UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ODDELEK ZA ZGODOVINO
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021 Hana Munih
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ODDELEK ZA ZGODOVINO
DIPLOMSKO DELO
TRANZICIJA ZAPOSLOVANJA ŽENSK V SPODNJI VIPAVSKI DOLINI
Mentorici: red. prof. dr. Irma Potočnik Slavič doc. dr. Ana Cergol Paradiž
Univerzitetni študijski program prve stopnje – dvopredmetni: GEOGRAFIJA in ZGODOVINA
Ljubljana, 2021
Zahvala
Hvala mentoricama, red. prof. dr. Irmi Potočnik Slavič in doc. dr. Ani Cergol Paradiž, za vse nasvete ter strokovno podporo pri pisanju diplomskega dela.
Iskrena zahvala gre tudi moji družini za vso izkazano ljubezen in potrpežljivost v času študija.
Tranzicija zaposlovanja žensk v Spodnji Vipavski dolini
Izvleček
V spodnji Vipavski dolini je pestra zgodovina neposredno povezana z dinamično prebivalstveno podobo in njeno zaposlitveno strukturo. V tem okviru smo dali poseben poudarek ženskam, ki so imele pomembno in edinstveno vlogo, vendar so njihove zasluge ter prispevek večkrat prezrti. Z analizo podatkov (AJPES, ZPIZ, SURS ipd.) in telefonskim anketiranjem ter anketiranjem po e-pošti smo pridobili vpogled v trenutni položaj žensk v industriji Spodnje Vipavske doline. Večina žensk iz Spodnje Vipavske doline je v zgodovini gravitirala proti industrijskim conam, ki so se oblikovale predvsem okoli Nove Gorice. Delež ženske delovne sile v gospodarskih subjektih preučevanega območja se je povečal zlasti v času socializma. V zadnjih 10-ih letih so tako ženske v Spodnji Vipavski dolini najpogosteje zaposlene v trgovini, gostinstvu in turizmu ter predelovalnih dejavnostih.
Ključne besede: gospodarstvo, ženska delovna sila, spodnja Vipavska dolina, industrija Slovenije.
Transition of women employment in Lower Vipava valley
Abstract
The connection of history, dynamic population, and the employment structure is very strong in the Lower Vipava Valley. In this aspect, we emphasized women who had a unique and important role but whose contribution was often overlooked. Utilizing the analysis of the data (AJPES, ZPIZ, SURS, etc.) and telephone interviewing and interviewing via e-mail, we got an overview of the current situation of women's employment in the Lower Vipava Valley.
The majority of women population in Lower Vipava Valley gravitated towards the industrial zones around Nova Gorica. The percentage of women labor in the industrial sector increased, especially in socialism. In the last decade, women in Lower Vipava Valley are mostly working in shops, gastronomy and tourism and also in manufactures.
Keywords: economy, women labor, Lower Vipava Valley, Slovenian industry.
Kazalo vsebine
Kazalo vsebine ...0
1. Uvod ...1
2. Geografski oris Spodnje Vipavske doline ...5
3. Zgodovina Spodnje Vipavske doline ...8
3.1. Gorica in goriška pokrajina do leta 1945 ...8
3.2. Druga svetovna vojna ...9
3.3. Pariška mirovna konferenca in nova meja ...9
3.4. Načrtovanje in gradnja Nove Gorice ... 11
4. Družbenogeografske značilnosti ... 12
4.1. Upravna ureditev ... 12
4.2. Demografske značilnosti ... 13
4.3. Kmetijstvo v Spodnji Vipavski dolini ... 15
5. Značilnosti gospodarstva v Spodnji Vipavski dolini ... 19
5.1. Pred prvo svetovno vojno (delavsko gibanje, rudarstvo, šolstvo) ... 19
5.2. Razvoj industrije v 20. stoletju ... 22
6. Zgodovina ženske delovne sile ... 25
6.1. Ženske v predindustrijski družbi ... 25
6.2. Ženske v času industrializacije ... 25
6.2.1. Meščanska družina in ženska ... 26
6.2.2. Delavska družina in ženska... 26
6.3. Ženske v 20. stoletju ... 26
6.4. Ženske in njihove pravice ... 27
6.5. Ženske v Sloveniji ... 29
6.6. Ženske na trgu dela... 30
7. Analiza podatkov registriranih gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov in ženke delovne sile v Spodnji Vipavski dolini ... 31
8. Sklep ... 43
9. Summary ... 45
10. Viri in literatura ... 47
10.1. Seznam slik in preglednic ... 50
1. Uvod
V diplomskem delu je na izbranem območju predstavljena pestra zgodovina, ki je neposredno povezana z dinamično prebivalstveno podobo tega območja in hkrati s spreminjanjem pokrajine ter možnostmi zaposlovanja ljudi. Prikazali bomo industrijsko dediščino na Goriškem od začetkov slovenske industrializacije vse do danes. V tem okviru pa smo dali poseben poudarek prav ženskam, ki so nedvomno imele pomembno in edinstveno vlogo pri sooblikovanju posebnosti tega prostora, vendar so njihove zasluge in prispevek večkrat prezrti.
Območje preučevanja v diplomskem delu je Spodnja Vipavska dolina, natančnejše Goriško ter Šempetrsko polje. Zaradi statičnih virov in njihove lažje uskladitve z izbranimi pokrajinsko-ekološkimi enotami smo podatke omejili na občine MONG (Mestna občina Nova Gorica), Miren-Kostanjevica, Šempeter-Vrtojba ter Renče-Vogrsko.
Namen diplomskega dela je prikazati zgodovinski razvoj gospodarskih panog v Spodnji Vipavski dolini. S posebnim ozirom na žensko delovno silo in predstaviti značilnosti zaposlovanja žensk v današnjem času.
V diplomskem delu bomo:
predstavili naravno- in družbenogeografske značilnosti ter členitev preučevanega območja s poudarkom na gospodarski zgodovini Spodnje Vipavske doline;
s pomočjo statističnih podatkov in terenskega dela ter intervjujev predstaviti aktualne glavne zaposlovalce v Spodnji Vipavski dolini;
analizirati specifike ženskega zaposlovanja, tako z vidika žensk, ki iščejo zaposlitev, kot tudi z vidika delodajalca;
analizirati možnosti za nadaljnji razvoj in priložnosti, ki jih ima ženska delovna sila na preučevanem območju.
Na začetku diplomskega dela smo si zastavili štiri hipoteze.
Večina kmetic iz Spodnje Vipavske doline je v zgodovini gravitirala proti industrijskim conam, ki so se oblikovale predvsem okoli nastajajoče Nove Gorice.
Delež ženske delovne sile v gospodarskih subjektih se je v Spodnji Vipavski dolini povečal zlasti v času socializma v Jugoslaviji. V obdobju zadnjih desetih let se trend zaposlovanja ženskega kadra v velikih podjetjih še povečuje.
V zadnjih desetih letih so ženske v Spodnji Vipavski dolini najpogosteje zaposlene predvsem v izbranih sektorjih gospodarskih panog (npr. gostinstvo, turizem, trgovina), redko pa v gradbeništvu, logistiki ipd.
Podjetja, v katerih je višji delež zaposlene ženske delovne sile, so večinoma v Mestni občini Nova Gorica.
Slika 1: Preplet in soodvisnost izbranih dejavnikov, ki vplivajo na tranzicijo zaposlovanja žensk.
Vir: Prirejeno po projektu Eirene, 2021.
Kako se teoretično predstavljene teme med seboj povezujejo, nam prikazuje slika 1, ki je sicer konceptualno širše zasnovan model. Ženske, ki predstavljajo približno polovico populacije, so ključno sooblikovale zgodovino oz. v našem primeru izpostavljen čas sodobnosti po koncu druge svetovne vojne. Burnemu dogajanju so se zaradi nuje po preživetju prilagajale in spreminjale tudi gospodarske težnje ter strategije. Posebno noto k temu pa doda še izbrano območje Severovzhodnega Jadrana ali natančneje Spodnje Vipavske doline, ki je nedvomno edinstven primer v heterogenosti tako na političnem, zgodovinskem, geografskem, gospodarskem, družbenem kot nedvomno še na katerem področju. Splet teh treh sfer, ki so prikazane s krogi, je kompleksno zasnovan, zato lahko za ustvarjanje analiz in podobe pokrajine uporabljamo najrazličnejše kazalce. Preučevanega območja niso pretresali le splošni družbeni dogodki, ampak tudi tisti, ki so bili zanj specifični, saj je to obmejno območje, ki je doživljalo prenekatere že opisane pretrese v preteklosti in se z njimi spopadalo.
Metode dela
Posamezne tematike (zgodovinskega) razvoja Spodnje Vipavske doline so v različnih strokovnih delih že bile pregledane, predvsem kar zadeva nastanek in razvoj mesta Nova Gorica. Vendar do zdaj še ni bila izpostavljena povezava, soodvisnost med gospodarstvom in demografijo na obravnavanem območju s poudarkom na ženskah. Projekt Eirene izpostavlja tovrstno tematiko žensk: Globalization and women's textile work in the twentieth century: a comparative perspective (van Nederveen Meerkerk, 2021), La mobilità femminile tra confini politici e nazionali nell'area alto-adriatica tra Ottocento e Novecento (Verginella, 2021) in še druge.
