NI NA T AJ N Š E K 2 011 D IP LOM S K A NA LO GA
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT KOPER
NINA TAJNŠEK
KOPER, 2011
DIPLOMSKA NALOGA
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT KOPER
Koper, 2011
SKRB PODJETIJ ZA ZDRAVO PREHRANO ZAPOSLENIH
Nina Tajnšek Diplomska naloga
Mentor: doc. dr. Valentina Franca
POVZETEK
Veliko podjetij se danes sooča s pomenom zdravega delovnega okolja za zdravje in delovno storilnost zaposlenih. Eden izmed pomembnih dejavnikov je tudi zdrava prehrana zaposlenih na delovnem mestu kot tudi v domačem okolju. Diplomska naloga predstavlja pregled teoretičnih izhodišč o zdravi prehrani in njenem vplivu na zaposlene ter analizo pravnih virov kot podlago za zagotavljanje prehrane na delovnem mestu. Iz raziskave je razvidno, da velika podjetja v celjski regiji večinoma poskrbijo, da zaposleni dobijo malico, vendar bi lahko bila ponekod bolj kakovostna. Prav tako so si podjetja enotna, da je zdrava prehrana zaposlenih pomembna za zdravje in delovno storilnost le-teh, vendar da neposredno ne vpliva na zdravstveni absentizem zaposlenih. Potrdila so, da skušajo zaposlene izobraževati in usmerjati k zdravemu načinu življenja.
Ključne besede: zdrava prehrana, zdravo delovno okolje, vpliv prehrane na zaposlene, odmor za malico, zdravstveni absentizem
SUMMARY
Nowadays, more and more employers are concerned with the significance of a healthy work environment for their employees' health and work productivity. In this context, the key factor is the employees' healthy diet not only at work but also at home. This dissertation presents an overview of theoretical starting points concerning a healthy diet, its influence on employees as well as an analysis of legal sources as a basis for providing diets at work. The study results show that in larger companies in the Region of Celje meals for employees' are mostly provided although they could be of better quality. The employers, however, share the same opinion regarding a healthy diet; it is important for their employees' health and work productivity but according to the interviewees it does not directly influence the absenteeism due to illness. Furthermore, the companies confirmed their attempts to educate and lead their employees' to a healthier lifestyle.
Key words: healthy diet, healthy work environment, influence of diet on employees, lunch break, absenteeism due to illness
UDK: 331.4:612.395 (043.2)
VSEBINA
1 Uvod ... 1
2 Pomen prehrane za zdravje ... 5
2.1 Prehrana po svetu in v Sloveniji ... 6
2.2 Zdrava prehrana in zdravje ... 7
2.3 Prehrana in zaposleni ... 10
2.3.1 Prehrana delavcev po skupinah ... 11
2.3.2 Prehrana delavcev glede na sezonskost ... 12
2.3.3 Kako načrtovati jedilnike delavcev ... 13
2.4 Zdravstveni absentizem... 15
3 Pravna ureditev zagotavljanja zdrave prehrane na delovnem mestu ... 18
3.1 Pravna ureditev zagotavljanja prehrane na delovnem mestu v Sloveniji ... 21
3.2 Sklep pravne ureditve... 23
4 Raziskava o prehrani v podjetjih in njenem pomenu za zaposlene ... 25
4.1 Metodologija raziskave ... 25
4.2 Jedilniki in analiza jedilnikov ... 26
4.3 Analiza pridobljenih podatkov in interpretacija ... 33
5 Sklep ... 40
Literatura ... 43
Viri ... 44
Pravni viri ... 45
Priloge ... 47
Slika 1: Prehranska piramida ... 8
Slika 2: Prehranski krog ... 8
PREGLEDNICE Preglednica 1: Stopnje delovnih mest s primeri ... 12
Preglednica 2: Jedilnik Vital Mestinje, d. o. o. ... 27
Preglednica 3: Jedilnik Cinkarne Celje, d. d. ... 29
Preglednica 4: Jedilnik ZZV Celje ... 31
Preglednica 5: Jedilnik Celjskih mesnin, d. d. ... 32
Preglednica 6: Jedilnik Term Olimia, d. d. ... 33
KRAJŠAVE RS Republika Slovenija
EU Evropska unija
EU-OSHA Agencija za varnost in zdravje pri delu
SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija OZN Organizacija združenih narodov
MOD Mednarodna organizacija dela ZDR Zakon o delovnih razmerjih
ZVZD Zakon o varnosti in zdravju pri delu
ZZUZIS Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili
ZdZPZ Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov na področju zdravja ReNPPP Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010
ReNPVZD Resolucija o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu ZZV Zavod za zdravstveno varstvo
SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika
1 UVOD
Prehranjevanje je najbolj običajno in vsakdanje dejanje, saj vsako živo bitje občuti lakoto in željo po hrani. Skozi zgodovino se je vedenje o človekovem zdravju in prehranjevanju zelo spreminjalo. Naše zdravje in posledično povezano vse, kar v življenju počnemo (kakšno delo opravljamo, naš socialni in družbeni status), je v veliki meri odvisno od nas samih.
Merljakova in Komanova (2008, 17) opisujeta ugotovitve znanstvenikov, da v razvitem svetu večina ljudi ne uživa tistega, kar telo potrebuje za ohranitev zdravja, čeprav je to izrednega pomena za zdrav razvoj možganov in dobro počutje. Nedvomno je, da zdrava prehrana vpliva na zmanjšanje števila bolezni, povezanih s prehranjevalnimi navadami in življenjskim slogom. Te so na primer povišan krvni tlak, povišan holesterol v krvi ter srčno-žilna obolenja.
Vse te bolezni pa človeku povzročajo omejeno delovanje na vseh področjih v življenju. Zlasti na delovnih mestih se pogosto srečujemo z bolniško odsotnostjo zaposlenih zaradi nezdravih prehranjevalnih navad in življenjskega sloga. Kako naj se prehranjujemo, lahko ponazorimo z različnimi prehranskimi shemami. Merljakova in Komanova (2008, 58–61) se strinjata, da je najbolj poznana prehranska piramida, med najbolj nazorne pa morda spada prehranski krog, za katerega Rotovnik Kozjekova, Mlakar Mastnak in Sedejeva (2009, 25) pravijo, da so ga razvili v srednjeevropskem prostoru in prikazuje razmerja med količino posameznih skupin živil, ki naj jih zaužijemo.
Ker se v nalogi osredotočam na celjsko regijo, velja omeniti podatek Konec Juričičeve (2009, 20–36) o obolevnosti in umrljivosti delovne populacije v celjski regiji. Po avtoričinih podatkih so bolezni srca in ožilja na drugem mestu, bolezni prebavil pa na tretjem mestu glavnih vzrokov za smrt prebivalcev med 45. in 64. letom v celjski regiji. Pojasnjuje tudi, da so aktivnosti za znižanje zbolevanja in normalno delovanje človeka predvsem zdrav življenjski slog, zdravo bivalno in delovno okolje ter ponudbe programov (izobraževanje) za krepitev zdravja.
Urejena prehrana na delovnem mestu ima velik vpliv na zaposlene in posledično na podjetje samo, saj se z urejeno prehrano izboljša delovna storilnost zaposlenih. Mnogo delodajalcev se sooča z množičnim pojavom absentizma oziroma odsotnostjo zaposlenih z delovnega mesta, ki je v veliki meri povezan z zdravstvenim stanjem prebivalstva (Bolčina 2009, 48), hkrati pa odvisen tudi od delovnih razmer (urejene socialne in družbene razmere, urejen delovni prostor, urejena varnost na delovnem mestu, urejena zdrava prehrana) in motivacije na delovnem mestu (nagrajevanje, sem pa lahko prav tako štejemo tudi urejeno prehrano).
Mazej Kukovičeva (2008, 3) poudarja, da je delazmožnost zaposlenih v veliki meri povezana z zdravjem delavcev, zato si je treba prizadevati za telesno dejavnost zaposlenih, zdrav način
življenja in zdravo prehrano. Ugotavljajo, da vse to hkrati postaja tudi pomemben sestavni del vodenja podjetja.
Pomembnost zdravega in varnega okolja na delovnem mestu je urejena v aktih mednarodnih organizacij kot tudi v aktih nacionalnega prava. Tako Evropska socialna listina (Uradni list RS, št. 24/1999) v prvem delu 3. člena pravi, da imajo vsi zaposleni pravico do varnih in zdravih delovnih pogojev.
V Ustavi (Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006) je v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami v 72. členu zapisano, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, s tem pa tudi do zdravega delovnega okolja.
Prehrana zaposlenih na delovnem mestu je na nacionalni ravni urejena z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/2002, 103/2007). V 43. členu ZDR-ja je določeno, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je delodajalec dolžan delavcem izplačati nadomestilo stroškov za prehrano med delom, kar je določeno v 130. členu ZDR-ja;
154. člen ZDR-ja pa pravi, da mora delodajalec zagotoviti delavcem obvezen čas odmora za prehrano. Delodajalec ima možnost, da delavcem zagotovi ustrezno prehrano (zdrav, po možnosti topel obrok) na delovnem mestu ali da delavcem to plača v obliki plačila stroškov za prehrano.
