koristi rastlinam, ki žveplo potrebujejo zgodaj ali v velikih
količinah, ker je S iz organskih gnojil rastlinam dostopen šele pri višji temperaturi tal (pri nas nekje od maja naprej). Poljščine, ki jih sejemo pozno in imajo dolgo rastno dobo (npr.
koruza, sladkorna pesa), lahko žveplo iz organskih gnojil dobro izkoristijo, slabo pa rastline, ki ga potrebujejo zgodaj spomladi (npr. žita, oljna ogrščica) (Koch in sod., 2000).
Na celotno količino žvepla v kompostu vpliva delež snovi v kompostu (biološki odpadki, zelinje), priprava, čas in način skladiščenja komposta. V kompostu je navadno od 0,2 kg S/t do 1,1 kg S/t sveže snovi, v kompostu iz ločeno zbranih bioloških odpadkov iz mest pa na ravni 1,5 kg S/t (Koch in sod., 2000).
V žetvenih ostankih je žvepla do 2,5 kg S/t sveže snovi, z izjemo oljnic in rastlin, ki jih pridelujemo zaradi pridobivanja beljakovin, ki vsebujejo žvepla do 5 kg S/t (Koch in sod., 2000).
2.3.4 Fitofarmacevtski sredstva
Končno je žveplo tudi v nekaterih fitofarmacevtskih sredstvih, vendar ta količina žvepla v novejšem času ne predstavlja omembe vrednega prispevka k oskrbi rastlin z žveplom.
Izjema so praktično le vinogradi, morda še hmeljišča in intenzivni nasadi zelenjave (npr.
kumar), kjer proti pepelasti plesni (oidiju) uporabljajo relativno velike količine žveplovih pripravkov (praviloma nekaj kg, največ do 10 kg S/ha letno) (Leskošek in Mihelič, 2002).
2.4 VIRI EMISIJ ŽVEPLOVEGA DIOKSIDA LETA 2006 V SLOVENIJI
Največja vira emisije žveplovega dioksida v Sloveniji v letu 2006 sta bila kljub odžveplovalnim napravam termoelektrarni Šoštanj (okrog 8000 ton) in Trbovlje (okrog 450 ton), ki uporabljata za gorivo domači premog. Med ostalimi mnogo manjšimi viri emisije sta bila omembe vredna še cementarna v Trbovljah in do avgusta 2006 tovarna celuloze VIPAP v Krškem, kjer je izhajal SO2 iz tehnološkega procesa (nizek vir emisije).
Konec avgusta je bila ustavljena proizvodnja celuloze v tovarni VIPAP, tako da so izmerjene koncentracije od avgusta 2006 naprej med najmanjšimi v Sloveniji. Emisija SO2
iz kotlovnic je majhna, saj za gorivo v glavnem ne uporabljajo več premoga ampak lahko kurilno olje, ki ima precej manjšo vsebnost žvepla kot premog in plin (Kakovost zraka..., 2007).
V večjih mestih, ki niso pod neposrednim vplivom emisij SO2 iz večjih virov, je pri povprečni letni onesnaženosti zraka v letu 2006 opaziti še nadaljnje rahlo manjšanje koncentracij iz zadnjih nekaj let. To manjšanje je bolj izraženo v mestih v Zasavju in je posledica začetka obratovanja odžveplovalne naprave v TE Trbovlje oktobra 2005. Zaradi istega razloga se je izboljšalo tudi stanje na višje ležečih merilnih mestih vplivnega območja TE Trbovlje. Tudi na merilnih mestih vplivnega območja TE Šoštanj se je v letu 2006 nadaljeval trend zmanjševanja koncentracij zaradi speljave dimnih plinov iz blokov 1, 2 in 3 skozi odžveplovalno napravo v termoelektrarni Šoštanj. Koncentracije SO2 na merilnem mestu v Krškem pa so v letu 2006 zaradi zaprtja obrata celuloze v tovarni VIPAP občutno padle (Kakovost zraka..., 2007).
Na vseh nižje ležečih merilnih mestih z odprtim reliefom, ki niso pod neposrednim vplivom emisij iz velikih termoenergetskih objektov in industrije, so bile koncentracije SO2 pod mejnimi vrednostmi. Povprečne letne in zimske koncentracije SO2 so bile v letu 2006 v vseh večjih mestih pod mejno vrednostjo 20 μg/m3. Nekoliko bolj onesnažena z SO2 so bila še vedno mesta v Zasavju, ker ležijo v ozkih dolinah oziroma kotlinah (Kakovost zraka..., 2007).
Koncentracije SO2 v večjih mestih so nekoliko večje podnevi kot ponoči. Na merilnem mestu v Krškem pa so bile zaradi vpliva emisije tovarne celuloze in lokalnega nočnega vetra po dolini Save navzdol največje koncentracije izmerjene ponoči in zjutraj, najmanjše pa čez dan (Kakovost zraka..., 2007).
Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje so bile povprečne letne koncentracije SO2 v Ljubljani leta 1992 51 μg/m3, leta 2006 4 μg/m3. Leta 2006 so bile povprečne letne koncentracije SO2 na merilnih postajah od 1 μg/m3 do 23 μg/m3, medtem ko so bile leta 1992 koncentracije med 17 μg/m3 in 73 μg/m3 (Kakovost zraka..., 2007).