Zato smo se odločili diplomsko delo zasnovati z različnimi metodološkimi pristopi, da bi oblikovali celosten pogled na gospodarski razvoj, soodvisnost in vlogo posameznih dejavnikov, ki vplivajo na zaposlovanje žensk.
Analiza obstoječih virov in literature nam je omogočila, da smo se seznanili s teoretičnimi izhodišči in osnovnimi opredelitvami, ki so bile potrebne za začeten oris raziskovanja. Slovensko literaturo, ki obravnava zgodovino gospodarstva, sta v najširšem kontekstu zaobjela Lorenčič in Prinčič (2018) v monografiji Slovenska industrija od nastanka do danes. Zgodovina samega mesta Nove Gorice je strokovno priljubljena tema, saj je mesto mladega nastanka s posebnim zgodovinskim fenomenom. Ta tematika je bila predstavljena v delih Kosija (2007), Malniča (1998), Marušiča (1998, 2000, 2001) in drugih. Z lokalno gospodarsko dediščino na Goriškem so se ukvarjali v Goriškem muzeju, ki je izdal tudi krajšo publikacijo (2015).
Zgodovino ženskega spola so celovito predstavili naslednji avtorji, katerih izbrana dela smo vključili v poglavju o ženski delovni sili: Oakley (2000), Sieder (1998) in Bock (2004). Dodaten vir informacij in gradiva so nam zaradi epidemije covida-19 predstavljale tudi različne spletne strani (npr. dlib in JSTOR), ki so bile nujno potrebne zaradi oteženega dostopa do knjižnic in arhivov.
Zbiranje in obdelava statističnih podatkov. Podatke o prebivalstvu in gospodarski strukturi zbirajo različne ustanove, ki med seboj večinoma niso povezane, zato je bila pridobitev podatkov večplasten in časovno zahteven proces. V stik smo stopili z Obrtno zbornico Nova Gorica, AJPES-om, ZPIZ-om, SURS-om in drugimi ustanovami. Težava je, da večina ustanov še vedno ne vodi statistik glede na spol.
Prav tako je težava tudi v nesklenjenih časovnih vrstah pridobljenih podatkov.
Metoda intervjuja. Za potrebe analize zaposlenosti v gospodarskih subjektih Spodnje Vipavske doline smo se odločili diplomsko delo dopolniti z aktualnimi podatki, ki smo jih pridobili z metodo neposrednega anketiranja. Iz evidence AJPES-a smo izbrali vsa podjetja, ki so imela po podatkih iz maja 2021 več kot 10 zaposlenih in jim poslali e-sporočilo ali pa smo jih anketirali po telefonu.
Slika 2: Struktura raziskovalnega dela.
Avtorica: Hana Munih.
2. Geografski oris Spodnje Vipavske doline
Obravnavano območje je del Vipavske doline, ki po površini zavzema 310 kvadratnih kilometrov, kar predstavlja 1,6 % celotne površine ozemlja Slovenije. V dolžino meri 40 kilometrov, in sicer od povirja Močilnika na vzhodu do državne meje z Italijo na zahodu.
Široka je okoli 16 kilometrov (Kladnik, Natek, 1998). Gams in Vrišer sta v geografskih členitvah Vipavsko dolino uvrstila v »goriško mezoregijo, ki pripada širši makroregiji, tj.
Severni Primorski« (Kladnik in sod., 1996). Podrobneje sta Vipavsko dolino razdelila na pet mikroregionalnih enot, in sicer (1971, str. 271):
1. Spodnjo Vipavsko dolino z Goriško ravnjo;
2. Srednjo Vipavsko dolino, ki jo lahko enačimo z vplivnim območjem Ajdovščine:
južna meja tega dela sega do reke Branice, severno se razteza do Trnovskega gozda, na zahodu vključuje naselji Črniče in Batuje ter Žapuže na vzhodni strani;
3. Zgornjo Vipavsko dolino, ki je pod vplivom mesta Vipava: mikroregija se razteza ob zgornjem toku Vipave in Močilnika, pobočja Nanosa so njen skrajni zahodni del;
4. Vipavska brda so četrta enota, ki se ozemeljsko razprostirajo od Vipave na jugu pa vse do Branice in Močilnika na severu in zahodu, proti zahodu se nadaljujejo Biljanski griči, vključujejo tudi dolino Branice s sotočjem z Rašo na vzhodu;
5. Vrhe predstavljajo ločnico: na severni strani se pri Mančah nanje naslanja Zgornja Vipavska dolina; v tej enoti Vipavska brda prehajajo v Kras na jugu. Radinja pa je Vrhe opredelil kot visoko hribovje do 600 metrov, ki se razprostirajo med Močilnikom in Rašo.
Slika 3: Mikroregiji Spodnja Vipavska dolina in Goriška ravan kot del aVipavske doline.
Vir: Kladnik 2013, str. 64.
Obravnavano območje diplomskega dela je Spodnja Vipavska dolina z Goriškim in Šempetrskim poljem (neposredno zaledje mesta Nova Gorica). Na severozahodni strani območje omejuje solkanski oz. soški vršaj. Kvartarna akumulacija Soče med Solkanom in Krasom predstavlja prodno ravnico Goriške ravni oz. 10 kilometrov široko cono nagubanega eocenskega fliša. Na jugu sega Goriško polje vse do Rubij. Kar 3 do 4 kilometre nasutega površja obdaja flišno gričevje. Spodnji tok reke Vipave predstavlja njegovo južno zamejitev, medtem ko je Šempaško polje njegova vzhodna meja, ki sovpada z mejama med občinama Ajdovščina in Mestno občino Nova Gorica.
Goriška ravan je ljudska oznaka, vendar je živa še danes. Posamezni deli ravnine pa imajo svoja poimenovanja, ki so pogosteje v uporabi, npr. Solkansko polje in Štandreško polje na italijanski strani. Robni ravninski deli so prav tako dobili svoja poimenovanja, in sicer si od severa proti jugu sledijo Šempetrsko, Vrtojbsko in Mirensko polje z reko Vipavo. Domačini uporabljajo poleg izraza »polje« tudi izraz »njive«, npr. Mirenske njive (Radinja, 1967).
Slika 4: Občine, vključene v preučevanje.
Vir podatkov: E-GP, 2021.
V diplomskem delu smo pri določitvi preučevanega območja upoštevali upravno razdelitev Slovenije na občine, pri tem pa vključili Mestno občino Nova Gorica ter občine Šempeter- Vrtojba, Renče-Vogrsko ter Miren-Kostanjevica.
Mestna občina Nova Gorica Obsega 280 kvadratnih kilometrov in ima 31.845 prebivalcev (SURS, 2021). V občini je registriranih 18 poslovnih con (UIRS, 2019). Mesto najbolj zaznamujeta obmejna lega in neposreden stik s sosednjo italijansko Gorico. Velik pomen ima turizem, in sicer specializiran za področje igralniško-zabaviščne ponudbe ter hkrati širitev spremljevalne ponudbe (npr. gostinska in hotelska).
Občina Šempeter-Vrtojba je nastala leta 1998 in meri 15 kvadratnih kilometrov. Po podatkih SURS-a za leto 2020 ima 6292 prebivalcev v dveh naseljih, in sicer Šempeter na severnem ter Vrtojba na južnem delu. Gospodarske panoge, ki prevladujejo, so: logistika, transport in trgovina. Samostojni podjetniki se večinoma ukvarjajo s kovinskimi ter gradbenimi dejavnostmi in prometom. Kmetje se ukvarjajo z vinogradništvom, sadjarstvom, pridelovanjem semen in sadik ter žit in drugih poljščin. Izrednega pomena je navezava občine z mestom Nova Gorica, kar se čuti v dnevnih migracijah. Vendar sta naselji v občini kljub temu zelo dobro opremljeni središčni naselji druge stopnje (imata npr. banko, šolo, lekarno, pošto) in bi lahko delovali kot samostojni mikroregionalni središči.
Občina Renče-Vogrsko je nastala leta 2006 z odcepitvijo od Mestne občine Nova Gorica.
Obsega 30 kvadratnih kilometrov in ima 4383 prebivalcev v šestih naseljih oz. treh krajevnih skupnostih: Bukovica, Dombrava, Oševljek, Renče, Vogrsko, Volčja Draga (SURS, 2021).
Občina Miren-Kostanjevica je nastala leta 1994 z odcepitvijo od Mestne občine Nova Gorica. Spada med manjše slovenske občine, saj obsega 62,8 kvadratnega kilometra in ima 5029 prebivalcev, ki so razporejeni v petnajstih naseljih: Bilje, Hudi Log, Korita na Krasu, Kostanjevica na Krasu, Lipa, Lokvica, Miren, Nova vas, Novelo, Opatje selo, Orehovlje, Sela na Krasu, Temenica, Vojščica in Vrtoče (SURS, 2021). Ta naselja so organizirana v osmih krajevnih skupnostih. Obsega dve pokrajinski enoti, in sicer: manjši ter gosteje poseljen rob Goriškega polja na severu občine in večji ter redkeje poseljen Goriški kras, ki je del Tržaško- komenske planote. Po podatkih UIRS-a (Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2019) ima 8 gospodarskih con. Kmetijske panoge, ki so najbolj razvite, so poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo.
