UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
JULIJA RAIŠP
PODPORA ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE OB LOČITVI STARŠEV
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
JULIJA RAIŠP
Mentorica: doc. dr. NATAŠA ZRIM MARTINJAK
PODPORA ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE OB LOČITVI STARŠEV
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, dr. Nataši Zrim Martinjak, za vso pomoč, strokovno vodenje, strpnost in svoj čas, ki ga je namenila nastajanju mojega diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem vsem sodelujočim v raziskavi, ki so mi svojimi bogatimi izkušnjami pomagali, da sem napisala diplomsko delo. Obenem bi se rada zahvalila še vsem svojim bližnjim, ki so mi med pisanjem diplomskega dela pomagali s spodbujajočimi besedami, me podpirali in verjeli vame tudi, ko sama nisem. Posebna zahvala gre tudi fantu Jerneju in mami, ki sta me ves čas študija spodbujala in mi pomagala pri vsakodnevnih težavah, pri tem pa sta bila vedno razumevajoča.
Hvala vam!
POVZETEK
V svoji diplomski nalogi sem obravnavala ločitev in vlogo šolske svetovalne službe pri podpori otroka. V teoretičnem delu sem predstavila različne definicije družine, značilnosti družinskega življenja v Sloveniji in pomembnost vzgoje otrok s strani obeh staršev. Najprej sem predstavila definicijo ločitve in statistične podatke o razvezi v Sloveniji ter govorila o vplivu ločitve na otroka. Pomembna tema, ki je omenjena v diplomi, je tudi čas po ločitvi, ki sem mu posvetila celotno poglavje. V njen sem predstavila pogoste težave, ki jih imajo otroci ločenih staršev in stike otrok s starši po ločitvi. V zadnjem poglavju teoretičnega dela pa sem pisala o šolski svetovalni službi, o načelih, ki se jih mora šolska svetovalna služba držati, o pomembnih značilnostih šolskega svetovalnega delavca ter o svetovanju otroku.
V empiričnem delu sem prikazala ugotovitve s pomočjo treh intervjujev z osebami, katerih starši so se ločili v času osnovne šole. Nobena izmed treh intervjuvank ni imela podpore s strani šolske svetovalne službe v času po ločitvi. Dve intervjuvanki sta imeli možnost pogovora z mamo, ki jima je veliko pomagala, eni intervjuvanki pa je v času ločitve pomagala razredničarka. Obe intervjuvanki, ki podpore s strani šole nista imeli, bi si želeli predvsem možnost pogovora z osebo, ki ni vpletena v ločitev.
Ključne besede: Družina, ločitev, podpora, svetovanje, svetovalna služba.
ABSTRACT
The diploma thesis deals with divorce and the role of school counselor to give support to the child. The theoretical part presents the different definitions of family, characteristics of family life in Slovenia and the importance of being raised by both parents. Definition of separation, divorce statistics in Slovenia and the impact of divorce on children is also described. An important issue that is mentioned in the diploma thesis is the time after the divorce. Because of that, an entire chapter is devoted to this problem, where common problems that children have after separation and child contacts with parents after divorce are described. The last chapter of the theoretical part is about school counselors, principles which must be obeyed by school counselor, important characteristics of school counselor and counseling to the child.
The empirical part shows the findings through three interviews with people whose parents divorced during elementary school. None of the three interviewees had support from school counselors because of the separation. Two interviewees were able to talk with the mother, who helped them a lot, one interviewee had help at the time of separation from the class teacher. Both interviewees who didn’t have the support you would like to have a chance to speak to a person who is was not involved in the divorce.
Key words: Family, divorce, support, counseling, school counselor.
KAZALO
UVOD ... 1
I TEORETIČNIDEL ... 2
1. DRUŽINA ... 2
1.1. Družinsko življenje v Sloveniji ... 4
1.2. Vloga staršev ... 5
1.2.1. Oče, mama, sin, hčerka ... 6
2. LOČITEV ... 7
2.1. Zunajzakonska zveza ... 8
2.2. Ločitev v Sloveniji ... 8
2.3. Otroci v procesu ločitve ... 8
3. PO LOČITVI ... 10
3.1. Pogoste težave otrok po ločitvi staršev ... 10
3.2. Stiki s starši ... 11
4. ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA ... 13
4.1. Šolsko svetovanje ... 16
II EMPIRIČNIDEL ... 19
1. OPREDELITEV PROBLEMA ... 19
2. CILJI RAZISKOVANJA ... 19
3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
4. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 20
4.1. Vzorec in postopek izbire ... 20
4.2. Raziskovalni instrument in postopek zbiranja podatkov ... 21
4.3. Postopek obdelave podatkov ... 21
5. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 22
6. SKLEPNE UGOTOVITVE ... 31
ZAKLJUČEK ... 33
LITERATURA ... 36
PRILOGE ... 39
Intervju št. 1 ... 39
Intervju št. 2 ... 46
Intervju št. 3 ... 58
1
UVOD
Ob razmišljanju o temi za diplomsko delo sem imela veliko idej in zamisli. Na koncu sem se odločila za temo ločitve, saj se me zelo osebno dotika. Imam namreč ločena starša, ki se že več let ne pogovarjata, naša ločitev pa ni bila lepa. Prav tako nisem imela v času ločitve nobene podpore in možnosti za pogovor z drugo osebo, zato sem se odločila, da raziščem ali je bilo tako samo v mojem primeru ali je to pogostejši pojav. Prav tako je pomembno vlogo igralo dejstvo, da bi rada na svoji poklicni poti delala v šoli kot svetovalna delavka. Na svojem delovnem mestu se bom soočala z veliko ločitvami in otroki ločenih starš, zato bi rada bila usposobljena za delo z njimi in poznala več možnosti pristopa k otroku, ki potrebuje pomoč.
Ločitev je dan danes zelo pogost pojav, kar potrjujeta avtorja Dowling in Gorell Barnes (2000), ki navedeta podatek, da se loči en par od štirih preden je otrok star 16 let. Prav zaradi pogostosti pojava se mi zdi, da smo ga začeli preveč zanemarjati. Veliko otrok ima ločene starše, zato lahko odrasli ločitev jemljemo kot nekaj normalnega, prepogosto pa mislimo, da otrok ne potrebuje podpore. Redko kdo se zaveda, da je ločitev zraven smrti za otroka eden izmed najbolj tragičnih dogodek v otroštvu, kar navaja avtorica Miller (2000).
Cilj mojega diplomskega dela je raziskati sam pojem družine in ločitve, raziskati probleme in težave s katerimi se spopadajo družine in otroci po ločitvi, predvsem pa predstaviti šolsko svetovalno službo in njene možnosti za pomoč otroku, kateremu starši se ločujejo. Za potrebe empiričnega dela bom intervjuvala tri osebe, katerih starši so se ločili v času osnovne šole, saj me zanima kako pogosta je pomoč šolske svetovalne službe v času ločitve.
Svoje rezultate seveda ne bom mogla posplošiti, vendar bom lahko vsaj malo orisala področje svetovanja šolske svetovalne službe v času ločitve.
2
I TEORETIČNI DEL
1. DRUŽINA
»Družina je skupnost ljudi, ki jih povezujejo medsebojna bližina, pozornost, skrb za drugega, sprejemanje in naklonjenost. Je osnovna celica, v kateri ob topli in ljubeči vzgoji odraslih odraste otrok in se razvija na poti v samostojnost. Skozi čas odraščanja njegovo notranjost oblikuje in bogati mnoštvo odnosov, ki nastajajo med člani družine.« (Štadler idr., 2009, str.
10). Isti avtorji pravijo, da je družina značilna za vse kulture in je že od prazgodovine naprej pomembna ustanova v družbi (prav tam).
Družina je za otroka zelo pomembna, saj je prvi socialni sistem, v katerega je otrok vključen in ki s svojimi značilnostmi vpliva na otrokovo osebnost. Starši so pomembni drugi, ki si jih otrok ne more izbrati, oni pa določajo svet, ki ga mora otrok internalizirati (Čačinovič Vogrinčič, 1998). Družina je prav tako posebna socialna skupina, za katero so značilni intimnost in medgeneracijski odnosi. Področja, na katera vpliva družina in so medsebojno odvisna, so somatično, psihično, socialno, materialno in družbeno področje. Prav tako so življenjski procesi v družini ločeni, obenem pa medsebojno odvisni (De Vries in Bouwkamp, 2002).
Kakšna pa sploh je definicija družine? Več avtorjev pojmuje družino drugače. Avtorica Rener (2006) pravi, da vsakdo ve, kaj je družina, vendar se znanstveniki zadnji dve desetletji intenzivno ukvarjajo s tem, kaj naj bi pojem družine vsebinsko pokrival. Avtorica navaja definicijo, ki jo uporablja statistična stroka in ki jo priporoča Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE): »Družino definiramo v ožjem smislu kot jedrno družino, to sta dve osebi ali več oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so med seboj povezane z zakonsko zvezo, kohabitacijo ali starševskim razmerjem.« (Keilman, 2003, v Rener, 2006, str.