Namen diplomskega dela je predstaviti mednarodno in nacionalno pravno ureditev prehrane na delovnem mestu. Ravno tako je namen predstaviti vpliv zdrave prehrane na zaposlene v podjetjih na podlagi sekundarnih podatkov in literature. Namen je tudi preučiti, kako se z vprašanjem zdrave prehrane in urejenimi ter zdravimi prehrambenimi obroki soočajo delodajalci, in hkrati prikazati, na kakšne načine, če sploh, poskušajo delodajalci zaposlenim približati pomen zdrave prehrane in kako se s tem spopadajo.
Cilji diplomskega dela so ugotoviti pomen zdrave prehrane za zaposlene ter analizirati pravno ureditev zagotavljanja varnega delovnega okolja z vidika zdravega prehranjevanja na podlagi mednarodnih in nacionalnih pravnih virov.
V empiričnem delu diplomske naloge pa sta temeljna cilja predvsem preučiti prehrano zaposlenih na območju celjske regije v obdobju, ko se večina prebivalstva še vedno ne zaveda pomena zdrave prehrane za življenje, in ugotoviti, na kakšne načine, na podlagi pravnih in teoretičnih izhodišč, podjetja v celjski regiji izvajajo možnost prehranjevanja delavcev v praksi.
Uvod V diplomski nalogi sem teoretični del diplomskega dela osnovala na podlagi ustrezne literature in virov. Z metodo deskripcije sem opredelila teoretične ugotovitve vpliva prehrane na zaposlene. Pridobljene podatke sem analizirala, preučevala različne ugotovitve ter jih poskušala med seboj primerjati in povezovati. V empiričnem delu sem izvedla dvofazno raziskavo v podjetjih celjske regije, pri kateri sem se najprej osredotočila na analizo jedilnikov podjetij, nato pa na izvedbo intervjujev. Namen je bil ugotoviti, kako se s pomenom zdrave prehrane srečujejo v podjetjih.
Podjetja, katerih jedilnike sem analizirala, so bila izbrano naključno. Podatke sem preučevala na osnovi teorije o zdravi prehrani in zakonskih določilih. Tako pridobljena analiza in ugotovitve iz teoretičnega dela so predstavljaje osnovo za oblikovanje vprašanj ter izvedbo polstrukturiranih intervjujev, ki sem jih izvedla z vodji oziroma zaposlenimi, zadolženimi za prehrano v podjetjih, katera so predhodno predložila jedilnike in so se nanašali na prehrano v podjetju (npr. ali je zaposlenim omogočena možnost prehrane, v kolikšni meri in kakšna vrste prehrana, kako to vpliva na zaposlene, ali podjetja ponujajo možnost izobraževanja na področju zdrave prehrane in podobno). En intervju je bil opravljen tudi na Zavodu za zdravstveno varstvo (ZZV) Celje. Prvi del intervjuja je skladen s preostalimi intervjuji, kar pomeni, da so vprašanja enaka. V drugem delu sem se osredotočila na možnost pridobitve njihovega mnenja in podatkov o prehranjevanju zaposlenih na delovnem mestu nasploh v celjski regiji in posledicah ponudbe nezdrave prehrane.
Na osnovi pridobljenih podatkov sem ugotovila, ali podjetja nudijo prehrano zaposlenim v skladu z uveljavljenimi standardi, pripravila analizo obstoječe situacije na področju zdrave prehrane v izbranih podjetjih ter skupaj s teoretičnimi in pravnimi izhodišči oblikovala predloge za možne izboljšave.
Predpostavljam, da se bo v prihodnosti vedenje o zdravi prehrani in zdravem prehranjevanju izboljšalo, s tem pa tudi zdrav način življenja in posledično tudi boljša storilnost zaposlenih v podjetjih. Prav tako predpostavljam, da se bodo delodajalci množično začeli vedno bolj zavedati pomena zdravih zaposlenih in omogočali izbiro pripravljene zdrave prehrane v podjetju.
Vendar pa menim, da še vedno zelo veliko podjetij raje izbere možnost izplačila nadomestila stroškov za prehrano, saj so podjetja oziroma odgovorni še vedno premalo ozaveščeni o pomenu zdrave prehrane za zaposlene in posledično tudi za podjetje. Tista podjetja, ki zaposlenim ponudijo možnost izbire ponujene prehrane, hkrati ponudijo možnost izbire različnih vrst menijev. Verjamem, da urejeni prehrambeni obroki na delovnem mestu pozitivno vplivajo na delo zaposlenih v podjetju, to pa v celoti vpliva tudi na boljše delo v podjetju.
Predpostavljam, da so izobraževanja zaposlenih na temo zdrave prehrane oziroma pošiljanje odgovornih zaposlenih za prehrano na izobraževanja redka; morda v podjetjih, ki se že v osnovi srečujejo z zdravim načinom življenja, vendar verjamem, da se bo v prihodnosti odnos podjetij do zdrave prehrane zaposlenih bistveno spremenil v pozitivnem smislu.
Menim, da nekateri intervjuji ne bodo ponudili povsem resnične slike o stanju na področju prehrane in zdravja v podjetju ter o posledicah le-te za zaposlene.
Pri proučevanju ponujenih prehrambenih obrokov v podjetjih se bom omejila zgolj na podjetja v celjski regiji, pri raziskavi pa bom najverjetneje omejena tudi z dostopnostjo informacij v nekaterih podjetjih in dostopnostjo virov podatkov s tega področja, ker menim, da še ni veliko raziskanega na to temo.
2 POMEN PREHRANE ZA ZDRAVJE
Prehranjevanje je običajno in vsakdanjedejanje človeka, saj vsakdo občuti lakoto in željo po hrani. Načeloma je prehranjevanje tudi preprost proces, saj ljudje pojemo tisto, kar v danem trenutku imamo, torej kupimo ali dobimo. S prehranjevanjem se ljudje razvijamo tako fizično kot tudi psihično. Zdrava prehrana navadno omogoča človeku zdrav fizični razvoj, prav tako pa tudi razvoj možganov, s čimer se razvija naša psihična raven.
Zdrave navade, ki vključujejo tudi zdravo prehranjevanje, nam niso prirojene, ampak se jih naučimo že v otroštvu, te pa prenesemo v kasnejša življenjska obdobja. Le malo je ljudi, ki izbere pravilno prehrano, ki hkrati pomeni tudi zdrav življenjski slog. Vendar pa je izbira prehrane v veliki meri odvisna tudi od okolja, v katerem živimo. Za ljudi, ki živijo v nerazvitih deželah, to pomeni predvsem izredno nizek izbor prehrane (na primer razna plemena v puščavah). V nasprotju z njimi pa so ljudje v industrializiranih deželah, ki se srečujejo s preobilico neprimerne prehrane in posledično tudi z velikim številom bolezni, ki jih prinaša nezdrava prehrana, ter prekomerno debelostjo. Vsled tega se moramo ljudje naučiti izbirati pravilno prehrano.
Merljakova in Komanova (2008, 15) opisujeta, da se je védenje o človeku in njegovem zdravju skozi zgodovino zelo spreminjalo. V pradavnini je bil človek vsejed in je užival vse, kar je našel užitnega v naravi. Prehranjeval se je zlasti z majhnimi živalmi in rastlinami. Od živali se je človek razlikoval po tem, da je za pripravo jedi uporabljal ogenj. Eden najpomembnejših korakov v zgodovini prehranjevanja je bilo poljedelstvo, ki so ga uvedli z zbiranjem zrn različnih rastlin. Živinoreja se je razvila pozneje.
Pokorn (1996, 13–18) navaja, kako so že Egipčani menili, da veliko bolezni povzroči nepravilna prehrana, Indijci pa so ustvarili predpise, ki so zapisani v njihovih svetih knjigah – Vedah, s katerimi narekujejo zmernost pri uživanju določenih vrst hrane (mesa, mleka), nekatere pa celo prepovedujejo (alkohol). Grški misleci so naredili odločilne korake na poti do spoznanja, kakšnega pomena je prehrana za človekov razvoj. Pitagora1 se je ukvarjal z vprašanji dietetike2
1 Starogrški filozof, matematik in mistik, ki je živel v 6. in 5. stoletju pr. n. št.
2 Nauk o posebni in pravilni prehrani, zlasti za bolnike.
in zdrave prehrane. Zgodnji srednji vek je začel s slabimi prehrambenimi navadami, saj so takrat le malo upoštevali prehrano. Temelji zavedanja o pomenu zdrave prehrane so se začeli šele v visokem srednjem veku, ko je Arnaldus de Villanova, katerega Asimov (1978, 53–54) opisuje kot velikega španskega zdravnika, alkimista in astrologa, začel pisati o vrednosti živil in govoriti o primernosti različne prehrane za različne dele dneva ter tudi za različna življenjska obdobja.
Postopoma se je vedenje o prehrani in njeni pomembnosti za zdrav razvoj človeka širilo in izboljševalo, vse do danes, ko se ljudje že zavedamo, kakšne prednosti prinaša uživanje zdrave in zmerne prehrane za naš razvoj in delovanje.