3. Zgodovina Spodnje Vipavske doline
Vipavska dolina je prepletena s pestro zgodovino, saj je njena prehodna lega že v prazgodovini ljudem omogočala enega od najlažjih prehodov iz Sredozemlja v celinsko notranjost. Najdišča, ki jih je bilo evidentiranih okoli 50, so dokaz, da je bila dolina poseljena že v tretjem tisočletju pr. n. št. Skozi dolino je bila na njenih obronkih že v času Rimljanov zgrajena cesta od Ogleja do Emone. V Spodnji Vipavski dolini pa se je nahajalo križišče dveh cestnih krakov, in sicer Emona-Oglej ter Trst-Ziljska dolina (Dolinar, 2011). Pestro obdobje preseljevanja ljudstev je v Vipavsko dolino pritegnilo tudi barbarska ljudstva Hunov, Vzhodnih Gotov in Langobardov ter nazadnje Slovanov, ki so skozi dolino prehajali na jug (Občina Vipava, 2021).
Do leta 1945 so v Vipavski dolini gospodovali najprej oglejski patriarhi, nato goriški grofje, Benečani, Habsburžani in Italijani. Prizaneseno jim ni bilo niti v 15. stoletju, ko so območje opustošili Turki (Občina Vipava, 2021).
3.1. Gorica in goriška pokrajina do leta 1945
Prvi znani oris Goriške dežele je zaobjemal okolico Gorice s kraji, ki so jih naseljevali Slovani (Marušič, 1998). Tu se je romanski vpliv okrepil šele v 13. stoletju, kar je približno šest stoletij za slovanskim prihodom. Gorica je tržne pravice dobila leta 1210 in tako postala meščanska naselbina, ki je predstavljala gravitacijsko središče Posočja, kmalu pa tudi dinastičnega ozemlja goriških grofov. Mesto je večalo svoj vpliv, posledično pa sta se krepila tudi urbanistični in demografski razvoj mesta, ki je postajalo vse bolj večkulturno. Zaledje Gorice pa je ostajalo izključno slovensko.
Leta 1500 je goriška grofovska družina izumrla. Habsburška vladarska hiša je kot dedič začela novo razmejitev goriške grofije in šele od takrat lahko govorimo o goriški deželi. V avstro-ogrskem turističnem vodniku iz 19. stoletja je bila Gorica poimenovana tudi avstro- ogrska Nica (Vrišer, 1959). Za to poimenovanje je zaslužen Karl von Czörnig, ki je mestu dal takšen naziv, ker je bilo priljubljeno letovišče habsburškega plemstva (Gorizia turismo, 2021).
Poleg omenjene prispodobe je Gorici nadel tudi naziv »mesto parkov«. Goriško mednarodno sobivanje je v drugi polovici 19. stoletja začela obremenjevati nacionalna ideja. Začele so se stoletja dolge razprave, komu pripada Gorica in njeno zaledje, saj je bila narodnostna sestava vse bolj pestra. Mednarodna trenja so vodila do vojaških spopadov. Leta 1867 so spopadi pripeljali italijansko državo na zahodno mejo Goriške. Še bolj pa je Gorico in predvsem celotno Spodnjo Vipavsko dolino zaznamovalo obdobje prve svetovne vojne v letih od 1915 do 1917, ko je prek ozemlja potekalo prizorišče soške fronte. Po ureditvi Evrope po versajskih načelih je prišlo do preobrata, in sicer je Spodnja Vipavska dolina prešla iz avstro-ogrske v italijansko državo in njihovo vojaško okupacijsko oblast. Sledilo je obdobje fašističnega zatiranja in diktature vse do septembra 1943, ko je Italija kapitulirala (Marušič, 2001).
3.2. Druga svetovna vojna
V času italijanske agresije je bil v Spodnji Vipavski dolini močan protifašistični odpor v povezavi z narodnim vprašanjem. Problematika zahodne meje je postala temelj slovenske održavnosti in zato je Kardelj predlagal izdelavo gradiva o mejah, ki bo namenjena tudi mednarodni javnosti. Elaborat, naslovljen »Meja Jugoslavije, A. Meje slovenskega ozemlja«, je napisal Zwitter. Dokument že v začetku izpostavlja odnos med mesti in podeželjem ter poudarja, da so potrebni manjši popravki zaradi gospodarskih in prometnih razlogov (Slovenska novejša zgodovina, 2006).
Ko je bila Gorica 1. maja 1945 osvobojena, so sem prišla politična in upravna vodstva iz srednjeprimorskega okrožja ter partizanska vojska. Tako je Gorica ponovno postala središče Slovencev, vendar je bilo nujno zavedanje, da bo vojaški zmagi sledil hud diplomatski boj (Ukmar, 1993).
3.3. Pariška mirovna konferenca in nova meja
Boj za meje nove Jugoslavije sta zaznamovali leti 1945 in 1946. Mnenja so se usklajevala na več ravneh, in sicer diplomatski ter na terenu. Svet zunanjih ministrov velikih sil je imel nalogo izdelati načrt mirovne pogodbe. 15. septembra 1945 jim je vlada Demokratične federativne republike Jugoslavije predložila memorandum o Julijski krajini in Trstu. V dokumentu je bila argumentirano predstavljena zemljepisna, zgodovinska, etnografska in gospodarska slika spornega zahodnega območja (Slovenska novejša zgodovina, 2006).
»Veliki štirje« so z namenom čim boljše rešitve spora na teren poslali mednarodno študijsko komisijo, ki bi jim posredovala svoj predlog. Izdelani so bili kar štirje predlogi, in sicer
predlog sovjetskih strokovnjakov, predlog francoskih strokovnjakov, predlog ameriških strokovnjakov ter predlog angleških strokovnjakov. Na koncu pa je slovenske predstavnike močno presenetil pristanek Molotova na francoski oz. zavezniški predlog, ki je bil potrjen in tudi sprejet oktobra 1946 (Ukmar, 1993).
Slika 5: Karta štirih predlogov razmejitve med Italijo in Jugoslavijo po drugi svetovni vojni.
Vir: Zbornica Primorske – 50 let, 1997, str. 33.
Z mirovno pogodbo, podpisano februarja leta 1947 v Parizu med Italijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, je bila določena nova zahodna državna meja. Sledila je izmenjava ratifikacijske listine in dokument je nato stopil v veljavo 15. septembra istega leta (Ukmar, 1993). Nova meja je bila za domačine veliko več kot le razmejitvena črta, saj je delila poleg zemlje tudi ljudi in njihovo ekonomsko, kulturno-socialno, zgodovinsko ter narodno dediščino. Obmejno območje je bilo odvisno od trga Gorice (Malnič, 1998). Nekateri domačini so ostali odtrgani od svojih polj, ki so ostala v sosednji državi in so zato hiteli s spravilom pridelka, ali pa so bili prisiljeni dajati odpoved, kar pričajo podatki v tržaški ladjedelnici in predilnici v Podgori. Sledili so še zadnji večji nakupi življenjskih potrebščin, kot so surovine za obrt, blago in druge vsakodnevne stvari (Malnič, 1998).
Severna Primorska in predvsem urbano območje Gorice, kjer so bile posledice razmejitve glede na preostale obmejne sektorje najbolj zaznavne, je ostala ne le brez središča, ampak tudi brez dela industrije in trga za kmetijske pridelke. Ključna je bila tudi prekinitev prometne povezave, saj so se ceste končale ob meji. Jugoslaviji so kriteriji razmejitve pustili predmestji Šempeter in Solkan ter Bohinjsko progo, ki je potekala po Spodnji Vipavski dolini ter naprej
preko Krasa do Sežane (Melik, 1960), Italiji pa državno cesto 55 in povezavo Trst-Gorica- Videm. Za vzpostavitev elementarnih zvez na vzhodni strani meje so bile takoj po osvoboditvi zgrajene številne zasilne ceste. Soodvisnost tradicionalnega središča in k njemu gravitiranega zaledja je prizadela tako urbane kot tudi ekonomske funkcije Spodnje Vipavske doline. Najhuje je bilo prav v Spodnji Vipavski dolini, ki je pripadla Jugoslaviji, saj je obsežno podeželsko območje, ki je predstavljalo 92 % Spodnje Vipavske doline, ostalo brez središča. Na italijanski strani je ostalo sicer zgolj 8 % predvojne goriške pokrajine, vendar kar 74 % prebivalstva ter 52 % trgovskih, 38 % industrijskih in obrtnih obratov. Območje Spodnje Vipavske doline, ki je čez noč ostalo brez središča, je potrebovalo novo regionalno urbano središče (Bufon, 1995).
3.4. Načrtovanje in gradnja Nove Gorice
Nastala situacija je zahtevala rešitev. Ta je predstavljala dve možnosti, in sicer premestitev središča v že obstoječe mestece, ki bi prevzelo vlogo izgubljene Gorice (npr. Solkan, Šempeter, Ajdovščina), ali pa začetek zidave novega mesta. Razloga, ki sta pretehtala odločitev v prid novogradnji, sta bila ugodna prometna lega ter tradicija izmenjave dobrin med ekonomsko različnima regijama (Ukmar, 1993). Nastala naj bi nova umetna urbana tvorba oz., kakor takšen nastanek poimenujejo zgodovinarji, mesto »na zeleni trati« (Marušič, 1998).
»Po taki absurdni razmejitvi na Goriškem bo moralo nujno priti do novega gospodarskega, kulturnega in političnega središča. Nastala bo ‘nova Gorica’ tik za staro Gorico in ta bo še večja in lepša ter bo v ponos še poznejšim rodovom,« so nastalo situacijo opisali v Soškem tedniku 15. februarja 1947 (Marušič, 1966).
