UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
SANJA PETROVIĆ
Magični realizem v romanih Ferija Lainščka in Isabel Allende
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
2
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
SANJA PETROVIĆ
Magični realizem v romanih Ferija Lainščka in Isabel Allende
Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Tomislav Virk Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje
Primerjalna književnost in literarna teorija,
Španski jezik in književnost
Ljubljana, 2021
3 Povzetek
Magični realizem v romanih Ferija Lainščka in Isabel Allende
V diplomskem delu z naslovom Magični realizem v romanih Ferija Lainščka in Isabel Allende obravnavam pojem magični realizem in njegove prvine v romanu Hiša duhov čilske pisateljice ter romanu slovenskega pisatelja Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov.
V prvem delu diplomskega dela sem se teoretično seznanila s pojmom magični realizem, tako v svetovnem merilu kot tudi na Slovenskem in v Latinski Ameriki. Drugi del diplomskega dela pa zajema življenje in delo pisateljev ter analizo obeh romanov, kjer sem poskušala poiskati elemente magičnega realizma.
Ključne besede: magični realizem, slovenska književnost, čilska književnost, Feri Lainšček:
Ločil bom peno od valov, Isabel Allende: Hiša duhov
Abstract
Magic Realism in the Novels of Feri Lainšček and Isabel Allende
My thesis Magic Realism in the Novels of Feri Lainšček and Isabel Allende deals with the concept of magic realism and its elements in the novel of the Chilean writer titled The House of the Spirits and in the Feri Lainšček's novel Ločil bom peno od valov.
The theoretical part of this diploma thesis consists of a presentation of the concept of magic realism on a global scale and in Slovenian and Latin American literature. The second part of the thesis covers the life and work of the writers and the analysis of the novels, where I tried to find elements of magic realism.
Key words: magic realism, Slovenian literature, Chilean literature, Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov, Isabel Allende: The House of the Spirits
4 KAZALO
1. UVOD ... 5
2. POSTMODERNIZEM IN MAGIČNI REALIZEM ... 6
2.1. POSTMODERNIZEM ... 6
2.2. LATINSKOAMERIŠKI POSTMODERNIZEM ... 8
2.3. MAGIČNI REALIZEM ... 10
2.4. TEORIJA A. B. CHANADY ... 13
2.5. POSTMODERNIZEM IN MAGIČNI REALIZEM NA SLOVENSKEM ... 15
2.5.1. POSTMODERNIZEM ... 15
2.5.2. MAGIČNI REALIZEM ... 16
3. FERI LAINŠČEK: LOČIL BOM PENO OD VALOV ... 18
3.1. ŽIVLJENJE IN DELO AVTORJA ... 18
3.2. ZGODBA... 18
3.3. ELEMENTI MAGIČNEGA REALIZMA V ROMANU ... 20
4. ISABEL ALLENDE: HIŠA DUHOV ... 22
4.1. ŽIVLJENJE IN DELO AVTORICE ... 22
4.2. ZGODBA... 23
4.3. ELEMENTI MAGIČNEGA REALIZMA V ROMANU ... 24
5. ZAKLJUČEK ... 27
6. VIRI IN LITERATURA ... 28
5 1. UVOD
Magični realizem in postmodernizem – pojma, ki sta predmet raziskav mnogih literarnih teoretikov, vendar ti glede samega opredeljevanja obeh še zmeraj niso enotni. Prav tako je problematično tudi uvrščanje posameznih avtorjev bodisi v magični realizem bodisi v postmodernizem. Čeprav do danes ni bila opravljena študija, ki bi poskušala odgovoriti na enigmo, v kakšnem medsebojnem odnosu sta si oba pojma, pa lahko z gotovostjo trdimo, da med njima obstaja neka vez.
Kot je razvidno že iz naslova mojega diplomskega dela Magični realizem v romanu Isabel Allende in Ferija Lainščka, je osrednja tema magični realizem, ki je po mnenju nekaterih omejen le na Latinsko Ameriko. Zanimalo me je, kako se magični realizem odraža v delih latinskoameriških pisateljev, specifično pri pisateljici čilskega porekla, Isabell Allende.
Čeprav v omenjenem načinu pisanja izstopa predvsem moški del populacije, dandanes Allendejeva velja za eno izmed najbolj prepoznavnih pisateljic južnoameriškega magičnega realizma. Prav tako sem se spraševala, kakšen je status magičnega realizma v slovenski književnosti. Nekateri slovenski pisatelji se namreč sami opredeljujejo za magične realiste, med njimi tudi Feri Lainšček. Da bi to ugotovila sem se najprej teoretično seznanila s pojmoma postmodernizem in magični realizem ter z njuno zgodovino in razvojem, nato pa s primeri ponazorila elemente magičnega realizma v romanih obeh pisateljev, Hiša duhov in Ločil bom peno od valov.
Kar zadeva metodologije diplomskega dela, sem teoretične pojme opredelila ob pomoči deskriptivne in komparativne metode, nato sem uporabila metodo analize, primerjave in sinteze obeh romanov. V teoretičnem delu diplomskega dela, kjer sem podajala nekatere značilnosti postmodernizma in magičnega realizma, sem se opirala zlasti na Virkovo delo Strah pred naivnostjo in Kosov Postmodernizem. Pri zgodovinskem pojmovanju magičnega realizma in njegovem razvoju sem se zgledovala po A. B. Chanady, ki v Magical Realism and the Fantastic. Resolved Versus Unresolved Antinomy poda njegovo definicijo in ga opredeli na podlagi vzporednic s fantastičnim.
6
2. POSTMODERNIZEM IN MAGIČNI REALIZEM
Dela Allendejeve so označena za magično realistična, prav tako pa se tudi sam Lainšček uvršča med pisce magičnega realizma, zato bom v nadaljevanju predstavila nekaj pomembnih razprav, ki zadevajo opredelitev in pojav magičnega realizma. Ko beseda nanese na magični realizem, se ne moremo izogniti omembi postmodernizma. Čeprav so mnenja literarnih teoretikov različna glede njunega razmerja, pa med njima vseeno »obstaja nevidna vez, ki je hkrati osnova za številne razprave o postmodernističnem romanu« (Kalenić Ramšak 2008: 7).
Prav zaradi tega se bom najprej osredotočila in pojasnila prvine postmodernizma in nato še magičnega realizma.
2.1. POSTMODERNIZEM
Postmodernizem je literarnozgodovinska smer druge polovice prejšnjega stoletja. Sam izraz se je kot raba za literarno smer pojavil dokaj zgodaj, še preden so izšla dela, ki jih danes označujemo za postmodernistična. Pojem prvič zasledimo pri Federicu de Onísu, španskem literarnem zgodovinarju, ki pojem uporablja drugače, kot ga poznamo danes. Uporablja ga za pojmovanje obdobja španske književnosti med letoma 1905 in 1914.
Kar zadeva začetek in konec postmodernizma, teoretiki nimajo enotnega mnenja. Nekateri zagovarjajo, da je smer že dosegla svoj vrhunec, drugi pa menijo, da njen vrhunec šele prihaja. Kar pa je zagotovo, je, da se je postmodernizem razvil v 60. letih prejšnjega stoletja v ZDA in nato postopoma v 70. in 80. letih tudi na evropskih tleh.
Problematična je tudi sama definicija postmodernizma in njegovih značilnosti. Kljub številnim poskusom raziskovalcev definiranja pojma še dandanes nimamo enotne definicije.
Po Kosovem prepričanju se problematika postmodernizma kaže v tem, da se ta pojem uporablja tudi v drugih vedah, kot so denimo sociologija, filozofija in kulturna zgodovina, ampak seveda z drugačnim pomenom, kot je uporabljen v literaturi.
Literarni zgodovinarji postmodernizem delijo na zgodnjega in poznega. Zgodnji postmodernizem naj bi se pojavil med letoma 1960 in 1980 in je besedilen, avtoreferencialen, metafikcijski, medtem ko se pozni postmodernizem, imenovan tudi politični modernizem, pojavlja od leta 1980 naprej. »Fokkema v ta pozni postmodernizem šteje feministično
7
literaturo, historiografsko prozo, postkolonialno literaturo, avtobiografsko prozo in prozo o kulturni identiteti« (Virk 2000: 168).