2.1 Prehrana po svetu in v Sloveniji
Pokorn (1996, 19) pravi, da človek potrebuje za razvoj, delovanje in dobro počutje okrog 2400 kalorij na dan. V razvitih deželah, kamor spada tudi Slovenija, naj bi prehrana ljudi presegala te potrebe za skoraj polovico, medtem ko prebivalstvo v manj razvitem svetu dobi premalo hrane. Prav tako je možnost prehranjevanja ljudi v razvitem svetu izredno raznolika, a se te raznolikosti ne poslužuje veliko ljudi, saj po večini, še vedno prevladuje uživanje nezdrave prehrane. Pokorn (1996, 21–23) v nadaljevanju tudi razlaga, da v Sloveniji konstantno raste poraba mesa in mleka, ponovno pa se pojavlja rast porabe žit, kar je izrednega pomena za zdravje ljudi. Hkrati navaja, da se zmanjšuje poraba sladkorja, kar pripomore k zmanjšanju števila nekaterih bolezni (zlasti zobnih), vendar pa vidi problem v zmanjšani porabi zelenjave in sadja, saj ljudi zaradi tega dnevno ne zaužijejo dovolj vlaknin.
Pratt in Matthewsova (2004, 44–47) ugotavljata, da nas zahodnjaške prehranjevalne navade (razvile so se v Ameriki in prišle v Evropo), ki so se razvile v zadnjih petdesetih letih in so se jih posluževali tako naši starši kot mi, dobesedno ubijajo. Merljakova in Komanova (2008, 17–18) opisujeta ugotovitve znanstvenikov, da večina ljudi v razvitem svetu (kamor spada tudi Slovenija) ne uživa tistega, kar telo potrebuje za ohranitev zdravja. Poleg tega naj bi kar 70 odstotkov ljudi uživalo hrano, ki zdravju celo škoduje.
Torej lahko sklepamo, da so prehranjevalne navade slovenskega prebivalstva v večini še vedno slabe, saj zaužijemo preveč maščob in soljene prehrane, premalo pa sadja in zelenjave.
Zato je potrebno ljudi neprestano spodbujati k zdravemu načinu življenja, kar pa bo najbolje uspelo, če bodo tako država kot različne lokalne skupnosti, nevladne organizacije, strokovne javnosti in posamezniki medsebojno sodelovali in sprejemali ukrepe. Med drugim so bili sprejeti Zakon o omejevanju porabe alkohola (Uradni list RS, št. 15/03), Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 93/07) s ciljem prizadevanja za zdravo prebivalstvo.
Seveda je bilo v Sloveniji že nekaj narejenega za zdrav način življenja in zdravo prehrano prebivalstva. V Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–2013 (Uradni list RS, št. 72/2008) je zapisano, da je prednostno področje zdrav življenjski slog, kamor se šteje prehranska politika, zlasti s poudarkom na zdravi prehrani mladih in nasploh na stalnem ozaveščanju prebivalstva o zdravi prehrani in spodbujanju telesne aktivnosti.
Pomen prehrane za zdravje 2.2 Zdrava prehrana in zdravje
Zdravje je človekova največja vrednota, ki se je začnemo zavedati šele takrat, ko jo izgubimo.
Kakovost življenja, torej zdrav način prehranjevanja, dela in medsebojnih odnosov bi morala postati naša stalnica že od samega otroštva.
V Resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (ReNPPP; Uradni list RS, št. 39/2005) je zapisano, da zdravje omogoča in zagotavlja kakovostno življenje ter je hkrati temeljni vir razvoja vsake družbe. Za zdravje je v prvi vrsti odgovoren vsak posameznik, država pa je odgovorna, da v sodelovanju s stroko, ustvarja pogoje, v katerih lahko ljudje skrbijo za svoje zdravje in življenjski slog. Poleg tega država skrbi za zdravje prebivalstva tudi z oblikovanjem, sprejemanjem in izvajanjem politike, strategije in programov promocije zdravja, kot so npr. prehranska politika, alkoholna politika, politika za zmanjševanje kajenja, strategije za krepitev zdravja z gibanjem in športno rekreacijo.
Zdrava prehrana je tista, ki omogoča človeku zdrav razvoj, ga krepi. Galova (1995, 30) v svojem priročniku zdrave prehrane, nazorno opisuje, kaj vse je zdrava prehrana. Pravi, da je zdrava prehrana tista, ki je po izvoru in sestavi primerna za prehranjevanje ljudi. Meni, da mora biti zdrava prehrana harmonična (vsebovati mora vse, kar potrebuje telo za obstoj, obnovo, zdravje), polnovredna, ne sme biti predelana in ne sme vsebovati toksinov, antibiotikov ali zdravil. Kar pa je najbolj pomembno, ne sme škodovati zdravju oziroma povzročati bolezni.
Zdravo prehranjevanje se ponazarja z različnimi prehranskimi shemami. Merljakova in Komanova (2008, 58) pravita, da so bila osnovna izhodišča uravnotežene prehrane podana v prvi prehranski piramidi leta 1990. Prehranska piramida je prikaz izbora in količina živil, ki naj jo zaužijemo vsak dan (slika 1). Prikazuje pet glavnih prehranskih skupin, za zdravo rast in razvoj pa potrebujemo živila iz vseh skupin. Spodbuja uživanje raznovrstne prehrane. Na vrhu piramide se nahajajo živila z veliko maščobami in sladkorji (sladkarije), katerih zaužijemo najmanj. Sledijo beljakovinska živila (izdelki živalskega izvora, mleko, mlečni izdelki), katera telo zelo potrebuje, vendar v zmernih količinah. Zelenjava in sadje sta med pomembnejšimi živili za zdrav razvoj in delovanje. Najpomembnejša pa so škrobna živila (žita in izdelki iz žit). Teh moramo zaužiti največ dnevno.
Slika 1: Prehranska piramida Vir: Pokorn 1996.
Eden izmed nazornejših prehranskih shem je tudi prikaz s krogom, v katerem je še bolj nadrobno prikazana priporočljiva celodnevna količina zaužitih živil (slika 2). Največji delež kroga zavzemajo žita in izdelki iz žit (1), ki vsebujejo ogljikove hidrate in predstavljajo več kot četrtino zaužitih živil dnevno. Sledita zelenjava (2) in sadje (3), najbolje sveža, ki imata ogromno vitaminov in mineralnih snovi. Prav tako je izredno pomembna tekočina (4) – vir življenja, ki jo pridobimo z vodo, sokovi, čaji itd. in jo marsikatere prehranske sheme izpustijo. Peto mesto v prehranskem krogu zasedajo mleko in mlečni izdelki, ki nas oskrbujejo s kakovostnimi beljakovinami in kalcijem, tem pa sledi meso in mesni izdelki (6), pri katerih velja načelo manj je več (dva do trikrat na teden je dovolj). Zadnji, najmanjši delež kroga pa predstavljajo maščobe (7).
Slika 2: Prehranski krog Vir: Polunin 1999.
V Resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (ReNPPP; Uradni list RS, št. 39/2005) so začrtane smernice zdravega prehranjevanja. Poudarjeno je, da je za varno in zdravo prehranjevanje ter doseganje priporočenih vrednosti hranil in prehranskih ciljev
Pomen prehrane za zdravje pomemben pravilen izbor živil, način priprave obrokov ter navsezadnje tudi ritem prehranjevanja.
Smernice zdravega prehranjevanja po nacionalnem programu prehranske politike zajemajo:
− pravilen ritem prehranjevanja: zajtrk, kosilo, večerja in po možnosti dva manjša vmesna obroka;
− pravilen način uživanja hrane (počasi: 20–30 minut za glavne obroke, 10 minut za vmesne obroke);
− primerno porazdelitev dnevnega energijskega vnosa po obrokih: 25 % zajtrk, 15 % dopoldanska malica, 30 % kosilo, 10 % popoldanska malica in 20 % večerja;
− pravilno sestavo hrane glede na kritje dnevnih energijskih potreb v skladu s priporočili za vnos hranil in glede uživanja zdravju koristnejših živil (uživanje hrane z manj maščob in manj sladkorja, veliko prehranskih vlaknin, vitaminov in mineralnih snovi) in
− zdrav način priprave hrane (mehanska in toplotna obdelava, ki ohranja količino in kakovost zaščitnih snovi in čim manj uporablja dodatne maščobe, sladkorja in kuhinjske soli, na primer: kuhanje, dušenje, priprava hrane v konvekcijski pečici).
Način življenja današnjega človeka je izredno nezdrav. Pokorn (1996, 25) opisuje, da so številne študije pokazale, da je ogromno dejavnikov v našem življenju, ki povzročajo ali pospešujejo najrazličnejša kronična obolenja. Prehrana ima, poleg okolja in telesne aktivnosti, pri tem eno izmed najpomembnejših vlog. Najpomembnejše kronične nenalezljive bolezni ali tudi imenovane civilizacijske bolezni, ki jih povzroča nezdrav način življenja in v največji meri neustrezno prehranjevanje, so: bolezni srca in ožilja, bolezni kosti in gibal, povišan krvni tlak, sladkorne bolezni tipa 2,3
Govc Erženova (b. l.) pravi, da bolezni srca in ožilja predstavljajo, po celem svetu, enega izmed vodilnih vzrokov obolevnosti, prezgodnje invalidnosti in umrljivosti. V slovenskem prostoru predstavljajo srčno-žilne bolezni vodilni vzrok smrti pri umrlih, starejših od 65 let, kot pomemben vzrok smrti pa se pričnejo pojavljati že po 45. letu starosti. »Starostno standardizirana umrljivost zaradi srčno žilnih bolezni v zadnjem času sicer kaže trende upadanja, a je še vedno višja kot v državah Evropske unije,« ugotavlja Govc Erženova (b. l.).