Natančnega datuma začetka izgradnje mesta ni mogoče določiti, saj dokumenta s sklepom za gradnjo ni. Vemo pa, da se je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije dokončno odločil za gradnjo leta 1946. Miha Marinko je odločbo prenesel v Ljubljano in 10.
maja leto pozneje je bilo javno objavljeno v Slovenskem poročevalcu, da se bo gradila nova Gorica, ki bo locirana v neposredni bližini stare Gorice, ob meji z Italijo (Ukmar, 1993).
Glavni namen je bil, da bo novo urbano središče načrtno grajeno in bo predstavljalo tako gospodarsko kot tudi kulturno središče Slovencev na zahodu. Za izdelavo načrta je bil ustanovljen odbor, ki bi za gradnjo prejel velike vsote denarja, namenjenega investicijam (Ukmar, 1993). Kako pomemben projekt je to, nam nakazuje tudi njegova vključitev v zvezni in republiški petletni plan, s katerim je dobil tudi zakonsko veljavo (Bukovič, 2006). Finančna sredstva za izgradnjo Nove Gorice in obnovo podeželja Slovenskega primorja so bila določena v sklopu petletnega plana 15. septembra 1947 (Zupan, 1967).
Primorska je bila takrat v Sloveniji eno najbolj zaostalih območij. Ljudje so se množično odseljevali tako zaradi presežka delovne sile kot tudi političnih vzrokov.
Lokacija Nove Gorice ni bila več vprašljiva, vendar pa je bilo treba še bolj natančno določiti njeno mikrolokacijo. Utemeljevali in zagovarjali so dve stališči, in sicer gradnjo na Solkanskem ali Vrtojbenskem polju. Prvo bi bilo smotrneje nameniti urbanim površinam, saj je manj rodovitno za kmetovanje, medtem ko je drugo bolj rodovitno in primerno za gojenje zgodnjih povrtnin. Tehtali so še med drugimi bolj ali manj ekonomičnimi izbirami terena. V pomoč je bila izdelana tudi strokovna študija, ki jo danes hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG). Na koncu pa je prevladala odločitev za izgradnjo novega središča na Solkanskem polju, saj je med vsemi razlogi bil le en v prid Šempetrskemu in Vrtojbenskemu polju.
Načrt je bil zgraditi stanovanja za okoli 10.000 prebivalcev mesta in ustvariti ekonomsko jedro, ki bi jih sestavljalo 7 industrijskih podjetij, v katerih bi bilo zaposlenih 2530 delavcev.
Slovenski poročevalec je bil prvi, ki je objavil novice o gradnji magistrale in obnovi železniške postaje, in sicer novembra 1947 (Ukmar, 1993).
Od nastanka je občina spreminjala svoj obseg in družbeno podobo. Glavna cesta in šest t. i.
»ruskih« oz. stanovanjskih blokov je bilo grajenih do leta 1951, v naslednjem letu pa so se prekinile republiške dotacije. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je doživljala svoj najhitrejši razvoj, ki je bil predvsem posledica uspešnega gospodarstva. Posledično pa je prišlo do velikega demografskega pritiska, ki je bil značilen predvsem za mesto Nova Gorica (Vuga, 2000). Perspektivo pa je že takrat mesto prepoznalo v terciarni usmeritvi in tako je postopoma prevzemalo funkcijo italijanske Gorice.
Po osamosvojitvi je nov politični okvir spremenil tudi razvoj občine, kar se je odražalo predvsem na gospodarskem področju. Leta 1994 je pridobila podobo, kakršno poznamo še danes. Z vstopom v novo tisočletje pa je nadaljnji veliki mejnik razvoja in sprememb predstavljal vstop Slovenije v Evropsko unijo in predvsem schengensko območje, ki je Goriški regiji omogočil nov razcvet. Popolno odprtje meja je pomenilo večjo svobodo čezmejnega sodelovanja, povezovanja in poslovanja na najrazličnejših področjih.
4. Družbenogeografske značilnosti
4.1. Upravna ureditev
Pestrost Spodnje Vipavske doline se odraža tudi v številnih upravno-administrativnih členitvah v preteklosti. Obseg današnje Mestne občine Nova Gorica je bil v drugi polovici 20.
stoletja precej večji, saj je po letu 1995 prišlo do nastanka novih, manjših občin. Današnja mestna občina je sestavljena iz več med seboj različnih delov. Ob nastanku je tako ime za Novo Gorico zajemalo le novo nastajajoče urbano območje in šele pozneje so upravne reforme to ime razširile tudi na goriška predmestja ter četrti (npr. Kromberk, Pristava).
Kmečko naselje Rožna dolina je bila h Gorici priključena že pred prvo svetovno vojno in enako velja za Staro Goro, ki so jo priključili mestu Gorica leta 1893. Skorajda vse goriško obmestje pa so k mestu priključili po obsežni upravni reformi leta 1927, in sicer na današnji italijanski strani občine Ločnik, Štandrež, Podgoro ter na slovenski Solkan in Šempeter, Vrtojbo pa naknadno leta 1928. Državna meja, ki je zarezala in razdvojila to upravno celoto, je neusmiljeno posegla v vsakdan ljudi v Spodnji Vipavski dolini. Nova upravna ureditev, ki je sledila po priključitvi Slovenskega primorja k Jugoslaviji, je bila zastavljena po novih vidikih, saj so želeli združiti slovenske ostanke Gorice v novo celoto po kasneje zastavljenih urbanističnih načrtih (Vrišer, 1959).
Sprva so upravno preureditev zastavili na temeljih štirih krajevnih ljudskih odborov:
Ajševica (z naselji Ajševica, Rožna dolina in delom Stare Gore), Solkan (z naseljema Solkan in Rafut), Vrtojba ter Šempeter. Mestna občina Nova Gorica je bila ustanovljena leta 1952. K mestu so že priključili bližnja naselja z značajem obmestja. Ideja, da bi postalo mesto zveza med Solkanom in Šempetrom, je bila kmalu opuščena, saj je drugi kmalu postal središče nove občine. Iz prvotno enotnega goriškega območja Spodnje Vipavske doline sta nastali dve celici, t. i. »ustje« Vipavske doline je zajemal severni del, južni pa je bil sestavljen iz Šempetra, Vrtojbe, Volčje Drage, Vogrskega in dela Stare Gore. Na južnem delu je levi breg Vipave spadal pod še dve manjši občini, Renče in Miren. Z dodelitvijo novih komunalnih funkcij občinam leta 1955, ko je bila izvedena nova upravna reforma, je bila takšna delitev Spodnje Vipavske doline še dodatno potrjena. K občini Nova Gorica so bile priključene še občine Čepovan, Grgar in Šempas, k Šempetru pa Renče, Miren in Dornberk (Uradni list RS, 1955). Mestu Nova Gorica je pripadal položaj posebnega teritorija znotraj občine, ki sta ga poleg urbanega dela Solkan sestavljali še predmestji Pristava in Rožna dolina ter kmečko naselje Kromberk (Vrišer, 1959).
Proces ustanavljanja krajevnih skupnosti je zaznamoval čas po letu 1963. Te so bile oblikovane kot zaokrožene enote enega ali več naselij in so delovale kot samostojne organizacije. Ta upravna ureditev se je uveljavila leta 1974 (Fridl in sod., 1998).
Z osamosvojitvijo leta 1991 je prišlo do delitve nalog in pooblastil, ki sta jih opredelili lokalna samouprava in lokalna skupnost (Grafenauer, 2000). Leta 1994 se je od občine odcepil južni del in nastala je občina Miren-Kostanjevica. Leta 1998 pa še občina Šempeter- Vrtojba. Tri krajevne skupnosti pa so dale pobudo za ustanovitev občine Renče-Vogrsko, ki je nastala leta 2006. Glavni vzrok je bila zapostavljenost neurbanih delov občine. Z odcepitvijo pa so pridobili tudi dodatna sredstva za investicije in razvoj.
4.2. Demografske značilnosti
Številu prebivalstva po naseljih v občinah Spodnje Vipavske doline smo iz podatkov na SURS-u sledili po naslednjih letih: 1948, 1953, 1961, 1971, 1981, 1991, 2002, 2008, 2015 in
2021. Iz podatkov, ki so podani po spolu, smo v MONG sledili 44 naselij, naselji Šempeter pri Gorici in Vrtojba v občini Šempeter-Vrtojba, šest naselij v občini Renče-Vogrsko in 15 naselij v občini Miren-Kostanjevica.
V MONG sta naselji Banjšice in Bate ključna primera odseljevanja ter praznjenja manjših in odročnejših krajev. Na Banjšicah se je število prebivalcev od leta 1948 do leta 2021 za več kot prepolovilo (s 607 prebivalcev na 239). Podobno velja tudi za naselje Bate v isti občini ter tudi za naselji Bukovica in Sela na Krasu.
Nasprotno od manjših naselij pa so porast števila prebivalcev zabeležila naselja v Spodnji Vipavski dolini, v katerih so se začela odpirati nova podjetja (npr. tovarna Jadro oz. poznejši Ciciban v Mirnu). Velik porast je doživelo predmestje novonastajajoče Nove Gorice.
