UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
KLARA TOMAZIN
KAKO UPORABIMO PRAVLJICO NEKEGA DEŽEVNEGA DNE ZA PLESNO DRAMATIZACIJO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja
KLARA TOMAZIN
Mentorica: doc. Gordana Schmidt
KAKO UPORABIMO PRAVLJICO NEKEGA DEŽEVNEGA DNE ZA PLESNO DRAMATIZACIJO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. Gordani Schmidt za vso pomoč in nasvete pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se svojim bližnjim in vsem, ki so mi ves čas stali ob strani in me podpirali.
Zahvala gre tudi vrtcu Kurirček Logatec za pomoč pri
izvedbi empiričnega dela.
POVZETEK
V diplomskem delu z naslovom Kako uporabimo pravljico Nekega deževnega dne za plesno dramatizacijo opisujem potek dela v vrtcu (srečanja z otroki), predstavim ples, plesno dramatizacijo, glasbo, gledališče in pravljico.
V teoretičnem delu opisujem vrste plesa in plesno vzgojo. Pri plesni dramatizaciji pišem, kaj avtorji pravijo o njej, kako pomemben je vpliv plesne dramatizacije na posamezna področja razvoja in s čim si lahko pomagamo pri izvedbi plesne dramatizacije. Glasba je lahko partner baleta, plesa in muzikala, prisotna pa je tudi v predstavi. V vrtcu se uporablja kostume in rekvizite, ki si jih otroci tudi sami pripravijo. Na koncu sem opisala še naivno pravljično obdobje pri otrocih.
Kar smo z otroki praktično izvajali, sem poiskala tudi v teoriji in si zapisala. Projekt sem zaključila s predstavo za starše, v kateri so otroci zelo uživali.
Projekt sem spremljala z zapisovanjem sprotnih ugotovitev in s posnetimi fotografijami.
KLJUČNE BESEDE: ples, plesna dramatizacija, glasba, gledališče, pravljica
ABSTRACT
In the bachelor's thesis entitled 'How to Use the fairy-tale One rainy day for a dance dramatization' I described the course of action for a kindergarten level (a session with children) and presented dance, dance dramatization, music, theatre and fairy-tale.
In the theoretical part of the thesis I described styles of dance and dance education.
Concerning dance dramatization I wrote about what respective authors say about it, how important the influence of dance dramatization on different areas of development is, and what could be useful for a dance dramatization session. Music can be a partner of ballet, dance or musical and it is present in the theatre as well. In the kindergarten, costumes and theatre props that were made by children themselves, can be used. At the end I also described the naïve fairy-tale stage in children.
I searched for in the theory and took down, what we did in practice with children. I concluded the project with a performance for parents, which was very enjoyable for children as well.
I observed the project by means of taking down the findings and making photos regularly.
KEYWORDS: dance, dramatization dance, music, theatre, fairy-tale
KAZALO VSEBINE
I UVOD ... 1
II TEORETIČNI DEL ... 2
1 PLES ... 2
2 PLESNA DRAMATIZACIJA ... 4
3 GLASBA ... 9
4 GLEDALIŠČE ... 9
5 PRAVLJICA ... 13
III EMPIRIČNI DEL ... 17
1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 17
2 PROJEKT ... 17
3 CILJI ... 18
4 CILJI OTROKOVEGA DELA ... 18
5 VZOREC ... 18
6 PRIPOMOČKI ... 19
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
8 RAZISKOVALNA METODA ... 20
9 POTEK SREČANJ – KORAK ZA KORAKOM ... 20
10 UGOTOVITVE OB ZAKLJUČKU SREČANJ ... 41
11 ODZIV VZGOJITELJEV NA DRAMATIZACIJO ... 42
12 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA, REZULTATI ... 43
IV ZAKLJUČEK ... 46
V VIRI IN LITERATURA ... 47
1 TISKANA LITERATURA ... 47
2 INTERNET ... 48
3 UPORABLJENA GLASBA ... 49
4 ILUSTRACIJE ... 50
5 FOTOGRAFIJE ... 50
6 VIDEOPOSNETKI ŽIVALI ... 52
VI PRILOGE ... 54
1 VPRAŠALNIK ZA VZGOJITELJICE ... 54
2 NAČRTI KOSTUMOV ... 55
KAZALO SLIK
Slika 1: Branje pravljice ... 21Slika 2: Posnemanje živali ob glasbi ... 22
Slika 3: Plakat ... 23
Slika 4: Delo v skupini ... 24
Slika 5: Predstavitev violine ... 25
Slika 6: Priklon ... 28
Slika 7: Zaporedje ilustracij iz pravljice ... 30
Slika 8: Fotograf ... 31
Slika 9: Načrt za dežnik ... 33
Slika 10: Barvanje dežnika ... 35
Slika 11: Izdelava kostumov ... 36
Slika 12: Modna revija ... 37
Slika 13: Šivanje ... 38
Slika 14: Krt pade v vodo ... 40
Slika 15: Ježkov sprehod po dežju ... 41
Slika 16: Načrt za kostum fotografa, načrt za fotoaparat (deček: 6 let, 3 mesece) ... 55
Slika 17: Načrt za kostum ježka (deklica: 5 let) ... 56
Slika 18: Načrt za kostum miške (deklica: 5 let, 11 mesecev) ... 57
Slika 19: Načrt za kostum miške (deklica: 6 let) ... 57
Slika 20: Načrt za kostum krta (deček: 4 leta, 10 mesecev) ... 58
Slika 21: Načrt za kostum lisice (deklica: 4 leta, 9 mesecev) ... 59
Slika 22: Načrt za kostum miške (deklica: 4 leta, 11 mesecev) ... 60
Slika 23: Načrt za kostum miške (deklica: 5 let, 7 mesecev) ... 61
KAZALO TABEL
Tabela 1: Odgovori na RV 3 (prvi del). ... 44 Tabela 2: Odgovori na RV 3 (drugi del). ... 45
I UVOD
Že kot majhna deklica sem si želela imeti okrog sebe veliko mlajših otrok. Sprva sem razmišljala o tem kot o vlogi mame z najmanj štirimi otroki. Pozneje sem ugotovila, da imam lahko takšno tudi poklicno življenje. Zato sem se odločila za srednjo vzgojiteljsko šolo, pozneje pa tudi za nadaljnji študij na Pedagoški fakulteti. Kot dijakinja in pozneje študentka sem v vrtcih opravljala praktično delo. Tu sem spoznala, da mi je takšno delo všeč in da želim v tej smeri delati tudi v prihodnosti.
Glasba me spremlja že od otroških let. Z osmimi leti sem začela igrati violino in še danes rada zaigram kakšno lepo skladbo. Velikokrat sem violino odnesla tudi v vrtec, kjer sem jo predstavila otrokom, oni pa so poslušali njen zvok, jo opazovali, na koncu predstavitve pa so z mojo pomočjo tudi kaj zaigrali nanjo. Z glasbo pa je povezan tudi ples. Ko to dvoje združimo, nastane nekaj čudovitega.
Med opazovanjem otrok in delom z njimi v vrtcu sem si želela, da bi nekoč izvedla projekt, v katerega bi vključila svoje talente, spodbujala otroke k ustvarjalnosti in se ob tem naučila čim več o načrtovanju in dejanski realizaciji projekta.
1
II TEORETIČNI DEL
1 PLES
1.1 DEFINICIJA
»Plesati pomeni gibati se, premikati se v predpisanem ritmu. Po navadi ob glasbi.« (Slovar slovenskega knjižnega jezika – plesati, 2014).
»Ples je širok pojem, ki obsega vse vrste plesa z osnovnim pomenom: želja po gibanju, po ritmičnem plesu, po življenju, uživanju življenja.« (Kroflič, Škerlj, Vogelnik in Vogelnikova, 1990, str. 211).
»Ples je vsako ritmično telesno gibanje, ki ni neposredno namenjeno nujnemu delu.« (Sachs, 1997, str. 12).
1.2 O PLESU
Ples je ena izmed najstarejših oblik umetnosti. Poznamo več vrst plesov. Naj naštejem le nekatere:
• balet,
• sodobni ples,
• muzikal.
1.3 VRSTE PLESA 1.3.1 BALET
Balet se je začel pred več kot 300 leti kot razvedrilo za kraljevski dvor in od takrat se je razvijal v klasični baletni slog (Hönigsfeld-Adamič, Konte, Krušič, Peček, in Trenc-Frelih, 1992). Balet se je rodil v Italiji, najbolj pa se je razvil v Franciji, kjer je bil kralj Ludvik XIV.
navdušen plesalec in je leta 1661 v Parizu odprl prvo evropsko plesno akademijo (Pidgeon, David, Noon, Black, Byrne, Jamieson … Williams, 2000). Še zdaj uporabljajo prvotne
2
francoske izraze za korake in skoke. V baletu si oblikovalec predstave (koreograf) vnaprej zamisli vsak korak in obrat (Hönigsfeld idr., 1992).
V vseh visoko razvitih kulturah so se posnemovalne-upodobitvene moči kristalizirale v gledališko-plesno umetniško obliko – v balet. Pantomimski ples je prešel v roke poklicnih plesalcev. Ti so ga postopoma spremenili v gledališko predstavo za publiko. V Evropi pa dogajanje ni bilo enako kakor zunaj nje. Na Vzhodu je prehod potekal neopazno. Skozi naravne dogodke, kot so lov in poljedelstvo, so teme prešle od starih religioznih plesnih zvrsti v novo plesno obliko, ki je želela vzbujati utvare in sprožati estetske učinke. Evropski balet posega v svet bogov in prikazuje naravne dogodke, človeško delo, bojevanje in ljubezen. Ker so ti motivi že dolgo časa nazaj izgubili svoj magični pomen, so postali le še posvetno- gledališka predstava. Ples ima pri baletu poleg pesmi, glasbe, kostumov in scene pomembno vlogo. A ples v okviru baleta se redkokdaj spopade z novim problemom. Ne odpirajo se novi načini uporabe in nove možnosti za izražanje njegovih posnemovalnih moči (Sachs, 1997).