Na Slovenskem se s problematiko postmodernizma ukvarjata Janko Kos in Tomo Virk. Kos v Postmodernizmu razlikuje med postmodernizmom, označi ga za literarno-umetnostno smer, in postmoderno dobo, ki je širše kulturno obdobje. Kos loči tudi med pojmoma modernizem in postmodernizem. Že samo ime postmodernizem oz. njegova predpona post-, nakazujeta, da gre za nadaljevanje modernizma, po drugi strani pa tudi za nasprotovanje. Kakor je značilno za modernizem, tako se tudi v postmodernizmu srečamo z metafizičnim nihilizmom, rahljanjem mej med resničnostjo in fikcijo, vse je le navidezno. Še več, v postmodernizmu gre še za večji nihilizem, saj ta dvomi o »resničnosti neposredne izkušnje, njegovo gotovost v prezenci« (Virk 2000: 39).
Kos v svojem delu Postmodernizem predstavi štiri metode preučevanja postmodernizma, to so: duhovnozgodovinska in filozofskotipološka, družbenozgodovinska in sociološka, empiričnoanalitična in literarnozgodovinska. Prvi dve metodi postmodernizem razlagata iz širšega pojma postmoderne, medtem ko se drugi dve metodi nagibata k znanstvenoraziskovalnemu pristopu, analizirata, opazujeta in primerjata dotično delo. Vse zgoraj naštete metode preučujejo drugačne poglede literarnih del in se med seboj nadgrajujejo. Pri prvi metodi, torej duhovnozgodovinski in filozofskotipološki, naj omenim literarnega teoretika Briana McHala, ki razlaga postmodernizem na podoben način kot Kos.
Tudi on ga preučuje tako, da ga postavi nasproti modernizmu.
Tako kot je problematičen status postmodernizma, sta tudi zapletena uvrščanje posameznih avtorjev v to obdobje ter določitev njegovega začetnika. Za nekatere je to Jorge Luis Borges, Kos v njem vidi predhodnika postmodernizma, Lodge in Fokkema ga označita za postmodernista, spet tretji pa ga imajo za dernier cri, kar v francoščini pomeni najnovejša senzacija, takšno oznako mu dodeli John Barth v Literaturi izpolnjenosti. Čeprav Kos za Borgesa pravi, da je prvi predhodnik postmodernizma, to ne pomeni, da lahko celotno njegovo generacijo, torej generacijo 1900, uvrščamo v postmodernizem. Prva generacija, ki ji lahko to pripišemo, je generacija 1920, v katero spada tudi Calvino, za najbolj postmodernistično pa velja generacija 1930, katere predstavniki so Márquez, Fuentes, Barth, Coover in drugi. Vrh ustvarjanja ta generacija doseže med letoma 1960 in 1970, kar ustreza začetku postmodernizma, kakor sem omenila tudi v tretjem odstavku podnaslova.
8
2.2. LATINSKOAMERIŠKI POSTMODERNIZEM
Kar zadeva latinskoameriški postmodernizem, ta še zmeraj ostaja zapleten, saj literarni zgodovinarji med seboj niso enotni. Prav tako je problematičen status latinskoameriškega postmodernističnega romana, ker so mnenja preučevalcev glede njegove periodizacije različna, za kar obstajajo trije razlogi. Prvi je, da v Latinski Ameriki ni prisotna postindustrijska družba, ki naj bi bila nujna za pojav postmodernizma. Naslednji razlog je, da raziskovalci še niso do konca preučili magičnega realizma, ki ga številni povezujejo s pojmom postmodernizem, pri tem pa ne podajo natančne razlage, v kakšnem razmerju sta si ta dva pojma. Tretji in s tem zadnji razlog pa je neenotnost in protislovnost periodizacije latinskoameriške književnosti. To neenotnost latinskoameriške periodizacije prikazuje razprava Geerta Lernouta Postmodernist Fiction in Canada, kjer v bistvu preučuje kanadski postmodernizem z vzporednicami latinskoameriškega postmodernizma. Sprašuje se, kako je mogoče, da se je v latinskoameriški književnosti razvil postmodernizem, ne da bi se pred tem uveljavil modernizem. Lernout pride do zaključka, da to, kar v svetovnem merilu označujejo za postmodernizem, v Latinski Ameriki poimenujejo magični realizem in ga poimenuje za obliko latinskoameriškega postmodernizma. Številni literarni teoretiki se s to trditvijo ne strinjajo. Virk zagovarja dejstvo, da veliko značilnosti modernizma lahko zasledimo v romanih Márqueza, Fuentesa in Vargasa Llosa, predstavnikih magičnega realizma, zato modernizma ne moremo kar tako izključiti iz latinskoameriške književnosti. Podobno meni tudi Kos, saj pravi, da v delih magičnih realistov lahko opazimo vpliv evropskega in ameriškega modernizma.
Ker latinskoameriška književnost ni enotna evropski, literarna veda podaja drugačen razmah latinskoameriškega romana. 20. stoletje se začne z vrhom modernizma z Joséjem Martíjem na čelu, potem do druge svetovne vojne pride do prevlade angažiranega in domačijskega romana, nato, kot nasprotje temu v 40. letih sledi urbani roman in skupaj z njim »nova proza«, vrh katere zajema skupina latinskoameriških pisateljev v 60. in 70. letih, imenovana
»boom« generacija. Latinskoameriški boom se deli na štiri skupine:
1) avtorji, ki spadajo v generacijo »predboom«: gre za avtorje, ki so ustvarjali v 40. in 50.letih; vanjo spadajo J. L. Borges, H. A. Asturias, A. Carpentier, J. Rulfo…;
2) generacija »boom« z začetkom v 60. letih: njeni predstavniki so J. Cortázar, G. G.
Márquez, M. V. Llosa, C. Fuentes idr.;
9
3) druga generacija »boom«: začne delovati v 70. letih in vanjo uvrščamo M. Puiga, A.
B. Echeniqueja…;
4) generacija »postboom« oz. postmodernistična generacija: pojavi se v 80. letih, njeni predstavniki so S. Sarduy, R. Piglia, L. R. Sánchez …
Virk v Strahu pred naivnostjo povzema Higginsovo misel, da »nova proza«, »boom« in magični realizem delujejo »kot reakcija na poenostavljeni realizem regionalnega romana«
(Higgins v Virk 2000: 107). Stari pisci so se zavzemali bolj za družbene spremembe kakor za literaturo, medtem ko »novi prozaisti« izdelujejo umetniška oz. modernejša dela s poudarkom na fikciji, zato so njeni avtorji svetovljani, ki so izobraženi in bolj kulturni, njihova dela pa, kakor pravi Brian McHale, odsevajo ontološko negotovost in »problematizirajo racionalistično kulturno tradicijo modernističnih in postmodernističnih romanov« (Virk 2000:
107). Ravno zato literature »booma« ne moremo označiti v celoti kot samonanašalne, ker v svojih delih prikazujejo tako družbeni kot kulturni svet svojega okolja.
Glavna problematika »nove proze« oz. povojnega latinskoameriškega romana je njegova periodizacija, saj se ta od raziskovalca do raziskovalca razlikuje. Kos za magične realiste šteje Carpentierja, Rulfa, Cortázarja, Fuentesa in Márqueza ter ugotovi, da gre pri njih »za postrealizem, ki se prepleta z modernističnimi in postmodernističnimi vplivi, včasih pa lahko prehaja tudi proti postmodernizmu« (Virk 2000: 108). Do podobnega zaključka pride tudi Higgins.
Feiwel Kupferberg v Drugem postmodernizmu razpravlja o nadrealizmu, postmodernizmu in magičnem realizmu, ne da bi pri tem pojasnil, v kakšnem razmerju so si navedeni pojmi. Za postmodernista označi J. L. Borgesa, Octavia Paza, Márqueza in Isabel Allende pa uvršča v magični realizem.
Ramón de la Campa se ukvarja z vprašanjem latinskoameriškega »booma« v 60. in 70. letih oz. njegove umestitve v zgodnji postmodernizem ali visoki modernizem. Za postmoderniste označi Borgesa, Puiga, Vargas Lloso in Márqueza, pri slednjem celo dodaja, da je njegovo delo Sto let samote, ki velja za osrednje delo magičnega realizma, mogoče brati na dva načina, realistično in metafikcijsko. Do takega zaključka ga privede obravnava latinskoameriške književnosti z vidika postkolonializma, saj naj »ontološka negotovost ne bi bila posledica postindustrijske družbe, ampak kolonialne preteklosti oz. postkolonialnega stanja« (Virk 2000: 109).