Kromberk, Rožna Dolina in Solkan so naselja, ki so se v zadnjih sedemdesetih letih toliko razširila, da skupaj z Novo Gorico predstavljajo nekakšno na videz skoraj enotno naselje.
Po podatkih SURS-a za leto 2020 živi na območju Spodnje Vipavske doline v štirih občinah (Mestna občina Nova Gorica, Šempeter-Vrtojba, Renče-Vogrsko in Miren-Kostanjevica) skupaj 47.549 prebivalcev, kar predstavlja 2,25 % celotnega prebivalstva Slovenije. Številčno največ jih živi v Mestni občini Nova Gorica, in sicer 31.845. Samo v Novi Gorici pa živi 13.031 Novogoričanov, kar jo uvršča na dvanajsto mesto največjih naselij v Sloveniji. Sledi občina Šempeter-Vrtojba s 6292 prebivalci. Skupaj ti dve občini tvorita somestje Nova Gorica-Šempeter, ki ga lahko v Sloveniji izpostavimo po močni funkcijski povezanosti, kar nakazuje velika mobilnost delovne sile, ki predstavlja več kot 10 % delovno aktivnega prebivalstva (Nared in Razpotnik Visković, 2016). Glede na funkcije je nadrejena Nova Gorica, izjema je le zdravstvo, katerega center je Splošna bolnšnica dr. Franca Derganca v Šempetru (Nared in Razpotnik Visković, 2016).
Preglednica 1: Število prebivalcev v obravnavanih občinah Spodnje Vipavske doline.
Občina Število
prebivalcev
Število ženskega prebivalstva
Delež ženskega prebivalstva Mestna občina Nova
Gorica
31.845 15.863 49,81 %
Šempeter-Vrtojba 6.292 3.159 50,20 %
Renče-Vogrsko 4.383 2.165 49,40 %
Miren-Kostanjevica 5.029 2.466 49,04 %
Skupaj 47.549 23.653 49,74 %
Vir podatkov: SURS, 2020.
4.3. Kmetijstvo v Spodnji Vipavski dolini
Že Slovani so konec 6. in v začetku 7. stoletja ob naselitvi Spodnje Vipavske doline prepoznali tri prednosti oz. privlačni lastnosti pokrajine, in sicer njeno strateško lego, prometne povezave, nazadnje pa tudi dejstvo, da so bili Slovani poljedelci in je bila njihova temeljna dejavnost kmetijstvo, kar nakazuje lega naselij, saj je prvi pas poselitve zajel stik ravnine z gričevjem in tako omogočil Slovanom, da so rodovitno ravnico izkoristili za poljedelstvo. Medtem ko so pobočja gričev predstavljala drugi pas, saj so med hišami imeli vinograde in sadovnjake (Marušič, 1998).
V času goriških grofov je bila Spodnja Vipavska dolina sestavljena iz dveh enot, in sicer ravninskega dela, ki je bilo poseljeno pretežno z romanskim prebivalstvom, in vzpetega dela, ki so ga poseljevali izključno Slovani (Marušič, 2000).
Do konca 18. stoletja je bilo območje Spodnje Vipavske doline, predvsem okolica Šempetra, Vrtojbe, Mirna, Bilj, Gorice in Sovodenj, namenjeno paši ovc. Vasi so se po kmečki odvezi pravdale za zemljo, češ da so si jo priposestvovale prav s starodavnim pašništvom.
Pred prvo svetovno vojno so se ljudje v večini ukvarjali s kmetijstvom, vendar so si morali zaradi premajhnih kmetijskih parcel iskati dodaten vir zaslužka (npr. čebelarstvo, furmanstvo, kamnoseštvo, svilogojstvo, bičarstvo). Kmetijska zemljišča je močno opustošila prva svetovna vojna. Med vojnama je sledilo množično izseljevanje. Po drugi svetovni vojni pa je tudi Spodnjo Vipavsko dolino zajel proces deagrarizacije, ki je bil posledica razvoja industrije in vse slabših razmer za zasebno kmetovanje. Kmetijska politika je svoje cilje usmerila predvsem v razvoj družbenega kmetijstva. Posledično so se kmetje množično zaposlovali v neagrarnih dejavnostih, kar velja še posebej za mlajšo generacijo, ter opustili ali vsaj zmanjšali obseg obdelovalnih zemljišč, ki so ostala v njihovi lasti.
V Sloveniji je danes po podatkih SURS-a na kmetijah zaposlenih 79.967 PMD, od tega jih je 36.609 gospodarjev oz. upraviteljev in 36.978 drugih članov gospodinjstva. Redno zaposlenih je v kmetijstvu 2437, sezonsko in priložnostno pa 3749. Na Goriškem je število vseh kmetijskih gospodarstev 5311 in 62.014 hektarov kmetijskih zemljišč, od katerih jih je 30.989 hektarov v uporabi. Na območju z omejenimi možnostmi za obdelovanje je 5030 kmetijskih gospodarstev oz. 29.899 hektarov kmetijskih zemljišč (SURS, 2021).
V Spodnji Vipavski dolini se v kmetijstvu pojavljata predvsem dva problema, in sicer majhnost kmetijskih zemljišč ter opuščanje teh.
Med najpomembnejše panoge Spodnje Vipavske doline spadajo vinogradništvo in sadjarstvo, (predvsem breskve), pridelava raznih vrtnin ter okrasnih rastlin, semen in sadik. Poleg tega pa še pridelava drugih žit in poljščin.
Podrobnejših podatkov o delovni sili na kmetiji, ki bi bili na ravni občin, SURS ne poseduje.
Tovrstni podatki so na voljo na ravni kohezijskih regij. Prikazani podatki na slikah 6 in 7 o številu upraviteljev kmetij, številu drugih družinskih članov in družinski delovni sili po spolu ter njihovi povprečni starosti za Zahodno kohezijsko regijo so zato zelo posplošeni, prostorsko preobširni in zato ne najboljši. Kljub temu pa odražajo splošen trend, ki je značilen tudi za Spodnjo Vipavsko dolino.
Slika 6: Število upraviteljev kmetijskih gospodarstev v Zahodni kohezijski regiji.
Vir podatkov: SURS, 2021.
Slika 7: Število drugih družinskih članov v kmetijskem gospodinjstvu v Zahodni kohezijski regiji.
Vir podatkov: SURS, 2021.
0 5.000 10.000 15.000 20.000 25.000 30.000
2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016
število gospodarskih upraviteljev
leto
skupaj moški ženske
0 5.000 10.000 15.000 20.000 25.000 30.000 35.000 40.000 45.000
2003 2005 2007 2010 2013 2016
število drugih družinskih članov
leto
skupaj moški ženske
Sliki 6 in 7 prikazujeta trend upadanja števila gospodarskih upraviteljev kmetij v Zahodni kohezijski regiji. Ves čas je pričakovano tudi precej večje število moških upraviteljev kot žensk, kar je nedvomno posledica tradicije in tudi narave dela. V kategoriji drugih družinskih članov, ki delajo na kmetiji, pa je več žensk kot moških (zlasti pri vodenju gospodinjstev in opravljanju dopolnilnih dejavnosti na kmetiji).
Preglednica 2: Družinska delovna sila po spolu in povprečni starosti za Zahodno kohezijsko regijo.
leto 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016
gospodar – upravitelj
skupaj 58 58 58 59 58 56 58
moški 57 57 57 58 57 56 57
ženske 62 63 62 63 61 60 61
drugi družinski člani
skupaj – 43 43 43 43 44 46
moški – 36 36 37 38 38 42
ženske – 47 47 47 47 47 50
Vir podatkov: SURS, 2021.
Povprečna starost gospodarskih upraviteljev in tudi drugih družinskih članov v Zahodni kohezijski regiji je bila in še vedno je pri ženski populaciji nekoliko višja, kar lahko pripišemo dejstvu, da ženske dočakajo višjo starost kot moški.
Število nekdanjih kmetov in polkmetov bi lahko nekoliko natančneje po spolu določili s pomočjo pokojnin, ki jih trenutno prejemajo: tako bi lahko prikazali, kakšno je bilo stanje pred približno 20 oz. 30 leti, ko so bili trenutni upokojenci še del delovno aktivnega prebivalstva. V marcu 2021 je bilo po podatkih v občinah Spodnje Vipavske doline na ZPIZ-u registriranih 11.178 uživalcev starostne, delne ali invalidske pokojnine. Od tega je bilo 366 prejemnikov pokojnine, ki izhaja delno ali samo iz kmetijske dejavnosti. Od tega je nekaj več žensk, in sicer 198 oz. 54,1 %. Uživalcev, ki imajo celotno dobo iz kmetijske dejavnosti, je trenutno 15, od tega kar 11 žensk. To dejstvo bi si lahko razlagali kot posledico, da so ženske delale doma kot gospodinje ali pa ker prejemajo pokojnino po možu. V starostni strukturi prejemnikov pokojnine iz delno ali samo kmetijske dobe pa prevladujejo upokojenci v starostni skupini 60 do 69 let. To je tudi edina starostna skupina, kjer je med prejemniki več moških upravičencev kot žensk. V vseh drugih starostnih skupinah pa je več prejemnic žensk kot moških.
Slika 8: Število uživalcev starostne, delne ali invalidske pokojnine V Spodnji Vipavski dolini.
Vir: ZPIZ, 2021.
Slika 9: Starostna struktura uživalcev starostne, delne ali invalidske pokojnine v Spodnji Vipavski dolini (marec 2021).