Sredi 19. stoletja so bili v Evropi že priljubljeni romantični baleti, kakršen je bil La Sylphide1. Balet pripoveduje klasično zgodbo kot pri Labodjem jezeru ali pa priljubljeno otroško pravljico, kakršna je npr. Alica v čudežni deželi. Druga polovica 19. stoletja je bila obdobje klasičnega ruskega baleta z velikimi mojstrovinami, kot je Labodje jezero Pjotra Iljiča Čajkovskega. V začetku 20. stoletja pa so začeli plesalci ustvarjati svobodnejši slog in se odmikati od togih vzorcev in vaj klasičnega baleta (Pidgeon idr., 2000).
1.3.2 SODOBNI PLES
Sodobni ples ne pozna starostne omejitve. Z njim raziskujemo prostor in uporabljamo različne zorne kote. Izhaja iz posameznika in ni vezan na prostor. Lahko se odvija na plesnih odrih, v mestnih središčih ali trgih. Sodobni ples lahko vidimo v solo izvedbi, v paru ali v skupinski izvedbi (Svetloba – Ples, 2014).
Sodobni ples izbira gibanje na osnovi ustvarjalčevega odnosa do človekovih čutnih in čustvenih zaznav. Ta ples nam prek izraznosti gibalne oblike daje sporočila. Vsak sodobni koreograf ima svobodo izbire in delovanja, ki ju uresničuje prek razumevanja prostora in časa.
Tehnika in oblika sta pomembni sredstvi za posredovanje pomena plesa.
1 La Sylphide (Silfida) je romantični balet v dveh dejanjih (Wikipedija – Silfida, 2014).
3
Obstajajo tudi skupine, katerih člani na likovno in izrazno zanimiv način raziskujejo odnose med telesi. Gradijo skulpture, ki so »žive« in včasih na meji z akrobatiko. Ker pa niso usmerjeni v efekt, jih zanimajo težnost, silnice, napetost, ravnotežje itd. (Kos, 1982).
1.3.3 MUZIKAL
Muzikal je nastal okoli leta 1900 v gledališčih na Broadwayu. Vsebuje plesne točke, govorjene prizore, pa tudi pesmi. Glasbene točke imajo pečat ameriške zabavne in jazzovske glasbe, revijski in jazz balet pa sta sestavni del odrskega dogajanja. Okoli leta 1930 se je muzikal razširil po Evropi, kjer je dobil po različnih deželah svoje oblike (Kroflič idr., 1990).
1.4 PLESNA VZGOJA
Ples je vrsta gibanja. Gibanje pa deluje sprostitveno na mišično in duševno napetost otrok in odraslih. V današnjih časih se tega zelo dobro zavedamo, zato iščemo različne priložnosti za gibanje. V predšolskem obdobju je pomembno vzgajanje s plesom. To je vzgojna in učna metoda, pri kateri se otroci oblikujejo, izražajo in ustvarjajo z gibanjem. Izražanje z gibanjem otroku omogoča nebesedno izražanje in sprejemanje informacij po kinestetični poti. Seveda vse to poteka skozi igro ne glede na starost otroka. Kar koli otrok počne – ko se sprošča, komunicira ali ustvarja −, se ob tem uči.
Vzgajanje s plesom je kompleksno, saj se povezuje z vsemi vzgojnimi področji v vrtcu. Z različnimi gibalnimi spodbudami si otrok razvija predstavno in logično mišljenje. Otrok razvija tudi sposobnost dojemanja časa in prostora. Medtem ko otroci sodelujejo v skupini pri plesni dejavnosti, razvijajo pozitivne medčloveške odnose(Kroflič in Gobec, 1995).
2 PLESNA DRAMATIZACIJA
Plesna dramatizacija je plesno-gibalna zaposlitev. Podlaga za plesno dramatizacijo je zgodba ali pravljica in njeni junaki ter odnosi med njimi. Vodi jo vzgojitelj ali otrok v vlogi pripovedovalca. Vse, kar je vključeno v plesno dramatizacijo, je odvisno od otrok in
4
vzgojitelja. Otrokom so v veliko spodbudo kostumi, lutke in scena. Ti jim dajejo motivacijo za plesno ustvarjanje. Pri delu z otroki uporabljamo različne metode za izvajanje plesne dramatizacije. To so metoda vodenja, izmišljanja in improvizacije (Kroflič in Gobec, 1989).
Schmidt (2010) pravi, da je plesna dramatizacija za otroke le igra. Otroci se ves čas igrajo na prizorišču. Tisti otroci, ki igrajo vlogo glavnega igralca, se najbolje vključijo v igro, saj so ves čas na prizorišču. Ostali otroci pa imajo stranske vloge. A to ne pomeni, da so stranske vloge nehvaležne. Po mojem mnenju je odvisno od vzgojitelja, kako otrokom predstavi stransko vlogo.
Pri mojem izvajanju plesne dramatizacije so bili vsi otroci hkrati na odru, le da so bile stranske vloge ob strani odra. Dogajanje je bilo na sredini odra, kjer so se srečevale živali.
Kadar so prišli na vrsto otroci s stranskimi vlogami, so izkoristili svoj čas in se predstavili, kakor so vedeli in znali, na dolgo in široko.
Kadar poznamo pravljico, ki jo bodo otroci zaigrali na prizorišču, nikakor ne beremo besedila.
Ob vsakem igranju pripovedovalec le napoveduje ali komentira. Otroci so vsak dan drugače razpoloženi in temu primerno je tudi njihovo igranje. Pisanje scenarija zato nima smisla.
Pomembno je le, da se mi kot pripovedovalci prilagodimo otrokom, se odzivamo na njihov način igranja.
Veliko je pravljic, ki imajo malo vlog, otrok pa je veliko, zato si vloge lahko tudi izmislimo in dodamo nove. Prav tako lahko otroci zamenjajo vlogo, ki jim ne ustreza, s katero drugo. To je njihova igra in tukaj jim pustimo prosto pot. Pomembno pa je, da en otrok ne igra več vlog.
Otrok se vživi v eno vlogo in prav je, da ostane v tej vlogi, pa naj še tako malo nastopa v pravljici. Pri tem mu lahko pomagamo. Skupaj poiščemo, kaj vse bi ta otrok v vlogi lahko delal. Kadar otroci ne želijo igrati kakšne vloge, jo preprosto prevzamemo odrasli.
Plesna dramatizacija nima časa trajanja. Traja toliko časa, kolikor časa so otroci ustvarjalni.
Pomembno je, da sledimo njihovemu ritmu. Kadar je potrebno igro prekiniti zaradi obveznosti, storimo to umirjeno. Naslednjič pa igro nadaljujemo od tam, kjer smo jo prekinili (Schmidt, 2010).
5
2.1 VPLIV PLESNE DRAMATIZACIJE NA POSAMEZNA PODROČJA RAZVOJA
Pri plesni dramatizaciji otroci prevzemajo vloge ali obnašanje koga drugega (npr. gasilec gasi požar), uporabljajo konkretne predmete, ki so zanje nekaj čisto drugega (npr. kocka postane gasilski tovornjak) ter predstavljajo različne dejavnosti, ki so aktualne v družini (npr.
nakupovanje hrane). Še preden otrok stopi v šolo, so ti načini učenja najboljši. Pomembno je, da vzgojitelj pravilno oblikuje posamezne dejavnosti, saj z njimi vpliva na duševni in telesni razvoj, vpliva pa tudi na vsestranskost izkušenj.
Ob plesni dramatizaciji se otroci naučijo koncentracije, predstavljanja rešitev, oblikovanja novih zamisli in idej ter razvoja občutkov in čustev. Ob tem si otroci oblikujejo pravilen odnos do lepega, do ritma, glasbe in do oblikovanja okolja in sebe (Hansen, Kaufmann in Walsh, 2000).
2.1.1 SOCIALNI RAZVOJ
Socialni razvoj poteka v okolju, v katerem otrok odrašča. Začne se takoj ob rojstvu in traja vse življenje. Proces socializacije je zapleten. Posameznik v tem procesu usvaja norme in pravila, ki veljajo v njegovi družbi. Te sprejme postopoma za svoje. Otrok se nauči vesti tako kot njegovi sovrstniki v njegovi družbi, poskuša se identificirati z njimi (Turšič, 2011).
V dramatizacijo je skoraj vedno vključenih več otrok. Ti se med seboj dogovarjajo in načrtujejo, kakšno vlogo bo imel vsak od njih (npr. »Jaz bom mama, ti boš pa moj otrok.
Prav?«). Otroci z izražanjem svojih želja in mnenj razvijajo empatijo. Vživljajo se v igro z drugimi, si delijo pripomočke, naučijo se, da sta delo in igra drug z drugim koristna in zabavna (Hansen idr., 2000).
2.1.2 ČUSTVENI RAZVOJ
Otroci v igro prinašajo svoja občutja, strahove, želje in spomine. Preko igre povezujejo svoj svet in svet drugih (otrok in odraslih). Otroci posnemajo vloge odraslih, kot jih sami občutijo, dojemajo in opazujejo (dogajanje v družini, pripravljanje obrokov hrane, pranje perila, pogovor med odraslimi, prepir). Prav tako igrajo poklicne vloge tako, kot jih razumejo in
6
poznajo (npr. kaj dela zdravnik, frizer, policist ali gasilec). S tem, ko otroci v svojih igrah igrajo strašljive dogodke (so npr. priča prometni nesreči), se spopadajo s svojimi strahovi in le tako dosežejo sprostitev. V dramatizacijah so otroci ustvarjalni, uporabljajo svojo domišljijo.
Razvijajo se k večjemu zavedanje svoje osebne moči in šibkosti ter zavedanju o tem, kaj imajo in česar nimajo radi. Poglobijo pa tudi svoje zmožnosti vodenja in usmerjanja. Vse to prispeva k razvoju pojma o sebi (Hansen idr., 2000). Če hoče otrok oblikovati neko gibanje iz okolja, mora ugotoviti, kaj je zanj značilno. To pomeni, da mora otrok odmisliti tisto, kar ni pomembno, iz vsega pa razkriti bistvo. In to bistvo mora prenesti v gibanje svojega telesa (Kroflič in Gobec, 1995).