10
Nekoliko drugače kot drugi literarni teoretiki pa o postmodernizmu razpravlja Raymond Leslie Williams v knjigi The Postmodern Novel in Latin America. Politics, Culture, and the Crisis of Truth. Ugotovi, da je družba Latinske Amerike tako predmoderna, moderna kot tudi postmoderna, enako velja tudi za latinskoameriški roman, ki je v vseh obdobjih politično obarvan. Za Borgesa in Cortázarja pravi, da sta začetnika postmodernizma in da vplivata na avtorje postmodernističnih romanov v 60. in 70. letih, torej na Infanteja, Sáncheza in Puiga.
Avtorje latinskoameriškega »booma«, Márqueza, Fuentesa in Lloso, pa določi za moderniste.
Vrh modernizma doseže Márquez s svojim romanom Sto let samote. Tisti edini avtorji, ki jih lahko uvrstimo v latinskoameriški postmodernizem, pa so zanj širšemu svetu manj znani avtorji.
Poleg navedenih raziskovalcev postmodernizma obstajajo drugi, ki imajo zasluge za dojemanje postmodernizma, kot ga poznamo danes. Med odmevnejšimi so David Lodge, Linda Hutchon, Douwe Fokkema, Brian McHale, John Barth in Matei Calinescu. Tudi oni med seboj niso enotni. Na primer David Lodge za postmodernista označi enega samega latinskoameriškega pisca, to je J. L. Borges. V primerjavi z Lodgeom, Linda Hutchon med postmoderniste prišteva Márqueza, Fuentesa, Cortázarja, Carpentierja in Puiga. Podobno uvršča avtorje v postmodernizem tudi Fokkema, in sicer Cortázarja, Funetesa in Márqueza.
Slednjega v postmodernizem šteje tudi John Barth. Matei Calinescu podobno uvršča latinskoameriške pisce v postmodernizem, s to razliko, da doda še Infanteja in Manuela Puiga. Brian McHale za postmoderniste označi Fuentesa, Cortázarja, Márqueza, Carpentierja in Infanteja. Vsem tem raziskovalcem je skupno, da v postmodernizem prištevajo v veliki večini avtorje latinskoameriškega »booma«. Prav tako ne vidijo niti problematike niti ne poskušajo najti odgovorov, »ki jih postavlja vprašanje postmodernizma v latinskoameriški književnosti, ampak omenjene avtorje nereflektivno, nekako samoumevno umeščajo v postmodernizem« (Virk 2000: 114).
2.3. MAGIČNI REALIZEM
V 20. stoletju v književnosti Latinske Amerike nastopi magični realizem, ki obvelja za ključno smer postmodernističnega romana. Čeprav natančnih raziskav glede njunega medsebojnega vpliva še do danes ni, med njima brez dvoma obstaja neka nevidna vez. Za vrh magičnega realizma John Barth prišteva roman G. G. Márquza Sto let samote, a hkrati mnogi to delo označujejo tudi za postmodernistično. Edmund J. Smith za magični realizem pravi, da je eden od tipov postmodernističnega pisanja. Podobno teorijo postavi tudi Amaryll Beatrice
11
Chanady, vendar o tem nekoliko kasneje. Magični realizem kot del postmodernizma opredeljujeta tudi Douwe Fokkema in Theo D'haen. Nekoliko drugače pa magični realizem obravnava Janko Kos, zanj je magični realizem poleg metafikcije in novega romana ena izmed ključnih smeri postmodernizma. Velja dodati, da so zgoraj naštete teze le domnevne ter da status postmodernizma in magičnega realizma in odnos drug do drugega ostajata še vedno zavita v temo. Razlogov za to je več, eden izmed njih je, da sta vprašljiva sama periodizacija latinskoameriškega romana in uvrstitev magičnega realizma v celoti ali deloma v postmodernizem. Drugič pa težava zadeva nenatančne analize samega pojma magični realizem.
Po Kosovem prepričanju v magični realizem prištevamo avtorje, kot so Alejo Carpentier, Juan Rulfo, Julio Cortázar, G. G. Márquez, Mario Vargas Llosa in drugi, torej avtorje, ki spadajo v latinskoameriško generacijo »boom«. Sprva je kot magični realist oz. kot njegov utemeljitelj bil označen J. L. Borges, vendar je taka uvrstitev, kot pravi Kos, sporna. Kot takega ga opredeli Chanadyjeva in poleg njega v magični realizem uvršča še druge avtorje:
Ernesta Sabata, Miguela Ángela Asturiasa, Isabel Allende in Silvino Ocampo.
Kos in Chanadyjeva pa se ne razlikujeta le v uvrstitvi določenih avtorjev v magični realizem, ampak tudi v njegovem pojmovanju. Kos magični realizem opredeli kot smer, skupaj z modernizmom in postmodernizmom »je eden od postrealizmov, ki obstajajo v literaturi 20.
stoletja« (Kos 1995: 87), kar jim omogoča, da drug na drugega vplivajo. Kos tudi zagovarja dejstvo, da je pojav magičnega realizma mogoč le v Latinski Ameriki. V primerjavi s Kosom pa Chanadyjeva magičnega realizma ne obravnava kot periodizacijski pojem, ampak ga dojema, kot način pisanja. Postavi ga v nasprotje pojmu fantastično in zagovarja prepričanje, da magični realizem ni omejen le na države Latinske Amerike, ampak tudi širše. O tem priča to, da se pojem pojavlja v kanadski in evropski književnosti.
Drugače kot Kos in Chanadyjeva pa magični realizem dojema Gayatri C. Spivak, in sicer v povezavi s sodobnimi postkolonialističnimi teorijami. Zanjo je pojav magičnega realizma mogoč le v državah tretjega sveta in predstavlja etnično edinstvenost. Pri Spivakovi je v ospredju to, kako opazen je magični realizem v razvitih zahodnih državah in ne sam pojem.
To se kaže v tem, da prvi svet še vedno stremi k podobi tretjega sveta, ki se ga ne more otepsti in kolonizirati. S tega vidika je magični realizem razumljen kot eksotičen in ga je mogoče hkrati hvaliti ter obravnavati kot obrobje. Zato Spivakova zagovarja mnenje, da se je magičnorealistični »boom« pojavil s pomočjo ZDA, saj v Latinski Ameriki vidijo tretji svet.
12
Spivakova torej meni, da se magični realizem uveljavlja pri vseh avtorjih tretjega sveta, ne omeji ga samo na Latinsko Ameriko.
Zgodovinsko pojmovanje magičnega realizma najdemo pri razpravah D. Janika, A. B.
Chanady in J. D. Saldivarja, ki predstavi štiri razvojne faze v magičnem realizmu.
1. razvojni zamah: se zgodi leta 1925, v obdobju avantgard v Evropi z uvedbo pojma magični realizem nemškega umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika Franza Koha v slikarstvu, kot »način reakcije na resničnost in slikovito predstavljanje skrivnosti« (Chanady v Virk 2000: 121). Oblikoval je tudi tabelo, ki je sicer mišljena za likovno umetnost, ampak si z njo lahko pomagamo tudi v književnosti, saj ponazori nasprotja med realizmom in magičnim realizmom.
REALIZEM MAGIČNI REALIZEM
zgodovina mit, legenda
mimetičen fantastičen, reduktiven
familiarizacija defamiliarizacija, potujitev
empirizem, logika misticizem, magija
pripoved metapripoved
obvezni konec odprti konec
naturalizem romantika
racionalizacija, vzrok in učinek imaginacija, indeterminacija
»Saldivar v zvezi s tem prvim razvojnim zamahom omenja še Bretona, ki je v tem času razglasil čuudežno (le merveilleux) za estetski koncept in del vsakodnevnega življenja« ( Saldívar v Virk, 2000: 121).
2. razvojni zamah: se pojavi proti koncu 40. let, ko iz Evrope v Ameriko Arturo Uslar Pietri in Alejo Carpentier vpeljeta pojma magični realizem in čudežni realizem, ki velja za prvo obliko latinskoameriškega magičnega realizma. Z omenjenima pojmoma sta označevala
»kulturne oblike staroselcev na območju Latinske Amerike« (Virk 2000: 122).
