UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT
A L E Š P RA V D IČ 2 0 1 2 MA G IST RS K A N A L O G A
MAGISTRSKA NALOGA
ALEŠ PRAVDIČ
KOPER, 2012
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT
Magistrska naloga
MERJENJE IN OBVLADOVANJE TRŽNIH TVEGANJ Z UPORABO NAPREDNE METODE
VAR V BANKAH
Aleš Pravdič
Koper, 2012 Mentor: izr. prof. dr. Primož Dolenc
III POVZETEK
Naloga odkriva in predstavlja segment bančništva, ki s trenutno krizo postaja vse pomembnejši tudi med slovenskimi bankami. Ta segment se imenuje področje upravljanja s tveganji. Osnovna dejavnost univerzalnih bank je sicer kreditiranje, vendar se banke ukvarjajo tudi z naložbenimi posli. To je poglavitni razlog, da so se poleg kreditnega tveganja razvila tudi druga tveganja, kot so operativno in tržno tveganje (znotraj tega vse pomembnejše postaja obrestno in likvidnostno tveganje). V nalogi poudarjamo tržno tveganje in kapitalsko zahtevo iz naslova tega tveganja. Tržna tveganja lahko merimo in ocenjujemo z enostavnejšimi metodami, lahko pa uporabimo kompleksnejše metode, s katerimi lahko tudi izračunamo t. i. tvegano vrednost VaR. Prav tako lahko pri izračunavanju kapitalske zahteve uporabimo standardiziran pristop ali pa uporabimo naprednejše metode, za katere je podlaga ravno izračunana prej omenjena tvegana vrednost. Glavna teza naloge je, da morajo banke poleg standardiziranega pristopa za merjenje in ocenjevanje tržnih tveganj uporabiti tudi naprednejše metode, saj lahko standardizirane metode podcenjujejo ali precenjujejo prevzeto tveganje, kar smo z vsemi tremi postavljenimi hipotezami tudi potrdili.
Ključne besede: banka, upravljanje s tveganji, tržno tveganje, kapitalska zahteva, tvegana vrednost.
SUMMARY
The task detects and represents a special banking segment, which is every day more important among Slovenian banks in the current crisis. The segment is called the fild of risk management. The core business of universal banks is lending money, but many banks have also other business like capital investments. This is the main reason that next of credit risk are operational and market risk (inside of market risk are very important interest and liquidity risk). In this task we present market risk and capital requirement for that risk segment. We can measure and estimate market risk with simpler methods or more complex methods. With the same complex methods we can calculate Value at Risk. When we calculate capital requirement we can also use simpler or more complex methods. Main thesis of this task is, that the banks along the standardized approach for measuring and assessing the market risk also apply advanced methods, because standardizied methods can underestimer or overestimete acquired risk. Thesis was confirmed with all three hypotheses.
Key words: bank, risk management, market risk, capital requirement, Value-at-Risk.
UDK 336.71:366.46 (043.2)
V VSEBINA
1 Uvod ... 1
1.1 Opis problematike ... 1
1.2 Namen in cilji magistrskega dela ... 2
1.3 Temeljna teza in hipoteze ... 3
1.4 Metodologija ... 4
1.5 Predpostavke in omejitve ... 5
1.6 Prispevek k znanosti ... 5
2 Banka kot institucija ... 6
2.1 Opredelitev pojma banke ... 6
2.2 Funkcija banke v gospodarstvu ... 6
2.3 Funkcionalna delitev bank ... 8
2.5 Cilji in načela bank ... 9
2.5.1 Načelo likvidnosti ... 9
2.5.2 Načelo varnosti vlog v banki ... 9
2.5.3 Rentabilnost banke ... 10
2.6 Bančni posli ... 10
2.6.1 Pasivni bančni posli ... 11
2.6.2 Aktivni bančni posli ... 15
2.6.3 Nevtralni bančni posli ... 17
3 Bančni sistem ... 18
3.1 Poslovne banke ... 18
3.2 Mešane banke ... 20
3.3 Hranilnice ... 20
3.4 Centralna banka ... 21
4 Novi kapitalski sporazum ... 23
4.1 Baselski odbor za nadzor bank ... 23
4.2 Razvojna pot Basla II ... 23
4.3 Trije stebri Basla II ... 25
4.3.1 Minimalne kapitalske zahteve ... 25
4.3.2 Regulativni nadzor ... 27
VI
4.3.3 Tržna disciplina ... 28
5 Banke in tveganja ... 29
5.1 Opredelitev tveganj ... 29
5.2 Vrste tveganj v bankah ... 30
5.2.1 Kreditno tveganje ... 32
5.2.2 Operativno tveganje ... 37
5.2.3 Obrestno tveganje ... 42
5.2.4 Likvidnostno tveganje ... 49
5.2.5 Tržno tveganje ... 54
6 Opredelitev in merjenje tržnih tveganj v banki ... 61
6.1 Enostavnejše metode za merjenje tržnih tveganj ... 61
6.2 Opredelitev tvegane vrednosti (VaR) ... 62
6.2.1 Opredelitev VaR ... 62
6.2.2 Koncept VaR ... 62
6.3 Metode tvegane vrednosti ... 65
6.3.1 Zgodovinska metoda ... 65
6.3.2 Parametrične metode ... 67
6.3.3 Metoda variančno-kovariančne matrike... 70
6.3.4 Monte Carlo VaR ... 71
6.4 Prednosti in slabosti VaR ... 72
6.5 Tretji in četrti moment okoli aritmetične sredine ... 73
6.5.1 Tretji moment okoli aritmetične sredine ... 73
6.5.2 Četrti moment okoli aritmetične sredine ... 74
7 Empirična študija ... 75
7.1 Kapitalska zahteva za tržna tveganja ... 75
7.1.1 Nabor podatkov ... 77
7.1.2 Vzorec in opazovano časovno obdobje ... 78
7.1.3 Metodologija izračunavanja tvegane vrednosti VaR ... 78
7.1.4 Izračun kapitalske zahteve na konkretnih primerih ... 80
7.2 Kapitalska zahteva različno tveganih portfeljev ... 85
7.2.1 Nabor podatkov ... 86
VII
7.2.2 Vzorec in opazovano časovno obdobje ... 86
7.2.3 Metodologija oblikovanja portfeljev in izračunavanja tvegane vrednosti ... 86
7.2.4 Izračun kapitalskih zahtev različno tveganih portfeljev na konkretnih primerih ... 89
7.3 Izračunavanje tvegane vrednosti VaR in izjemni dogodki ... 91
7.3.1 Nabor podatkov ... 91
7.3.2 Vzorec in opazovano časovno obdobje ... 92
7.3.3. Metodologija testiranja izračunanih tveganih vrednosti VaR ... 92
7.3.4 Izračun hipotetičnih izgub oz. dobičkov in tveganih vrednosti VaR ... 93
8 Sklep ... 97
Literatura ... 99
Priloge ... 103
VIII PONAZORILA
Slika 1: Trije stebri novega kapitalskega sporazuma ... 25
Slika 2: Prikaz koncepta VaR ... 63
Slika 3: Postopek izračuna tvegane vrednosti ... 63
Slika 4: Normalno porazdeljena donosnost premoženja ... 68
Slika 5: Tretji moment okoli aritmetične sredine ... 73
Slika 6: Četrti moment kot mera sploščenosti ... 74
Slika 7: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev za izbrane vrednostne papirje ... 81
Slika 8: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev za izbrane vrednostne papirje ... 82
Slika 9: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev za dolžniški vrednostni papir ... 83
Slika 10: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev za valutni par EUR/USD ... 84
Slika 11: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev za valutni par EUR/USD ... 85
Slika 12: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev portfelja 1 ... 89
Slika 13: Prikaz izračuna kapitalskih zahtev portfelja 2 ... 90
Slika 14: Izračun hipotetičnega P/L in tveganih vrednosti VaR za NKBM d.d. ... 94
Slika 15: Izračun hipotetičnega P/L in tveganih vrednosti VaR za Krko d.d. ... 95
Slika 16: Izračun hipotetičnega P/L in tveganih vrednosti VaR Poz. Savo d.d. ... 96
Preglednica 1: Vrednosti α in z pri različnih stopnjah zaupanja VaR ... 69
Preglednica 2: Prikaz kritičnih vrednosti Student-t porazdelitve ... 70
Preglednica 3: Izračun bete za različne lastniške vrednostne papirje ... 88
1 1 UVOD
1.1 Opis problematike
Tako kot je osnovna celice družbe družina, je osnovna celica bančnega sistema neke države banka. Banke so bile v preteklosti zgolj finančni posrednik med tistimi s presežki denarnih sredstev in tistimi, ki so potrebovali dodatna denarna sredstva zaradi različnih potreb in namenov. Banke se skozi čas nenehno razvijajo, tako kot se razvijata gospodarstvo in finančni trg posamezne države. Bolj ko je razvito gospodarstvo, večja je potreba po uporabi raznolikih produktov, ki jih ponujajo banke. V literaturi najdemo dve pomembni funkciji sodobnih bank.
