UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Andreja Pavlovčič
PSIHOSOCIALNA SVETOVALNICA ZA ŠTUDENTE UNIVERZE V LJUBLJANI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Andreja Pavlovčič
PSIHOSOCIALNA SVETOVALNICA ZA ŠTUDENTE UNIVERZE V LJUBLJANI
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Tomaž Vec
Ljubljana, 2021
ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Tomažu Vecu za vso pomoč, strokovne usmeritve, dostopnost in odzivnost med pisanjem magistrske naloge.
Hvala vsem učiteljem, profesorjem in asistentom za vse znanje, ki ste mi ga tekom šolanja predali in poskrbeli, da sem z njim rasla.
Hvala celotni družini, da ste me podpirali vsa leta izobraževanja. Hvala za vse, kar ste me naučili. Hvala, da ste z mano slavili ob uspehih in me spodbujali, ko sem to potrebovala.
Hvala Rebeki, Izi, Anji in Maji, da ste me bile vedno pripravljene poslušati, mi pomagati in z mano proslavljati.
Hvala tebi, Urban, da si bil vedno ob meni, verjel vame, tudi ko sama nisem in vedno našel prave vzpodbudne besede, ko sem jih potrebovala.
IZVLEČEK
V magistrskem delu sem se osredotočila na obstoječe stanje psihosocialnih stisk študentov na Univerzi v Ljubljani, možnosti, ki jih imajo za reševanje psihosocialnih stisk znotraj Univerze v Ljubljani, in značilnosti njihovih psihosocialnih stisk. V teoretičnem delu sem predstavila razvojno obdobje mladih, čustveni in osebni razvoj mladih, življenje v sodobni družbi, probleme mladih in pomembne odnose v življenju mladih. Nato sem se osredotočila še na psihosocialno svetovanje, šolsko svetovalno službo ter kako ta deluje v izobraževalnem sistemu v Sloveniji. Nazadnje sem opisala še, kako Univerza v Ljubljani skrbi za duševno zdravje študentov, ter opisala psihosocialno svetovalnico za študente.
Na temo psihosocialne svetovalnice za študente sem se osredotočila, ker raziskave kažejo, da posamezniki v obdobju študija doživljajo največ stisk v primerjavi z ostalimi življenjskimi obdobji (Gulliver, Grifiths in Chrustensen, 2010;
Salaheddin in Mason, 2016; Kessler in drugi, 2005; vse v Tadič in Dekleva, 2019;
Miheljak idr., 2002; Zupančič, 2009a). Navkljub temu pa pomoč znotraj izobraževalne ustanove, kot je za to poskrbljeno v vrtcu, osnovni šoli in srednji šoli, ni sistemsko urejena. V empiričnem delu magistrske naloge sem s kvantitativno raziskavo raziskala, kakšne psihosocialne stiske občutijo študentje Univerze v Ljubljani, kje in na kakšen način se z njimi soočajo, možnosti, ki jih imajo za reševanje znotraj Univerze v Ljubljani, in značilnosti njihovih psihosocialnih stisk. Raziskava je bila izvedena na podlagi anonimnih anketnih vprašalnikov. V vzorec je bilo vključenih 621 študentov Univerze v Ljubljani.
Pomembnejše ugotovitve raziskave kažejo, da se večina študentov sooča vsaj z eno vrsto psihosocialnih stisk. Pomoč ob doživljanju stisk iščejo predvsem pri neformalnih virih pomoči, kot so prijatelji in različni družinski člani (najpogosteje starši). Študentje redko poiščejo pomoč znotraj univerze. Tisti, ki jo, jo iščejo predvsem pri profesorjih, v psihosocialni svetovalnici in pri tutorjih. Ena od pomembnejših ugotovitev moje magistrske naloge je tudi, da se študentje, ki so se v preteklosti obračali na šolsko svetovalno službo, sedaj ob doživljanju stisk ne obračajo na nikogar ali pa se obračajo na prijatelje in partnerje. Strokovno obliko pomoči, ki jim je bila v prejšnjih oblikah izobraževanja na voljo, sedaj pa so jim postale bolj nedostopne, so zamenjali za neformalne oblike pomoči.
KLJUČNE BESEDE: študent, psihosocialno svetovanje, Univerza v Ljubljani, duševno zdravje, psihosocialne stiske
ABSTRACT
In my master's thesis, I focused on the current state of psychosocial distress of students at the University of Ljubljana, the possibilities they have to solve psychosocial distress within the University of Ljubljana, and the characteristics of their psychosocial distress. In the theoretical part, I presented the developmental period of young people, the emotional and personal development of young people, life in modern society, the problems of young people and important relationships in the lives of young people. Then I focused on psychosocial counselling, school counselling, service counselling and how it works in the education system in Slovenia. Finally, I described how the University of Ljubljana takes care of the mental health of students and described psychosocial counselling for students.
I focused on the topic of psychosocial counselling for students because research shows that individuals experience the most distress during the study period compared to other life stages (Gulliver, Grifiths, & Chrustensen, 2010;
Salaheddin and Mason, 2016; Kessler et al., 2005; all in Tadič and Dekleva, 2019; Miheljak et al., 2002; Zupančič, 2009a). Nevertheless, assistance within an educational institution, as provided in kindergarten, primary school and secondary school, is not systematically regulated. In the empirical part of the master's thesis, I researched with quantitative research what psychosocial hardships students of the University of Ljubljana face, where and in what way they face them, what resources they have to solve them within the University of Ljubljana, and the characteristics of their psychosocial distress. The research was conducted based on anonymous survey questionnaires. The sample included 621 students of the University of Ljubljana. The more important findings of the research show that most students face at least one type of psychosocial distress. When they experiencing distress they seek help, mainly from informal sources of help, such as friends and various family members (most often parents). Students rarely seek help within the university. Those who do, seek it primarily from professors, psychosocial counselling, and tutors. One of the more important findings of my master’s thesis is also that students who in the past turned to the school counselling service are now turning to no one or friends and partners when experiencing distress. The professional form of assistance that was available to them in previous forms of education has now been replaced by an informal form of assistance.
KEYWORDS: student, psychosocial counselling, University of Ljubljana, mental health, psychosocial distress
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
OPREDELITEV OBDOBIJ MLADOSTNIŠTVA IN PREHODA V ODRASLOST 2 ČUSTVENI IN OSEBNI RAZVOJ MLADIH ... 6
ŽIVLJENJE V SODOBNI DRUŽBI ... 6
PROBLEMI MLADIH ... 8
POMEMBNI ODNOSI V ŽIVLJENJU MLADIH ... 11
MLADOSTNIKI IN STARŠI ... 12
VRSTNIKI ... 12
INTIMNOST IN ROMANTIČNA LJUBEZEN V ADOLESCENCI ... 14
PSIHOSOCIALNO SVETOVANJE ... 15
ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA ... 20
DELOVANJE SVETOVALNE SLUŽBE V IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU V SLOVENIJI ... 23
DUŠEVNO ZDRAVJE ŠTUDENTOV NA UNIVERZI V LJUBLJANI ... 26
PSIHOSOCIALNA SVETOVALNICA ZA ŠTUDENTE ... 27
7. EMPIRIČNI DEL ... 29
OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 29
CILJI RAZISKAVE IN HIPOTEZE ... 29
RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODA ... 31
8. REZULTATI ... 34
3. INTERPRETACIJA ... 56
4. ZAKLJUČEK ... 65
5. SEZNAM LITERATURE ... 68
6. PRILOGE ... 72
KAZALO TABEL
TABELA 1 STRUKTURA VZORCA GLEDE NA SPOL ... 32 TABELA 2 STRUKTURA VZORCA GLEDE NA ČLANICO UL ... 32 TABELA 3 VRSTE STISK IN POGOSTOST SOOČANJA Z NJIMI MED ŠTUDENTI ... 34 TABELA 4 VRSTE STISK, KI JIH ANKETIRANI ŠTUDENTJE OPAZIJO PRI DRUGIH ŠTUDENTIH, IN POGOSTOST SOOČANJA Z NJIMI ... 35 TABELA 5 STISKE, S KATERIMI SE ŠTUDENTJE NAJPOGOSTEJE SOOČAJO ... 36 TABELA 6 STISKE, KI JIH ŠTUDENTJE NAJPOGOSTEJE OPAZIJO PRI DRUGIH ŠTUDENTIH ... 36 TABELA 7 OCENA, ALI ŠTUDENTJE VEČKRAT, MANJKRAT ALI ENAKO POGOSTO OBČUTIJO STISKE V TEM RAZVOJNEM OBDOBJU V PRIMERJAVI S PRETEKLIMI ... 37 TABELA 8 NA KOGA IN KAKO POGOSTO SE ŠTUDENTJE OBRNEJO OB DOŽIVLJANJU STISK ... 37 TABELA 9 KOLIČINA ŠTUDENTOV, KI SE OB DOŽIVLJANJU STISKE OBRNEJO NA NEKOGA ... 38 TABELA 10 KAJ ŠTUDENTJE STORIJO OB DOŽIVLJANJU STISK ... 39 TABELA 11 MOŽNOST, DA SE OB DOŽIVLJANJU STISK OBRNEJO NA NEKOGA ZNOTRAJ UL ... 39 TABELA 12 NA KOGA SE ŠTUDENTJE OB DOŽIVLJANJU STISKE OBRNEJO ZNOTRAJ UL ... 40 TABELA 13 ALI SI ŠTUDENTJE ŽELIJO, DA BI SE LAHKO OB DOŽIVLJANJU STISKE OBRNILI NA NEKOGA ZNOTRAJ UL ... 40 TABELA 14 KJE BI ŠTUDENTJE PO NJIHOVEM MNENJU PREJELI NAJVEČ POMOČI ... 40 TABELA 15 ALI SO ŠTUDENTJE PRED VSTOPOM NA FAKULTETO ISKALI POMOČ OB DOŽIVLJANJU STISK ... 41 TABELA 16 KJE SO ŠTUDENTJE PRED VSTOPOM NA FAKULTETO ISKALI POMOČ OB DOŽIVLJANJU STISK ... 41 TABELA 17 KORELACIJA MED TEM, KAJ ŠTUDENTJE STORIJO OB DOŽIVLJANJU STISK, TER VRSTAMI IN POGOSTOSTJO DOŽIVLJANJA STISK ... 44 TABELA 18 ... 48 TABELA 19 KORELACIJE MED OBLIKAMI POMOČI, KI SO JO ŠTUDENTJE ISKALI PRED VSTOPOM NA FAKULTETO, IN OBLIKAMI POMOČI, KI JO IŠČEJO PO VSTOPU NA FAKULTETO ... 51
1. UVOD
Odraščanje človeka pomeni, da se skozi različna življenjska obdobja dosežejo določeni mejniki ter prek njih izoblikuje lastna identiteta in zmožnost samostojnega življenja v svetu. Študentje, ki so glede na razvojno psihologijo mladostniki ali mladi odrasli, so na točki življenjskega obdobja, na kateri se osamosvajajo od družine, gradijo nova razmerja z vrstniki in potencialnimi romantičnimi partnerji. Hkrati še vedno izoblikujejo lastno identiteto in raziskujejo samega sebe in svoje mesto v svetu. Ni nujno, da ta proces teče gladko.