15). Kot vidimo, je po tej definiciji družina skupnost dveh oseb, ne glede na to, ali imata skupaj otroka ali ne. Nujno je, da sta dve osebi povezani preko zakonske zveze, s skupnim življenjem ali z otroki. Naslednja definicija, ki jo navaja avtorica, je sociološka: »Družino definiramo kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospodinjstvu, in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je med seboj povezana z zakonsko zvezo ali s kohabitacijo in starševskim razmerjem.« (Nowotny, Fux, Pinnelli, 2004, v Rener, 2006, str. 16). Socioloških
3 definicij je več, veliki večini pa je skupno, da družino opredeljujejo kot vsaj dvogeneracijsko skupnost in družbeno institucijo, ki skrbi za otroke (prav tam). Sociološka definicija družine se torej osredotoča na reprodukcijsko vlogo družine, družina mora imeti vsaj enega otroka, da je definirana kot družinska skupnost. OZN definira družino tako: »Družino predstavljajo vsaj en (odrasel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/e in je kot taka prepoznana v zakonodajah ali v običajih držav članic.« (Family forms and structures, 1992, v Rener, 2006, str. 16).
Nastran Ule (1993, str. 171) družino opredeli kot »osnovno institucijo zasebnega življenja, kjer se oblikuje večina za ljudi pomembnih socialnih odnosov«. Družina ima temeljne funkcije, ki so: biološka reprodukcija, skrb za otroke in vzgoja otrok, dom, v katerem poteka zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, prenašanje kulturnih vzorcev, tradicij itd.
Čačinovič Vogrinčič (1992) govori o družini kot o tvorbi najmanj dveh posameznikov, ki so v medsebojni interakciji in imajo skupne motive in cilje. Obenem imajo skupne norme, pravila in vrednote, pojavlja pa se tudi neka trajna struktura vlog.
Obstaja tudi več tipologij družin. OZN je predlagala tipologijo družin, ki družine ločuje na (Cseh-Szombathy, 1992, v Rener, 2006, str. 17):
- Jedrne družine (biološke in socialne jedrne družine staršev in otrok, enostarševske družine, adoptivne družine).
- Razširjene družine (tri- in več generacijske družine, poligamne razširjene družine in plemenske razširjene družine).
- Reorganizirane družine (dopolnjene ali vzpostavljene družine, življenje v skupnosti, reorganizirane družine istospolnih partnerjev).
Naslednja pomembna tipologija po Brownu (1992, v prav tam) razvršča družine na:
- Jedrne družine (dva starša in otrok).
- Klasične razširjene družine (vertikalno in horizontalno razširjene družine, družine sestavljene iz več jedrnih družin, ki jih povezuje sorodstvo in strnjena lokacija bivanja).
- Modificirane razširjene družine (družine, ki so geografsko ločene, vendar imajo redne stike in si nudijo vzajemno oporo).
4 - Enostarševske družine.
- Reorganizirane družine (ponovno vzpostavljene družine – vsaj en starš ni biološki starš, ampak je socialni starš).
1.1. Družins ko življenje v Sloveniji
Zakon o družini in družinskih razmerjih Republike Slovenije (Zakon o družini in družinskih razmerjih, 2004) definira družino kot življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Kot družino se torej v Sloveniji smatra skupnost, kjer je vsaj en otrok in vsaj en starš. Dve osebi, ki živita skupaj, po tem zakonu nista definirani kot družina, saj morata imeti vsaj enega potomca. Isti zakon (prav tam) definira zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moža in žene, namen zakonske zveze pa je v zasnovanju družine. Pa je temu v realnosti res tako? V zadnjih nekaj desetletjih se namreč družinsko življenje zelo spreminja. Avtorica Švab (2006) pravi, da je ravno intenzivno spreminjanje družin glavna značilnost družinskega življenja v zadnjem času. Spremembe družin v Sloveniji so podobne tistim v zahodnih družbah. Družinsko življenje v Sloveniji postaja zelo raznovrstno, govorimo lahko o pluraciji družinskega življenja in družinskih oblik.
Družina je še vedno temeljna družbena institucija, spreminja pa se po spolni in starostni strukturi, spreminjajo se tudi družinske vloge ter delitev družinskega dela.
Avtorice Rener, Sedmak in Švab (2006) ugotavljajo, da spreminjanje družin zajema več pojavov: zmanjševanje števila nuklearnih družin, naraščanje števila reorganiziranih družin in enostarševskih družin, naraščanje števila istospolnih družin in enočlanskih gospodinjstev.
Avtorice ugotavljajo, da se znižuje število družin, ki imajo več kot 3 otroke, obenem pa je vedno več družin, ki se odloča za enega otroka. Hkrati se v Sloveniji veča število družin brez otrok, obenem pa je tudi pri nas mogoče opaziti pojav, da se mladi za otroke odločajo vedno kasneje v svojem življenjskem poteku. Najpogostejša družinska oblika je v Sloveniji leta 2002 še vedno bila zakonska skupnost z otroki, naraščalo pa je število neporočenih parov z otroki.
Prav tako je naraščalo število izvenzakonskih zvez in število otrok, ki so rojeni izven zakonske skupnosti. Vedno pogostejše so tudi enostarševske družine, največkrat so to mame z otroki, narašča pa tudi delež enostarševskih družin z očeti. Avtorice poudarijo tudi trend naraščanja razvez v Sloveniji, ki pa je v primerjavi z EU med najnižjimi.
5
1.2. Vloga staršev
Goldstein in Solnit (1984) pravita, da potrebujejo dojenčki in otroci za zdrav razvoj in rast vsaj enega odraslega, na katerega se lahko emocionalno navežejo. Otroško telo mora biti negovano in zaščiteno, njegov um mora biti s strani okolja stimuliran, prav tako pa potrebuje pomoč pri razumevanju in organizaciji njegovih zaznav in občutkov. Potrebuje ljudi, ki ga imajo radi, on pa ima rad njih. Odrasli je torej zelo pomemben za otrokov zdrav razvoj. S tem se strinjajo tudi Štadler idr. (2009), saj pravijo, da si otrok v družini pridobiva prve izkušnje o ljudeh, medsebojnih odnosih in življenju samem. V družini si otroci ustvarijo prve vtise o sebi, o lastni vrednosti in položaju v človeški skupnosti.
Avtorja Elium in Elium (2001) trdita, da sta za vzgojo otrok potrebna dva starša, še najboljše moški in ženska. Moški in ženske namreč v situacije vstopamo s povsem drugačnim načinom razmišljanja, vedenjskim vzorcem in motivacijo. Moški razmišljajo strateško, ženske pa razmišljamo odnosno. Pomembno je, da otroci te vzorce razmišljanja vidijo in jih na nek način prevzamejo. Avtorji Štadler in drugi (2009) se strinjajo in poudarijo, da sta za dober razvoj otroka potrebna oče in mama. Otrok se običajno najprej naveže in razvije močno povezanost z mamo, saj ga le ta neguje, hrani in ljubkuje. Ta povezava je pomembna, saj gradi osnovo za nadaljnje socialno življenje otroka. V tesnem odnosu z mamo dobi otrok osnovno zaupanje vase in v svet, preko izkušenj in lastne aktivnosti pa razvija svojo samostojnost. Pri samostojnosti ima pomembno vlogo oče, ki otroku aktivno pomaga na poti osamosvajanja. Ko opredeljujemo vlogo mame in očeta, imamo pogosto v glavi biološka starša, čeprav vedno ni tako. Vlogo starša lahko učinkovito prevzame oseba, ki je to vlogo sprejela sama in ni otrokov biološki starš (posvojitev, novi partner, rejnik). Za otroka je glavno, da ima v času svojega razvoja starše, ne glede na to, ali so to biološki starši ali ne.
Če otroka vzgaja le en starš, je vzgoja otroka drugačna, kot če otroka vzgajata dva starša.
Štadler idr. (prav tam) pravijo, da je skupna vzgoja dveh staršev najboljša, saj daje otroku možnost razvoja obeh polov, moškega in ženskega, obenem pa daje otroku najboljše pogoje za razvoj v zdravo, zadovoljno in aktivno odraslo osebo. Če otrok nima možnosti živeti z obema staršema in drug starš ni prisoten, potrebuje izkušnje s tistim staršem, ki ostaja, in drugimi zanj pomembnimi osebami, ki mu lahko v veliki meri nadomestijo manjkajočega starša.
6 1.2.1. Oče, mama, sin, hčerka
Fantje in punce se s starši povežejo na drugačen način. Avtorica Štadler idr. (2009) pravi, da potrebujejo fantje za zdrav duševni razvoj močno zgodnjo povezavo z mamo, ki jim postavi osnovo za njihovo nadaljnje čustveno življenje. Od očeta dobijo fantje vzorec, kaj pomeni biti moški. Naučijo se vstopati v svet in v njem odgovorno delovati.
Tudi punce potrebujejo za zdrav duševni razvoj povezanost z mamo. Le ta pooseblja osnovno žensko naravo, oče pa moško naravo. Vzgoja obeh da punci možnost, da bo močna, skrbna, nežna in odločna, usmerjena k lastnim ciljem, prav tako pa bo s tem dobila čut za druge (prav tam).