Vir: ZPIZ, 2021.
V Spodnji Vipavski dolini je registriranih več društev, ki vključujejo predvsem na kmetiji aktivne ženske: Društvo žena Bilje in Društvo žena Miren-Orehovlje v občini Miren- Kostanjevica, Društvo žena in deklet Šempeter ter Društvo žena Vrtojba v občini Šempeter- Vrtojba.
V raziskavi iz leta 2018 so svoboda dela, svobodno razpolaganje časa, biti sam svoj šef in veselje do dela na kmetiji navedene kot prednosti kmečkih žena v Sloveniji. Slabosti pa so:
naporno in predvsem fizično delo, preobremenjenost, podrejen položaj in ekonomska odvisnost (Robnik, 2018).
0 50 100 150 200 250 300 350
moški ženske skupaj
število uživalcev
starostna delna invalidska
0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 200
<60 60-69 70-79 80-89 90-100
število uživalcev
moški ženske skupaj
5. Značilnosti gospodarstva v Spodnji Vipavski dolini
5.1. Pred prvo svetovno vojno (delavsko gibanje, rudarstvo, šolstvo)
Po odpravi celinske zapore ob koncu evropskih vojn in po Napoleonovem porazu so se dosežki industrijske revolucije začeli širiti tudi v Evropo. Ključno je bilo uvajanje parnih strojev v prometu in industriji. Prav tako je postala novost uvajanje strojev v proizvodnjo tekstilne, papirne in železniške industrije. Prva doba slovenske industrializacije je najprej zajela lahko predelovalno industrijo, pod katero štejemo tekstilno, papirno in živilsko industrijo. V zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske, ko lahko govorimo o hitrejši industrializaciji, se je začela poleg politične tudi gospodarska povezava med slovenskimi deželami, ki jo označujemo kot dobo klasičnega liberalnega kapitalizma. Prišlo je tudi do globokih sprememb v socialni sestavi in posledično do množičnega izseljevanja (Slovenska novejša zgodovina, 2006).
Spodnjo Vipavsko dolino je npr. močno zaznamoval fenomen aleksandrink, ki so od sredine 19. stoletja in v začetku 20. stoletja odhajale v Egipt. Najbolj cenjene in iskane so postale ženske s podeželja revnih evropskih držav. Možje so delali na kmetijah, vendar kljub delovnim navadam in trdnim moralnim načelom niso uspeli prehraniti družin. Da bi prispevale k družinskemu proračunu, so začele iskati svoj vir dohodka. Prestop hišnega praga za ženske se je štel za veliko grožnjo moralni integriteti družine, ženska samostojnost pa je bila razumljena kot začetek ženske prevlade in na glavo postavljenega sveta (Verginella, 2006; Vodopivec, 1994).
Industrializacija in njen sistemski pravni okvir, ki sta bila najpomembnejša procesa v drugi polovici 19. stoletja, sta se vzpostavljala še desetletja po marčni revoluciji. Pri tem sta bila ključna patent o zemljiški odvezi leta 1848 in njegova izvedba v letih od 1853 do 1855. S tem je bila v temeljih spremenjena struktura agrarnega gospodarstva. Sledil je obrtni zakon leta 1859, ki je s poznejšimi dopolnitvami in spremembami določil pogoje za razvoj neagrarne dejavnosti. Ti dokumenti so omogočili premik k razvoju gospodarstva iz agrarnega v neagrarnega, obrt, intenzivnejši promet, industrializacijo ter ustanavljanje novih obratov in posodabljanje obrti. Neenakomernost geografske razprostranjenosti industrializacije v slovenskih deželah je bila očitna, saj je prišlo do večje zgostitve obratov ob železniških progah oz. t. i. industrijskem ipsilonu. Obrt je bila nepogrešljivi dejavnik, saj je v več pogledih dopolnjevala industrijo. Bila je vir izurjene delovne sile, jedro novih obratov ali le pomožna servisna dejavnost. Trgovina je doživela največ strukturnih sprememb v drugi polovici 19. stoletja zaradi posodobitve cestnega omrežja in predvsem izgradnje železniškega omrežja (Slovenska novejša zgodovina, 2006).
Na Goriškem je glavno oviro industrializaciji predstavljalo pomanjkanje surovin in energetskih virov, od katerih je bilo v začetni fazi industrializacije v slovenskih deželah odvisnih kar pet od šestih panog (Slovenska novejša zgodovina, 2006). Prvi mlini in žage na vodni pogon so bili na Slovenskem postavljeni v 14. in 15. stoletju, v Spodnji Vipavski dolini pa nekoliko pozneje; tako so bili leta 1507 zabeleženi mlini v Solkanu, Orehovljah, današnji italijanski Podgori, Gorici in Števerjanu. V 16. stoletju je bil dobro izkoriščen tudi Hubelj, kjer so najprej postavili strugarski obrat in nato leta 1550 fužine, kjer so čez 22 let zgradili še žago na vodni pogon (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Ena najpomembnejših dejavnosti, ki je zaznamovala Spodnjo Vipavsko dolino, je bilo svilarstvo, za začetek katerega lahko določimo letnico 1727, ko je bila v Gorici ustanovljena
»šola« pridelave in barvanja svile. Pozneje so ti obrati predstavljali jedro oz. začetek bombažne predelave. Spodbude svilarstvu so prišle tudi z državnega vrha, saj je politika Marije Terezije leta 1764 z namenom pospešitve tega razglasila pravico do svobode zasaditve murv in gojenja sviloprejk, ki so bile glavna surovina. Ob cesti Gorica-Oglej so nastali murvini nasadi po zaslugi gospodarske zbornice v Gorici, ki je patent vestno izvrševala tudi z delitvijo sadik murv kmetom in kolonom. Na podeželju je delovalo več manjših predilnic svile ter tkalci volne, konoplje in lanu. Kljub vsemu pa je tkanje svile v začetku sedemdesetih let 19. stoletja povsem zamrlo, medtem ko je bila preja svile bolj uspešna dejavnost, saj so na Goriškem na primer predelovali tudi svilene odpadke, ki je leta 1888 zaposlovala kar 1582 delavcev. A tudi te panoge ni zaobšla kriza pred prvo svetovno vojno (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Tendence državnega razvoja so se kazale tudi v Spodnji Vipavski dolini, kamor je Johann Christoph Ritter von Zahony iz Frankfurta preselil rafinerijo kolonialnega sladkorja iz Trsta.
Celotno 19. stoletje je družina Ritter zaznamovala gospodarske in družbene tokove na Goriškem. Predsedovali so goriški Trgovski in industrijski zbornici, ustanovljeni leta 1850.
Njim pa gre glavna zasluga za povezavo tega območja s Trstom z železnico, ki je ogrozila pomemben dejavnik deželnega gospodarstva – prevozništvo. Hkrati pa je bil to tudi povod za dodatne investicije tržaških trgovcev in industrialcev, kot so Chiozza, Vivante, Brunner, Economo in Ralli na Goriško. Iz Trsta je prihajala tudi glavna surovina bombaž, ki je bil osnova za razcvet bombažne industrije (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Družina Ritter je v letih od 1840 do 1860 zaslužna za veliko zgostitev industrijskih naprav v Stračicah, ki so jih imenovali tudi »goriški Manchester«, saj je zaposlovala kar 2000 delavcev. Kompleks obratov in delavskih prebivališč z vso spremljajočo infrastrukturo, ki je značilen tudi za druge dele avstrijske monarhije, se imenuje factory sistem (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Slika 10: Prvi industrijski obrati v Spodnji Vipavski dolini so povezani s svilarstvom in bombažno predelavo, ki sta se začela leta 1854 v Stračicah in Podgori pri Gorici.
Vir: Industrijska dediščina na Goriškem, 2015.
Razvijala se je tudi živilska industrija. Leta 1849 so bila na Goriškem tri podjetja s kandiranimi izdelki, kasneje pa so se razširili še na konzervirano industrijo in tovarne testenin, kavnega nadomestka, kisa in tri pivovarne (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Ascolijeva tovarna pisalnega in zavojnega papirja v Podgori je skupaj s papirnico v Solkanu ob žagi predstavljala papirno industrijo, ki se je prav tako razvila v Spodnji Vipavski dolini.
Območje je izstopalo tudi po izredno velikem deležu opekarskih obratov v Renčah in Bukovici. Leta 1898 je bila ustanovljena Ljudska opekarna v Biljah in je združevala opekarske obrate na Goriškem. Po drugi svetovni vojni so bila prav to začetna jedra Goriških opekarn. V istem letu pa je nastal temelj pohištvene industrije. V Solkanu je nastala Mizarska zadruga, iz katere se je med vojnama razvila Produktivna mizarska zadruga in kasneje Tovarna pohištva Nova Gorica oz. MEBLO Nova Gorica ter Zadruga mizarskih obrtnikov Solkan (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Naravni pogoji so narekovali nastanek proizvodnih središč. Bližina surovin, energetskih virov in komunikacije so bili predpogoj za vzpostavitev večjega števila obratov, ki so lahko dobro delovali in bili konkurenčni, zato ni presenetljivo, da je prva elektrarna na Soči pri Solkanu zrasla že leta 1896 (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Statistike za leta 1869 in 1910 so pokazale, da je bil na Goriškem v obrti in industriji največji delež aktivnega prebivalstva med vsemi slovenskimi deželami, in sicer v prvem popisu 8,9 %, čez dobrih 40 let pa kar 13 % (Fischer, 1988). V Gorici je bilo 18 gospodarskih društev, katerih razcvet je nakazoval na kulturno, politično, športno, ljudskoprosvetno soodvisnost industrije in družabnega življenja (Vrišer, 1959).