2.5 IZGUBE ŽVEPLA IZ TAL IN POMANJKANJE ŽVEPLA V RASTLINI
Žveplo se iz tal izgublja z izpiranjem, nekaj pa tla izgubijo tudi zaradi izhlapevanja H2S skozi rastline. Žveplo se izpira iz ornice predvsem kot sulfatni ion (SO42-). Izpiranje je odvisno od količine padavin in od porabe vode (evapotranspiracija), od teksture, vsebnosti Fe- in Al- oksidov in pH vrednosti tal, seveda pa tudi od količine S, ki pride v tla. V izrecno kislih tleh (pH<4,5-5,5) so sulfati močno vezani na tla in je izpiranje manjše.
(Leskošek in Mihelič, 2002). Kakor za nitrate tako velja tudi za sulfate, da se v večini evropskih držav večinoma izpirajo le pozimi oz. zunaj rastne dobe, pri nas pa se, vsaj po dosedanjih raziskavah, velik del nitratov in sulfatov zaradi preobilja padavin (morda z izjemo SV Slovenije) izpere med rastno dobo (Leskošek in Mihelič, 2002).
Žveplo se iz korenin po rastlini giblje akropetalno, naprej v smeri proti starim delom rastline. Šele ko je potreba po S v teh delih zadovoljena, se SO42- translocira v mlade liste in meristem. Pomanjkanje S (bledica listov) se zato, v nasprotju s pomanjkanjem N, najprej pojavi na mladih listih. Sprejeti S se hitro vgradi v organske spojine. V anorganski obliki ostaja v tkivih le, če ga je v izobilju. Prisotnost anorganskih oblik S v rastlinah je zato dokaz o zadostni prehranjenosti z žveplom (Leskošek in Mihelič, 2002).
2.6 ODVZEM ŽVEPLA S PRIDELKI
Odvzem žvepla s pridelki je približno na ravni Mg, to je nekaj deset kg/ha. Največji odvzem in največjo občutljivost na pomanjkanje S, zato pa tudi največjo potrebo po gnojenju z žveplom imajo rastline iz družine križnic (Brassicaceae, npr. rod Brassica:
ogrščica, repice, Raphanus ipd.) (Leskošek in Mihelič, 2002).
Preglednica 1: Potrebe določenih rastlin po žveplu (kg S/ha) (1Leskošek in Mihelič, 2002; 2Die Nmin/Smin- Analyse, 2009; 3Koch in sod., 2000; 4Roschke, 2000)
Vrsta rastline Potrebe rastlin po žveplu (kg S/ha)
Oljna ogrščica 30-40 1 60 2 50-80 3
Ozimna oljna ogrščica 40-60 4
Koruza 10-15 1 25 2 20-40 4
Žito 20-40 4 25-40 3
Pšenica 10-15 1 30 2
Ozimna pšenica 30-40 2
Tritikala 30 2
Ječmen 20 2
Ozimni ječmen 30 2
Oves 20 2
Rž 30 2
Sladkorna pesa 25-40 3 30 2 20-40 4
Krompir 25 2 20-40 4
Zelje 50-80 3 20-40 4
Ostala zelenjava 20-40 4
Travinje 20-40 4 35-50 3
2.7 RAZMERJE C:N:S
Med žveplom in dušikom v rastlinah obstaja tesna povezava (Taube in Gierus, 2005).
Interakcija med S in N pri prehrani rastlin (Leskošek in Mihelič, 2002), je eden od dejavnikov, na podlagi katerega se lahko odločimo za gnojenje z žveplom (Koch in sod., 2000). Če je na voljo dovolj žvepla, rastline črpajo tudi več dušika, kar vpliva na obilnejši pridelek. Velja tudi, da stopnjevanje odmerkov dušika povečuje potrebo po večji količini žvepla (Čeh, 1997). Pridelki oljne ogrščice so se razpolovili, če so jo gnojili z N, niso pa ob enem dodali S. Povečano gnojenje z N je povečalo potrebe po S, zato je bilo pomanjkanje toliko bolj izrazito. Uravnotežena prehrana z N in S je zato odločilna za pridelek, učinkovitost izkoriščanja hranil in varovanje okolja (izpiranje, kopičenje nitratov v rastlinskem tkivu…) (Leskošek in Mihelič, 2002).
Dostopnost S je v veliki meri odvisna od vsebnosti organske snovi (OS) tal. Zato je razmerje ogljik:žveplo (C:S) v OS pomemben indikator za prehrano rastlin s S. Če je razmerje C:S v tleh pod 200, je S akumuliran v OS, imobilizacija S iz talnega okolja pa nastopi, ko je razmerje širše od 400. Zaoravanje strniščnih ostankov ali podora privede do imobilizacije S, če je vsebnost S v podoru < 1,3 % S/kg sušine oz. C:N razmerje v podorini
≥300. Vseeno pa je ta S vendarle prej oz. bolj dosegljiv za rastline kot S, vezan v humusu.
