UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ALEŠA PREMRL
Vzroki in posledice selitev mladih v Avstralijo
Zaključna seminarska naloga
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ALEŠA PREMRL
Vzroki in posledice selitev mladih v Avstralijo
Zaključna seminarska naloga
Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Resnik Planinc Univerzitetni študijski program:
GEOGRAFIJA-D ZGODOVINA-D
Ljubljana, 2020
Izvleček
Vzroki in posledice selitev mladih v Avstralijo
V zaključni seminarski nalogi so predstavljeni glavni vzroki ter posledice selitev mladih v Avstralijo. Celina tam daleč spodaj že od nekdaj vzbuja radovednost ter ponuja možnosti za izboljšanje kakovosti življenja ter povečanja blaginje. Že v času velikih geografskih odkritij so ljudje na tej celini našli potencial za kakovostno življenje. Čezoceanske migracije so trenutno v porastu. Migracije sicer obstajajo že od nekdaj, vendar imajo v današnjem času največji obseg.
Ravno slovenski narod velja za precej razseljenega po vsem svetu. Med ciljnimi državami, ki so danes med mladimi zelo priljubljene je tudi Avstralija. Avstralija je država, ki je odvisna od migracij in s spremembo imigracijske politike danes odpira vrata kvalificiranim priseljencem z vseh koncev sveta. Ker se iz Slovenije selijo predvsem mladi izobraženci, se posledično srečujemo s problemom bega možganov. V zaključni seminarski nalogi z migracijami povežemo multikulturalizem, ki označuje etnično in kulturno heterogeno družbo, ki spodbuja kulturno, jezikovno ter versko različnost.
Ključne besede: selitve, Avstralija, mladi Slovenci, vzroki selitev, posledice selitev Abstract
Causes and consequences of youth migration to Australia
The final seminar paper presents the main causes and consequences of the migration of young people to Australia. The continent down there has always aroused curiosity and offered opportunities to improve the quality of life and increase prosperity. Already at the time of the great geographical discoveries, people on this continent found the potential for a quality life. Overseas migrations are currently on the rise. Migrations have existed since time immemorial, but nowadays they are the largest. The Slovenian nation is considered to be quite displaced all over the world.
Australia is also one of the target countries that are very popular among young people today.
Australia is a country that is dependent on migration and, by changing its immigration policy, is now opening its doors to skilled immigrants from all over the world. As mainly young educated people move from Slovenia, we consequently face the problem of brain drain. In the final seminar paper, we connect multiculturalism with migration, which characterizes an ethnically and culturally heterogeneous society that promotes cultural, linguistic and religious diversity.
Key words: migrations, Australia, young Slovenes, causes, consequences
KAZALO
Uvod ... 1
1. Namen in cilji zaključne seminarske naloge... 2
2. Metodologija ... 2
3. Družbeno geografski oris Avstralije......2
4. Zgodovinski okvir mednarodnih migracij in migracij v Avstralijo ... 4
4.1. Geografsko odkritje Avstralije in zlata mrzlica...4
4.2. Začetki mednarodnih migracij in migracij v Avstralijo......6
4.3.Priseljevanje v obdobju po 2. svetovni vojni...7
5. Zgodovina izseljevanja Slovencev v Avstralijo ... 9
6. Glavni vzroki za odseljevanje mladih v Avstralijo ... 13
7. Stalne imigracije v Avstralijo... 14
7.1.Migracijski program ... 14
7.2.Humanitarni program ... 15
7.3.Delovne počitnice v Avstraliji...15
8. Statistični podatki o Slovencih v Avstraliji s popisa prebivalstva leta 2016 ... 16
9. Zaposlitvene možnosti mladih v Avstraliji ... 19
10. Posledice selitev mladih v Avstralijo za Slovenijo...20
10.1. Glavni razlogi selitev mladih v Avstralijo...20
10.2. Beg možganov......21
10.3. Posledice selitve mladih v Avstralijo...22
11. Zaključek ... 24
12. Summary...25
13. Viri in literatura ... 26
14. Seznam slik in zemljevidov ... 29
1 UVOD
V zaključni seminarski nalogi so predstavljeni vzroki in posledice selitev mladih v Avstralijo;
celino, ki je že od nekdaj vzbujala radovednost in danes ponuja veliko možnosti za zaposlitev in napredovanje. Razlogi za selitev v Avstralijo so po navadi ekonomski in s tem povezana želja po boljšem življenju ter tudi dobro zasnovana imigracijska politika, ki ob ugodnih zaposlitvenih in socialnih možnostih ponuja kar nekaj različnih vrst vizumov in s tem privabljala ljudi z vsega sveta.
Živimo namreč v času, ki dopušča, da mladi veliko potujejo in tako združujejo svoj čas študija z možnostjo dela v tuji državi. Avstralija je ena izmed držav, ki omogoča, da mladi pridobijo delovne izkušnje ter zraven še potujejo in študirajo.
Migracije poznamo sicer že od obstoja človeka; beseda je latinskega izvora in v prevodu pomeni selitev oziroma preseljevanje. Vendar ravno v današnjem času migracije potekajo v največjem obsegu. Avstralija je zaradi svojega multikulturalizma zelo priljubljena med priseljenci. Migracije delimo na stalne in začasne, urbane, ruralno-urbane, med regionalne ter mednarodne migracije.
Vzroki za selitve mladih so največkrat iskanje boljših možnosti za življenje ter ekonomski razlogi.
Selitve v drugo državo opredelimo v tri kategorije: 1) bivanje v tujini manj kot tri mesece ne štejemo kot selitev, 2) bivanje v tujini med tremi in dvanajstimi meseci štejemo kot kratkotrajno selitev ter 3) bivanje v tujini več kot dvanajst mesecev štejemo za dolgotrajno selitev. V Republiki Sloveniji se šteje vsaka odjava stalnega prebivališča, kot stalna selitev ne glede na čas trajanja (Lapuh, 2011).
Izseljevanje iz domovine, sploh mladih ljudi narašča. Številne potovalne agencije omogočajo, da mladi pridobijo delovne izkušnje z delom in študijem v tujini. Veliko njih nato v državi, kjer so nabirali izkušnje tudi ostane, saj so pogoji za življenje in delo pogosto boljši kot doma. Slovenci v Avstraliji danes veljajo za dobro organizirano skupnost, ki šteje med 25.000 in 30.000 pripadnikov, največja središča slovenskih skupnosti pa najdemo v Melbournu, Sydneyu, Adelaidu ter Canberri (Gov.si).
V zaključni seminarski nalogi so tako opredeljeni profili ljudi, ki se izselijo, njihova izobrazba, ali gredo sami ali s seboj vzamejo tudi družino, obenem pa skušamo odgovoriti na najpomembnejše vprašanje, vezano na beg možganov - koliko mladih izobraženih Slovencev se sploh vrne nazaj v domovino.
2 1. NAMEN IN CILJI ZAKLJUČNE SEMINARSKE NALOGE
Glavni namen zaključne seminarske naloge je predstaviti vzroke in posledice selitev mladih v Avstralijo. Avstralija predstavlja deželo priseljencev in je zaradi svoje oddaljenosti od Evrope zelo privlačna za mlade, ki so željni novih izkušenj in znanj. Prikazati želimo pojav migracij na relaciji Slovenija-Avstralija, podati kratek zgodovinski oris slovenskega izseljenstva v Avstralijo ter opisati kako vstopni vizumi vplivajo na odločitve o selitvi.
Cilj tega zaključnega dela je s pomočjo zgodovinsko-teoretičnih dejstev in trenutnega političnega okvirja mednarodnih migracij ter seveda upoštevajoč avstralsko multikulturo ugotoviti, kakšni so trenutni trendi izseljevanja. Prikazati želimo pojavnost migracij na relaciji Slovenija-Avstralija.
Opredelili bomo termin delovne počitnice; (postopek, prijava, pridobitev vize), opisali in opredeli profile ljudi, ki se preselijo v Avstralijo ter tudi posledice selitev in opredelila skupine ljudi, ki se preselijo v Avstralijo. Prikazati želimo pojav migracij na relaciji Slovenija-Avstralija, podati kratek zgodovinski oris slovenskega izseljenstva v Avstralijo ter opisati kako vstopni vizumi vplivajo na odločitve o selitvi.
Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:
- Zakaj se mladi odločajo za selitev v drugo državo?
- Zakaj se mladi odločajo za selitev v Avstralijo?
- V katera avstralska mesta se selijo in katere možnosti zaposlitve imajo?
- Ali se v Sloveniji soočamo z »begom možganov«?
2. METODOLOGIJA DELA
V prvem delu zaključne seminarske naloge smo uporabili deskriptivno metodo ter metodo kompilacije, s katerima smo povzeli spoznanja slovenskih in tujih avtorjev, objavljena v strokovni literaturi in virih o preučevani tematiki. Delo je potekalo večinoma v knjižnicah Mestne knjižnice Ljubljana ter Šmartnem pod Šmarno goro. V nadaljevanju smo uporabili kvalitativno ter kvantitativno raziskovalno metodo. Z njuno pomočjo bomo analizirali podatke o priseljevanju v Avstralijo, migracijah, Slovencih v Avstraliji, statističnih podatkih o Slovencih v Avstraliji.
