recenzija
G r e g o r Tome (1994), Profano. Ljubljana: Kr+. 2 2 0 str.
G r e g o r j a T o m c a p o z n a m o zlasti kot enega tistih sociologov mlade generacije, ki je svoja akademska z a n i m a n j a vseskozi povezoval in prepletal s s o d o b n o kulturno prakso, imenova- no tudi rock and roll. Kot besedilopisec sku- pine Pankrti j e to prakso tudi živel. T a k o je T o m e na neki način slovenski ekvivalent tiste- mu, kar so npr. Simon Frith, Dick Hebdige in Mike B r a k e v Veliki Britaniji in J o e Carducci v Ameriki. Prav slednji je, p o d o b n o kot T o m e pri nas, na p r e l o m u sedemdesetih v osemdese- ta tesno sodeloval z najvidnejšimi ameriškimi hardcore zasedbami (Black Flag, M i n u t e m e n itn., t o r e j krog okoli založbe SST), v drugi po- lovici osemdesetih p a j e razvijal svojo akadem- sko kariero univerzitetnega profesorja ter leta 1990 izdal knjigo Rock and tke Pop Narcotic, v kateri p o n u j a zanimivo b r a n j e zgodovine ročka skozi določeno sociološko perspektivo. Car- ducci se nekoliko razlikuje od "angleško raz- mišljujočih" Fritha, ki j e ostal nekako najbolj zvest klasični sociološki analizi, in Brakea, ki j e - m o r d a prav zato, ker je tudi socialni dela- vec - bolj vezan na n e k a t e r e poglede, ki jih po- z n a m o iz študij d r u ž b e n e patologije. Hebdige, po drugi strani, se j e naslonil na francosko tradicijo semiologije, u t e m e l j e n o zlasti v delih R o l a n d a Barthesa. Vsem navedenim j e skup- no, da so se lotevali f e n o m e n a sodobnih
" u r b a n i h Subkultur" "od znotraj", kot simpa- tizerji, tudi protagonisti. Frith ima m e n d a še vedno svoj stolpec o glasbi v e n e m od britan- skih dnevnikov, tudi T o m e še občasno objavi kakšno opazko o aktualnem glasbenem doga- j a n j u . Ni naključje, da vse naštete teoretike v svojih delih citira tudi T o m e .
Razlika, ki jo h o č e m o s tem predstaviti in postaviti v razmerju s prejšnjimi generacijami družboslovcev, ki so se prav tako na različne načine lotevali različnih pojavnih oblik t. i. po- p u l a r n e glasbe in množične kulture, n a j bi bila prav v tej "udeleženosti" analitikov v d a n o kul- turno d o g a j a n j e . O b r a v n a v a n e kulturne oblike so bile in so še za naštete teoretike "samo- umevne", nekako vseobsegajoče, v njih so se socializirali in inkulturirali, ko so bile že
vzpostavljene. Vsi našteti so n a m r e č rojeni v povojnih letih. Predvidevamo torej, da so jim kulturni kodi, simboli o m e n j e n i h kulturnih ob- lik bližji, bolj razumljivi, pravzaprav "notranji".
P o drugi strani se n a m r e č s p o m n i m o vrste teoretikov neke druge, prejšnje generacije, ki so se bolj ali m a n j n a k l o n j e n o lotevali analiz in razlag sodobnih oblik kulture. T u sta n a j p r e j r a z m e r o m a naklonjeni B e n j a m i n in nenak- lonjeni A d o r n o , pa seveda razvpiti Roszak, ki je tudi skoval termin " k o n t r a k u l t u r a " . V e n d a r ostaja po branju njegove knjige s t e m naslo- vom, ki j e izšla ob koncu šestdesetih, kljub vsej njegovi naklonjenosti do takratnega d o g a j a n j a občutek, da so njegove analize zgrešene, da p r e p r o s t o ni "razumel", kaj bi n a j novo kultur- no d o g a j a n j e pomenilo. Zdi se, da bi lahko v Dimitriju Ruplu našli naš ekvivalent o m e n j e - nim avtorjem. N e zgolj zato, ker jih je R u p e l veliko citiral, temveč zlasti zato, ker j e prav tako poskušal vzpostavili naklonjen o d n o s do sodobnih t e n d e n c na slovenski glasbeni in nas- ploh mladi kulturni sceni. V e n d a r je tudi R u p e l vsaj deloma predstavnik neke druge, vmesne generacije.
Dimitrija Rupla ne o m e n j a m o kar tako.