Prva je kvalitativna transformacija, ki predstavlja zmožnost banke, da sama razporeja ročnost sredstev glede na potrebe ponudnikov in povpraševalcev. Druga pa je kvantitativna transformacija, ki predstavlja sposobnost zbiranja večjih vsot denarnih sredstev ter razporejanje glede na potrebe povpraševalcev.
Z razvojem bančnih produktov in širitvijo bančnega poslovanja pa se kaj hitro srečamo s povečanjem tveganih naložb. V bankah poznamo kreditno tveganje, ki običajno predstavlja največje tveganje za banko, sledijo tržna tveganja, kamor spadajo pozicijsko tveganje, valutno tveganje in obrestno tveganje, naslednje je likvidnostno tveganje ter operativno tveganje.
Zaradi varnosti komitentov banke mora imeti banka vzpostavljen sistem obvladovanja vseh naštetih tveganj, ki jo definira regulator. V predpisani smeri regulator tudi preverja uspešnost obvladovanja tveganj. Na mednarodni ravni tako poznamo Baselski sporazum, ki je nastal na podlagi hitre rasti obsega bančnega poslovanja in počasne rasti kapitala bank; ta je namenjen predvsem pokrivanju in blaženju izgub, ki jih lahko banke utrpijo med poslovanjem. Prvi Baselski sporazum se je nanašal predvsem na kreditno tveganje, šele čez čas se je pokazala potreba po razširitvi na tržna in operativna tveganja, s čimer je nastal kapitalski sporazum, znan pod imenom Basel II.
Banke morajo danes oblikovati ustrezne kapitalske rezerve na podlagi izmerjenega kreditnega, tržnega in operativnega tveganja. Tako je tudi osrednji del veljavnega kapitalskega sporazuma ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev. Sporazum določa, da mora biti koeficient kapitalske ustreznosti banke izračunan kot razmerje med celotnim kapitalom banke in tehtano tvegano aktivo najmanj 8 % celotnega kapitala banke. Banka ima na voljo različne pristope za izračun kapitalske zahteve. Regulator tako dopušča uporabo standardizirane metode ali uporabo naprednih metod.
Merjenje in obvladovanje tržnih tveganj je zelo široko in zahtevno področje. Poznamo več metod za merjenje tržnih tveganj, kot so na primer testiranje ekstremnih dogodkov ang. Stress testing, model za določanje cen dolgoročnih naložb (model CAPM), metoda tvegane vrednosti (VaR) in še nekatere druge, ki se v literaturi pojavljajo nekoliko redkeje. Ena izmed
2
naprednejših metod za izračun kapitalske zahteve, ki jo bomo podrobneje pogledali v magistrski nalogi, je koncept tvegane vrednosti ali VaR (Value-at-Risk).
Rezultat metode VaR lahko izrazimo kot največjo pričakovano izgubo premoženja v določenem časovnem obdobju ob dani stopnji zaupanja. VaR tako izrazi tržno tveganje premoženja z denarno vrednostjo in je uporaben tako za najpreprostejša premoženja kot tudi za izvedene finančne instrumente (opcije, terminske pogodbe in druge). Model upošteva tudi statistično povezanost med različnimi pozicijami: če imata dve poziciji negativno medsebojno povezanost, se to odraža v manjšem VaR-u.
Domače in tuje banke imajo sicer izdelan okvir za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje tveganj, vendar so metode, ki se uporabljajo za merjenje vseh tveganj, ki jim je banka nenehno izpostavljena, v razvoju. V razvoju so že zaradi dejstva, da se trgi kapitala nenehno razvijajo, na trg prihajajo vedno novi finančni produkti ali pa so vsaj obstoječi nekoliko modificirani. Prav zaradi tega morajo biti banke zelo fleksibilne pri organizaciji obvladovanja tveganj in imeti na tem področju zaposlene ljudi, ki so visoko izobraženi, imajo veliko praktičnega znanja in so se pripravljeno nenehno učiti.
1.2 Namen in cilji magistrskega dela
Namen magistrskega dela je prikazati, da je napredna metoda VaR primerna za merjenje in obvladovanje tržnih tveganj, prav tako jo je smiselno uporabljati tudi pri izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja, saj poda bolj realen prikaz dogajanja na finančnih trgih kot izračunana kapitalska zahteva, izračunana s pomočjo standardiziranega pristopa. Banke morajo vedno težiti k uporabi sodobnejših in natančnejših modelov merjenja in ocenjevanja tveganj.
Cilji magistrskega dela so naslednji:
– predstaviti tveganja, s katerimi se srečujejo razvite banke, s poudarkom na tržnih tveganjih,
– predstaviti pomen kapitalske zahteve za banko in njeno okolje (bančni sistem, komitente, konkurente),
– proučiti in predstaviti metode, ki so na voljo za merjenje in obvladovanje tržnih tveganj, – osvetliti, kako lahko z ustreznim merjenjem in obvladovanjem tveganj pomembno
vplivamo na mednarodno bonitetno oceno in s tem na cenejše vire,
– na konkretnih primerih prikazati izračune tvegane vrednosti z uporabe napredne metode VaR,
– prikazati, kako so izračuni kapitalske zahteve odvisni od uporabe metodologije za izračun tveganja (standardizirane metode oz. uporabe napredne metode VaR), predvsem z namenom analizirati, kaj lahko banka pridobi z uporabo napredne metodologije VaR.
3 1.3 Temeljna teza in hipoteze
Merjenje različnih tveganj v bankah je zelo kompleksen proces in dopušča uporabo različnih metod. Najosnovnejše predpiše regulator, ki pa dopušča tudi uporabo drugih naprednejših metod.
Temeljna teza naloge je, da morajo banke poleg standardiziranega pristopa za merjenje in ocenjevanje tržnih tveganj uporabljati tudi naprednejše metode, saj lahko standardizirane metode podcenjujejo ali precenjujejo prevzeto tveganje.
Pričujočo temeljno tezo bomo preverjali z veljavnostjo naslednjih treh tez:
H 1: Kapitalska zahteva za tržna tveganja, izračunana po standardiziranem pristopu, se razlikuje od kapitalske zahteve, izračunane z uporabo naprednih pristopov.
Utemeljitev: Basel II predvideva izračunavanje kapitalske zahteve za vse vrste tveganj po standardiziranem pristopu, prav tako predvideva enako za merjenje tržnih tveganj. Banka pa lahko uporabi za izračunavanje kapitalske zahteve za tržna tveganja tudi različne naprednejše metode, ki upoštevajo različne dejavnike trga kapitala in se tako kapitalska zahteva izračunana po različnih metodah tudi ustrezno razlikuje.
H 2: Bolj tvegani portfelji lastniških vrednostnih papirjev imajo višjo kapitalsko zahtevo kot manj tvegani, kadar le-to izračunavamo z uporabo napredne metode VaR.
Utemeljitev: Pri izračunavanju tvegane vrednosti lahko uporabimo različne pristope. Lahko uporabimo zgodovinsko metodo oziroma t. i. historično simulacijo, katera izhaja iz dejanskih podatkov opazovanega kapitalskega trga in upošteva vse dogodke v opazovanem obdobju, tako običajne kot ekstremne. Lahko pa uporabimo parametrične metode, pri katerih porazdelitev preprosto predpostavimo. Bolj tvegani vrednostni papirji imajo višjo volatilnost, kar se odraža tudi v višji kapitalski zahtevi, kadar uporabimo napredne metode.
H 3: Izračunavanje tvegane vrednosti VaR z uporabo parametričnih metod in predpostavljeno normalno porazdelitvijo ne upošteva izjemnih dogodkov na trgu kapitala.