Isti avtorji (prav tam) opišejo pristop obeh staršev kot različnega. To opazimo že pri načinu igre z otrokom. Mama otroka večino časa pomirja, oče pa ga telesno in socialno spodbuja;
mama se z otrokom bolj pogovarja, oče pa se z njim več giba; mama otroka v igri bolj spodbuja, oče pa se v igro vključuje. Tu lahko vidimo, kako je pomembno, da sta v družini dve odrasli figuri, saj imata obe pomemben vpliv in drugačen pristop k otroku.
7
2. LOČITEV
Avtorica Ule (2000) pove, da se ljudje po naravi branimo sprememb in se jih bojimo, vendar se te vseeno dogajajo. Tudi v družini ni nič drugače, saj je družina skupina, ki se sooča s spremembami razvoja, rasti in usihanja, kamor spada tudi ločitev partnerjev.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) opredeli ločitev kot prenehanje zakonske zveze. Pred razvezo mora sodišče ugotoviti, ali je s sporazumom zakoncev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok ter za stike med staršema in otroki. Pred razvezo sodišče pozove center za socialno delo, da izvede z zakoncema svetovalni pogovor, ki se ga morata udeležiti oba zakonca.
Avtorica Andrejč (2014) pravi, da je ločitev proces ali stanje, v katerem partnerja ne živita več skupaj temveč ločeno, zato preneha obstajati njuna življenjska skupnost. Avtorica poudari tudi čustveno plat ločitve, saj gre največkrat za ločitev čustveno povezanih oseb, ki jih ločitev prizadene na različnih področjih (čustveno, socialno itd.).
Dowling in Gorell Barnes (2000) pravita, da se oblike družin spreminjajo in da je raznolikost družin vedno večja. Prav tako se je spremenila ideja, da je poroka nekaj permanentnega, družina skupnost, ki se ne bo spreminjala, otroci pa bodo otroštvo preživeli v istem gospodinjstvu. Ločitev je postala realnost otrok, saj raziskave kažejo, da se en starš od štirih loči, ko je otrok mlajši od 16 let. Otroci, ki imajo starše še poročene, pogosto čutijo strah, da se bodo tudi njihovi starši ločili, saj je to v družbi postal pogost pojav.
Kakšni pa so najpogostejši vzroki za ločitev? Štadler idr. (2009) navajajo naslednje razloge:
- Novi partner (eden izmed zakoncev si najde novega partnerja).
- Praznina (partnerja ugotovita, da nimata več dovolj skupnih interesov, zmanjka jima tem za pogovor).
- Različni osebnostni razvoj (partnerja sta si na začetku partnerstva podobna, vendar se v nadaljevanju spremenita in se razvijata vsak v svojo smer. Ugotovita, da imata različne nazore, cilje in pričakovanja).
- Nasilje in odvisnost (v družini se pojavijo težave v zvezi z alkoholom, drogami ali pa je prisotno nasilje).
8
2.1. Zunajzakonska zveza
Zunajzakonska zveza je v Zakonu o družini in družinskih razmerjih definirana kot: »Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.« (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 2004)
Ločitev v primeru prenehanja zunajzakonske skupnosti ni posebej pravno urejena (Andrejč, 2014). Prav zaradi pravne neurejenosti tega problema, se bom v diplomski nalogi osredotočila na razvezo zakonske skupnosti in prenehanje izvenzakonske skupnosti, saj menim, da otroci v obeh primerih potrebujejo podporo odrasle osebe. V vseh primerih, kjer uporabljam besedo ločitev, se nanašam na definicijo ločitve kot procesa ali stanja, v katerem partnerja ne živita več skupaj temveč ločeno. (Andrejč, 2014)
2.2. Ločitev v Sloveniji
Avtorica Andrejč (2014) ugotavlja, da število razvez zakonske zveze in razpadov zunajzakonskih skupnosti v Sloveniji ni malo in se z leti povečuje. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2010, v prav tam) se je v zadnjih osmih letih razvezal več kot vsak četrti zakonski par (podatki so bili pridobljeni leta 2014). Pomemben podatek je, da so pri več kot polovici razvez vključeni tudi otroci. Avtorica navaja, da so bili v letih 2010, 2011 in 2012 v 50,5 % do 52,4 % zakonskih zvez, ki so se razvezale, vključeni tudi otroci.
(SURS, 2011, 2012, 2013 b, v prav tam)
V Sloveniji so leta 2011 v večini otroke dodeljevali materam – kar 79,5 % otrok je po ločitvi ostalo z mamo, obema staršema so dodelili 14,4 % otrok, samo očetu pa 6,1 %. Ta trend se je začel naslednje leto spreminjati. Leta 2012 je bila skoraj polovica otrok dodeljena materam – 49 %, obema staršema 30,1 %, očetu pa 9,2 %. S tem se opaža trend povečevanja deleža vključenosti očetov v vzgojo in varstvo otrok. (ves odstavek je povzet iz Andrejč, 2014)
2.3. Otroci v procesu ločitve
Zavedati se moramo, da ne glede na to, kako nesrečna je bila partnerska zveza, je njen razpad za otroke zelo pretresljiv dogodek. Avtorica Ribičič (1995) označi razvezo kot
9 pomemben stresogen dejavnik v otrokovem življenju, Miller (2000) pa da razvezi še večji pomen, saj pravi, da je poleg smrti, ločitev eden izmed najbolj tragičnih dogodkov v otrokovem življenju.
Otroci so si zelo različni, zato se tudi na ločitev različno odzivajo. Avtorica Štadler idr. (2009) pravijo, da je odziv otroka na ločitev odvisen od njegove starosti, njegovega temperamenta, drugih osebnostnih značilnosti in samega spleta okoliščin, v katerih se ločitev dogaja.
Otrokov odziv na ločitev je odvisen tudi od oseb, ki ga obkrožajo. Ločitev bo lažje procesiral, če bo v njegovi bližini oseba, ki ji lahko zaupa, mu pomaga ter mu daje občutek varnosti, kot če te osebe ne bi bilo.
Odziv otroka na ločitev je seveda odvisen tudi od otrokove starosti. Isti avtorji (prav tam) ugotavljajo, da predšolski otrok še ne more realno oceniti dogajanja, motivov in čustev svojih staršev, kaj šele, da bi vedel, kaj ločitev staršev prinaša.
Pomembno je, na kakšen način starša otrokom sporočita novico o ločitvi. Ganc (2015) pravi, da je pomembno, da starša pred otroki ne iščeta krivca za ločitev. Starši morajo novico prilagoditi otrokovi razvojni stopnji in mu to povedati na njegovem nivoju. Otroci morajo imeti možnost, da postavljajo vprašanja, v pogovoru pa je pomembna tudi iskrenost. Otroci morajo imeti prostor za izražanje čustev, pa naj bodo to jeza, razočaranje, žalost in/ali druga težka čustva. Najpomembneje je, da se starša pred otroci ne blatita in da ustvarita za otroka varno okolje, obenem pa otroku dasta čas, da novico procesira.
Avtorica Ribičič (1995) govori o dejavnikih, ki omogočajo, da se otrok hitreje in bolje prilagodi na razvezo. Le-ti so: sposobnost staršev, da se spoprijemajo s preteklimi nesporazumi, sposobnost otrok, da se uspešno prilagodijo na spremembe v fazi pred ločitvijo, sposobnost zagotoviti otroku stabilno okolje in sposobnost zagotoviti stike z odsotnim staršem. Kot vidimo, je za otoka pomembno, da ima stike z odsotnim staršem, saj to pripomore k učinkoviti prilagoditvi na razvezo. Uspešni stiki so tisti, ki upoštevajo potrebe otrok in želje obeh staršev. Prav tako je to področje, kjer je največ konfliktov med bivšima zakoncema, razlogi pa so različni.
10
3. PO LOČITVI
Avtorica Andrejč (2014) iz pregleda raziskav in ugotovitev različnih avtorjev ugotavlja, da je razveza zakonske zveze in razpad izvenzakonske skupnosti staršev za otroka stresen dogodek. Le ta pri otroku povzroči različne čustvene odzive, spremembe v vedenju ter učne težave. Raziskovalci (Amato, 2001; Kelly Emery, 2003; Portnoy, 2008; Kushner, 2009;
Lansford, 2009; Coleman Glenn, 2010, v Andrejč, 2014) soglašajo, da ima razveza negativen vpliv na otroke in povečuje tveganje za razvoj prilagoditvenih težav. Vendar novejše raziskave kažejo (prav tam), da so negativni vplivi ločitve staršev majhni in ne trajajo dolgo, tako da negativen vpliv ločitve na otroka ni univerzalen in se večina otrok ločenih staršev od svojih vrstnikov občutno ne razlikuje. Pri večini otrok težave zaradi ločitve staršev minejo in ne puščajo trajnih posledic. Pri manjšini otrok pa so čustvene, vedenjske in druge težave lahko bolj močne in dolgotrajne, kažejo se lahko tudi v odraslosti.