3. DRUŽBENO GEOGRAFSKI ORIS AVSTRALIJE
Avstralija je država, katere uradno ime se glasi Commonwealth of Australia (t.i. Avstralska Zveza), ki obsega istoimensko celino med Indijskim oceanom na zahodu, Tihim oceanom na vzhodu ter Arafurskim morjem na severu. Predstavlja najbolj uravnano ter najmanjšo celino; v smeri S - J meri le 3180 km, v smeri Z - V pa 4000 km, povprečna nadmorska višina je 305 metrov. Natek in Natek delita Avstralijo na tri večje enote: Avstralski ščit, Veliko kotlino ter Veliko razvodno gorovje. Večina celine ima polpuščavsko ter puščavsko podnebje, le skrajni jug ter vzhod celine pa zmerno toplo podnebje, na severu najdemo tudi monsunsko podnebje (Natek, Natek, 2006).
Državna ureditev je parlamentarna monarhija, razdeljena na šest federalnih držav in dva teritorija:
teritorij glavnega mesta Avstralije Camberra, Severni teritorij, Novi južni Walles, Queensland, Južna Avstralija, Tasmanija, Viktorija in Zahodna Avstralija. Vsaka izmed federalnih držav ima
3 svoj parlament, vlado, ustavo, sodstvo ter državno ureditev (Natek, Natek, 2006). Formalno Avstraliji še zmeraj vlada britanski monarh, ki ima sicer zelo malo pristojnosti. Naloge monarha opravlja generalni guverner, ki ga britanski vladar imenuje na predlog avstralske zvezne vlade.
Tako vejo izvršilne oblasti tvori vlada in ministri s predsednikom vlade na čelu, katerega stranka mora dobiti na volitvah večino glasov. V zveznem parlament sprejemajo vse v zvezi z davčno, finančno, denarno politiko ter zadeve v zvezi s priseljevanjem in infrastrukturo (Gov.au, 2020).
Zemljevid 1: Zemljevid Avstralije
Vir: Eucbeniki, 2020.
4 4. ZGODOVINSKI OKVIR MEDNARODNIH MIGRACIJ IN MIGRACIJ V AVSTRALIJO
4.1. Geografsko odkritje Avstralije in zlata mrzlica
V času, ko so belci odkrili Avstralijo, je na njenem ozemlju živelo okoli 300.000 staroselcev. Po dosedaj zbranih dokazih je prvi odkril in dosegel obalo Avstralije Nizozemec Willem Janszoon.
To naj bi se zgodilo leta 1606, ko se je Janszoon izkrcal na zahodni obali polotoka Cape York.
Nizozemci so nadaljevali z odkrivanjem Južne celine; leta 1642 je Abel Tasman obplul današnjo Tasmanijo na JV Avstralije. Nizozemcem so sledili Angleži. Pomembna je bila ekspedicija Jamesa Cooka, ki je na povratku s Tahitija najprej naletel na Novo Zelandijo in nato leta 1770 pristal na vzhodni obali Avstralije, kjer je najprej zagledal rt, ki ga je poimenoval Point Hicks in leži na jugovzhodu Avstralije (Čebulj-Sajko, 1992). Od tod je Cook nadaljeval pot proti vzhodni obali, kjer je po nekaj dnevni plovbi pristal v privetrnem zalivu Botany Bay, kjer so se raziskovalci izkrcali in odpravili v notranjost celine, kjer so popisali in opisali do tedaj nepoznano floro in favno.
Poleg tega so želeli navezati tudi stik z domorodci, a slednji zato niso imeli želje. Raziskovalci so tako sproti risali novo odkrite poti in prispeli tudi na sever do Velikega koralnega grebena; nato so objadrali še Great Barier Reef ter Cape York in s tem zaključili zgodovinsko pot. V imenu kralja Georga III. so na novo odkrito celino poimenovali Novi južni Wales (Ferfila, 2004). Po Cookovi ekspediciji po Avstraliji je Novi južni Walles postal kazenska kolonija, saj Britanci po ameriški revoluciji niso mogli več kaznjencev voziti v Severno Ameriko. Tako leta 1788 pripluje v Port Jackson prva ladja s kaznjenci s kapitanom Arthurjem Philipom na čelu; slednji je to območje poimenoval Sydney Cove. Kapitan Philip je postal tudi guverner tega območja in ustanovil sistem v katerem so sodelovali vsi glede na svoje zmožnosti in neodvisno od vrste obtožbe, katere so kaznjence bremenile. Tako vzpostavljen red in način dela je izučil izdelovalce opek, tesarje, kmete, medicinske sestre, administratorje ... Kljub temu da je Avstralija od Evrope najbolj oddaljena celina, najdemo zametke o njenem obstoju že na zemljevidih iz srednjega veka, kjer so jo poimenovali Terra Australis (Velika južna zemlja) (Čebulj-Sajko, 1992). Ravno zaradi oddaljenosti od Evrope so jo tedanji evropski pomorščaki odkrili zadnjo, čeprav je bila poseljena zagotovo vsaj štirideset tisoč let prej, ko so jo naselili ljudje, ki so pripluli iz Indonezije. To potovanje je v zgodovinopisju datirano kot najstarejše morsko potovanje. Ljudstvo, ki je priplulo na celino je datirano kot prvo, ki je uporabljajlo ošiljeno kamnito orodje, upodabljalo na skale svoje podobe in podobe živali ter kremiralo umrle pripadnike plemena. Sicer pa so živeli v razširjenih družinah ter se ukvarjali z lovom ter kmetijstvom ter udomačili dinge (avstralske divje pse), ki so jim pomagali pri lovu in varovanju naselbin. Avstralske domorodce antropologi uvrščajo v posebno raso – t.i. avstraloide. Aborigini so temne polti ter srednje rasti, z ozko glavos črnimi valovitimi lasmi, temnimi očmi in širokimi nosovi. Še danes imajo po celotni celini svete kraje; najbolj znana je gora Uluru (Ferfila, 2003). Poleg nje pa najdemo aboriginske svete kraje še v Novem južnem Walseu (Modre gore), Baiamovo jamo v jugovzhodnem delu države, Ubirr, Nourlangie Rock, Rainbow vally,... (Australian Sacred Sites, 2015). Britanci so domorodce poimenovali Aborigini;
izvor besede izvira iz latinščine: »ab« - pomeni od, »origine« pa začetek. Beseda torej dokazuje, da so bili staroselci v Avstraliji prisotni od vsega začetka naseljevanja na to celino (How to name Aboriginal people, 2020).
Konec 18. stoletja tako predstavlja mejnik, ko se dokončno začne evropska kolonizacija Avstralije;
le-ta pa je privedla do tragične situacije, saj je kar ¾ Aboriginov ni preživelo. Poleg krutega ravnanja Evropejcev z domorodci, jih je veliko umrlo tudi na račun bolezni, ki so jih kolonialisti prinesti s seboj iz Evrope (Our shared history, 2020).
5 Zemljevid 2: Odkrivanje Avstralije
Vir: Odkrivanje Avstralije, 2019.
V prvi polovici 19. stoletja so med stalne prebivalce Avstralije povečini prištevali le kaznjence. Po koncu gospodarske krize 1851 je prišlo do eksplozije prebivalstva v Avstraliji; do tega je privedla zlata mrzlica, ki je imela velik vpliv na povečanje prebivalstva ter tudi na nadaljnji gospodarski razvoj dežele. Od leta 1810 so kaznjenci postali dragocena delovna sila, ki je skrbela za dobrobit in napredek britanske kolonije. Gradili so nove ceste in objekte ter delali na posestvih. Leta 1868 je prispela zadnja ladja s kaznjenci; velika večina obtoženih je bila iz Anglije ter Walesa (Ferfila, 2004).
Odkrito zrno zlata v mestu Bathust je povzročilo, da je leta 1853 v deželo tam spodaj prišlo kar 370.000 imigrantov. Izkop zlata je bil zelo obsežen in zlata mrzlica se je razširila po vsej celini (Čebulj-Sajko, 1992). Kolonija Viktorija je tako v petdesetih letih 19. stoletja prispevala kar tretjino vsega svetovnega izvoza zlata in to je imelo velik vpliv na povečanje števila prebivalstva; novi priseljenci so tako številčno prerasli število kaznjencev. Leta 1851 je bilo v Avstraliji 430.000 prebivalcev, dvajset let kasneje pa že 1.700.000. Največ novih migrantov je še zmeraj prihajalo iz Velike Britanije, a vendar je Avstralija v tem obdobju postala zanimiva za ljudi z vseh koncev sveta. Pri tem velja omeniti leto 1853, ko v Avstralijo prispe prva ladja s kitajskimi delavci. Vendar so bili prišleki deležni diskriminacije in sovraštva s strani ostalih priseljencev in Avstralcev, predvsem zaradi njihove delovne učinkovitosti. Vse to je privedlo do tega, da so sredi 50. let 19.
stoletja uvedli davek za vsakega Kitajca, ki je na novo prispel v Avstralijo. Ko se je končala zlata mrzlica, so se priseljenci po večini zaposlovali v težki industriji ter pomagali pri gradnji cest. Za obdobje konec 19. stoletja so za Avstralijo značilne verižne migracije; to pomeni, da so se v Avstralijo začeli priseljevati ljudje, ki so imeli tu že družine ter prijatelje. V tem času tako nastane veliko etničnih naselij; Irci v Viktoriji, Nemci v Barossa Valleyu, Italijani v Queenslandu ...
Gospodarska kriza, ki je nastopila leta 1880 začasno zaustavi priseljevanje (Čebulj-Sajko, 1992).
6 Zemljevid 3: Nahajališča zlata v Avstraliji
Vir: Gold in Australia, 2019.