N a b s e z a d n j e je bil eden prvih, ki so se naslan- jali na delo A l f r e d a Schutza ter Bergerja in L u c k m a n n a . In to p o t e m , ko se je naveličal prebijati se skozi gostobesednost, a hkrati spo- ročilno siromašnost poplave levičarskih piscev s konca šestdesetih. Njegove zveze s T o m c e m so prav tako tesne, vendar jih s e d a j pustimo ob strani. Pozorni b o m o ostali le na zadnjo zvezo, na imena Schutz, Berger in L u c k m a n n ter tudi G. I I. M e a d .
Gregor T o m e je doslej ponudil že kar n e k a j prispevkov, v katerih se j e na zanimive načine loteval o m e n j e n i h vprašanj, torej načinov so- ciološke analize živih, tekočih kulturnih praks.
Z a d n j e obsežno delo v t e m nizu j e knjiga Druga Slovenija, ki ima n e p o s r e d n o zvezo vsaj z enim, in to sklepnim s e g m e n t o m T o m č e v e najnovejše knjige z naslovom Profano.
G r e pravzaprav za predelano in d o p o l n j e n o inačico Tomčevega doktorata, ki ga je z
R E C E N Z I J A naslovom Narava družbenega življenja s poseb-
nim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladin- ske subkulture zagovarjal pred kakšnim letom.
Podnaslov knjige Profano je bolj neposreden:
"Kultura v m o d e r n e m svetu". V e n d a r seveda naslov ni slepilo ali naključno izbran. T o m e n a m r e č v uvodu p o u d a r j e n o izpostavlja posvet- nost, laičnost današnjega sveta, saj pravi, da
"šele sprijaznjenje s p r o f a n o s t j o sveta omo- goča p o l n o doživljanje življenja na kontinuumu m e d kulturo in ustvarjalnostjo, tradicijo skup- nosti in inovacijo o s e b e " (str. 9). In d o d a j a nekaj, kar bi prav lahko bil moto knjige, v tem citatu pa je v bistvu sežeta tudi celotna T o m č e - va sociološka analiza iz prvega dela knjige:
" D a bi lahko živel človeka v r e d n o življenje, se m o r a m n a j p r e j odreči (religiozni) ideologiji, ki m e zmanjšuje, vzpostaviti jasne meje d o ilu- zornega drugega ter na ta način konstituirati samega sebe iz sebe" {ibid.). Nietzsche in G.
11. M e a d z roko v roki?
Seveda bi lahko T o m c u "očitali" evropo- centrizem, česar pa niti n e zanika. Ukvarja se p a č z "afirmacijo m o d e r n e g a doživljanja sveta"
(ibid.), in to - kot pokaže v nadaljevanju - doži- vljanja sveta, kot ga j e razvijal človek v Evropi od renesanse do danes. S tega vidika bi lahko celo pritrdili Tomčevi tezi o določeni profa- nosti našega vsakdanjega življenja, čeprav ne- kateri indici spet kažejo, da je posvetnost, osvobojenost od ideologij le "pobožna želja".
V e n d a r se p o m e n naslova knjige s tem še ne i z č ф a . T o m e se č še večkrat vrne k tem vpra- šanjem, tudi, recimo, ko govori o " n a r a v n e m " ,
" d r u ž b e n e m " in " n a d n a r a v n e m " (str. 35).
T o m č e v a knjiga se, p o d o b n o kot disertaci- ja, ki ji je bila za osnovo, razsloji v dva dela.
Prvi, akademsko-teoretičen, j e prepričljivejši, pravzaprav izredno zanimiv in privlačen. V n j e m T o m e na podlagi - kot sam pravi in kar je p r e c e j očitno - interdisciplinarnega sociološke- ga pristopa vzpostavlja odnos do človeka.
Discipline, na katere se eksplicitno naslanja, so zgodovina (zlasti Braudel in deloma T e n e n - ti), kulturologija (od Benjamina in A d o r n a do Barthesa, Brakea, Fritha in drugih že o m e n j e - nih) in socialna psihologija (poosebljena v G.
H . M e a d u , naslonjena tudi na W e b r a ) . Pri- pomnili bi lahko, da n a m - kljub občasnemu naslanjanju na Lévi-Straussa in še koga - manj- kajo celoviteje zastavljeni antropološki vidiki.
ki bi gotovo obogatili in dopolnili n a k a z a n o in- terdisciplinarnost.