Avtorica tudi poudarja, da na nastanek srčno žilnih obolenj vplivajo različni dejavniki, na katere lahko ima vsak posameznik velik vpliv, to pa so: nezdrava prehrana, prekomerna telesna teža in debelost, kajenje, tvegano uživanje alkoholnih pijač, pomanjkanje telesne
nekatere vrste rakastih obolenj, žolčni kamni, ledvični kamni, bolezni prebavil in nenazadnje tudi debelost.
3 Je najpogostejša oblika sladkorne bolezni in se pojavlja pri starejših odraslih osebah. Dejavniki tveganja za nastanek so debelost, zvišan krvni tlak in maščoba v krvi, premalo telesne aktivnosti, dednost.
aktivnosti. V nadaljevanju meni, da se obolevanje za rakom v Sloveniji povečuje, vendar se umrljivost za rakom zmanjšuje zaradi vse bolj zgodnjega odkrivanja in uspešnejšega zdravljenja. Najbolj razširjena sta pri moških rak prostate in pljučni rak, pri ženskah pa rak dojke. Pomemben dejavnik, ki vpliva na obolevnost in umrljivost za nekaterimi oblikami raka je prav tako zdrav življenjski slog (vsakodnevna telesna dejavnost, zdrava prehrana, vzdrževanje normalne telesne teže …), s katerim krepimo zdravje, telesno moč in odpornost.
Na ZZV Celje (2010a) menijo podobno, da sta debelost in prekomerna prehranjenost v Evropi že dosegli značilnosti epidemije, prav tako pa opozarjajo na podatke Svetovne zdravstvene organizacije, pri kateri pravijo, da sta debelost in prekomerna prehranjenost odgovorni za več kot milijon smrti vsako leto. Poleg tega poudarjajo, da je debelost povezana s preobilno in nezdravo prehrano ter nezadostno telesno aktivnostjo in je, poleg ostalega, pomemben dejavnik, za nastanek drugih kroničnih obolenj, kot so bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen tipa 2, rakava obolenja in podobno. Nezdrava prehrana in neustrezen življenjski slog lahko vplivata tudi na nastanek osteoporoze. Salobir (2005) razlaga, da dejavnike za nastanek osteoporoze razdelimo na tiste, na katere nimamo vpliva (spol, starost, dednost), in tiste, na katere lahko vplivamo (kajenje, prekomeren vnos alkohola, premalo telesne aktivnosti, prehrana), zato lahko, kakor tudi pri drugih kroničnih boleznih, tudi pri osteoporozi zelo veliko storimo sami – z zdravim načinom življenja.
Spreminjanje življenjskih navad (še posebno nepravilnega prehranjevanja, kajenja, uživanja alkohola, pomanjkanja telesnih aktivnosti in obvladovanja stresa), katerih bi se morali ljudje vedno bolj posluževati, bi v veliki meri izboljšalo njihovo zdravje, življenje in delovanje.
2.3 Prehrana in zaposleni
Prehrana zaposlenih je izrednega pomena, saj daje zaposlenim nov elan in poveča njihovo storilnost. V današnjem času predstavlja malica oziroma kosilo zaradi podaljševanja delavnika čez cel dan večini zaposlenih glavni dnevni obrok. Fajdiga, Turkova in Amonova z Inštituta za varovanje zdravja (v Pri prevelikem obroku pade delovna storilnost 2010) so pojasnili, da je redno in uravnoteženo prehranjevanje za delavce eden od ključnih dejavnikov zdravja in dobrega počutja ter pomeni boljšo delovno storilnost. Zato bi morala prehrana na delovnem mestu poleg zdravega obroka zagotavljati potrebno energijo in hranila, ki pa so različna, glede na delo, ki ga zaposleni opravljajo. Redna in zdrava prehrana zaposlenih pomeni načeloma dobro počutje in razpoloženje, posledično pa zdravje, telesno sposobnost in dobro storilnost. Neredna ali nezdrava prehrana pa lahko izzove slabo počutje in je lahko dejavnik tveganja za bolezni.
V Resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št.
39/2005) je predstavljena temeljna problematika v organizirani prehrani delavcev, in sicer:
Pomen prehrane za zdravje
− odsotnost prehranskih smernic, ki bi temeljile na sodobnih znanstvenih prehranskih dognanjih ob upoštevanju različnih skupin delavcev z različnimi energijskimi potrebami;
− neustrezne prehranjevalne navade odraslih prebivalcev Slovenije s poudarkom na skupinah z nižjo izobrazbo in aktivno zaposlenimi v starosti od 25 do 49 let;
− sodoben način življenja, ki vodi k spreminjanju delovnega časa čez cel dan;
− nepreglednost organiziranosti prehrane in načrtovanja obrokov za delavce v delovnih organizacijah;
− socialno-ekonomski problem;
− ni ustrezne organiziranosti prehrane na delovnih mestih;
− pomanjkanje zavedanja o pomenu uravnotežene prehrane med vodstvom slovenskih podjetij in
− slaba kakovost živil, ki se uporabljajo pri pripravi hrane za delavce (poceni sadje in zelenjava, ki ju dobavljajo prodajalci na debelo, in sta verjetno pridelana na intenziven način zunaj Slovenije – spodbujati želimo uporabo živil lokalnih dobaviteljev).
Iz predhodno predstavljene problematike lahko sklepamo, da bi bilo potrebno na področju zdrave prehrane zaposlenih v Sloveniji narediti še ogromno. Začeti pa na samem osveščanju podjetij in njihovih vodilnih, da je zdrava prehrana zaposlenih med drugim tudi ključ do uspeha podjetja.
2.3.1 Prehrana delavcev po skupinah
Količina in hranilnost prehrane zaposlenih mora biti primerna njihovemu delu, torej telesni in miselni aktivnosti. Pokorn (1996, 229) je prehrano zaposlenih delavcev razdelil na pet skupin.
Pozneje pa so Pokorn idr. (2008, 21) to razdelitev predstavili tudi s preglednico (preglednica 1).
1. skupina: Obsega dela v pretežno sedečem položaju in brez težjega ročnega dela. Delo ne zvišuje potreb po dodatni energiji, zato zaposleni ne bi smeli zaužiti dopoldanskega dopolnilnega4
2. skupina: Obsega dela v sedečem položaju, vendar z obremenitvijo mišic rok (lahko gre za srednjo ali veliko obremenitev). Zaradi tega so potrebe po energiji zaposlenih v tej skupini obroka hrane, saj vsak dodatek v obliki prehrane zvišuje telesno maso delavca in s tem poslabša njegovo zdravstveno stanje ter zmanjša delovno storilnost. Glede na to, da večina zaposlenih doma ne zajtrkuje, bi morali zaposlenim v tej skupini omogočiti zdrav in polnovreden zajtrk.
4 Fiziološki namen dopolnilnega obroka je nadomestiti porabo energije med delom in mora vsebovati zlasti hranilne snovi.
večje kot v prejšnji, to pa je tudi razlog, da naj bi tem zaposlenim pripadala dopolnilna malica v dopoldanskem času.
3. skupina: Sem sodijo vsa stoječa dela, pri katerih so obremenjene mišice rok. Potrebe po energiji v tej skupini zaposlenih še narastejo, zato naj bi bila dopoldanska malica še bolj hranilna kot v prejšnji skupini.
4. in 5. skupina: V teh dveh skupinah so zaposleni, pri katerih so zaradi moderne mehanizacije in avtomatizacije industrijskih procesov potrebe po energiji postale manjše, kot so bile včasih, vendar še vedno večje kot pri ostalih treh skupinah.
Če povzamem, mora biti obrok zaposlenih na težjih delovnih mestih (fizična dela) biološko bolj polnovreden, energijsko in hranilno pa nekoliko močnejši kot obrok tako imenovanih pisarniških delavcev, katerih obroki med delom morajo biti energijsko revnejši.
Kljub razvrstitvi zaposlenih delavcev v skupine glede na opravljanje dela, pa je pomembno vedeti, da morajo zaposleni zjutraj, najbolje pred začetkom dela, zaužiti obrok hrane, ki je bogat z ogljikovimi hidrati.
Preglednica 1: Stopnje delovnih mest s primeri
Vir: Pokorn idr. 2008, 21.
2.3.2 Prehrana delavcev glede na sezonskost
Prehrano zaposlenih glede na sezonskost so nazorno predstavili Maučec Zakotnikova idr.