4.2. Začetki mednarodnih migracij ter migracij v Avstralijo
Podoba današnjega sveta je posledica politično-geografske ureditve, ekonomske, kulturne ter socialne podobe in je zasnovana zaradi mednarodnih migracij, ki so se dogodile v zadnjih dveh stoletjih. Migracije v 21. stoletju imajo vse pomembnejšo vlogo, saj se vse več ljudi seli. Pravica do svobodnega gibanja predstavlja eno izmed temeljnih pravic posameznika, da si lahko svobodno izbira kje bo živel. Možnost svobodnega priseljevanja poteka tudi v tesni povezanosti z naprednim modernim gospodarstvom; napredka v industriji, transportu ter trgovanju si ne znamo predstavljati brez dejstva, da se človek ne bi selil in si lahko sam izbral, kje bo delal in služil denar. Prostovoljne migracije so se pojavijo že v času kolonializma. Prvi tokovi selitev so potekali proti novo odkritim celinam: v Avstralijo, Afriko ter Ameriki. Znotraj Evrope so se ljudje predvsem preseljevali v bolj razvite države. Glavni vzroki teh selitev so povezani z razpadi starih imperijev ter vojnami, ki so divjale v teh časih. Sekundarne vzroke za selitve gre iskati tudi v nacionalnih ter verskih prepričanjih (Klinar, 1976).
Avstralija je bila do njenega odkritja v 17.stoletju zelo redko poseljena. Najprej so prišli v Avstralijo Nizozemci, za njimi Britanci. Leta 1778 naj bi bilo v Avstraliji le 859 priseljencev.
Številka ne označuje vseh prebivalcev skupaj, ampak le število priseljencev. Deset let kasneje, torej leta 1788, pa že lahko govorimo o začetku britanske kolonizacije (Mikola, 2005). Vse do leta 1800 sta bili v Avstraliji le 2 manjši naselbini: Sydney Cove in Norfolk Island. Raziskovanje celine v naslednjih 40-ih letih je privedlo do novih naselitev v Perthu, Adelaidu, Hobartu, Melbournu in Brisbaneu. Pred zlato mrzlico je postala pomembna panoga ovčjereja, zaradi katere se je začelo tudi raziskovanje notranjosti Avstralije. V petdesetih letih se je pričela zlata mrzlica, predvsem v
7 Viktoriji, kjer je bilo največ nahajališč zlata. Prvi lovci na zlato so izvirali iz drugih delov Avstralije, nato so jim sledili še imigranti iz Evrope (Ferfila, 2003). V Avstralijo so prispele prve ladje z britanskimi kaznjenci, ki so prihajale vse do leta 1868. Število Aboriginov se je začelo naglo zmanjševati, priseljevati pa so se začeli še drugi Evropejci (Mikola, 2005). Vsak teden se je v melbournskem pristanišču izkrcalo po 2.000 Ircev, Angležev, drugih Evropejcev in Američanov.
Z zlatom prav veliko ljudi ni obogatelo, jih je pa večina ostala na celini kot kmetje, delavci, lastniki trgovin,... Prihodnost Avstralije je bila zagotovljena, saj je industrijska revolucija v Angliji potrebovala veliko surovin, ki jih je imela Avstralija več kot dovolj. Leta 1850 je imela Avstralija 405.000, leta 1860 pa že 1.146.000 prebivalcev. Velika večina iskalcev zlata je prišla iz Britanije (Ferfila, 2003). Že ob koncu 19. stoletja se je priseljevanje za nekaj časa ustavilo.
Na začetku 20. stoletja (1. januarja 1901) so ustanovili Avstralsko federacijo z uradnim jezikom angleščino ter prevzeli vse navade, ki so izvirale iz matične domovine Velike Britanije. Vse to je imelo velik vpliv, saj se je s tem še okrepil diskriminatorni zakon, ki je zaničeval pripadnike drugih etničnih skupin. Čas 1. svetovne vojne je priseljevanje ustavil, a v času po vojni se je priseljevanje v Avstralijo ponovno pospešilo. Nato ponovno nastopil gospodarska kriza (med leti 1920 in 1930), ki ponovno poskrbi, da priseljevanje za nekaj časa usahne. Kriza gospodarstva in velika brezposelnost ne prizanese niti Avstralcem in vse to je okrepilo diskriminacijo do ne-angleško govorečih prebivalcev; vse do 2. svetovne vojne je avstralska vlada izvajala t. i. »belo avstralsko politiko« (Čebulj-Sajko, 2000).
4.3. Priseljevanje v obdobju po drugi svetovni vojni
Kot del Britanskega imperija je Avstralija spadala pod zaveznice vojnih sil in s tem tudi ena izmed prvih držav, ki so napovedale vojno nacistični Nemčiji. Med letoma 1939 in 1945 je skoraj milijon avstralskih moških in žensk služilo v drugi svetovni vojni. Avstralski vojaki so se borili na več frontah po Evropi, Pacifiku, Sredozemlju in Severni Afriki. Po japonskem napadu Pearl Harbourja se je vojna premaknila tudi na območje jugovzhodne Azije. V tem obdobju je bila avstralska celina prvič v zgodovini izpostavljena neposrednemu sovražnikovemu napadu z japonskimi bombnimi napadi na severno Avstralijo in napadom na pristanišče Sydney s strani japonskih podmorskih podmornic. Do nemškega poraza in japonske predaje je življenje izgubilo 39.000 Avstralcev, še 30.000 pa jih je bilo ujetih (Awmlondon, 2020).
Obdobju po drugi svetovni vojni sledi razcvet in gospodarska rast. Ta čas je razdeljen na tri glavna obdobja: obdobje asimilacije (med leti 1947–1966), sledi obdobje integracije (med leti 1966 – 1972) ter obdobje multikulturalizma (po letu 1972). Obdobju asimilacije rečemo tudi zlata doba (Golden Age); število prebivalcev je naraščalo, gospodarska rast je bila visoka, prostih delovnih mest veliko. Pomemben človek tega obdobja je bil takratni minister za integracijo Arthur Calwell;
ki je želel doseči rast prebivalstva na račun imigrantov. Privilegije med njimi so še zmeraj imeli Britanci. Njihov prihod v Avstralijo je bil povsem svoboden, med tem ko so za ostale narode veljale omejitve (Macintyre, 2004).
Najbolj zaželeni so bili Skandinavci, ki so po fizičnem izgledu spominjali na Britance. Politika povojne Avstralije je tudi pričakovala, da se priseljenci naučijo angleškega jezika. Politika asimilacije je tako temeljila na tem, da so se imigrantje prilagodili kulturi nove družbe, svoji kulturi in jeziku pa so se morali odpovedati (Ferfila, 2004). Calwellova poltika ni dosegla pričakovanj, saj število Britancev, ki so se preselili v Avstralijo, ni bilo zadostno. Posledica tega je bila, da so začeli v Avstralijo sprejemati begunce iz Latvije, Litve, Estonije, Ukrajine, Šeške, Slovaške, Jugoslavije,
8 Poljske ter tudi Jude. V začetku 60. let 20. stoletja je bil velik porast priseljevanja Jugoslovanov, Izraelcev, Turkov, Indijcev ter Japoncev (Čebulj-Sajko, 2000).
Leta 1966 so Avstralci dojeli, da bo potrebno vnesti spremembe na področju politike priseljevanja;
uveljavi se politika integracije. To je pomenilo, da avstralska vlada ni zahtevala takojšne asimilacije imigrantov, ampak je dovoljevala postopno asimilacijo v avstralsko družbo in kulturo.
Integracija je tako pomenila dolgoročno in bolj organizirano asimilacijo, ki pa je bila nujna za rast avstralskega gospodarstva. Priseljenci so namreč predstavljali temelj delovne sile, ki jo je tedaj potrebovala rastoča avstralska industrija (Ferfila, 2004).
Avstralija po letu 1972 prične s politiko multikuturalizma, kar pomeni, da je njena prebivalstvena sestava sestavljena iz velikega števila različnih etničnih skupin. To je posledica imigracije iz različnih držav, predvsem v obdobju po 2. svetovni vojni. Do temeljnih sprememb je prišlo z menjavo avstralske vlade, predvsem z izvolitvijo novega ministra za integracijo Al Grassby-a, ki se je zavzemal za podpiranje tuje kulture (Ferfila, 2004). Glavni vzrok, da se je začel bolj tolerantni odnos do drugih neangleško govorečih narodov, lahko iščemo v tem, da je bila avstralska družba že od samega začetka pravzaprav mutikulturna. Seveda se je politika multikulturalizma razvijala postopoma, saj je najprej temeljila predvsem na politiki zavračanja asimilacije in politiki izboljšanja socialnega in izobraževalnega sistema. Kasneje so se zavzemali še za kulturni pluralizem (Mikola, 2005).
V 80. in 90. letih 20. stoletja se je laburistična vlada lotila uvajanja drugačnega koncepta multikulturalizma. Šlo je za državljanski model, ki multikulturalizem ni več opredeljeval le kot pravice manjšin, ampak pravice vseh državljanov v demokratični državi. V zgodnjih 90. letih 20.
stoletja je predsednik vlade Paul Keating multikulturalizem označil kot temelj avstralske družbe (Acemoglu, Robinson, 2000).
- Avstralska družba je bila že od samega začetka multikulturalna glede na etnično sestavo svojega prebivalstva.
