• Rezultati Niso Bili Najdeni

POGLEDI VZGOJITELJIC NA ISTOSPOLNO STARŠEVSTVO

N/A
N/A
Protected

Academic year: 2022

Share "POGLEDI VZGOJITELJIC NA ISTOSPOLNO STARŠEVSTVO "

Copied!
80
0
0

Celotno besedilo

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SARA POJE

POGLEDI VZGOJITELJIC NA ISTOSPOLNO STARŠEVSTVO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

SARA POJE

Mentorica: dr. Veronika Tašner

POGLEDI VZGOJITELJIC NA ISTOSPOLNO STARŠEVSTVO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

(3)

ZAHVALA

Najprej bi se zahvalila svoji mentorici dr. Veroniki Tašner za strokovno svetovanje, vso pomoč in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Iskrena hvala seveda tudi moji družini in fantu za vso podporo in spodbudo tekom študija in pisanja diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi vsem intervjuvankam in intervjuvancu za bogate in izčrpne odgovore, ki so mi pomagali pri pisanju empiričnega dela.

(4)

IZJAVA

Spodaj podpisana Sara Poje, rojena, 9. 4. 1998, študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Pogledi vzgojiteljic na istospolno starševstvo moje avtorsko delo. Vsi viri in literatura, ki sem jih uporabila, vsebujejo navedbo avtorjev in niso prepisani.

________________________

Stari trg pri Ložu, 2021

(5)

POVZETEK

Homoseksualnost je bila dolga leta tabu tema, saj se o njej ni govorilo ali pa so se govoru o tej temi izogibali, tako v vzgojno-izobraževalnem kot širšem prostoru. Omenjena tema je polna strahu, predsodkov in stereotipov. Homoseksualci so zato velikokrat tarče

diskriminacije in so stigmatizirana skupina tako na javnem kot na zasebnem področju. V današnjem času se vedno več razpravlja o različnih družinskih oblikah, med katere pa spadajo tudi istospolne partnerske zveze in družine. V javnem govoru prevladuje vprašanje, ali so istospolni pari lahko primerni starši. Največ vprašanj in dilem se vrti okoli tega, kakšne posledice bi imeli otroci v istospolnih družinah.

Pomemben vpliv na otroke iz istospolnih družin pa ima ravno družba. Vrtec in šola sta pomembni ustanovi, kjer bi o tem morali govoriti, saj take družine že obstajajo. K razumevanju te teme pa lahko pripomorejo tudi starši, da bodo pri svojih otrocih razvili strpnost do drugačnih. Vzgojiteljice v moji raziskavi ugotavljajo, da se v vrtcu o tem premalo govori, saj še vedno ostaja tabu tema.

Ena izmed glavnih skrbi je, ali bodo otroci homoseksualnih parov prav tako postali istospolno usmerjeni, bodo imeli težave v razvoju spolne identitet ali pa bodo tudi tarča diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti svojih staršev. Vse te skrbi izhajajo iz stališč, da so istospolne družine nenaravne ter da geji in lezbijke predstavljajo grožnjo za otroke (Urek, 2005).

Izključenost iz družbe in strah, da bi istospolni pari imeli otroke pa je vidna tudi na pravno- zakonodajnem področju, saj imajo precej manj pravic kot heteroseksualni pari. Ena izmed pomembnih pravic, ki jih istospolni pari zahtevajo, je posvojitev otroka, ki pri nas s strani istospolnih parov še vedno ni mogoča.

Ključne besede: homoseksualnost, starševstvo, družina, vzgoja, predsodki

(6)

ABSTRACT

Homosexuality has been a taboo subject for many years, as it has not been talked about or avoided speaking on the subject, both in educational and wider areas. This theme is full of fear, prejudice and stereotypes. Homosexuals are therefore often targeted with discrimination and stigmatised in both the public and private spheres. In this day and age, various family forms are being discussed more and more, including same-sex partnerships and families.

Public speech is dominated by the question of whether same-sex couples can be suitable parents.

However, it is society that has a significant impact on children from same-sex families.

Kindergarten and school are important institutions where we should talk about it, because such families already exist. Parents can also help to understand this topic to develop tolerance for others in their children. In my research, preschool educators find that there is too little talk about sam-sex families in kindergarten, as it remains a taboo subject.

Most of the questions and dilemmas revolve around what consequences children in same-sex families would have. One of the main concerns is whether the children of gay couples will also become same-sex, have difficulties in developing gender identity, or also discriminate on the basis of their parents' sexual orientation. All these concerns stem from the view that same- sex families are unnatural and that gays and lesbians pose a threat to children (Urek, 2005).

Exclusion from society and the fear of having children for same-sex couples is also visible in the legal and legislative sphere, as they have far fewer rights than heterosexual couples. One of the important rights that same-sex couples demand is the adoption of a child, which is still not possible for same-sex couples in our country.

Key words: homosexuality, parenting, family, education, prejudice

(7)

KAZALO

1 UVOD ... 1

TEORETIČNI DEL ... 3

2HOMOSEKSUALNOST ... 3

2.1 Opredelitev homoseksualnosti ... 3

2.2 Medijski prikazi homoseksualnosti od leta 1970 do danes ... 4

2.3 Stereotipi o homoseksualnosti ... 6

2.3.1 Stereotipi o vzrokih homoseksualnosti ... 6

2.3.2 Stereotipi o lastnostih homoseksualcev ... 7

2.3.3 Razširjevalci stereotipov ... 8

3DRUŽINE IN RAZNOVRSTNOST DRUŽIN ... 10

3.1 Definicija družine ... 10

3.2 Problem tipologij in klasifikacij družin ... 12

3.3 Kriza družine... 13

3.4Pluralizacija družinskih oblik... 13

3.5Vključevanje družin v vrtec ... 14

4 ISTOSPOLNA PARTNERSTVA IN DRUŽINE ... 15

4.1Zakonodajna in pravna ureditev istospolnih partnerstev ... 15

4.1.1Neenakost istospolnih partnerstev v slovenski zakonodaji... 16

4.2 Delitev dela in vlog v istospolni partnerski skupnosti ... 17

4.3 Pritisk heteronormativne družbe na istospolna partnerstva ... 18

5SODOBNO IN ISTOSPOLNO STARŠEVSTVO ... 18

5.1Socialno starševstvo ... 20

5.2Istospolno starševstvo ... 21

5.2.1Očetovstvo v lezbičnih družinah ... 21

5.2.2 »Novo« aktivno očetovstvo v gejevskih družinah ... 22

5.3Pravna ureditev starševstva v istospolnih družinah v slovenski zakonodaji ... 23

5.4Potenciali otroci istospolnih partnerjev ... 24

5.5Argumenti proti legalizaciji istospolnega starševstva ... 26

5.5.1Istospolno starševstvo je »nenaravno« ... 26

5.5.2Težave otrok s spolno identiteto ... 27

5.5.3Diskriminirani otroci ... 27

6OBRAVNAVANJE ISTOSPOLNIH DRUŽIN V SLOVENSKIH VRTCIH ... 28

(8)

6.1Raziskave o obravnavanju istospolnih družin v vrtcih ... 29

6.2Pravljica o istospolnih družinah – In s Tango smo trije ... 30

EMPIRIČNI DEL ... 32

7 RAZISKAVA ... 32

7.1 Opredelitev problema ... 32

7.3 Raziskovalna vprašanja ... 33

7.4.1 Raziskovalni vzorec... 34

7.4.2 Merski instrument ... 34

7.4.3Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... 34

8 REZULTATI ... 35

9 INTERPRETACIJA ... 46

10 ZAKLJUČEK ... 52

11 VIRI IN LITERATURA ... 54

12 PRILOGE ... 57

PRILOGA 1: Vprašanja za intervju ... 57

PRILOGA 2: Tabele kod intervjujev od 2−6 ... 58

(9)

1 UVOD

Homoseksualnost in istospolno partnerstvo ter starševstvo je bilo dolga leta izrazito tabuizirana tema, v zadnji dveh desetletjih pa prehaja v sfero aktualnih diskurzov, saj so istospolne družine v slovenskem prostoru postale bolj opazne. V sodobni družbi je prišlo do pomembnih družbenih sprememb, tudi na področju življenja lezbijk in gejev.

V zadnjih nekaj letih vedno več istospolnih parov javno govori o svoji usmerjenost in se je ne sramujejo, s svojim izpostavljanjem v javnem življenju pa želijo določene pravice in doseči enakopravnost na zakonodajnem področju, kjer ostaja še veliko nejasnosti. Ena izmed pomembnih pravic, ki jih zahtevajo, je pravica do otroka. V Družinskem zakoniku je družina definirana kot »življenjska skupnost otroka z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice«

(Družinski zakonik, 2017), kar pomeni, da bi pravico do otroka lahko dobili tudi istospolni partnerji. Slovenska zakonodaja istospolnih družin ne priznava kot enakopravnih ali celo upravičenih do kakršnih koli pravic in dolžnosti. V praksi to pomeni, da si istospolne družine za reševanje specifičnih družinskih potreb in potreb otroka ne morejo pomagati z obstoječo pravno zakonodajo, saj je do istospolnih partnerjev izrazito diskriminatorna. Obstajajo različna mnenja glede pravne ureditve istospolnih družin.

Nuklearna družina je bila v preteklosti in tudi danes ideal srečne in edine možne družine (Rener idr., 2006). Z začetkom pluralizacije družinskih oblik pa v ospredje pridejo tudi »nevidne«

družine kot so enostarševske, posvojiteljske, istospolne itd. Danes se vedno več istospolnih partnerjev odloča za otroka, vendar je družba zaradi njihove spolne usmerjenosti do njih nestrpna in jih stigmatizira.