(2008, 22–156) v Praktikumu jedilnikov zdravega prehranjevanja delavcev v delovnih organizacijah. Prehrana zaposlenih je v praktikumu razdeljena glede na štiri letne čase (pomladni jedilniki, poletni jedilniki, jesenski jedilniki in zimski jedilniki). Vsekakor pa je potrebno vedeti, da mora biti prehrana v poletnih mesecih količinsko manjša in energijsko
Stopnja Primeri
zelo lahko delo (1. skupina)
uradniki v državni upravi, kadrovski delavci, urarji, finomehaniki, psihologi, ekonomisti, pisatelji …
lahko delo (2. skupina)
administratorji, učitelji, duhovniki,
poslanci, laboratorijski delavci, menedžerji, inšpektorji, tehnologi, šivilje, vozniki, električarji
srednje težko delo (3. skupina)
geodeti, zdravniki, veterinarji, igralci, čistilci, orodjarji, gospodinje, natakarji, monterji …
težko delo (4. skupina)
vojaki, bolničarji, plesalci, zidarji, mizarji, kamnoseki, smetarji …
zelo težko delo (5. skupina)
gozdarji, rudarji …
Pomen prehrane za zdravje manj močna od zimske prehrane, saj telo pozimi potrebuje več energije za ohranitev stalne telesne temperature (zaradi nižjih temperaturnih stopinj).
Priprava pestrih zdravih pomladnih jedilnikov, zlasti v začetnih pomladnih mesecih, zna biti otežena, saj je takrat najmanj izbire sezonske zelenjave in sadja. V praktikumu priporočajo, da se pestrost doseže z zamrznjeno in vloženo zelenjavo, pa tudi suhimi stročnicami, suhim sadjem, sadnimi sokovi in regratom (kateri začne rasti že v prvih spomladanskih mesecih in vsebuje veliko železa).
V poletnih mesecih naj bi se zaposlenim ponudilo lažjo malico, s čim več raznovrstne zelenjave in sadja. Prehrana je lahko kuhana ali pečena na žaru, izogibati pa se je potrebno pečenju v maščobi in cvrtju. V poletnih mesecih je potrebna tudi pijača, saj potreba po vodi v tem letnem času naraste, zlasti pri zaposlenih, ki opravljajo fizična dela.
V jesenskih mesecih se zaposlenim prav tako lahko ponudi raznovrstna malica z veliko zelenjave in sadja. Treba je zagotoviti optimalen vnos hranil, saj se s tem zmanjšajo dejavniki za tveganje zdravja.
Tudi v zimskih mesecih je potrebno upoštevati pestrost jedilnikov in skladno kombiniranje živil. Zlasti pa je pomembna izbira živil, ki sestavljajo zdrave obroke, kateri so še kako pomembni za krepitev naravne odpornosti v zimskih mesecih. V praktikumu priporočajo tako rdeče, belo meso, kot tudi ribe in brezmesne dneve. Na dnevnem redu naj bodo škrobne priloge (krompir, riž, kaše …) kot tudi veliko zelenjave in sadja (lahko je sezonska ali iz ozimnice).
2.3.3 Kako načrtovati jedilnike delavcev
Jedilniki zaposlenih morajo biti pestri glede na izbiro živil, barvo, okus ter pripravo hrane.
Frankova in Peček iz Sodexa5
Načine in predloge za načrtovanje jedilnikov zaposlenih so v Smernicah zdravega prehranjevanja delavcev v delovnih organizacijah predstavili Pokorn idr. (2008, 20–32).
Avtorji opozarjajo, da je jedilnike potrebno načrtovani glede na delo, ki ga zaposleni opravljajo. Zaposleni, ki opravljajo lahka fizična dela, morajo imeti količinsko in energijsko manj bogat obrok kot zaposleni pri težjem fizičnem delu. Prav tako je potrebno upoštevati pestrost – torej da se dnevni jedilniki spreminjajo, ponudba raznovrstnih živil pa mora biti zadostna. V dnevnem jedilniku je potrebno upoštevati štiri osnovne skupine živil (mleko in (Novosti se uveljavljajo (pre)počasi 2010) sta pojasnila, da se smernice v pripravi prehrane spreminjajo ravno tako, kot se spreminja življenjski ritem vsakega zaposlenega. Se pa strinjata, da ljudje že vedno bolj pazijo, kaj in koliko pojedo.
5 Podjetje s prehranskimi obrati, ki nudi podjetjem možnost organizirane prehrane za zaposlene.
mlečne izdelke, žita in žitne izdelke, sadje ter zelenjavo, meso in mesne izdelke), s katerimi zaposleni delavci pridobijo zadostne količine beljakovin, škroba, ogljikovih hidratov, maščob in vitaminov ter mineralov. Pomembno je tudi, da se nasitnost obroka zagotovi na podlagi povečane energijske gostote hrane in ne s povečanjem njene količine. Malica – torej obrok na delovnem mestu, je lahko topla ali hladna, pomembno je predvsem to, da je bogata z ogljikovimi hidrati.
Zaposleni pa morajo sami poskrbeti, da zjutraj zaužijejo zajtrk, za katerega je najbolje, da vsebuje dovolj ogljikovih hidratov, da telo lahko začne normalno delovati.
Pri sami prehrani je izredno pomembna priprava obroka. Tako so najbolj zdravi obroki, ki vsebujejo presno (presna zelenjava in sadje) in kuhano hrano. Sledi jim pečena in na koncu ocvrta hrana, ki pa načeloma ni dobra za telo (vsebuje veliko maščob), hkrati pa negativno vpliva tudi na sam proces dela, saj ljudje po težki hrani ponavadi postanejo zaspani in lenobni.
Torej se je pri pripravi obrokov za zaposlene potrebno izogibati prevelikih količin maščobe.
Pokorn idr. (2008, 18) so enotni, da so eden izmed problemov pri prehranjevanju oziroma načrtovanju jedilnikov v podjetjih zaposleni, katerih bolezni so povezane z motnjami prebave in presnove, pomanjkanjem posameznih hranil ali jemanjem nekaterih zdravil. Ti načeloma niso deležni posebnih prilagoditev, se pa avtorji strinjajo, da je pa v takšnih primerih možno na podlagi mnenja lečečega zdravnika posvetovanje delavca s strokovnim osebjem, ki je odgovorno za pripravo in načrtovanje prehrane, da se poišče ustrezna rešitev, na primer jedilniki za ustrezno dieto.
Vsako podjetje, ki omogoča delavcem prehrano na delovnem mestu, bi moralo imeti usposobljenega strokovnjaka, ki bi prilagodil prehrano načinu dela v podjetju. Zato je od vsakega podjetja in delovnega procesa odvisno, kakšna prehrana bo ponujena zaposlenim.
Zaradi različnih načinov dela pri različnih profilih delavcev Pokorn idr. (2008, 34) priporočajo, da se v podjetjih uvede celodnevna ponudba prehrane, s katero bi se prilagajali delovnemu načinu, delovnemu času in nenazadnje tudi željam vsakega posameznika (npr.
prehranjevanje ob različnih delih dneva).
Pokorn idr. (2008, 37) opozarjajo, da lahko pri načrtovanju jedilnikov strokovnjaki ali zaposleni, ki so za to zadolženi, pogosto naletijo na problem, da ima najbrž vsak izmed delavcev svoje mnenje, kaj je dobra malica. Zaradi tega in predvsem zaradi vnosa različnih živil v telo je potrebno upoštevati načelo pestrosti glede na izbiro živil, barvo in okus hrane ter način priprave. Prav tako se Pokorn idr. (2008, 47–49) strinjajo, da je ena izmed možnosti tudi ta, da se na primer v podjetju izvede prehranska anketa, pri kateri zaposleni delavci povedo, katere jedi najraje jedo oziroma kaj bi si najbolj želeli jesti za malico. Z analizo se
Pomen prehrane za zdravje nato ugotovi, katere jedi so bolj ali manj zaželene. V primeru, da podjetje ponudi možnost več vrst malic, bi lahko bili na ta način zadovoljeni vsi okusi.
Načrtovalci jedilnikov morajo pri pripravi prehrane oziroma obrokov na delovnem mestu uporabiti vse vrste živil. Zaradi lažje sestave jedilnikov morajo poznati posamezne prehranske značilnosti živil. Pokorn idr. (2008, 40) razlagajo, da lahko jedilnike, v primeru da dobro poznamo sestavo uporabljenih živil, sestavljamo tudi s pomočjo računalniškega programa, pri katerem je večja verjetnost, da bodo obroki bolj zdravi, pestri in hranilno polnovredni.
Prehrana ima izjemno velik vpliv na storilnost delavcev. Delavci, ki uživajo bolj zdravo, hranilno in polnovredno prehrano, so sposobni delati bolje in dlje kot tisti, ki takšne prehrane ne uživajo. Dobro je vedeti, da se delovna storilnost in hkrati tudi motivacija za delo znižata po približno štirih urah dela, zato je takrat najboljši čas za obrok med delovnim časom – malico, vendar pa moramo biti pozorni, da obrok ni preobilen in ne zajema več kot trideset odstotkov celotnih dnevnih potreb po prehrani (izjema so delavci, ki delajo več kot osem ur), saj v tem primeru povzroči ravno nasprotni učinek – torej zmanjšanje storilnosti in motivacije.