- Predsodki Avstralcev, temelječi na njihovih stereotipnih predstavah o imigrantih, so v soočanju z njihovim načinom življenja postopoma izgubljali svoj pomen in se zaradi lažjega sožitja spreminjali v toleriranje medsebojnih etničnih in kulturnih razlik.
- Imigrantske skupnosti so sčasoma postajale številčno, po svoji drugi in tretji generaciji pa tudi politično, čedalje glasnejši in samozavestnejši preoblikovalec navidezno homogene avstralske družbe.
- Imigranti so dobili možnost, da se etnična in kulturna heterogenost avstralske populacije uzakoni z uvedbo multikulturalizma.
- Ugoden gospodarski položaj Avstralije v sedemdesetih letih je dovoljeval družbene reforme, temelječe na novi imigracijski politiki (Čebulj-Sajko, 2000).
Filozofija multikulturalizma – priznavanje heterogenih etničnih identitet – je postala glavna tema vladnih debat v sedemdesetih letih. Nova politika vlade je, od leta 1977 dalje, temeljila na treh parlamentarnih odredbah. Inštitucije v državi so morale svoje delovanje preoblikovati in prilagoditi zahtevam etnično različnega prebivalstva. S tem so bili omogočeni enakopravni družbeni odnosi. Za nadaljnji razvoj različnih kulturnih identitet je vlada z etničnimi programi finančno podprla ohranjanje kulturnih dediščin in jezikov etničnih skupin. Prav tako je uvedla enake možnosti pri zaposlovanju in političnemu udejstvovanju vseh prebivalcev Avstralije, ne glede na rasno ali etnično pripadnost. Avstralska družba naj bi v bodoče delovala po načelu
9 tolerantnosti večine do manjšin in obratno, lojalnosti manjšin do večine. Posledice naštetega so se v javnem življenju kazale zlasti v razvejanosti uslužnostnih dejavnosti in servisih služb za imigrante. Po novem so bili ustanovljeni posebni centri za pomoč imigrantom pri iskanju zaposlitve, stanovanj, pri učenju angleškega jezika, prevajanju, financiranju etničnih društev, organizacij in cerkva, šol, etničnega radia in televizije ipd. Konec sedemdesetih let 20. stoletja je avstralski multikulturalizem postal svetovni vzor sožitja ljudi različnih narodnosti.
Multikulturalizem je obstajal tudi v vsakdanjem življenju: na mestnih ulicah, kjer se je javno govorilo v več jezikih, v kinodvoranah, kjer so predvajali grške, italijanske, makedonske, hrvaške, kitajske filme, v restavracijah in trgovinah s ponudbo hrane in pijače iz celega sveta, v etničnih klubih s tradicionalno glasbo, folkloro, običaji, v verskih središčih, na etničnih festivalih v vseh večjih mestih, na univerzah, kjer so se med seboj pomešali študenti različnih narodnosti, na delovnih mestih, kjer so bile ukinjene razlike v plačilu za isto delo glede na etnično pripadnost delavcev ipd. S koncem 'bele avstralske politike' je postalo življenje svobodnejše in prvo desetletje multikulturalizma je vsaj na videz potekalo brez večjih socialnih konfliktov (Čebulj-Sajko, 2000).
Zunanje znake etnične identitete Slovencev (narodna noša, hrana, jezik, glasba) so v obdobju nove imigracijske politike ohranjale predvsem prve generacije povojnih slovenskih izseljencev v Avstraliji. V javnosti so se Slovenci redno udeleževali vsakoletnih etničnih festivalov, ki so vključevali nastope folklornih skupin (v gorenjskih in belokranjskih narodnih nošah), pevskih zborov, razstav nacionalne hrane (potica, štrudelj, žganci, gibanica, štruklji), arhitekture (kozolec in gorenjska hiša z gankom in nageljni) in ročnih izdelkov (idrijske čipke). Navznoter, v slovenskih društvih in cerkvah, je ohranjanje tradicije služilo predvsem družabnemu namenu, skupinskemu potrjevanju pripadnosti 'slovenstvu', še zlasti pa obujanju spominov na čas, ko so izseljenci zapustili domovino. V tem pogledu je multikulturalizem lajšal domotožje ne samo Slovencem, temveč tudi ostalim imigrantom na peti celini (Čebulj-Sajko, 1992).
5. ZGODOVINA IZSELJEVANJA SLOVENCEV V AVSTRALIJO
Avstralija je vse do prvega desetletja po drugi svetovni vojni ostajala za Slovence najbolj nepoznana celina. Prav gotovo niso o njej sredi 18. stoletja še ničesar vedeli. Leta 1767 je bil v slovenščino prvič preveden bukovniški rokopis Antikrista, v katerem se je že pojavilo ime Avstralija ob ostalih celinah. Šele v drugi polovici 18. stoletja se je geografsko obzorje začelo širiti najprej med slovenskim plemstvom in intelektualci, po uvedbi avstrijskega zakona o obveznem osemletnem šolanju (1869) pa še med ostalimi sloji prebivalstva. Znanje o avstralski celini in njegovem prebivalstvu se je širilo predvsem po zaslugi slovenskega dnevnega časopisja, še zlasti Bleiweisovih Novic in kasneje Slovenskega naroda (Čebulj-Sajko, 1992).
Avstralija dolgo ni bila med pomembnejšimi točkami priseljevanja Slovencev. Bila je daleč, pa tudi v začetku dvajsetega stoletja so glavno destinacijo slovenskih izseljencev predstavljale Združene države Amerike, tudi Kanada in Latinska Amerika, kamor so se preseljevali predvsem v Argentino, Brazilijo, Venezuelo in Mehiko. K izseljevanju so v tem času Slovence vzpodbudile predvsem slabe življenjske razmere (Mikola, 2005). Večinoma so bili vzroki ekonomske ali vojno- politične narave, ki so včasih povzročili celo množična odhajanja iz domovine. Najbolj množična emigracija se je odigrala leta 1914. O tem, koliko naših ljudi se je izselilo, je težko govoriti. 100- letno odhajanje v tujino je bilo neorganizirano in ni bilo usmerjeno v določene točke. Avstralija je v začetku 20. stoletja, ko se je v treh desetletjih do leta 1910 izselil velik del slovenskega naravnega
10 prirastka, za slovenske izseljence še nadalje ostajala manj zanimiva. Iz obdobja, ko je bilo izseljevanje iz Avstro-Ogrske v Severno Ameriko na višku, so v Avstralijo odhajali, tako kot v prejšnjem stoletju, le posamezniki (Čebulj-Sajko, 1992).
Do prve svetovne vojne je bilo izseljevanje popolnoma neomejeno. Prva svetovna vojna je prekinila množična preseljevanja v Združene države Amerike. Po vojni pa so nekatere države zaprle meje in s tem omejile doseljevanje. Združene države Amerike so priselitve v veliki meri zaustavile z močno restriktivno politiko. Ko so se ameriška vrata zaprla, so se Slovenci začeli izseljevati v evropske države, predvsem v Francijo, Belgijo in na Nizozemsko, kasneje pa tudi v Avstralijo (Mikola, 2005).
Med prvo in drugo svetovno vojno se migracije v Avstralijo niso nehale, le vršile so se v popolnoma drugačnih okoliščinah. Slovenci so bili vključeni v kraljevino SHS in s tem pridobili naslov svobodnega naroda. V prvih letih po prvi svetovni vojni so mnogi pričakovali izboljšanje življenjskih razmer in zato naj ne bi bilo več vzrokov za beg. Letno se ni izselilo več kot 10 000 ljudi, povprečno pa okrog 2000 Slovencev (Čebulj-Sajko, 1992).
Maloštevilen slovenski narod velja za enega izmed najbolj razseljenih narodov po vsem svetu. Leta 1867 so v Avstro-Ogrski monarhiji uvedli zakon, ki je njihovim prebivalcem dovoljeval svobodno izseljevanje in nekaj njih jih je odšlo tudi v Avstralijo. Prvi Slovenci na avstralski celini so bili pomorščaki. Različna raziskovanja avstralske celine so privedla do spoznanja, da je ta dežela bogata z zlatom in to je bil glavni povod za izseljevanje večjega števila Evropejcev. Vse to je povzročilo velik razcvet mest Sydney, Perth, Adelaide, Melbourne ... (Čebulj-Sajko,1992). Prvi znani priseljenec iz današnjega slovenskega ozemlja je bil John Degotardi; v Australian Dictionary Biography (1972) najdemo zapis, da je bil slednji rojen v Ljubljani. Takih primerov najdemo precej, znan pa je tudi Matthew Drolz, ki je bil rojen na Štajarskem in je v Avstralijo prispel 1585 in postal eden najpomembnejših inženirjev tedanjega časa v Viktoriji. Dokaz o njegovi slovenski identiteti so pisma v slovenščini, ki jih je pošiljal svojemu bratu v domovino (Skrbiš, 1999). Znani Slovenci, ki so nekaj časa živeli v Avstraliji, so bili: Matija Klinar (med leti 1857 in 1859), Rihard Pogačnik ter Anton Dolenc, ki je pisal dnevnik o svojih doživetjih na potovanju po Avstraliji;
noben izmed pa se ni za stalno naselil na tej celini, predvsem zaradi oddaljenosti (Slovenska izseljenska književnost, 1999).