Študentje se lahko v tem obdobju enako kot v katerem koli drugem obdobju srečajo z različnimi težavami in stiskami, ki jim otežujejo razvoj. V preteklih življenjskih obdobjih so lahko stiske naslovili kar v izobraževalnem okolju. V vrtcu, osnovni in srednji šoli so sistemsko vzpostavljene svetovalne službe, pri katerih lahko posameznik ob soočanju s stiskami poišče pomoč. Ko isti posameznik vstopi na fakulteto, je v večji meri prepuščen samemu sebi. Ob soočanju s stiskami ne more več potrkati na vrata usposobljenemu delavcu na izobraževalni ustanovi, v katero dnevno zahaja. Poiskati mora zunanjega ponudnika pomoči, ki ni nujno brezplačen in takoj na voljo.
Na Pedagoški fakulteti, ki sem jo obiskovala tudi sama, smo imeli možnost prejeti pomoč ne le glede vprašanj o izobraževalnem procesu, ampak tudi ob soočanju s stiskami. Ko sem obiskala izobraževanje o psihosocialni svetovalnici, sem imela priložnost slišati profesorje z drugih fakultet. Predvsem tisti, ki so prihajali z naravoslovno-tehniških članic univerze, so izrazili nemoč ob soočanju s študenti, ki doživljajo različne stiske. Njihova usposobljenost za primer, kako naj se pogovarjajo s študenti in jim pomagajo, ni ustrezna. Zato se v situacijah, ko je od njih pričakovano, da pomagajo študentom, po njihovih pripovedovanjih počutijo nemočne.
Študentje znotraj univerze (razen na dveh članicah, v katerih se je že vzpostavila psihosocialna svetovalnica) nimajo možnosti prejeti pomoči ob soočanju s stiskami, ki jih doživljajo v obdobju, ko je stisk največ. Zato sem se odločila, da magistrsko nalogo napišem na temo psihosocialne svetovalnice.
V magistrski nalogi želim raziskati obstoječe stanje psihosocialnih stisk študentov na Univerzi v Ljubljani, raziskati možnosti, ki jih imajo za reševanje psihosocialnih stisk na voljo študentje znotraj Univerze v Ljubljani, in ugotoviti značilnosti psihosocialnih stisk študentov na Univerzi v Ljubljani.
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
OPREDELITEV OBDOBIJ MLADOSTNIŠTVA IN PREHODA V ODRASLOST
Mladostništvo je čas, v katerem se zgodijo številne fiziološke in psihološke spremembe. Da te spremembe, ki nastopijo med otroštvom in odraslo dobo, mladostnik razume in integrira, potrebuje čas. V času mladostništva se posamezniki na določenih področjih odločajo že kot odrasli, na določenih pa kot otroci (Košir in Pečjak, 2005a).
Študent je v skladu z opredelitvijo Študentske organizacije Slovenije »oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi razpisa za vpis in se izobražuje po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu« (Status študenta in pravice, b. d.). V visokošolski študijski program se lahko vpiše vsak, ki je opravil maturo, poklicno maturo, zaključni izpit ali kdor ima posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti (Zakon o visokem šolstvu, 2012). V študijskem letu 2014/15 je bilo v Sloveniji 48 % mladih, starih od 19 do 24 let, vključenih v programe terciarne izobrazbe (Puklek Levpušček, 2018). V študijskem letu 2019/20 pa je bilo v Sloveniji v formalno izobraževanje vključenih 55,54 % študentov, starih 19 let, 57,86 % študentov, starih 20 let, 53,87 % študentov, starih 21 let, 46,56 % študentov starih 22 let, 34,26 % študentov, starih 23 let, in 28,79 % študentov, starih 24 let (Statistični urad RS, b. d.).
Po opredelitvi Zupančičeve (2009b) lahko študente umestimo v razvojno obdobje poznega mladostništva, ki traja od 18. do 24. leta. Ker se lahko obdobje študija podaljša prek 24. leta starosti, posamezniki iz mladostništva že prehajajo v odraslost.
V zadnjih desetih letih se je za obdobje od poznih najstniških let do sredine dvajsetih (s podaljševanjem v trideseta) začel pojavljati izraz »prehod v odraslost«. Ta ponazarja obdobje med mladostništvom in odraslostjo. To obdobje se demografsko in psihološko razlikuje od mladostništva in zgodnje odraslosti. Te razlikovalne značilnosti lahko prepoznamo predvsem pri mladih v tehnološko bolj razvitih družbah, v katerih posameznikom od približno 18. leta starosti omogočajo podaljšano obdobje neodvisnega preizkušanja različnih možnosti in oblikovanja identitete. V teh družbah je velik poudarek na pomembnosti izobraževanja, strokovnega izobraževanja, posameznikove osebne izbire in neodvisnosti. Tako imajo mladi možnost, da »odložijo« zavzemanje odraslih vlog, prevzemanje odgovornosti in obveznosti do drugih posameznikov ter delujejo razmeroma neodvisno od socialnih vlog odraslega in socialnih pričakovanj o odrasli osebi (Arnett, 1998, v Zupančič, 2011)
Posamezniki v prehodu v odraslost postajajo vse bolj čustveno, vrednostno in materialno neodvisni od staršev, hkrati pa še ne prevzemajo vseh obveznosti, ki so značilne za odraslega posameznika (Zupančič, 2009b).
Severnoameriška raziskava je pokazala 10 pomenov, ki jih študentje pripisujejo svojemu izobraževanju na terciarni ravni. S študijem se pripravljajo na bodočo
kariero, pri čemer naj bi jim omogočal tudi možnosti za višje dohodke in napredovanje na prihodnjem delovnem mestu. Predstavlja jim medij za razvoj v odraslo, zrelo in neodvisno osebo. S študijem načrtujejo prihodnost. Omogoča jim učenje o novih idejah, različnosti in kritičnem mišljenju ter tudi priložnost za učenje o sebi in samorazvoj. Študij obravnavajo tudi kot samoumeven naslednji korak po zaključku srednje šole. Prek njega imajo možnost razvijanja socialnih vezi. Menijo, da bodo z novimi znanji, ki jih bodo pridobili med študijem, naučili veščin, s katerimi bodo lahko spremenili svet. Študij jim predstavlja tudi vir stresa in priložnost za umik pred odgovornostmi v življenju in/ali pred neugodnimi družinskimi razmerami (Henderson-King in Smith, 2006, v Puklek Levpušček, 2018).
RAZVOJNE NALOGE
Razvojne naloge predstavljajo naloge, ki naj bi jih posameznik dosegel v določenem življenjskem obdobju in s tem tudi socialno odobravanje. To so naloge, ki zajemajo znanja, stališča, spretnosti, načine vedenja, ki se pojavilo v specifičnem razvojnem obdobju ter so rezultat telesnega razvoja, družbenih zahtev in osebnih aspiracij. Doseganje razvojnih nalog poleg splošnega odobravanja v družbi posamezniku prinese tudi subjektivno zadovoljstvo.
Havighurst (1972, v Zupančič, 2009b) je opredelil osem razvojnih nalog, ki naj bi jih posamezniki dosegli v obdobju mladostništva.
1. Prilagajanje na telesne spremembe. Pri tej razvojni nalogi naj bi posameznik sprejemal in razumeval normativnost hitrih sprememb v telesu, sprejel lasten zunanji videz brez pretiranih frustracij, razvil samostojno skrb za telo in zdravje ter strategije za učinkovito telesno delovanje. Na primer z rekreacijo, športom, delom, vsakodnevnimi dejavnostmi.
2. Čustveno osamosvajanje od družine in drugih odraslih. Posameznik naj bi razvil čustveno neodvisnost od odraslih oseb in sočasno oblikoval vzajemne odnose z njimi.