Javni govor o istospolnosti in istospolnih družinah je bil tako v preteklosti kot tudi danes izrazito prežet s predsodki in stereotipi, ki so nekakšne subjektivne teorije posameznika.

Predsodki in stereotipi se kažejo predvsem v strahu, kakšne posledice bi imeli otroci, ki odraščajo v takih družinah. Ker je družba tudi zelo heteronormativna in favorizira le določene družinske oblike, so istospolne družine obravnavane kot nezaželene, škodljive ali problematične. Istospolni pari se tako soočajo z različnimi dvomi, npr. ali so sploh primerni starši, menijo pa tudi, da bi bili njihovi otroci lahko žrtve diskriminacije (Rener idr., 2006; v Švab in Urek, 2006). Vsi ti predsodki in stereotipi so največkrat reproducirani v medijih, prav tako pa v vrtcu in šoli. Ravno zato imata slednja pomembno nalogo, da vse družine obravnavata

(10)

enakopravno ter do otrok iz istospolnih družin nista diskriminatorna in jih ne izključujeta. Vrtec in šola se tako lahko znajdeta v dvojni vlogi; kot razširjevalca stereotipov in predsodkov ali pa kot prostor za razbijanje slednjih in uresničevanje načela enakosti.

Ob vsem tem se sprašujemo, ali so res posledice odraščanja otrok v istospolni družini negativne.

Ali bodo otroci res imeli težave s spolno identitete v procesu odraščanja? Mnoge raziskave so namreč pokazale več pozitivnih kot pa negativnih posledic, med njimi je pomembna ta, da se otrok v taki družini nauči enakopravne delitve dela in spolnih vlog, ki niso vnaprej določene.

Istospolni pari so tako soočeni s težko in odgovorno nalogo – zaščititi otroke pred homofobično družbo, ki je še vedno heteronormatvino usmerjena in hkrati družbi dokazati, da so primerni starši. Kategorija »gejevskih in lezbičnih družin« kaže predvsem na razširjeno in ukoreninjeno homofobijo. Nalepka »gejevska in lezbična« družina je v bistvu podoba nerazumevanja in čustvene ogroženosti, ki jo lahko občuti velik delež heteroseksualne javnosti ob spoznanju, da imajo tudi geji in lezbijke lahko svojo družino (Rener, idr. 2006).

Čačinovič-Vogrinčič (1995; v Rener, idr., 2006) ugotavlja, da še vedno premalo vemo o vsakdanjem življenju v novih družinskih oblikah, znanstven in strokoven premislek pa lahko služi kot prispevek k temu, da bi bolje razumeli življenje v njih in da bi dobili to, kar v družini zares potrebujemo. Dejstvo je, da otroci starše potrebujejo, pa naj bodo to biološki, socialni, hetero- ali homoseksualni, pomembno je, da jim kot taki znajo nuditi čustveno in socialno podporo.

(11)

TEORETI Č NI DEL

2 HOMOSEKSUALNOST

2.1 Opredelitev homoseksualnosti

Homoseksualnost ali istospolnost različni avtorji in viri opredeljujejo na različne načine. Njen začetek sega že v daljno zgodovino človeštva in obstaja še danes povsod po svetu. Najdemo jo v vseh družbah, tudi med živalmi (Kuhar, 2003). Prvič so izraz začeli uporabljati v drugi polovici 19. stoletja in sicer v medicini, kjer so homoseksualnost opredelili kot duševno bolezen (Plummer, 1992; v Kuhar, 2009). Hkrati je bila homoseksualnost postavljena tudi v kriminalističen diskurz, saj je veljala za kriminalno dejanje (vpliv Cerkve, ki je videla homoseksualnost kot greh) (Kuhar, 2003).

Obstajajo različne opredelitve homoseksualnosti. Leta 1946 je psiholog Trstenjak zapisal, da je homoseksualec »pogosto predstavnik fanatičnega tipa psihopata, ki je človeku nevaren« (str.

130; v Kuhar, 2009). Pravi, da sta za homoseksualnost kriva vzgoja in okolje Leta 1969 je izšla razprava Socialna patologija Ljuba Bavcona in Miloša Kobala. Navedena avtorja v poglavju o homoseksualnosti povzemata ugotovitve ameriškega znanstvenika Alfreda Kinseyja, Freudovo interpretacijo homoseksuslanosti in ugotovitve ameriških ter britanskih psihoanalitičnih raziskav istospolnosti. Zapisala sta, da so v opredelitvah vidne stereotipne predstave, saj naj bi bil vzrok homoseksualnosti »dominantnost, erotičnost in čustvenost mater« (prav tam; str. 133).

V tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je izšlo izvirno delo o homoseksualnosti v slovenskem jeziku, v katerem je Vindex (1926) ugotavljal, da so težave, s katerimi se srečujejo homoseksualci, posledica pogledov družbe na homoseksualnost. Poudaril je, da

»homoseksualnost ni bolezen, in zato tudi ne spada samo v zdravniško stroko, temveč predvsem v stroko psihologov, sociologov in pedagogov« (Vindex, 1926, str. 5). To delo lahko štejemo v začetek prvega vala gejevskih in lezbičnih študij, vendar so v poznih sedemdesetih let 20.

stoletja v Sloveniji nastajale v redkem številu. Diskurzivne prakse homoseksualnosti je mogoče zaslediti tudi v srednješolskih in visokošolskih učbenikih ter v učbenikih za zdravstveno vzgojo, kjer je uvrščena med nenavadno spolno vedenje (Kuhar, 2009).

Psihiater Iztok Lešer je v svojih odgovorih na številna vprašanja glede duševnih motenj zapisal, da homoseksualnost ni nikakršna duševna motnja. Sodobna znanost vidi homoseksualnost kot enega izmed normalnih načinov spolnega vedenja. Nadaljnje navaja, da so številne raziskave

(12)

pokazale, da otroci, ki so odraščali v istospolnih družinah niso pogosteje postali homoseksualni od tistih, ki so bili vzgajani v »normalnih« družinah (spletna stran Psihiater Lešer). Slednje potrjujejo tudi številne druge raziskave, o katerih bom več zapisala v naslednjih poglavjih.

Homoseksualnost je kot »človeška lastnost« še danes tarča prikrite diskriminacije in predsodkov kljub določenim pravnim ureditvam in pravicam. Gejevske in lezbične študije so postavljene na margino, saj so ob družboslovnih temah predstavljene preveč aktivistično in ne dovolj akademsko pomembne (Kuhar, 2009).

2.2 Medijski prikazi homoseksualnosti od leta 1970 do danes

Kot sem že zapisala v prejšnjem podpoglavju, se je izraz homoseksualnost začel uporabljati v 19. stoletju, in sicer v medicini. Obstoj homoseksualnosti pa sovpada z začetkom obstoja človeške družbe. Skozi zgodovino je obstajalo precej opredelitev, spreminjal pa se je tudi odnos do homoseksualnosti. Pregled zgodovina bom začela z 20. stoletjem, saj je v tem obdobju nastalo mnogo raziskav, ki so se posvetile homoseksualnosti.

Medijski diskurz o homoseksualnosti se je na slovenskih tleh začel v začetku sedemdesetih, o njem so pisali predvsem za to »poklicani« strokovnjaki (psihiatri, kriminalisti, sodniki ipd.), na podoben način pa se je ohranjal tudi v osemdesetih. V začetku devetdesetih pa so medijski diskurz o homoseksualnosti ustvarjali tudi homoseksualci (Kuhar, 2003).

Za čas od leta 1970 do 1980 v medijskem poročanju homoseksualnost ni bila veliko omenjana.

Nekaj več razprav je bilo o smiselnosti enega izmed členov jugoslovanskega kazenskega zakonika, po katerem je bilo »nenaravno nečistovanje med osebama moškega spola« kaznivo dejanje. Ženske v kazenskem zakoniku niso bilo omenjene, pa vendar niso na to gledali povsem liberalno. Homoseksualnost so dojemali kot duševno bolezen in kot kriminalno dejanje, postavljeno v medicinski in psihiatrični diskurz. Razumljena je bila kot genetska napaka in močno stigmatizirana s strani medijev in javnosti, saj je definirana kot drugačna in povezana s skrivanjem , sramom, kaznivim dejanjem ipd. Psihiatrični diskurz je tako oblikoval vedenje o homoseksualnosti, medijski pa ga je reproduciral in utrjeval (Kuhar, 2003).

Z začetkom leta 1980 je začelo število besedil na temo homoseksualnosti precej naraščati.

Začela so nastajati leta 1984 ob prvem festivalu Magnus, ki pomeni začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja. Gibanje je vzpostavilo politični prostor za izrekanje zahtev po pravicah in proti diskriminaciji ter vzpostavilo tudi prostor za razmislek o vprašanjih in

(13)

dilemah v zvezi s homoseksualnostjo. Festival je tako postavil temelje poznejšemu razvoju gejevskih in lezbičnih študij v Sloveniji (Kuhar, 2009).

Leta 1986 so bile v medijih prvič zapisane zahteve Magnusa, in sicer človekove pravice za geje in lezbijke. Zahteval je, da se prepovejo diskriminacije po spolni orientaciji, ter da se tema o homoseksualnosti vključi tudi v šolski sistem, saj je po svojem socialnem statusu enakovredna heteroseksualnosti. Kasneje so bile izražene tudi zahteve po enakopravnem statusu gejev in lezbijk, vendar kasneje v ustavi ni bilo eksplicitne navedbe, da so vsi ljudje enaki ne glede na svojo spolno usmerjenost (Kuhar, 2003).