3. razvojni razmah: datira v leto 1955 z objavo eseja Ángela Floresa Magični realizem v latinskoameriški prozi, v katerem uvede magični realizem v literarno vedo, ne da bi se navezoval na Carpentierjev pojem čudežni realizem. Dieter Janik pa se s tem ne strinja, meni, da je tisti, ki je utemeljil magični realizem in ga uvedel v literarno vedo, Luis Leal s spisom
13
Magični realizem v latinskoameriški literaturi, v katerem magični realizem omejuje zgolj na območje Latinske Amerike, pripisuje pa ga tudi pisateljema Juanu Rulfu in Juliu Cortázarju.
Pri pojmovanju magičnega realizma izhaja iz teorije Tzvetana Todorova in pravi, da »pri magičnem realizmu ni šoka oziroma tako imenovanega omahovanja, značilnega za fantastiko, kjer sta realni in fantastični svet jasno ločena, ampak gre za razširjeni pojem resničnosti«
(Janik v Virk 2000: 123).
Tretji razvojni razmah je pomemben, ker so takrat nastale ključne raziskave o samem pojmu magičnega realizma, poleg tega pa v tem obdobju izide največje število romanov magičnega realizma, v katerih so avtorji »uporabljali koncept magičnega realizma kot smeri, ki sooča evropski pojem racionalnosti z magično realnostjo (latinskoameriškega) mita, s posebnim poudarkom prav na magičnosti in mitološkosti (latinskoameriške) realnosti in njene zgodovine« (Virk 2000: 124).
4. razvojni razmah: vanj Saldivar uvršča avtorje, ki so pisali po latinskoameriškemu
»boomu« in ne izvirajo iz Latinske Ameriko, mednje uvršča Tonni Morrison, Artura Islasa in Maxine Hong Kingston.
2.4. TEORIJA A. B. CHANADY
Kot že omenjeno A. B. Chanady magičnega realizma ne obravnava, kot periodizacijski pojem, ampak ga dojema kot literarni način. Zato se tudi svojega raziskovanja magičnega realizma loti s primerjavo fantastike, katere teorijo je razvil Tzvetan Todorov v svojem delu Uvod v fantastično književnost. Teoretičarka za vsak pojem oz. kakor ona pojmuje, literarni način, določi po tri kriterije, ki jih med seboj primerja.
1. kriterij je navzočnost naravnega in nadnaravnega. Pri magičnem realizmu implicitni avtor razlikuje med naravnim in nadnaravnim ter opisuje realnost, o kateri dvomi. Podobno je tudi pri fantastiki, poglavitna razlika pa je v tem, kako je nadnaravno predstavljeno. To je prikazano neproblematično in samega bralca ne zmede, zato ne pričakuje razlage nadnaravnega. Oba svetova, torej naravni in nadnaravni, sta na isti ravni, ne izključujeta drug drugega, temveč sta oba sama zase utemeljena.
2. kriterij je razrešitev logične antinomije, ki je značilnost fantastike, pri magičnem realizmu pa je odsotna. Bralec in implicitni avtor prepoznata logična koda, ki sta si nasproti in razveljavita svoje mnenje, kaj je v imaginarnem svetu označeno kot racionalno in kaj kot iracionalno. Svojo tezo Chanadyjeva ilustrira s primerom Remediosinega vnebovzetja v
14
romanu Sto let samote. Tako osebe kot tudi bralci se temu dogodku ne čudijo, saj je ta predstavljen kot nekaj povsem vsakdanjega.
3. kriterij je avtorjev molk. Magični realizem sprejema realen oz. naraven svet enako, četudi je svet v romanih magičnih realistov povsem drugačen. Avtorski molk v magičnem realizmu ni sprejet kot element nadnaravnega, nasprotno, sprejet je kot element resničnosti. Avtor nikoli ne poda racionalne razlage za nadnaravno, kot pri fantastiki.
Podobne zaključke do katerih je prišla Chanadyjeva, je mogoče zaslediti tudi pri drugih raziskovalcih. Njihova os raziskovanja se ne vrti okoli samega pojma magični realizem, ampak so osredotočeni na dela magičnih realistov, predvsem na delo Sto let samote, ki velja za osrednje delo magičnega realizma. Če omenim le nekatere: Linda Hutcheon, tako kot tudi Chanadyjeva, zasledi zlitje dveh svetov, naravnega in nadnaravnega. Kot primer poda pripovedovalca v Márquezovem romanu Sto let samote. In sicer so zgodovinski dogodki, ki so se dejansko zgodili, v pripovedi predstavljeni » kot da bi se prvič zgodili v njegovem fiktivnem svetu, kjer se fantastične stvari pojavljajo logično« (Hutcheon v Virk 2000: 128).
Patricia Waugh opaža, da v sodobnih romanih pride do prehoda iz realizma v fantastiko, pri tem pa avtorji del ne podajo niti metajezikovnega komentarja niti racionalne pojasnitve, ki bi omogočila lažji preskok iz realizma v fantastiko. Podobno kot Chanadyjeva in Waughova, a vseeno drugače, pripovedno posebnost Márquezovega romana raziskuje Brian McHale.
Čeprav njegova raziskava ni osredotočena na magični realizem, je vseeno vredna omembe, saj odprava antinomije med dvema svetovoma, ki smo jo zasledili pri Chanadyjevi, »ustreza njegovi izenačitvi različnih ontoloških ravni« (Virk 2000: 129). Tisto, kar je za Chanadyjevo pomemben element magičnega realizma, McHale označuje za osrednjo značilnost postmodernizma.
Leta 1955 Angel Flores izda članek in od takrat naprej je termin magični realizem vključen v literarno vedo. Pojem se je začel uporabljati za latinskoameriške pisce, ki so v svoja dela vključevali specifične teme in so uporabljali posebne tehnike. Skupno vsem je, da so povezovali tako naravno kot tudi nadnaravno, tako kot je v svojem raziskovanju predstavila teoretičarka A. B. Chanady. Čeprav se njeno pojmovanje magičnega realizma ne navezuje na mitološke in verovanjske teme arhaičnih ljudstev, se pri njej naravno in nadnaravno pojavljata kot posledica, da je naravno del indijanske mentalitete. Za razliko od Chanadyjeve, ki meni, da je magični realizem nemogoče povezovati z mitološkimi temami predkolumbovskih ljudstev, pa Virk in Kos zagovarjata drugačno tezo. Temeljna osnova
15
magičnega realizma je namreč prav to, obuditev »predkolumbovske kulture prvotnih indijanskih ljudstev, njihovega mitičnega, magičnega in arhaičnega sveta« (Kos 1995: 98).
Virk poda tri načine, s katerimi je to mogoče doseči: tematizacija mita, mitološka časovnost in alternativna zgodovina.
2.5. POSTMODERNIZEM IN MAGIČNI REALIZEM NA SLOVENSKEM 2.5.1. POSTMODERNIZEM
S problematiko postmodernizma, s katero smo se srečali v Latinski Ameriki, se spoprijemamo tudi na Slovenskem. Tudi na naših tleh se je porajalo vprašanje, ali je možen pojav postmodernizma v družbi, ki je industrijsko nekoliko manj razvita. Dandanes vemo, da ni tako, in z gotovostjo lahko trdimo, da postmodernizem ni omejen le na ZDA in zahodno Evropo, ampak tudi širše, na slovenska tla, vendar se ta kaže v drugačni podobi.
Slovenska literarna veda se je s postmodernizmom, v primerjavi z ZDA, srečala dokaj pozno.
Sprva se je v začetku 80. let o postmodernizmu govorilo v poeziji, šele v sredini 80. let pa so se s prvimi teoretičnimi razpravami oblikovali zametki o postmodernističnosti proznih del, še posebej v slovenski »mladi prozi«. Prvi, ki je začel s periodizacijo postmodernizma v slovenski književnosti, je bil Janko Kos, ki je za začetnika okronal Vladimirja Bartola, ki spada v isto generacijo kot Borges. Kos pravi, da je začetke postmodernizma mogoče opaziti že v delih pisateljev, ki jih uvrščamo v generacijo 1950, v katero prištevamo Rupla, Jančarja, Gradišnika in Dolenca. V osrednjo generacijo postmodernizma pa postavi generacijo 1960, torej pisce mlade slovenske proze. Kos poudarja, da »kot velja za nekatere druge literature, je tudi pri slovenskem postmodernizmu osnovni problem, določiti jasno mejo med modernizmom, neosimbolizmom, postrealizmom, eksistencializmom in samim postmodernizmom« (Virk 2000: 194).