Utemeljitev: Merjenje tržnih tveganj z uporabo napredne parametrične metode VaR predpostavlja normalno porazdelitev, kar pomeni, da so donosi posameznega vrednostnega papirja oziroma opazovanega portfelja normalno porazdeljeni in prevladujejo normalne tržne razmere. V ekstremnih situacijah, kot so na primeri zlomi borz, pride do izjemne volatilnosti, česar predpostavljena normalna porazdelitev na upošteva več.
4 1.4 Metodologija
Magistrsko delo bo razdeljeno na teoretični in empirični del. Teoretični del magistrskega dela bo zajemal poglobljen pregled obstoječe strokovne in znanstvene literature, in sicer predvsem s področja merjenja in obvladovanja tržnih tveganj ter kritično presojanje predstavljenih teoretičnih izhodišč. Ta del bo temeljil predvsem na metodi deskripcije, s katero bomo opisovali posameznih pojme ter metodi kompilacije, saj bomo pri navajanju teoretičnih izhodišč uporabljali navedke in citate drugih avtorjev.
V empiričnem delu, bomo pri preverjanju vseh treh hipotez zbrali podatke za raziskavo z metodo analize. Analizirali bomo tvegane vrednosti izračunane z uporabo napredne metode VaR, ki predstavlja najboljšo trenutno metodo za merjenje tržnih tveganj. Rezultat metode VaR je največja pričakovana izguba premoženja v določenem časovnem obdobju ob predpostavljeni stopnji zaupanja. Kot osnovo za izračun tveganih vrednosti bomo uporabili sekundarne podatke, ki so javno objavljeni. Za obdelavo podatkov bomo uporabili program Microsoft Excel.
Pri preverjanju prve hipoteze bomo tako naključno izbrali tri lastniške vrednostne papirje, ki kotirajo v prvi kotaciji Ljubljanske borze, valutni par EUR/USD in en dolžniški vrednostni papir. Pri preverjanju druge hipoteze bomo sestavili dva različno strukturirana portfelja glede na stopnjo tveganja: prvi bo bolj tvegan in drugi bo manj tvegan. Merilo tveganosti bo tako imenovan regresijski koeficient beta, ki se na finančnih trgih uporablja za merjenje povezanosti med variabilnostjo vrednostnega papirja in tržnim premoženjem (običajno splošnim indeksom trga). Pri preverjanju tretje hipoteze bomo dodatno uporabili t. i. metodo testiranja za nazaj. Dnevne izračunane tvegane vrednosti testiramo za nazaj z dejanskimi rezultati in ugotovimo ali so bile kdaj presežene in kolikokrat so bile presežene v opazovanem obdobju. Gre za primerjavo hipotetičnih dobičkov oziroma izgub na dnevnem nivoju.
Tvegano vrednost bomo merili z napredno metodo VaR, ki izhaja iz statistične metodologije verjetnosti. Izberemo podatke za gibanje dnevnih cen za eno leto oziroma za 250 dni (regulator zahteva vzorec velik najmanj za eno leto). S predpostavko normalnega porazdeljevanja donosnosti pri uporabi parametričnih metod ni vedno mogoče modelirati značilnosti empirične verjetnosti porazdelitve. Lahko bi uporabili tudi bolj sploščeno teoretično verjetnostno porazdelitev donosov, kot je na primer Student-t porazdelitev, ker upošteva verjetnost asimetrije in sploščenosti in s tem omogoča natančnejšo oceno izpostavljenosti tržnemu tveganju, vendar ni namen magistrskega dela primerjava med posameznimi metodami. Naslednje, kar še moramo predpostaviti, je interval zaupanja, za katerega regulator predpostavlja, da naj bi bil 99-odstoten. Tako lahko z 99-odstotno verjetnostjo trdimo, da banka na določen dan v povprečju ne bo izgubila več, kot znaša izračunana tvegana vrednost pod predpostavko ceteris paribus (oz. da vse drugo ostane nespremenjeno).
5 1.5 Predpostavke in omejitve
Pri merjenju in obvladovanju tržnih tveganj bomo izhajali iz predpostavke, da je banka izpostavljena samo tržnim tveganjem in v okviru teh pozicijskemu tveganju iz naslova lastniških in dolžniških vrednostnih papirjev, ter valutnemu tveganju iz naslova naložbe v valuto USD. Če bi hoteli zajeti vsa tveganja, ki jim je banka izpostavljena, bi izgubili rdečo nit magistrskega dela. Prikazali bomo, kako se izračuna kapitalska zahteva za pozicijsko in valutno tveganje, torej ne za vsa tveganja, ki jim je banka izpostavljena. Druga predpostavka je ta, da pri računanju verjetnosti izgub in tvegane vrednosti vse drugo ostane nespremenjeno (ceteris paribus). Tretja predpostavka je ta, da so izgube in dobički iz naslova delnic porazdeljeni v skladu z normalno porazdelitvijo. Predpostavili bomo 99-odstotni interval zaupanja pri merjenju in obvladovanju tveganja z uporabo napredne metode.
Pri pisanju magistrskega dela se bomo omejili v glavnem na tujo literaturo. Omejili se bomo zgolj na tržna tveganja in v okviru teh se bomo omejili na pozicijsko in valutno tveganje.
1.6 Prispevek k znanosti
Ob pregledu znanstvene literature smo ugotovili, da bomo v magistrskem delu pri izračunavanju izpostavljenosti tržnemu tveganju uporabili že obstoječo metodologijo, metodo tvegane vrednosti VaR in standardizirano metodo, predpisano s strani regulatorja bančnega sektorja. Ti dve metodi bomo uporabili na novih podatkih, ki bodo pridobljeni iz sekundarnih virov in odražajo aktualno situacijo na finančnih trgih. Magistrsko delo predstavlja izviren prispevek k znanosti.
6 2 BANKA KOT INSTITUCIJA
2.1 Opredelitev pojma banke
Pojem »banka« izvira iz italijanske besede »banca« ali »banco«, kar pomeni miza, na kateri so menjalci v srednjem veku imeli svoj denar, ko so opravljali menjalne posle. Čeprav obstajajo banke že stoletja, ni bilo nikoli enotne opredelitve banke – vzrok za to je bila različna vloga bank, ki je bila odvisna od razvojne stopnje gospodarstva in od gospodarskega sistema v posamezni državi. Posamezne opredelitve se v glavnem razlikujejo po tem, da bolj ali manj poudarjajo samo nekatere značilnosti banke. Nekateri avtorji na prvo mesto postavljajo npr. emisijo denarja in vrednostnih papirjev, drugi, da je banka podjetje, ki preko plačilnega prometa koncentrira denarna sredstva in jih potem posoja gospodarstvu in prebivalstvu itd.
Bobek (1995, 19) pravi, da je banka podjetje, ki sprejema denarne naložbe in daje kredite;
izvaja pa tudi plačilni promet in opravlja druge funkcije finančne narave. Kot sistem ustvarjajo banke plačilna sredstva, se pravi denar.
Samuelson in Nordhaus (2002, 738) menita, da je banka finančni posrednik, katerega osnovna funkcija je bila do nedavnega sprejemanje vlog na vpogled. Vse finančne institucije, ki sprejemajo hranilne vloge in vloge na vpogled, imenujemo depozitne institucije.
2.2 Funkcija banke v gospodarstvu
Iz prvotnih funkcij bank, kot sta hranjenje vrednosti in takratnega (kovanega) denarja, se je v stoletjih razvila druga funkcija, ki vse bolj prevladuje in je v sodobnem gospodarstvu osrednja, tj. funkcija financiranja.
Z narodnogospodarskega vidika se pri posameznih gospodarskih subjektih pojavljajo presežki ali primanjkljaji finančnih sredstev, torej prilivi in odlivi finančnih sredstev niso usklajeni.
Glede na potrebno ekonomsko učinkovitost naj bi gospodarski subjekti, ki imajo finančne presežke, le-te ponujali tistim, ki imajo primanjkljaje. Tovrstna ponudba in povpraševanje se lahko realizirata v neposrednih odnosih med gospodarskimi subjekti, kar pa po navadi ne zadovoljuje njihovih finančnih potreb – ne po kvaliteti ne po kvantiteti. Optimalna zadovoljitev takih potreb je možna le preko posebnih organizacij, ki posredujejo med ponudbo in povpraševanjem finančnih sredstev. V sodobnih organizacijah so take organizacije banke, ki s svojim posredovanjem omogočajo kvalitativno in kvantitativno transformacijo (preoblikovanje) finančnih sredstev.