Po 1. svetovni vojni so se začeli v Avstralijo naseljevati primorski Slovenci, ki so tja pribežali zaradi vzpona fašizma v Italiji. Znani so podatki, da je leta 1931 živelo v Avstraliji okoli 700 Slovencev. Obdobje med obema vojnama je bilo pomembno, saj so se tedaj začeli v večjem številu izseljevati v Avstralijo. Priseljevanje Slovencev v Avstralijo po 2. svetovni vojni lahko razdelimo na več faz:
1. povojni val povečini beguncev iz taborišč v Avstriji in Italiji do leta 1950,
2. politični ilegalni pribežniki in ekonomski migrantje do sredine 60. let 20. stoletja,
3. ilegalni ekonomski migrantje v drugi polovici 60-ih let 20.stoletja, ki so želeli ubežati novih političnim in gospodarskim reformam v Jugoslaviji (Skrbiš, 1999) ter
4. individualno priseljevanje Slovencev po letu 1975, kot navajata Klemenčič (1995) ter Prešeren (2001).
Večje število migrantov beležimo po 2. svetovni vojni. Začetek masovnega priseljevanja Slovencev tako nastopi po koncu 2. svetovne vojne, ko je Avstralija vodila asimilacijsko politiko
11 do novih priseljencev. Prvi povojni Slovenci, ki so prispeli na celino, so povečini živeli kot ostali begunci, in sicer v lagerjih oziroma kot najemniki sob pri svojih delodajalcih. Poleg tega, da so bili Slovenci nezadovoljni s prvo zaposlitvijo, jih je motilo še to, da so bili ločeni od družine in to jih spodbudilo, da so si začeli sami iskati službo. Mnoge izmed njih je sicer tedanja avstralska vlada zaposlila pri gradnji hidroenergetskega sistema Snowy Mountains (Čebulj-Sajko, 2000). Po drugi svetovni vojni se je v Viktoriji oblikovala ena prvih močnejših skupin slovenskih izseljencev. Med temi izseljenci so prevladovali kmetje in delavci; večina takratne slovenske inteligence se je tedaj izselila v Severno in Južno Ameriko. Dejstvo je, da so prvi izseljenci odšli zaradi političnih razlogov. Sprva so Slovenci iskali zaposlitev kot nekvalificirani delavci v rudarstvu, gradbeništvu, železarstvu ter na plantažah sladkornega trsa. Po prvih zaposlitvah se jih večina finančno opomore in Slovenci prično odpirati tudi svoja podjetja. Tako danes med avstralskimi Slovenci najdemo ugledne uslužbence, podjetnike, umetnike in politike (Čebulj-Sajko, 2000).
Veliko število Slovencev se je med leti 1960 in 1970 izselilo v Avstralijo; tedaj se je tudi povečal slovenski naravni prirastek iz 4 ‰ na 8 ‰. Sicer je geografski izvor Slovencev v tem obdobju izseljevanja različen, vendar je iz podatkov razvidno, da se je tedaj izselilo največ zidarjev, električarjev, šivilj, šoferjev, kuharjev, natakarjev, gospodinjskih pomočnic med petnajstim in štiridesetim letom. V tem obdobju je značilno priseljevanje sorodnikov v Avstraliji že naseljenih družin (Čebulj-Sajko, 2000). Prvič se je koncept multikulturalizma pojavil, ko je na oblast prišel laburist Whitlam, utrdil se pa je z vladavino liberalca Fraserja. Vzporedno z multikulturalzmom je sovpadala tudi stalna ustalitev povojnih Slovencev, ki so emigrirali v Avstralijo in si v tem času zagotovili finančno ter materialno eksistenco. Politika multikulturalizma, tako spodbuja sprejemanje drugih kultur (Ferfila, 2004).
V 80-tih in 90-tih letih 20. stoletja se je delovna sila v Avstraliji spremenila; močno se je razvil storitveni sektor-informatika, finančne storitve, turizem, trgovina ... Leta 1976 je bilo tudi ustanovljeno Akademsko društvo Sydney, kjer so se socialno združevali predvsem akademiki in višje izobraženi Slovenci. V tem obdobju je narastlo delo po pogodbah in delo s skrajšanim delovnim časom; tako so delovna mesta zavzeli visoko izobraženi ljudje (Ferfila, 2004). Vse to pa je postalo zelo privlačno za mlade Slovence, ki še danes združujejo možnost študija v Avstraliji tudi z delom (Ferfila, 2004).
V času osamosvajanja Slovenije je bila v Avstraliji tudi ustanovljena Avstralska slovenska konferenca, katere glavni namen je bil finančno ter s pritiski na avstralsko vlado, pomagati pri priznanju Republike Slovenije. Tako so po različnih avstralskih mestih potekala zborovanja, na katerih so pozivali k enotnosti in neustrašnosti Slovencev. Predstavniki Avstralskega narodnega sveta so se zelo zavzemali za ohranjanje slovenstva v Avstraliji in v prvi člen statuta tudi zapisali:
»Svetovni slovenski kongres je vseslovenska organizacija, ki povezuje in združuje Slovence po svetu na temelju zavezanosti slovenstvu, ne glede na nazorske, strankarske ter druge razlike«. Glavni cilji pa so bili: ohranjanje ter krepitev slovenstva, vzajemna pomoč med Slovenci doma in po svetu, vzpodbujanje gospodarskih, znanstvenih, kulturnih ter drugih vezi ter uveljavljanje suverenosti ter samostojnosti Slovenije. Zavzemali so se tudi za krepitev vezi med avstralskimi Slovenci ter seznanjanje avstralske javnosti o Slovencih (Zagorc, 1992).
Danes živi, tako v Avstraliji kot tudi drugod po svetu, veliko število Slovencev, ki so že iz različnih generacij: prve, druge, tretje in tudi že četrte. Ko govorimo o številu teh ljudi, moramo poudariti, da so navedene številke zgolj ocene, ki se, ne tako redko, po različnih virih medsebojno zelo razhajajo. Za razhajanja lahko navedemo naslednje vzroke:
12 1. Slovenci so bili v času izseljevanja v večini tujih statistik in popisov vodeni pod drugimi narodnostmi. Pred prvo svetovno vojno so bili vodeni predvsem kot Avstrijci in Italijani, po prvi svetovni vojni vse do konca osemdesetih let pa kot Jugoslovani. Od tega ponovno odstopajo Primorci, ki so bili med svetovnima vojnama pod Italijo;
2. številne ilegalne izselitve, še posebej po drugi svetovni vojni;
3. razlike v uporabljenih virih in metodologijah pri izračunavanju števila Slovencev po svetu;
4. razlike pri (ne)upoštevanju v tujini rojenih potomcev slovenskih staršev oz. uporaba različnih kriterijev pri določanju narodnostne pripadnosti pri štetju druge in naslednjih generacij.
Še posebej moramo izpostaviti vprašanje mešanih zakonov (Lukšič Hacin, 2004).
Številčnost Slovencev je bilo za te kraje vedno težko določiti. Obstajajo pa podatki o približnem številu Slovencev, živečih v mestih, katere so zbrali predstavniki Slovenske izseljenske matice leta 1972. Leta 1973, eno leto po tem, ko je delegacija Slovenske izseljenske matice prvič obiskala avstralske Slovence, je bilo v Rodni grudi objavljeno, da na avstralski celini v večjih mestih živi 17.355 Slovencev. Avtorica članka Mila Šenk pa dodaja, da je tej številki potrebno prišteti še 4.645 naših ljudi, ki živijo v drugih krajih Avstralije. Tako naj bi pri približnih ocenah tamkaj prebivalo od 20.000 do 22.000 Slovencev. Podobne ugotovitve se nahajajo tudi v Slovenskem koledarju, kjer je omenjeno, da glede Slovencev v Avstraliji točnega števila ni možno zapisati, se pa ocene ljudi, ki imajo največ vpogleda v to, gibljejo od 15 do 30 tisoč. Glede na to, da se je izseljevanje Slovencev v Avstralijo zaključilo okoli leta 1975, so nekateri mnenja, da je realnejše govoriti o številki 25.000 (Čebulj-Sajko, 1992).
Po podatkih popisa prebivalcev iz leta 1996 je živelo v Avstraliji 13.474 Slovencev (rojeni v Sloveniji ali imajo slovenske prednike). Tega leta je v Avstraliji živelo 6.639 Slovencev, ki so bili rojeni v Sloveniji (The People of Australia, 2003).
Po podatkih popisa prebivalcev iz leta 2001 je živelo v Avstraliji 16.934 Slovencev (rojeni v Sloveniji ali imajo slovenske prednike). Gre za 3.460 oseb več, kot je pokazal popis leta 1996. V večini živijo v Melbournu in Sydneyu, razen tega pa živi skupnost po nekaj sto Slovencev tudi v vsakem večjem mestu. Popis leta 2001 je štel 6.685 Slovencev, ki so rojeni v Sloveniji (The People of Australia, 2003).
V Avstraliji danes poleg prve generacije živi tudi druga, v nekaterih primerih celo tretja ali še mlajša generacija Slovencev. Po popisu prebivalstva avstralskega statističnega urada iz leta 2006 je v Avstraliji 16.093 potomcev Slovencev. V Avstraliji živi 5.556 Slovencev rojenih v Sloveniji (The Slovenia-born Community. Community Information Summary, 2010).
Na popisu prebivalstva leta 2016 se je za Slovence, ki živijo v Avstraliji opredelilo 17.863 oseb, od tega jih je bilo 5.556 rojenih v Sloveniji. Neuradna številka Slovencev, ki živijo Avstraliji se giba med 20 do 25 tisoč oseb. Največ Slovencev živi v Viktoriji, sledijo Novi južni Wales, Queensland in Južna Avstralija. Največje združbe Slovencev najdemo v mestih Melbournu, Sydneyu in Adelaide (Gov.si, 2020).