2.1.3 INTELEKTUALNI RAZVOJ
Otroci uporabljajo spomin. Spomnijo se ljudi, dogodkov, ki jih nato poustvarjajo. Prek napak se naučijo, kaj je prav in kaj ne, preizkušajo svoje ideje in zamisli. Kreativnost je zelo pomembna intelektualna funkcija, zato lahko vidimo, da otroci igrače pogosto uporabljajo na nov način, tako da ustrezajo novemu namenu. Za mišljenje in celotno izražanje je zelo pomembna uporaba jezika in razvijanje jezikovne zmožnosti (Hansen idr., 2000).
Pomembna je tudi intelektualna vzgoja, katere cilj je razumen človek, ki svoje znanje prepleta s čustvi, interesi, voljo in moralo. Pri tem gre v večji meri za razvoj kritičnega mišljenja, za zmožnost presojanja in sposobnost vrednotenja. S tem, ko so otroci deležni intelektualne vzgoje, razvijajo odnos do znanja in sposobnosti (Devjak, 2005).
2.1.4 RAZVOJ MATEMATIČNIH POJMOV
V raznih kotičkih za igro vlog otroci spoznavajo določene kategorije in podkategorije, vrste materialov in opreme. To so npr. objekti, ki so povezani s hrano in hranjenjem – ena kategorija, medtem ko so posode in lonci ena vrsta, krožniki in skodelice pa druga vrsta materialov. Vse to imenujemo klasifikacija, kar je zelo pomemben matematični pojem. Zato da otroci razumejo število (koliko), morajo razumeti, kako je sestavljena kategorija ali vrsta.
Otroci npr. pripravijo mizo in pazijo, da bo za vsakega človeka en stol, en krožnik, ena žlica.
To imenujemo zveza eno k enemu ali prirejanje ena : ena. Otroci se srečujejo z napisanim
7
številom na telefonih in urah. Prav tako pa uporabljajo pojme, kot so večji in manjši, širši in ožji, višji in nižji, težji in lažji (Hansen idr., 2000).
Vse to razvrščanje, urejanje, prirejanje ipd. dosežemo v različnih gibalnih in ustvarjalnih igrah. Da si otrok zapomni nov pojem, potrebuje celovito psihofizično doživetje. Ni dovolj le beseda in manipuliranje z materialom (Kroflič in Gobec, 1995).
2.2 POMOČ ZA IZVEDBO PLESNE DRAMATIZACIJE Pri izvedbi plesne dramatizacije lahko uporabimo:
• pravljico,
• »Čarobne« karte,
• gibalne zgodbe,
• karte »Kako?«,
• karte »Plešem!«.
Čarobne karte so določene osebe, predmeti ali akcije. Ena kartica ima lahko več pomenov, zato nima nikoli le ene rešitve. Pri Čarobnih kartah otroci spoznavajo moč neverbalne komunikacije, urijo se v iskanju takojšnjih rešitev in v improvizaciji. Otroci sodelujejo z vrstniki v skupini pri dogovoru in plesno-gibalnem ustvarjanju (Schmidt, 2014).
Schmidt (2009) pravi, da so gibalne zgodbe zelo podobne bansom. Opisujejo dogajanje v zgodbi z gibanjem in plesom. Otroci se ob njih sprostijo in zabavajo, hkrati pa spoznavajo plesne elemente. Plesne elemente si otroci lahko tudi izmislijo in naučijo še druge otroke.
Tako se otroci učijo skozi igro in zabavo. Gibalne zgodbe so pomembne za razvoj naših možganov. Možgani namreč potrebujejo gibanje, da se lahko razvijajo. Z gibanjem pa pridobimo tudi orientacijo v prostoru. »Gibanje pozitivno vpliva na fizični, intelektualni, čustveni in socialni razvoj otroka.« (str. 10).
Karte »Kako?« so uporabne za več področij: plesno, jezikovno, gledališko, glasbeno, likovno in lutkarsko področje. Uporabljamo jih za igro v dvojicah ali v skupinah. Glede na starost igralcev prilagodimo vsebino kart, nato izžrebamo karte za svojo nalogo ali za nalogo nasprotnika. Za plesno področje si otroci zamislijo in nato tudi pokažejo, kako bi hodili kot npr. medved. Nato izvlečejo karto in zaplešejo v načinu, ki je opisan na karti. Za predšolske
8
otroke, ki še ne znajo brati, je primerno, da so na karti narisani obrazi različnih razpoloženj (Schmidt, 2008).
3 GLASBA
3.1 DEFINICIJA
»Glasba je umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014).
3.2 GLASBA V PREDSTAVI
Različna glasbila nam s svojim zvokom dajejo različna vzdušja, ritem in barvo zvoka.
Glasbila in njihov zvok lahko uporabimo za več namenov. Z njimi ustvarimo napetost v predstavi, posnemamo korake in ustvarimo ritem predstave.
Na odru imamo poleg igralcev tudi glasbenike, ki se s svojim igranjem na glasbila vključujejo v samo dogajanje na odru. S tem, ko igrajo na glasbila na odru, morajo paziti, da ne ovirajo ali motijo igralcev pri igranju. Glasba ima namreč v predstavi vlogo dopolnjevanja osnovne ideje uprizoritve. Glasba mora biti vedno skrbno izbrana. V celotni gledališki postavitvi je glasba lahko enakovredna nastopajočemu akterju (Gal Štromar in Geč, 2013).
4 GLEDALIŠČE
4.1 DEFINICIJA
Gledališče je umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014).
9
4.2 KAKO JE NASTALO GLEDALIŠČE?
Gledališče ima zelo dolgo tradicijo. Včasih ni bilo takšno, kot je danes, ampak se je skozi leta spreminjalo. Evropsko gledališče se je rodilo v stari Grčiji v sedmem stoletju pred našim štetjem. Najprej je bilo gledališče kot nek verski obred, kjer so slavili boga veselja, vina in rodovitnosti – Dioniza (Umek, 1995). Prikazovanje zgodb je poleg govorjenja vključevalo še petje in ples. Tudi različne oblike gledališč (v Indiji, na Kitajskem in Japonskem) so zrasle iz verskih čaščenj. V Evropi so v srednjem veku prikazovali zgodbe o čudežih in Kristusovem trpljenju (pasijon). Opirali so se na Sveto pismo. Sčasoma so dramatiki začeli obravnavati vse vidike življenja (Hönigsfeld idr., 1992).
Sprva so gledalci sedeli na pobočjih hriba, igra pa se je odvijala na ravnem prostoru, imenovanem orkester. Leta 450 pr. n. š. so že imeli gledališča s kamnitimi klopmi na pobočju za gledalce. Rimljani so dodali še dovršeno »scensko hišo«, ki je bila ozadje dogajanja. Pred njo je bil oder, ki je bil dvignjen nad orkester, kakor je tudi v sodobnih gledališčih (Pidgeon idr., 2000).
Dramatika ima dve temeljni vrsti. Prva je tragedija, ki je resna in žalostna igra. Tragični junak na koncu propade zaradi nerazrešljivih nasprotij v življenju. Nasprotje tragedije je komedija, ki je zabavna in vesela igra. Norčuje se iz napak ljudi in družbe. Včasih jih celo močno napada. Pisci tragedij in komedij so Ajshil, Aristofan, Plavt, Shakespeare, Moliѐre, Racine, Goldoni, Schiller, Gogolj in Shaw (Hönigsfeld idr., 1992).
4.3 KOSTUMI V VRTCU
Gal Štromar in Geč (2013) pravita, da imajo kostumi svojo vlogo v zgodbi. Namen kostuma je pripovedovanje zgodbe o liku. Govorijo nam o času in prostoru, predvsem pa o značaju likov. Vsak, ki nosi kostum, se mora v njem dobro počutiti, ne sme ga ovirati pri igri. Prav tako kostumi ne smejo biti le okras, ampak se morajo ustrezno vključevati v dogajanje v zgodbi.
Včasih ni potrebno imeti celotnega, popolnega kostuma. Otrok, ki igra, ima lahko le en prepoznaven simbolni element, prepoznavni znak. To je lahko klobuk, rdeča pentlja, kravata, očala ipd.
10
Napake, ki jih pogosto naredimo odrasli, so pri kostumih za živalske like. Otroku damo npr.
na glavo kapo, kjer so narisana usta, oči … Tako dobimo žival, ki ima dvojna usta in dvojne oči. Kadar pokrijemo otrokov obraz z masko, pokrijemo njegovo mimiko.
Žival prepoznamo po njenem značaju, kostum pa mora omogočiti gibanje in mimiko.
V predpustnem času starši iščejo po nakupovalnih središčih kostume za svoje otroke. Otroci oblečejo kostum in se odpravijo na pustovanje. Tam vidimo več enako oblečenih pustnih šem.
Ali je tem otrokom pomemben kostum? So ponosni nanj?
Po mojih izkušnjah v vrtcu je bil otrokom zelo všeč tisti čas, ko so si izdelovali kostume.
Najprej so si narisali načrt, nato pa so iz različnega materiala izbrali tisto, kar se jim je zdelo primerno. Otroci so naredili preproste kostume iz majic in koščkov blaga. Pri šivanju so prosili za pomoč obe vzgojiteljici. Tako so bili otroci, ko so kostum nosili, ponosni nanj. Pa naj je bil videti še tako »drugačen« in nič podoben liku iz pravljice. Kostum so si naredili sami. Kostum je izžareval njihovo ustvarjalnost. Otrokom je prav tako pomembna pot do kostuma kakor cilj.
4.4 REKVIZITI
Rekviziti so predmeti vsakdanjega življenja. Prav je, da izbiramo le ustrezne in uporabne rekvizite. Neuporabni bi bili le v napoto, prav tako bi ovirali potek predstave. Vsak rekvizit, ki ga vpelješ v predstavo, tudi uporabiš. To je zlato pravilo v gledališču. Vedno uporabljamo le predmete, ki niso nevarni in ostri, izdelani pa so iz trpežnega materiala. Steklenih rekvizitov ne uporabljamo, zato poiščimo ustrezen nadomestek (Gal Štromar in Geč, 2013).