Vpeljava gejevskih in lezbičnih študij se začne sredi devetdesetih, ki jo prevzame revija Revolver. V reviji se razvijajo in spodbujajo gejevske in lezbične študije in se odziva na aktualna dogajanja na političnih tleh v Sloveniji. Homoseksualnost je v devetdesetih postajala vse bolj demedikalizirana. Mediji so namreč začeli prek psihiatričnih diskurzov utrjevati stališče, da homoseksualnost ni bolezen. O njej se je začelo pisati v okviru človekovih pravic, odprli pa sta se tudi temi registriranega partnerstva in posvojitve, kar je vezano na problem enakopravnosti. Gejevske in lezbične študije so se dokončno konstituirale leta 1995, do institucionalizacije teh študij na univerzah pa ne pride še slabih deset let (Kuhar, 2003).

Sledi novo tisočletje, v katerem je homoseksualnost vse pogosteje je predstavljena v popularni kulturi, spreminjata pa se tudi gejevska in lezbična politika, ki sta v temelju integracijski. Preko medijskega diskurza in prizadevanjih homoseksualne populacije proti diskriminaciji in homofobiji je homoseksualnost vse bolj postajala »vsakdanja tema«, ki vstopi tudi na politično področje (Kuhar, 2009).

Pomembno vlogo pri razvijanju gejevskih in lezbičnih študij prevzame Mirovni inštitut, ki kot eno od svojih raziskovalnih tem, zastavi vprašanja v zvezi z LGBT gibanjem. Med leti 2002 in 2004 naredijo prvo sistematično sociološko raziskavo o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji. Tema homoseksualnosti pa je kmalu posegla tudi na področje univerze, k čemur je pripomogla tudi pravna ureditev istospolnega partnerstva. Ko je bil med letoma 2003 in 2005 sprejet Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, je tema istospolnosti postala aktualna v medijskih vsebinah in bila deležna aktualnih razprav na akademiji (prav tam).

Skozi kratek zgodovinski pregled razumevanja homoseksualnosti sem torej zasledila različne opredelitve homoseksualnosti in poglede javnosti na njo. Z gotovostjo lahko trdim, da je bila homoseksualna populacija v preteklih obdobjih glede na heteroseksualno močno prikrajšana na

(14)

ekonomskih, sorodstvenih in ostalih področjih. Tako ostaja tudi danes, saj nekatera vprašanja in problemi v zvezi s homoseksualnostjo ostajajo odprta ter aktualna tema mnogih diskurzov.

2.3 Stereotipi o homoseksualnosti

Koncept stereotipov je leta 1922 uvedel ameriški psiholog Walter Lippman. Opredelil jih je kot nekaj preprostega, pa vendar napačnega ter da so odporni na spremembe in so najpogosteje posredovani, torej niso rezultat neposredne izkušnje. Prisotni so ves čas, čeprav se njihova vsebina skozi čas spreminja. Je skupek preprostih in lahko zapomnljivih in splošno prepoznavnih lastnosti določenih ljudi ali skupine ljudi. Stereotipi lahko lastnosti pokažejo kot resnične, čeprav ni nujno res (Kuhar, 2003). Zornik in Mirović (1996) sta zapisala, da se stereotipi oblikujejo v določenih družbenih razmerah in delujejo kot samoumevna dejstva in resnice, čeprav se v določenih primerih njihova neveljavnost tudi znanstveno dokazana.

Ena izmed pomembnih značilnosti stereotipov je tudi, da loči normalno in sprejemljivo od nenormalnega in nesprejemljivega. Stereotipizacija je torej način ohranjanja družbenega reda ter vzpostavlja mejo med »normalnim« in »nenormalnim« (Kuhar, 2003).

Pri nas so stereotipi o homoseksualnosti kot neke vrste »ostanek« nekdanjih uveljavljenih, zastarelih in že ovrženih znanstvenih teorij ter predstav. Stereotipi se kasneje spremenijo v

»kompleksno celoto oziroma v družbi sprejeto razlago pojma homoseksualnost« (Zornik in Mirović, 1996, str. 137). Nerazumevanje homoseksualnosti je eden izmed glavnih vzrokov za nastanek številnih stereotipov in so posledica dejstva, da je splošno tabuirana tema tudi spolnost in ne le homoseksualnost. Nastanek številnih teorij o vzrokih in naravi homoseksualnosti, tabuiziranje tematike in vdor medijev v drugi polovici 20. stoletja je prispevalo k večji produkciji in reprodukciji stereotipov o homoseksualnosti (prav tam).

2.3.1 Stereotipi o vzrokih homoseksualnosti

Obstaja veliko stereotipov o vzrokih homoseksualnosti, kar pa tudi ustvarja medijsko podobo o homoseksualnosti. Izhajajo namreč iz bioloških predpostavk o vrojenosti spolne preference ter iz dejstva reprodukcije, da moški ljubi žensko in ženska moškega (Kuhar, 2003).

Zornik in Mirović (1996) navajata nekaj najbolj razširjenih stereotipov o homoseksualnosti:

- eden izmed vzrokov homoseksualnosti naj bi bile težave, ki jih imajo otroci v odnosu s starši:

dominantna mati ali pa odtujen oče. Študije in raziskave o odnosu homoseksualnih oseb s starši, ki so jih opravili ameriški sociologi, niso dokazale nobenega vpliva odnosa otrok s starši, ki bi

(15)

pojasnil razvoj homoseksualnosti (Storms, 1988; prav tam). Dobre in slabe odnose s starši imajo homoseksualne pa tudi heteroseksualne osebe. Iz tega izhaja, da odnos med starši in otroki ne pogojuje kasnejše spolne usmeritve otrok,

- strah ali sovraštvo do oseb nasprotnega spola. Že prej omenjene študije so to prepričanje ovrgle in ugotovile ravno nasprotno. Večina gejev in lezbijk se namreč dobro razume s predstavniki drugega spola ter z njimi oblikuje prijateljske vezi.

- pri ženskah naj bi bila vidna poudarjena moškost, pri moških pa je vzrok v njihovi poudarjeni ženskosti. Tudi to prepričanje oziroma stereotip so raziskovalci ovrgli (Storms, 1988; prav tam).

Stopnja moškosti ali ženstvenosti se namreč razlikuje tako med heteroseksualci kot tudi med homoseksualci. Ta zelo razširjen stereotip o ženstvenih gejih in možatih lezbijkah se pogosto pojavlja tudi v javnih medijih, kar utrjuje navidezno resnično podobo homoseksualnih oseb, - porušeno kemično ravnotežje hormonov. Ta teorija je biološka verzija prejšnjega stereotipa.

Tudi pri tej teoriji raziskave niso ugotovile nobenih bistvenih bioloških razlik med homoseksualci in heteroseksualci, ki bi lahko vplivale na spolno usmerjenost oseb.

Omenjene stereotipe je podrobneje obdelal Američan Michael D. Storms leta 1988.

2.3.2 Stereotipi o lastnostih homoseksualcev

Zornik in Mirović (1996) sta v nadaljevanju svojega članka navedla tudi nekaj stereotipov o lastnostih homoseksualcev, kot so:

- lezbijke so možače, geji pa so preveč poženščeni. Omenjeni stereotip temelji predvsem na prevzemanju spolnih vlog in delitvi dela na tipična moška in ženska dela. Ženske naj bi imele pasivno spolno vlogo moški pa aktivno. Stereotip torej izhaja iz spolno binarne percepcije spolov;

- homoseksualne zveze po čustveni in seksualni plati ne morejo biti enakovredne heteroseksualni zvezi. Stereotip temelji na trditvi, da so homoseksualne zveze kratkotrajnejše kot heteroseksualne. To pa je v večini primerov posledica tega, da homoseksualne zveze niso pravno in zakonsko določene, kar pomeni, da se med seboj ne smejo poročati. Tako med njimi ni nobenih zakonskih obveznosti ali socialnih prisil;

- homoseksualnost je nenaravna in grešna. To prepričanje izhaja iz krščanske etike, saj Cerkev homoseksualnosti nikoli ni bila naklonjena;

- zelo razširjen je stereotip o tem, da homoseksualci spolno zlorabljajo otroke in so velikokrat označeni za pedofile. Erotično poželenje moških do dečkov se imenuje pederastija. Izraz se je razširil tudi na homoseksualne odnose in beseda peder je dobila žaljiv pomen. Ljudje ne ločijo

(16)

več med homoseksualnostjo in pederastijo. Dejstvo je, da se spolna zloraba otrok ne pojavlja v nič večjem številu kot med heteroseksualno populacijo. Prav tako se nasilje pojavlja tudi v heteroseksualnem svetu in v nič manjši obliki;

- homoseksualci in lezbijke zaradi prej omenjenega stereotipa niso primerni starši, ker otrokom

»vsiljujejo« svoj način življenja in jih vzgajajo k temu, da bodo tudi sami postali homoseksualci. Stereotip so v literaturi že večkrat ovrgli, saj ni bilo nikoli dokazano, da bi otroci istospolnih staršev tudi sami postali homoseksualci (Storms, 1988; prav tam).

Obstajajo še številne različice omenjenih stereotipov. Poznajo jih heteroseksualne in homoseksualne osebe. Tudi heteroseksualne osebe, ki večkrat trdijo, da so do homoseksualcev tolerantne, se v praksi vedno znova izkaže za nasprotno. Pod vplivom določenih okoliščin se nenamerno ali spontano odzovejo kot homofobi. Vendar tudi odzivi homoseksualcev izražajo vpliv stereotipov na njihov način obnašanja in mišljenja. Včasih se zgodi, da oseba te vzorce obnašanja in mišljenje prevzame in tako reproducira stereotipe. (Zornik in Mirović, 1996).

2.3.3 Razširjevalci stereotipov

Pod razširjevalce stereotipov Zornik in Mirović (1996) štejeta najvplivnejše družbene institucije, ki najbolj izrazito producirajo in reproducirajo stereotipe o homoseksualnosti.