Kvalitativna transformacija je predvsem rokovna (časovna) transformacija. Banke glede na svojo organizacijo in mehanizem poslovanja spreminjajo roke sorazmerno potrebam ponudnikom in povpraševalcem finančnih sredstev. To jim omogoča predvsem množičnost
7
poslovanja, saj v sodobnih gospodarskih sistemih gospodarstvo in prebivalstvo opravlja v celoti svoje finančno poslovanje preko bank.
Kvantitativna transformacija finančnih sredstev je v optimalnem obsegu možna le v bankah, saj banke sprejemajo naložbe vseh velikosti – od malih zneskov posameznih varčevalcev do velikih zneskov gospodarskih subjektov. Podobno velja za kredite, ki jih dajejo banke – krediti so glede velikosti prilagojeni potrebam povpraševalcev, od majhnih do velikih zneskov.
Bolj ko je učinkovito izpeljana organizacija bank v gospodarstvu, učinkovitejši sta kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev, s tem pa lahko tudi banke učinkoviteje izvajajo svojo funkcijo. Potemtakem struktura bank v posameznih gospodarskih sistemih ni naključna, temveč je posledica načrtovanega organiziranja v sistem, ki mu pravimo bančni sistem (Filipič in Hribernik 2000, 130).
V sklopu funkcije bančnega sistema v gospodarstvu moramo omeniti tudi, da centralne banke oziroma emisijske banke izdajajo primarni denar, poslovne banke pa izdajajo knjižni denar oziroma ga multiplicirajo. Knjižni denar se množi v okviru ene banke ali pa v okviru celotnega bančnega sistema. Ko nastopa samo ena banka, govorimo o mikromultiplikaciji, ko pa nastopa celotni bančni sistem, pa govorimo o makromultiplikaciji. Na mikromultiplikacijo vpliva odliv denarja v druge domače banke, v centralno banko s spreminjanjem višine obvezne rezerve, o čemer bomo več povedali v nadaljevanju magistrskega dela, in spreminjanje knjižnega denarja v gotovino. Na makromultiplikacijo pa vplivajo vsi že omenjeni dejavniki razen prelivanja depozitov med domačimi bankami.
Proces multiplikacije lahko izrazimo tudi z obrazcem:
pri čemer so:
D – končna vsota depozitov, d – vsota začetnega depozita, r1 – stopnja obvezne rezerve, r2 – stopnja likvidnostne rezerve, e – odliv depozitov iz banke.
Lahko pa pogledamo tudi konkreten primer. Predpostavimo, da je stopnja obvezne rezerve 10-odstotna, stopnja likvidnostne rezerve je 5-odstotna in stopnja odliva je 10-odstotna, kar nam skupaj da 25 odstotkov za multiplikacijo. Ob začetni vsoti depozitov 1.000 denarnih enot bi bila končna vsota depozitov 4.000 denarnih enot. Na tej točki moramo tudi razlikovati depozitni multiplikator, ki predstavlja razmerje med vsoto vseh depozitov in začetnim
8
depozitom, in znaša v našem primeru 4.000/1.000 = 4 in kreditni multiplikator, ki predstavlja razmerje med na novo odobrenimi krediti poslovnih bank in začetnim depozitom, ter znaša v našem primeru 3.000/1.000 = 3 (Filipič in Markovič Hribernik 2000, 21).
2.3 Funkcionalna delitev bank
Danes poleg pasivnih in aktivnih poslov govorimo tudi o nevtralnih poslih, vsi ti posli pa označujejo funkcijo bank. Funkcije so med bankami razdeljene glede na posle, torej lahko z vidika poslov sklepamo o funkcionalni delitvi bank. V temelju delimo banke na univerzalne in na specializirane. Za oboje pa velja, da so prisotne v bančnih sistemih.
Univerzalne banke so banke, katerih struktura poslov je celovita – to pomeni, da lahko komitenti banke (podjetja, prebivalstvo in drugi) realizirajo vse bančne posle v eni banki.
Tako imamo lahko za univerzalno banko tisto, ki na primer sprejema od svojih komitentov depozite na vpogled in vezane depozite, jim daje kratkoročne in dolgoročne kredite in opravlja zanje še druge bančne storitve, po katerih ti povprašujejo.
Omeniti velja, da banke, ki bi opravljala vse bančne posle, ki jih danes poznamo, dejansko ni.
Emisijska funkcija (emisija denarja) na primer je v vsaki državi (ali uniji ipd.) zaupana centralnoemisijski oziroma centralni banki. Tudi izrazito specializiranih bančnih poslov ne opravljajo vse banke, kar primora komitente neke »univerzalne« banke, da se povežejo z drugo, specializirano banko. Zato razumemo celovitost bančnih poslov v določeni banki le pogojno.
Pri specializiranih bankah je struktura poslov precej enostranska. Po navadi se specializirane banke ukvarjajo le z nekaterimi ali pa tudi z več bančnimi posli, ki so v medsebojni soodvisnosti. Primer soodvisnosti je sprejemanje depozitov na vpogled in kratkoročno kreditiranje. Struktura poslov je lahko ožja ali širša – širša je, če banka daje kratkoročne kredite, ožja pa, če daje izmed kratkoročnih kreditov samo nekatere, na primer za izvoz blaga, obročne kredite ipd.
Specializacija je možna tudi z vidika kroga komitentov, s katerimi banka posluje – lahko so iz vrst posameznih gospodarskih panog (panožne banke) ali pa nasploh iz vrst različnih podjetij.
Poseben krog komitentov je prebivalstvo, za katero banka posluje.
V praksi razmejitve niso tako izrazite in tudi same specializirane banke sčasoma spreminjajo strukturo svojih poslov in krog svojih komitentov. Za vsako specializirano banko je značilno, da skuša poleg svojih običajnih bančnih poslov ponujati oziroma opravljati tudi druge bančne storitve.
Med specializirane banke uvrščamo centralno banko (imenujemo jo tudi »banka bank« – njeni komitenti so ostale banke), depozitno banko (sprejema depozite), kreditno banko (opravlja
9
kreditne posle), hranilnico (sprejema hranilne vloge prebivalstva), hipotekarno banko (daje kredite na podlagi zastavljene nepremičnine), investicijsko banko (daje kredite za investicije) ter druge (Bobek 1995, 30-35).
2.5 Cilji in načela bank
V večbančnem (decentraliziranem) bančnem sistemu morajo banke skrbeti za svoj obstoj in razvoj. Pri svojem poslovanju morajo zato upoštevati načela likvidnosti, varnosti in rentabilnosti.
2.5.1 Načelo likvidnosti
Pri plasmaju sredstev se ravna banka po načelu likvidnosti. To načelo narekuje skladnost med rokom naložb in obveznosti. To pomeni, da sme banka kratkoročne vire sredstev plasirati le v kratkoročne plasmaje, za dolgoročne plasmaje pa mora razpolagati z dolgoročnimi viri sredstev. To pravilo je tako pomembno, da je imenovano »zlato bančno pravilo«. Načeloma velja, da neupoštevanje tega pravila vodi v nelikvidnost in posledično v bankrot. Vendar pa za bančne bilance velja, da so v celoti uravnovešene, v posameznih delih pa ne, saj del kratkoročnih virov sredstev uporabljajo za dolgoročne plasmaje. To je možno le, če so zbrani kratkoročni viri sredstev v banki stabilni (ne nihajo) oziroma so v stalnem, pa čeprav rahlem porastu, če ima banka ustrezne likvidnostne rezerve in če ima banka možnost v sili hitro priskrbeti dodatna sredstva, predvsem pri drugih poslovnih bankah in centralni banki.
Običajno velja, da centralna banka predpiše minimalno likvidnostno rezervo (za katero si poslovne banke želijo, da je čim nižja). Nelikvidnost v banki je treba zelo hitro reševati, ker ima nelikvidnost bank drugačne posledice kot nelikvidnost podjetja (načeto je zaupanje vlagateljev v celotni bančni sistem) in lahko povzroči splošno paniko med komitenti in propad bančnega sistema.
2.5.2 Načelo varnosti vlog v banki
Čim večjo varnost vlog zagotovi banka vlagateljem, več bo zbrala finančnih sredstev za nadaljnje plasmaje. Zato velja za varnost, ki jo nudi banka vlagateljem, da je eden od elementov konkurence med bankami, ki kreditna sredstva zbirajo, saj je na splošno značilno, da si banke na prostem kreditnem trgu bolj konkurirajo pri zbiranju sredstev kot pri kreditiranju. V nekaterih državah le-ta prevzame jamstvo za vloge (seveda v določeni višini).