3. Oblikovanje socialne spolne vloge. Posameznik naj bi prevzemal istospolne družbene vloge in se preizkušal v vlogah, ki so določene s kulturnimi normami.
4. Oblikovanje novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki. V obdobju mladostništva naj bi posameznik oblikoval istospolna prijateljstva, razvil socialne spretnosti, sodelovalno vedenje, stabilne vrstniške odnose in avtonomne neodvisnosti v vrstniški skupini.
5. Razvoj socialno odgovornega vedenja. Posameznik naj bi izbiral in se zavzemal za družbene vrednote in cilje v pluralistični družbi, ki jim v svojem vsakdanu sledi. To vključuje tudi prevzemanje odgovornosti za druge ljudi in družbo.
6. Priprava na poklicno delo. Posameznik naj bi se v tem obdobju opredelil do poklicnih ciljev, se odločil, kateri poklic si želi opravljati, in se zanj tudi izobraževal.
7. Priprava na partnerstvo in družino. Posameznik naj bi razvil socialne spretnosti v interakciji s potencialnimi partnerji, pridobival podatke in izkušnje o partnerskem življenju ter spoznaval in razumeval različne vidike partnerskega življenja.
8. Oblikovanje vrednotne usmeritve. Posameznik naj bi se opredelil za določene vrednote, oblikoval vrednostni sistem, hierarhije vrednot in deloval v skladu z njimi na področju osebnega življenja.
Te naloge lahko v celoti pojmujemo kot razvoj identitete in to postavimo kot ključno razvojno nalogo v mladostništvu. Z doseganjem razvojnih nalog naj bi bil posameznik pripravljen na vstop v svet odraslih. Glede na to, da uspešno doseganje meril, na podlagi katerih je posameznik umeščen v skupino posameznikov, ki so uspešno izpolnili razvojne naloge, le-tem prinaša notranje zadovoljstvo s samim sabo, lahko sklepamo, da nedoseganje teh nalog posameznika sooči z nezadovoljstvom (Zupančič, 2009b).
Arnett (2003) navaja naslednja merila, ki naj bi jih izpolnjeval posameznik, da doseže odraslost.
1. Neodvisnost. Posameznik je v odnosu z svojimi starši enakovreden, od njih je finančno in emocionalno neodvisen ter pri njih ne živi več.
Prevzema odgovornost in posledice svojih dejanj. Samostojno opredeli svoja prepričanja in vrednote brez vpliva svojih staršev ali koga drugega.
2. Soodvisnost. Posameznik postane manj egoističen in se osredotoči tudi na druge. Vzpostavi dolgoročne odnose, ki lahko trajajo celotno življenje.
Prav tako se dolgoročno povezuje v ljubezenskih razmerjih.
3. Zmožnost za ustvarjanje družine. Moški ali ženska je zmožen skrbeti za družino, jo finančno in emocionalno podpirati, skrbeti za otroke in voditi gospodinjstvo.
4. Prilagajanje normam. Posameznik se izogiba družbeno prepovedanemu vedenju, kot so kraja, uživanje prepovedanih drog, vožnja pod vplivom alkohola, vandalizem ipd.
5. Biološki prehod. Posamezniki zaključijo z rastjo, zmožni so imeti otroke in imeti spolne odnose.
6. Legalni/kronološki prehod. Posameznik je polnoleten, ima vozniško dovoljenje in lahko vozi avtomobil.
7. Prehodi vlog. Posameznik zaključi s šolanjem, se poroči, ima otroka, se zaposli za poln delovni čas, kupi hišo.
8. Soodvisnost. Posameznik sprejme dolgotrajne obveze do drugih (Arnett, 2003).
Jones in Wallace (1992, v Ule, 2008) sta označevalce pridobitve odraslega statusa razdelili na:
– zasebne označevalce statusa (npr. prva spolna izkušnja), – javne označevalce statusa (npr. poroka),
– uradne označevalce statusa (npr. volilna pravica).
Življenje je v današnjem času zelo nelinearno. V življenju lahko večkrat začneš znova, se vrneš v izobraževanje, znova začneš družinsko življenje ali poklicno kariero. Tako se o stvareh, o katerih se po navadi odločaš, ko si mlad, odločaš tudi v odrasli dobi. S tem se zabrisujejo meje med mladostjo in odraslostjo, med pripravo na aktivno življenje in samim aktivnim življenjem. Mladi odlašajo s poroko in dlje časa živijo pri starših, ker želijo podaljšujejo šolanje. Hodijo v šolo, ker si želijo imeti dobro plačano službo, te pa zahtevajo visoko izobrazbo.
Posledica teh sprememb je pasivna, obrambna, difuzna identiteta kot prilagodljiv odgovor na težji, negotov in nejasen prehod v odraslost (Mongelonsky, 1996, v Ule, 2008).
Izraz »postadolescenca«, ki je označeval podaljševanje mladosti v pozna 20. leta življenja posameznika, je zamenjal izraz »mladi odrasli«. Ker se mladost podaljšuje in mladi po vseh tradicionalnih merilih ne spadajo več v kategorijo mladih, čeprav še vedno niso dosegli statusa odraslih v tradicionalnem pomenu, jih uvrščamo v razvojno obdobje mladih odraslih. Mladi odrasli po starosti in izobrazbi niso več mladi, vendar hkrati niso ekonomsko samostojni, nimajo redne zaposlitve, nimajo lastne družine ali živijo v izvorni družini. V obdobju predodraslosti se mladi zelo jasno delijo na tiste, ki imajo jasno začrtano pot v odraslost in jo aktivno načrtujejo, in na tiste, ki nimajo nobene usmeritve, niti možnosti in se prebijajo iz dneva v dan (Cote, 2000, v Ule, 2008).
Za to obdobje je značilno, da mladi odrasli intenzivno raziskujejo svojo identiteto.
Prav tako je to obdobje nestabilnosti in sprememb na različnih področjih življenja (bivalnih razmerah, odnosih, delu in izobraževanju). Od vseh življenjskih obdobjih so posamezniki v tem obdobju najbolj osredotočeni na sebe in samouresničitev.
To je tudi obdobje občutne vmesnosti med mladostjo in odraslostjo ter obdobje spreminjanja življenja. Vendar te lastnosti niso pri vseh mladih odraslih prisotne v enaki meri (Arnett, 2005, v Ule, 2008).
Ker je to obdobje tako pestro in raznoliko, so tudi življenjske poti različnih mladih odraslih izjemno raznolike. Nekateri se izobražujejo, drugi delajo ali so brezposelni, tretji študirajo in istočasno delajo. Posamezniki so v trdnih partnerskih zvezah, živijo s prijatelji, sami ali pri starših. Ta raznolikost se povezuje tudi s psihološkimi razlikami v čustvenih stanjih in v zadovoljstvu z odnosi (Ule, 2008).
Raziskovalci identitetnih sprememb v obdobju mladih odraslih so ugotovili, da je adolescenca dijakov in študentov s stališči prehoda in odločitev neproblematično in stabilno življenjsko obdobje. Obdobje je povezano predvsem z izpolnjevanjem
zahtev v izobraževalnem sistemu. Poglavitna kriza identitete se tako seli v obdobje mladih odraslih, ko se začne razreševanje temeljnih identitetnih vprašanj (Ule, 2008).
ČUSTVENI IN OSEBNI RAZVOJ MLADIH
Kot v vsakem življenjskem obdobju se tudi pri mladostnikih subjektivno doživljanje in izražanje čustev močno povezuje z njegovo osebnostjo. Tisti, pri katerih so ta čustva pretežno pozitivna, so bolj ekstrovertirani in odprti, drugi jih doživljajo kot prijateljske, prisrčne, prijetne in priljubljene. Mladostniki, pri katerih pa so ta čustva bolj negativna, se povezuje z nevroticizmom in nesprejemljivostjo (Zupančič, 2009a).
V preteklosti je veljalo, da je mladostništvo obdobje, v katerem je čustvovanje zelo burno in hitro spremenljivo, kar v resnici velja le za manjši del populacije.
Raziskave so pokazale, da je nihanje v razpoloženju bolj pogosto izraz soočanja s spremembami kot pa razvojnega obdobja posameznika (Zupančič, 2009a).
Sodobni avtorji ugotavljajo, da v tem obdobju pozitivna čustva celo prevladujejo nad negativnimi. Pozitivna čustva, stanja veselja posamezniki občutijo, ko zase ocenijo, da so nekaj naredili dobro, se v dani situaciji dobro prilagodili in so bili ob njej sproščeni. Prav tako jih občutijo ob igri, prostočasni dejavnosti, v socialnih situacijah, ki jih zaznavajo za humorne, in v socialnih situacijah, v katerih se počutijo sprejete in spoštovane. Raziskave v Severni Ameriki so pokazale, da se v tem obdobju izkušnje pozitivnih čustev s starši zmanjšajo, povečajo pa se izkušnje s pozitivnimi čustvi v povezavi z vrstniki. Vendar tega ne moremo posplošiti na slovenski prostor (Zupančič, 2009a).
Mladi se v tem obdobju tudi prvič srečajo z doživljanjem in izražanjem močnih pozitivnih čustev do vrstnika nasprotnega spola. Ta čustva so do poznega mladostništva predvsem povezana z zaljubljenostjo in ne z ljubeznijo. Torej gre bolj za intenzivnejša kratkotrajna čustva, ki jih lahko posameznik doživi tudi do osebe, ki jo le bežno pozna, je ne pozna, jo je dejansko srečal ali si jo le zamišlja.