Avstralski Slovenci so se organizirali v številna kulturna in športna društva. Trenutno jih v Avstraliji deluje kar enajst (pet v Viktoriji, tri v Novem južnem Walesu, tri v Queenslandu, eno v Južni Avstraliji in eno v Zahodni Avstraliji). Poleg športnih in kulturnih društev delujejo tudi tri verska središča, imenovana slovenski misijoni; najdemo jih v Melbournu, Sydneyu in Adelaidi.
Glavne dejavnosti društev so predvsem prirejanje zabavnih, športnih in kulturnih prireditev. Velik poudarek dajejo tudi zbiranju arhivskega gradiva o izseljenstvu. Slovenska verska in kulturna
13 središča (misijoni) v Avstraliji, ki jih vodijo frančiškani, so v danem trenutku najizrazitejši nosilci slovenstva v Avstraliji. Šole slovenskega jezika delujejo v Melbournu, Geelongu in v Brisbanu.
Poleg redne tedenske radijske oddaje na nacionalni radijski postaji Radio SBS oddaja tudi nekaj lokalnih slovenskih radijskih postaj (Gov.si, 2020).
V zadnjih letih novi priseljenci iz Slovenije prihajajo predvsem v Viktorijo in Queensland. Novi prišleki v Avstralijo so se začeli povezovati v okviru SAAA - Slovenian Australian Academic Association. Poleg tega se Slovenci v Avstraliji povezujejo tudi v okviru Slovensko-avstralske gospodarske zbornice. Vsa ta društva nakazujejo na slovensko trdoživost in željo po samostojnosti.
Največ slovenskih društev najdemo v Melbournu in sicer: Slovensko društvo Melbourne, Primorski socialni klub Jadran, Slovensko kulturno in športno društvo Ivan Cankar ter slovensko versk središče v Kewu. V Sydneyu pa se nahajajo Slovensko društvo Sydney, Slovenski klub Triglav, Slovenski klub Planica ter tudi Slovensko versko središče Sveti Rafael (Prešern, 2001).
6. GLAVNI VZROKI ZA ODSELJEVANJE MLADIH V AVSTRALIJO
Vzroki in motivi za izseljevanje so različni in odvisni od vsakega posameznika. Med seboj ločimo različne vzroke, najpogostejši pa so ekonomski, politični, verski, demografski, družinski, osebni ...
Sodobni trend migracij je predvsem ekonomskega izvora. Mladi Slovenci tako danes v tujino odhajajo predvsem zaradi boljših zaposlitvenih možnosti, možnosti boljšega šolanja, strokovnega napredovanja ter ugodnejših klimatskih razmer. Velik dejavnik izseljevanja je tudi razdalja med državo izselitve ter državo priselitve; v primeru Avstralije zagotovo drži. Avstralija je že od nekdaj veljala za državo, katere rast prebivalstva je zelo odvisna od priseljevanje ljudi z vsega sveta (Malačič, 2006).
Danes se Slovenci za selitev v Avstralijo odločajo predvsem zaradi ekonomskih vzrokov ter posledično višjega življenjskega standarda. Pod boljši življenjski standard uvrščamo boljše zaposlitvene možnosti, večjo fleksibilnost pri iskanju ter menjavi delovnega mesta, ugodne kredite za hiše in stanovanja, boljšo ter višjo socialno varnost, hitro rastoče gospodarstvo, veliko vlagateljskih priložnosti ... Vse bolj priljubljeni razlogi za selitev v Avstralijo pa so tudi ugodnejše podnebje, neokrnjena narava ter želja po spremembi življenjskega sloga v multikulturni državi (Ferfila, 2004).
Po mnenju Ilc Klunove tematika slovenskega izseljenstva vsebuje širše in ožje vsebinske poudarke in sicer: razlogi izseljevanja, verižne migracije, migracijska dokumentacija, migracijske poti, proces integracije in proces formalnega vključevanja v okolje, pomen že obstoječih etničnih skupnosti v državi prihoda, poudarjanje etnične identitete med priseljenci ter posledice zamiranja migracijskih tokov.
14 Slika 1: Število Slovencev po zveznih državah in teritorijih v Avstraliji
Vir: Australian Goverment, 2019.
7. STALNE IMIGRACIJE V AVSTRALIJO
Že od leta 1958 je v veljavi zakon, ki obravnava vse v zvezi z imigracijami v tej državi. Leta 1988 je Committee to Advise on Australian Immigration Policies (CAAIP) predlagal reforme za izboljšanje migracijskega programa in že naslednje leto je bilo sprejeto, da lahko Avstralija na letni ravni sprejme okoli 86.000 novih priseljencev (Natek, Natek, 2006). Znotraj zakona sta zapisana dva programa in sicer; Humanitarni program ter priseljeniški program. Zakon določa, da naj bi Avstralija vodila t.i. »nediskriminacijsko« migracijsko politiko, kar pomeni, da so priselitve neodvisne od spola, barve kože, etničnega ozadja ter religije. Znotraj teh dveh programov se vsako leto določi koliko vizumov bodo podelili ljudem, ki se želijo za stalno preseliti v Avstralijo (Australian's Most Recent immigrants, 2004).
7.1. Migracijski program
Prvi program je t.i. Migracijski program, ki ponuja štiri možnosti:
- kvalificiran migrant (oseba ima ustrezne sposobnosti/veščine, izobrazbo), - oseba ima v Avstraliji že sorodnike in je z njihove strani tudi sponzorirana, - oseba je bivši avstralski državljan in se želi vrniti v matično domovino ter - oseba je investitor ali podjetnik (Immigrations and Visas, 2020).
Potencialni migrantje so izbrani glede na: izobrazbo, zdravstveno stanje, finančno stanje, starost, znanja angleškega jezika ter tudi na podlagi sorodstvenih oziroma prijateljskih vezi ljudi, ki že imajo stalno prebivališče v Avstraliji (Annnual report, 2020).
V migracijski program je bilo leta 2002 vključenih največ priseljencev, kar 66,8 %. Znotraj programa najdemo tri kategorije: družinska, ekonomska in posebna (sem prištevamo posebna
15 znanja) . V družinski program so vključeni družinski člani že priseljenih ljudi. Tako lahko državljan Avstralije lahko k sebi pripelje svoje sorodnike, tako da jim preko sponzorstva ponudi bivališče ter finančno pomoč v prvem letu po prihodu (Basics of Australian Immigration Law, 2010).
Pri ekonomskem programu obravnavajo vsakega kandidata posebej, glede na njegove sposobnosti ter zaposlitvene potrebe Avstralije - tako so v prednosti podjetniki in deficitarni poklici. Vlada podeli več kot dva tisoč delovskih viz za poklice, ki jih v tistem obdobju primanjkuje. Pod posebno kategorijo pa najdemo različne programe za sprejem priseljencev kot so: Independent program, Skilled-Australian Sponsored, Employer nominaation scheme in Skill Australian Linked. Znotraj teh programov se izvajajo razni točkovni testi in postopki preko katerih si Avstralija zagotovi čim bolj kvalificirano delovno silo. Dodatne točke kandidatu prinašajo dobro znanje angleščine ter če ima zakonski partner tudi določene izkušnje in znanja. Po testih je potrebno za pridobitev delovne vize zadovoljiti še zdravstveni standard (Basics of Australian Immigration Law, 2010).
7.2. Humanitarni program
Program je namenjen tistim posameznikom, ki imajo po standardih Organizacije združenih narodov status begunca. Program priseljence razdeljuje na tri kategorije: begunce, posebni humanitarni program ter kategorijo za izredno pomoč. Prva kategorija je namenjena ljudem, ki so zaradi različnih spletov okoliščin stali brez doma. V poseben humanitarni program spadajo priseljenci, ki so bili v matični domovini podvrženi diskriminaciji in kršenju človekovih pravic. V zadnjo kategorijo pa spadajo priseljenci, ki se sicer že nahajajo znotraj meja Avstralije; slednjim vlada podelili posebne vize t.i. - »Protections visas« (Australian's Most Recent immigrants, 2004).
Avstralska vlada ima sestavljene še posebne programe za določene etnične skupine. Tako ima Avstralija sklenjeno pogodbo z Novo Zelandijo o pretoku delovne sile med državama. Tako je leta 2002 v Avstralijo prispelo, kar 21.500 Novo zelandcev, ki si je preko teh program našlo delovno mesto v Avstraliji (Australian's Most Recent immigrants, 2004).
7.3. Delovne počitnice v Avstraliji
Veliko mladih v času študija izrazi željo po delu in študiju izven domovine. Avstralija je čedalje bolj priljubljena destinacija, saj s svojo lego ter ugodno klimo privlači mlade ljudi željne pridobivanja novih izkušenj. Mladi Slovenci se na delovne počitnice odpravljajo v gospodarsko razvite države, kamor se seveda tudi uvršča Avstralija. V angleščini imenujemo delovne počitnice Work and Holiday. Med Slovenijo in Avstralijo je bilo od leta 2004 podpisanih kar 20 pogodb, ki omogočajo odhode mladih na delo v Avstralijo. Potrebno je poudariti, da tako vrsto vizuma lahko človek pridobi samo enkrat. V turistični agenciji za mlade STA organizirajo številna potovanja in nudijo pomoč za pridobitev vize, ki je nujno potrebna, če želimo oditi v Avstralijo. Viza omogoča mladim delo v Avstraliji brez posebnih omejitev za največ eno leto (STA, 2019).