Tveganje je obojestransko – tvegata kreditodajalec in kreditojemalec. Kreditojemalec tvega, da denarja ne bo mogel vrniti, kar mu bo povzročilo težave v poslovanju z banko.
Kreditodajalec pa tvega, da denarja, ki ga je posodil, ne bo dobil nazaj, kar bi lahko zmotilo njegovo poslovanje – če gre za visoke zneske, bi lahko to imelo zanj katastrofalne posledice.
10
Največjo varnost bančnih vlog daje pravilno plasiranje zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oziroma širše bonitete.
2.5.3 Rentabilnost banke
Dobiček kot izraz rentabilnosti je motiv poslovanja bank v zasebnolastniških družbenoekonomskih sistemih. Potemtakem je rentabilnost eden od osnovnih principov poslovanja. Po navadi jo banke realizirajo tako, da dosežejo kar največjo razliko med aktivnimi in pasivnimi obrestmi. Imajo pa tudi ostale prihodke (provizije za storitve, plačila obrazcev ipd.) ter seveda z njimi povezane stroške, zato upoštevajo tudi načelo ekonomičnosti – s kar najmanjšimi stroški želijo doseči optimalne izide poslovanja.
Bančni dobiček je mogoče doseči z natančnim, uravnoteženim in elastičnim gospodarjenjem z bančnimi sredstvi. Natančno in previdno (varnost pred rentabilnostjo) je treba poslovati zato, ker banke poslujejo pretežno s tujimi viri sredstev. Uravnoteženo poslovanje je potrebno zato, ker so aktivni posli neposredno odvisni od pasivnih tako glede obsega kot tudi kakovosti.
Elastično pa morajo poslovati zato, ker se mora bančni menedžment prilagajati potrebam in željam komitentov.
2.6 Bančni posli
Banke se ukvarjajo s številnimi denarnimi posli, ki so različni glede na oblike in vrste. Za poslovno strukturo štejemo dejanski program storitev, ki jih banke opravljajo za svoje komitente. Ta program pa je pri posameznih bankah različen in je odvisen od vloge, ki jo ima banka v bančnem sistemu, in od trga bančnih storitev. Na bančnem trgu gre za specifično ponudbo in specifično povpraševanje, ki ju lahko zadovoljujejo le banke. Na splošno lahko rečemo, da banke povprašujejo po blagu in ponujajo blago, ki mu pravimo denar, vendar pa je to pojmovanje z vidika kompleksnega bančnega poslovanja preozko. Banke opravljajo še številne druge storitve, kot so na primer plačilni promet, svetovalne in hrambne storitve ter tudi storitve, ki jih opravljajo v lastnem imenu za lastni račun in o katerih bomo več povedali v nadaljevanju. Banke opravljajo le del takih storitev, pri čemer nastopajo kot posrednik na finančnem trgu, in prav ta del bančnih storitev definira banko kot trgovca z denarjem oziroma posrednika. Ker pa banke opravljajo še druge storitve, je prav, da se definicija razširi.
Predmet trga bančnih storitev so predvsem primarne storitve. Pri tem se pojem trga bančnih storitev ne razlikuje od splošnega pojmovanja trga, ki ga lahko definiramo kot tridimenzionalni prostor, pri čemer so ena dimenzija ponudniki, druga povpraševalci in tretja dimenzija potrebe in želje obojih. Tudi na trgu bančnih storitev so prisotni vsi ti udeleženci, torej podjetja, prebivalstvo, banke, družbe in drugi, ki s svojimi akcijami in reakcijami odločajo o dogajanju na tem trgu. Tako je tudi v tem celotnem procesu tesna povezava med tržno strukturo, tržnim obnašanjem in tržnimi rezultati.
11
Da bi torej povezave med tržno strukturo, tržnim obnašanjem in tržnimi rezultati delovale, so potrebne nenehne informacije, ki omogočajo vodilnim kadrom v banki pravilno odločanje.
Učinkovit informacijski sistem, ki temelji na sodobni informacijski tehnologiji, je za banko temeljnega pomena. Povezave med naštetimi tremi sestavinami procesa delujejo le ob podpori ustreznega informacijskega sistema. Ustreznih informacij pa ne potrebujejo le banke, temveč vsi udeleženci na trgu primarnih bančnih storitev, saj na podlagi ustreznih informacij le-ti sprožajo svoje akcije, torej tržno obnašanje, ki preko naštetih tržnih struktur vodi do ustreznih tržnih rezultatov.
Banke kot podjetja opravljajo aktivne oziroma kreditne posle, pasivne oziroma mobilizatorske posle in nevtralne oziroma indiferentni posle (Bobek 1995, 78).
2.6.1 Pasivni bančni posli
Skupna značilnost pasivnih poslov je ta, da banka z ustreznimi metodami in načini zbere vsa prosta, neporabljena sredstva gospodarstva in prebivalstva. Tako zbrana denarna sredstva banka v svojem poslovnem procesu preoblikuje v kreditne in druge plasmaje najrazličnejših rokov in oblik. S tega vidika so pasivni posli izhodišče poslovnega procesa, kajti aktivni posli, o katerih bomo več povedali kasneje, so lahko le njihova funkcionalna posledica. Z vidika pasivnih poslov je banka dolžnica tistim, ki so ji svoja denarna sredstva zaupali. Izraz pasivni posli izhaja iz bilance stanja, ker se zbrana sredstva prikazujejo na pasivni strani bilance oziroma pasivno stran lahko poimenujemo tudi kot stran obveznosti do virov sredstev. Banka ima torej obveznost do vlagateljev. Med pasivne posle tako sodijo sprejemanje depozitov, izdajanje obveznic, sprejemanje hranilnih vlog, emisija denarja, emisija drugih vrednostnih papirjev, prejeti krediti od drugih bank in še kaj. Pri tem moramo omeniti tudi inovacije, ki omogočajo bankam sodobne finančne prijeme, pri čemer banke pri teh poslih izvajajo predvsem variacije in modifikacije.
Depozitni posli
Pojem depozit ali vloga označuje naložbe denarnih sredstev komitentov na računih pri poslovnih bankah. Depozitnega posla pa ne smemo zamenjati z depotnih poslom, saj gre pri depotnem poslu za hranjenje vrednosti v bančnih trezorjih. Depozitni posel sodi med pasivne posle, ker zbirajo banke na ta način denarna sredstva, ki jih nato naprej plasirajo v različne kredite in druge naložbe. Depoziti običajno pomenijo največji vir bančnih obveznosti in lahko nastanejo na več načinov: pravna ali fizična oseba naloži pri banki znesek gotovine, ki se prizna na depozitnem računu; pravna ali fizična oseba nakaže denarni znesek za prodano blago, storitev ali kaj podobnega prejemniku na depozitni račun pri banki, da banka odobri lastniku depozitnega računa kredit na njegov račun ali pa pravna ali fizična oseba proda
12
devize ali vrednostne papirje banki, ki denarni znesek v protivrednosti nakaže na račun te osebe.
Depozite lahko delimo po različnih merilih. Delitev, ki se v praksi najpogosteje uporablja, je delitev depozitov na vpogledne (ali latinsko avista depozite) in na vezane depozite. Depoziti, ki jih je mogoče vsak trenutek brez zadržkov dvigniti, se imenujejo depoziti na vpogled ali vpogledne vloge. Tisti depoziti, ki pa jih ni mogoče dvigniti vsak trenutek, temveč le po preteku določenega časa, pa se imenujejo vezani depoziti (Dimovski 1999, 54).
Ker je delitev depozitov na vpogledne in na vezane depozite dejansko povezano z razpolaganjem denarnih sredstev, ki jih ima komitent v banki, je tudi tehnika poslovanja enih in drugih svojevrstna. Vpogledni depoziti so na računih, kjer je uporaba teh sredstev neovirana, kar pomeni sočasno razpolagalno pravico, ko komitent s pomočjo nekaterih instrumentov plačilnega prometa sam razpolaga z denarnimi sredstvi. To pomeni, da sam izdaja plačilne naloge in tega ne more storiti banka. Banka lahko le na podlagi zakonskih predpisov in sodnih odločb posega v denarna sredstva na depozitnih računih vpoglednega značaja. Popolnoma drugače je to pri vezanih depozitih. Ker se je pri teh komitent odpovedal razpolagalni pravici do svojih denarnih sredstev za določen čas, banka seveda za ta čas blokira uporabo teh sredstev.