Ljubezen pa temelji na poznavanju druge osebe, se razvije počasneje in je trajnejše od zaljubljenosti (Zupančič, 2009a).
ŽIVLJENJE V SODOBNI DRUŽBI
V tradicionalnih družbah so bile življenjske poti posameznikov že vnaprej usmerjene. Danes smo vsak dan postavljeni pred množico različnih izbir in priložnosti, izzivov in zahtev, različnih načinov življenja. Temeljna sestavina sodobnega življenja je vedno večje izbiranje med življenjskimi potmi.
Tradicionalne izbire so poznale ustaljeni red navad. Sodobna družba pa se sooča z množico različnih izbir, hkrati pa je ljudem namenjeno le malo pomoči, kako naj se odločijo. To je posledica globokih sprememb v življenjskem poteku posameznika. V klasični moderni je bilo življenje ljudi jasno razdeljeno na
posamezna življenjska obdobja: otroštvo, mladost, odraslost in starost. Za vsakega od obdobij je bilo določeno, kaj naj bi posameznik v njem dosegel, poleg tega pa so bile določene tudi najpomembnejše dejavnosti, ki naj bi jih takrat opravljal, ter poglavitna življenjska pravila in norme, ki so se zgoščala okrog teh dejavnosti. Prav tako so bili določeni pravila in norme za prehode iz enega obdobja v drugega.
Te spremembe dajejo posamezniku možnost, da se lahko svobodno odloča o lastnem življenju, hkrati pa ga lahko to tudi ogrožajo. Lastno življenjsko pot lahko preoblikujemo, sledimo svojim aspiracijam in skrbimo za svoj osebni razvoj. Po drugi strani pa smo zaradi obilice odločitev in številnih možnih življenjskih izidov obremenjeni, saj obstaja večja negotovost in nestabilnost na najbolj ključnih področjih našega življenja: poklicni sferi, odnosih, partnerstvu (Ule, 2008).
Vse, kar se v življenju posameznikov kaže kot izbira, ni nujno to. Velikokrat je to edina možnost. Podaljševanje šolanja, življenje v izvorni družini, ekonomska odvisnost, odlaganje odločitve za starševstvo je lahko pogosto življenjska nuja in ne izbira (Ule, 2008).
Pomembni življenjski dogodki, četudi nam prinašajo srečo in zadovoljstvo, so za nas težavni in obremenilni. Čeprav ugodno vplivajo na razvoj identitete, so povezani z napetostmi, strahovi in stresi. Zato teže dogodka oziroma obremenilnosti le-tega ne smemo enačiti s pojmom srečnega ali nesrečnega življenjskega dogodka (Ule, 2008).
Moderni individualizem določa posameznika za ustvarjalca svojega lastnega življenja. Potek življenjske poti ne narekujejo več tradicije, socialna pripadnost, socializacijske izkušnje ali generacijske primerjave. Življenje posameznika naj bi bilo odvisno le od njega samega, kar pomeni, da lahko v družbi napreduje, če si nabere dovolj znanja, sposobnosti in zaslug. Človek naj bi postopoma razvil svoje zmožnosti za samostojno, smotrno in odgovorno ravnanje. Tako se mora vsak naučiti postati svoj lastni načrtovalec za svojo življenjsko pot glede na svoje zmožnosti in priložnosti, glede na povezana življenja, trenutne družbene niše in stanja na trgu, glede na predvidevanje prihodnosti (Ule, 2008).
V družbi individualizma so družbene zahteve, odgovornosti, nadzorovanje in urejanje preloženi na posameznika. Posameznik nima le možnosti odločati se o izobraževanju, poklicu, delovnem mestu, kraju bivanja, zakonskem partnerju, številu otrok itd., ampak mora te odločitve sprejeti. Te pa so vsestransko odvisne od trga dela, izobraževalnih in socialnih ustanov, porabe, pravnih uredb, prometnih ureditev, urbanističnih rešitev, mode, zdravstvenih, psiholoških, pedagoških nasvetov. Individualizacija tako ne pomeni nujno večje posameznikove izbire in odločitve, ampak predvsem spremembo načina družbenega nadzora (Beck, 2001).
PROBLEMI MLADIH
V obdobju adolescence naj bi posameznik prek različnih razvojnih nalog osvojil nekatere dejavnosti in si prisvojil ustrezne poteze svoje identitete; na primer osvojil osnovna pravila in norme ravnanja v različnih socialnih vlogah. Zaradi kompleksnosti in zahtevnosti teh razvojnih nalog je obdobje adolescence težavno in krizno (Ule, 2008). Novejši prispevek k razumevanju sodobnih načinov upravljanja z razvojnimi nalogami v adolescenci je fokusna teorija adolescence.
Ta opozarja na časovno zaporednost posameznih problemskih sklopov, s katerimi se srečujejo adolescenti (Coleman, 1989, v Ule, 2008). Fokusna teorija adolescence pravi, da mladostniki lažje in uspešnejše rešujejo razvojne naloge, če jih razrešujejo postopoma in se v določenem obdobju adolescence osredotočijo na posamezne probleme ali problemske sklope. Mladostnik je aktiven agens v svojem razvoju. Upravlja s svojo socializacijo ali prehodi tako, da razrešuje le posamični središčni problem, če je to možno (Ule, 2008).
Večina mladih je uspešna pri izpolnjevanju razvojnih nalog in uspešno opravi prehod v odraslost. Tako s finančno neodvisnostjo in avtonomijo pridobijo status odraslega. Čeprav se mladi soočajo s težavami zaradi vse manjših delovnih priložnosti in splošne negotovosti glede prihodnosti, ohranjajo občutek smiselnosti in osebne integritete. Pomembna manjšina je zaradi izginjanja družbenega reda, podpornih omrežji in gotovosti, ki so povezane z njimi, ranljiva, kar velja zlasti za mlade posameznike. Zaradi soočanja s kompleksnimi in vse bolj dinamičnim ekonomskim in kulturnim okoljem, prihaja do naraščanja socialnih patologij, kot so delinkventnost, jemanje mamil, sovražnost do tujcev, samomorilnost. Socialna tveganja so bolj koncentrirana pri mladih, ki prihajajo iz neugodnih družinskih ozadij, iz manjših skupin, podeželskih območij itd.
(Miheljak, 2002). Kot največji problemi mladih so bili v raziskavi Mladina 2020 (Lavrič idr., 2021) ugotovljeni brezposelnost, pomanjkanje denarja, stanovanjski problem, diskriminacija, anksioznost in osamljenost
V sodobnih postmodernih družbah naj bi vsakogar čakale možnosti in priložnosti za svobodno izoblikovanje življenja. Vendar pogled na družbene pogoje in osebnostni razvoj v podprivilegiranih družbenih skupinah jasno kaže zmotnost tega ideološkega klišeja. Raziskovalci ugotavljajo, da je pogost odgovor na povečanje tveganja in negotovosti v odraščanju v postmoderni družbi poseben psihosocialni položaj, ki se kaže v občutkih nemoči, samoodtujitvi, osamitvi, občutkih nesmisla in praznosti ter nepravičnosti (Hurellmann, 1996, v Ule, 2008).
Mladi tako pogosto izgubijo zaupanje v realnost sveta. Ne zaupajo več, da se lahko na življenje ustrezno pripravijo s pravo vzgojo in šolanjem (Ule, 2008).
Poleg tega da mladostniki v tem obdobju delajo na sebi, si izoblikujejo svojo identiteto in razrešujejo krize le-te, je drug pomemben psihološki proces, ki
močno zaznamuje adolescenco, problem navezanosti, vzpostavljanje vezi med posameznikom in drugo osebo, skupino ali skupnostjo (Ule, 2008).
Čeprav je v obdobju mladostništva izrazita potreba po navezanosti in je prijateljstvo ena od najpomembnejših vrednot v življenju posameznika, se v raziskavah kažejo močni občutki osamljenosti. Ta se deli na socialno in čustveno.
Socialna osamljenost pomeni pomanjkanje socialnih stikov posameznika z drugimi in pomanjkanje socialne vključenosti. Tako jo označujejo občutki dolgočasja, brezciljnosti življenja in marginalnosti posameznika v povezavi s pomanjkanjem priznanja s strani drugih ljudi. Čustvena osamljenost pa pomeni odsotnost čustvene navezanosti posameznika na druge ljudi. Označujejo jo občutki zavrženosti, praznosti, strahu in tesnobe (Cotterall, 1996, v Ule, 2008).
Čustvena osamljenost je običajno posledica izgube nekoga, ki je bil zelo blizu posamezniku in je bil ta nanj čustveno močno navezan. Socialna osamljenost pa izhaja iz socialnih situacij, v katerih posameznik pri drugih ljudeh ne najde pomenljivih odzivov na svoja početje in nasploh na svoj obstoj (Ule, 2008).
Težavi, s katerima se sooča veliko mladih, sta tudi anksioznost in depresija.
Anksioznosti in depresija sta zelo razširjeni duševni motnji ter prizadeneta eno petino prebivalstva iz držav z visokim dohodkom po vsem svetu. Pri mladih osebah, starih od 16 do 24 let, je razširjenost duševnih motenj večja kot v katerem koli drugem starostnem obdobju. Poleg tega so mladostniki tudi zelo nenaklonjeni iskanju strokovne pomoči (Gulliver, Grifiths in Chrustensen, 2010, v Tadič in Dekleva, 2019). Alonso in drugi (2004, v Tadič in Dekleva, 2019) so z evropsko primerjalno študijo ugotovili, da je starostna skupina mladih med 18. in 24. letom tista, ki najredkeje dostopa do pomoči ali jo prejema, čeprav je znano (Salaheddin in Mason, 2016, v Tadič in Dekleva, 2019), da se kar 75 % psihiatričnih motenj pokaže že pred 25. letom starosti in da je starostno obdobje od 16. do 24. leta tisto, v katerem je teh motenj največ (Kessler in drugi, 2005, v Tadič in Dekleva, 2019).