Pomembno dejstvo, ki je izpostavljeno v priročniku Otrok v stiski (Miller, 2000), je, da ločitev ni enkraten dogodek. Avtorica pove, da ločitev traja in traja, nadaljuje se v nadaljnje življenje, saj se pojavijo problemi s stiki, prepiri staršev, prihodom novih partnerjev, ponovnimi porokami itd. Tudi avtorica Andrejč (2014) je podobnega mnenja, saj pravi, da lahko izkušnja razveze staršev in njeni negativni vplivi pustijo na posamezniku dolgoročne posledice. Vplivajo lahko na njegovo funkcioniranje v odraslosti, težave pa se lahko kažejo kot čustvene in druge psihične težave ali pa kot težave na področju partnerskih in drugih medosebnih odnosov.
3.1. Pogoste težave otrok po ločitvi staršev
Andrejč (2014) pravi, da se pri otrocih in mladostnikih lahko vpliv ločitve staršev kaže na učnem, čustvenem in vedenjskem področju. Spodaj navajam pogosta področja, na katerih imajo otroci in mladostniki težave po ločitvi staršev (povzeto po Andrejč, 2014).
1. Učna uspešnost
Zaradi ločitve staršev se otroci in mladostniki težje posvetijo šoli in šolskemu delu. To se kratkoročno lahko kaže v slabšem šolskem uspehu, slabšem znanju, učnih težavah otrok, dolgotrajno pa tudi v slabši izobrazbi. Avtorji (Coleman in Glenn, 2010; Emery, 2003;
11 Kushner, 2009, v prav tam) ugotavljajo, da imajo otroci ločenih staršev v primerjavi z drugimi otroki pogosteje učne težave in nižjo učno uspešnost.
2. Čustvene in vedenjske težave
Otroci doživljajo ločitev staršev bolj ali manj z neprijetnimi občutki in čustvi, to pa se opazi tudi v njihovem vedenju. Različni avtorji (Amato, 2001; Coleman in Glenn, 2010; Kelly in Emery, 2003; Kushner, 2009; Landsford, 2009; Portnoy, 2008; Potter, 2010, prav tam) poudarjajo, da imajo otroci ločenih staršev pogosteje psihološke in čustvene težave, notranje težave, pozunanjene težave, vedenjske in socialne težave kot otroci, katerih starši so poročeni oz. živijo v izven zakonski skupnosti. Otroci ločenih staršev so pogosteje žalostni, anksiozni, osamljeni, jezni, agresivni, egoistični, imajo višjo stopnjo depresije, slabšo samopodobo, prav tako pa večkrat potrebujejo strokovno pomoč. Poleg čustvenih težav imajo ti otroci tudi več fizičnih težav, bolezni in zdravstvenih težav, več vedenjskih težav ter težav z avtoritetami, njihovo vedenje pa je pogosto odklonilno.
Tudi Zavrl (1999) ugotavlja, da imajo otroci po razvezi več težav kot otroci, ki ločitve niso doživeli. Pri otrocih ameriških družin so namreč ugotovili, da so pri otrocih, ki izhajajo iz ločenih družin, pogostejše vedenjske motnje, obenem pa so otroci manj prilagodljivi v svojih psihičnih sposobnostih in pri odnosih z okolico. V času adolescence in na začetku odraslosti se lahko pojavi tudi manjša prilagodljivost, najstniška nosečnost, slabi odnosi na delovnem mestu in v družini ali pa težave pri ustvarjanju stabilnih intimnih odnosov.
3.2. Stiki s starši
Za otroka je zelo pomembno, da ima stike z obema roditeljema zlasti po ločitvi. Charlish (1997) pove, da veliko ločenih staršev ugotavlja, da je vzdrževanje stikov z otrokom težko ali pa skoraj nemogoče. Otrok lahko zaradi tega čisto izgubi stike z enim staršem, kar je kasneje v življenju težko nadoknaditi. Zaželeno je, da se po ločitvi takoj navežejo stiki z odsotnim staršem in se redno nadaljujejo. Problemi pri stikih z odsotnim staršem se pojavijo, če sta starša jezna drug na drugega. Takrat lahko nehote pozabita na otrokove potrebe in zato so lahko dogovori o stikih z otrokom omejeni ali pa pogovora med nekdanjima zakoncema sploh ni. Na žalost veliko očetov in nekaj mater po razvezi popolnoma izgine iz življenja svojih otrok, saj sta oba ali en starš prepričana, da je to najboljše za otroka. Tudi avtorica Zavrl (1999) ugotavlja, da se očetovo sodelovanje v družinskem življenju pogosto po razvezi
12 preneha. Popolnoma se spremeni očetova vloga, saj otroci pogosteje ostanejo z mamo kot z očetom. To kažejo tudi raziskave, omenjene v Charlish (1997), ki pravijo, da se lahko odnos otrok do staršev po ločitvi spremeni. Odnos do odsotnega starša postane po vsej verjetnosti manj zaupljiv, saj ni več vsakdanjega stika, pogosto pa so ti starši tudi bolj popustljivi. Odnos do starša, s katerim otrok živi, je lahko po ločitvi, v nasprotju s prepričanji, slabši. Raziskave so pokazale, da se tudi ta odnos zrahlja in oslabi, za to pa lahko najdemo več morebitnih razlogov. Možno je, da je to posledica dejstva, da starš prevzame vso odgovornost za otroka na sebe in postane bolj avtoritativen, po drugi strani pa lahko otroci do mame oziroma starša, s katerim živijo, gojijo zamero, ker so prepričani, da je partner odšel zaradi njih.
Kuntzag (1997) je mnenja, da otroci lažje obvladajo posledice ločitve, če redno obiskujejo očeta, ko so dodeljeni v skrb in varstvo materi. Na žalost tudi ta avtor navaja podatek, da polovica ločenih očetov prej ali slej opusti stike z otroki. Veliko problemov se pojavi tudi zato, ker je starše strah, da bodo izgubili ljubezen svojega otroka. Začne se boj za otrokovo ljubezen, kjer pa je otrok na žalost pogosto v vlogi umirjevalca. Pogosto je kupovanje daril, vodenje na izlete, nova oblačila, na drugi strani pa ima starš, pri katerem otrok živi, komaj dovolj denarja za preživljanje, kaj šele za bolj luksuzne stvari (prav tam).
Najbolj idealno je, da se starša po ločitvi pogovarjata in usklajujeta svoj vzgojni stil, obenem pa je pomembno, da se starši počutijo varno čustveno povezani z otroki in so se zmožni veseliti, ko si otrok pri drugem staršu oddahne od vsakdanjih obveznosti (prav tam).
13
4. ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA
»Temeljni vzgojno-izobraževalni cilj vrtca oziroma šole ter v tem okviru tudi temeljni cilj svetovalne službe v vrtcu oziroma šoli, je optimalni razvoj otroka ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnosti ter telesno in duševno konstitucijo.
Svetovalna služba v vrtcu oziroma šoli pomaga in sodeluje z osnovnim namenom, da bi bili vsi posamezni udeleženci v vrtcu oziroma šoli in vzgojno-izobraževalna ustanova kot celota čim bolj uspešni pri uresničevanju temeljnega in v tem okviru vseh drugih sistemsko zastavljenih splošnih in posebnih vzgojno-izobraževalnih ciljev (Nagode, str. 5, 2008).« Šola in s tem šolska svetovalna služba je torej zadolžena, da otroku zagotavlja optimalni razvoj, kar pomeni tudi pomoč in podporo v času stisk, ki jih otrok doživlja tekom šolanja.
»Svetovalna služba v vrtcu oz. šoli opravlja interdisciplinarno zasnovano strokovno delo, v vrtcu za vrtec, v šoli za šolo. Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja preko svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomni način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v vrtcu oziroma šoli in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami. Svetovalna služba v vrtcu oziroma šoli je potemtakem strokovni delavec v vrtcu oziroma šoli, ne pa strokovni servis vrtca oz.
šole za vrtec oz. šolo (prav tam, str. 5).« Prva dva odstavka v Programskih smernicah za šolsko svetovalno službo nam definirata, kaj je poslanstvo svetovalne službe v šoli in vrtcu.
Svetovalne delavke/delavci se morajo zavzemati za dober razvoj otroka ne glede na otrokove posebnosti (spol, narodnost, veroizpoved, itd.), obenem pa je cilj, da so vsi udeleženi v šoli in vrtcu čim bolj uspešni pri svojem delu. Programske smernice so temeljni dokument šolskega svetovanja pri nas, ki usmerjajo delo vseh svetovalnih delavcev v Sloveniji. Obstajajo tri vrste programskih smernic: Programske smernice: Svetovalna služba v vrtcu, Programske smernice: Svetovalna služba v osnovni šoli in Programske smernice: Svetovalna služba v gimnazijah, poklicnem in strokovnem izobraževanju ter dijaških domovih.