Prvo mesto po njunem mnenju zaseda katoliška Cerkev, saj njen pogled na homoseksualne odnose najbolj vpliva na odnos družb v Evropi do homoseksualnosti. Homoseksualnost je bila namreč za Cerkev od nekdaj eden najhujših grehov proti naravi in bogu. Homoseksualec naj bi bil v njihovi luči sovražnik družine, homoseksualnost pa je potrebno zatreti in izničiti. Na tem mestu je pomembno omeniti trenutnega papeža Frančiška, ki je podprl pravico homoseksualcev, da sklenejo partnersko zvezo. Meni, da imajo prav tako homoseksualci

»pravico biti v družini« (»Dnevnik«, 2020). S tem se katoliška Cerkev že počasi odmika od tradicionalnega pogleda na družino in homoseksualnost.

Kmalu je homoseksualnost postala stvar znanstvenih obravnav, zlasti psihiatrične, kjer je bila definirana kot bolezen. V dvajsetem stoletju so po mnenju Stalstroema in Groenfornsa največ prispevale k produkciji in reprodukciji stereotipov o homoseksualnosti določene znanstvene teorije, pogosto spremljane z miti, religijo in politiko. Njihove »znanstvene« teorije so bile tako podaljšek ostalih stereotipnih predstav, ki so jih v svojih raziskavah le še potrjevali (Mirović in Zornik, 1996).

(17)

Druga pomembna institucija, ki širi stereotipe in jih utrjuje, je šola. Menita, da deluje kot ideološki aparat države, ki vse zastarele stereotipe, tabuje skozi procese vzgoje in izobraževanja le še utrjuje in dodaja nove. O družbenih položajih so se v šolah učili skozi razmerja v razredu in preko načela »kazen mora biti vzgojna«. Ravno ta reprodukcija spolnih vlog je pri učencih zasadila prve stereotipe. Avtorji so zaradi tega večkrat poudarili, kako pomembno je, da se v šolah znebijo tovrstnih stereotipov o homoseksualnosti (Mirović in Zornik, 1996).

Ravno tako se stereotipi lahko začnejo pojavljati že v vrtcu. V vrtcih se namreč odvije pomemben del socializacije otrok. Povezana je s prenašanjem vrednot, norm in prepričanja, kar lahko stereotipe le še utrjuje (Tuš Špilak, 2014). Vzgojiteljice naj bi vzgajali na tak način, da ni nihče zaradi svoje verske, etične pripadnost in spolne usmerjenosti izključen ali depriviligiran. V odnosu do homoseksualnosti in istospolnih družin, bi morale vzgojiteljice in pomočnice po mnenju Tuš Špilak v okviru obravnave različnih oblik družin predstaviti tudi istospolno družino in pri otrocih razviti toleranco do homoseksualnosti in istospolnih družin skozi različne koncepte. Tako lahko že v vrtcu strokovni delavci pripomorejo k uničenju različnih stereotipov in predsodkov do homoseksualnosti.

V Kurikulumu za vrtce (1999) je eden od ciljev iz področja družbe »razvijanje občutka varnosti in socialne pripadnosti«, ki temelji na ideji enakosti in nediskriminiranosti (ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost itn.). Cilj sicer temelji na človekovih pravicah in spoštovanju drugačnosti, vendar ni nikjer eksplicitno zapisano glede homoseksualnosti, zato se v praksi velikokrat izkaže drugače.

Eden pomembnejših stereotipov pa so gotovo mediji, ki so prispevali k neenotnemu odnosu do homoseksualnosti. Televizija je eden izmed najbolj vplivnih medijskih posrednikov. S pomočjo reklam, filmov, poročil ipd. gledalkam in gledalcem podaja izkrivljeno in popačeno podobo realnosti. Posledica tega je le še večja produkcija in reprodukcija stereotipov in tabujev, tudi o homoseksualnosti (Mirović in Zornik, 1996).

Kot vidimo, so stereotipi o homoseksualnosti in homoseksualnih osebah močno vgrajeni v zavesti slovenskega naroda. Vse te predstave pa se odražajo v homofobični družbi Slovencev, ki homoseksualce iz družbe izključuje in jih degradira. Posledično homoseksualna populacija postane ena izmed marginalnih skupin, ki oblikuje posebno skupinsko identiteto, kar pa

(18)

pogojujejo določene načine obnašanja, mišljenje itn, ki pa pogosto postanejo izrazito stereotipni (ženske kretnje, ženski glas ipd.) (Mirović in Zornik, 1996).

3 DRUŽINE IN RAZNOVRSTNOST DRUŽIN

3.1Definicija družine

Ob pojmu družina se srečamo z mnogimi različnimi definicijami in opredelitvami. Čeprav vemo, da obstaja več tipov in oblik družin, ob pojmu družina najprej pomislimo na nuklearno družino, ki je danes močno zakoreninjena v mnogih diskurzih in ustvarja stereotipe o tem, kaj je normalna družina (Rener idr., 2006). To idealno obliko družine pa zmotijo druge oblike družin kot so kohabitacije, enostarševske družine, posvojitve in tudi istospolne družine. Tem oblikam rečemo alternativne družinske oblike, k čemur je prispevala pluralizacija družinskih oblik in življenjskih stilov (prav tam).

Eno najbolj osnovnih definicij družine je zapisal Murdock (v Haralambos in Holborn, 1999), in sicer, da je »družina socialna skupnost, ki ima skupno prebivališče, ekonomsko sodelovanje in reprodukcijo funkcijo«. Sestoji iz odrasle ženske in moškega ter enega ali več otrok (bioloških ali posvojenih). Iz definicije je torej razvidno, da družino nujno pogojuje otrok. Na tem mestu se potem vprašam, ali pari brez otrok niso družine. Na Statističnem uradu RS pa je družina definirana kot »življenjska skupnost najmanj dveh oseb v okviru zasebnega gospodinjstva. V tej definiciji otrok torej ne pogojuje družine, kar pomeni, da je družina lahko tudi brez otrok. Na drugi strani pa so osebe, ki živijo same in statistično ne morejo biti družina (leta 2011 je bilo v Sloveniji 13 % vseh prebivalcev). V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004, 2.-4. člen) je zapisano, da je družina »življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«.

Organizacija združenih narodov je oblikovala definicijo družine kot »skupnost enega odraslega človeka ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/-e in je kot taka prepoznavna v zakonodajah ali v običajih držav članic« (Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji, 1993). Po mnenju nekaterih avtorjev je definicija Organizacije združenih narodov še najbolj inkluzivna, saj ne izloča kulturno raznovrstnih oblik in načinov družinskega življenja.

Bistveno za prepoznavanje neke skupnosti kot družine je to, da odrasla oseba skrbi za otroka, ne glede na to katerega spola je ali koliko je odraslih oseb. Izključujoč do različnih oblik družin je drugi del definicije, ki pravi, da je družina »pripoznana v zakonodajah ali v običajih držav članic«. Zakonodaje nekaterih evropskih držav namreč priznavajo istospolne družine kot

(19)

družine enakopravne drugim, druge države (med njimi tudi Slovenija) pa ne. Dejstvo je, da ne glede na to, kako država članica OZN prepoznava status istospolnim družin in status otrok, te družine obstajajo, otroci teh družin pa zaradi pomanjkljive zakonodaje niso zaščiteni (Hočevar, 2009).

Bolj sociološko definicijo družine je zapisala Lepičnik Vodopivec (1996, str. 2), kajti pravi,

»da je družina os in okvir otrokovih izkušenj, rasti, zadovoljitev in razočaranj«. Pravi, da v družini poteka primarna socializacija otrok, posredno pa tudi pod vplivom širšega socialnega okolja, ki prihaja v družino. Družina naj bi otroku nudila varnost in ljubezen. Socioloških definicij je sicer še ogromno, skupno pa jim je to, da družino opredeljujejo kot »vsaj dvogeneracijsko skupnost in družbeno institucijo, ki skrbi za otroke« (Rener, 2006, str. 16).

Ugotavljam, da obstaja veliko različnih definicij družine, ki so si med seboj različne. Kot pravi Rener idr. (2006) bi morali, pri opredelitvi pojma družine, upoštevati tudi časovni okvir in družinski življenjski potek, saj kot posamezniki družine tudi zapuščamo in oblikujemo nove.

Družina torej ne predstavlja le neke socialne institucije, ampak zajema tudi splet odnosov med posamezniki, ki živijo znotraj družine. Problem je v tem, da različne stroke različno razumejo enak pojem.

Ugotovila sem, da v večini definicij družine ni omenjenih vseh alternativnih družinskih oblik, med njimi tudi istospolne družine. Na tem mestu se sprašujem ali slednje sploh spadajo med družine, saj v redkih opredelitvah zasledimo omembe istospolne družine. Razlog za neomenjenost in izključitev takih družin pa so zagotovo predsodki in stereotipi večinske družbe.

Javni govor je namreč velikokrat poln predsodkov in strahov pred tovrstnimi družinami.

Nasprotniki svoja stališča podpirajo s »strokovnimi« ugotovitvami in mnenji o tem, kakšne posledice bi imeli otroci takih družin (Rener idr., 2006).

V strokovni literaturi srečamo veliko izrazov za istospolne družine, kot so npr. mavrične,

»nenormalne« alternativne ipd. Lezbične in gejevske družine se velikokrat uvrščajo med družinske oblike, ki jih družboslovna literatura poimenuje drugače. S tem, ko istospolne družine »dajemo v predal«, to razliko le še dodatno poudarimo (Kuhar in Sobočan, 2010).

Razlikovati moramo torej dve ravni: poimenovanje družin, ki je povezano z obliko družine in poimenovanje družin, v katerem je opisana spolna sestava družine glede na starše (ne le na otroke). Družine kot so nuklearne, enostarševske, jedrne opisujejo zgolj formo družine.