Kozina (2016) meni, da je anksioznost je multimodalen pojav. Vsebuje kognitivno, čustveno, vedenjsko in fiziološko komponento. Osnovno čustvo anksioznosti je strah. Razlika med strahom in anksioznostjo je v tem, da je objekt strahu pri strahu znan in prisoten v sedanjosti (nevarnost, ki je zunanja, znana in jasna), pri anksioznosti pa je neznan oziroma odmaknjen v prihodnost (grozeča nevarnost, ki je neznana, notranja in nejasna). Čustveno doživljanje anksioznosti je usmerjeno na prihodnost in je nesorazmerno objektivni grožnji. Anksioznost pa ni nujno nesorazmerna grožnji, temveč se lahko pojavi tudi v situacijah, ki so objektivni vir anksioznosti (npr. bolezen). Anksioznost omogoči posamezniku, da se aktivno odzove in izogne prihodnjim neprijetnim dogodkom. Ti odzivi so najpogosteje motorični odzivi izogibanja, nemir, oklepanje znanega in znanih ljudi, hiter govor, razdražljivost, perfekcionizem, nesodelovalnost, nedokončanje nalog in iskanje lažjih nalog. Na kognitivni ravni anksioznost vsebuje skrbi (negativne misli in podobe, povezane s potencialnimi grožnjami in nevarnostmi),
kognitivna popačenja (napake pri procesiranju informacij, neracionalna prepričanja, precenjevanje groženj, neustrezno pripisovanje vzrokov zunanjim in notranjim dogodkom, selektivna pozornost, podcenjevanje lastnih sposobnosti spoprijemanja), težave pri odločanju, težave pri reševanju problemov, motnje pozornosti, motnje spomina, pretirano občutljivost in negativen samogovor. Ob občutenju anksioznosti se telo odzove s povečanim vzburjenjem avtonomnega živčnega sistema. Poveča se srčni utrip, oteži se dihanje in poveča se prevodnost kože. Drugi fiziološki odzivi ob anksioznosti so še tiki, rdečica, napetost v mišicah, moteno spanje, bruhanje, slabost, enureza, prebavne motnje, oblivanje vročine in mrazenje, bolečina v prsih, cmok v grlu, vrtoglavice, omotica, motnje ravnotežja, bolečine v trebuhu ali genitalijah, siljenje na vodo, težave v spolnosti, bolečine v mišicah, tremor, parastezije in utrujenost (prav tam).
Z vstopom v mladostništvo se v življenju posameznikov pojavijo novi potencialni izvori anksioznosti. Tako je v tem obdobju mera anksioznosti nekoliko pogostejša in intenzivnejša kot v otroštvu in odrasli dobi, čeprav jo v neki meri doživi vsak posameznik. Anksioznost je opredeljena kot stanje neutemeljenega strahu brez objekta, vendar je lahko povezana tudi s strahom pred potencialno fizično nevarnostjo, strahom pred izgubo naklonjenosti staršev, zaznano neučinkovitostjo pri obvladovanju zahtev in/ali pričakovanj iz okolja, osebnih, starševskih ali družbenih standardov vedenja. V mladostništvu se pojavijo še nekateri novi viri anksioznosti. Eden od njih je strah pred izgubo nadzora nad sabo. Tega največkrat občutijo posamezniki, ki so nagnjeni k agresivnim impulzom, posamezniki, ki večkrat doživljajo čustvena stanja jeze, posamezniki, ki zaznavajo več razhajanj med ponotranjenimi standardi vedenja in svojim dejanskim vedenjem, ter posamezniki, ki so razvili manj učinkovite strategije za spoprijemanje s takimi psihološkimi konflikti. Nov potencialni vir anksioznosti je lahko tudi spolnost. Ker se v tem času posamezniki osamosvajajo od staršev, je potencialni vir anksioznosti tudi konflikt odvisnosti in neodvisnosti od staršev.
Mladostniki želijo biti neodvisni, hkrati pa se začnejo zavedati tudi negativnih strani samostojnega življenja. V tem obdobju postanejo v življenju posameznika pomembnejši tudi vrstniki, kar prinese dodatne skrbi glede vrstniškega sprejemanja. Možen vir anksioznosti je tudi vizualna podoba, saj v mladostništvu nastopijo hitre spremembe v telesu posameznika, ki se hkrati primerja z ideali iz okolja. Potencialni vir anksioznosti je lahko tudi negotovost ob doseganju razvojnih nalog. Zaradi kompleksnosti nalog lahko razmišljanje o (ne)zmožnosti razreševanja le-teh prinese veliko tesnobe (Zupančič, 2009a).
Psihološka obremenitev človeka je odvisna od količine in težavnosti problemov, ki jih ima posameznik v specifičnem življenjskem obdobju. Prav tako na psihološko obremenitev vpliva tudi občutek subjektivne odgovornosti za probleme in dejavniki, ki varujejo posameznika pred tveganjem in mu omogočijo bolj ali manj uspešno obvladovanje problemov. Določen problem lahko na posameznika toliko bolj vpliva, kolikor večji pomen mu daje prizadeti posameznik. Ljudje so
različno občutljivi na iste problemske situacije. Način, kako doživimo in obvladamo neko obremenilno življenjsko situacijo, je odvisen tudi od življenjske zgodovine posameznika in njegove trenutne psihofizične kondicije. Pri obvladovanju problemskih situacij se običajno opremo na tri izvore pomoči:
– Socialni. To so socialne mreže, ki so opora posamezniku v kriznih situacijah (npr. prijatelji, družina, sosedje, kolegi na delu in drugje)
– Psihološki. To so psihološke lastnosti, na katere se opre posameznik v kriznih situacijah. Zajemajo predvsem samospoštovanje, odsotnost samopodcenjevanja, občutek, da lahko upravljamo svoje življenje.
– Individualno premagovanje težav. To so specifični načini vedenja, mišljenja in zaznavanja, ki so se jih posamezniki naučili uporabljati, kadar so postavljeni pred življenjske težave. Te so lahko zelo različne: npr.
poskusi, da sami razrešimo obremenilne razmere, ali kognitivni triki (primerjava s tistimi, ki jim gre slabše kot meni) (Ule, 2008)
Belšak (b. d.) v prispevku o soočanju s stresnimi situacijami navaja devet načinov o soočanju. Izpostavlja tudi, da nekateri od navedenih načinov niso ustrezni.
Načini soočanja:
• aktivno soočanje (aktivnost, s katero želim izboljšati situacijo),
• načrtovanje (iskanje strategij, kaj lahko naredim),
• distrakcija (preusmeritev pozornosti na nekaj drugega, da se malo zamotim),
• iskanje čustvene podpore (drugi me podpirajo),
• zloraba substanc (uporaba alkohola, drog, da bi se lažje prebili skozi situacijo),
• opuščanje poskusov (obupal sem, ne bom več poskušal),
• zanikanje (govorim si, da to ne more biti res),
• distanciranje (ne dovolim, da se me dogodek dotakne, poskušam ne misliti na to),
• izogibanje, beg (rad bi, da ta situacija izgine).
POMEMBNI ODNOSI V ŽIVLJENJU MLADIH
V obdobju mladostništva se odnosi z vrstniki, starši in sorojenci količinsko in kakovostno spremenijo. V socialnih stikih mladi pridobivajo nova socialna spoznanja in spretnosti, se preizkušajo v različnih vlogah, opredeljujejo svoje življenjske cilje, prepričanja in vrednote ter prek tega oblikujejo svojo lastno identiteto. Ena od najpomembnejših razvojnih nalog v mladostništvu je osamosvajanje od staršev in oblikovanje intimnih odnosov z vrstniki.
Severnoameriški avtorji ugotavljajo, da so v mladostništvu odnosi z istospolnimi vrstniki bolj pomembni kot odnosi s sorojenci, mladostniki pa več čustvene podpore dobijo od istospolnega starša kot starša nasprotnega spola. V Sloveniji
so na lestvico njim pomembnih oseb razvrstili najprej starše (predvsem mama), najboljše prijatelje, nato očeta in sorojence (Zupančič in Svetina, 2004).
MLADOSTNIKI IN STARŠI
Raziskave vedno znova potrjujejo, da so starši najpomembnejše osebe v življenju odraščajočih mladih. Večina mladih s starši ohranja občutke čustvene bližine do odraslosti (Ule, 2008).
Mladostniki se želijo v tem obdobju čim bolj osamosvojiti, ta proces pa velikokrat ne poteka gladko in nekonfliktno. Tako odnosi med starši in mladostniki običajno postanejo bolj zahtevni, bolj razumski in manj čustveni. Zmanjšuje se bližina in povečuje konfliktnost (Ule, 2008). Kljub temu raziskave kažejo, da konflikti glede pomembnih življenjskih tem med starši in mladostniki niso veliki, temveč so občasni do zmerno pogosti in navadno blage intenzitete (Zupančič in Svetina, 2004).
Spori, ki se med mladostniki in starši ponavljajo, so o posameznih zadevah, kot so oblačenje, hrana in podobno, tako da ne ogrozijo medsebojne navezanosti.