Jakopičeva (S Slorestom imamo partnerski odnos 2010) je povedala, da so zaposleni, ki se na delovnem mestu prehranjujejo redno, načeloma bolj zdravi in zadovoljni. Vemo pa, da so zadovoljni zaposleni bistvo vsakega podjetja, zato bi bilo izrednega pomena, da bi delodajalci namenili več časa za promocijo zdravja in si prizadevali ohraniti delavčevo telesno in duševno zdravje pred škodljivimi vplivi okolja in delavce navajali na zdrav način življenja. S tem bi ohranili tudi delovno storilnost in zdravo zaposljivost.
2.4 Zdravstveni absentizem
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ1994) je absentizem definiran kot izostajanje (od dela), odsotnost. Živoderjeva (2004, 2) smatra to, kot široko definicijo pojma, znotraj katere v literaturi obstajajo številne ožje opredelitve absentizma, ki bolj natančno določajo vrsto odsotnosti z dela. Bolčina (2009, 48) opisuje absentizem kot pojav, s katerim se ukvarjajo vse družbe v Sloveniji in predstavlja resen družbeni, organizacijski in pravni problem, hkrati pa ima tudi občutne ekonomske posledice tako za delavce kot za delodajalce.
Avtor navaja, da gre pri absentizmu za čas, ko zaposleni določeni čas ne dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege družinskega člana.
Juvan Žorževa (2005, 5) razlaga, da pod pojmom absentizem razumemo izgubljene delovne dni oziroma čas, ko so zaposleni začasno nezmožni za delo zaradi obsežnega spektra dejavnikov, kot so: bolezni in poškodbe zaposlenega, nega družinskega člana, navade delavcev in podobno. Prav tako avtorica pravi, da je absentizem splet zdravstvenih, socialnih (organizacijska kultura podjetja, osebne vrednote) in motivacijskih dejavnikov (pomanjkanje motivacije zaposlenih).
Mikševa (2005, 6–7) ugotavlja, da absentizem na delovnem mestu pogosto nastaja zaradi bioloških dejavnikov (spol, starost, dednost), življenjskega sloga posameznika (nezdrave prehranjevalne navade, pomanjkanje aktivnosti in podobno) in neurejenih delovnih razmer (slabi odnosi med zaposlenimi, neurejeno delovno okolje).
Živoderjeva (2004, 28) razlaga, da na absentizem v veliki meri vplivajo značilnosti delovnega mesta in dela samega. Logično je mišljenje, da bo absentizem višji v primeru stresa na delovnem mestu, pomanjkanja nadzora nad lastnim delom, nezadovoljstva z delom ali delovnimi pogoji ipd.
Hkrati je dobro omeniti, da sta zadovoljstvo z življenjem in delom dejavnika, ki se v življenju ljudi tesno prepletata. Tako Živoderjeva (2004, 40) poudarja, da je težko biti uspešen in zadovoljen na delovnem mestu, če ostale pomembne stvari v življenju (zdravje) pešajo, zato trdi, da je pomemben dejavnik, ki vpliva na prisotnost zdravstvenega absentizma, gotovo tudi splošno zadovoljstvo z življenjem.
Vučković (2010, 10) trdi, da je zdravstveni absentizem v Sloveniji, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, relativno visok, da pa se v zadnjih letih tudi zmanjšuje. Delodajalci naj bi se čedalje bolj zavedali problema absentizma, številni med njimi pa že izvajajo različne ukrepe in aktivnosti za zmanjšanje le-tega.
Absentizma ne moremo preprečiti, lahko pa ga s pomočjo prizadevanj, tako podjetij – torej delodajalcev kot tudi zaposlenih, preprečujemo in zmanjšamo. Fakin (2010, 6) razlaga, da so najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na obvladovanje višine absentizma: ukrepi za varnost in zdravje pri delu, odgovornost delodajalcev za ustrezno, zdravju prijazno delovno okolje, večja motivacija delavcev, raven socialne varnosti, odnos zdravstvene službe do odsotnosti z delovnega mesta, ustrezna zakonodaja, ki ne bi dovoljevala posameznikom zlorabljanja pravic itd.
Vučković (2010, 10) opozarja na rezultate različnih študij, ki so pokazale, da se absentizem s starostjo povečuje, da so kadilci odsotni več kot nekadilci, da je več absentizma pri pomanjkanju telesne aktivnosti in zdrave prehrane, predvsem pa so manj odsotni ljudje, ki so s svojim delovnim mestom in delovnim okoljem zadovoljni. Prav tako je tukaj potrebno poudariti, kar je zapisano v Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–
2013, da ženska populacija bolj skrbi za zdravo prehrano in zdrav način življenja, zato je pri moški populaciji več čezmerno prehranjenih oseb. Na podlagi teh študij bi morali delodajalci organizirati različna predavanja, izobraževanja, delavnice na temo zdravja (zdrava prehrana, aktivnosti, gibanje, zdravo življenje itd.) ter razne popoldanske aktivnosti za zaposlene (izleti, športne aktivnosti, druženja).
Pomen prehrane za zdravje Delodajalci bi morali delavcem ponuditi zdrava in varna delovna okolja ter stremeti k dobrim medčloveškim odnosom, hkrati pa morda delavce nagraditi za redkejše in krajše izostajanje z delovnega mesta.
Zaradi vsega omenjenega lahko sklepam, da lahko prehrano zaposlenih povežemo tudi z zdravstvenim absentizmom. Zaposleni, ki se nezdravo in slabo prehranjujejo, imajo posledično večjo možnost obolenja in zbolijo za boleznimi, ki so povezane s prehrano. Torej je pri teh delavcih tudi večja možnost za odsotnost z delovnega mesta. Prav tako sta delovno okolje in delovna motivacija pozitivna faktorja, zaradi katerih delavci raje prihajajo na delovno mesto. K delovnemu okolju in delovni motivaciji pa lahko prištevamo tudi zdravo prehrano in izobraževanja ter delavnice na temo zdrave prehrane na delovnem mestu. Čas odmora oz. malice na delovnem mestu je hkrati tudi čas, ki ga delavci porabijo za medsebojna druženja in pogovore, to pa pripomore k boljšim medosebnim odnosom v podjetju.
Posledično lahko sklepam, da zdrava prehrana in dobri medosebni odnosi na delovnem mestu ohranjajo zdravje zaposlenih, kar pa je, med drugimi dejavniki, bistvenega pomena za nizko odsotnost z delovnega mesta.
3 PRAVNA UREDITEV ZAGOTAVLJANJA ZDRAVE PREHRANE NA DELOVNEM MESTU
Ker je zdrava prehrana tako pomembna za zdravje zaposlenih delavcev in posledično za boljše delo le-teh, je ureditev zagotavljanja prehrane zaposlenih na delovnem mestu tudi predmet pravnega urejanja. Zato v nadaljevanju navajam nekatere pomembne pravne vire, ki jih je potrebno, poleg strokovnih priporočil in mnenj zdravnikov, upoštevati v vsakdanji praksi. V nadaljevanju bom predstavila tiste pravne akte, ki se nanašajo na prehrano zaposlenih, to so akti mednarodnih organizacij (zlasti OZN, Svet Evrope in Evropske unije) in nacionalne pravne akte.
Organizacija združenih narodov in Mednarodna organizacija dela
Organizacija združenih narodov (OZN) je mednarodna organizacija, katere članice so skoraj vse države sveta. Ustanovljena je bila 26. oktobra 1945 v San Franciscu, Združene države Amerike. Slovenija je postala članica OZN 22. maja 1992 (Ministrstvo RS za zunanje zadeve 2010). »Organizacija združenih narodov je sprejela več aktov, ki določajo univerzalne civilizacijske in kulturne temelje pri vrednostnem in pravnem opredeljevanju položaja posameznikov na trgu dela,« razlaga Vodovnik (2003, 32).
Najpomembnejši akt OZN, ki je pomemben za diplomsko nalogo, je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list RS, št. 35/1992 in 9/1992), ki je bil sprejet leta 1966 in zavezuje države pogodbenice k zagotavljanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Pomemben člen, ki ureja zdravo prehrano na delovnem mestu, je 7. člen, v katerem je zapisano, da morajo države pogodbenice vsakomur priznavati pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, ki med drugim zagotavljajo tudi zdrave in varne delovne pogoje.
»Mednarodna organizacija dela (MOD) je specializirana agencija Organizacije združenih narodov,« pojasnjuje Vodovnik (2003, 32). Ustanovljena je bila leta 1919 in ima svoj sedež v Ženevi. Slovenija je bila v MOD sprejeta 29. maja 1992. Vodovnik (2003, 32) razlaga, da so v mednarodno organizacijo dela vključene države mednarodne skupnosti, ki so sprejele ustanovno listino ter se zavezale, da si bodo prizadevale za izboljšanje delovnih pogojev ter zavarovale pravni položaj zaposlenih. Njen glavni organ je generalna skupščina, ki je sestavljena po tripartitnem načelu, kar pomeni, da generalno skupščino iz vsake države sestavljajo predstavniki sindikatov, delodajalcev in vlade. Mednarodna organizacija dela na
Pravna ureditev zagotavljanja zdrave prehrane na delovnem mestu mednarodni ravni ureja delovna in socialna razmerja s sprejemanjem konvencij6 in priporočil.7
Konvencija o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju (Uradni list SFRJ, št. 7/1987) je ena izmed takih, ki so pomembne, saj je bila, kot razlaga Žirovnik (2002, 97) sprejeta z namenom, da bi države sprejele koherentno
8
Svet Evrope
nacionalno politiko o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju ter obveščanju in sodelovanju na vseh ravneh. Cilj te politike je preprečevanje nesreč pri delu in poklicnih bolezni, odpravljanje vzrokov za nevarnosti, ki izhajajo iz delovnega okolja, ter oblikovati, izvajati in občasno pregledovati skladnost državne politike na področju varnosti, zdravja zaposlenih pri delu (na dobro počutje zaposlenih, delovno storilnost in njihovo zdravstveno stanje vplivata tudi telesna aktivnost in zdrava prehrana) ter delovnega okolja.