V devetdesetih letih 19. stoletja je bilo na Goriškem močno tudi delavsko gibanje. Leta 1894 sta nastali prva strokovna organizacija sindikata grafičnih delavcev in prva slovenska obrtna
šola, ki jo je ustanovilo društvo Sloga. Čez tri leta pa je bila ustanovljena še Trgovsko-obrtna zadruga v Gorici (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
5.2. Razvoj industrije v 20. stoletju
Po prvi svetovni vojni je bila industrija opustošena in uničena. Z obnovo je začela že avstrijska oblast in nato nadaljevala italijanska. Italijanska država Spodnje Vipavske doline ni nameravala gospodarsko »zanemariti«, saj jim je predstavljala pomemben strateški prostor.
Prizadevali so si za obnovo, ki bi vključevala nove energetske vire. Zaradi spremembe meja je bila Goriška zdaj veliko bolj navezana tudi na idrijski konec, ki je prav tako spadal pod Italijo.
Po vojni so se močno okrepili tudi opekarstvo in druge panoge, ki so temeljile na lokalni surovinski osnovi (proizvodnja gradbenih materialov – apnenica v Solkanu, pekarstvo, mlekarstvo, lesarstvo, usnjarstvo idr.). V Gorici so začele delovati trgovska, obrtna in ženska obrtna šola. Podobne izobraževalne šole so bile še v Mirnu in Renčah. Povojni čas zaznamuje čas elektrifikacije in »belega premoga«.
5.2.1. Priključitev Primorske k Jugoslaviji
Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji leta 1947 je bilo načrtovano povečanje industrijske proizvodnje. Pri tem so se soočali s številnimi ovirami, kot so neurejeno tržišče, primanjkljaj strokovnjakov, ki so se večinoma izselili v Italijo, ter blokada vzhodnega tržišča. Cilj je bil obnoviti in povečati proizvodnjo ter ustvariti nove obrate, ki so delno sloneli na stari tradiciji (npr. čevljarstvo v Mirnu, mizarstvo v Solkanu). Državni organi so bili snovalci podjetij, ki pa so bila le izvrševalci planskih nalog. Podjetja so imela še vedno skromno in zastarelo opremo, zato je bilo potrebnega veliko ročnega dela. Zaposlovanje je raslo hitreje kot proizvodnja. Delovna sila je prihajala predvsem iz zalednih vasi, saj so se na podeželju pojavljale neugodne spremembe v kmetijstvu, ki jih je povzročila kolektivizacija. Ta je ljudi prisilila v iskanje zanesljivejših virov preživetja, kar jim jih je nudilo delo v tovarnah.
Leta 1947 je bila ustanovljena tovarna JADRO, poznejši CICIBAN v Mirnu, ki še vedno izdeluje obutev, predvsem otroške čevlje, nekoč pa je izdelovalo tudi več ortopedske obutve.
Obnovljena je bila tudi Tovarna usnja v Mirnu, ki je uspešno delovala vse do prevzema pod okrilje KONUS-a iz Slovenskih Konjic leta 1964. To je tudi čas začetka delovanja Soških elektrarn in Mesne industrije Primorske (MIP), katerega začetek je bilo podjetje Meso-Mleko in nato Živinopromet Gorica. Ime Mesna industrija Primorske je podjetje nosilo od leta 1977 do stečaja leta 2009. Današnji GOSTOL oz. Goriške strojne tovarne in livarne je začelo vzpon, ko je podjetnik Štukelj pripeljal svoje stroje v Solkan iz italijanske Gorice in ustanovil okrajno mehanično podjetje. V Volčji Dragi je iz podjetja za obnovo porušenih naselij med vojno nastalo podjetje ZIDGRAD, ki je šlo v stečaj leta 2004 (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Tovarna pohištva MEBLO Nova Gorica je nastalo leta 1948: sprva pod imenom Tovarna pohištva Nova Gorica, nato Tovarna pohištva Edvarda Kardelja in od leta 1963 pod danes znanim imenom MEBLO, ki deluje kot podjetje v stečaju. Značilna za ta obrat je bila velika razvejanost dejavnosti in obratov, ki so se po prenehanju izdelave pohištva samostojno reorganizirali. MEBLO je bil tudi velik in ključni pobudnik ustanavljanja izobraževalne strokovne dejavnosti v Novi Gorici. Ta izobraževalna središča so danes združena v sklop poklicnih srednjih šol na Tehniškem šolskem centru.
V letu po priključitvi Severne Primorske k Jugoslaviji so bile ustanovljene tudi Goriške opekarne Bilje, pozneje s sedežem v Renčah in razpršenimi obrati tudi v Bukovici. Med novonastalimi podjetji je bilo tudi invalidsko podjetje ISTOK Miren (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
5.2.2 50. in 60. leta 20. stoletja
Od sredine 50. do sredine 60. let 20. stoletja je sledilo obdobje pospešenega industrijskega razvoja, ko so bile investicije zelo velike in je industrija postala vodilna gospodarska dejavnost. Spremembe, ki so k temu prispevale, so bile npr. v samoupravljanju, ki je upoštevalo zakonitosti tržnega gospodarstva. Tako je postal ekonomski sistem kombinacija tržnega gospodarstva, samoupravljanja in državnega uravnavanja gospodarskih smernic. Še vedno sta naraščala produktivnost in standard ljudi, na drugi strani pa se je zaposlovanje umirilo. Razvoj se je nadaljeval v 60. leta, vendar je slonel pretežno na večanju proizvodnje v že obstoječih obratih (Kocjančič, 1977).
Leta 1956 je bilo v Volčji Dragi ustanovljeno podjetje Poligalant. V začetku 60. let sta bili ustanovljeni Šampionka Renče in Iskra – Avtoelektrika Šempeter pri Gorici. Prva je bila na začetku usmerjena v proizvodnjo čistil, nato se je preusmerila v izdelavo kisa in šampinjonov ter čistil in pralnih sredstev. Iskra pa je še danes uspešno podjetje, ki od leta 2014 deluje pod okriljem nemške skupine Mahle in je pomemben del svetovne avtomobilske industrije. Od leta 1973 imajo organizirano tudi lastno proizvodnjo zaganjalnikov in elektromotorjev (Miklavčič Brezigar in sod., 2015). Proti koncu desetletja je bilo ustanovljeno še gradbeno podjetje Final Nova Gorica.
5.2.3. 70. leta 20. stoletja
Tudi v tem desetletju se je nadaljeval izjemen gospodarski vzpon, ki pa je prinesel sistemske spremembe, saj so politični voditelji začeli s korenitimi spremembami družbenopolitične ureditve. Z zakoni, sprejetimi leta 1971, 1973, 1974 in 1976, so na pravni osnovi podjetja začela spreminjati organizacijsko strukturo. Spremembe, ki so jih predvideli, so bile TOZD-i (temeljne organizacije združenega dela), DSSS (delovne skupnosti skupnih služb temeljnih organizacij), DO (delovne organizacije) in SOZD (sestavljene organizacije združenega dela).
Posledično se je povečalo število družbenih pravnih oseb. K tem konceptom je težila tudi večina podjetij v Spodnji Vipavski dolini in celotni Primorski, zato so se na eni strani večja podjetja začela deliti na temeljne organizacije in na drugi strani manjša, samostojna podjetja pa priključevati k večjim.
V tem obdobju je s prihodom liberalne vlade prišlo do skrbi za policentrični razvoj v Sloveniji, za katerega so si prizadevala tudi podjetja na Goriškem, kot je Ciciban iz Mirna odprl poslovalnico v Kalu nad Kanalom. Glavni namen te politike sta bila zaustavitev praznjenja podeželja in odpiranje dislociranih obratov.
Nekvalificirana delovna sila je prišla v velika podjetja tudi iz drugih jugoslovanskih republik.
5.2.4. 80. leta 20. stoletja
Ekonomisti so v času krize v 80. letih v marsikaterem pogledu nasprotovali uvajanju novega političnega modela v gospodarski sistem, saj so predvideli negativne učinke, ki so v 80. letih 20. stoletja pripeljali do splošne družbenoekonomske krize. Prišlo je do presežka delovne sile in stečajev podjetij, zlasti velikih gospodarskih sistemov. Sanacijski programi so bili večinoma neuspešni. Težavo je delno razrešil Zakon o podjetjih konec leta 1988, ki so mu sledile nove reorganizacije, združitve in razdružitve.
5.2.5. 90. leta 20. stoletja
Prav 90. leta so bila zaznamovana z lastninjenjem. Težave prejšnjega desetletja so zaznamovale tudi prehod v novo tisočletje in se še zaostrile. Gospodarsko krizo sta dodatno poglobila korenita sprememba družbenopolitičnega sistema in razpad Jugoslavije. Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991 izgubila pomemben in velik jugoslovanski trg, zato ni bilo presenečenje, da se je povečalo število stečajev. Kruti usodi se niso mogla izogniti podjetja Iztok Miren, Ideal Nova Gorica, Ciciban Miren in druga. Vendar pa so se večinoma ta podjetja le reorganizirala in kmalu registrirala kot nova podjetja ter nadaljevala z delom v manjšem obsegu.