Problem je v tem, da je heteroseksualnost družin samoumevna, zato spol in istospolna

(20)

usmerjenost v taki družini prideta v ospredje, kar povzroči veliko nasprotujočih si diskurzov glede definicije družine, ta pa postane »polje ideoloških spopadov« (Kuhar in Sobočan, 2010, str. 277)

3.2 Problem tipologij in klasifikacij družin

Kot vidimo, je vsem definicijam družine skupno to, da je otrok pogoj za oblikovanje družine, vendar poznamo več tipov družin in ne le nuklearne, na katero ljudje najprej pomislimo ob besedi družina. Satir (1995) je zapisala, da poznamo več tipov družin. Najbolj klasična delitev je delitev družin na: nuklearno, enoroditeljsko, reorganizirano, razširjeno in rejniško družino.

Obstajajo še številne tipologije družin, ki so jih zasnovali različni avtorji, v njih pa lahko vidimo marsikatero spornost.

Organizacija združenih narodov (Cseh-Szombathy, 1992; po Rener idr., 2006, str. 17) deli družine na:

- Jedrne (biološke in socialne jedrne družine staršev in otrok, enostarševske in posvojiteljske družine)

- Razširjene družine (tri- in večgeneracijske družine, poligamne razširjene družine

- Reorganizirane (dopolnjene ali vzpostavljene družine, življenje v skupnostih in reorganizirane družine istospolnih partnerjev)

Sieder (1998) je v svoji tipologiji družin dodal še »alternativne družinske oblike in nedružinske življenjske oblike«, ki so nastale s pluralizacijo družinskih oblik in življenjskih stilov. Med alternativne spadajo tiste družine, ki se precej razlikujejo od tradicionalne družine. V to skupino uvršča enostarševske družine, posvojiteljske družine, dopolnjene družine, samohranilske družine, družine, kjer partnerja nista poročena ter stanovanjske skupnosti z otrokom ali brez.

Med nedružinske oblike pa spadajo osebe, ki živijo same, zakonske zveze in skupnosti brez otrok, LAT- faza, istospolni pari v skupnem gospodinjstvu, LAT brez otrok in stanovanjske skupnosti brez otrok. Kot vidimo, istospolne družine ne šteje kot družino.

Obstaja še vrsto drugih tipologij družin, ki pa jih ne bom podrobneje opisovala. Zgornji tipologiji sem opisala kot nek primer spornosti tovrstnih tipologij in delitve družinskih oblik.

Goričan (2009) navaja, da je slednje sporno iz dveh razlogov; s klasifikacijo in tipologijo družine se usmerjamo le na različne oblike družin, pri tem pa se pozabi, da se pluralizacija družin ne nanaša le na družinske oblike, ampak tudi na načine družinskega življenja. S tem, ko poudarjamo le oblike in tipe družin, zanemarimo procese, ki se odvijajo v družini.

(21)

Sporna je tudi zahteva po poimenovanju »drugačnih« družin kot netradicionalne, alternativne, sestavljene, istospolne ipd. Težava takega poimenovanja je, da se take družine vzpostavijo šele z odcepitvijo od »normalne, jedrne družine«. Živimo namreč v zelo heteronormativni družbi, kjer je heteroseksualnost postavljena norma, ostale oblike pa so od družbe ločene in izključene, ko se opredelijo kot različne in odstopajo od norme (Goričan, 2009).

3.3Kriza družine

Sieder (1998) v svojem delu Socialna zgodovina družine opisuje t. i. krizo družine od leta 1960 do osemdesetih let, s katero se je začel proces razvoja družine od tradicije k novim alternativnim družinskim oblikam. Sieder povezuje krizo družine s postopno emancipacijo žensk in njihovim pridobitnim delom. Zakon ni bil več vezan na rodovna razmerja, v ljudeh se je kmalu začela prebujati misel o tem, da družino ne pogojuje le moški, ženska in otrok ali otroci, temveč se pojem lahko tudi razširi. Tako se je v naši družbi temelj koncepta družine začel spreminjati.

Na krizo družine lahko danes gledamo iz dveh vidikov. Na eni strani so pogledi in prepričanja, ki še vedno zagovarjajo tradicionalne vrednote družine, saj naj bi bila to »prava družina«. Na drugi strani pa imamo alternativne družinske oblike, ki si prizadevajo za enakost spolov, družbeno enakost, pravno ureditev na področju družinskega življenja ter sprejemanje drugačnosti.

Sieder (1998) opozarja, da krize družine ne smemo enačiti s krizo starševstva, saj naj bi se močno krepilo odgovorno starševstvo, ne glede na tip ali obliko družine. Kriza je torej zajela zakon, starševstvo in družino na različne načine.

Rener (1995) meni, da je bolj ustrezno kot o krizi družine govoriti o »krizi določene predstave, določene ideologije družine in bolj kot o zatonu novih oblik družinskega življenja, ki se skušajo prilagajati izzivom in spremembam sodobnega sveta«.

3.4Pluralizacija družinskih oblik

Švab (2001) navaja, da družinsko življenje ni neka statična oblika ali način življenja, temveč se skozi leta spreminja. Pluralizacija družinskih oblik se je začela zaradi večjega števila ločitev, neodvisnosti žensk, večje legitimnosti alternativnih oblik, boljšega pravnega statusa izven zakona rojenih otrok, splošne težnje k individualizaciji ipd.

Pluralizacijo družinskih oblik Švab (2001, str. 80) definira kot »soobstoj različnih oblik in načinov družinskega življenja glede na odločitev posameznikov«. Pluralizacija družinskih oblik

(22)

pa nujno pomeni tudi spremembo družinskega življenja, zato je družinska pluralizacija tista, ki opredeljuje pluralizacijo družinskih oblik.

Različne družinske oblike so sicer obstajale že pred začetkom pluralizacije družinskih oblik, vendar niso bile v skladu z normami takratne družbe, bile so tako rekoč nevidne. Danes lahko govorimo o različnih družinskih oblikah, ki torej niso povsem nove, lahko pa rečemo, da so relativno bolj sprejemljive in tolerirane (prav tam).

V slovenskih zakonodajnih besedilih se sicer poudarjajo različne družinske oblike, vendar tradicionalna jedrna družina ostaja privilegirana oblika, ki ima varstvo države. V času pluralizacije družinskih oblik postaja definicija družine vse bolj nezadostna in le na deklarativni ravni. Pluralizacija je namreč dokaz, da se družina spreminja, zato bi se morala spremeniti tudi sama definicija. (Goričan, 2009). Nove oblike družin, kot so npr. istospolne družine, pa so nemalokrat deležne neenakosti in diskriminacij v družbi ter hitro postanejo tarča ustvarjanja mnogih stereotipov in predsodkov.

3.5 Vključevanje družin v vrtec

S krizo družine in s pridobitnim delom žensk so se začele spreminjati tudi potrebe družbe.

Nastale so vzgojno-izobraževalne institucije, med njimi tudi vrtec. Prvotna funkcija je bila varovanje otrok, ko so bili starši zaradi dela odsotni (Kamenov, 1990; v Lepičnik Vodopivec, 1996). Danes ima vrtec pomembno vlogo pri sekundarni socializaciji otrok, primarno pa ima seveda družina. Vrtec se skupaj z družino trudi in spodbuja optimalni razvoj otroka, staršem pa nudi oporo pri vzgoji otrok (prav tam).

Pomembno je, da se strokovni delavci v vrtcu pri vključevanju družin v vrtec zavedajo temeljnih načel vzgoje (Kurikulum za vrtce, 1999). Otroci namreč prihajajo iz različnih okolji in tudi družin, ki so si med seboj različne. Pri tem je potrebno upoštevati načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki ter načelo mulikulturalizma. Strokovni delavci morajo tako upoštevati razlike otrok, med katere spadajo tudi razlike v družinah otrok. V načelu sodelovanja s starši je zapisano, da morajo strokovni delavci pri stiku s starši upoštevati zasebno področje družin, njihovo kulturo, vrednote, prepričanja. Vsaka družina ima namreč svoje posebnosti, potrebe, interese ipd. Za strokovne delavce to pomeni, da morajo biti občutljivi na razlike med družinami in jih spoštovati. Sledeč omenjenim načelom morajo torej strokovni delavci v svoje pedagoško delo vključevati in obravnavati tudi istospolne družine

(23)

4 ISTOSPOLNA PARTNERSTVA IN DRUŽINE

Skupnost dveh istospolnih usmerjenih staršev in otrok imenujemo istospolna družina. Angleška ustreznica same-sex family je prav tako splošno sprejeta, vendar je najpogosteje uporabljena v kontekstu razprav o istospolnih družinah, poroki in partnerstvih. V splošni rabi pa je pogosta tudi natančnejša delitev na gejevske, lezbične, biseksualne in transspolne družine ali krajše GLBT družine (Sobočan, 2009). Družboslovna literatura jih poimenuje kot netradicionalne, nekonvencionalne, alternativne, socialne družine in z drugimi podobnimi imeni (Urek, 2005).

Razmerja med družinskimi člani v zakonu določata krvno sorodstvo ali poroka med partnerjema, ki tako veljata za starša. Družinskih razmerij, ki se oblikujejo v istospolnih družinah, pa slovenska zakonodaja ne obravnava kot enakopravne ali upravičene do katerihkoli pravic in dolžnosti (Urek, 2005).

Rajgelj (2010) navaja, da so istospolne družine v Sloveniji v primerjavi s heteroseksualnimi družinami diskriminirane, saj niso deležne enakega zakonskega varstva kot heteroseksualna partnerstva. Zaradi mnogih nejasnosti v določbah slovenske zakonodaje v istospolnih družinah ni bila izvedena še nobena posvojitev.