Literarna zvrst, v kateri se je postmodernizem na Slovenskem najbolj opazno izoblikoval, je kratka proza, kar je nekoliko drugače kot na latinskoameriških tleh in v preostali Evropi, kjer je prevladoval roman. Gradišnikova postmodernistična metafikcijska zbirka Mistifikcije, v kateri je viden vpliv Borgesa, in ameriške metafikcije velja za osrednje delo slovenskega postmodernizma v kratki prozi. Gradišnik v omenjenem delu uporablja temeljne značilnosti postmodernizma, kot so »mise en abyma, pripovedovalski komentarji o avtorju, pisanju zgodb, oblikovanju fabule, imitacija in mešanje historičnih slogov ter znanstvenih žanrov, medbesedilnost …« (Virk 2000: 196). Gradišnikove Mistifikcije so imela vpliv na sočasne
16
slovenske postmodernistične pisce, ki so se zgledovali po ameriški metafikciji (Blatnik, Bratož, Šušulić).
2.5.2. MAGIČNI REALIZEM
Kar zadeva pojav magičnega realizma na slovenskih tleh in njegov odnosa do postmodernizma, ostaja ta problematika še vedno nerešljiva. Prvič, ker sama definicija magičnega realizma ni enotno dorečena niti ne, v kakšnem medsebojnem odnosu je magični realizem do postmodernizma. Drugo vprašanje in s tem težava, ki se pojavlja, je, ali je o magičnem realizmu v slovenski književnosti mogoče govoriti, kar je posledica »poskusa čim jasnejšega in natančnejšega razumevanja te literarne smeri« (Virk 2000: 202). Pri definiranju magičnega realizma se ni mogoče opirati le na formalne, ampak je treba zraven pripisati tudi vsebinske in sociološke značilnosti. Sociološka opredelitev magičnega realizma je pomembna zato, ker ga dojema predvsem kot literarni pojav znotraj meja Latinske Amerike in »kot značilen postkolonialistični pojav, ki ga je mogoče zaslediti le v navezavi na duhovno in družbenozgodovinsko problematiko bivših kolonij« (Virk 2000: 203). Brez vsebinske in duhovnozgodovinske določitve magičnega realizma bi vanj lahko bili uvrščeni tudi Italo Calvino, Franz Kafka in Mihail Bulgakov, ki se magičnemu realizmu približajo s formalnimi lastnostmi. Vsi zgoraj našteti razlogi pričajo proti temu, da bi o magičnem realizmu lahko govorili v slovenski literaturi, prav tako se Janko Kos v delu Postmodernizem ne ukvarja s problematiko magičnega realizma na Slovenskem, pa čeprav se pisatelji, kot so Feri Lainšček, Vlado Žabot in Marjan Lainšček sami oklicujejo za magične realiste. Poleg tega jih med magične realiste uvršča tudi sama literarna kritika, drugačno mnenja pa ima Alojzija Zupan Sosič. V svojem delu Robovi mreže, robovi jaza romane zgoraj naštetih pisateljev šteje med pokrajinsko fantastiko. Čeprav je v romanih mogoče zaslediti nekatere podobnosti magičnega realizma, denimo obnavljanje mita in ciklični čas, pa ne moremo mimo temeljnih značilnosti fantastike in »jo zaradi navezanosti na posebne pokrajinske izvore lahko imenujemo le pokrajinska fantastika« (Zupan Sosič 2006: 71). Sosičeva meni, da so zgoraj našteti avtorji v svojih delih poudarili obrobno območje Slovenije, torej Istro, Prekmurje in Prlekijo, ravno v času 90. let, ko se je oblikovala in krepila narodna identiteta. Trojica je med drugim v svoje romane vključevala pravljice, vraže in ljudska verovanja, pa tudi »miselno ozadje arhaične pripovednosti, sprožilko različnih magičnih učinkov« (Zupan Sosič 2006:
85), kar je literarne kritike zavedlo, da so njihove romane označili za magično realistične. Če
17
primerjamo fantastiko, magični realizem in postmodernistično fantastiko medbesedilnosti in metafikcije, lahko fantastiko v romanih Lainščka, Žabota in Tomšiča »opredelimo kot vzporednost dveh konfliktnih pripovednih svetov, verjetnega in nenavadnega/čudežnega«
(Zupan Sosič 2006: 85). Kajti, le malokrat protagonisti dojemajo fantastičnost kot nekaj vsakdanjega, če pa že jo, pa takrat drugi glavni liki, pripovedovalec ali implicitni avtor, čudežnosti ne sprejmejo kot del vsakdanjika. Sosičeva za zaključek poudarja, da tako vsebinske kot tudi sociološke značilnosti samega magičnega realizma ne dovoljujejo oznake magični realizem za romane Lainščka, Žabota in Tomšiča, ampak ta dela spadajo v tako imenovano pokrajinsko fantastiko.
18
3. FERI LAINŠČEK: LOČIL BOM PENO OD VALOV 3.1. ŽIVLJENJE IN DELO AVTORJA
Feri Lainšček, rojen 5. oktobra 1959 v Dolencih na Goričkem, je slovenski širši javnosti poznan predvsem kot pisatelj. Piše tako za odrasle kot tudi za otroke in mladostnike, ukvarja pa se tudi s poezijo, pisanjem scenarijev in dram. Po končani murskosoboški gimnaziji se je vpisal na študij novinarstva na sedanji Fakulteti za družbene vede. V študijskih letih si je kruh služil na Radiu Ljubljana, kjer je sodeloval na dnevnoinformativen uredništvu, obenem pa je pisal pesmi in svoj prvi roman Peronarji. Napisal ga je pri rosnih 22 letih, roman pa je po fragmentih izhajal v reviji Teleks.
Od leta 1983 naprej ima status samozaposlenega v kulturi, je pa tudi solastnik podjetja Podjetje Franc-Franc, ki sta ga leta 1992 ustanovila s Francijem Justom. Poleg založništva, se podjetje ukvarja tudi z organizacijo vsakoletnega srečanja slovenskih mladih pisateljev Oko besede, kjer se podeljuje nagrada za najboljše mladinsko literarno delo, imenovana večernica.
Za svoje delo je doslej prejel kar nekaj nagrad, med drugim Kajuhovo nagrado za roman Reza, nagrado kresnik za romana Namesto koga roža cveti in Muriša, bil pa je med nagrajenci Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, prejel je tudi večernico za zbirko pravljic Mislice. Letošnje leto pa je nagrajenec najvišjega priznanja, kar jih je mogoče prejeti na področju umetnosti, to je Prešernova nagrada za življenjsko delo. Njegov zadnji roman je izšel preteklo leto z naslovom Kurji pastir.
Nekateri njegovi romani, na primer Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk itd., so dobili filmske upodobitve, za nekatere od njih je napisal tudi scenarij.
Petelinji zajtrk velja za najbolj gledan domači celovečerec.
Številna njegova dela so prevedena v mnoge evropske jezike: v angleški, nemški, hrvaški, češki, madžarski, španski, katalonski jezik, pravljice pa tudi v jezik slovenskih zamejcev na Madžarskem.
3.2. ZGODBA
19
Ločil bom peno od valov je v prvi vrsti ljubezenski roman, ukvarja pa se tudi z zgodovinsko in socialno tematiko. Zgrajen je iz treh novel, uvoda in zaključka oziroma sklepnega pojasnila Juliana Spranskega, sina glavnih junakov, Elice Sreš in Ivana Spranskega. Čeprav je roman dovolj zaokrožen za samostojno branje, gre za prvi del Lainščkove trilogije, ki mu sledita še romana Muriša in Strah za metulje.
Dogajanje romana je postavljeno v čas konca prve svetovne vojne v Prekmurju. Elica Sreš je 23-letno mlado kmečko dekle, ki živi skupaj z mamo. Po smrti grofične Teodore Zichy se na dan njenega pogreba udeleži sprevoda devic, oblečenih v belo, kakor je bila takrat navada.