Prav tako raziskave kažejo, da se konflikti selijo v zgodnjo adolescenco, v pozni adolescenci in prehodu v odraslost pa skoraj povsem izginejo (Ule, 2008).
Mladostniki pri svojih starših iščejo nasvete, zaščito in pomoč (Zupančič in Svetina, 2004). Mladi imajo bližji in bolj zaupen odnos z mamami, ki so najpomembnejše tolažnice, svetovalke in pomočnice, ko gre za hujše stiske ali ko je treba sprejeti pomembne življenjske odločitve (Ule, 2008).
Mladostniki v svojih družinah začnejo prevzemati tudi nekaj odraslih vlog.
Sodelujejo pri družinskem odločanju predvsem o svobodi in odgovornosti. S starši preživijo manj prostega časa, kot so ga preživljali kot otroci, največkrat pri nakupovanju, potovanju, gledanju televizije, izvajanju socialnih obveznostih.
Mladostniki postanejo bolj samostojni, kar spoštujejo tudi starši in jim dajo več prostora za njihovo zasebnost. Komunikacija postane bolj selektivna in mladostniki staršem podajo le izbrane informacije. Z večanjem starosti mladostnika se tudi starševska vloga spremeni. V odnosu med staršem in mladostnikom se redko vzpostavi enosmerna avtoriteta. Bolj pogosta je dvosmerna avtoriteta, pri kateri starši postanejo svetovalci in z mladostnikom razpravljajo o možnih rešitvah ter iščejo kompromise pri medosebnih konfliktih. S tem mladostniki starše vidijo kot osebe in opazujejo njihove starševske vloge, ki jih opravljajo (Zupančič in Svetina, 2004).
VRSTNIKI
Odnosi z vrstniki imajo pomembno vlogo pri razvoju mladostnika. Del čustvene opore, ki so jo posamezniki prej prejeli od družine, med osamosvajanjem od družine prevzamejo vrstniki. Pomembno vlogo imajo pri oblikovanju identitete, vzorcev moralnega presojanja in vedenja, pridobivanju socialnih spretnosti,
upadu mladostniškega egocentrizma, vzpostavljanju odnosov z nasprotnim spolom (Zupančič in Svetina, 2004). Vrstniške skupine povezujejo skupne želje, izkušnje, primerljivi problemi in potrebe, izkušnje solidarnosti in lojalnosti. V prijateljskih odnosih se mladostnik uči strategij samorazkrivanja, zaupanja, vzajemnosti in vživljanja v drugega. V prijateljskih odnosih prejema samopotrditev, razrešuje čustvene konflikte. Prijatelji so svetovalci in laični terapevti (Ule, 2008).
Prijateljstvo v mladostništvu temelji na večji pripravljenosti za samorazkrivanje kot prej v otroštvu ali kasneje v odraslosti (Ule, 2008). Prav tako mladostnik z vrstniki preživi več časa, kot ga je v otroštvu. Čeprav se mladostniki velikokrat zatečejo k svojim vrstnikom po nasvete, se še vedno obračajo tudi na svoje starše. Medtem ko je komunikacija s starši bolj selektivna, se mladostniki z vrstniki pogovarjajo tudi o temah, ki se jih s starši ne dotikajo (npr. spolnost). Tako mladostnik z vrstniki deli tisti del svojega življenja, ki ga ne more s starši. Vrstniki v mladostnikovem življenju prevzamejo pomembnejšo vlogo takrat, ko mladostniki v odnosu s starši nimajo dobrega odnosa, s strani staršev niso deležni primerne mere naklonjenosti, razumevanja, pozornosti ali če v njihovem razmerju prevladuje vzajemno sovraštvo. Vrstniki v takšnem primeru prevzamejo večjo mero čustvene opore mladostnikov. Ti se k vrstnikom zatečejo ob stresnih situacijah, vrstniki jim namenijo potrebno razumevanje in omogočijo kontekst, v katerem lahko razvijejo odnose s pomembnimi drugimi. Prek njih tako zadovoljijo potrebe, pridobijo bolj stvaren pojem o sebi, samospoštovanje in zaupanje v prihodnost.
Vendar lahko vrstniki prav tako neugodno vplivajo na razvojni kontekst mladostnika. Če vrstniki mladostnika zasmehujejo ali izključujejo iz družbe, lahko to vodi do povečanje anksioznosti in do težnje po izogibanju vrstnikom ter zato v osamljenost (Zupančič in Svetina, 2004).
Berndt (2004, v Ule, 2008) je ugotovil štiri vrste podpore, ki jo prijatelji ponujajo drug drugemu.
– Informacijska podpora: nasveti pri reševanju osebnih problemov.
– Instrumentalna podpora: pomoč pri različnih nalogah, kot so šolsko delo, posojanje različnih stvari, na primer oblek, denarja.
– Tovariška pomoč: pomeni, da se lahko zaneseš na druge in nanje računaš pri socialnih aktivnostih, na primer udeležbi na zabavi, izhodu v kino, športnem udejstvovanju.
– Podpora v samopodobi: dvigovanje samozavesti s pohvalami, ki jih dajejo prijatelji drug drugemu, spodbudami ali tolažbo ob neuspehih, izražanje podpore v dobrem in slabem.
Kahn in Antonucci (1980) v svojem modelu razlikujeta tri vrste podpore.
– Pomoč: izmenjava dobrin, pomoč v izobraževanju in pri odločanju.
– Uveljavljanje: krepitev sebstva, samospoštovanja, pridobivanje statusa, ugleda, prestiža, kognitivna usmeritev.;
– Čustvena podpora: zavarovanje pred pritiski iz šolskega in družinskega okolja, svetovanje, pomoč pri razreševanju konfliktov, podpora pri ljubezenskih težavah, seksualnem dozorevanju.
Bistvo prijateljstva ostajajo zaupanje, iskrenost, pomoč, druženje, pripravljenost za pogovor in poslušanje. Mladostniki običajno izbirajo tiste vrstnike, ki so jim podobni po interesih, stališčih, željah in načinu preživljanja prostega časa (Ule, 2008).
Čeprav so najboljši prijatelji v adolescenci nadomestek za partnerja ter so v tem obdobju prijateljstva podobno ekskluzivna in čustveno nabita kot pozneje intimna partnerstva, mladi danes svojemu najboljšemu prijatelju ali prijateljici ne zaupajo v celoti. V prijateljske odnose ne vstopajo brez rezerv in preračunljivosti.
Prijateljstva, ki so pristna in iskrena, postajajo zelo zahtevna. V njihovo oblikovanje in ohranjanje je treba vlagati veliko časa in čustev. V preteklosti prijateljstva niso poznala tako intenzivnega čustvenega izražanja in samorazkrivanja. Prijateljstva so bila veliko bolj spontana, samonikla, nerefleksivna. Oblikovala so se v okoljih, v katerih so ljudje bivali in delili skupne življenjske izkušnje. Ti dejavniki prispevajo k temu, da so danes prijateljstva bolj zahtevna in postajajo tudi vse redkejša dobrina (Ule, 2008).
INTIMNOST IN ROMANTIČNA LJUBEZEN V ADOLESCENCI
Intimni odnosi so posebno intenzivna oblika odnosov, pri čemer so večinoma zasnovani na spolni ljubezni. Vendar so lahko intimni tudi drugi odnosi (starši – otroci, tesna prijateljstva). Dobri intimni odnosi z drugimi največ prispevajo k občutku osebne sreče. Raziskave so pokazale, da večina ljudi bolj ceni dobre intimne odnose kot finančni uspeh in poklicno kariero. Ljubezenski odnosi v adolescenci in porajajoči se odraslosti so zelo pomembni, ker so povezani tudi z odkrivanjem spolnosti. Spolnost je lahko v adolescenci tudi v funkciji eksperimentiranja s seksualnostjo, kar ni nujno, da vsebuje ljubezen (Ule, 2008).
Po Sternbergu (1986) razlikujemo tri osnovne oblike ljubezenskih odnosov.
1. Strast: vsebuje fizično privlačnost in seksualno željo. Je sestavljeno čustvo ter lahko vsebuje strah, jezo in ljubosumje.
2. Zaupanje: občutek popolne bližine, iskrenosti in čustvene navezanosti, vsebuje vzajemno razumevanje, podporo, samorazkrivanje in intimne pogovore.
3. Zavezanost: odgovornost in skrb za drugega, je jamstvo za dolgotrajno ljubezen kljub vzponom in padcem. Zaradi nje lahko ohranjamo dolgotrajne zveze kljub spremembam strasti in intimnosti.
V zahodni kulturi si intimnega partnerja izbiramo na podlagi privlačnosti. To je le čustven vidik obsežnega kompleksa, ki ga sestavljajo kognitivne, čustvene in vrednostne komponente. Različna merjena medosebne privlačnosti so pokazala, da obstajata dva neodvisna razloga za pozitiven odziv ene osebe na drugo:
1. Nekateri ljudje se nam zdijo privlačni zaradi njihovih fizičnih in socialnih značilnosti (fizična privlačnost, prijaznost, prijetnost, priljubljenost, smisel za humor, družabnost).
2. Drugi se nam zdijo privlačni zaradi njihovih sposobnosti in dosežkov (inteligentnost, sposobnosti, ideje, učinkovitost, sprejetost) (Ule, 2008).
Kot privlačne posameznike običajno obravnavamo tiste, ki so prijazni, optimistični, imajo smisel za humor, so občutljivi za probleme drugih, sodelujejo v skupinskih dejavnostih in dajejo različne predloge. Ti posamezniki postanejo bolj samozavestni, kar še bolj okrepi njihovo privlačnost. V adolescenci je privlačnost tesno povezana s priljubljenostjo. Posameznik običajno ni privlačen samo za nekoga, ampak za vso vrstniško skupino. Obstaja tudi nasprotna povezava.