Postopek za prijavo na delovne počitnice se lahko začne le zunaj Avstralije. Potrebno je pridobili vizum številka 462, za kar je potrebno izpolniti obrazec 1208 (Application for a Work and Holiday Visa). V obrazec je potrebno vnesti osebne podatke, poklicno usmeritev ter opisati delo, katerega udeleženec namerava opravljati v Avstraliji. Poleg tega je potrebno obrazcu predložiti tudi dokazila o znanju angleščine, potrdilo o zdravstvenem stanju, kopijo povratne letalske karte, opisati, če je udeležence že kdaj prej potoval po Avstraliji ter napisati kontakt ljudi v Sloveniji. Vse te podatke
16 je treba poslati na avstralsko veleposlaništvo v Berlin (Application for a Work and Holiday Visa, 2019).
8. PODATKI V ŠTEVILKAH O SLOVENCIH V AVSTRALIJI S POPISA PREBIVALSTVA LETA 2016
Na zadnjem popisu prebivalstva leta 2016 je bilo v Avstraliji zabeleženo 5.557 rojenih prebivalcev Slovenije, kar je za 8,9 % manj kot v letu 2011. Razdelitev po državah in ozemljih za leto 2016 je pokazala, da največ Slovencev živi v Viktoriji (2.172), sledijo ji Novi Južni Wales (1.773), Queensland (715) in Južna Avstralija (376).
Slika 2: Podatki o spolu in starosti slovenskih prebivalcev in prebivalcev s slovenskimi koreninami v Avstraliji
Vir: Australian Goverment, 2019.
Iz popisa leta 2016 lahko razberemo, da je največ Slovencev v Avstraliji starih med 75 in 79 let.
Sicer pa so podatki naslednji: 1,1 % prebivalcev je starih od 0 do 14 let, 2% prebivalcev je starih od 15 do 24 let, 10, 3 % prebivalcev je starih od 25 do 44 let, 23,4 % je starih od 45 do 64 let ter kar 63,1 % je starejših od 65 let (Australian Government, 2019).
17 Slika 3: Jeziki, ki jih doma uporabljajo v Avstraliji živeči Slovenci in Avstralci s slovenskimi koreninami
Vir: Australian Goverment, 2019.
S slike 3 lahko razberemo, da v Avstraliji živeči Slovenci, kar v 48,4 % doma uporabljajo slovenski jezik, 33 % Slovence živečihv Avstraliji uporablja doma angleščino, 4,9 % doma govori italijansko ter 4 % doma govorihrvaško. 9 % Slovencev živečih v Avstaliji pa doma govori druge jezike.
Dejstvo je tudi, da tisti Slovenci, ki doma uporabljajo materinščino, sicer govorijo angleško zelo dobro (Australian Government, 2018).
Slika 4: Verska sestava Slovencev, ki živijo v Avstraliji in Avstralcev s slovenskimi koreninami
Vir: Australian Goverment, 2019.
S slike 4 lahko razberemo, da se je kar 80,5 % v Avstraliji živečih Slovencev oziroma Avstralcev s slovenskimi koreninami opredelilo za katolike (Australian Government, 2018).
18 Slika 5: Časovnica prihodov Slovencev v Avstralijo
Vir: Australian Goverment, 2019.
S slike 5 lahko razberemo, da je največ Slovencev prispelo v Avstralijo pred letom 1971. Med letoma 2001 in 2006 je v Avstralijo prišlo 3% Slovencev, v obdobju med letoma 2007 in 2016 pa 3,9 % (Australian Government, 2018).
Slika 6: Stopnja izobrazbe Slovencev v Avstraliji in prebivalstva s slovenskimi koreninami v Avstraliji
Vir: Australian Goverment, 2019.
Na sliki 6 lahko vidimo, da imajo Slovenci, ki živijo v Avstraliji in Avstralci s slovenskimi koreninami visoko ali višjo izobrazbo. S srednjo izobrazbo jih je v primerjavi s celotnim avstralskim prebivalstvom več (Australian Government, 2018).
19 Slika 7: Poklici v katerih delajo Slovenci živeči v Avstraliji in Avstralci s slovenskimi koreninami
Vir: Australian Goverment, 2019.
Med rojenimi osebami, starimi 15 let in več, je bila stopnja udeležbe v segmentu delovno aktivnega prebivalstva 30,8 %, stopnja brezposelnosti pa 5,1 %. Od 1.530 Slovencev, ki so bili zaposleni je bilo 50,8 % zaposlenih vodstvenih delovnih mestih, v trgovini in v šolstvu, storitvenem ter terciarnem sektorju (Australian Goverment, 2018).
9. ZAPOSLITVENE MOŽNOSTI MLADIH V AVSTRALIJI Trenutno so v Avstraliji najbolj iskani naslednji poklici:
- poklici v zdravstvenem sektorju (zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti), - poklici v šolstvu ( visokošolski profesorji, učitelji, vzgojitelji),
- poklici v računalništvu (računalničarji, programerji).
Na seznamu poleg naštetih najdemo še naslednje poklice, ki jih v Avstaliji primankuje: pravniki, električarji, športni trenerji, kuharji ter strojni inženirji (Seek.com, 2020).
Avstralija sicer predstavlja deželo priložnosti za mlade podjetnike, saj slednji izvažajo v Avstralijo strojno opremo, različne industrijske ter kemične izdelke in vozila. Številnim podjetnikov v storitvenem sektorju pa ponujajo stoitve zdravstvenega varstva, različne finančne in informacijske storitve ter storitve povezane s turizmom. Poleg tega Avstralija predstavlja državo, kjer ima še zmeraj velik potencial v rudarski sektorju, znotraj katerega veliko povprašujejo po inovativni rudarski opremi ter novi napredni tehnologiji. Zato obstaja veliko povpraševanje po inovativni rudarski opremi, tehnologiji in storitvah v tem sektorju. Veliko priložnosti za uspeh pa imajo tudi podjetja, ki se ukvarjajo s področjem obnovljivosti naravnih virov. Znotraj sektorja kmetijstva veliko skrb in inovacij namenjajo tehnologiji, ki ustvarjajo bolj trajnostne procese, kot je npr.
20 manjša odvisnost od porabe vode. Prav tako se povečuje povpraševanje po programski opremi v dobavni verigi, ki spremlja blago od izvora do končnega potrošnika, zlasti z ekološkimi živili.
Segment bančništva in financ je eden največjih porabnikov na področju IKT v Avstraliji; veliko podjetji se ukvarja z inovacijami na področju spletnega bančništva (Izvoznookono.si, 2020).
10. POSLEDICE SELITEV MLADIH V AVSTRALIJO ZA SLOVENIJO 10.1. Glavni razlogi za selitve mladih v Avstralijo
Razlogov za odhod mladih v tujino je več. Paris in Teye (2010) sta izpostavila več pomembnih dejavnikov, ki spodbujajo udeležence delovnih počitnic k »nahrbtniškem turizmu«. Kot prvega omenjata osebnostno rast, ki vključuje uporabljanje veščin in sposobnosti v novem okolju ter hkrati preizkušanje svojih zmožnosti in uporabo lastne domišljije. Naslednji dejavnik, ki sledi prvemu, je iskanje novih izkušenj in doživetij v tujini ter seveda obiskovanje novih krajev in dogodkov. Pri vseh dejavnikih je zelo pomembna sprostitev, sproščeno ozračje ter ogibanje nepotrebnem stresu.
Zanimivo je to, da sta spoznavanje nove kulture in možnost poceni potovanja v tujino v primerjavi z zgoraj naštetimi dejavniki manjšega pomena (Paris, Teye, 2010).
Klinar pa našteje naslednje motive migracij: ekonomski in demografski motiv, politični in vojaški motiv ter družinski in osebni motiv. Skozi zgodovino je namreč vseskozi prihajalo do družbenih konfliktov, ki so nastali kot posledica ekonomskih in gospodarskih neenakosti znotraj držav, ki so privedla do delitev na bogate in revne. Kjer je bilo premožnejše družbe več je prihajalo do vdora imigrantov, ki so imeli željo po boljšem in kvalitetnejšem življenju. Tudi spreminjanje političnih režimov v državah je velikokrat razlog za selitev, saj so ponavadi manjše politično diskriminirane skupine, zaradi novih razmer v državi primorane zapustiti svojo državo izvora. Največkrat pa je osebni motiv glavni razlog za selitev v novo državo (Klinar, 1978).
Slovence potiska iz matične države brezposelnost, nizek osebni dohodek, diskriminacija, upadanje in prenehanje ekonomske dejavnosti ... Med razloge za priselitv migrantov pa spadajo ugodne možnosti za zaposlitev, napredovanje v službi, boljše plačilo, boljše klimatske in stanovanjske razmere, cenejše šolanje otrok (Bevc, 2004).
Mladi se za selitev v tujino velikokrat odločijo na podlagi naslednjih dejavnikov:
- možnosti strokovnega izobraževanja in usposabljanja,
- želja po izboljšanju tujega jezika in komunikacije v tujem jeziku, - želja po višjem zaslužku,
- možnost pridobitve višje izobrazbe,
- želja po pridobitvi novih poznanstev ter s tem pridobljene možnosti za kasnejše poslovno sodelovanje,
- novi delovni ter bivalni pogoji
- okrepitev samozavesti s selitvijo v tujino ter - osebna ambicioznost (Bevc in drugi, 2014).