Značilni depoziti na vpogled so na primer transakcijski računi gospodarstva, transakcijski računi prebivalstva, razni računi negospodarskega sektorja, kot so družbeno politične skupnosti, in še kaj. V širšem pomenu štejemo med depozite na vpogled tudi hranilne vloge prebivalstva, torej hranilne vloge na vpogled. Na transakcijskih računih ima gospodarstvo svoja denarna sredstva predvsem zato, da preko njih opravlja plačilni promet. Pri nas je s predpisi določeno, da morajo podjetja imeti svoja denarna sredstva na transakcijskih računih.
V svojih blagajnah imajo lahko le nekaj gotovine, in sicer do višine blagajniškega maksimuma. Prednosti denarnega poslovanja preko transakcijskih računov so v sodobnih denarnih sistemih takšne, da si podjetja z vidika racionalizacije poslovanja ne morejo privoščiti drugačne oblike plačilnega prometa. Za denarna sredstva na transakcijskih računih je glede plačevanja obresti zelo različen prijem. Ponekod plačujejo poslovne banke za ta denarna sredstva obresti, drugod pa ne. Vse skupaj je odvisno od poslovne politike banke.
Vsekakor pa so tam, kjer banke plačujejo obresti, le te minimalne. Ker je osnovni namen transakcijskih računov opravljanje plačilnega prometa, so denarna sredstva na njih zelo gibljiva, kar s pravnega vidika, kot smo že povedali, pomeni avista depozite.
Ne glede na plačilni vidik depozitov na vpogled pa se zbirajo pri bankah ogromna finančna sredstva, ki povečujejo njihov kreditni potencial. Transakcijski računi, ki se vsakodnevno spreminjajo v velikih zneskih, povzročajo bankam velike težave, ker ogrožajo njihovo likvidnost. Zato je za banke velika prednost stalnost sredstev na transakcijskih računih, ustrezna struktura transakcijskih računov in ne na zadnje veliko število transakcijskih
13
računov. Ko banke to dosežejo, imajo od tega posla velike koristi, ker jim pretežni del teh sredstev pomeni velik potencialen vir kreditiranja.
Vezani depoziti so denarna sredstva, ki jih komitenti v bankah časovno vežejo. Tako poslovna banka pridobi kvalitetnejša denarna sredstva, ki jih lahko zanesljiveje plasira v kredite, ne da bi pri tem ogrožala svojo likvidnost. Namen vezanih depozitov ni opravljanje plačilnega prometa, temveč so to izrazito naložbena sredstva. Banke morajo v svojem poslovanju težiti k temu, da bi pridobile čim več takšnih sredstev. Zato je tudi obrestna mera pri vezanih depozitih višja kot pri depozitih na vpogled. Obrestna mera, po kateri se obračunavajo obresti, se pri vezanih depozitih giblje v odvisnosti od roka. Za naložena denarna sredstva na krajši rok je obrestna mera nižja, se pa soodvisno s podaljševanjem roka veča. Poznamo dve vrsti vezanih depozitov, in sicer vezane depozite z odpovednim rokom in vezane depozite za določen čas.
Vezani depoziti z odpovednim rokom zapadejo v vračilo v dogovorjenem roku šele po tem, ko komitent odpove vezavo. Če je na primer med komitentom in banko dogovorjeni odpovedni rok en mesec, to pomeni, da je banka dolžna komitentu vezani depozit vrniti po enem mesecu, ko ta v banki odpove vezavo depozita. Torej je odpovedni rok za banko tisti čas, ki ga ima na voljo, da si priskrbi potrebna sredstva za vračilo vezanega depozita. Drugače pa je pri vezanem depozitu za določen čas, ki je običajno določen s številom dni, kar pomeni, da je vezava po preteku teh dni prekinjena in se denarna sredstva vrnejo komitentu ali gledano z vidika bančne tehnike, denarna sredstva se preoblikujejo v depozit na vpogled.
Hranilne vloge
Hranilna vloga je posebna vrsta denarnega depozita, pri katerem se deponent zaveže vložiti določen denarni znesek, banka pa se zaveže ta znesek sprejeti in plačati deponentu obresti za ves čas, ko je znesek vložen v banki.
Hranilne vloge dajejo prebivalstvu obsežne možnosti za naložbe prihrankov, pri tem pa je temeljnega pomena, da je izbor hranilnih vlog primeren in dovolj velik. Komitenti morajo imeti pravico izbirati med različnimi naložbami, od tistih s takojšnjim dvigom ali avista, kamor se štejejo vsa pri banki na hranilne knjižice vložena denarna sredstva, s katerimi lahko vlagatelj razpolaga vsak trenutek brez omejitve, do tistih, ki se vežejo za določen čas brez ali z odpovednim rokom, ki predstavljajo vsa denarna sredstva, ki so vložena na hranilno knjigo, s katerimi lahko vlagatelj razpolaga po izteku časa, za katerega se je dogovoril ob deponiranju. Glede rokov je torej nujna izbira med različnimi možnostmi, tako kot pri depozitnih poslih. Na ta način je namreč prebivalstvu omogočena večja elastičnost pri odločanju o naložbah prihrankov v bankah (Maraž 2004, 3).
14 Posli z vrednostnimi papirji
Ti posli obsegajo izdajanje različnih vrednostnih papirjev. Banka lahko izdaja vrednostne papirje v svojem imenu za svoj račun. Posebne investicijske banke lahko izdajajo tudi vrednostne papirje v imenu in za račun pravnih oseb, vendar se ti posli obravnavajo nekoliko drugače. Banka lahko z izdanimi vrednostnimi papirji pridobiva finančna sredstva zase in za nadaljnje plasiranje. Njena vloga je z zakonom o bankah jasno opredeljena. Poslovanje z vrednostnimi papirji poteka v naših bankah v manjšem obsegu kot na primer v tujih večjih bankah, saj v sklop sodobne razvite banke sodijo tudi posli z vrednostnimi papirji. Ti posli so razvidni iz javno objavljenih letnih poročil bank. Še posebno velja to za univerzalni tip banke, ki smo ga spoznali na začetku dela, ki mora ponuditi svojim komitentom celotni izbor bančnih storitev. Izdajanje vrednostnih papirjev seveda temelji na ustreznih pravnih normativih. Na podlagi teh normativov lahko poslovne banke pri nas izdajo vrednostne papirje, kot so obveznice, potrdila o vezanih vlogah in podobno. Odločitev o vrsti vrednostnih papirjev, ki jih banka v danem trenutku izdaja, je odvisna od potreb in ciljev, ki jih ima sama oziroma jih imajo njeni komitenti, za katere izdaja vrednostne papirje (Veselinovič 2003, 182-206).
Obveznice so dolžniški vrednostni papirji bank in drugih institucij za denarne naložbe v daljšem obdobju. Kupec obveznice, ki naloži svoja prosta denarna sredstva pri poslovni banki, dobi od banke obveznico, s katero se ta zavezuje, da bo ob roku vrnila naložena sredstva in bo zanje tudi plačala obresti. Obveznice so se v preteklosti tiskale na posebnem papirju, podobno kot bankovci, v zadnjem času pa se vrednostni papirji vodijo elektronsko. Običajno se glasijo na okrogle zneske in imajo poleg nominalnega zneska tudi navedeno obrestno mero. Poznamo več vrst obveznic, in sicer brezkuponske obveznice, sintetične brezkuponske obveznice, obveznice z dvojno valuto, obveznice z nakupnim bonom, indeksne obveznice, obveznice s spremenljivo obrestno mero in zamenljive obveznice, vendar ni namen te naloge, da bi obravnavali vsako posebej in jo opisali.
V starejši literaturi najdemo tudi pojem blagajniški zapisi, kateri so se izdajali v preteklosti in jih banke danes ne izdajajo več. Ti so bili, tako kot obveznice, vrednostni papirji bank, imeli so kratek rok do dospetja, in sicer običajno do dvanajst mesecev, torej so bili kratkoročni vrednostni papirji. Blagajniški zapisi so bili namenjeni predvsem gospodarskim organizacijam. Njihova bistvena značilnost je bila, da so imeli bolj ali manj občasen značaj.