4.5 DELO Z IGRALCI
Vsaka vaja je pomembna, zato je dobro, da se vzgojitelj (režiser) pripravi nanjo. Za dobro igro se morajo otroci med seboj poznati in razumeti. Vzgojitelj pripravi vaje za vživljanje v posamezne like, v značaj likov. Karakterne lastnosti lika (npr. živali) uprizorimo s specifičnim gibanjem telesa: plašno in hitro – zajec; nerodno in počasno – medved. Z načinom govora dosežemo: zvito in prebrisano – lisica; nevarno in zlobno – volk. Poznamo tudi način govora,
11
ki odstopa od normalne govorice: kača govori s poudarjenimi sičniki. Vaje izvajamo vsi skupaj, saj s tem krepimo samozavest otrok.
Otroci niso odrasli, zato jim moramo gledališče predstaviti na zabaven in igriv način. Zgodbo predstave jim predstavimo s pripovedovanjem. Pomembno je, da se nam ne mudi. Kadar se otroci začnejo dolgočasiti, je pomembno, da jih motiviramo z novimi igrami. Nikakor pa jih ne smemo obremenjevati s preveč informacijami. Če bomo pri delu uporabljali sistem, po katerem bomo otrokom nalagali znanje počasi, nam bo uspelo (Gal Štromar in Geč, 2013).
Pri delu v vrtcu sem opazila, da nekateri starši, ki imajo dva različno stara otroka v različnih skupinah, pridejo kmalu po počitku iskat starejšega otroka. Z njim se odpravijo po nakupih ali na najrazličnejše krožke. Pozneje pridejo še po mlajšega otroka. Predvidevam: ko pridejo domov, sledi večerja, kmalu pa mora mlajši otrok že v posteljo, da se bo naspal po napornem dnevu. Kadar pa ti starši pridejo po oba otroka hkrati, skupine otrok pa se med seboj že združijo – zaradi majhnega števila otrok, se ta dva sorojenca ne igrata skupaj. Komaj da se zmenita drug za drugega. Kje je tukaj skupna igra sorojencev? Kje je preživljanje preostanka dneva skupaj, celotna družina?
S tem želim povedati, da je pomembno druženje otrok ob igri in ne igra sama. Ne le igra v vrtcu, ampak tudi igra v domačem okolju.
»Učenje je kompleksen proces, ki izvira iz interakcije med otrokovim mišljenjem in njegovimi izkušnjami z zunanjim svetom. Otroci pridobivajo znanja o fizičnem in socialnem svetu, v katerem živijo, skozi interakcijo z objekti in ljudmi.« (Bredekamp 1996, str. 51).
»V High/Scope kurikulu prav tako gledajo na učenje kot na socialno izkušnjo, ki vključuje pomembne interakcije med otrokom in odraslim. Zagovarjajo mnenje, da se otrok najbolje uči, kadar prosto komunicira z vrstniki in odraslimi.« (Hohman in Weikart 1995, str. 16).
4.6 POMEMBNI IZRAZI V GLEDALIŠČU BALKON so vrste sedežev nad parterjem.
BILJETER je gledališki delavec, ki pri vhodu v dvorano pregleduje vstopnice in obiskovalcem pomaga najti sedež. Pri njem se dobi tudi gledališki list.
BLAGAJNIČARKA prodaja vstopnice za predstavo.
12
GLEDALIŠKI LIST nam ob vsaki novi predstavi pove vse, kar hočemo vedeti o predstavi in njenih ustvarjalcih.
IGRALEC je človek, ki nastopa v gledališču, filmu in na televiziji. Poznamo tudi igralce v športu (nogomet, košarka …). Igralske umetnosti se naučimo v šoli, ki se imenuje igralska akademija.
KOSTUMOGRAF si zamisli, kakšne kostume bodo oblekli igralci v predstavi. Imeti mora veliko domišljije in znanja.
PARTER je pritlični del dvorane.
REŽISER je človek ki v gledališču vodi celotno predstavo. Zamisli si, kakšna naj bo predstava, in to sporoči igralcem.
SCENA je vse, kar vidimo na odru, ko se dvigne zavesa.
ZAVESE v gledališču niso za okras. Ob začetku predstave se dvignejo, ob koncu pa spustijo.
V vsakem gledališču je posebna železna zavesa iz negorljive snovi, s katero zavarujejo gledalce pred morebitnim požarom na odru (Umek, 1995).
5 PRAVLJICA
5.1 DEFINICIJA
Pravljica je literarna pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2015).
Pravljica je besedilo, ki se pripoveduje. Nima časovne/krajevne opredelitve (npr. nekoč je živela …), pripoveduje o čudežnih dogodkih, predmetih in zmožnostih. Osnova pravljice je enostavna, v njej nastopa dobro in zlo. Na koncu je dobro nagrajeno, zlo pa kaznovano (Kmecl, 1996).
13
5.2 NAIVNO PRAVLJIČNO OBDOBJE
Otroci v predoperativnem obdobju verjamejo, da je pravljično dogajanje del realnega sveta.
Verjamejo, da se dogajajo čudeži, ki jih srečamo vsepovsod. Ker so otroci pridni, se jim nič hudega ne more zgoditi. Kasneje, ko otrok preide v fazo konkretne inteligence (7–8 let), otroci v domišljiji še vedno odpotujejo v pravljični svet. Tam se jim izpolnijo največje želje, ki so jih kdaj imeli. A v tej fazi otroci točno vedo, kje je meja med realnostjo in namišljenim svetom. Zato temu obdobju ne rečemo več naivno pravljično obdobje, ampak pravljično kritično obdobje. Otroci vedno rečejo, da je le pravljica, ki pa jim tudi veliko pomeni.
Kordigel in Jamnik (1999) pravita, da v pravljici otroci pobegnejo dolgočasnim pravilom odraslih in pri tem uživajo. Otrokov način razmišljanja je podoben tistemu, ki sodi v pravljico.
Otroci naj bi bili šele po četrtem letu zreli za poslušanje pravljice. Raziskovalci pa so odkrili pri otrocih, stari 4–6 let, da so tudi ti premajhni, da bi nadaljevali s pripovedjo, kjer se odrasli ustavijo. Otroka se velikokrat dotaknejo trenutki v pravljici, ki odraslemu ne pomenijo veliko.
Pogoj, po katerem presojamo, ali je otrok že zrel za poslušanje pravljice, je sposobnost ponotranjenja energije za ves čas trajanja pravljičnega loka. Zgodi se lahko, da otrok doživi frustracijo, če pravljico sliši prezgodaj (npr. Rdeča kapica, ki jo volk požre). Tako pravljice ne sliši kot celoto, ampak samo ta del, ko volk požre Rdečo kapico.
5.3 ZNAČILNOSTI NAIVNEGA PRAVLJIČNEGA OBDOBJA
Charlotte Bühler v svoji študiji Pravljica in otroška fantazija, katere glavni interes je opazovanje otroške fantazije, pravi, da je pravljica skoraj edino berilo za otroke, stare 4–8 let.
Avtorica študije se je lotila natančnega študija pravljice kot književne vrste. Vprašanje, ki se ob tem pojavi, je: »Kaj nas pravljica nauči o otrokovi fantaziji?« in še: »Kaj je tisto, kar otroke pri pravljici tako privlači in zakaj?« (Kordigel in Jamnik, 1999, str. 42). Tipičen otroški pogled na svet je, da pravljica povezuje vsakdanji svet z nevsakdanjim. Oba svetova pa sta neločljiva.
Bühlerjeva je razdelila analizo pravljice na štiri dele:
• pravljične osebe;
• dogajalni prostor, čas in socialno okolje;
• pravljični motivi;
14
• motivacija v pravljici (Kordigel in Jamnik, 1999).
5.4 PRAVLJIČNE OSEBE
Glavne osebe v pravljici imajo otroci (po navadi revni ali kraljevski otroci), poleg teh pa še živali, predmeti in pravljična bitja. Slednji se obnašajo kot ljudje, imajo pa nekatere izrazite lastnosti, ki so zelo poudarjene. Ta poudarek povzroči napetost v pripovedovanju. Predšolski otrok še ni sposoben dojeti zapletenega značaja oseb. Zato je prav, da so osebe preproste in imajo eno lastnost, ki je poudarjena. V pravljici Pepelka sta npr. sestri hudobni, Pepelka pa je dobra in prijazna.
Pravljične osebe so lahko: pridne, dobre, hudobne, lene, hudobna čarovnica, lepa princesa … Osebe imajo lastnosti, ki jih otrok pozna iz svojega okolja.
Pravljica je otroku blizu zaradi živali in predmetov, ki oživijo in govorijo. Tudi pozneje, ko otrok spozna, da v resničnem svetu živali ne govorijo in se predmeti ne premikajo, se večkrat zateče v svojo domišljijo (Kordigel in Jamnik, 1999).
5.5 DOGAJALNI PROSTOR, ČAS IN SOCIALNO OKOLJE
V pravljicah so zelo malo oziroma površno omenjeni dogajalni prostor, čas in okolje. Vse to lahko izvemo iz pripomb, ko pripovedovalec opisuje, da je bil kralj ali grof, bogat mož ali revna žena, živi v gradu, vozi se s čudovito kočijo, ima raztrgana oblačila … Takšni skopi opisi pritegnejo otroke ravno prav, da si v domišljiji ustvarijo žive podobe. Daljši opisi so redki in jih najdemo le tam, kjer se dogajalni prostor spremeni. V pravljici ni nikakršnih socialnih razlik. Razlika je med revnimi in bogatimi, ampak otrok v tem ne vidi razlogov, da bi si nasprotovali. Večkrat se zgodi, da reven kmečki fant reši zahtevno nalogo in za nagrado postane kralj. Tudi princi in kraljeviči se poročajo z revnimi dekleti, če so jim všeč.