Čeprav se Elica sprva ni želela udeležiti omenjenega sprevoda, so jo na koncu o tem prepričale sanje. Sanjalo se ji je, da je neka ženska pod njeno tepko postavila ženski čevelj.
Na sprevodu devic se je vanjo zagledal 12 let starejši Ivan Spransky, vodni nadzornik, s katerim se je Elica čez čas zbližala in na koncu tudi poročila kljub govoricam, ki so krožile, da je Ivan že poročen ter da je zapustil ženo.
Po poroki se je Elica skupaj z Ivanom preselila v veliko hišo v Soboti, kjer ju je pričakala služkinja Rosa. Elica se je počasi privajala na novo okolje, saj se je sedaj morala iz kmečkega dekleta preleviti v malomeščansko gospo. Čez čas se jima je rodil sin Julian, Elica pa je vedno bolj spoznavala, kakšen je v resnici njen mož. Ivan je postajal vedno bolj gospodovalen, sčasoma je Elica opazila, da sta si nasprotujoča. Elica je preprosta, ljubezen in svoboda ji pomenita vse. Nasprotno pa je Ivan povzpetnik, ki mu največ pomenita denar in ugled. Čez čas se je potrdilo tudi, da so bile tiste govorice o Ivanu, še iz časa pred poroko, še kako resnične.
Ob Eličinem obisku matere ji ta omeni, da jo je nekega dne obiskala ženska, ki je trdila, da je Ivanova žena, ki jo je po enem letu zakona zapustil, ker mu ni mogla roditi otrok. Kot dokaz resnice pa s seboj že devet let nosi poročne čevlje in išče svojega moža. Elica sprevidi, da so se njene sanje uresničile in postale kruta resničnost. Ko ob vrnitvi domov Ivanu omeni, kar ji je mati zaupala, to seveda ostro zanika, vendar vseeno da stražiti hišo in s tem da Elici misliti, da je vse resnično. Še bolj pa to potrdi smrt nesrečne Ivanove žene čez nekaj dni.
Elica vedno manj verjame Ivanu in počasi začenja postavljati mejo med njima. Dokončno pa jo postavi po dogodku v soboški kavarni. Gitin mož, pianist Simon Lenhardt, je bil po zaslugi Gitinega očeta, ker se ta ni strinjal z njuno poroko, vpoklican v vojsko, kar je pomenilo gotovo smrt. Zato je v gostilni pripravil zadnji koncert, na katerega je bil vsakdo povabljen.
Čeprav za gospe to ni bil primeren kraj, je Elica vseeno vstopila v kavarno, da bi bila v
20
podporo svoji prijateljici Giti. Ko je Ivan izvedel, kje je Elica, je nemudoma odšel ponjo ter jo nasilno odvlekel domov. Takrat je Elica dokončno zarisala navidezno mejo med sabo in Ivanom in je le doumela, kakšen je v resnici. Vrh tega pa je bil, ko ji je Ivan zaradi tega dogodka s kavarno postavil osebnega stražarja Andija. Sprva ga Elica ni kaj preveč marala, nato pa sta se postopoma začela zbliževati, skupaj sta hodila jezdit in se kopat v Muro. Andi je Elico privlačil, saj je bil Ivanovo čisto nasprotje, bil je preprost, tako kot ona, ter znal ji je prisluhniti. Čez čas je hišna pomočnica Rosa odkrila, da imata gospodarica in stražar razmerje, in ju zatožila Ivanu, ta pa je dal Andija pretepsti skoraj do smrti. Ko si je Andi opomogel, je Elici, po oskrbniku hleva Jenotu, poslal sporočilo, naj skupaj pobegneta. Jenö jo je opozoril, da se bo dana priložnost zgodila samo enkrat ,in to bo vedela po geslu: »Ločil bom peno od valov.« To se je zgodilo na nedeljsko mašo, ko je do nje pristopila gospa s posušenim rožmarinom in geslom.
Na koncu v pričevanju Juliana Spranskga spoznamo, da so na obrežju Mure našli bele damske čevlje in belo kobilo Elice. Kljub mnogim namigom, kaj točno se je zgodilo z Elico, ostaja konec odprt.
3.3. ELEMENTI MAGIČNEGA REALIZMA V ROMANU
V romanu Ločil bom peno od valov je bistveno manj elementov magičnega realizma oziroma so ti manj izraziti kakor v romanu Isabel Allende Hiša duhov ali v katerem drugem romanu Ferija Lainščka, denimo v Namesto koga roža cveti. Tudi v Lainščkovem romanu se pojavlja jasnovidnost, ki pripada mazački Neni Uj. V času, ko se Elica z Ivanom mudi v Murski Soboti, kamor jo je ta odpeljal, da bi krojač vzel njene mere za obleko, da bi naredil iz nje gospo, se stara Srešovka odpravi k Neni Uj, da bi poizvedela, kakšne namene ima Ivan.
Mazačka Eličini mami zaupa, da si Ivan želi otroka. Ko Elica prispe nazaj iz Murske Sobote, jo mati napoti k Neni Uj. Stara mazačka s prstom poskusi Eličin urin in ji pove, da je že noseča. Da bi svojo trditev potrdila, potopi v kozarec kamen, za katerega pravi, da »nihče tu daleč daleč naokoli nima ničesar pametnejšega« (Lainšček 2010: 81). Čez čas se na kamnu pojavijo pege, kar potrdi domnevo Nene Uj. Prav tako je nenavadna sama velikost Nene Uj, Elici je namreč segala le do pasu, tudi ob rojstvu je bila velika le za dlan.
Drugi sklop nenavadnih dogodkov so Eličine sanje, na podlagi katerih si premisli in se odloči, da se bo vseeno udeležila sprevoda devic na pogrebu grofične Teodore Zichy. Elici se je sanjalo, da je neka ženska ponoči pod njeno tepko nastavila svilen ženski čevelj s
21
pozlačeno zaponko. Naslednje jutro, ko so mimoidoči zagledali čevelj, postavljen pod njenim oknom, so začeli trkati po njenem oknu in praskati po zidovih, ter jo naposled pripeljali na dvorišče. Med množico ljudi pa je bila tudi lastnica čevlja, ki je dejala, da blodi po dekliških oknih in išče par. Elica v sanjah prepozna, da gre za čevelj grofice Zichy, ki ga je nosila, ko jo je prvič srečala. Kasneje beremo, da se Eličine sanje delno tudi uresničijo, ko je Elica že poročena z Ivanom, se namreč materi na dvorišču prikaže ženska, ki s seboj že nosi poročne čevlje in išče moža, ki jo je pred devetimi leti zapustil, ker mu ni mogla roditi otrok. Ta mož je bil Ivan. Tu se srečamo s precej nenavadnim dogodkom, saj sanje, ki jih je imela mlada Elica že vnaprej napovedujejo njeno prihodnost, ki se dejansko dogodi.
Še en tak nenavaden dogodek se zgodi na sprevodu devic v čast grofične Teodore Zichy, in sicer, dekle, ki je hodilo ob njej, je opravilo malo potrebo kar med sprevodom. Nihče namreč ne opravi svojih bioloških potreb med gručo ljudi, še posebej pa ne ob takem častitljivem dogodku, kot je pogreb grofice Teodore.
22 4. ISABEL ALLENDE: HIŠA DUHOV 4.1. ŽIVLJENJE IN DELO AVTORICE
Pisateljica Isabel Allende se je rodila 2. avgusta 1942 v Limi, v Peruju. Je čilskega rodu, a je v Peruju preživljala svoje zgodnje otroštvo, zaradi službe očeta, ki je opravljal delo diplomata na čilski ambasadi v Peruju. Ko je imela Isabel tri leta, sta se starša ločila in mati se je skupaj z Isabel in njenima dvema mlajšima bratoma vrnila v Čile. Pri 20 letih se je prvič poročila z Miguelom Fríasom, v zakonu sta se jima rodila dva otroka, Nicolas in že pokojna Paula.