21 10.2. Beg možganov
» Pojem beg možganov je opredeljen kot odhajanje izobraženega kadra na delo v tujino. Kateri nivo izobražencev zajame, je odvisno od izobrazbene strukture okolja izselitve. Pojem izobraženosti je namreč relativen in moramo ga razumeti v kontekstu časa, ki ga opazujemo. Še v sedemdesetih letih je bila visoka izobrazba v Sloveniji redkost. Srednja šola je že predstavljala izobraženost. Danes srednja šola predstavlja šele izhodišče. Podobno je na nek način statusna degradacija doletela višjo in visokošolsko izobrazbo. Meje kroga, ki ga pokriva pojem izobraženec, se postopno pomikajo proti stopnji magisterija in doktorata. Na kontekstualni pomen pojma izobrazba se navezuje tudi razumevanje bega možganov – torej moramo tudi beg možganov proučevati kontekstualno ob upoštevanju kontekstualnosti pomena pojma izobrazba. Vseeno pa ljudje, ki so (bili oziroma so) upoštevani v sklopu proučevanja bega možganov, v svojem času predstavljajo izobrazbeni (manjšinski) vrh različnih gospodarsko- družbenih sfer in pomemben razvojni potencial. Za manj razvite države, danes pa vse bolj tudi za nekatere razvite evropske države, je ključno vprašanje, kako zamejiti njihovo odhajanje, po drugi strani pa zagotoviti vračanje znanstvenikov in strokovnjakov, ki so odšli na delo v tujino (Bevc in drugi, 2004, str.3).«
Beg možganov lahko opredelimo ožje in širše. V ožjem smislu lahko rečemo, da termin beg možganov povezujemo z migracijo znanstvenikov ter raziskovalcev iz nerazvitnih v razvita območja. Na širše pa termin opredelimo kot trajne migracije višje izobražene delovne sile. Za države, iz katerih se višje izobraženi kadri izseljujejo, pomenijo te selitve izgubo na številnih področjih. Problem izseljevanja višje izobraženih pa pride do izraza predvsem pri izseljevanju iz nerazvitih držav (Bevc, 2004).
V največji meri torej prihaja do selitev visoko izobražene delovne sile iz nerazvitih v razvite družbe. Med glavna razloga za odhod štejemo; boljše plačilo ter več možnosti zaposlitve na trgu dela. V razvitih družbah je tudi več možnosti napredovanja ter raziskovanja (Klinar, 1976).
Število slovenskih državljanov, ki so se odselili v tujino v zadnjih letih strmo narašča. Po podatkih Statističnega urada (SURS) se jih je leta 2019 odselilo kar 6.600 slovenskih ter 8.500 tujih državljanov. Razlog za selitev pri večini Slovencev je ekonomski; iskanje boljšega življenjskega standarda in boljše ter stalne zaposlitve. Statistika z leta 2018 prikazuje, da se v tujino najpogosteje odseljujejo ljudje, v starosti od 25 do 64 let. Po podatkih za leto 2019 je bilo takih, kar 70 %. Ljudje, ki se odseljujejo, imajo po večini višjo ter visoko izobrazbo (40%), ostali pa srednješolsko izobrazbo. Med izseljenci so pogosto tudi otroci, saj gredo v tujino, tudi cele družine (SURS,2020).
V 2019 se je v Slovenijo priselilo skoraj 3.800 državljanov Slovenije in 27.600 tujih državljanov, odselilo pa 15.106; 6.600 slovenskih in 8.506 tujih državljanov. Selitveni prirast državljanov Slovenije je bil v letu 2019 že dvajseto leto zapored negativen: v letu 2019 se jih je iz države odselilo 2.839 več, kot se jih je v državo priselilo. Selitveni prirast tujih državljanov pa je bil že enaindvajseto leto zapored pozitiven: v letu 2019 se jih je v Slovenijo priselilo 19.052 več, kot se jih je iz nje odselilo (SURS, 2020).
22 Slika 8: Priseljeni in odseljeni prebivalci, stari 15 ali več let, po izobrazbi, Slovenija, 2018
Vir: Surs, 2020.
10.3. Posledice selitev mladih za Slovenijo
Statistični podatki za Slovenijo kažejo, da je bila naša država tako v preteklosti kot tudi danes podvržena različnim migracijskim tokovom; velja tako za ljudi, ki so se k nam preselili, kot tudi za tiste, ki so se odselili. Skoraj vedno pa je bil tok teh ljudi povezan z ekonomskimi pogoji.
Nekateri dejavniki, ki so imeli velik vpliv na selitve, še posebej izstopajo. Sploh v času ekonomske krize je veliko mlade izobražene sile odšlo v tujino, ker so bili pogoji dela tam boljši.
Kljub izboljšani situaciji doma se večina mladih odseljenih ne vrne več nazaj v domovino. Med razloge za selitev med mladimi v tujino najdemo več priložnosti za karierno napredovanje, hitrejše in boljše pogoje za iskanje delovnega mesta ter možnost pridobiti še več intelektualnega znanja. Že leta lahko beležimo porast odtekanja šolanih kadrov v države severne Evrope, predvsem Nemčijo in Veliko Britanijo, državi, ki predstavljata ekonomsko stabilnost in priložnost za zaposlitev. Številni mladi Slovenci pa iščejo svojo priložnost tudi v Avstraliji.
Slovenija ima problem z odtekanjem višje izobražene delovne sile (beg možganov), obenem pa lahko opazimo trend zaposlovanja tujih delavcev, ki opravljajo manualna dela, ki jih domač kader ne opravi v celoti (Mekina, 2015).
Za Slovenijo lahko trdimo, da trend bega možganov narašča. Ambiciozni izobraženi ljudje odhajajo in se redko vračajo domov, saj jih v tujini praviloma čaka boljša kakovost življenja, izborijo si boljše pogoje za delo, hkrati pa imajo večjo možnost, da si ustvarijo uspešnejšo kariero (Strniša, 2009). Višje izobraženi posamezniki, ki zapuščajo Slovenijo, navajajo mnoge razloge, ki vplivajo na njihov odhod. Predvsem zasledujejo bolj perspektivna delovna mesta; boljše možnosti za napredovanje in si želijo, da bi lahko delali na želenem področju, za katerega so se izobraževali.
Ker je v Sloveniji manko delovnih mest, je zadnji razlog izstopajoč. Poleg tega je v tujini večja
23 možnost sodelovanja s tujimi raziskovalci, večji poklicni razvoj, opazno višja pa je tudi možnost sodelovanja s svetovno bolj priznanimi znanstveniki (Bavdaš in drugi, 2010). Poleg tega je vredno dodati še boljše delovne pogoje in večjo kakovost življenja, več izzivov, zanimivejšo vsebino dela, večji ugled univerze, nove izkušnje, radovednost, samo- dokazovanje ter možnost poklicnega razvoja. Pri tem pa je zanimivo, da višina plače vselej ne vpliva, kot ključen dejavnik, na odločitev o odhodu na delo v tujino. Praviloma so sorazmerno z višino plače višji tudi stroški bivanja, zato lahko pretehta odločitev o odhodu predvsem kakovost dela, ne pa izključno višina prejetega dohodka. V posameznih primerih se zgodi celo, da raziskovalci na univerzah niti v tujini niso primerno plačani glede na svoje delovno mesto in izobrazbo. Poleg tega ljudje zapuščajo matično državo tudi zato, ker v tujini iščejo več povezanosti gospodarstva z znanostjo in delom na univerzi.
V Sloveniji pa je ravno na področju sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo opaziti primanjkljaj, to pa neposredno privede do odhoda znanstvenikov v tujino (Bevc, 2004).
Posledice bega možganov je težko kvantitativno meriti. Zagotovo pa lahko izpostavimo prednosti in slabosti odselitvenih tokov visoko izobraženega prebivalstva iz Slovenije, vendar pa težko z empirično gotovostjo napovemo, kako se odražajo migracije v slovenskem prostoru. Pri tem je treba upoštevati tako kratkotrajne kot tudi dolgotrajne vplive. Zanemariti ne smemo niti demografskih sprememb in izgub, intelektualne abrazije, motiviranosti posameznikov za visoko izobraževanje v Sloveniji ipd.
Posledice migracij visoko izobražene delovne sile so vidne v naslednjih pogledih:
- prihaja do demografskih izgub, ki jih je oz. bo pri današnji nizki stopnji rodnosti težko nadomestiti,
- prihaja do regionalnih problemov; ekonomsko šibkejše regije, - prihaja do izgube oseb, v katere se je dosedaj investiralo,
- prihaja do prostorskih sprememb; opuščanje določenih dejavnosti
- migracije v tujino pa lahko prinesejo tudi večjo prepoznavnost Slovenije v tujini,
- migracije ustvarijo novo zveze in poznanstva in s tem možnost mednarodnega in gospodarskega sodelovanja (Bevc, 2014.)
Potrebno pa je poudariti, da migracije ne prinašajo le negativnih posledic za Slovenijo, ampak prinašajo tudi številna izhodišča kako izboljšati in spremeniti določene stvari v domovini. Migranti ob povratku nazaj v Slovenijo ali zgolj ob obisku domovine s seboj prinesejo številne nove ideje, znanja, poznanstva ter navsezadnje tudi kapital. Migracije lahko prinašajo nove ekonomske spodbude za državo; obogateno znanje posameznikov, ki lahko vplivajo na razvoj gospodarstva ter znanosti (Bevc, 2014).