Lahko jih je izdajala tudi centralna banka, vpisovale pa so jih poslovne banke. Blagajniški zapisi so se glasili običajno na prinosnika, lahko pa tudi na ime. Denarni znesek je bil vplačan enkrat, zneski pa so bili okrogli. Višino zneska je določil vpisnik sam. Za denarna sredstva, vplačana na blagajniški zapis, je plačala banka obresti, katerih višina je bila odvisna od roka dospelosti. Obresti so se izplačevale ob izplačilu denarnih sredstev. Sredstva, naložena na blagajniške zapise, pa je bilo možno dvigniti tudi pred rokom zapadlosti, in sicer v tem primeru je banka blagajniški zapis eskontirala, pri čemer so se nedospele obresti odštele (Bobek 1995, 102).
15 Obvezne rezerve
Obvezna rezerva je instrument centralno emisijske banke, s katerim lahko močno vpliva na poslovanje bank. Obvezna rezerva posega v obseg in strukturo pasivne strani bilance banke in tako omejuje oziroma sprošča potencial njenih plasmajev. Primarna funkcija obvezne rezerve je uravnavanje denarnega toka obtoka, sekundarna funkcija pa ohranitev likvidnosti bank.
Uporabljanje obvezne rezerve v likvidnostne namene je destimulirano z visokim obrestovanjem, zato se banke izogibajo takšnemu načinu urejanja svoje likvidnosti (Lozej 2001, 47).
2.6.2 Aktivni bančni posli
Aktivni bančni posli so vsi tisti posli, s katerimi banka plasira svoj denar. Oblike in načini plasiranj so različni in so odvisni od potreb na finančnem trgu. Lahko pa že na začetku ugotovimo, da se aktivni posli pretežno opravljajo v kreditnih odnosih, ki imajo najrazličnejše poslovne oblike, kakršne so se razvile v bankah in se še nadalje razvijajo. Te oblike temeljijo na vnaprej opredeljenih potrebah bančnih komitentov po finančnih sredstvih na eni strani in pa na potrebah bank v zvezi z realnim zavarovanjem kreditov na drugi. Nenehne inovacije bančnih storitev vodijo do novih poslovnih oblik kreditiranja, kot so faktoring, packing kredit, leasing oziroma najem in še druge oblike. Sočasno pa prihaja do opuščanja nekaterih starejših oblik. Z inovacijskega vidika gre pri tem tako za razširitev in za poglobitev njihovih storitev.
Aktivni posli se delno opravljajo tudi z odkupovanjem vrednostnih papirjev. Poslovne banke odkupujejo emitirane vrednostne papirje, s katerimi si podjetja zagotavljajo finančna sredstva.
Gre za različne obveznice in zadolžnice, lahko pa tudi za delnice. Vendar imajo delnice že lastniški karakter, zato banke odkupujejo to vrsto vrednostnih papirjev, ko težijo k solastništvu v gospodarstvu (Bobek 1995, 117).
Oblike kratkoročnih kreditov
Kredit na transakcijskem računu ali odobrena prekoračitev je kredit, ki ga je odobrila poslovna banka in ga uporablja komitent skladno s spreminjajočimi potrebami v okviru odobrenega zneska. Njegovo uporabo obračunava banka na transakcijskem računu imetnika.
Izkoriščen znesek kredita se pokaže kot pasivna postavka na transakcijskem računu tako, da banka ugotavlja znesek neizkoriščenega kredita z razliko med odobrenim kreditom in seštevkom pasivnih postavk transakcijskega računa. S prilivi na transakcijski račun (plača, nakazila, pologi gotovine, otroški dodatki in ostali prilivi), preko katerega opravlja izposojevalec svoj plačilni promet, se izkoriščen delež zmanjšuje. Zaradi večjih prilivov na transakcijski račun je lahko saldo tudi aktiven, kar pomeni, da komitent odobrenega limita sploh ne uporablja. Aktivni saldi so prednost t. i. kontokorentnega kredita, ker jih banke lahko uporabljajo kot prosta sredstva za kreditiranje. Ta kredit je še posebej primeren, kadar zelo
16
niha potreba po likvidnih sredstvih, kadar je težko predvideti potek vplačil in izplačil na transakcijskem računu, če plačilni promet že tako teče preko računa v banki. Če ostane limit izkoriščen po poteku veljavnosti, preide stranka v negativno nedovoljeno stanje. Odobrene prekoračitve so običajno zavarovane pri različnih zavarovalnicah. Odobrena prekoračitev se uporablja tako pri fizičnih kot pri pravnih osebah (Dimovski 1999, 55).
Lombardni kredit je odobren na podlagi zastavljenih premičnin. Ker premičnine le zastavljamo, omogoča taka oblika kreditiranja izposojevalcu, da pridobi finančna sredstva, ne da bi moral del svoje aktive v neugodnih okoliščinah prodati. Pri eskontnem kreditu so na primer menice prodane banki, pri lombardnem pa so zastavljene pri banki za čas kreditiranja.
Zastavljajo se samo stvari, ki jih je mogoče hitro prodati, kot so na primer vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, plemenite kovine in kurantno blago. Pogoj, da so zastavljene le stvari, ki jih je mogoče vedno in hitro prodati, je pomemben za zavarovanje kredita, ker je le tako zagotovljeno, da bo dolg poravnan, če izposojevalec kredita ne bo pravočasno vrnil. Banka si bo namreč dolg poplačala s prodajo založene dobrine – premičnine. Ločimo več oblik lombardnega kredita, pač glede na to, katera vrsta blaga se zastavlja. Med fizičnimi osebami se ta oblika uporablja redkeje (Dimovski 1999, 57).
Eskontni kredit, pri čemer z besedo eskont ali diskont označujemo del obresti, ki so odtegnjene pri še ne zapadli menici. Pomeni pa tudi nakup še ne zapadle menice z odtegljajem obresti in morebitne provizije za čas od dneva nakupa do dneva zapadlosti. Eskontni kredit je kratkoročen in ga odobri banka na prošnjo komitenta s tem, da eskontira še nezapadlo menico.
Znesek odobrenega kredita je enak znesku, na katerega se glasi menica, zmanjšan za odtegljaje, obresti in provizijo.
Akceptni kredit je v bistvu pisna izjava meničnega dolžnika oziroma trasata, da bo izplačal menično vsoto, kar izjavlja s tem, da se podpiše čez menico. Pri akceptnem kreditu se banka zaveže s kreditno pogodbo, da bo akceptirala menico, ki jo nanjo trasira komitent. Z akceptiranjem postane banka glavni menični dolžnik. Prednost akceptnega kredita je za banko v tem, da praviloma ne angažira svojih kreditnih sredstev. Kljub temu pa mora poskrbeti za to, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, če bi morala poravnati menični dolg.
Rembursni kredit je v bistvu akceptni kredit, ki se uporablja v zunanji trgovini in je krit z blagovnimi dokumenti.
Avalni kredit je tudi neke vrste akceptni kredit. Aval pomeni v meničnem pravu menično jamstvo oziroma jamstvo za plačilo meničnega dolga, kar je razvidno iz privolitve na menici.
Pri tej obliki kredita se banka zavezuje, da bo poravnala obveznosti, ki jih ima dolžnik do tretje osebe. Gre za prevzemanje poroštva oziroma za garancijo (Filipič in Markovič Hribernik 2000, 126).
17 Oblike dolgoročnih kreditov
Investicijski kredit je namenjen za kreditiranje stalnih sredstev in trajnega dela gibljivih sredstev. Zaradi dolgoročnosti in večjega tveganja, ki je s tem povezano, so banke pri določanju višine investicijskega kredita še posebej previdne in po potrebi zahtevajo dodatno zavarovanje. Pri tem upoštevajo dosedanjo in pričakovano stopnjo dobička kreditojemalca. Za odobritev investicijskega kredita je pomemben pričakovan čisti denarni tok od prihodnje investicije, ki se mora v višini in dinamiki ujemati z anuitetami. Ko banka privoli v investicijski kredit sklene s kreditojemalcem kreditno pogodbo v pisni obliki in realizira črpanje kredita. Investicijski kredit se običajno odplačuje po sistemu anuitet, kar pomeni v enakih mesečni, polletnih ali letnih zneskih (Veselinovič 2003, 39).