Pripovedovalec dobro vodi poslušalce od kraja do kraja, od scene do scene. Pravljica nas vedno obvešča o tem, kaj se je zgodilo potem, pogosto so celo časovni preskoki. Med preskoki se ne dogaja nič posebnega. Poslušalec ima tako občutek, da se dogajanje ni prekinilo, otrok pa takšnemu dogajanju lahko sledi (Kordigel in Jamnik, 1999).
15
5.6 PRAVLJIČNI MOTIVI
V pravljicah je malo motivov, ti pa se v različnih variacijah ponavljajo. V pravljicah različnih narodov in pokrajin lahko ugotovimo, da gre za iste motive. Variacije najdemo pri opisu dogajalnega kraja, pri načinu razmišljanja in pri pravljičnih osebah. Bühlerjeva raziskuje dve skupini motivov. Prva skupina obsega vsakovrstne aktivnosti pravljičnih oseb:
• junaška dejanja;
• čudežna dejanja (čaranje);
• snubitve;
• reševanje nalog.
V drugo skupino motivov pa uvršča okoliščine, kjer se znajde pravljična oseba:
• resnične dogodivščine;
• prerokovanja, čudežna darila, nadnaravna pomoč;
• nagrade in kazni;
• težke usode (neplodnost).
Pomembno je, da pravljice ugodno vplivajo na otrokov razvoj, na razvoj domišljije. Pravljični čudeži pa so spodbuda za domišljijsko aktivnost, ta aktivnost pa vodi h kvalitativnim premikom. Čudeži se v pravljici ves čas ponavljajo in s tem zavzemajo osrednje mesto. Zato so otrokom še posebno blizu. Vsak otrok se lahko identificira s pravljičnimi junaki, saj so junaki pravljic pretežno otroci. Kjer pa to mesto zavzemajo odrasli, se tudi ti obnašajo otročje, nemoralno, naivno. Otroci jih dojemajo kot sebi enake (Kordigel in Jamnik, 1999).
16
III EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV PROBLEMA
Po mojih opažanjih je plesna dramatizacija v vrtcu velikokrat delo vzgojiteljice ali pomočnice vzgojiteljice. Vzgojiteljica izbere pravljico, jo otrokom predstavi, pripravi jim veliko pripomočkov, s katerimi se otroci pomerijo v igri vlog. Otrokom naroča, kaj naj govorijo v predstavi, da je ta bolj gledališka in tako plesna dramatizacija otrok izgubi svoj pomen. Tu ni priložnosti za ustvarjalnost otrok. »V starih časih so otrokom pripovedovali zgodbe in pravljice, ki so burile njihovo domišljijo in jih prisilile k intenzivni čustveni udeležbi in ustvarjalnosti« (Kordigel, Jamnik, 1999). Moje stališče pa je drugačno. Prav s plesno dramatizacijo otrok v vrtcu spodbujamo otrokovo mišljenje, ustvarjalnost in domišljijo.
Tudi jaz sem bila med praktičnim usposabljanjem prisotna v skupini otrok, v kateri je v večji meri vzgojiteljica vodila otroke k ustvarjanju plesne dramatizacije. Otroci so bili lutke v rokah vzgojiteljice. »Otrokova igra poteka v neposrednem doživljanju in se poistoveti s tistim posebnim stanjem, v katerega zapade otrok, kadar se igra« (Ahačič, 1969). Zelo pomembno pri plesni dramatizaciji je, da otroci uživajo v igranju, se prepustijo domišljiji in ustvarjalnosti. »Predvsem pa mora biti vzgojno osebje pozorno na to, da ne moti oziroma, da se neposredno ne vmeša v sam potek dramatizacije otrok« (Hansen idr. 2000).
2 PROJEKT
Projekt plesne dramatizacije sem izvajala v vrtcu Kurirček Logatec v skupini otrok, ki jih prej nisem poznala. V začetku projekta so otroci potrebovali čas, da so me spoznali in sprejeli.
Pozneje so takoj pristopili k meni, ko so potrebovali kakršno koli pomoč.
17
3 CILJI
Cilj mojega diplomskega dela z naslovom Kako uporabimo pravljico Nekega deževnega dne za plesno dramatizacijo je bil seznaniti otroke s pravljico in jih spodbuditi k vživljanju v pravljične vloge. V pomoč so jim bili tudi različni materiali in glasbila.
4 CILJI OTROKOVEGA DELA
• Otrok razvija domišljijo z zamišljanjem.
• Otrok usvaja osnovne gibalne koncepte: zavedanje prostora (kje se telo giblje), načina (kako se telo giblje), spoznavanje različnih položajev in odnosov med deli lastnega telesa.
• Otrok se izraža s kretnjami in gibi telesa.
• Otrok razvija sposobnost reševanja problemov, pogajanja in dogovarjanja v komunikaciji z drugimi.
• Otrok spoznava, da imajo živa bitja v domišljijskem svetu tudi lastnosti, ki jih v naravi nimajo.
(Bahovec idr., 2008)
5 VZOREC
Vrtec Kurirček Logatec
Notranjska cesta 7 a 1370 Logatec (enota Tabor)
Starost otrok: 4–6 let Število otrok: 21
18
6 PRIPOMOČKI
• Pravljica (Nekega deževnega dne, Butler 2008);
• glasbila: ropotulje, male činele, zvočne ploščice, lesene palčke, triangel, trstenke, violina;
• videoposnetki živali, ki nastopajo v pravljici: jež, krt, lisica, miš, jazbec;
• glasba: Eric Chappell: Fiddlers three, The add on machine, Echo lady who, Chirpa chirpa;
• glasba: Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 5 v c-molu – allegro con brio;
• fotografije živali, ki nastopajo v pravljici: jež, krt, lisica, miš, jazbec;
• fotografije hrane za te živali: jagode, miš, pšenica, kača, kobilica, polž, želod, žir, deževnik, zajec;
• fotografije vremenskih pojavov: dež, veter;
• ilustracije iz pravljice;
• različni materiali za izdelavo kostumov in scene: blago, papir, karton, pena, nit, igla, lepilo, stiropor, stare otroške majice, volna, tempera-barve, vrvice, trakovi, vrečke.
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kaj je dramatizacija?
RV 2: Kako vzgojiteljice, ki delajo v vrtcu, razumejo pojem plesna dramatizacija?
RV 3: Kako pogosto v vrtcu izvajajo plesno dramatizacijo? Z zastavljenim vprašanjem želim izvedeti, kako pogosto vzgojiteljice pustijo otrokom, da sami ustvarjajo in uživajo v dramatiziranju ter igri.
RV4: Ali bodo otroci pri plesni dramatizaciji sodelovali s svojimi idejami (dodajali ali odstranjevali like)?
Drugo in tretje raziskovalno vprašanje sem postavila vzgojiteljicam vrtca Kurirček Logatec (enota Tabor). Odgovore sem primerjala med seboj in zapisala ugotovitve.
19
8 RAZISKOVALNA METODA
V raziskavi sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo. »Z deskriptivno metodo spoznavamo pedagoško polje na nivoju vprašanja, kakšno/kolikšno je nekaj – ugotavljamo torej stanje pedagoškega polja, kakršno je, ne da bi si ga vzročno pojasnjevali« (Sagadin, 1993, str. 12).
Opazovala sem otroke in si zapisovala ugotovitve opažanj. Pozorna sem bila na sodelovanje med otroki, na dialog ter komentarje otrok. Lastne ugotovitve sem prav tako sproti zapisovala.
Rezultate in ugotovitve sem analizirala s kvalitativno analizo. Kvalitativno raziskovanje je sociološka raziskava, ki se izvaja »na terenu« (v naravnem okolju) in je po večini analizirana na nestatističnih metodah (Horvat, 2014).
9 POTEK SREČANJ – KORAK ZA KORAKOM
V Vrtcu Kurirček Logatec, enota Tabor, smo v dvaindvajsetih srečanjih skupaj z otroki ustvarili zgodbo – plesno dramatizacijo. Na začetku smo se privajali drug na drugega, nato pa smo vzporedno s spoznavanjem pravljice Nekega deževnega dne (Butler, 2008), spoznavali gledališče, glasbo in glasbila. Po vsakem srečanju sem si zapisala ugotovitve. Tako sem si za naslednje srečanje pripravila drugačno dejavnost, če otrokom prvotna ni ustrezala.
9.1 PRVO SREČANJE
Na tem srečanju sem se otrokom predstavila in jim povedala, da bom kar nekaj časa hodila k njim v skupino, kjer se bomo skupaj igrali in odkrivali zanimive stvari.
Najprej sem jim prebrala pravljico Nekega deževnega dne (Butler, 2008). Med branjem sem jim kazala slike prizorov, saj so komaj čakali, da ne samo slišijo, ampak tudi vidijo, kaj je v knjigi narisano. Po prebrani pravljici smo našteli, katere živali nastopajo v pravljici. Nato smo si ogledali videoposnetke dveh živali (ježa in lisice). Pri izbiranju videoposnetkov sem gledala na to, da so živali prikazane takšne, kot so v resnici. Otrokom je bil najbolj všeč videoposnetek lisice, saj je med drugim prikazoval tudi to, kako rdeča lisica v snegu išče
20
hrano. Ko jo najde, se s silovitim skokom zažene v sneg (hrana – miš je bila namreč pod snegom). Po ogledu videoposnetkov so dobili otroci še eno nalogo, in sicer, da ob glasbi, ki so jo slišali, posnemajo ježa oziroma lisico, ki so ju videli na videoposnetkih. Uporabila sem glasbo Erica Chappella Fiddlers three, The add on machine. Največ otrok je posnemalo lisico, kako zasleduje svoj plen in ga nato ujame. Zanimivo je bilo, ko si je ena deklica »čistila lisičji rep«, česar tega ni bilo v videoposnetku. Predvidevam, da je to že prej kje videla, tu pa je to ustvarjalno vključila v svoj prizor.
Slika 1: Branje pravljice
9.2 DRUGO SREČANJE
Pravljico, ki smo jo na prejšnjem srečanju prebrali, smo tokrat le obnovili ob slikah iz knjige.