Svet Evrope je mednarodna organizacija, ki si prizadeva za uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vseh področjih, vključno s področjem delovnih in socialnih razmerij.
»Sprejela je več mednarodnopravnih aktov, ki so pomemben vir delovnega prava in prava socialne varnosti,« pojasnjuje Vodovnik (2003, 33). Pomemben akt, ki ga je sprejel Svet Evrope je Evropska socialna listina (Uradni list RS, št. 7/99 in 24/1999-MP), v katerem je zapisano, da si morajo države pogodbenice prizadevati za učinkovito uresničevanje mnogih pravic in načel. Izpostavila bi člene, ki so pomembni za temo diplomskega dela. Prvi je 3.
člen I. dela, ki pravi, da imajo vsi delavci pravico do varnih in zdravih delovnih pogojev.
Drugi je 3. člen II. dela, v katerem je zapisano, da naj bi v posvetovanju z organizacijami spodbujale pospešen razvoj služb za zdravje pri delu, s poudarkom na preventivni in svetovalni vlogi za vse delavce. Prav tako pa je pomemben 11. člen II. dela, ki pravi, da naj bi organizacije v čim večji meri odstranile vzroke slabega zdravja zaposlenih ter zagotovile svetovalne in izobraževalne možnosti za izboljšanje zdravja in spodbujanje čuta osebne odgovornosti za zdravje. Iz tega lahko sklepamo, da morajo imeti zaposleni, poleg varnih tudi zdrave delovne pogoje, med katere lahko uvrščamo zdravo prehrano, od katere je odvisno tudi zdravje zaposlenih in njihova delovna storilnost. Poleg tega naj bi delodajalci spremljali vzroke za slabo zdravje zaposlenih, in če bi k temu pripomogla prehrana, le-to poskušali preprečevati s svetovanjem in izobraževanjem o zdravi prehrani.
6 Dogovor, sporazum, zlasti med državami. Urejajo delovna in socialna razmerja, ob sprejetju pa ne veljajo neposredno, ampak jih morajo države članice ratificirati oz. potrditi.
7 Pravni akti, s katerimi skupščina opozarja na določena vprašanja splošnega pomena in je namenjen organizacijam, organom. Dodani so h konvencijam in niso pravno obvezujoči.
8 Medsebojno povezano, odvisno.
Evropska unija
Evropska unija (EU) je regionalna mednarodna organizacija, ki temelji na političnem in gospodarskem partnerstvu. Vodovnik (2003, 33) trdi, da je pravna naslednica evropskih skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo, Evropska gospodarska skupnost ter Euroatom), ki so imele skupne organe, kateri so sprejemali raznovrstne pravne akte, pomembne tudi za področje delovnih in socialnih razmerij.
V Priporočilu komisije o pobudi za skupno načrtovanje raziskovalnih programov »Zdrava prehrana za zdravo življenje« (Uradni list EU, št. 250/2010) je predlagano spodbujanje držav članic, da razvijejo skupno vizijo o tem, kako lahko sodelovanje in usklajevanje na področju raziskav na ravni Unije prispevata k bolj učinkovitemu preprečevanju bolezni, povezanih s prehrano.
Na spletnem portalu Evropske komisije (2010) je zapisano, da sta zdravje in varnost pri delu trenutno eno izmed najbolj pomembnih področji socialne politike Evropske unije. Komisija Evropskih skupnosti (2007) je pripravila za izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu
»Strategijo Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu«, ki naj bi spodbujala varnost in zdravje pri delu v EU od leta 2007 do 2012 in s katero so želeli vplivati na Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij. Pomembna točka tega sporočila je 6.2, v kateri spodbujajo k bolj zdravemu in varnemu delovnemu okolju:
izboljšanju zdravja in pospeševanju ozaveščanja v podjetjih. V sporočilu je navedeno, da podjetja, ki preventivno vlagajo v zdravje zaposlenih, dosegajo boljše rezultate tudi na drugih področjih: zmanjšanje stroškov zaradi absentizma, zmanjšanje fluktuacije, večja motiviranost zaposlenih, izboljšanje kakovosti dela in izboljšanje celostne podobe podjetja. Tako naj bi podjetja spodbujala zaposlene, da si pridobijo zdrave življenjske navade (zdrava prehrana, telesna aktivnost …), s katerimi bi se izboljšalo njihovo splošno zdravstveno stanje.
Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2010a) je s projektom Promocija zdravja na delovnem mestu izboljšuje produktivnost in dobro počutje želela opozoriti, da imajo delodajalci pomembno vlogo pri spodbujanju zaposlenih, da sprejmejo zdrav življenjski slog, ki koristi tako zaposlenim (izboljša njihovo zdravje in splošno počutje) kot tudi delodajalcem (agencija pravi, da se z vsakim evrom, vloženim za Promocijo zdravja na delovnem mestu, prihrani 2,5 do 4,8 evra zaradi zmanjšanja stroškov, ki drugače nastanejo zaradi absentizma).
Promocija zdravja na delovnem mestu zajema skupno prizadevanje delodajalcev, zaposlenih in družbe za izboljšanje zdravja in dobrega počutja zaposlenih.
Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2010b) je ponudila še en podoben projekt Promocija zdravja na delovnem mestu za delavce, kamor spada izboljšanje delovnega okolja, ki med drugim pomeni tudi ponudbo zdrave prehrane v menzi, prav tako pa so v promociji
Pravna ureditev zagotavljanja zdrave prehrane na delovnem mestu ponujeni nasveti za prehranjevanje med delom, in sicer: hrana naj bo raznolika z veliko sadja in zelenjave, obroki naj bodo majhni, jesti je potrebno redno, potrebno je začeti takoj in postopoma spremeniti navade.
Pomembna je tudi Direktiva Sveta 93/43/ES o higieni živil (Uradni list EU št. L 175/1993), s katero so bila določena prva splošna pravila za higieno živil in postopki, ki se uporabljajo za potrditev, da se ta pravila upoštevajo. V direktivi je bilo navedeno med drugim, da je pripravo, obdelavo, predelavo, shranjevanje, transport in rokovanje s hrano potrebno izvajati na higieničen način. Torej je to zavezujoče tudi za vse pripravljavce prehrambenih obrokov v podjetjih. Eden glavnih namenov te direktive je bil postaviti standard za varnost živil za vso Evropo.
3.1 Pravna ureditev zagotavljanja prehrane na delovnem mestu v Sloveniji
Nacionalno pravo Slovenije je množica pravnih norm, ki jih določa država in veljajo znotraj le-te. Vendar pa morajo biti zakoni in drugi predpisi usklajeni s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Vodovnik 2003, 19). Prav tako kot v mednarodnem pravu je tudi na nacionalni ravni določena hierarhija pravnih aktov, pri kateri je Ustava na vrhu lestvice.
Ustava
Ustava je temeljni splošni pravni akt, s katerim država predpiše splošna načela in oblike politične ter družbene ureditve. Ustava RS je bila sprejeta 23. decembra 1991. Pomemben člen Ustave (Uradni list RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006), ki je bistven za diplomsko nalogo je 72. člen, v katerem se, v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, nalaga državi obveznost, da skrbi za zdravo življenjsko okolje. To pomeni, da ima vsakdo, v skladu z zakonom, pravico do zdravega življenjskega okolja, s tem pa tudi do zdravega delovnega okolja, h kateremu med drugim prištevamo tudi zdravo prehrano zaposlenih.
Zakon o delovnih razmerjih
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Z ZDR-jem (Uradni list RS, št. 42/2002, 103/2007) je na nacionalni ravni urejena prehrana delavcev na delovnem mestu. 43. členu ZDR-ja pravi, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je delodajalec dolžan delavcem izplačati nadomestilo stroškov za prehrano med delom, kar je določeno v 130. členu ZDR-ja, 154. člen ZDR-ja pa pravi, da mora delodajalec zagotoviti delavcem obvezen čas odmora za
prehrano. Delodajalec ima možnost, da delavcem malico plača v obliki plačila stroškov za prehrano ali jim zagotovi ustrezno prehrano (zdrav, po možnosti topel obrok) na delovnem mestu. Po ZDR-ju je urejena tudi prehrana nočnih delavcev. V 150. členu ZDR-ja je zapisano, da imajo zaposleni, ki delajo ponoči pravico do ustrezne prehrane med delom.