(Leskošek in Mihelič, 2002).
Razmerje C:N:S variira glede na matično osnovo, spiranje in gnojenje. Razmerje teh treh elementov v tleh naj bi bilo 130:10:1,3 in ne ožje od 90:8:1, ter ne širše od 200:12:1 (Yash in Altaf, 2003).
2.8 VPLIV ŽVEPLA NA KAKOVOST RASTLIN
Žveplo je makrohranilo, potrebno za tvorbo S-vsebujočih aminokislin (cistein, metionin), beljakovin in drugih S-substanc, ki so pomembne za življenje rastlin, kakovost pridelkov (pomemben je pri presnovi beljakovin in lipidov, fotosintezi, vpliva na delovanje redoks sistema, je sestavni gradnik vitaminov; npr. tiamina, biotina, sestavni del gorčičnega in porovega olja itd.) (Leskošek in Mihelič, 2002).
Preglednica 2: Vsebnosti žvepla v rastlinah (%SS) pri primerni preskrbljenosti (1Koch in sod., 2000; 2Stewart in sod.,1983).
Vrsta rastline Vsebnost žvepla v rastlinah (%SS) pri primerni preskrbljenosti
Ozimna oljna ogrščica >0,551
Ozimno žito >0,301
Sladkorna pesa >0,301
Travinje >0,301
Ječmen 0,192
Oves 0,242
Rž 0,122
Pšenica 0,192
Koruza (zelinje) 0,172
Koruza (zrnje) 0,122
Skupna vsebnost S v rastlinah je v območju med 0,2 do 0,5 % suhe snovi. Pomanjkanje S prizadene tvorbo beljakovin. Velike potrebe po S so značilne za rastline bogate z N kot npr. metuljnice. Sulfati vplivajo na tvorbo bakterijskih nodulov in izboljšujejo simbiotsko fiksacijo N ter s tem vsebnost beljakovin in pridelek metuljnic. Rastline, ki jim primanjkuje S, so slabo fotosintetsko aktivne, zato je prizadeta njihova rast. Na drugi strani pa prevelika vsebnost S lahko zavre tvorbo beljakovin v rastlini. Gnojenje z S vpliva predvsem na vsebnost S v nereproduktivnih organih (steblih, listih), manj pa na vsebnost S v reproduktivnih organih (zrnju oz. semenih) (Leskošek in Mihelič, 2002).
Žveplo pomembno vpliva na vsebnost olj v rastlini. Predvsem križnice in lukovke potrebujejo veliko S za velik pridelek in kakovost olj. Nadalje vpliva na metabolizem ogljikovih hidratov in, če ga je dovolj, poveča vsebnost sladkorjev (npr. v grozdju) in alkoholne stopnje v vinu. Pomemben je tudi pri tvorbi škroba. Krompir ima sorazmerno veliko S (0,3 do 0,5 %). Gnojenje krompirja z S vpliva pozitivno tudi na druge znake kakovosti (vsebnost askorbinske kisline, amino-kislin, beljakovin, boljša skladiščna obstojnost, itd.), poveča pa se tudi razmerje med gomolji in nadzemnimi poganjki (cimo) v prid pridelka gomoljev (Leskošek in Mihelič, 2002).
Žveplo posredno vpliva na povečanje izkoristka N in zmanjšuje vsebnosti nitratov v rastlinskem soku. Če namreč žvepla primanjkuje, se v rastlinskem tkivu začno kopičiti topne aminokisline brez S, ki lahko zavrejo delovanje nitrat reduktaze (Leskošek in Mihelič, 2002).
2.9 GNOJENJE Z ŽVEPLOM
Problem pri gnojenju z žveplom je v tem, da S lahko tudi negativno vpliva na kakovost.
Vsebnost S v tleh, še bolj pa gnojenje s S lahko poveča vsebnost glukozinatov v zrnju oljne ogrščice, kar poslabša okusnost take krme in lahko povzroča golšavost (goitrogeni učinek) in druge toksične učinke. Nasprotujoča si učinka, povečanje pridelka zrnja oljne ogrščice na eni strani in povečanje vsebnosti glukozinatov na drugi, je težko uskladiti, toda treba se je izogibati, da bi odmerjali več S, kot ga ogrščica potrebuje. Nasprotno pa gnojenje z S poveča kakovost zrnja (moke) pšenice. Pri sladkorni pesi lahko gnojenje s S poveča vsebnost α-amino N, kar negativno vpliva na ekstrakcijo in s tem pridelek belega sladkorja (Leskošek in Mihelič, 2002).
Preglednica 3: Priporočena gnojilna količina (kg S/ha) in čas gnojenja glede na razvojno fazo rastlin (Koch in sod., 2000).