Nekateri otroci so si dobro zapomnili vsebino, drugi pa ne. Vseh otrok tudi ni bilo na prejšnjem srečanju, tako da so nekateri takrat prvič slišali pravljico. Ponovno smo našteli vse živali, ki nastopajo v pravljici, nato pa smo si pogledali še videoposnetke ostalih živali (krta, jazbeca in miši). Otroci so krta prvič videli od blizu: kakšne tačke ima in kakšne zobe. Prav tako zanimiv je bil jazbec. Imela sem posnetek dveh različnih vrst jazbeca (takšnega, ki živi pri nas, in jazbeca, ki živi v puščavi). Otrokom je bilo zelo zanimivo, ko je puščavski jazbec napadel panj divjih čebel in kačo ter se boril z njimi.
Spet so otroci ob poslušanju glasbe Erica Chappella: Echo lady who, Chirpa chirpa in ob Simfoniji št. 5 v c-molu Ludwiga van Beethovna posnemali živali, ki so jih videli na
21
videoposnetkih. Tako kot na prejšnjem srečanju lisica je bil tokrat najbolj zanimiv jazbec.
Otroci so kazali, kako se jazbec bori s kačo, s čebelami in seveda tudi, kako spi.
Ob koncu srečanja sem otrokom dala knjigo Nekega deževnega dne, ki so jo pospravili v kotiček, kamor smo v naslednjih srečanjih spravljali vse stvari v zvezi s pravljico.
Slika 2: Posnemanje živali ob glasbi
9.3 TRETJE SREČANJE
Obnova pravljice je potekala tako, da je vsak otrok povedal del zgodbe. V rokah sem imela knjigo in jim kazala ilustracije, otroci pa so pripovedovali. Pri pripovedovanju jih nisem popravljala, če so zamešali prizore ali kakšnega izpustili. Otroci, ki so si pravljico dobro zapomnili, so pozneje pripovedovali tudi o izpuščenih prizorih. Za otroke sem pripravila fotografije živali, ki nastopajo v pravljici (jež, krt, lisica, miš, jazbec) in fotografije hrane, ki jo živali jedo (jagode, miš, pšenica, kača, kobilica, polž, želod, žir, deževnik, zajec). Pogovarjali smo se, kje te živali živijo in kje spijo. Nato smo iz fotografij naredili plakat.
Obesili smo ga v kotiček, kjer so si ga lahko otroci ogledali tudi pozneje.
22
Slika 3: Plakat
9.4 ČETRTO SREČANJE
Že na začetku so se otroci razdelili v dve skupini. Kdor ni želel, je delal kaj drugega. V vsaki skupini so si otroci razdelili vloge iz pravljice ter odigrali en del, ki so si ga izbrali. Hodila sem naokrog in otroke opazovala pri dogovarjanju in igri. Kjer se otroci niso mogli dogovoriti, kdo bi igral katero vlogo, sem jim priskočila na pomoč in otroka določila z izštevanko:
Cin, cin, cin, tokrat jaz lovim.
Ko te ulovim, zvonček ti pustim.
(Novšak, 2006)
Na začetku igranja prizora so imeli otroci težave, saj niso vedeli, kako bi ga zaigrali, saj se s takšnim načinom dela še niso srečali. Verjetno tudi še niso videli gledališke predstave.
Najprej so igrali tako, da so začeli obnavljati pravljico – kot pripovedovalec. Šele potem, ko so dobili napotke, da se vživijo v like, je ustvarjanje steklo. Najprej so se gibali previdno,
23
pozneje pa so oponašali živali že bolj pogumno (kar živali dejansko delajo – videoposnetki).
Npr.: Ježek se je zbudil, se pretegnil, se umil in ko je zunaj zagledal dež, se je oblekel in obul.
Otroci so združevali, kar so videli na videoposnetku in kar delajo živali v pravljici. Pozneje so spregovorili med seboj tudi kakšno besedo.
En deček je zelo izstopal. Vzel je odejo in jo uporabil kot dežnik in čoln. Preobul se je v namišljene škornje, oblekel namišljeno pelerino, odšel ven na dež in skakal po lužah. Poskusil je oponašati ježa iz videoposnetka in pravljice, a je bolj prevladovala pravljica. Deček je dobil pozitiven odziv z moje strani. S tem, ko je tako pogumno igral, je spodbudil še ostale otroke.
Pri drugi skupini noben otrok ni želel igrati vloge jazbeca, a vseeno so želeli odigrati zadnji del pravljice. Prosili so me, naj bom jaz jazbec. Otrok je bilo sicer dovolj, vendar pa jih je več želelo igrati eno žival. Vprašala sem otroke, kaj naj naredimo. Ali bi radi, da imamo več živali iste vrste? Otroci so se odločili, da bodo imeli tokrat tri lisice. Tako sem jazbeca igrala jaz. Ko sem na koncu pravljice igrala žalostnega jazbeca zaradi dežja, ki mu je uničil streho in kapljal v jazbino, nas je jež vse pokril s svojo odejo in nas zaščitil pred dežjem.
Slika 4: Delo v skupini
24
9.5 PETO SREČANJE
Odločila sem se, da otrokom predstavim instrument, na katerega tudi sama igram – violino.
Želela sem, da otroci posnemajo živali ob glasbi, z glasbilom, ki ga vidijo v živo. Najprej sem jim predstavila violino (njeno zgradbo, kako se imenuje kakšen del), nato pa sem jim zaigrala nekaj skladb in otroških pesmic, pri katerih so tudi otroci zraven peli. Pozneje pa sem igrala različne izmišljene melodije (počasne, hitre, tihe, glasne), ob katerih so otroci posnemali živali iz pravljice. Rekla sem jim, naj se med gibanjem spomnijo videoposnetkov in obnašanja živali na njih.
Potem so tisti otroci, ki so želeli, odšli z menoj v kotiček, kjer so odigrali en odlomek iz pravljice. Dogovarjanje jim je šlo zelo dobro, še vedno pa jim povzroča težave razlika med posnemanjem živali iz videoposnetkov in pravljice. Otroci so ugotovili, da pri hoji po vseh štirih težko držijo dežnik v roki. Zato z dežnikom lažje hodijo le v normalni hoji po dveh. In če igrajo pravljični lik je to normalno, ni napaka.
Na koncu so otroci (kdor je želel) lahko preizkusili, kako se igra na violino.
Slika 5: Predstavitev violine
9.6 ŠESTO SREČANJE
S seboj sem prinesla mala glasbila. Otroci so se usedli v krog. Na sredino kroga sem razstavila različna glasbila. Vsakega posebej sem predstavila. Pokazala sem jim, kako se
25
pravilno igra nanje in kako se ravna z njimi, ko jih ne potrebujemo več. Povedala sem jim, da bomo na naslednjem srečanju izbrali za vsako žival eno glasbilo, ki nas bo spremljalo pri igri.
Otroci so poskusili igrati na vsa glasbila. Zapeli smo tudi nekaj otroških pesmi, otroci pa so se spremljali z glasbili. Nekateri so se bolj, drugi manj vživeli v ustvarjanje z glasbili.
Po preizkušanju glasbil so tisti otroci, ki so želeli, odšli v kotiček in zaigrali en odlomek iz pravljice. Sami so si razdelili vloge, moje pomoči niso potrebovali. Tako sem jih ves čas le opazovala in si zapisovala ugotovitve. Na trenutke so otroci vključili veliko dialoga, pozabili pa so na gibanje. Takrat sem jih spomnila na to, kar smo delali v preteklih srečanjih (videoposnetki, posnemanje živali ob glasbi). Otroci potrebujejo večkratno osvežitev spomina, da nekaj vzamejo za svoje.
9.7 SEDMO SREČANJE
Še enkrat smo zaigrali na mala glasbila in zraven zapeli otroške pesmi. Otroci so skupaj določili, katero glasbilo bomo uporabili za posamezno žival. Poslušali smo zvok glasbila in se osredotočili na to, kateri živali bi bil najbolj podoben. Otroci so po moji presoji zelo dobro izbrali glasbila, ki so se ujemala z značajem in gibanjem posamezne vloge.
ropotulja – ježek male činele – krt zvočne ploščice – lisica lesene palčke – miške triangel – jazbec trstenke – veter
»ropotulje« – dež
Ko so bila glasbila izbrana, so se otroci javili, kdo bi igral vlogo živali in kdo bi igral na glasbila. Kdor ni želel nič od tega, je bil gledalec. Ker se je več otrok javilo za iste vloge
26
oziroma glasbila, sem nekatere vloge določila z izštevanko. Otroke sem pomirila, da ta razvrstitev ni dokončna, tako da bodo lahko še zamenjevali vloge.
Suhi Janez iz trebuha je ukradel štruco kruha,
pek ga vidi, mu pove:
»Krasti, fant, se pa ne sme!«.
(Novšak, 2006)
Tokrat smo igrali celo zgodbo – od začetka do konca. Vmes sem otroke spomnila na gibanje živali. Začetek je bil še težaven. Bolj ko je šlo proti koncu, bolj so se vživeli v zgodbo in si izmišljali stvari. Zelo zanimivo je bilo na koncu, ko je jazbec malo poživil konec. Otroci so ga vprašali: »Zakaj si žalosten?«, on pa jim je odgovoril: »Nisem!« Potem so mu spet otroci rekli: »Dež ti kaplja v hišo!«, jazbec pa je odvrnil: »Ne, pa ne!«
Otroci so se k meni obrnili na pomoč, saj niso vedeli, kaj bi še rekli jazbecu. V pravljici je namreč tako, da jazbec pove živalim, da mu pušča streha in da je zato žalosten. Otrokom sem rekla, naj kar nadaljujejo, kakor se bodo domislili.
Otroci so rekli jazbecu: »Jazbec, poglej! Lužo imaš v hiši, v strehi pa luknjo. Popravili bomo streho in pobrisali lužo!« In jazbec je le rekel: »Prav, pa dajte.«
Zelo sem se razveselila, ko so otroci le razrešili ta zanje precejšen problem.