Glede ureditve prehrane na delovnem mestu obstaja tudi nekaj sodne prakse. V sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdb 613/2006 je jasno zapisano, da ZDR v zvezi s pravico do povračila stroškov za prehrano na delovnem mestu izrecno ne določa, da mora delodajalec povračilo teh stroškov vedno poravnati v denarni obliki. Po kolektivni pogodbi je lahko delodajalec praviloma dolžan zagotoviti zaposlenemu topli obrok med delom v ustrezni kalorični in količinski vrednosti. V primeru, da tega objektivno ne more zagotoviti, pa mora zaposlenim povrniti stroške prehrane v denarni obliki.
V sodbi Višjega in delovnega sodišča Pdb 358/2008 pa je zapisano, da če zaposleni potrebuje dietno prehrano, predpisano s strani lečečega zdravnika, in če mu delodajalec takšno prehrano na delovnem mestu lahko zagotovi, potem delodajalec zaposlenemu ni dolžan izplačati povračila stroškov za prehrano v denarni obliki; če pa tega ne more zagotoviti, je dolžan to nadomestiti z izplačilom stroškov za prehrano ob mesečnem dohodku.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Uradni list RS, št. 56/1999, 64/2001) ureja pravice in dolžnosti delodajalcev ter delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. V 5. členu ZVZD-ja je zapisano, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter mora v ta namen izvajati preventivne ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, ki bodo vključeni na vseh organizacijskih ravneh. Iz tega lahko sklepamo, da mora delodajalec svojim zaposlenim med drugim omogočiti delovne pogoje, ki ne bodo ogrožali zdravja zaposlenih oziroma zdravega delovnega okolja, k čemur prištevamo tudi zdravo prehrano na delovnem mestu. V podjetjih, v katerih zaposleni nimajo možnosti prehrane na delovnem mestu, pa lahko delodajalec izvaja preventivne ukrepe, to je ozavešča zaposlene o pomenu zdrave prehrane za njihovo zdravje in storilnost.
Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili
Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS, Uradni list RS, št. 52/00, 42/02 in 47/04 – ZdZPZ), ureja prehrano in varnost hrane.
Zakon določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati živila, aditivi za živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, da so zdravstveno ustrezni, ter ureja zdravstveni nadzor nad njihovo proizvodnjo in prometom z namenom, da se varuje zdravje ljudi. Zakon pa predstavlja tudi
Pravna ureditev zagotavljanja zdrave prehrane na delovnem mestu pravno podlago za oblikovanje in izvajanje nacionalne prehranske politike ter ustanovitev in delovanje le-te.
V samem zakonu je določeno, kakšna morajo biti živila, da so ustrezna za uporabo. Torej je to pomembno tudi za delodajalce, saj jih ta zakon obvezuje, da delavcem ponudijo zdravstveno ustrezno in neoporečno prehrano. V 29. členu ZZUZIS-a je zapisano, da Vlada Republike Slovenije ustanovi Urad za prehrano Vlade Republike Slovenije, ki med drugim spremlja tudi prehranske navade prebivalcev in usmerja prebivalce k zdravim prehranskim navadam.
Resolucija o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu ter Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010
Resolucija o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu – ReNPVZD (Uradni list RS, št. 126/2003) sicer ni pravni akt, ampak je bila sprejeta na podlagi ZVZD-ja (Uradni list, št.
56/1999 in 64/2001-ZVZD-A) in upošteva smernice in priporočila, ki jih določajo mednarodni pravni akti, zlasti Konvencija MOD o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju (Uradni list SFRJ, št 7/1987). V resoluciji je zapisan sodoben koncept varnosti in zdravja pri delu, ki se nanaša na samo varnost, ohranitev zdravja zaposlenih, na zadovoljstvo pri delu in tudi na dejavnosti za izboljšanje zdravja (zdrava prehrana, rekreacija in ostale telesne aktivnosti, učenje zdravega načina življenja pri delu in v prostem času). V resoluciji je povedano, da je zdravje delavcev tesno povezano z delazmožnostjo zaposlenih, zato zdrava prehrana, zdrav način življenja in telesna aktivnost postajajo pomemben sestavni del vodenja podjetja. Omenjena resolucija posveča posebno pozornost obveščanju, vzgoji in ozaveščenosti tako delavcev kot delodajalcev in vseh vpletenih v politiko zdravja in varnosti pri delu. Prav tako je ugotovljeno, da je prisoten problem pomanjkanja podzakonskih aktov, ki bi omogočali bolj natančno opredelitev organizirane prehrane delavcev ter hkrati lažji nadzor nad izvajanjem smernic.
Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št.
39/2005) je za diplomo pomembna, ker vključuje tudi strategijo z naslovom Promocija zdravega prehranjevanja v zvezi z delom in izboljšanje organizirane prehrane delavcev, katere ključni cilj je zagotovitev redne in zdrave prehrane delavcev na delovnem mestu.
3.2 Sklep pravne ureditve
Menim, da je pravna ureditev prehrane zaposlenih na delovnem mestu pomanjkljivo urejena.
Določen je osnovni okvir, ki ga morajo delodajalci upoštevati. Iz tega vidika so zaposleni na nek način zaščiteni, saj imajo pravico do prehrane na delovnem mestu ali izplačila stroškov za prehrano ob mesečni plači. Malico si nato sami prinesejo na delovno mesto ali pa gredo v času odmora v menzo ali restavracijo. Se pa delodajalci še vedno sami odločajo, katero
možnost bodo izbrali. Menim, da bi morali imeti vsi zaposleni možnost zdrave prehrane na delovnem mestu. S tem bi najverjetneje ljudje, ki se sedaj ne poslužujejo zdrave prehrane in bi le-to imeli na delovnem mestu, v svoj način življenja, uvedli tudi to.
Obstaja veliko priporočil, napotkov, resolucij in podobnega o zdravi prehrani zaposlenih, ki pa za delodajalce niso obvezujoča. Torej se delodajalci sami odločajo, če jih bodo upoštevali.
Bolj zavedni se jih verjetno že poslužujejo, saj vedo, da zdrava prehrana in zdrav način življenja pripomoreta k zdravju ljudi, s tem pa se poveča tudi njihova delovna storilnost.
4 RAZISKAVA O PREHRANI V PODJETJIH IN NJENEM POMENU ZA
ZAPOSLENE
V empiričnem delu diplomske naloge sem želela s pomočjo raziskave ugotoviti, ali zaposleni na delovnem mestu uživajo zdravo prehrano. Predvsem sem želela ugotoviti, ali podjetja oz.
delodajalci ponujajo zaposlenim zdrave obroke malice, ali se zavedajo pomena zdrave prehrane za zaposlene ter kaj podjetja oz. delodajalci naredijo za zdravje zaposlenih in na ozaveščanju zaposlenih o zdravem načinu življenja in zdravem prehranjevanju.
4.1 Metodologija raziskave
V empiričnem delu sem izvedla dvofazno raziskavo v različnih podjetjih celjske regije.
Podjetja so bila izbrana naključno, s tem da sem v raziskavo vključila različno velika podjetja iz različnih dejavnosti. Najprej sem na podlagi priporočenega dnevnega števila zaužitih enot in načrtovanja jedilnikov, ki so ga opisali Pokorn idr. (2008, 17), preučila in analizirala jedilnike v različnih podjetjih, katere sem pridobila v mesecu marcu 2010.
Pridobljena analiza in ugotovitve so bile osnova za oblikovanje intervjuja, ki je bil metoda pridobivanja primarnih podatkov. Namen intervjujev je bil ugotoviti kakšne možnosti glede prehrane na delovnem mestu nudijo delodajalci svojim zaposlenim ter ugotoviti ali se delodajalci in zaposleni zavedajo pomena zdrave prehrane in kaj delodajalci naredijo za zdravje zaposlenih in njihovo ozaveščanje o zdravem načinu življenja.
Intervjuji so bili polstrukturirani, nekatera vprašanja so bila pripravljena vnaprej, nekatera pa so bila glede na predhodne odgovore sproti preoblikovana ter dodana. Intervjuvanci so bili strokovnjaki, osebe zadolžene za pripravo prehrane, ali osebe, ki so bile pripravljene odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, vendar se pri svojem delu tudi srečujejo s prehrano zaposlenih.
Vprašanja so bila oblikovana v pet sklopov. Prvi sklop vprašanj se je nanašal na osnovne podatke podjetja, katere sem želela pridobiti tudi zaradi končne analize jedilnikov, in je vseboval vprašanja o številu zaposlenih, izmenskem delu ter razvrstitvi dela zaposlenih v skupine po Pokornu (1996, 229). Drugi sklop se je nanašal na malico v podjetjih in je bil oblikovan z namenom ugotoviti, na kakšen način podjetja poskrbijo za malico zaposlenih in kako za zaposlene, ki imajo posebne potrebe pri prehranjevanju (na primer razne diete, vegetarijanci). Pri tretjem sklopu vprašanj sem se osredotočila na sam način in kriterije za izbor prehrane za pripravo malic v podjetju ter poizvedbo, kdo med zaposlenimi ima vodilno vlogo pri tem. Četrti sklop je poizvedoval o mnenjih podjetij o vlogi zdrave prehrane za zaposlene in ugotavljanje, kako podjetja skrbijo za zdravje zaposlenih. V zadnjem, petem sklopu vprašanj pa sem od podjetij želela pridobiti podatke o prisotnosti zdravstvenega