Problematika istospolnih družin se danes kaže predvsem v tem, da slednje ne bazirajo na bioloških odnosih med staršem in otroki, temveč na socialnem starševstvu. Javni diskurzi in mediji družine predstavljajo predvsem kot »biološke entitete«, prav tako tudi naša zakonodaja, ki skozi socialne politike in druge ukrepe izključuje zakonitost tistih staršev v lezbičnih in gejevskih družinah, ki s svojimi otroki niso biološko povezani (Sobočan, 2008).

4.1Zakonodajna in pravna ureditev istospolnih partnerstev

Sklenitev istospolne partnerske skupnosti je bila kar nekaj let vroča politična tema. V tujini se razhajajo različna mnenja glede prednosti pravne ureditve istospolnih partnerskih zvez, mnogi menijo, da pomenijo take ureditve prilagajanje heteroseksualnim razmerjem (Weeks, Heapy, Donovan, 1999, v Švab, 2005). Homoseksualni pari v Sloveniji se v večini ne strinjajo s trditvijo, da naj bi poroka pomenila »ukalupljenje v heteroseksualni način življenja« (Švab, 2005, str. 148). Pri gejih in lezbijkah je torej močno prisotna želja po nujnosti pravne ureditve pravic homoseksualnih parov na področju partnerstva.

V Sloveniji razmerja med partnerjema v istospolni partnerski skupnosti ureja Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS), kjer so določeni pogoji in postopek za

(24)

registracijo istospolne partnerske skupnosti, pravne posledice registracije idr. Zakon pa ne omenja razmerij med partnerji in otroki, zato tudi za posvojitve v istospolnih družinah veljajo splošna pravila ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) (Rajgelj, 2010).

Razmerja v istospolnih družinah so urejena v dveh različnih zakonih: partnerska razmerja v ZRIPS, v ZZZDR pa so urejena razmerja med starši in otroki. Rajgelj (2010) meni, da bi morali v prihodnje vsa družinsko-pravna razmerja v istospolnih družinah poenotiti v enem zakonu.

V slovenski zakonodaji trenutno obstajajo tri različne oblike pravno urejenih partnerskih skupnosti: zakonska zveza, zunajzakonska skupnost in registrirana istospolna partnerska skupnost. Prvi dve lahko veljata le med partnerjema različnega spola in na družinsko-pravnem področju partnerjema dajeta enake pravice. Skupnost med homoseksualnima partnerjema je priznana le, če je uradno registrirana, vendar jima ne daje enakih pravic kot prvima dvema (Rajgelj, 2010).

»Registrirana istospolna skupnost je z zakonom urejena skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki pred pristojnim organom registrirata svojo skupnost na način, določen s tem zakonom« (2.

člen ZRIPS, 2005). Registracije ne moreta opraviti pred polnoletnostjo, če sta obe ali ena v zakonski zvezi ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, če sta v sorodstvenem razmerju, če sta v določenem sorodstvenem razmerju, če sta obe ali ena huje duševno prizadeta ali če vsaj ena od njih nima slovenskega državljanstva (3. člen ZRIPS, 2005).

4.1.1 Neenakost istospolnih partnerstev v slovenski zakonodaji

Brezpravnost je temeljna značilnost okoliščin, v katerih se nahajajo istospolne družine. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti deloma odpravlja njihov brezpravni položaj, vendar bolj ali manj v tem, da jih sploh priznava kot skupnosti, navaja Urek (2005). Pravice do skupne posvojitve otrok pa še vedno ne vključuje.

Rajgelj (2010) je pri pregledu slovenske zakonodaje ugotovila, da je med heteroseksualnimi in homoseksualnimi partnerstvi veliko razlik na vseh pravnih področjih. Na področju družinskega prava je razlik veliko, a niso tako bistvene kot na drugih področjih. Skozi zakonodajo je očitno, da gre za skupnosti, ki niso enakopravne heteroseksualnim, zato se v večini določb izraža želja po uporabi drugačne terminologije in preureditvi zakonov, kot velja za zakonske zveze. To v ureditev prinaša negotovost pri razlagi in uporabi prava.

(25)

Registrirana istospolna partnerstva se sicer že postopno vključujejo v zakonodajo in njene pravne posledice se izenačujejo z zakonsko zvezo, vendar jih na področjih, ki posameznikom zagotavljajo osnovno socialno varnost ne vključuje v noben podsistem (pokojninski, zdravstveni, starševski, družinski prejemki) (prav tam).

Mencin Čeplak (2005) navaja, da je usklajevanje zakona o istospolni partnerski skupnosti znotraj vlade pokazalo, da pristajanja na enakost v zvezi z razmerji do otrok še ne bo. Istospolni pari so zaradi vseh neenakosti pred zakonom diskriminirani s strani države in širše družbe, saj istospolna partnerstva pri nas niso zakonsko urejena, posledično pa so diskriminirani tudi otroci istospolnih staršev.

4.2 Delitev dela in vlog v istospolni partnerski skupnosti

Družbene spremembe pozne modernosti se na ravni osebnega vsakdanjika kažejo v naprednem prestrukturiranjem zasebnosti ter v preobrazbi intimnosti (Giddens, 2000). Za proces preobrazbe intimnosti je značilen trend k vzpostavitvi t. i. čistega razmerja, kar pomeni, da posamezniki iščejo zadovoljivo razmerje med obema partnerjema.

Švab (2005) navaja, da čisto razmerje velja za vse vrste partnerskih razmerij, še posebej za istospolne partnerske zveze, saj niso vnaprej opredeljene s spolno delitvijo vlog in dela kakor to velja za heteroseksualna razmerja. V Sloveniji podatki kažejo, da so istospolna partnerstva po eni strani bolj egalitarna, refleksivna in podporna od heteroseksualnih, na primer v delitvi dela. Še vedno pa je primerjanje raznospolnih partnerskih zvez z istospolnimi zahtevno ali celo nemogoče, saj tudi za raznospolna razmerja ni dovolj empiričnih podatkov, v kolikšni meri se pomikajo k »čistemu razmerju«. Ostaja pa dejstvo, da so vsa partnerska razmerja, ne glede na spolno usmerjenost, refleksivna in zahtevajo delo na odnosu itd.

Istospolna partnerska razmerja so po naših (Švab in Kuhar, 2004) in tujih (Stacey, 2004;

Goldberg, 2012) raziskavah bistveno bolj egalitarna kot heteroseksualna. Delitev dela je v večji meri enakopravnejša, saj ni vnaprej določenega družinskega dela z družbeno predpisanimi vzorci spolnih vlog. Vendar tudi istospolne partnerske skupnosti niso nič manj zahtevne, saj so dolžnosti in obveznosti prav tako zelo pomembne in nujno potrebne ter so stvar svobodne in zavestne odločitve. To pomeni, da dejansko ne posnemajo heteroseksualnih razmerij, vendar pa delujejo na enak način (Švab in Kuhar, 2004).

Slovenska raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk je pokazala, da si partnerja oziroma partnerki delo delita glede na osebne želje in interese do določenih opravil (eden raje kuha,

(26)

drugi pospravlja ipd.) ali si delo razdelita z vsakdanjim urnikom (delo opravi tisti, ki ima čas).

Težnja po bolj enakopravni delitvi dela v gospodinjstvu pri homoseksualnih parih izvira iz dejstva, da slednji niso ujeti v »patriarhalno matrico tipičnih moških in ženskih opravil« (prav tam, str. 148). Delo si torej razdelijo glede na dogovor ter glede na časovne in druge zmožnosti.

V primeru istospolnih partnerskih zvez tako ne moremo govoriti o točno določenih vlogah v partnerskih zvezah (Švabi in Kuhar, 2004)

Švab (2005) navaja, da ima družba velik vpliv na dojemanje partnerskih razmerij. Raznospolna in istospolna partnerska razmerja se namreč bistveno razlikujejo po njihovi umestitvi v družbi.

Sodobna družba je še vedno heteronormativna družba, kar pomeni da so heteroseksualna razmerja privilegirana. Posledica je, da pravni status istospolnih partnerskih zvez ni izenačen s statusom raznospolnih zvez, kar pa izrazito vpliva na vsakdanje življenje gejev in lezbijk.

4.3 Pritisk heteronormativne družbe na istospolna partnerstva

Danes se spopadamo s postmoderno družbo, ki je še vedno izrazito heteronormativna, homoseksualne partnerske skupnosti in družine pa so posledično tarča stigmatiziranja, ne glede na to, kako »zgledno« je njihovo partnersko razmerje. To so potrdili tudi rezultati slovenske raziskave. Geji in lezbijke velikokrat doživljajo različne načine pritiska s strani heteronormativne družbe (Švab, 2005).

Švab (2006; v Rener, idr., 2006) navaja, da geji in lezbijke kot posamezniki ali v partnerski zvezi doživljajo različne načine pritiska s strani heteronormativne družbe, ki pa se kažejo na različne načine. Kaže se kot kasnejši vstop v prvo partnersko zvezo (v povprečju pri 20,6 letih), saj družba sili posameznike najprej k heteroseksualni partnerski skupnosti. Prav tako se kaže kot strah pred stigmatizacijo in proces oblikovanja homoseksualne identitete. Pri homoseksualnih parih je pogosto tudi skrivanje partnerske zveze zaradi nerazkritosti enega partnerja, predvsem pa prisila skrivanja partnerstva v javnosti, še posebej pa pred družino ali prijatelji, kar lahko privede do razhoda med partnerjema. Pritisk pa se kaže tudi v vprašanju zagotavljanja pravic istospolnih partnerstev in njihove neenakosti v zakonu.