Šolsko svetovalno službo definirajo osnovna načela, ki predstavljajo osnovno orientacijo ali okvir za profesionalno opravljanje svetovalnega dela v šolah. Ta načela so (prav tam):
1. Načelo strokovnosti in strokovnega izpopolnjevanja
14 Svetovalni delavci se morajo ravnati po načelu dobrobiti, načelu prostovoljnosti in načelu zaupanja. Načelo dobrobiti pomeni, da dela šolska svetovalna služba za dobro otroka/učenca, saj je najbolj ranljiv in najšibkejši udeleženec v šoli. Načelo prostovoljnosti določa, da morajo vsi udeleženci vstopati v svetovalni odnos prostovoljno. To načelo ne velja, če je ogrožen otrok ali kdo drug. Tretje načelo je načelo zaupanja in zaupnosti povedanega v svetovalnem odnosu. To načelo se dopolnjuje s pravili varstva osebnih podatkov.
2. Načelo strokovne avtonomnosti
Svetovalna služba v vrtcu ali šoli je pri svojem delu avtonomna. Vselej je dolžna posredovati korektna strokovna mnenja.
3. Načelo interdisciplinarnosti, strokovnega sodelovanja in povezovanja
Svetovalni delavci so lahko različnih profilov, najpogostejši so pedagog, psiholog, socialni delavec, specialni pedagog ali socialni pedagog. Delo šolske svetovalne službe je najbolj učinkovito, ko jo sestavlja več strokovnjakov iz različnih profilov, prav zaradi tega pa je pomembno povezovanje med svetovalnimi delavci, če jih je v šoli več. Šolska svetovalna služba se prav tako povezuje in sodeluje tudi z zunanjimi strokovnimi delavci, šolski svetovalni delavec pa s svojim vzgledom spodbuja in pomaga vzdrževati kulturo interdisciplinarnega povezovanja v šoli.
4. Načelo aktualnosti
Svetovalna služba mora pri svojem delu upoštevati posebnosti šole in izhajati iz vsakokratnih potreb posamezne šole ter vsakokratnih življenjskih potreb udeležencev posameznikov, potreb oddelka, razreda itd.
5. Načelo razvojne usmerjenosti
Delo svetovalne službe je usmerjeno v optimalni razvoj otroka/učenca in hkrati v razvoj šole kot celote.
6. Načelo fleksibilnega ravnotežja med osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe
15 Ne glede na izobrazbo svetovalnega delavca mora program svetovalne službe vsebovati tri osnovne delavnosti, ki so dejavnost pomoči, razvojne in preventivne dejavnosti ter dejavnost načrtovanja in evalvacije.
7. Načelo celostnega pristopa
Za svetovalno službo je pomembno, da pri svojem delu postopa celostno. Upoštevat mora posameznika kot osebnost v celoti in da pri obravnavi posameznika ne spregleda, da je posameznik s svojim ravnanjem vselej del ožjega in širšega socialnega okolja. Nujno je upoštevanje posameznikove povezave z ostalimi udeleženci oz. podsistemi, ki vplivajo na njegovo ravnanje.
8. Načelo sodelovanja v svetovalnem odnosu
Šolska svetovalna služba si prizadeva vzpostavljati in vzdrževati dobre pogoje za možnost sodelovanja z vsemi udeleženci.
9. Načelo evalvacije lastnega dela
Za dobro opravljanje svojega dela, morajo šolski svetovalni delavci načrtovati in evalvirati svoje delo. Pomembna je kritična analiza svetovalnega dela, saj se lahko tako delovanje šolske svetovalne službe izboljša.
Kot vidimo, je pri šolskem svetovalnem delu pomembno, da osebe v odnos vstopajo prostovoljno in da se med sodelujočimi ustvari zaupanje. Če je odnos sproščen, prostovoljen in poln zaupanja, se bodo med pogovorom odprle pomembne teme, ki se v napetem ozračju in v primeru nezaupanja ne bi. Zelo pomembno načelo je tudi načelo celostnega pristopa, kar pomeni, da mora svetovalna delavka/delavec poznati ozadje otroka, njegove družinske razmere in njegov položaj v razredu. Le tako lahko svetovalni delavec otroku najbolje pomaga, saj je pomembno, da vemo, kaj pri otroku sproža določeno čustvovanje in vedenje.
Šolska svetovalna služba tako obsega delo z učenci, z učitelji, s starši, z vodstvom in z zunanjimi ustanovami (prav tam).
Avtorica Kalin in drugi (2009) poudarijo, da je sodelovanje med domom oziroma starši ena izmed ključnih nalog šole in v okviru tega tudi svetovalne službe. Kakovostno sodelovanje med šolo in starši pozitivno vpliva na razvoj, motivacijo in uspeh otroka, zato je pomembno,
16 da starši sodelujejo s šolo in vedo, kaj se v šoli z njihovim otrokom dogaja. Smiselno je, da se svetovalni delavec na začetku staršem predstavi, saj se s tem vzpostavi začetni stik med starši in svetovalno službo. Pomembno je, da se na začetku šolanja svetovalni delavec predstavi otrokom, da otroci sploh vedo, zakaj je svetovalni delavec in kdaj se lahko na njega obrnejo. Isti avtorji izpostavijo še nekaj pomembnih značilnosti svetovalnega delavca:
- Vidnost: Svetovalni delavec mora biti viden, mora se gibati po hodnikih, obenem pa mora preko različnih oblik in načinov dela predstavljati sebe in svoje delo. Zaželeno je, da je svetovalni delavec fizično viden med poukom ali po njem, da se nahaja v nekem skupnem prostoru, kjer ga otroci vidijo.
- Dostopnost, dosegljivost: Svetovalni delavec mora biti v pomoč in podporo vsem udeleženim – učencem, učiteljem in staršem. Na prošnje le teh naj bi se odzival hitro in primerno. Svetovalni delavec mora biti prav tako dosegljiv preko različnih kanalov – po telefonu, elektronski in običajni pošti ter osebno v pisarni.
- Fleksibilnost: Svetovalni delavec naj bi bil fleksibilen pri srečevanju z učenci, s starši in z učitelji. Občutljiv mora biti do nepričakovanih primerov, prav tako pa mora biti na voljo v kriznih primerih, ko osebe potrebujejo takojšnjo pomoč ali intervencijo.
4.1. Šolsko svetovanje
Kobolt (2015) pove, da vsi kdaj potrebujemo pomoč, posvet, podporno osebo, ki nas posluša in zrcali svoje razumevanje naše situacije, še posebej pa to potrebujemo v obdobjih življenjskih prehodov in spreminjanja življenjskih situacij.
Svetovanje po avtorici Kobolt (prav tam) vključuje delo s posamezniki, ki je usmerjeno v njihovo ravnanje in doživljanje ter odnosno polje. Je pomoč posameznikovemu razvoju in podpora v času odnosnih kriz. Namen svetovanja lahko širše opredelimo kot pomoč klientu, da bolje razišče in razume situacijo ter se odloči za takšne načine vedenja/ravnanja in življenjskih izbir, ki bodo njegovo življenje obogatili in mu prinesli večje osebno zadovoljstvo in boljšo socialno integracijo. Tudi Kristančič in Ostrman (1998, v prav tam) opredelita svetovanje na podoben način. Svetovanje definirata kot odnos, v katerem svetovalec pomaga klientu, da živi bolj kvalitetno in se bolj učinkovito sooča z različnimi življenjskimi problemi in izzivi.
17 Košir in Pečjak (2012) povesta, da morajo imeti svetovalni delavci razvite vse temeljne spretnosti svetovanja – spretnosti usmerjanja pozornosti, poslušanja, vplivanja, konfrontiranja in druge. V zadnjem desetletju se je pojmovanje šolske svetovalne službe spremenilo, saj ne gre več le za posredovanje informacij in nasvetov, ampak za skupno reševanje problemov. Gre za sodelovalni proces, kjer imata svetovanec in svetovalec pomembno vlogo (Davison, 1992, Košir in Pečjak, 2012).
Cilji šolskega svetovanja morajo biti vedno prilagojeni določenemu kontekstu, vseeno pa poznamo glavne cilje, ki naj bi vključevali naslednje elemente (Bor in sodelavci, 2002, prav tam):
1. Skozi pogovor vzpostaviti stik z učencem.
2. Voditi svetovanje, kar pomeni začeti pogovor, ohranjati rdečo nit in zaključiti srečanje v primernem času.
3. Pridobivati in dajati informacije, pri tem pa izhajati iz tega, kaj učenca zanima in kakšni so njegova perspektiva in želje v odnosu do šole in družine.
4. Opredeliti problem, ga raziskati in ugotoviti, kako lahko svetovanje pomaga osvetliti trenutne dogodke v učenčevem življenju.
5. Ugotoviti učenčeve skrbi in zanj pomembne teme ter ga spodbuditi k pripovedovanju svojih težav.
6. Ugotoviti, kakšni so učenčevi odnosi z družino, s prijatelji in s šolo.
7. Oceniti resnost učenčevih težav ter njegovo socialno in psihično stanje na podlagi tega, kaj pove in kako se odziva, ter na podlagi tega ugotoviti, v kakšnem obsegu njegove težave vplivajo na njegovo življenje.