Vrsta rastline Priporočena gnojilna
količina (kg S/ha) Čas gnojenja glede na razvojno fazo rastlin Žito 10-20 Od začetka vegetacije do faze prvega kolenca Ozimna oljna ogrščica 20-40 Začetek vegetacije
Sladkorna pesa 10-20 Od setve do faze osmih listov (razgrnjenih) Krompir 10-20 Od sajenja do osipavanja krompirja Koruza 10-20 Od setve do faze šestih listov (razgrnjenih) Travinje 20-40 Začetek vegetacije
Zelje 30-50 Ob sajenju
Ostala zelenjava 20-40 Ob setvi oz. sajenju
3 MATERIAL IN METODE
3.1 LOKACIJA POSKUSOV
Poskus je potekal na treh različnih lokacijah. Prva lokacija je bila v Ljubljani, druga na Ljubljanskem barju na Pijavi Gorici in tretja na Dravsko- Ptujskem polju v Moškanjcih.
3.2 TALNE RAZMERE
Tla na parceli Biotehniške fakultete v Ljubljani so srednje globoka, meljasto-glinasto- ilovnate (MGI) do težko meljasto-glinaste teksture (MG). Tla so psevdoglejna in meliorirana. Na globini od 0 - 30 cm vsebujejo približno 4,5% organske snovi, pH tal je 6,5.
Na Pijavi gorici je poskus potekal na dveh tipih tal. Prva so bila šotna tla nizkega barja, globoka, slabo humificirana, s pH 6,1. Drugi tip tal so oglejena, evtrična, mineralna tla, s pH 6,5.
Tla v Moškanjcih spadajo med tipična distrična rjava tla na nekarbonatnih ledenodobnih prodnatih in peščenih nasipinah rek. Tekstura je ilovnata, zaradi skeleta pa so tla zračna in dobro odcedna. Relief je raven, globina tal do BC horizonta je v povprečju 60 cm.
Organske snovi je v tleh 1,6%, pH tal je 6,7.
3.3 KLIMATSKE RAZMERE
3.3.1 Klimatske značilnosti leta 2006
Splošna klimatska značilnost leta 2006 je, da je bilo to nadpovprečno toplo, nadpovprečno osončeno in suho leto. Take razmere niso bile enake skozi celo leto, velike razlike v podnebnih razmerah so bile tako po letnih časih kot tudi pri mesečnih statistikah. Leto 2006 je bilo značilno tudi po dolgotrajni snežni odeji (Kakovost zraka..., 2007).
3.3.1.1 Temperatura
Povprečna letna temperatura je bila povsod nad dolgoletnim povprečjem. Prek 1,5 °C je bilo topleje na območju Ljubljane s širšo okolico. Zima je bila povsod hladnejša od dolgoletnega povprečja, večji del države je bil tudi spomladi hladen, poletje in jesen pa sta bila nadpovprečno topla letna časa. Pri povprečnih mesečnih temperaturah je izstopal hladen in zelo moker avgust, malo pod povprečjem pa so bile temperature tudi januarja, februarja in marca, kar je imelo za posledico dolgotrajno snežno odejo. Posebno topli so bili december, november in julij. Povprečna letna temperatura zraka v letu 2006 v Ljubljani je bila 11,4 °C, v Murski Soboti 10,2 °C (Kakovost zraka..., 2007).
3.3.1.2 Padavine
Najbolj suha je bila jesen, najbolj namočena pomlad. Povsod je bil nadpovprečno moker avgust, v osrednjem in severovzhodnem delu države tudi maj. Glede na pretekla leta, padavine v letu 2006 niso močno odstopale od dolgoletnega povprečja. Letna količina padavin v letu 2006 v Ljubljani je bila 1141 mm, v Murski Soboti 852 mm (Kakovost zraka..., 2007).
3.3.1.3 Trajanje sončnega obsevanja
Dolgoletno povprečje je bilo preseženo povsod, z izjemo slovenjgraške kotline. Največji presežek, več kot 10%, je bil značilen za območje med Celjem in Mariborom, na območju Ljubljane ter na Goriškem. Povsod je bil najmanj sončen zelo deževen avgust (Kakovost zraka..., 2007).
3.4 POSTAVITEV POSKUSOV
Na štirih bločno zasnovanih poljskih poskusih smo ugotavljali učinke različne obdelave tal (konvencionalna in sonaravna) in različne prakse gnojenja na vsebnost žvepla v tleh in v rastlinah.
Poljski poskus je bil zasnovan na štirih poskusnih lokacijah:
a. poskusna lokacija na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani b. poskusna lokacija na Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na šotnih tleh
c. poskusna lokacija na Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na mineralnih tleh d. poskusna lokacija v Moškanjcih (Dravsko - Ptujsko polje)
Na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani smo posejali belo gorjušico, na ostalih treh lokacijah smo posejali koruzo. Poskus je na vseh lokacijah potekal leta 2006.
a. LABORATORIJSKO POLJE BIOTEHNIŠKE FAKULTETE V LJUBLJANI Poskus na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani je bil zasnovan kot bločni poskus. Poskusno polje je bilo razdeljeno na sonaravno obdelan (neoran) in konvencionalno obdelan (oran) del. Znotraj posameznega dela smo obravnavali štiri variante gnojenja, ki so se trikrat ponovile. Praksa gnojenja je že od leta 2000 enaka.
Povprečna velikost posamezne parcele je 44,8 m2.