Neprivlačni posamezniki postanejo nepriljubljeni. Kar lahko vodi v izključenost, izrinjenost in osamljenost. To je lahko problem, ki močno ogrozi odraščanje in odraščajočega. Nepriljubljenost ima dve ključni posledici:
1. Zavrnjene mladostnike, ki so aktivno nepriljubljeni pri vrstnikih zaradi več razlogov. Ti so lahko osebni (npr. prepirljivost, agresivnost, egoizem) ali socialni (stigma, ki mladostnika osramoti v družbi vrstnikov).
2. Prezrti mladostniki niso osovraženi med vrstniki, ampak preprosto nimajo stikov in prijateljev. Med vrstniki niso opaženi morda zaradi osebnih značilnosti (sramežljivost, zaprtost vase, pomanjkanje zaupanja vase) ali zaradi socialnih značilnosti (izvorne družine, socialne, etnične, religiozne pripadnosti) (Ule, 2008).
PSIHOSOCIALNO SVETOVANJE
Vsak otrok in mladostnik se različno spoprijema z razvojnimi nalogami, vprašanji, dilemami in težavami, s katerimi se sooči med odraščanjem. Nekateri se z njimi spopadejo sami, drugi se obrnejo po pomoč k vrstnikom ali odraslim. V glavnem so jim v podporo osebe iz njihovega neposrednega življenjskega okolja predvsem starši oziroma družina. Približno 20 % otrok in mladostnikov v Sloveniji v svojem neposrednem življenjskem okolju ne uspe pridobiti podpore, ki jo potrebujejo.
Nimajo osebe, na katero bi se lahko ob doživljanju stiske obrnili. Ravno otroci in mladostniki, ki nimajo podpore pri vrstnikih in starših, so najbolj ranljivi, ko se soočajo z razvojnimi nalogami in morebitnimi težavami v odraščanju (Rener, 2002, v Gregorčič Mrvar, 2020).
Reardon idr. (2017, v Tadič in Dekleva, 2019) navajajo sistemske/strukturne dejavnike, ki jih v študijah pogosteje navajajo kot ovire pri iskanju pomoči:
– cena obravnave,
– obstoj zavarovanja, – posredni stroški,
– logistične/administrativne ovire, – potrošnja časa,
– odsotnost storitve,
– potreba po napotnici specialista.
Svetovanje lahko glede na okoliščine, v katerih se izvaja, in glede na to, kdo ga izvaja, delimo na laično, polstrokovno in strokovno svetovanje (Kobolt, 2015).
Laično svetovanje lahko poimenujemo tudi prijateljsko svetovanje. S socialnimi stiki človek ne zadovoljuje samo materialne, temveč tudi in predvsem socialne potrebe. To so potrebe po osebnem stiku, pogovoru in razumevanju tistih oseb, ki jim zaupamo, ki uživajo naše spoštovanje in s katerimi smo si blizu. Takšen način podpore izkoriščamo, ko svoje probleme zaupamo prijateljem. Od njih pričakujemo razumevanje in njihov pogled na situacijo ali le priložnost, da se izpovemo. Že s tem, ko jim lahko naglas povemo svoje težave, lahko občutimo olajšanje. Sami pa se odločimo, kako bomo ravnali z nasveti, ki jih prejmemo od njih. Izkušnje s prijateljskim svetovanjem nam povedo, da je odnos temeljna človeška potreba. Potreba po odnosu, razumevanju in pomoči so pravilo v vsakodnevnem življenju vsakega človeka (Kobolt, 2015).
Podpolstrokovno svetovanje opravljajo ljudje, ki prvenstveno niso usposobljeni za svetovanja. S svojim dosedanjim delom so pridobili nekatere teoretične in praktične izkušnje za svetovanje ljudem. S pridobivanjem specifičnega znanje lahko opravljajo delo svetovalca, čeprav nimajo strokovnega naslova svetovalca (Kobolt, 2015).
Strokovno svetovanje vsebuje poglobljeno strokovno znanje, ki ni le teoretično, ampak tudi praktično svetovalno kompetenco. Kar pa ni le odnosna kompetenca.
Strokovni svetovalci imajo teoretična in metodična znanja za oblikovanje svetovalne komunikacije in vodenje svetovalnega odnosa (Kobolt, 2015).
Svetovalni delavci morajo imeti širok spekter znanja, ki je zelo odvisno od področja, v katero vpleta svojo svetovalno metodo. Svetovalno kompetenco teoretično sooblikujejo znanje osebnostnega razvoja oziroma razvojne psihologije v kontekstu vseživljenjskega razvoja, teorije kriz in travme ter okrevanja po travmatskih izkušnjah, teorije osebnosti, nastajanja in oblikovanja samopojmovanja/samopodobe, poznavanje procesov socialne stigmatizacije, teorije pridobivanja spoprijemalnih strategij, socialne kompetence in druga znanja s področja človekovega vedenja in dinamike socialnih odnosov. Ožja strokovno znanje, ki jih mora imeti svetovalec, je tudi poznavanje posameznih svetovalnih pristopov/modelov svetovalnega dela. Prav tako mora imeti kompetenco vodenja in usmerjanja pogovora – soustvarjalnega dialoga (Kobolt, 2015).
Glede na način izvedbe je svetovanje individualno ali skupinsko. S svetovanjem posegamo na spoznavna področja prek prizadevanja, da se posameznik, ki išče nasvet, sam odloči za najustreznejšo obliko reševanja težave in si jo tudi dejavno
išče. V središču svetovanja so običajno z okoliščinami pogojene težave, ki jih posameznik ne zna ali ne more sam odpraviti. V takih primerih lahko s pomočjo svetovanja poišče ali sprejme rešitev osebnih in medosebnih težav, ki ga vznemirjajo. Tako posameznik razmišlja o sebi, spreminja in sprejema ustrezne odločitve o sebi in svojem življenju. Te mu pomagajo živeti ubrano s samim seboj in z okoljem, v katerem živi (Kristančič, 1995).
Osrednja težava pri svetovanju je stiska, ki jo občuti posameznik. Največkrat gre za to, da se posameznik poskuša osvoboditi bojazni in napetosti, spremeniti svoja stališča. Ko so napetosti manjše ali izginejo, se spremenijo tudi socialno vedenje in odnosi z drugimi osebami v njegovem okolju (Kristančič, 1995).
S pomočjo ustreznega svetovanja posameznik spozna izvor in pomen svojega življenja. Postopno ali nenadno po več pogovorih se napetost v posamezniku zmanjša in se je sposoben spoprijeti s svojimi težavami ne le čustveno, ampak tudi razumsko.
Z dejavnostmi v svetovanju želimo doseči spremembo stališč, doživljanja ali vedenja in omogočiti, da se posameznik ustreznejše sooča s težavami v okolju, v katerem živi (Kristančič, 1995).
Svetovanje lahko opišemo kot odnos, v katerem svetovalec pomaga svojim klientom, da živijo bolj kakovostno ter da se bolj učinkovito soočajo z različnimi življenjskimi izzivi in problemi. Prav tako za učinkovit svetovalni odnos velja tisti, v katerem svetovalec izkazuje visoko stopnjo neposesivne topline, pristno in občutljivo razumevanje klientovih misli in čustev. Svetovalec naj bi v svetovalni odnos vnašal empatično razumevanje, empatično odzivanje in aktivno poslušanje. Svetovalec naj bi pomagal klientu, da razume svoje obrambno vedenje in misli. Klientu pomaga lajšati tiste aktivnosti, ki bodo prispevale k spremembi vedenja. Dobro je, da ima tudi izkušnje kriznega svetovanja, skupinskega svetovanja in treninga življenjskih veščin (Kristančič in Ostrman, 1998)
Svetovanje kot metoda je namenjena vsem posameznikom, ki se srečujejo z vsakodnevnimi življenjskimi izzivi. To so lahko na primer izbira poklica in nadaljnje kariere, odločitev za zakon ali razvezo, odhod v pokoj, vdovstvo idr.
Svetovalni odnos pomaga klientu, da si pomaga sam, kar pomeni, da prejme odgovornost za svoje življenje. Bistvo osebne odgovornosti vsebuje samozavedanje ali odzivnost na izkušnje, sposobnosti učinkovitega reagiranja ter uravnavanje samega sebe in okolja, v katerem živi, ter s tem doseganje ciljev in zadovoljitev svojih potreb. Svetovalec mora imeti znanja z različnih področij (sociologija, antropologija, biologija, medicina idr.), ki mu omogočajo razumevanje procesa svetovanja. Bistvo svetovanja je, da zunaj področja medicine pomagamo klientu, da si pomaga sam. V praksi je treba osnovne elemente svetovanja prilagajati področju, na katerem delamo, saj so svetovalčevi posegi osredotočeni na pomoč klienta in njegovo spreminjanje specifičnih aspektov njegovih čustev, misli in vedenja (Kristančič in Ostrman, 1998).