8. Pomagati obvladovati učenčeve težave, tako da mu pomagamo, da vidi svojo situacijo iz različnih perspektiv, saj to poveča možnosti za rešitev njegove težave.
Avtorja Geldard in Gerldard (2008, prav tam) govorita o temeljnih ciljih svetovanja otrokom in mladostnikom, ki so:
- Omogočiti otroku, da se spoprime z bolečimi emocionalnimi izkušnjami.
- Omogočiti otroku, da doseže določeno stopnjo skladnosti med mišljenjem, čustvovanjem in vedenjem.
- Omogočiti otroku dobro samopodobo.
18 - Omogočiti otroku, da sprejme svoje pozitivne in negativne lastnosti in se ob temu
dobro počuti.
- Omogočiti otroku spremembo vedenja, ki ima zanj negativne posledice.
- Omogočiti otroku prilagojeno delovanje z okoljem.
- Omogočiti otroku doseganje razvojnih mejnikov.
19
II EMPIRIČNI DEL
1. OPREDELITEV PROBLEMA
Sama sem ob pogovoru s prijatelji opazila, da ob ločitvi staršev pogosto niso imeli podpore s strani šolske svetovalne službe. Tisti, ki so podporo imeli, je bila ta le začasna, torej v času ločitve, kasneje pa jim ni bila ponujena. Delo šolskega svetovalnega delavca obsega več vidikov, eno izmed pomembnejših pa je preventivna dejavnost in intervencija (nudenje pomoči) (Čačinovič Vogrinčič, 2008). Ob prebiranju literature sem zasledila kar nekaj virov na temo ločitve (Robinson, 1993; Štadler idr., 2009; Ganc, 2015; Dowling in Gorell Barnes, 2000;
itd.) in kako lahko otroku zagotovimo čim boljše okolje, da se otrok navadi na novo situacijo, manj pa je literature o tem, kako lahko otrokom pomagajo strokovnjaki. Prav tako nisem zasledila nobene raziskave na temo podpore otrokom, katerih starši se ločujejo. Odločila sem se, da sama raziščem, kako lahko kot bodoča šolska svetovalna delavka tem otokom pomagam, saj se bom kot bodoča socialna pedagoginja lahko pogosto srečevala z otroki, katerih starši se bodo ločevali.
2. CILJI RAZISKOVANJA
Z raziskovanjem sem želela ugotoviti, ali so študentje imeli podporo šolske svetovalne službe, ko so se njihovi starši ločevali. Če so jo imeli, sem hotela izvedeti, ali se jim je zdela dovolj dolga in kakovostna, obenem pa sem hotela raziskati, na kakšen način jim je šolska svetovalna delavka pomagala in kakšne metode dela je uporabila. Zanimalo me je tudi, ali je šola vedela za ločitev staršev in če je, kdo je šolo obvestil.
3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. Ali so študentje imeli podporo šolske svetovalne službe, ko so se njihovi starši ločevali?
2. Kakšna je bila podpora in kako je potekala?
3. Koliko podpore so študentje potrebovali in koliko ocenjujejo, da so je dobili?
4. Kakšno podporo bi si študentje v času ločitve in po njej še želeli?
5. Ali je šola vedela za ločitev staršev in kdo jim je povedal?
20
4. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
4.1. Vzorec in postopek izbire
Intervju sem naredila s tremi študentkami. Vzorec je bil naključen, osebe pa sem iskala preko socialnega omrežja Facebook. Pogoj za sodelovanje je bil, da je oseba študent in da so se mu v času osnovne šole ločili starši. Najprej sem ciljala na oba spola, na koncu pa sem na žalost dobila samo ženske kandidatke. V skupine, v katerih sodelujem na Facebooku, sem napisala, da potrebujem osebe za intervju za diplomo, zraven pa sem dopisala tudi pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati, da lahko sodeluje. Osebe so se nato same stopile v stik z mano. Tak vzorec sem izbrala zato, ker je tema osebna in za nekatere ljudi še vedno čustvena, zato sem želela, da se osebe javijo same in pokažejo interes za sodelovanje. Govorile smo o bolečih stvareh, zato sem želela, da je oseba sama pripravljena govoriti o svojem življenju, saj se večina ljudi ne bi izpovedala neznani osebi že na prvem srečanju. Najprej sem poiskala dve intervjuvanki in naredila z njima intervju. Ko sem poznala njuni življenjski zgodbi in ko sem vedela, da nobena ni imela podpore s strani šolske svetovalne službe, sem se odločila, da bi rada, da ima zadnja intervjuvanka izkušnjo pomoči. Zato sem za zadnji intervju spremenila pogoje sodelovanja in dodala še dodatni kriterij – oseba je morala imeti vsaj en svetovalni pogovor s svetovalno službo ali CSDjem.
Intervju št. 1
Prvi intervju sem izvedla z osebo, ki sem jo poznala že od prej. Njeno zgodbo sem na grobo poznala, vendar sem v intervjuju izvedela veliko novih stvari. Intervju sem izvedla v parku Tivoli na travi, saj je bil lep dan in nama je bil ta prostor najbolj sproščujoč. Med intervjujem sem bila pozitivno presenečena, saj je oseba govorila prosto in dodatnih vprašanj skoraj ni potrebovala. Intervju je bil zato razmeroma kratek, saj sem v kratkem času pridobila vse podatke, ki sem jih potrebovala. Pogovor sva kasneje nadaljevali, vendar ga nisem več snemala, saj ni pomemben za diplomsko nalogo.
Intervju št. 2
Drugi intervju je bil z osebo, ki sem jo tisti dan prvič spoznala. Punca je sama predlagala, da greva na travo na klopce, saj je tam najbolj intimno, sva sami in imava mir. Že na začetku sva se ujeli, saj sva se najprej pogovarjali o splošnih stvareh, kot so, kje sva doma, kaj študirava
21 itd. Nato sem ji predstavila svojo diplomsko nalogo in ji razložila, kaj želim od nje. Pogovor je kmalu lepo stekel, punca je prosto govorila, vmes pa je postala tudi čustvena in zajokala.
Med intervjujem sem ji morala več krat zagotoviti, da bo intervju anonimen in da bom imena, kraje in poklice oseb izbrisala. Dogovorili sva se, da ji intervju po prepisu pošljem, da ga lahko prebere in predlaga še kakšne dodatne popravke. Kasneje sva pogovor nadaljevali, vendar ga zaradi nepomembnosti za diplomsko nalogo nisem snemala. Intervju je po prepisu prebrala in določene stvari spremenila, a njeni popravki niso bistveni za analizo intervjuja.
Intervju št. 3
Tretji intervju je bil ponovno z osebo, ki sem jo sicer bežno poznala od prej, a je bila njena zgodba zame nova. Dobili sva se na fakulteti in intervju je potekal v kavarni ob kavi. Vse je bilo zelo sproščeno. Na začetku je potrebovala nekaj več navodil kot drugi dve intervjuvanki.
Njena pripoved je zelo bogata, saj je imela v času šolanja kar nekaj pomoči s strani različnih strokovnjakov. Tudi tu sva intervju zaključili z neformalnim pogovorom, ki ga tudi tokrat nisem snemala.
4.2. Raziskovalni instrument in postopek zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala s polstrukturiranim intervjujem. Vnaprej sem si napisala glavne stvari, ki so me zanimale in intervju prilagajala potrebam. Pogovor sem izpeljala po principu življenjske zgodbe – osebo sem prosila, da sama prosto govori o svojem življenju, jaz pa ji bom postavila dodatna vprašanja, če bodo potrebna. Tak način sem si izbrala zato, ker me je zanimal celostni pogled na osebo, njeno družino in njihovo življenje, prav tako pa nisem hotela takoj začeti z ločitvijo in postavljati neposrednih vprašanj. Hotela sem, da oseba sama pove stvari, ki se ji zdijo pomembne in po možnosti sama vodi potek pogovora.
4.3. Postopek obdelave podatkov
Intervjuje sem snemala s telefonom in jih potem dobesedno pretipkala. Pri prepisovanju sem si pomagala s programom Express Scribe. Pri tem sem izpustila kraje in imena oseb zaradi anonimnosti kandidatk. Prav tako sem osebam, ki so sodelovale v raziskavi, imena spremenila v Intervjuvanka št. 1, Intervjuvanka št. 2 in Intervjuvanka št. 3.
Sledila je obdelava podatkov, ki sem jo opravila s kodiranjem. Uporabila sem način odprtega kodiranja, kjer sem najprej ustvarila kode prvega reda. Sledile so kode drugega reda in na
22 koncu še kategorije, ki sem jih uporabila za analizo. Analizo sem naredila po načinu, ki smo se ga učili na fakulteti. Pomagala sem si s priročnikom Osnove kvalitativnega raziskovanja avtorjev Kordeš in Smrdu (2015).
Spodnja tabela prikazuje primer kodiranja:
Kode 1. reda Kode 2. reda Kategorije Oseba št.1: Ja po moje, da če ne bi mela, k
recimo ta sošolka k sm rekla u gimnaziji, ni mela z nobenim od staršev, a ne, neki ful dobrega odnosa in se mi zdi, da tut to, no, velik odnese, kr nikjer se ni počutla doma, a ne, hm, ne vem, neki je bla pr fotru, pa neki je bla pr mami, pač tko je blo use zmedeno, ne.