Slika 1: Zasnova poskusa na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete, leta 2006.
b. PIJAVA GORICA (LJUBLJANSKO BARJE) - šotna tla
Poskus na Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na šotnih tleh je bil zasnovan kot bločni poskus s štirimi ponovitvami. Znotraj posameznega bloka smo imeli gnojeno parcelo (NPK+KAN) in negnojeno parcelo (kontrola). Povprečna velikost posamezne parcele je 25,2 m2.
Slika 2: Zasnova poskusa v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na šotnih tleh, leta 2006.
c. PIJAVA GORICA (LJUBLJANSKO BARJE) - mineralna tla
Poskus na poskusni lokaciji na Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na mineralnih tleh je bil zasnovan kot bločni poskus s štirimi ponovitvami. Znotraj posameznega bloka smo imeli gnojeno parcelo (NPK+KAN) in negnojeno parcelo (kontrola). Povprečna velikost posamezne parcele je 25,2 m2.
Slika 3: Zasnova poskusa v Pijavi Gorici (Ljubljansko barje) na mineralnih tleh, leta 2006.
d. MOŠKANJCI (DRAVSKO-PTUJSKO POLJE)
Poskus na poskusni lokaciji v Moškanjcih na Dravsko-Ptujskem polju je bil zasnovan leta 1999, kot bločni poskus. Poskusno polje je bilo razdeljeno na sonaravno obdelan (neoran) in konvencionalno obdelan (oran) del. Povprečna velikost parcele na sonaravno obdelanem zemljišču je 800 m2, na konvencionalno obdelanem zemljišču 320 m2.
Slika 4: Zasnova poskusa V Moškanjcih (Dravsko-Ptujsko polje), leta 2006.
3.5 DELO NA TERENU
3.5.1 Vzorčenje tal
Prve vzorce smo pobrali 13. aprila 2006 na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete v Ljubljani. Ker je praksa gnojenja enaka že od leta 2000, smo vzorce že pri prvem vzorčenju pobrali na vsaki od 24 parcel posebej. Vzorce smo pobrali v treh globinah 0 - 10 cm, 10 - 30 cm in 30 - 60 cm z žlebičasto sondo. Na vsaki od 24 parcel smo za povprečni vzorec vzeli pet vzorcev vsake globine.
Na obeh poskusnih lokacijah na Pijavi Gorici smo prvič pobrali vzorce 20. aprila 2006. Tu smo vzorčili dve globini 0 - 30 cm in 30 - 60 cm. Ker sta bili obe njivi vsa leta gnojeni kot celota, smo predvidevali, da je zemljišče na posamezni njivi homogeno. Zato smo njivo na šotnih tleh razdelili na tri enake dele in znotraj teh vzeli naključno 10 vzorcev vsake globine. Njivo na glinenih tleh pa smo razdelili na štiri enake dele in znotraj teh vzeli
naključno 10 vzorcev vsake globine. Enako kot na BF smo vzorce pobirali z žlebičasto sondo.
Vzorce za poskusno lokacijo v Moškanjcih smo pobrali 15. aprila 2006, v treh globinah 0 - 10 cm, 10 - 30 cm in 30 - 60 cm, na vseh šestih parcelah.
Pobrane vzorce smo shranili v papirnate vrečke, ki smo jih predhodno označili. Vzorce smo posušili v sušilniku pri 40 °C. Vzorci so bili suhi v 24 urah, kar je še posebej pomembno za merjenje mineralnega dušika. Popolnoma suhe vzorce smo zmleli na mlinu za talne vzorce in jih presejali skozi 2 mm sito.
3.5.2 Osnovno gnojenje
Na laboratorijskem polju BF, smo 25. aprila 2006 opravili osnovno gnojenje.
Preglednica 4: Osnovno gnojenje na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete
Obravnavanja Osnovno gnojenje
NPK NPK 15-15-15
(60 kg N/ha, 60 kg P2O5/ha, 60 kg K2O/ha)
NPK+KOMPOST
NPK 15-15-15
(30 kg N/ha, 30 kg P2O5/ha, 30 kg K2O/ha) kompost
(85 kg N/ha, 32,5 kg P2O5/ha, 30 kg K2O/ha)
KOMPOST kompost
(170 kg N/ha, 56 kg P2O5/ha, 60 kg K2O/ha)
KONTROLA /
Osnovno gnojenje po posameznih parcelah smo na obeh lokacijah v Pijavi Gorici opravili 6. maja 2006.
Preglednica 5: Osnovno gnojenje na obeh lokacijah v Pijavi Gorici
Obravnavanja Osnovno gnojenje
NPK+KAN
NPK 8-24-24
(24 kg N/ha, 72 kg P2O5/ha, 72 kg K2O/ha) KAN 27%
(180 kg N/ha)
KONTROLA /
V Moškanjcih smo gnojili pred setvijo 15. aprila 2006.
Preglednica 6: Osnovno gnojenje v Moškanjcih
Obravnavanja Osnovno gnojenje
SON NPK 15-15-15
(223,2 kg N/ha, 223,2 kg P2O5/ha, 223,2 kg K2O/ha)
KON NPK 15-15-15
(223,2 kg N/ha, 223,2 kg P2O5/ha, 223,2 kg K2O/ha)
3.5.3 Osnovna obdelava tal
Laboratorijsko polje na BF je bilo glede na obdelavo tal razdeljeno na sonaravno in konvencionalno obdelano polovico. Konvencionalno obdelan del njive je bil preoran in pobranan z vrtavkasto brano, sonaravno obdelan del njive je bil le pobranan z vrtavkasto brano do 10 cm globine.