Njen stric Salvador Allende je med letoma 1970 in 1973 predsedoval Čilu, vse do državnega udara Augusta Pinocheta, ki je naredil konec demokraciji in pa tudi življenju Isabelinega strica. Leta 1975 se je, potem ko se je borila proti takratni vladi in njenim žrtvam, odločila zaradi varnosti z družino zapustiti Čile in se preseliti v Venezuelo, kjer je nadaljevala delo novinarke. Kot novinarka je delala pri dnevniku El Nacional, hkrati pa je tudi poučevala na srednji šoli do leta 1982, ko je izšel njen prvi roman, Hiša duhov, ki je 1993 dobil tudi filmsko upodobitev. Roman je nastal na podlagi pisma, ki ga je napisala svojemu umirajočemu dedku. Po uspehu prvega romana, je opustila poučevanje in se predala pisateljskemu poklicu. Dve leti po izidu prvega romana, je napisala še drugi roman O ljubezni in sencah, ki je prav tako postal uspešnica. Oba romana tematsko zajemata Pinochetovo diktaturo, doživeto na podlagi avtoričinih lastnih izkušenj. Uspešnice so se nato nizale druga za drugo: Eva Luna (1987), El plan infinito (1991), Paula (1994) Hči sreče (1998), če omenimo le nekatere. Svoj zadnji roman je izdala lansko leto in nosi naslov Mujeres del alma mia.
Allendejeva je dobitnica številnih nagrad. Leta 1983 je za roman Hiša duhov prejela nagrado za najboljši roman leta v Čilu, leta 2010 čilsko nacionalno nagrado za literaturo, s tem je postala četrta ženska, ki jo je prejela, leta 2012 Andersenovo nagrado za literaturo in še bi lahko naštevali.
Med drugim je tudi ustanoviteljica fundacije Isabel Allende, ki jo je ustanovila leta 1996 v spomin svoji hčerki Pauli. Fundacija se zavzema za pravice in izobrazbo žensk in otrok.
23 4.2. ZGODBA
Pričujoči roman Hiša duhov predstavlja prvi del trilogije magične družinske sage družine del Valle, sestavljata jo še romana Hči sreče in Portret v sepiji, vendar pa je vse tri romane mogoče samostojno. V romanu pobližje spoznamo štiri generacije družine del Valle, še posebej življenji Clare del Valle in Albe Satigny Trueba.
Zgodba se začne s smrtjo Marcosa, strica Clare del Valle. Ta nato še isti dan začne pisati dnevnik. Clara ima sposobnost premikanja predmetov z očmi in dar jasnovidnosti. Tako nekega dne napove smrt svoje nadnaravno lepe sestre Rose, ki je zaročena z Estebanom Truebom. Obdukcija Rosinega trupla pokaže, da je bila zastrupljena, in sicer z žganjem, ki je bilo namenjeno njenemu očetu Severu del Vallu, ki se ukvarja s politiko. Po sestrini smrti Clara preneha govoriti, dar govora pa se ji vrne devet let po tem, ko preseneti domače z novico, da se bo poročila z Estebanom Truebo, nekdanjim Rosinim zaročencem. Tudi njega je smrt Rose takrat močno prizadela, zato se je odločil zapustiti mesto in se je preselil na posest Pri treh Marijah.
Po poroki se Clara in Esteban preselita v Veliko hišo na vogalu, v zakonu pa se jima rodijo prvorojenka Blanca in dvojčka Jaime in Nicolás. Med poletjem se je družina zmeraj odpravila na posestvo Pri treh Marijah, kjer Blanca najde svojo ljubezen, Pedra García Tretjega, sina upravnika očetovega posestva. Mlada zaljubljenca sta vsako poletje imela skrivna srečanja, saj Pedro ni bil dobrodošel na posestvu njenega očeta zaradi njegovih komunističnih idej.
Neko noč pa Blanco pri odhodu na srečanje s Pedrom Garcío Tretjim zaloti grof Jean de Satigny, gost njenega očeta, in ju zatoži Estebanu. Esteban ljubimcu svoje hčerke odreže tri prste ter ga s tem zaznamuje za celo življenje. Čez čas ugotovijo, da je Blanca noseča in jo prisilijo v poroko z grofom de Stagnyjem. Ko Blanca na medenih tednih ugotovi, kakšen je v resnici njen mož, da ima čudne spolne navade, ga zapusti in se vrne domov ter rodi hčerko Albo, ki jo vsi naravnost obožujejo. Ko Alba dopolni sedem let, umre babica Clara.
Esteban se začne posvečati politiki in se priključi konservativni stranki, ki ga nato izvoli za senatorja republike.
Ko Alba odraste, se vpiše na Univerzo za filozofijo in glasbo, kjer spozna Miguela, študenta prava, ki je proti tedanji konservativni politiki. Miguel je član študentske stranke, in ker je Alba slepo zaljubljena vanj, se tudi ona priključi tej stranki. Obetajo se nove volitve in presenetljivo zmagajo liberalci, zato mora senator Trueba odstopiti. Kot da to ni dovolj, mu
24
še kmetje prevzamejo posestvo Pri treh Marijah. Odloči se ga prevzeti nazaj in se odpravi na posestvo, vendar ga kmetje vzamejo za talca. Iz krempljev kmetov ga uspe rešiti ravno Pedro García Tretji, ki se je ravno pridružil novi vladi in ima vpliv med kmeti. Med tem časom se Blanca in Pedro ponovno zbližata in Alba končno izve, kdo je njen pravi oče. Vojska izvede državni udar, v katerem je ubit predsednik socialistov, oblast pa pristane v rokah vojske.
Esteban s svojimi poznanstvi, ki jih ima, pripomore k temu, da Blanca in Pedro pobegneta v Kanado.
Vojska obkroži Veliko hišo na vogalu in jo nadzoruje, saj sumijo, da ima Alba razmerje z Miguelom, poleg tega pa v kletnih prostorih hiše skriva nasprotnike vlade. Nekega jutra Albo nasilno zvlečejo iz hiše in jo odvedejo pred načelnika Estebana García, ki jo pretepe in posili. Na ta način se maščuje Truebi za vse hudo, kar je storil njemu in družini. Esteban Trueba je v svoji mladosti namreč posiljeval mladenke, ena izmed katerih je bila tudi babica načelnika Garcíe, Panchita. Da bi Trueba rešil vnukinjo iz rok Garcíe, se zateče k stari znanki Transiti Soto, ki mu dolguje uslugo še iz starih časov. Tej s svojimi poznanstvi na koncu le uspe osvoboditi Albo. Ko se Alba vrne domov k dedku, v epilogu sklene misel, da je pripoved napisala ob pomoči zapiskov babice Clare, ki so ji pomagali preživeti vso grozoto, ki jo je prestala. Na koncu izvemo še, da je Alba noseča, vendar ne ve, ali je ta otrok sad posilstva ali ljubezni.
4.3. ELEMENTI MAGIČNEGA REALIZMA V ROMANU
Pri prebiranju romana Hiša duhov avtorice Isabel Allende zasledimo številne nadnaravne elemente, za katere bralec ne podvomi, ali so se dejansko zgodili ali pa je to le plod pisateljeve domišljije, saj so v zgodbi prikazani neproblematično, na isti stopnji kot naravne značilnosti, in se med seboj dopolnjujejo.
Prvi nadnaravni element, s katerim se srečamo, je velikost Barrabasa, Clarinega psa. Nato nam pisateljica prikaže izredno lepoto Rose, Clarine sestre. Barvi njenih las in oči sta namreč precej nenavadni, lase ima zelene, oči pa rumene barve. Naslednji izstopajoči element magičnega realizma je jasnovidnost Clare. Že v mladosti je prerokovala in napovedovala sanje ob pomoči strica Marcosa ter med družinsko večerjo z očmi premikala stvari. Prav tako je znala napovedovati dogodke, tako je napovedala smrt sestre Rose in svojo poroko z Estebanom, nekdanjim Rosinim zaročencem. Znala je napovedovati tudi naravne katastrofe, kot je potres na posestvu Pri Treh Marijah, kar je bilo ljudem v veliko pomoč, saj so se pred
25
njim lahko obvarovali. Prav tako je znala napovedati obe svoji nosečnosti, za prvo je napovedala, da bo punčka, ter da ji bo ime Blanca, za drugo pa je napovedala, da pod srcem nosi dvojčka. Druga nenavadna Clarina značilnost je njen molk. Ko je bilo Clari deset let, je skrivoma opazovala obdukcijo svoje sestre Rose, kar jo je pretreslo in je obmolknila in kar devet let ni spregovorila. Spregovorila je ponovno, ko je napovedala svojo poroko z Estebanom. To pa ni bilo edinkrat, ko je Clara obmolknila. V času svoje druge nosečnosti je ponovno prenehala govoriti vse do poroda. Poleg Clare pa so podobne nadnaravne sposobnosti imele tudi sestre Mora, ki so se ukvarjale s spiritualizmom. Clarino jasnovidnost kasneje podeduje tudi njena vnukinja Alba.