Cottone in Greenwell (1993) opisujeta pomembnost kontekstualne paradigme v svetovanju. Svetovalci naj bi se pri svetovanju osredotočili na posameznika in tudi na širše okolje, ki vpliva nanj. Tako ne gledamo le na posameznika in njegovo okolje, družbo, v kateri se nahaja, ampak na posameznika kot celoto v njegovem kontekstu, v odvisnosti do okolja, v katerem je. Pomembno je, da se zavedamo tudi stalnega spreminjanja in kontinuuma, v katerem je posameznikovo življenje. Njegovo stanje ni nikoli absolutno, ampak se stalno spreminja, se preoblikuje in na novo oblikuje. Tako je tudi svetovanje proces, ki se stalno spreminja in prilagaja trenutni situaciji.
Pogledi kontekstualizma na osebnost in spremembe se kažejo v raznolikosti pri svetovanju. Dve najbolj dinamični perspektivi znotraj stroke svetovanja, tj.
konstruktivizem in interakcijsko svetovanje, imata skupne točke s konstruktivizmom v razumevanju življenjskega razvoja posameznika. Teorija konstruktivizma vidi svet človeka kot stalno spreminjajoči se svet. Posameznik skozi svoje izkušnje in spoznanja konstruira svet okoli sebe. Njegov svet ni sestavljen le iz pasivnega zbiranja podatkov prek njegovih čutov, ampak posameznik aktivno oblikuje svoja videnja sveta. Če se posameznik v življenju sooči z dogodkom, ki se ne sklada z njegovim videnjem sveta, nastopi kriza ob novem grajenju njegovega modela videnja. Posameznik tako ni le filter za vse življenjske dogodke, ampak z novim doživljanjem aktivno gradi, spreminja in prilagaja svet okoli sebe in tako spreminja svoje videnje sveta. Primer uporabe konstruktivizma v svetovanju je iskanje možnih rešitev v hipotetični situaciji ali postavljanje problema klienta v drugo življenjsko okolje (Steenbarger, 1991).
Tako kot konstruktivizem tudi interakcionizem vidi posameznika kot aktivnega gradnika svojega okolja. Vendar interakcionalizem daje posebni poudarek na socialno naravo tega procesa. Znanje se tako konstruira v kontekstu človeških razmerij. Konstruktivistično svetovanje in interakcijsko svetovanje ne poteka kot linearen proces, ampak kot vzajemen proces. Vpleteni osebi drug na drugo vplivata v kontinuiranem procesu sprememb. Ta vpliv se posreduje prek verbalne in neverbalne komunikacije. Problemi posameznika so videni kot komunikacije, ki izvirajo in se utrjujejo znotraj socialnega konteksta. Problemi tako niso videni kot bolezni, ampak kot slabo prilagojene interpersonalne strategije, s katerimi nadzorujemo socialna razmerja. S svetovanjem naj bi posameznik prek druge izkušnje predrugačil svoje strategije. Svetovalec se v kontekstu svetovanja ne odziva, kot je vajen klient, in mu s tem pomaga spremeniti njegovo videnje odnosov. Ključno sporočilo konstruktivističnega modela je, da moramo na obnašanje posameznika gledati znotraj njegovega okolje. Če želimo spremeniti obnašanje posameznika, moramo spremeniti njegovo okolje oziroma kontekst, katerega del je on sam (Steenbarger, 1991).
Koboltova (2015) navaja tri ključne sodobne pristope psihosocialne pomoč.
1. Individualna raven – doživljanje, razmišljanje in ravnanje posameznika.
2. Skupinska/družinska raven – socialne skupine, v katerih ljudje udejanjamo psihološke in socialne potrebe.
3. Družbena raven – kadar upoštevamo družbene spremembe, duh časa in druge sociološke dimenzije. Te temeljno posegajo v potek individualnih biologij.
Ljudje iščemo psihosocialno pomoč v situacijah, ko se soočamo s stiskami, krizami in življenjskimi prehodi, ob katerih čutimo, da bi nam pomoč razumevajočega, pozornega drugega olajšala stisko in prispevala k izbiri ustrezne rešitve. Pomoč takrat poiščemo v svoji socialni mreži ali pa se odločimo za vstop v proces pomoči, ki jo zagotavljajo različni strokovni delavci. Včasih je bilo iskanje pomoči močno stigmatizirano in posameznike je bilo sram iskati pomoč pri psihiatrih, psihologih in svetovalcih drugih profilov. Teh stigmatizirajočih nalepk pa so se raznovrstne oblike svetovanja in psihoterapije v našem prostoru do danes otresle (Kobolt, 2015).
Koboltova (2015) izraz »psihosocialna pomoč« opredeljuje kot raznovrstne oblike pomoči in pristopov pri delu z ljudmi. Termin zajema celotno področje psihosocialnega delovanja, znotraj katerega delujejo raznolike poklicne skupine (psihologi, socialni pedagogi, socialni delavci, zdravstveni delavci, pedagogi in učitelji, vzgojitelji idr.). Kobaltova psihosocialno podporo in pomoč razume kot najširši termin, ki združuje sorodna, a kljub temu v družbeni ureditvi tudi samostojna in med seboj razmejena področja, katerih cilj je izboljšati kakovost življenja tudi ljudi v skupnostih, ustanovah in družbi kot celoti. Pri tem je v kakovosti življenja poudarjena odnosna in čustvena oziroma doživljajska dimenzija. Psihosocialno delovanje je podpora, ki jo strokovni delavci z osebnim stikom in spremljanjem nudijo posameznikom, družinam, parom in skupinam v različnih življenjskih obdobjih in v različnih situacijah.
Koboltova (2015) predlaga naslednje cilje svetovalnega dela. Poudarja, da so to splošni cilji, saj so specifični ter odvisni od konkretnega primera in težav, ki jih ima posameznik.
Splošni cilji svetovalnega dela so:
1. Izboljšati posameznikovo znanje in veščine, da bi uspešneje reševali svoje probleme. Prek svetovanja se posredujejo informacije znanja, metode, tehnike, uvajajo se nova ravnanja in vedenjski vzorci.
2. Povečati spoznanje o lastni vrednosti in sposobnosti za reševanje nalog in problemov. Težave, ki jih človek ne zmore zadovoljivo razreševati, praviloma znižujejo samopodobo in občutje samovrednosti.
3. Zmanjšati negotovosti, ki izvirajo iz zaskrbljenosti zaradi neuspešnega reševanja življenjskih situacij in problemov. Že s tem, da v posamezniku zmanjšamo napetost, sprostimo njegove sile, da se loti svojih nalog z novim zagonom in ima večjo možnost za uspešno reševanje.
4. Povečati gotovost pri izbiranju rešitev, sprejemanju odločitev in načrtovanju lastne dejavnosti v prihodnje. Posameznik dobi v svetovalnem procesu oporo in smer, s čimer se poveča njegov občutek varnosti in gotovosti, kar pripomore k njegovi večji učinkovitosti.
5. Izboljšati uvid v svoje probleme in probleme okolja. Skozi svetovalni proces naj bi prišlo do tega, da posameznik spozna ozadje svojega ravnanja, mišljenja in čustvovanja. S tem dobi dodatne informacije o tem, kako bo lahko učinkovito reševal probleme.
6. Izboljšati družbeno prilagojenost in vključenost v družbeno okolje in dogajanje. Poudariti je treba, da s psihosocialnim svetovanjem ne želimo prilagajati posameznika trenutnim družbenim razmeram, ampak povečati njegovo samozaupanje, izboljšati zadovoljevanje lastnih potreb ob upoštevanju odnosov in družbene realnosti.
Splošni cilji svetovanja so kompleksni in v vsakem svetovalnem odnosu vseh nikakor ni mogoče uresničiti v celoti. S svetovanjem pa vseeno stremimo k temu, da z elementi, ki jih uporabljamo, krepimo osebnostni razvoj svetovanca, omogočamo rast in dozorevanje v zrelo in odgovorno osebnost, povečamo notranje soglasje/harmonijo in prispevamo k boljši vpetosti v družbeno okolje. S tem ni mišljeno pasivno prilagajanje, ampak povečana zmožnost konstruktivnega in ustvarjalnega delovanja (Kobolt, 2015).
ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA
Temelji današnjega svetovalnega dela v slovenskih vrtcih in šolah so se začeli vzpostavljati v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. To je bilo obdobje, ko so začele šole zaradi nudenja pomoči učencem in staršem sistematično zaposlovati svetovalne strokovnjake (Resman idr., 1999, v Vogrinc in Krek, 2012). Leta 1999 so bile na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje potrjene smernice za delo svetovalne službe. Te so za vrtec, šolo in srednjo šolo oblikovane ločeno, vendar so splošna izhodišča za vse tri enaka (Vogrinc in Krek, 2012).
Strokovnjaki v vzgojno-izobraževalnem sistemu so (oziroma bi lahko ali morali biti) velikokrat v vlogi prvih ponudnikov pomoči in prvi (poleg zdravnikov), ki naj bi mlade napotili k službam za bolj specializirane oblike pomoči. To vlogo so Dekleva idr. (2019) vzgojno-izobraževalnemu sistemu pripisali zato, ker so poleg zdravstvenih ustanov to edine institucije, v katere so vpeljani vsi otroci. Prav tako je s šolskimi svetovalnimi službami tudi sistemsko predvideno delovanje na področju podpore mladim v stiskam, ki je veliko več kot le učna podpora (Dekleva idr., 2019). Šola ima v sistemu skrbi za duševno zdravje in dobro počutje posebno privilegirano mesto, saj skozi šolo potuje praktično vsa populacija ljudi, ki v šolah preživijo razmeroma velik del dneva, ker omogoča oblikovanje življenjskih pogojev mladih že zelo zgodaj, ko marsikateri vzorci duševnega življenja in vedenja še niso ustaljeni in se znaki težav šele začenjajo kazati. V šoli