Parceli na Pijavi Gorici sta bili preorani in pobranani z vrtavkasto brano.
V Moškanjcih je bila njiva razdeljena na sonaravno in konvencionalno obdelan del.
Konvencionalno obdelan del njive je bil preoran do 25 cm globine in obdelan s predsetvenikom do 10 cm globine. Na sonaravno obdelanem delu njive je bil narejen en prehod s strniščnim plugom do 10 cm globine, ostanki so bili delno zadelani v tla (vsaj 30% površine je bilo pokrite z rastlinskimi ostanki prejšnje poljščine-pšenice).
3.5.4 Setev koruze
Na Pijavi gorici smo na obeh lokacijah koruzo sejali 5. maja 2006, v Moškanjcih pa 25.
aprila 2006.
3.5.5 Dognojevanje
Na laboratorijskem polju BF smo dognojevali 4. julija 2006 s KAN-om (27%).
Preglednica 7: Dognojevanje na laboratorijskem polju Biotehniške fakultete
Obravnavanja Dognojevanje
NPK KAN 27%
(110 kg N/ha) NPK+KOMPOST KAN 27%
(55 kg N/ha)
KOMPOST /
KONTROLA /
Na Pijavi Gorici in Moškanjcih nismo dognojevali.
3.5.6 Setev bele gorjušice
Na laboratorijskem polju BF v Ljubljani smo 6. julija 2006 posejali belo gorjušico z žitno sejalnico.
3.5.7 Pobiranje rastlinskih vzorcev
Rastlinske vzorce (koruza) v Moškanjcih smo pobrali 11. oktobra 2006, na Pijavi Gorici 25. septembra 2006. Rastlinske vzorce (bela gorjušica) na BF smo pobrali 21. oktobra 2006. Ko smo vzorce pobrali, smo jih najprej stehtali. Pri koruzi smo ločili zelinje in koruzne storže, ter nato ločili še zrnje od storžev. Vzorce smo posušili v sušilniku pri 40
°C. Ko so bili vzorci popolnoma suhi, smo jih vzeli iz sušilnika in jih stehtali. Posušene rastlinske vzorce zelinja smo najprej zmleli na mlin za vrtne odpadke, nato smo zelinje in koruzno zrnje zmleli še na kavni mlinček.
3.6 LABORATORIJSKO DELO
Ker smo metodo za določanje sulfata v talnih vzorcih v pedološkem laboratoriju Biotehniške fakultete v Ljubljani prvič izvedli, sem postopek opisala podrobneje. Uporabili smo metodo, ki je opisana v Water and Environmental Analysis with the UV/VIS Spectrometer Lambda 2 (Hein in sod.).
3.6.1 Določitev sulfata (SO42-) v talnih vzorcih, z UV/VIS spektrometrom, Perkin- Elmer, Lambda 2
3.6.1.1 Princip
Sulfatni ioni reagira z raztopino barijevega klorida do netopnega barijevega sulfata, ki se ujame v suspenziji ob dodatku raztopine želatine.
3.6.1.2 Postopek
• Raztopina kalcijevega klorida
V čašo smo natehtali 7,35 g kalcijevega klorida (CaCl2.2H2O), ga kvantitativno prenesli v steklenico in dopolnili z destilirano vodo do 5 l.
• Priprava vzorcev
Natehtali smo 10 g določenega talnega vzorca v plastične posodice, dodali 100 ml raztopine kalcijevega klorida (CaCl2·2H2O) in pustili na stresalniku za 2 uri. Po dveh urah smo suspenzijo prelili v 50 ml umeritvene epruvete ter jo centrifugirali pri 3000 obratih 10 minut.
• Raztopina barijevega klorida in želatine
Za raztopino barijevega klorida in želatine smo raztopili 2,5 g zmlete bele želatine (brez S) v 600 ml destilirane vode. Raztopino smo segreli na 40 °C in nato dodali še 60 ml 1M HCl in 20 g barijevega klorida (BaCl2.2H2O). Bučko smo do 1000 ml dopolnili z destilirano vodo, počakali da se pojavi motnost in nato vsebino prefiltrirali.
• Standardna raztopina
Za standardno raztopino smo natehtali 1,479 g natrijevega sulfata (Na2SO4), ki mora biti brezvodni in dopolnili do 100 ml z destilirano vodo. 1 ml te raztopine vsebuje 10 mg sulfata (SO42-).
• Umerjanje spektrofotometra
Glede na to, kakšno koncentracijo vzorca pričakujemo, pripravimo raztopino iz standardne raztopine. Pripravili smo osem različnih koncentracij. V vsako od osmih stekleničk smo dala različno koncentracijo standardne raztopine, kot je napisano v tabeli.
Preglednica 8: Količine standardnih raztopin, s koncentracijo sulfata (mg SO42-/l).