9.8 OSMO SREČANJE
Pripravila sem fotografije živali, ki nastopajo v pravljici, in fotografije vremenskih pojavov (dežja in vetra). Otroci so fotografije razvrstili k malim glasbilom; zraven vsake fotografije živali ali vremenskega pojava so razporedili mala glasbila, kot smo jih določili na prejšnjem srečanju. Odigrali smo celo zgodbo. Otroci so se javili, kdo bi igral vlogo živali, kdo bi igral na glasbila. Kdor pa ni želel nič od tega, je bil gledalec. Pri dogovarjanju med seboj, kaj bo
27
kdo igral, niso potrebovali moje pomoči. Otrok je bilo ravno dovolj za igralce in glasbenike, zato nismo imeli nobenega gledalca.
Ko smo začeli z igranjem, se je otrok, ki je izbral vlogo ježka, premislil in ni več želel te vloge. Z drugim otrokom, ki je igral krta, sta si vlogi zamenjala – sama sta se dogovorila. V vlogo krta se je otrok zelo dobro vživel. Posnemal je njegovo gibanje in ga povezal z zgodbo iz pravljice.
Z vzgojiteljico sva ugotovili, da otroci ne razumejo toliko reakcij, vedenja in čustev, saj je to za otroke prezahtevno. Zato sem naslednjič spodbudila otroke k razmišljanju o teh stvareh.
Slika 6: Priklon
9.9 DEVETO SREČANJE
Tokrat smo srečanje začeli z glasbili. Otrokom sem za začetek pokazala posamezno glasbilo in povedali so, h kateri živali spada. Nato sem igrala na vsako glasbilo posebej (tako, da so slišali le zvok), oni pa so posnemali živali. Pri gibanju sem jih malo bolj usmerjala, saj sem želela, da pokažejo, kako se določena žival umiva, prehranjuje in spi. Kako se žival, ki nastopa v pravljici, giblje, ko je vesela ali kadar je žalostna. Pri usmerjeni dejavnosti so se gibali na mestu prav zato, da bi pozornost usmerili bolj na gibanje telesa kot na gibanje po prostoru. A po razmisleku in osebni komunikaciji z mentorico (17. 2. 2015) sem ugotovila, da
28
bi bilo bolje, če bi se otroci še vedno premikali po prostoru, v katerem bi jim pripravila različne ovire. Npr. gibanje od stola do stola in prenašanje različnih predmetov med gibanjem.
Otrokom sem prinesla ilustracije iz pravljice. Razvrstiti so jih morali v pravilnem zaporedju in zraven pripovedovati pravljico. Vsak otrok je dobil eno fotografijo ilustracije in tako je vsak otrok povedal del pravljice. Pri pripovedovanju so šli mimo »rdeče niti« pravljice, a se nisem vmešala, da ne bi prekinila ustvarjalnega toka.
9.10 DESETO SREČANJE
Otroci so obnovili pravljico po ilustracijah. Razvrstili so jih, kot si sledijo v zaporedju. Nato smo fotokopije ilustracij tudi nalepili na karton, da so jih otroci ves čas videli. Pripravila sem videoposnetke, da bi otroci osvežili spomin na gibanje in obnašanje živali. Pred gledanjem sem jih spomnila, da so bili pozorni na premikanje živali, hranjenje (si pomagajo s tacami), umivanje in premikanje hitro ali počasi.
Po ogledu smo se na kratko pogovorili o tem, kar so videli. Postavljala sem jim vprašanja, ki sem jih naštela že zgoraj. Z opozorili pred gledanjem videoposnetkov so se otroci res osredotočili na določene trenutke, na katere sem jih opozorila.
Otroci so si razdelili vloge in odigrali pravljico od začetka do konca. Poznalo se je, da smo malo prej gledali videoposnetke, kako se živali gibljejo in obnašajo, saj so otroci po lastni presoji vključili tisto, kar so videli. Ob koncu srečanja sem izvedela, da se bodo otroci te skupine odpravili v gledališče na ogled predstav v sklopu lutkovno-gledališkega maratona otroških skupin v našem kraju. Tako sem se po pogovoru z vzgojiteljico odločila, da naslednjič otrokom predstavim gledališče in vse, kar spada zraven. Tako se bodo lažje vživeli in si bolj zapomnili ogled predstave, ki se je bodo udeležili.
29
Slika 7: Zaporedje ilustracij iz pravljice
9.11 ENAJSTO SREČANJE
Otrokom sem predstavila, kaj dela prava režiserka. Razložila sem jim, da režiserka prekinja vajo, da bi igralci popravili svojo »vlogo«. Nato sem jim opisala njim nove pojme, ki izhajajo iz gledališča. Spoznali so nove besede: oder, gledalci, igralci, glasbeniki, hostesa, napovedovalec, fotograf. Na ogled sem prinesla tudi različne knjige, ki prikazujejo gledališče, tako da so si otroci ogledali še slike in opise slik. Ker je zraven vrtca Kulturni dom (dvorana z odrom), sem otrokom povedala, da bomo našo igro zaigrali tudi na pravem odru. Veseli in polni navdušenja so dobivali nove ideje za igro. Odločili so se, da bodo imeli hosteso, ki bo pobirala vstopnice in pazila na red in tišino v dvorani; napovedovalko, ki bo na začetku in na koncu predstave nagovorila gledalce, in fotografa. Deček, ki se je javil za fotografa, me je prosil, če si lahko naredi svoj fotoaparat. V igralnici so imeli nekaj kartonastih škatlic. Tako je iz papirja, kartonskih škatlic in lepila naredil fotoaparat. Zelo ponosen je bil na svoje delo.
Sprva je igro slikal s svojim fotoaparatom, pozneje pa mu je vzgojiteljica zaupala tudi pravega.
Otroci so v vrtec prinesli rekvizite in oblačila, s katerimi so se še bolj vživeli v igranje:
škornje, dežnik in pelerino. Odejo, ki so jo uporabljali do sedaj, so si izposodili glasbeniki, da so si na njej razporedili glasbila.
30
Odigrali smo celo pravljico, od začetka do konca. Hostesa je vzgojiteljicama izdelala vstopnici, nato pa jima jih tudi vzela, ko jima je pokazala, kje bosta sedeli. Napovedovalka je nagovorila vzgojiteljici, ki sta bili edini gledalki, in igra se je začela. Ježek je imel kar precej dela z zapenjanjem pelerine, zato bi v prihodnje morali gumbe že prej zapeti in bi potem pelerino oblekel kar čez glavo. Jazbec si je pripravil skodelice in vrč ter krožnik, da bi pogostil prijatelje. Bilo je zanimivo: ko so živali prišle k jazbecu, so se vse napotile k mizi s skodelicami, ne da bi jazbeca kar koli vprašale. Pozornost je bila preusmerjena na nove scenske pripomočke. Po poznejši osebni komunikaciji z mentorico (17. 2. 2015) sem ugotovila, da bi lahko iz ježkovega zapenjanja pelerine naredili zabavno točko, pri kateri bi ga otroci spremljali z glasbili. Ježek bi v različnih položajih poskušal zapenjati pelerino, na različne načine, dokler mu ne bi uspelo oziroma dokler ne bi prosil nekoga za pomoč.
Otroci potrebujejo čas, da se privadijo na spremembe. Čeprav ni bilo kakava v skodelicah in piškotov na krožniku, so otroci z užitkom »pili in jedli«. Pozabili pa so na tisti zaključek, ki so ga igrali do sedaj. Ugotovila sem tudi, da dežnik ni najbolj primeren za takšno igro – zaradi
»špic« je nevaren. Zato sem se odločila,da na naslednjem srečanju povprašam otroke, kakšen dežnik bi naredili za našo igrico.
Slika 8: Fotograf
31
9.12 DVANAJSTO SREČANJE
Odigrali smo celo pravljico. Otroci so bili že navajeni na scenske pripomočke, ki jim tokrat niso odvračali pozornosti. Spet so igrali tako kot prej, preden so jih zmedli rekviziti in oblačila. Uporabili so še več domišljije. Vedno so me s čim nasmejali in presenetili2, bodisi z reakcijo bodisi z zanimivim gibanjem. Napovedovalka in hostesa sta po moji presoji dobro igrali svojo vlogo. V vlogi sta obe uživali. Deklica, ki je igrala hosteso, se je zelo dobro vživela. Vzgojiteljicama in otrokom, ki so gledali predstavo, je naročila, naj bodo tiho in pozorno gledajo predstavo. Deček fotograf si je izboljšal svoj fotoaparat. Naredil si je še bliskavico in rekel: »Slike bodo boljše in kvalitetne.« Včasih sem zares začudena, kje otroci poiščejo vse te besede in besedne zveze. Vendar če dobro pomislim, znajo otroci zelo dobro poslušati in so velikokrat prisotni pri pogovoru med odraslimi ter pri njihovih opravilih.
Otroci srkajo vse, kar slišijo in vidijo.
Na koncu srečanja sem otrokom povedala, da se mi dežnik zdi nevaren za igro zaradi »špic«.
Predlagala sem, naj narišejo načrt, po katerem bomo izdelali nov dežnik, ki se bo spremenil tudi v čoln in ne bo nevaren. Otroci so rekli, da bodo načrt naredili naslednjič, ko jih zopet obiščem.
9.13 TRINAJSTO SREČANJE
Takoj ko sem vstopila v igralnico, je do mene pristopila deklica in rekla, da moramo narediti načrt za dežnik. Prav začudena sem bila, saj je od prejšnjega srečanja minil en teden. Na eno od miz sem dala plakat, flomastre in barvice. Kdor je želel, se je usedel za mizo in delal načrt.
Zanimivo je bilo, da je deklica, ki me je spomnila na načrt, sama zavzeto risala, ostali otroci pa so le povedali kakšno idejo, kaj lahko nariše oziroma kako bi naredili načrt. Potem ko je bil načrt narejen, ga je predstavila vsem otrokom, meni in vzgojiteljicama. Prosila sem jo, naj našteje tudi material, ki ga potrebujemo za dežnik. Otrokom sem obljubila, da bom pripravljen material prinesla v vrtec, kjer bomo skupaj izdelali dežnik.