Pač js, js sm pa vedla, kje sm doma, pr očiju sm bla, ne vem, na obisku, to je blo to, z mami pa sva se res ful pogovarjale. Na začetku sm mela zlo filmske ideje o ločitvi (smeh), kako se bosta nazaj, hm, tko da se pomnim, da sva kr kšn let po moje, sva vsak večer jokale, ona me je prepričevala, da se to pač ne bo zgodilo, ne, a ne, pa vem, da sem v bistvu še pol, do enga šestanjstga leta pr njej spala, hm, ja. Pač tko sva ble povezane.
Pomagal dober odnos z mami
Pomemben dober odnos s starši
Občutek doma
Pogovor z mami
Spanje pri mami Povezanost z mamo
Dober odnos z mamo
Dober odnos s starši
Pripadnost
Pogovor z mamo
Navezanost na mamo
Navezanost na mamo
Odnos z mamo Odnos s starši Odnos s starši
Odnos z mamo
Odnos z mamo Odnos z mamo
5. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
1. Ali so študentje imeli podporo šolske svetovalne službe, ko so se njihovi starši ločevali?
Dve intervjuvanki podpore šolske svetovalne delavke nista imeli, intervjuvanka številka 3 pa je imela podporo s strani razredne učiteljice, kasneje pa je bila obravnavana tudi s strani svetovalne delavke in šolskega psihologa. Intervjuvanka številka 2 je povedala, da je imela pogovor na Centu za socialno delo (»Pač enkrat sem šla, ko se lahko sam odločiš, s kom boš živel, …, pa sem šla na pogovor.«). Tudi intervjuvanka številka 1 je imela pogovor s socialnim delavcem, da je povedala, kje bi rada živela (»… sva pač midva z bratom šla do socialnega delavca, da sva povedla, kje hočva živet in to je blo to.«). Prav tako je povedala, da je v času
23 osnovne šole obiskala šolsko svetovalno službo, vendar ne zaradi ločitve (»… mislim, šla sm sicr k svetovalni delavki, ampak ne zarad ločitve.«).
Avtorica Robinson (1993) pove, da potrebujejo družine, ki gredo skozi ločitev, podporo, saj je ločitev boleča za vse udeležene. Pogosto se družinski člani obrnejo na druge družinske člane in prijatelje. Tudi intervjuvanki, ki nista imele pomoči, sta se za pomoč obrnili na mamo, z njo sta se pogovarjali in z njo vzpostavili močnejšo vez. Intervjuvanka št. 1 je povedala: »… men je ful pomagal, da sm z mami, pač da sm se pogovarjala, ... z mami pa sva se ful pogovarjale
… sem v bistvu še pol do enga šestanstga leta pr njej spala, tko sva ble povezane.« V tem citatu se lepo vidi, da je intervjuvanki zelo pomagal dober odnos z mamo in močna povezanost. Intervjuvanka št. 2 je povedala: »Med ločitvijo sem bla ziher z mamo bolj povezana.« To, da sta bili obe intervjuvanki povezani z mamo, se vidi tudi v dejstvu, da jima je za ločitev povedala mama, oče pri pogovoru ni bil prisoten. Intervjuvanka št. 1 je povedala: »… in pol je mami rekla, da pol k bo pršu nazaj, bo pa sam pospravu stvari pa bo šou, k se je tko odloču. Mislim, da je blo tko, no.«. Tudi intervjuvanka št. 2 predvideva, da ji je za ločitev povedala mama: »Mislim, da nama je mama povedla, da se bota ločla, sam se ne spomnim ravno vsega.«. Zanimivo je, da pri intervjuvanki št. 3 ni bilo nikakršnega pogovora o ločitvi, oče se je samo odselil (»Am, je pa res, da pač jaz nisem mela čist zaresnega zavedanja, kaj se dogaja. Vedela sem pač, da se je oči odselil, … ne vem, če sem zares vedla točno, kaj se dogaja … In se čist tut ni eksplicitno govorilo o ločitvi, nikol nisem z nikomer govorila o ločitvi v šoli.«). Njen odnos s starši se je v času šolanja spreminjal, najprej po ločitvi je bila bolj povezana z mamo, ker je zamerila očetu, v srednji šoli pa je imela boljši odnos z očetom, ker jo je manj omejeval (»…, da sm mela u osnovni šoli boljši odnos z mami, sva si bli bl blizu, k sm očiju zamerla, nisva se glih pogovarjala, pol u gimnaziji sm mela boljši odnos z očijem, k mi je več pustu.«). Kot sem navedla že v teoretičnem delu, so otroci pogosteje dodeljeni materam, odnos med hčerko in očetom pa se po ločitvi spremeni. Avtorja Eluim in Elium (2001) povesta, da je odnos deklice z očetom po ločitvi pogosto bolj zapleten, med njima je večja razdalja, obenem pa skupaj preživita manj časa. Pogosto je tudi, da se hčere povežejo z materami proti očetu, obenem pa se starša velikokrat obrekujeta pred otroki, kar vpliva na otrokov pogled na drugega starša. Obrekovanje drugega starša je omenila tudi intervjuvanka št. 1, ki je povedala: »… mi je ful govorla skos, no, še zdej u bistvu govori čez fotra …«. Drugi dve intervjuvanki sta povedali, da sta očetu zaradi različnih okoliščin zamerili
24 in sta zato imeli slabši odnos: »… itak da sma ga zasovražla, pač zasovražla na nek način …«
(intervjuvanka št. 2), »… k sm očiju zamerla, nisva se glih pogovarjala …« (intervjuvanka št.
3), vendar sta kasneje tudi obe povedali, da je zdaj odnos z očetom boljši in da sta mu odpustili.
Treba je povedati, da sta se starša intervjuvanke št. 1 ločila pri njenih trinajstih letih, intervjuvanke št. 2 pri enajstih letih, intervjuvanke št. 3 pa pri sedmih letih. Glede na njihovo starost, bi lahko predvidevali, da so intervjuvanki št. 3 posvečali več pozornosti, saj je imela razrednega učitelja, ki jo je ves čas spremljal in je zaznal njene stiske. Pomembnost matičnega učitelja poudarita tudi avtorja Dowling in Gorell Barnes (2000), saj pravita, da ta učitelj spremlja otroka, ga sprejme v učilnico, ko ga pripelje starš in vidi spremembe, ki se dogajajo (enkrat pripelje en starš, drugič drugi). Intervjuvanka je tudi sama povedala, da bi bilo brez te učiteljice čisto drugače: »… najbolj me fascinira ta ženska iz prvega razreda. Pač, k men je to, a veš tko, da, če nje ne bi blo, če maš kerega manj pozornega učitla, bi blo čist drugače. Mi je mal čudno, če padeš v kak drug razred, k drugemu učitlu, pa tega pač ni.«
2. Kakšna je bila podpora in kako je potekala?
Kot sem že povedala, je imela podporo le intervjuvanka št. 3. Intervjuvanka št. 1 je v času ločitve obiskala socialnega delavca, kjer je izrazila, pri kom bi rada živela (»… sva pač midva z bratom šla do socialnega delavca, da sva povedla, kje hočva živet …«), prav tako pa je v osnovni šoli obiskala šolsko svetovalno službo, vendar ne zaradi ločitve (»… sm šla sicr k svetovalni delavki, ampak ne zarad ločitve.«). Tudi intervjuvanka št. 2 je bila na pogovoru s socialnim delavcem na Centru za socialno delo, kjer je morala risati svojo družino (»Pač enkrat sem šla, ko se lahko sam odločiš, s kom boš živel, …, pa sem šla na pogovor. So mi kao dali za risat neke, hm, naj rišem svojo družino.«). Povedala je tudi, da verjetno pri pogovoru z drugo osebo, ki bi ji želela nuditi podporo, sploh ne bi govorila oz. verjetno ne bi nič povedala (»… ne vem, če bi sploh kaj povedala. … mogoče, če bi mel kdo tak, res pravi pristop.«). Kot vidimo sta dve od treh intervjuvank imeli razgovor na Centru za socialno delo, kar je verjetno pogosto pri večini otrok, katerih starši se ločijo. Avtorica Andrejč (2013) namreč navaja, da imajo na področju socialnega dela z družino Centri za socialno delo in socialni delavci pomembno vlogo. Le ti imajo javna pooblastila za opravljanje svetovalnega razgovora ob razvezi zakonske zveze ali razgovora s staršema v primeru zunajzakonske
25 skupnosti, za pripravo strokovnega mnenja za sodišče glede otrokovih koristi (o zaupanju v varstvo in vzgojo, stikih, preživnini), prav tako pa so v pomoč pri pridobivanju otrokovega mnenja. Tako lahko predvidevam, da se večina otrok, starejših od 7 let, udeleži pogovora s socialnim delavcem, da le ta ugotovi, kje bi otrok rad živel in odloča glede stikov z drugim staršem.