Mogoče m o r a m o poudariti Tomčevo vztra- j a n j e pri tem, da svojega pristopa nikakor ne p o j m u j e kot "postsociološkega", ne gre m u torej za ukinjanje ali za preseganje sociologije, temveč za njeno dopolnjevanja, izpopolnjeva- nje, moderniziranje (str. 10). T o Tomčevo po- u d a r j a n j e postane razumljivo ob njegovi anali- zi sodobnih t e n d e n c v okviru kulture, t e n d e n c , ki jih j e v disertaciji poskušal opredeliti kot
" m o d e r n a " (in v tem kontekstu " p o s t m o d e r - na" kot nadaljevanje in h k r a t n o zanikanje ter nadgrajevanje prejšnje) in " s o d o b n a k u l t u r a "
(o čemer smo govorili že na d r u g e m mestu: v nizu prispevkov o subkulturah danes). T o k r a t pa se je - po našem m n e n j u tudi bolj d o r e č e n o in smiselno - odločil za distinkcijo m e d m o d e r - nizmom in m o d e r n o u m e t n o s t j o (glej zlasti str.
91, 97,108).
N a k a z a n o analizo pa je - in to je po n a š e m m n e n j u največji in n a j p o m e m b n e j š i T o m č e v prispevek v tej knjigi - utemeljil na razvijanju zanimivega pojmovanja "sociološke osebe", pretežno, čeprav n e nekritično, povzetega p o G. I I . M e a d u . Pred tem j e opravil p r e g l e d n o kritično analizo nekaterih t e n d e n c v družbo- slovju in s suverenimi izpeljavami opozoril na njihove slabosti ter izpostavil njihove p r e d n o - sti. T a k o pravi, da "v sociologiji prevladuje kulturocentrično videnje človeka n a m e s t o an- tropocentričnega. Kulturocentrično videnje p o n u j a sliko človeka, ki ga družba drži za vrat:
v središču je kultura, okoli k a t e r e krožijo raz- lične agregacije (ljudi), ki jih n a d z o r u j e j o za- koni družbenega nadzora. Na drugi strani an- tropocentrični pogled p o n u j a p o d o b o človeka, ki je, vede ali nevede, ustvarjalec družbenega življenja. V središču je oseba, ki zaznava druge in drugo s sebi lastnimi značilnostmi 'jaza' in s sebi lastnim razumevanjem kulturne dedi- ščine" (str. 29). Skratka, družbena realnost je osebno konstruirana, pravi T o m e in s t e m na svojevrsten način povzema in d o p o l n j u j e po- j e m "družbena konstrukcija realnosti" Berger- ja in Luckmanna.
T o m e torej v prvem delu knjige (z nad- naslovom "Pojmi") predstavi zanimivo in prepričljivo inačico " s o d o b n e ali m o d e r n e sociologije". Pričakovali bi, da bo p o d r u g e m delu (z naslovom "Pojavi"), v k a t e r e m opravi
T O M C, PROFANO deskriptivno-interpretativen povzetek zgodo-
vine evropske kulture (vsaj) od renesanse do danes, v t r e t j e m delu ("Problemi") povezal na- kazano matrico ali sociološki zorni kot z d a n o materijo, torej z m o d e r n o kulturo. V e n d a r tega ne stori oz. ne izpelje dovolj prepričljivo in d o r e č e n o . Če v d r u g e m delu, ko povzema p o s a m e z n e ključne točke evropske kulturne zgodovine, še spretno in prepričljivo uporablja matrico n o t r a n j e g a dialoga osebe (torej "jaza"
z " m e n o j " ) , pa se tretji del izteče v zgolj de- skriptivno predstavljanje nekaterih d o g a j a n j v slovenskem političnem in kulturnem prostoru.
Pri t e m so n e k a t e r e T o m č e v e trditve vpra- šljive. R e c i m o te, da se je pri nas konec se- d e m d e s e t i h "v središčih številnih slovenskih mest pojavila prva celovita mladinska sub- kultura (punk kot hkrati relevanten estetski in socialni pojav)" (str. 177). Kolikor vemo, ni n o b e n e relevantne raziskave, ki bi potrdila kaj takega, tako da lahko postavimo enakovredno
in p o d o b n o samovoljno trditev, da je p r e d t e m v slovenskem prostoru obstojala n a j m a n j še ena celovita mladinska subkultura, u t e m e l j e n a na dediščini ameriške hipijevske kulture iz šestdesetih. Navsezadnje je n j e n "proizvod"
tudi R a d i o Študent, v s e d e m d e s e t i h pa j e v tem okviru v Sloveniji obstajalo kar n e k a j t. i.
"alternativnih družbenih skupin". A tovrstna izvajanja seveda presegajo okvir tega zapisa.
Če sklenemo: kljub nekaterim (mogoče tudi obrobnim, da ne rečemo malenkostnim) kritičnim o p a z k a m in pomislekom lahko T o m - čevo knjigo p o j m u j e m o kot zrelo delo enega vidnejših slovenskih mladih sociologov, ki j e ponudil posrečeno videnje (interdisciplinarno zastavljene) s o d o b n e oz, m o d e r n e sociologije, hkrati pa ostal dovzeten za vso večplastnost s o d o b n e kulture,
Milko Poštrak