5 SODOBNO IN ISTOSPOLNO STARŠEVSTVO

Brajša (1987) opredeljuje starševstvo v najširšem pomenu besede pomoč odraslega, da se otrok lahko razvije v odraslo in zrelo osebo. Nadalje navaja pet osnovnih funkcij in ciljev, ki so pomembni za sodobno starševstvo:

(27)

• Vključevanje otroka v širšo človeško skupnost (otroke je potrebno osamosvojiti, da bi našli sebe, razvili lastno družino lastna partnerska razmerja),

• Uspešno vključevanje otroka v medsebojno krožnost ožje (družina) in širše (družba) skupnosti (otrok si mora pridobiti zaupanje v družino in širšo okolico ljudi),

• Usposobiti otroka za kvalitetne medsebojne odnose (prvi sistem odnosov, s katerimi se otrok sreča, je družina, tu pa se uči prvih korakov razvijanja odnosov z drugimi),

• Otroka naučiti kvalitetne medsebojne komunikacije,

• Otroka naučiti medsebojnega prilagajanja (otroka je potrebno naučiti prilagajanja drugim, in sicer v ožjem krogu ljudi, to naj bi bila družina) (povzeto po Brajša, 1987, str. 145−146).

Ule in Kuhar (2003) navajata, da je bil nekaj desetletji nazaj prevzem starševske vloge (moške in ženske) zelo preprost: ljubezen, zakon in otrok. Zakon in starševstvo sta bila tako neposredno povezana med seboj. Danes temu ni več tako, saj upada število porok, vedno več pa je tudi partnerskih zvez, ki ne želijo imeti otrok. Tesna vez med zakonom in starševstvom se rahlja, zakon pa ni več tista institucija, v kateri bi se urejalo starševstvo.

V zadnjih letih so se spremenili tudi razlogi za starševstvo, v ospredju pa so predvsem čustvene potrebe staršev, saj otroci staršem nudijo občutek odgovornosti in čustvene navezanosti. Starši danes na otroke gledajo tudi kot na uresničitev želje po osmišljanju življenja in zavetju. V preteklosti so bili otroci zgolj kot delovna sila doma in na kmetiji, dedovanje posesti, imena ipd. V drugi polovici 20. stoletja sta se ekonomija in starševstvo zaradi gospodarskih sprememb začela ločevati. Otrok je tako postal tudi finančno breme marsikatere družine (Ule in Kuhar, 2003).

Danes večina staršev starševstvo razume kot obliko življenja, v kateri zastopajo lastne interese in ne kot neko družbeno obveznost. Želja po otroku izhaja iz lastnih želja partnerjev in je povezana s pogoji sodobnega časa: starši si namreč želijo, da bi od svojih otrok tudi nekaj imeli (Munz, 1983; v Beck in Beck-gernsheim, 2006)

Starševstvo je bilo dolgo časa oblika sorodstvenega razmerja, ki je temeljilo tako na bioloških in socialnih povezavah in je bilo krvno določeno. Pri nas pravno priznavanje starševstva temelji večinoma na krvni povezavi med starši in otroki. Odraslih in otrok, ki med seboj niso biološki povezani, naj praviloma ne bi dojemali kot starševstva. Vsakdanja praksa temu nasprotuje, saj v zadnjih letih narašča število družinskih razmerji, ki vsebujejo prepletenost biološkega in

(28)

socialnega starševstva. Med te družine spadajo tudi istospolne družine, saj v njih vsaj eden izmed staršev z otrokom ni v krvni povezavi (Zaviršek, 2009).

5.1 Socialno starševstvo

Zaviršek (2009) socialno starševstvo opredeli kot družbeni odnos, ki zaradi sprememb v vsakdanjem življenju ljudi pridobiva vedno več znanstvene pozornosti. Pojem socialnih staršev nasprotuje pojmu bioloških staršev, o njem pa govorimo takrat, kadar povezave med otroki in odraslimi ne zaznamujejo t. i. krvne zveze. Nekateri so mnenja, da je krvna povezava edino merilo kakovostnega starševstva, vendar je v vsakdanji praksi vse večji porast socialnega starševstva, med katere sodijo tudi istospolne družine (Zaviršek, 2009).

Socialno starševstvo Zaviršek (2009) definira kot družbeni odnos med odraslim in otrokom, ki ne temelji na krvni, temveč na socialno-čustveni povezavi. Socialni starši so za otroka

»pomembni drugi«, in so zanj ekonomsko odgovorni, ne glede na to ali jih tako definira tudi zakonodaja.

V preteklosti je bilo socialno starševstvo kot zasebni odnos, povezan z ekonomsko in skrbniško odgovornostjo, praks dedovanja, ekonomskih migracij, smrti in ločitev. Danes pa je socialno starševstvo tudi posledica manjšega števila norm v zvezi s poroko in vse več kombiniranega biološkega in socialnega sorodstva ter razvoja tehnologij na področju človeške reprodukcije.

Vse to je privedlo do upada števila porok, večjega števila ločitev, želja po otroku v istospolnih partnerstvih, porasta mednarodnih posvojitev ter širitev uporabe medicinske reproduktivne tehnologije (MRT) med pari, ki pa v Sloveniji ni dovoljen za samske ženske in istospolne pare (Zaviršek, 2009).

V evropskih državah, med katerimi je tudi Slovenija, zakonodaja ne daje enakih pravic staršem, ki z otroki niso biološko povezani, krvni starši pa imajo do svojih otrok samoumevne pravice, zaradi tega pa je potrebna redefinicija starševstva, saj ne temelji le na krvni povezanosti, marveč tudi na socialni in čustveni povezanosti med odraslim in otrokom. To pa velja tako za biološko kot za socialno starševstvo, zato je delitev med njima nesmiselna, saj ustvarja razliko, ki pa je hkrati tudi neenakost (Zaviršek, 2009).

V nekaterih zahodnih državah je v zadnji letih prišlo do številnih sprememb na področju formalnega izenačenja raznospolnih in istospolnih skupnosti in možnosti za poroko za vse pare,

(29)

ne glede na spol. Te spremembe so prispevale k razširitvi klasične zakonske zveze, ustvarile temelje na enakosti, enaki obravnavi in človekovih pravicah (Zaviršek, 2009).

Družine, ki temeljijo na delnem socialnem starševstvu (vsaj eden starš ni biološki), so velikokrat tabuizirane in se o njih zelo redko govori. Pri istospolnih družinah z otroki, v katerih je med partnerjema nekaj let starostne razlike, se pogosto dogaja, da jih nekateri prepoznavajo kot »dedka« in »očka« otroka. Družine socialnih staršev so zato ranljive, ljudje pa o svojih izkušnjah v njih ne govorijo. Tarča stigmatiziranja in tabuiziranja pa so najpogosteje ravno istospolne družine (Zaviršek, 2009).

5.2 Istospolno starševstvo

V zadnjih nekaj letih se pri nas veliko razpravlja o tem, ali so istospolni pari primerni starši in ali istospolne družine lahko priznavamo kot družine. Največ vprašanj in dilem se vrti okoli tega, kakšne posledice bi imeli otroci v istospolnih družinah. Ena izmed glavnih skrbi je, ali bodo otroci homoseksualnih parov prav tako postali istospolno usmerjeni (Hočevar, 2009).

Za raziskovanje sodobnih sprememb družine in starševstva je značilno pogosto vprašanje, ali imajo določene oblike starševstva za otroke zaželene ali nezaželene posledice. Featherson (2004; v Rener idr., 2006) meni, da takšno zanimanje za posledice nakazuje na težnjo po sestavi otroka in njegove prihodnosti glede na družbeno normativnost. Pozornost pa se odvrača od pomembnih vprašanj kot so: zakaj se moški in ženske ločujejo, zakaj je vedno več samskih žensk, ki hočejo imeti otroka ipd.

5.2.1 Očetovstvo v lezbičnih družinah

Že v preteklosti in tudi danes velja večinsko prepričanje, da je struktura v družini zelo pomembna in vpliva na razvoj otrokove spolne identitete in osebnosti. Pogosto mnenje v družbi je, da so otroci, ki so zrasli v družini brez očeta, prikrajšani za razvoj spolnih vlog. Lezbične družine delujejo kot radikalni izziv heteroseksualnim normam glede starševskih vlog in identitet, saj rušijo tradicionalno razumevanje družine (Švab, 2007).

Lezbične družine so primer redefinicije očetovstva, saj očetovska vloga simbolno in praktično razširja in ne oži ali ukinja, kot je pogosto izraženo v nekaterih mnenjih o lezbičnem starševstvu. Vloga očeta je namreč v heteroseksualni nuklearni družini opredeljena z odgovornostjo za materialno preskrbo družine in z modelom moške spolne vloge, vse to pa se v lezbičnih družinah redefinira. Bolj radikalna redefinicija očetovstva poteka pri lezbičnih

(30)

parih, ki se odločijo za otroka z uporabo sperme znanega ali neznanega darovalca, saj tako ustvarjajo nove pomene in prakse očetovanja, starševstva in družinskih razmerji (Švab, 2007).

V lezbični partnerski vezi lahko obe partnerki prevzameta vlogo matere, saj se prakse ki jih izvajata, osredotočata na fizično in čustveno skrb za otroka ter na odgovornost do njega. Dunne je opravila raziskavo o delitvi dela v lezbičnih družinah v Angliji in ugotovila, da je tu delo bolj enakomerno razdeljeno med obema partnerkama, kot pa to velja za heteroseksualne pare. Ker tu ni pričakovanj glede spolnih vlog, je tudi več možnosti za razširjen pristop k deljenemu starševstvu (Dunne, 1999; v Švab, 2007).

Nasprotniki lezbičnih družin navajajo negativne posledice odraščanja v lezbični družini za psihološki in osebnostni razvoj otroka. Izhodišče tega je teorija modelov spolnih vlog oziroma teza o nujni prisotnosti moškega kot vzorca za spolno vlogo. Podobni argumenti so se včasih pojavljali tudi za heteroseksualne enostarševske družine, čeprav empirični podatki (Golombok, 2000) kažejo, da so lahko negativni dejavnik v otrokovem razvoju odnosi v družini, in ne družinska struktura. Pomembna je vloga dodatnega starša, ne pa njen ali njegov spol.