Intervjuvanka št. 3 je imela najbolj bogato podporo s strani različnih strokovnjakov, vendar je bila samo podpora s strani razredničarke primarno vezana na ločitev. Kasnejši obiski šolske svetovalne delavke in šolskega psihologa so bili zaradi njenega motečega vedenja, tam pa se je pogovarjala tudi o ločitvi. Podpora se je začela v prvem razredu in se nadaljevala v drugi razred, izvajala pa jo je matična učiteljica (»… in za podporo sem mela eno učiteljico v prvem razredu, ki se je ful ukvarjala s tem.«). Ta učiteljica je intervjuvanko spodbujala, da v šoli piše pravljice, ki jih je kasneje brez vednosti intervjuvanke posredovala staršem (»Kr je pač vedla, da so se starši ločli, se je v bistvu ful ukvarjala z obema staršema in je nekak čist mimo mene,
… je ful spodbujala, ona je ful delala …«). S tem je želela staršem skozi pravljice pokazat, kako se njihova hčerka počuti in kako njuno obnašanje vpliva na njo (»… in se spomnim, da je ful spodbujala, da sem pisala zgodbe na temo ločitve in sem pisala cele kupe pravljic, ki so mele ločitev integrirano noter«). Vse to je delala brez vednosti otroka, pomembno pa je, da je učiteljica sama opazila, da je otrok v stiski (»Jaz sem pol zvedla, da jima je dajala te pravljice in se je z vsakim posebej pogovarjala o tem.«). Intervjuvanko je opazovala in skozi opažanja, da hodita starša izmenično po njo in da prihaja do večjih prepirov, ugotovila, da otrok potrebuje pomoč in glas, da staršema pove, kaj čuti. Te pravljice je kasneje tudi posredovala staršem, da so videli, kako se otrok počuti in kaj misli (»In potem je v bistvu ful soočala starše s tem.). Intervjuvanka je povedala, da je bila s temi pravljicami učiteljica tudi na nek način mediator med staršema, ki sta bila skregana: »Spomnim se tega, k sta bla skregana in nista govorla ful časa in je bla ona njun mediator.«. Intervjuvanka se skozi proces tega sploh ni zavedala, vendar ji je na koncu hvaležna za pomoč, ki jo je dobila (»Tega jaz sploh nisem vedla, pol kasnej sm postala hvaležna za to.«). Kasneje je po prehodu v drugi razred podpora zamrla. Zaradi problematičnosti in izstopajočega vedenja je intervjuvanka obiskovala tudi svetovalno službo (»Pol sm pa jaz postala ful problematična in potem, k sem prišla na drugo stopnjo, predmetno, je pa postala to stvar šolske svetovalne službe … ni blo tko, da bi nekdo reku, a temu otroku so se starši ločli in zato gre v svetovalno službo. Vsa ta leta sm jz postala
26 tok moteča, da so se začeli pol s tem ukvarjat …«), kar pomeni, da je intervjuvanka primarno obiskovala svetovalno službo zaradi motečega vedenja, tam pa se je pogovarjala tudi o ločitvi. Avtor Resman in drugi (1999) pove, da se šolski svetovalni delavec ne more vključevati v delo z učenci brez učitelja. Na žalost je premalo prisoten v razredu, učitelji pa so vsak dan v neposrednem stiku z otroki in vedo, kaj se z njimi dogaja. Tako je pri intervjuvanki prišlo do podpore šele, ko je bilo njeno obnašanje tako moteče, da je motilo učitelje, ti pa so poiskali pomoč šolske svetovalne službe. To podporo opiše intervjuvanka s slabimi spomini:
»… so me zato redno vlekli k šolski svetovalni službi … me je ful spraševala, neumna je bla … sm bla itak jezna, kr sm mogla tm bit … na živce mi je šla … sovražla sm jo iz dna srca.«.
Povedala je tudi, da takrat ni bila motivirana za pomoč, ker je prispevalo k temu, da ji ta podpora ni veliko pomagala. Kasneje je imela v času srednje šole možnost obiskovanja šolskega psihologa, saj je bilo njeno vedenje ponovno moteče, ki jo je z veseljem koristila.
Povedala je tudi, da je bila takrat zainteresirana za podporo in je tja hodila prostovoljno: »… sem bla do neke mere motivirana, da bi se s kom pogovarjala in pol sem se tut pogovarjala.«.
Na začetku je bilo pomembno tudi dejstvo, da je lahko manjkala pri pouku, če je obiskala psihologinjo, vendar kasneje to ni bil več glavni faktor: »… sm dostikrat šla k njej, da nism rabla bit pri pouku in pol sva nekak navezali nek odnos. … ampak je vse tko postal, tko, a veš spontano, pa tok okej, da sm potem tut ful zaupala in sva se ful pogovarjali o teh stvareh.«
Avtorica Kobolt (2015) poudari pomembnost odnosa med klientom in svetovalcem.
Svetovalec mora razumeti svetovanca v njegovi specifični situaciji, pri čemer pa mora upoštevati, da se vse ne more realizirati v enkratnem srečanju, potreben pa je proces, v katerem se razvije zaupanje. To je izraženo tudi v zgornjem citatu, saj je intervjuvanka št. 3 povedala, da je trajalo dlje časa, da je s psihologinjo navezala zaupen odnos in da je njun odnos postal sproščen in zaupen.
Če povzamem, so imele študentke podporo v obliki risanja, pogovora in pisanja pravljic. S temi načini so jim učiteljice, svetovalne delavke in Center za socialno delo želeli pomagati in preko medija izvedeti, kako se počutijo. Tudi avtorja Dowling in Gorell Barnes (2000) svetujeta, da se pri svetovalnem pogovoru uporabljajo drugi mediji. Pri nekaterih otrocih pridemo do informacij preko pogovora, včasih pa je treba za pridobivanje informacij uporabiti različne metode, kot so igranje z igračami in risanje. Skozi pripovedi, risbe in igranje otroci pogosto pripovedujejo zgodbe, ki so zelo blizu njihovi izkušnji oz. so na nek način
27 njihova manifestacija. To je povedala tudi intervjuvanka št. 3, saj je skozi svoje zgodbe v prvem in drugem razredu močno sporočala, kako se počuti v konfliktni situaciji med staršema.
3. Koliko podpore so študentje potrebovali in koliko ocenjujejo, da so je dobili?
Intervjuvanka št. 1 je povedala, da bi v času ločitve mogoče potrebovala podporo, vendar ji je veliko pomagala tudi materina podpora. Na vprašanje, če bi potrebovala v času ločitve podporo je odgovorila: »Ja, mogoče, da bi, mislim men je ful pomagal, da sm z mami, pač, da sm se pogovarjala …«. Povedala je tudi, da bi bilo mogoče boljše, če bi se lahko pogovarjala s kom drugim, saj zdaj na stvari gleda z maminega vidika, prav tako pa pove: »… oči reče, da mi je mami sprala možgane …«. Kasneje izpostavi tudi dejstvo, da bi bilo lahko vse drugače, če ne bi imela dobrega odnosa z mamo, saj pove primer, ko sošolka te podpore ni imela in je po njenem mnenju zaradi tega imela več težav. Kot vidimo, ima lahko dober odnos z mamo velik vpliv na soočanje z ločitvijo. Elium in Elium (2001) povesta, da je mati zelo pomembna v dekletovem življenju, prav tako pa se njen vpliv ohrani za vse življenje. Prav zaradi tega veliko hčerk v svojem vedenju posnema svoje mame, kar po ločitvi pogosto moti očete. Pojavljajo se izjave »Ista si kot mama!«, kar je poudarila tudi intervjuvanka št. 1.
Intervjuvanka št. 2 je povedala, da v svetovalnem procesu verjetno niti ne bi sodelovala.
Rekla je: »Pa, pač, ne vem, če bi sploh kaj povedla. Kaj takega, sej po moje, mogoče, če bi mel kdo tak, res prav pristop. No ne vem, kaj je pravi pristop, ampak, da bi me znal obrnit.«
Avtorja Dowling in Gorell Barnes (2000) poudarita ta vidik, ki ga omenja intervjuvanka št. 2.
Po njunem mnenju je pomembno, da se ustvari varno okolje za otroke, da lahko kasneje delijo svoje občutke in strahove po ločitvi. Obenem poudarita, da je svetovalni proces treba prilagoditi vsakemu posamezniku, njegovim potrebam in njegovi družini.
Robinson (1993) poudari, da je šola okolje, kjer lahko otrok nadaljuje svoje normalno življenje, po drugi strani pa pove, da je v šoli resnično premalo virov podpore za otroke, katerih starši so se ločili. Avtor (prav tam) opiše, da tudi v Ameriki in Veliki Britaniji obstajajo šolski svetovalni delavci, na katere se otroci lahko obrnejo, vendar je pogosto pobuda na otrocih, sami morajo stopiti do svetovalnega delavca in pokazati interes za sodelovanje. Tudi intervjuvanka št. 3 je izpostavila ta problem, saj pravi, da: »a veš tko, če nje ne bi blo, če maš