Prelomnica je bila postavljena tudi v lastninski politiki, ko so se podjetja z družbenim kapitalom začela preoblikovati v podjetja z znanimi lastniki. Zakonsko je bilo to sprejeto novembra 1992, leto kasneje pa je Zakon o gospodarskih družbah dokončno odpravil socialistični sistem organiziranosti gospodarskih subjektov (Miklavčič Brezigar in sod., 2015).
Večina podjetij se je ob koncu stoletja že reorganizirala in novim razmeram prilagodila tudi svoje proizvodne programe ter zanje poiskala nove trge. Tako so je proizvodnja začela ponovno povečevati.
5.2.6. Čas od preloma tisočletja do leta 2021
Novo prelomnico sta za Spodnjo Vipavsko dolino pomenila vstop Slovenije v schengensko območje in odprtje novega trga na zahodu. Kriza 2008 je močno prizadela tudi Goriško, saj so številna podjetja zmanjšala svoj obseg dela ali pa šla celo v stečaj (npr. SGP, Lipa).
Industrija se na tem območju danes postopno preoblikuje v nova podjetja. Velik poudarek je zaznati na industriji zabave, globalizaciji in digitalizaciji.
6. Zgodovina ženske delovne sile
Razlike med spoloma, ki se pojavljajo zaradi bioloških in genetskih zasnov ter družbenega razumevanja spola, so poznale vse človeške kulture. Splošno znano je dejstvo, da naj bi bila ženski v zgodovini prioritetna naloga reprodukcija, medtem ko je bila na drugih področjih njena vloga omejena in podcenjena. V Aristotelovi tradicionalni družbi je veljalo, da naj bi bile ženske izključene iz razumskega delovanja in javnega življenja (Černigoj Sadar, 2002).
6.1. Ženske v predindustrijski družbi
Oakleyjeva (2000) navaja, da sta v neindustrijskih oz. tradicionalnih družbah struktura dela in družine povezani kot dela sklenjene kulturne celote. Osrednji položaj v družbeni organizaciji je pripadal družini. Značilno je bilo tudi tesno prepletanje zasebnega in javnega (Boh, 1986). Delitev dela po spolu pa se je v različnih družbah razlikovala ali pa je sploh ni bilo (npr. afriški ljudstvi Mbuti in Lele) (Oakley, 2000). Oakleyjeva (2000) še ugotavlja, da je ločitev med domom in delom specifična značilnost industrijske družbe in ne značilnost družbe kot take.
V predindustrijski družbi se je od ženske pričakovalo, da nadaljuje s produktivnim delom (Oakley, 2000). Vendar pa je bilo v tradicionalnih družbah splošno sprejeto, da je cilj žensk rojevanje, ki naj bi bil tudi vir zadovoljstva in najpomembnejša življenjska funkcija (Inglehart, 1997).
6.2. Ženske v času industrializacije
Obdobje od začetka industrializacije do sedanjosti bi lahko z vidika položaja žensk razdelili na tri obdobja, kot sledi v nadaljevanju (Oakley, 2000):
1) družino je začela izrinjati tovarna kot proizvodni prostor, vendar so ženske še naprej opravljale svoje tradicionalno delo zunaj doma;
2) v drugem obdobju je začelo prevladovati mnenje, da je udomačitev ženske popolnoma naravna, zato je prišlo do upadanja zaposlovanja ženske zunaj doma;
3) zadnje obdobje pa je prelomnica, ki seže v prvo polovico 20. stoletja: opazno je pripisovanje primarne vloge ženske v gospodinjstvu in hkrati čedalje večje zaposlovanje žensk.
6.2.1. Meščanska družina in ženska
Postopno oblikovanje zasebne sfere je zaznamovalo obdobje druge polovice 18. stoletja.
Ljudje v mestih so začeli vse močneje ločevati mesto zaslužka od mesta bivanja. Vloga odgovornosti za tradicionalno obliko gospodinjstva je pripadala ženskam (Sieder, 1998).
Individualizacija osebe je bila temeljna posledica meščanskega življenja. Ostra ločitev javnega in zasebnega je ženske značajsko še bolj omejila s podobo idealne soproge. Takrat ustvarjene ideološke posledice segajo po mnenju Siederja (1998) vse do sedanjosti. Atributi
»niso več izhajali iz dejavnosti moškega in ženske, ampak iz ideološke konstrukcije njunega spolnega značaja« (Hansen, v Sieder, 1998, str. 127) in prestali vse družbene spremembe do 20. stoletja.
Manj cenjene so bile samske ženske, ki so bile breme lastnim družinam. Domena moških so bili politični, družbeni in gospodarski odnosi, ženske pa so skrbele za dom in bile podrejene starejšim, življenjsko izkušenejšim in izobraženim možem (Sieder, 1998).
Po mnenju Siederja (1998) pa je meščanski vzorec družine proizvedel svojo antitezo, ki je bila meščanska feministična kritika omejevanja žensk. S tem pa so se pojavili tudi boji žensk za pravico do politične ter družbene udeležbe.
6.2.2. Delavska družina in ženska
Sieder (1998) meni, da industrializacija ni povzročila uničenja družine in s tem nasprotuje Engelsovim trditvam. Industrializacija je po besedah prvega privedla do nastanka kompleksnih družinskih oblik s krepitvijo vezi med družinskimi člani. Prav razširjena družina, sorodstvena solidarnost in medsosedske mreže ter tudi trigeneracijsko sobivanje v družinah je omogočalo, da je bila ženska zaposlena, saj so del njenih družinskih odgovornosti prevzeli sorodniki.
Če moževa plača ni zadostovala za preživetje, so ženske v pomoč opravljale povečini nekvalificirano, slabše plačano in priučeno delo. Vendar je bila prekinitev mezdnega dela zelo pogost pojav pri ženskah. Tudi delavskim ženam so pripisovali vlogo matere in gospodinje, ki so bile v večini močno preobremenjene (Sieder, 1998).
6.3. Ženske v 20. stoletju
Prvo polovico 20. stoletja zaznamujejo prelomni vojaški dogodki, ki so posegli tudi na družbeno področje in spremenili vlogo žensk, saj je bila vojna ključni dejavnik za
spreminjanje odnosa do žensk. Vojna je ženskam omogočila, da so se lahko bolj intenzivno vključevale v javno in politično življenje, obenem pa bolj pogosto vstopale na trg delovne sile (Nottringham, v Oakley, 2000).
Boj za delovna mesta je po koncu vojne ženske izrinil iz industrije. Socialne reforme so po mnenju Hoelcl (2004) povzročile tudi spremembe znotraj družine, in sicer uveljavljanje otroških in družinskih doklad, izboljšanje vzgoje ter nege otrok, privatizacijo družine in odpoved podnajemnikom. Modernizacija družine je bil glavni namen takratne državne politike, katere ideal je bil približati se modelu meščanske družine.
Ko je med vojnama nastopila velika gospodarska kriza, so ženske prevzele vsakršno priložnostno delo, vendar zato niso bile oproščene gospodinjskih opravil. Tako je postajalo vse bolj očitno združevanje dveh ženskih vlog: plačane delavke in gospodinje (Bernard, v Sieder, 1998).
Ponoven vzpon zaposlovanja žensk je povzročila druga svetovna vojna, ki je prinesla nekatere očitne spremembe v delitvi zaposlovanja po spolu, vendar Oakleyjeva (2000) navaja, da sprememb ne smemo precenjevati, saj so bile tradicionalne predstave položaja žensk iz časa industrializacije močno vpete v zavest ljudi, ki so ženske psihološko omejevale na dom.
Po drugi svetovni vojni oz. še bolj izrazito v zahodnih družbah po retradicionalizaciji (čas t. i.
»baby booma«) je prišlo v družini do oslabitve položaja moškega, saj je bila družbena osredotočenost predvsem na ženskah (Sieder, 1998).
Po 50. letu 20. stoletja je prišlo do potrebe po zaposlovanju žensk zaradi rasti gospodarstva v Zahodni in Srednji Evropi. Motiv zaposlovanja žensk pa zdaj ni bil le ozko družinsko naravnan. V ospredje so stopili osebni motivi, iskanje družabnih stikov, neodvisnost od zakonca ipd. Spekter poklicev, ki so ga ženske opravljale, se je razširil. Prav tako pa se je znižal tudi delež delavk in zvišal delež uradnic. Toda ženske so še naprej ostajale v nižjem plačnem razredu kot moški. Kljub vsemu pa je ženska ostajala obremenjena z gospodinjskimi zadolžitvami, saj je do prilagajanja vlog moškega in ženske v družini prihajalo z zapoznelostjo (Sieder, 1998).
6.4. Ženske in njihove pravice
Prizadevanje za človekove pravice je ključno za izboljšanje položaja človeštva in posameznika, zato je tudi prizadevanje za pravice žensk in spolno enakopravnost temelj izpopolnjevanja vseh človekovih pravic.
18. stoletje je bilo čas boja za politične in socialne pravice. V Franciji so leta 1789 ženske tretjega stanu s peticijo kralju želele izboljšati svoj socialni položaj in izobrazbo. S pohodom Parižank na Versailles v začetku oktobra 1789 so dosegle, da je delegaciji dvanajstih kralj