Golombok (2000) je v eni izmed svojih raziskav ovrgla hipotezo, da so otroci v družinah brez očeta prikrajšani spolnih vlog in pokazala, da prisotnost očeta ni odločujoča za otrokov razvoj ženske ali moške spolne identitete. Prav tako zavračajo domneve o negativnih vplivih istospolne usmerjenosti staršev na otrokov osebnostni razvoj. Razlike med heteroseksualnimi in istospolnimi pari so večinoma pozitive. Kažejo se v vpletenosti materine partnerke v skrb za otroke. Ta je v lezbičnih družinah veliko večja, kot pa je vpletenost očetov v heteroseksualnih družinah. Pozitivni vplivi se v lezbični družini vidijo v tem, da otroci razvijejo sposobnost sprejemanja in spoštovanja razlik, so bolj družbeno odgovorni in imajo manj predsodkov (Wright, 2001; Paechter, 2000; Švab, 2007).

Lezbične družine se v svojem vsakdanu pogostokrat srečajo s pritiski heteronormativne družbe glede pričakovanih spolnih vlog ter prepričanj, da je za otrokov uspešen razvoj potreben tudi oče. Pritiski so lahko tako močni, da vplivajo tudi na poglede o otrocih, vzgoji in starševstvu pri gejih in lezbijkah. Zaradi teh razlogov velikokrat istospolne družine zavračajo starševstvo, saj se bojijo pritiskov družbe in diskriminacije otroka (Švab, 2007).

5.2.2 »Novo« aktivno očetovstvo v gejevskih družinah

»Novo« očetovstvo ustvarjajo predvsem gejevski očetje, ki še pred nekaj desetletji za družbo zaradi stigmatizacije in predsodkov tako reko »niso obstajali« (Švab, 2009). Gejevske družine

(31)

podirajo tradicionalne predstave o ne vprašljivem razmerju med materjo in otrokom kot edinega možnega, predvsem pa primarnega in naravnega. »Očetovstvo, ki je v smislu čustvene navezave na otroka in primarne skrbi za otroka v tej kulturni konstrukciji razumljeno kot nemogoče, postane v gejevskih družinah mogoče« (Švab, 2008; Rener, idr., 2006, str. 66). Geji kot očetje ustvarjajo »novo« očetovstvo v luči čustvene in skrbstvene navezanosti na otroka, ko v celoti prevzamejo skrbstveno vlogo.

»Novo« očetovstvo se kaže predvsem v aktivnejšem vključevanju moških v družinsko delo.

Kaže se v tem, da so bolj pripravljeni skrbeti za svoje otroke in pomagati pri družinskem delu.

Aktivno očetovstvo tako pripomore k bolj enakomerni delitvi dela, skrbi in odgovornosti med partnerjema. Še vedno pa ima v primerjavi z materinstvom predvsem podporno, asistentsko in stransko družinsko vlogo. V heteronormativni družbi razmerje med materjo in otrokom še vedno velja kot primarno nenadomestljivo. »Novi« očetje niso samo očetje v dvostarševskih nuklearnih družinah, so tudi očetje, ki opravljajo očetovstvo po razvezi, so biološki in socialni očetje v reorganiziranih družinah in očetje, ki opravljajo starševstvo skupaj z lezbijkami ter ne nazadnje gejevski očetje (Švab, 2009).

Gejevski očetje imajo največkrat otroke iz preteklih heteroseksualnih zvez (Švab in Urek, 2006;

Rener idr., 2006), spopadajo pa se z različnimi ovirami, ki so precej težje premostljive kot pri lezbijkah. Otroka imajo hipotetično lahko le s pomočjo nadomestnih mater, s posvojitvijo ali rejništvom, s sostarševanjem z lezbičnim parom (darovalec sperme, ki v dogovoru z materjo otroka opravlja vlogo aktivnega starša). Gejevski očetje imajo v primerjavi z lezbičnimi družinami večjo socialno stigmo, zato je gejevsko očetovstvo v heteroseksualnem kontekstu še vedno precej negotovo in tabuizirano področje (prav tam).

Družinsko delo je v tradicionalnem smislu še vedno dojeto kot primarno žensko delo. Gej, ki želi postati oče, je tako »pojav contra natura, vsaj dvakrat: najprej kot homoseksualec, ki po

»naravni poti« ne more imeti otrok s svojim partnerjem, in nato kot moški, ki mu sposobnost, da skrbi za otroke, »naravno ni dana««(Švab in Urek, 2006; Rener idr., 2006).

5.3 Pravna ureditev starševstva v istospolnih družinah v slovenski zakonodaji

Razmerje med staršem in otrokom lahko nastane z otrokovim rojstvom, kot mati pa se šteje ženska, ki ga je rodila, za očeta otroka se šteje materin mož, v zunajzakonski skupnosti pa tisti, ki ob materinem soglasju prizna očetovstvo ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločno (86. In 87. člen ZZZDR). Enakopravna oblika starševstva je po našem pravu tudi posvojitev,

(32)

torej je pravni položaj staršev in otrok enak ne glede na to, ali je starševstvo biološko ali socialno (Rajgelj, 2010).

Istospolna partnerstva glede posvojitve niso enakopravna heteroseksualnim partnerstvom, saj je dopustna enostranska posvojitev. Vsak od istospolnih partnerjev ima pravico, da ob soglasju partnerja posvoji biološkega otroka drugega partnerja. Nedopustna pa je skupna posvojitev pri istospolnih partnerjih, kar pomeni, da istospolni partnerji ne morejo skupaj posvojiti otroka (135. člen ZZZDR). Istospolna partnerja lahko otroka posvojita le v tujini, kjer priznavajo skupne posvojitve. Lezbijke in geji lahko postanejo starši tudi s postopkoma umetne oploditve in z nadomestnim materinstvom. Umetna oploditev je v Sloveniji mogoča le za raznospolne pare, ki imajo težave z neplodnostjo (Švab in Urek, 2005; Rener idr., 2005).

Lezbijke, ki se uvrščajo v pravno kategorijo samskih žensk, niso upravičene do umetne oploditve, saj se ne zdravijo zaradi neplodnosti. Pomoč lahko tako lezbični pari poiščejo v tujini ali pa postopek oploditve opravijo po osebnih dogovorih z darovalci. Na drugi strani pa imamo gejevske družine, ki imajo še več težje premostljivih ovir kot lezbijke, saj kot sem že omenila, imajo lahko otroka le s pomočjo nadomestnih mater ali s posvojitvijo, kar pa v Sloveniji za enkrat še ni možno (Švab in Urek, 2005; Rener idr., 2005).

Obstoječa starševska zakonodaja je zelo diskriminatorna in vpliva na pravno varnost otrok.

Ureditev, ki v istospolnih družinah ne omogoča posvojitev socialnih staršev, bi kršila temeljne človekove pravice otrok, ki v teh družinah živijo. Diskriminacija istospolnih družin je vidna na različnih pravnih področjih, ki ne priznavajo enakosti med istospolnimi in raznospolnimi partnerji, kar pa vpliva na pravno varnost otrok (Švab in Urek, 2005; Rener idr., 2005).

V predlogu Družinskega zakonika (2017) je navedeno, da bi namesto pojma roditeljska pravica uvedli pojem starševska skrb, ki je celota obveznosti in pravic staršev, ustvarijo okolje, v katerem bo zagotovljen otrokov optimalni razvoj (6. člen predloga DruZ; prav tam).

Istospolnim partnerjem naj bo omogočena tudi skupna posvojitev pod enakimi pogoji, kot to velja za heteroseksualna partnerstva.

5.4 Potenciali otroci istospolnih partnerjev

V Sloveniji kot tudi drugod po svetu je vedno več istospolnih parov, ki si želijo ustvariti družino oziroma si sčasoma želijo imeti otroke. Pri nas je politika do istospolnih parov precej izključevalna, saj jim še vedno ni dodeljena pravica do sklenitve zakonske zveze pod enakimi pogoji, kot jih imajo heteroseksualni pari in jim hkrati ne dovoljuje posvojitev otrok.

Reference

POVEZANI DOKUMENTI

V analizi smo se osredotočili na spolni razvoj oseb z motnjami v duševnem razvoju, oblike spolnega vedenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, spremembe v sprejemanju

Emocionalno delo je bilo razumljeno kot nedelo, splošno sprejeto je bilo mnenje (ne glede na resničnost), da je ta oblika dela »notranja narava« ženske, ocenjeno kot vidik

Večina anketirank meni, da nimajo predsodkov do homoseksualcev, vendar pa ne podpirajo ideje o legaliziranju istospolnega starševstva v Sloveniji in pravice, da

V pripravah na porod in starševstvo v nosečnosti in po porodu je veliko možnosti za praktično vadbo negovanja dojenčka, za učenje prek dobrih modelov in krepitev samozaupanja

 Potrebno je oblikovati enotne sodobne strokovne smernice za vodenje žensk s prvič zaznano simptomatiko duševne motnje v času nosečnosti ali poporodnega obdobja (vodenje

V Sloveniji se je do leta 1993 z nekaj več socialnodelavskega posluha in pristopa opravljala priprava na posvojitev le na Centru za socialno delo Ljubljana Center, kar je

Obenem stres, ki vpliva na starša, ter njuna reakcija nanj vplivata tudi na otroke; njun način soočanja s stresom pri otrocih privzgaja način soočanja z življenjskimi izzivi

Podatki študentov Visoke šole za zdravstvo so pri- merljivi s podatki drugih študentov Univerze v Ljub- ljani, toda odstotek mladih žensk, ki jim partnerska zveza predstavlja pogoj