Količina standardne raztopine Koncentracija sulfata (mg SO42-/l)
Prazna 0 µl 0 mg/l
Standard 1 25 µl 6,25 mg/l
Standard 2 50 µl 12,50 mg/l
Standard 3 75 µl 18,75 mg/l
Standard 4 100 µl 25,00 mg/l
Standard 5 150 µl 37,50 mg/l
Standard 6 200 µl 50,00 mg/l
Standard 7 250 µl 62,50 mg/l
Vseh osem stekleničk smo dopolnili z destilirano vodo do 40 ml in dodali v vsako 10 ml raztopine barijevega klorida in želatine. Stekleničke smo pretresli in pustila stati 15 minut, nakar smo izmerili absorbanco pri 490,0 nm na Lambdi 2. Ko smo pomerili in shranili rezultate vseh osmih koncentracij, smo naredili linearno umeritveno krivuljo.
• Predhoden test
Krivulja, ki smo jo naredili, ustreza le za koncentracije, ki niso večje od 63 mg/l. Zato smo pri vseh vzorcih naredili predhoden test, da smo dobili grobo oceno o koncentraciji sulfata v vzorcih. Iz rezultatov smo lahko sklepali, katere vzorce bi bilo potrebno redčiti.
Naredila smo raztopino 10 % barijevega klorida. V čaši smo natehtali 10 g barijevega klorida, to kvantitativno prenesli v 100 ml bučko in dopolnili do oznake 100 ml z destilirano vodo.
Odpipetirali smo 10 ml določenega vzorca v epruveto, dodali nekaj kapljic razredčene solne kisline in nekaj kapljic 10% raztopine barijevega klorida. Epruveto smo pretresli in opazovali motnost, ter glede na spodnje točke ocenili okvirno koncentracijo sulfata:
− takojšen pojav močne motnosti, po nekaj sekundah se pojavi popolna neprosojna motnost (1000 mg SO42-/l)
− takojšen pojav motnosti v obliki črt, po nekaj minutah se pojavi popolna neprosojna motnost (500 mg SO42-/l)
− počasen pojav motnosti v obliki črt, po približno dveh minutah se pojavi popolna neprosojna motnost (200 mg SO42-/l)
− postopno pojavljanje motnosti, če epruveto stresemo se pojavi motnost v obliki oblačkov, čez čas motnost še vedno ostane prosojna (100 mg SO42-/l)
− šibka motnost se pojavlja počasi (30 mg – 50 mg SO42-/l)
− motnost je zelo šibka, komaj zaznavna (manj kot 30 mg SO42-/l)
Postopek smo ponovili pri vseh vzorcih. Vzorcev mi ni bilo potrebno redčiti, saj smo s predhodnimi testi ugotovili, da noben od vzorcev ne vsebuje več kot 50 mg SO42-/l.
• Meritev sulfata v vzorcih
Odpipetirali smo 40 ml od že pripravljenih vzorcev v kalibrirne stekleničke. Dodali smo 10 ml raztopine barijevega klorida in želatine, dobro pretresli in počakali 15 minut. Nato smo izmerili absorpcijo pri 490,0 nm in iz umeritvene krivulje izračunali koncentracijo sulfata.
3.6.2 Določitev pH v talnih vzorcih, s pH-metrom, WTW, pH 538
3.6.2.1 Princip
Reakcijo tal smo določili po elektrometrični meritvi aktivnosti H+-ionov (izraženo kot negativni desetiški logaritem) v suspenziji tal z raztopino 0,01 mol/l kalcijevega klorida v volumskem razmerju 1:5 (SIST ISO 10390, 1996). Uporabili smo pH-meter, WTW, pH 538.
3.6.2.2 Postopek
• Raztopina kalcijevega klorida
V čašo smo natehtali 7,35 g kalcijevega klorida (CaCl2·2H2O), kvantitativno prenesli v steklenico in dopolnili z destilirano vodo do 5 l.
• Priprava vzorcev in merjenje pH v vzorcih
Žličko volumna 7,5 ml, smo napolnili z določenim talnim vzorcem. Zemljo v žlički smo potlačili in izravnali in s tem zapolnili vse pore in se najbolj približala želenemu volumnu.
Vzorec smo stresli v čašo, ga prelili s 37,5 ml kalcijevega klorida (CaCl2·2H2O), premešali in pustili stati 2 uri.
Pred meritvijo vzorcev smo elektrode pomočili v raztopino z že znano pH vrednostjo in umerili pH meter. Nato smo začela meriti posamezne vzorce. Vsak vzorec smo pred meritvijo premešali, nato pomočili vanj elektrode in izmerili pH.
3.6.3 Določitev mineralnih oblik dušika, nitrata (NO3-N) in amonija (NH4-N), v talnih vzorcih, s hitrimi testi, ELLE, Merck-Rqflex
3.6.3.1 Princip
RQflex je priročni terenski aparat za merjenje vsebnosti mineralnih oblik dušika (N-min = NO3-N+ NH4-N) v tleh. Metoda temelji na izmenjavi mineralnih oblik dušika iz sorptivnega dela tal ter talne raztopine v ekstrakcijsko raztopino, v kateri s pomočjo RQflexa izmerimo vsebnost N-min v tleh. Kot ekstarkcijsko raztopino uporabljamo kalcijev klorid dihidrat (CaCl2·2H2O; 0,01 M) (Sušin in Kmecl, 2000).