Še en nadnaravni element je, ko se na posestvu Pri Treh Marijah pojavijo mravlje oz. njihovo odganjanje. Pedro García se je mravelj namreč znebil tako, da se je z njimi pogovoril, vsem prisotnim pa se to ni zdelo nič nenavadnega.
Pisateljica skozi celoten roman postopoma stopnjuje nadnaravne elemente, zato ti bralcu ne vzbujajo presenečanja. Prav tako je težko določiti mejo med naravnim in nadnaravnim elementom, zato je tudi otežena najdba nerealnih značilnosti, saj sta oba svetova, tako racionalni in neracionalni na isti ravni.
Poleg naravnih in nadnaravnih elementov pa v romanu Hiša duhov opazimo še eno značilnost magičnega realizma, to je ciklični čas. S cikličnim časom se srečamo že na začetku romana, saj je uvodni stavek pripovedi Clarin stavek, ki ga zapiše v svojo beležnico: »Barrabas je prišel k družini po morju …« (Allende 2013: 9), z istim stavkom zaključi pripoved tudi Alba, vnukinja Clare. Iz zaključka izvemo, da je celotno pripoved napisala prav Alba ob pomoči babičinih zvezkov, kamor je beležila življenje.
Ponavljanje imena Pedro García med več generacijami tudi asociira na cikličnost oz.
krožnost. Za ponavljanje imen v družini se je zavzemal tudi Esteban Trueba, vendar pa je temu nasprotovala Clara, ker bi to v njeni beležnici naredilo pravo zmedo.
Poleg nenavadnih elementov in cikličnega časa, pa v romanu Hiša duhov ne manjka niti alternativna zgodovina, ki je v dotičnem romanu vojaški udar. Pisateljica z zgodbo prikaže resnično zgodovino tedanjega Čila, imena tedanjih pomembnih akterjev pa prikrije z imeni, kot so Diktator, Kandidat, Predsednik in Pesnik. Ime Kandidat zasledimo, ko pisateljica to ime uporabi, da bi prekrila pravo ime svojega strica Salvadorja Allendeja, ki je v tedanjem času veljal za prvega demokratično izvoljenega socialističnega predsednika. Za Diktatorja avtorica v romanu okliče Augusta Pinocheta, ki leta 1973 v Čilu izvede vojaški udar, katerega
26
žrtev je bil Salvador Allende, v romanu imenovan tudi Predsednik. Čeprav uradna zgodovina zagovarja, da naj bi Predsednik storil samomor, pa avtorica v romanu temu strogo nasprotuje.
»Rzširile so se govorice, da je predsednik mrtev, in nihče ni verjel uradni verziji, da je naredil samomor« (Allende 2013: 333). Vojaška policija naj bi izvedla bombni napad na palačo La Moneda, v kateri je ravno takrat bil tedanji čilski predsednik. V tem vojaškem udaru naj bi življenje izgubilo na tisoče civilistov, čeprav naj bi teh žrtev po uradni različici bilo bistveno manj. Pod imenom Pesnik pa se skriva čilenski pesnik Pablo Neruda, čigar hišo je pod pretvezo, da v njej skriva komuniste, preiskala vojaška policija.
27 5. ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem se ukvarjala s pojmom magični realizem ter tudi s pojmom postmodernizem, saj je nepogrešljiv pri obravnavi magičnega realizma. Predvsem me je zanimalo, kako se magični realizem izraža v hispanoameriški književnosti, specifično pri pisateljici Isabel Allende ter kako se je potem uveljavil v slovenski literaturi, pri pisatelju Feriju Lainščku.
Prvi del diplomskega dela zajema teoretični del, v katerem sem pojasnila pojma postmodernizem in magični realizem, tako na tujem kot tudi na Slovenskem. Oba pojma še zmeraj ostajata predmet razprav, saj teoretiki še vedno niso prišli do skupne opredelitve. Kos magični realizem opredeli kot eno izmed smeri, ki se pojavlja v 20. stoletju, Chanadyjeva pa v njem vidi literarni način pisanja in ga v nasprotju s Kosom povezuje s postmodernizmom.
Kar je pri Chanadyjevi vredno omeniti je, da določi tri merila magičnega realizma (opozicija med naravnim in nadnaravnim, razrešitev logične antinomije in avtorski molk) in ga tako loči
28
od fantastike, kar nam olajša delo pri uvrščanju slovenskih pisateljev v magični realizem. S pojavom magičnega realizma v slovenski literaturi se je ukvarjala tudi A. Z. Sosič v svojem delu Robovi mreže, robovi jaza, v katerem zaključi, da kljub nekaterim skupnim točkam, pisatelje kot so Feri Lainšček, Vlado Žabot in Marjan Tomšič, pravzaprav lahko uvrstimo med pisatelje pokrajinske fantastike. Pri samemu uvrščanju slovenskih pisateljev v magični realizem, nas omejuje sociološka opredelitev magičnega realizma, ki zagovarja, da vanj lahko uvrščamo le romane iz postkolonialnih držav, kar samo še bolj poudari dejstvo, kako kompleksno je opredeliti stil pisanja posameznih pisateljev.
Drugi del diplomskega dela pa je praktični, kjer sem v romanih Hiša duhov in Ločil bom peno od valov, skušala poiskati prvine magičnega realizma, torej nadnaravne elemente, ciklični čas in alternativno zgodovino. Pri obeh romanih se srečamo s cikličnim časom, v Hiši duhov se pripoved začne in konča z istim stavkom, medtem ko se roman Ločil bom peno od valov začne z uvodom Juliana Spranskega in konča z njegovim sklepnim pojasnilom, kar po malem spominja na cikličnost. Prav tako je v obeh romanih prisotna alternativna zgodovina, pri čilski pisateljici je to vojaški udar Augusta Pinocheta leta 1973, v slovenskem romanu pa čas prve svetovne vojne oz. združevanje v Kraljevino SHS. Oba romana vsebujeta tudi nadnaravne elemente, ki sem jih naštela v poglavjih 3.3 in 4.3.
6. VIRI IN LITERATURA
Allende, Isabel. Hiša duhov. Prev. Vesna Velkovrh Bukilica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
Allende, Isabel. Isabel Allende. https://www.isabelallende.com/ ( dostopno dne 30.6.2021).
Chanady, Amaryll Beatricw. Magical Realism and the Fantastic. Resolved Versus Unresolved Antinomy. New York & London: Garland Publishing, 1985.
Jenštrle, Marko. Hiša trdnih temeljev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
Kalenić Ramšak, Branka. Hispanoameriški postmodernizem. Philological studies. Vol. 2, 2008.
Kos, Janko. Na poti v postmoderno. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 1995.
Kos, Janko. Postmoderna. Ljubljana: DZS, 1995.
29
Lainšček, Feri. Ločil bom peno od valov. Ljubljana: Baletrina: Mladinska knjiga, 2015.
Marin, Mateja. Magični realizem v delih Vlada Žabota in Ferija Lainščka. Diplomsko delo.
Fakulteta za humanistične študije Koper, 2010.
Osojnik, Lara. Magični realizem v romanih Isabel Allende. Diplomsko delo. Ljubljana:
Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 2017
Tancer Kajnuh, Darka. » Človek bom, ki se rodi iz lepe misli, in ima usta samo zato, da lahko spregovori o tej silni lepoti«. . Ljubljana: Baletrina: Mladinska knjiga, 2015.
Virk, Tomo. Postmoderna in »mlada slovenska proza«. Maribor: Obzorja, 1991.
Virk, Tomo. Premisleki o sodobni slovenski prozi. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1998.
Virk, Tomo. Strah pred naivnostjo. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo literatura, 2000.
Zupan Sosič, Alojzija. Robovi mreže, robovi jaza: sodobni slovenski roman. Maribor:
Študentska založba Litera, 2006.