Nato smo nadaljevali z našo igro. V prejšnjih srečanjih smo igrali celo pravljico in ugotovila sem, da so otroci v zadnjem delu pravljice manj poudarili gibanje. Zato sem otroke spodbudila k igranju zadnjega dela pravljice.
2Ob nastajanju plesne predstave sem se večkrat nasmejala in to so otroci videli. Naj povem, da gre pri tem za aktiven odnos gledalca do videnega.
32
Otroke sem znova spomnila na gibanje živali iz videoposnetkov. Preden smo začeli z igro, so ponovili, kako se določene živali gibajo. Šele nato smo začeli igrati. Vmes sem otroke večkrat spomnila na gibanje. Na koncu je bilo videti izrazito spremembo v primerjavi s prejšnjimi srečanji. Otroci so med gibanjem posnemali živali z videoposnetkov.
Slika 9: Načrt za dežnik
9.14 ŠTIRINAJSTO SREČANJE
Posvetili smo se igranju zadnjega dela pravljice. Da bi se otroci še bolj vživeli v igranje, sem jim pravljico pripovedovala, oni pa so se osredotočili na gibanje. Upoštevali so tudi reakcije, vedenja in čustva živali. Miške so srečne, ker sta jih krt in ježek rešila iz vode; jazbec je žalosten, ker ima lužo v jazbini.
S seboj sem prinesla tudi material, ki so ga otroci naročili za izdelavo dežnika. Najprej smo dva kosa kartona zlepili skupaj in obtežili. Medtem ko se je karton sušil, so otroci izbrali barve, pripravili so čopiče, lončke, likovne majice in krpice. S prtom so zaščitili mizo. Nato so z barvami začeli barvati karton. Ko so ga pobarvali, smo ga odnesli na hodnik, da se bi posušil in bi naslednjič lahko nadaljevali z delom.
9.15 PETNAJSTO SREČANJE
Otroke sem presenetila z novico, da gremo na pravi oder, kjer bomo odigrali našo igro. Vzeli smo najmanjše scenske pripomočke in glasbila ter odšli v Kulturni dom blizu vrtca. Ob vstopu v dvorano sem otrokom razložila, kaj vse je v dvorani. Otroci so bili že večkrat v tej dvorani, zato so vedeli, kje je kaj. Spomnila sem jih na predstavitev gledališča. Opisali so mi vse, kar so se takrat naučili, v dvorani pa so mi pokazali, kako se kaj imenuje.
33
Na odru sem razporedila glasbenike in igralce, da so imeli vsi dovolj prostora. Pravljico sem pripovedovala, da so se otroci bolj posvetili gibanju. Sem in tja je med otroki potekal tudi dialog. Otroci so igrali zelo doživeto. Niti enkrat se niso obrnili k meni za pomoč. Doživela pa sem eno presenečenje: ko je v zgodbi ježek rešil krta iz vode, je ježek začel peti ljudsko pesmico Barčica. Otroci so se mu takoj pridružili pri petju. Otroke sem spodbudila, da se v naslednjih srečanjih še česa spomnijo in vključijo v igro. Že vnaprej sem se veselila otroških idej in domislic.
9.16 ŠESTNAJSTO SREČANJE
Na srečanju, kjer smo barvali karton za dežnik, ni bilo deklice, ki je načrt narisala. Ko je videla, kaj smo naredili z barvami, je bila zelo razočarana: »Meni pa ta dežnik ni všeč!«
Deklico sem pomirila in ji rekla, da lahko zdaj, ko so barve suhe, dežnik še enkrat prebarvamo in ne bo videti prejšnjih barv. Poklicala sem vse otroke in jim povedala, da je deklica narisala načrt za dežnik in da bo zdaj ona glavna za njegovo izdelavo. Tako je deklici pomagalo še nekaj otrok. Zaščitili so mizo, pripravili barve, čopiče in lončke z vodo. Po dekličinih navodilih so prebarvali karton. Tudi otroci so povedali svoje ideje in deklica jih je upoštevala.
Ves čas sem jih opazovala, moje pomoči pri dogovarjanju pa niso potrebovali. Prebarvani karton so odnesli na hodnik, da se bi do naslednjega srečanja posušil.
Naslednja naloga, ki so jo otroci dobili, je bila, naj na liste narišejo načrt za kostum, ki ga želijo imeti – vsak za svojo vlogo. V škatli, ki sem jo dala na sredino igralnice, je bilo polno materiala: majice, blago, vrvice, trakovi, vrečke, karton, pena, stiropor. Otroke sem povabila, da si ogledajo material. Če bi si zamislili kaj drugega, pa lahko povedo in bomo do naslednjič pripravili material po želji otrok. Tudi otroci, ki so bili glasbeniki, fotograf, napovedovalka in hostesa, so si narisali načrte za kostume. Otrok nisem omejevala, kakšne kostume naj bi imeli.
Če bodo želeli rep ali ušesa, bodo to naredili. Ko pa sem videla, kakšni so njihovi načrti, sem bila presenečena. Otroci niso komplicirali. Nihče si ni zamislil ušes. Večina si je zamislila, da bi imeli majice, na njih pa zašit rep, ježek pa bodice iz pene. Načrte sem shranila in naslednjič smo se resno lotili izdelave kostumov.
Spoznala sem, da odrasli velikokrat kompliciramo pri stvareh, ki so lahko zelo preproste.
Otrokom ni bil pomemben končen kostum. Pomembna jim je bila izdelava kostuma. Čas in
34
trud, ki so ga porabili za izdelavo. Nekateri starši na predstavi niso prepoznali po kostumu, katero žival igra njihov otrok, saj so bili kostumi res skromni, vendar so bili otrokom všeč.
Slika 10: Barvanje dežnika
9.17 SEDEMNAJSTO SREČANJE
Otroci so na sredino igralnice prinesli škatlo z materiali za kostume. Takoj smo se lotili dela.
Otroci so si pripravili material, nato pa so potrebovali več pomoči odraslih. Z obema vzgojiteljicama smo hodile od otroka do otroka in jim pomagale, ko so potrebovali pomoč.
Otroci so drug drugemu pomagali z nasveti, katero blago lahko izberejo, kam naj prišijejo rep, s katero vrvico si naredijo pas … Fotograf si je sam izdelal svoj kostum. Vzel je vrečko, jo na dnu prerezal in že je imel izdelan kostum.
Pozneje, ko so imeli vsi otroci narejene kostume, smo dokončali še dežnik. Na sredini kartona smo naredili luknjo za palico, karton pa sem obrezala po črtah, ki jih je narisala deklica. Ker palica ni bila stabilna – karton je lezel gor in dol, je deklica prosila hišnika, ki je ravno prišel mimo igralnice, naj palico poskusi nekako pritrditi. Ker pa je imel hišnik veliko drugega dela, sem obljubila deklici, da bom to naredila jaz. Za pomoč sem prosila svojega brata, ki je zelo spreten pri takšnih rečeh.
35
Slika 11: Izdelava kostumov
9.18 OSEMNAJSTO SREČANJE
S seboj sem prinesla dežnik, ki ga je moj brat utrdil. Tako se karton ni več premikal po palici.
Otroci so veseli prenašali dežnik sem in tja po igralnici. Prav zaradi vseh scenskih pripomočkov, ki smo jih izdelali, so bili otroci zelo motivirani za igro. Komaj so čakali, da začnemo z igranjem. Zaigrali smo le zadnji del pravljice. Otroci so uporabljali veliko gibanja, nekaj je bilo tudi dialogov, drugače pa sem pravljico pripovedovala jaz. Dežnik je bil dobro načrtovan. Otroci so ga uporabili tudi za čoln. Spomnili so se, da bi zapeli med samo igro še pesem Živali jeseni (Voglar), kjer prva kitica govori o ježku, in pesem Miška (Weingerl).
Glasbeniki so med igranjem dobili idejo, da bi med predstavo vsak sedel na eni blazini.
Predlagala sem, da naslednjič prinesem s seboj šivalni stroj, otroci si izberejo barvo blaga in si izrežejo obliko, jaz pa jim blago s šivalnim strojem zašijem. Nato blazino samo še napolnijo s polnilom in blazina bo končana.
Proti koncu srečanja so se igralci oblekli v svoje kostume. Vzgojiteljica je pripravila glasbo in otroci so korakali z ene na drugo stran igralnice (kot po modni brvi) in predstavljali svoje kostume. Kostume so otroci res dobro načrtovali, saj nikogar niso ovirali pri hoji.
36
Slika 12: Modna revija
9.19 DEVETNAJSTO SREČANJE
Kot sem otrokom obljubila, sem prinesla v igralnico šivalni stroj. Otroci so s pomočjo vzgojiteljic odrezali dovolj blaga, da je lahko nastala dovolj velika sedežna blazina. Z blagom so prišli k meni. Zašila sem blago po narobni strani. Njihova naloga je bila, da zašito blago obrnejo na drugo stran. Na enem delu blaga nisem zašila. Pustila sem prosto, da so otroci doma napolnili blazino s polnilom in jo potem zašili. Glede polnila smo se dogovorili, da polnijo otroci doma, s starši.
Vmes je prišla ena deklica k meni (hostesa) in me prosila, da ji zašijem trak za okoli pasu, ki bi ga nosila na predstavi. Obleka, ki si jo je naredila, je bila preširoka, zato bi se s pasom lažje in udobneje gibala.
Medtem ko sem otrokom šivala blago za blazine, so za eno mizo otroci izdelovali vabila za otroke v vrtcu in za starše. Otroci so se odločili, da bodo povabili tudi vodjo enote vrtca, kuharice, hišnika in perico.
Za drugo mizo pa so otroci izdelovali vstopnice. Skupaj smo se odločili, da bo ena vstopnica za vsako skupino iz vrtca dovolj, prav tako ena vstopnica za celo družino, ki bo prišla na ogled predstave.
37