3.6.3.2 Postopek
• Raztopina kalcijevega klorida
V čašo smo natehtali 7,35 g kalcijevega klorida (CaCl2·2H2O), kvantitativno prenesli v steklenico in dopolnili z destilirano vodo do 5 l.
• Priprava vzorcev
Natehtali smo 3 g posameznega talnega vzorca, prelili s 30 ml kalcijevega klorida (CaCl2·2H2O) in dali na stresalnik za 2 uri. Po dveh urah smo vzorce vzeli iz stresalnika in jih pustili približno eno uro, da se je zemlja posedla. Nato smo tekočino iz vsake stekleničke previdno odlili v epruvete in jih zaprli.
• Merjenje nitrata v vzorcih
Testni listič smo za dve sekundi pomočili v pripravljen vzorec in ga po 60 sekundah vstavili v merilni del aparata. Na ekranu se je pokazala vrednost nitrata v mg.
Z RQflex-om se lahko izmeri le vzorce, ki imajo vrednost nitrata med 3 mg NO3-/l in 90 mg NO3-/l. Vzorce, ki so imeli vrednost večjo od 90 mg NO3-/l, smo desetkrat razredčili in ponovno izmerili nitrat.
• Merjenje amonija v vzorcih
Z RQflex-om se lahko izmeri le vzorce, ki imajo vrednost amonija med 0,2 in 7,0 mg/l NH4+
. Zato smo vsem vzorcem najprej kolorimetrično, s testnimi lističi, določili okvirno vrednost amonija. Vzorce, ki so imeli vrednost večjo od 7,0 mg/l NH4+, smo desetkrat razredčili z destilirano vodo.
5 ml vzorca smo dodali 10 kapljic reagenta NH4-1, vzorec pretresli in dodali še zvrhano žličko (bila priložena) reagenta NH4-2, ter ponovno pretresli. Testni listič smo pomočili v pripravljen vzorec in ga po 8 minutah vstavili v merilni del aparata. Na ekranu se je pokazala vrednost amonija v mg/l.
3.6.4 Določitev skupnega ogljika in skupnega dušika v talnih vzorcih, z Vario MAX CN
3.6.4.1 Princip
Celokupna vsebnost N in C v talnih vzorcih je bila določena po sežigu pri 900°C s pomočjo TCD detektorja (Thermmal Conductivity Detector) na CNS elementnem analizatorju Vario MAX CN firme Elementar (ISO 10694, 1995 in ISO 13878, 1995).
3.6.4.2 Postopek
Natehtali smo 1 g vzorca in po sežigu na 900°C določili C in N brez dodatne priprave vzorca na elementnem analizatorju Vario MAX CN.
3.6.5 Določitev žvepla v rastlinskih vzorcih
Vzorce rastlin smo poslali v Termoelektrarno Toplarno Ljubljana (TE-TOL), kjer so z metodo ASTM D 4239 določili vsebnost žvepla v rastlinah.
ASTM D 4239 je standardna testna metoda za določevanje vsebnosti žvepla v premogu in koksu s sežigom v cevni peči (ASTM D 4239, 2004).
3.6.6 Določitev sulfata (SO42-) v padavinah
Podatke o koncentracijah sulfata v padavinah smo prejeli od Agencije Republike Slovenije za okolje. Koncentracije sulfata v padavinah določajo z metodo ISO 10304-1.
Metoda ISO 10304-1 določa raztopljene fluoridne, kloridne, nitratne, ortofosfatne, bromidne, nitratne in sulfatne ione z uporabo ionske kromatografije (ISO 10304-1, 2007)
Do leta 2002 je na vseh merilnih mestih potekalo mesečno vzorčenje z "bulk"
vzorčevalniki. Vzorčevalna posoda je bila oprta ves čas, zato se je vanjo poleg padavin (mokra usedlina) ujel tudi prah (prašna usedlina) (Meteorološki podatki, 2009).
V začetku leta 2003 so uvedli dnevno vzorčevanje padavin s tako imenovanimi"wet-only"
vzorčevalniki. Vzorčevalnik je odprt le v času padavin, zato vzorčuje le mokri del usedline, torej padavine (Meteorološki podatki, 2009).
3.7 STATISTIČNE METODE
Za statistično analizo podatkov smo uporabili program Statgraphics plus 4 in Excel 7.0. Za ugotavljanje statistično značilnih razlik med obravnavanji smo uporabili analizo variance (ANOVA) in LSD test s 95 % intervalom zaupanja. Za ugotavljanje razmerij med izbranimi meritvami smo uporabili linearno regresijo in analizo variance (ANOVA).
Od ARSO smo dobili koncentracije sulfata (mg/l) v tedenskih in mesečnih vzorcih padavin. Podatke smo pretvorili v kg SO4-S/ha in preračunali v letne depozite žvepla.