Hipotekarni kredit spada med dolgoročne kredite, zastavijo pa se nepremičnine. Običajno se te kredite ponuja fizičnim osebam. Zavarovanje odobrenega hipotekarnega kredita je hipoteka. Terjatve na nepremičnini, ki spremljajo nepremičnino ne glede na morebitno spremembo lastništva, se vknjižijo v zemljiško knjigo. Banka postane hipotekarni upnik. Ker je hipotekarni kredit zavarovan s hipoteko, je kreditna sposobnost dolžnika manj pomembna, vendar se običajno enako ugotavlja, kot pri ostalih kreditih. Banka tudi običajno zahteva, da je nepremičnina ustrezno zavarovana in da zavarovalnica izstavi t. i. vinkulacijo na ime banke (Filipič in Markovič Hribernik 2000, 128).
Potrošniški kredit je posebna oblika kredita, ki je namenjena prebivalstvu. Banke najpogosteje ponujajo namenske in nenamenske potrošniške kredite. Nenamenski se kreditojemalcem izplačujejo v gotovino in banki ni pomembno, za kaj je denar porabljen. Namenski pa se izplačujejo na podlagi predloženega predračuna ali računa za nakup potrošnega blaga, avtomobila, nepremičnine ali česar drugega. Banka na temelju višine kredita, obrestne mere, podatkov o kreditni sposobnosti komitenta in še drugih razpoložljivih podatkih izračuna mesečno anuiteto, ki je sestavljena iz dela obresti in glavnice (Koch 2000, 627).
2.6.3 Nevtralni bančni posli
Nevtralni bančni posli ne postavljajo banke niti v položaj dolžnika niti v položaj upnika.
Banka pri teh poslih nastopa kot strokovni servis za opravljanje različnih storitev za svoje komitente, seveda pa za te strokovne storitve zaračunava provizijo. Med te posle spadajo predvsem: opravljanje plačilnega prometa, posojanje sefov, odpiranje akreditivov, izdajanje kreditnih pisem, ponujanje različnih informacij in posredovanje informacij komitentom ter drugim udeležencem.
18 3 BANČNI SISTEM
Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, banke opravljajo najrazličnejše posle, ki pa so prav tako razlikujejo tudi po obsegu. Banke morajo opravljati vse te številne bančne posle, da zadovoljijo potrebe gospodarstva in prebivalstva v finančnih poslih. V različnih državah in različnih gospodarskih sistemih se banke ne ukvarjajo z vsemi posli, ki jih lahko pojmujemo kot bančni posli, ampak so ti posli razporejeni med različne oblike bank. Tako opravljajo posamezne vrste bank samo določene bančne posle. Pri nas je organizacija strukture bank in njihovega poslovanja rezultat dolgoletnih praktičnih in teoretičnih izkušenj, hkrati pa je tudi predpisana s posebnimi zakonskimi predpisi. V bančnem sistemu je tako določeno, katere vrste bank prejemajo depozite, katere se ukvarjajo z vrednostnimi papirji, katere opravljajo plačilni promet, katere poslujejo s tujino in katere emitirajo denar in še bi lahko kaj našteli. Za banke lahko rečemo, da so ključni sestavni del gospodarskega sistema neke države in na vse zadnje tudi globalnega gospodarskega motorja in prav zato veljajo temeljni principi gospodarskega sistema tudi zanje.
Po vojni se je naš gospodarski sistem nenehno dopolnjeval, kar pa je pomenilo, da se je moral dopolnjevati tudi bančni sistem. Naš bančni sistem lahko razdelimo na poslovnobančni sistem in na centralnobančni sistem. V poslovnobančni sistem spadajo poslovne banke, mešane banke in še nekatere druge finančne organizacije, v centralnobančni sistem pa spada centralna banka, ki je pri nas Banka Slovenije (Bobek 1995, 25).
Banka Slovenije je z uvedbo skupne valute evro (1. 1. 2007) prenesla pristojnosti denarne politike na Evropsko centralno banko (ECB) in dejstvo, da država ne vodi več svoje politike deviznega tečaja, nekateri ekonomski strokovnjaki navajajo kot potencialno slabost. Kljub vsemu Slovenija še vedno aktivno sodeluje pri oblikovanju denarne in ekonomske politike, saj je po uvedbi evra slovenska centralna banka postala del evrosistema in kot njegov sestavni del opravlja naloge v skladu s smernicami ECB. Guverner Banke Slovenije (BS) je tudi postal član Sveta ECB. Na ta način je Slovenija enakovredna članica pri odločanju o denarni politiki območja evra, katere cilj je ohranjanje stabilnih cen.
3.1 Poslovne banke
So pomemben element v poslovnobančnem sistemu. Poslovno banko lahko ustanovijo pravne osebe s sprejetjem sklepa o ustanovitvi poslovne banke ter z vlaganjem sredstev v njen ustanovitveni sklad. Poslovna banka se ustanovi kot delniška družba, njen znesek osnovnega kapitala mora biti najmanj 5.000.000 EUR in mora po velikosti spadati med velika podjetja. S sklepom o ustanovitvi pa se tudi določi minimalni znesek sredstev, ki ga mora vsak ustanovitelj vplačati v ustanovitveni sklad poslovne banke.
Poslovna banka posluje s sredstvi, vloženimi v njene sklade, s sredstvi depozitov in najetih kreditov ter z drugimi sredstvi, ki jih pridobi na denarnem trgu, ki ga lahko označimo kot
19
kratkoročnega, saj se na njem trguje s kratkoročnimi vrednostnimi papirji ali pa pridobi sredstva na trgu kapitala, ki ga označujemo kot dolgoročnega, saj se na njem trguje z dolgoročnimi vrednostnimi papirji, kot so na primer obveznice. Obseg poslovanja poslovne banke je odvisen od višine pridobljenih virov in od višine sredstev rezerve. Kot smo že omenili, so rezerve poslovne banke sestavljene iz presežnih in potrebnih rezerv ali drugače povedano, iz obvezne in likvidnostne rezerve. Obvezno rezervo določa centralna banka in je praviloma ne spreminja pogosto, ker bi s tem lahko povzročila nenadno nelikvidnost poslovne banke. Likvidnostno rezervo si določajo poslovne banke same v določenem odstotku od višine depozitov glede na njihove izkušnje.
Banka lahko izbira med dvotirnim sistemom upravljanja banke z upravo in nadzornim svetom ali enotirnim sistemom upravljanja z upravnim odborom. Med slovenskimi bankami v glavnem prevladuje dvotirni sistem upravljanja, pri katerem je prvi organ uprava banke, ki mora imeti najmanj dva člana, ki banko zastopata in upravljata. Člani uprave banke morajo biti v delovnem razmerju z banko za nedoločen čas in najmanj eden član uprave banke mora obvladati slovenski jezik. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za člana uprave, so ustrezna strokovna usposobljenost in izkušnje, potrebne za vodenje banke. Vsak član uprave mora pridobiti dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje te funkcije. Uprava ima tudi pomembne dolžnosti, kot so zagotavljanje, da banka posluje v skladu s pravili o obvladovanju najrazličnejših tveganj, o katerih bomo povedali več v nadaljevanju, sprejeti morajo ustrezne ukrepe, s katerimi obvladujejo tveganja, zagotavljati morajo sistem notranjih kontrol na vseh področjih poslovanja banke, kamor spada tudi vzpostavitev notranje revizije. Uprava mora tudi zagotoviti, da banka vodi poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo, sestavlja knjigovodske listine, sestavlja računovodska in druga poročila in kar je zelo pomembno, obvešča Banko Slovenije o celotnem svojem poslovanju in ji tudi predlaga vso poslovno dokumentacijo (Zakon o bančništvu ZBan - 5, Ur. l. RS, št. 99/2010).
Naslednji organ pri dvotirnem sistemu upravljanja je nadzorni svet. Pogoji za člane so zahtevni, saj je lahko član nadzornega sveta banke oseba, ki je ustrezno strokovno usposobljena in ima izkušnje, potrebne za nadziranje poslov banke, in ki ni bila pravnomočno obsojena. Član nadzornega sveta ne sme biti član uprave v podjetju, nad katerim je bila uvedena prisilna poravnava, likvidacija ali stečaj. Pristojnosti članov nadzornega sveta so, da dajejo soglasje k določitvi o poslovni politiki banke, določitvi finančnega načrta banke, določitvi organizacije sistema notranjih kontrol in k določitvi okvirnega letnega programa dela notranje revizije. Nadzorni svet ima tudi svoje dolžnosti, in sicer nadzira primernost postopkov in učinkovitost delovanja notranje revizije, obravnava ugotovitve različnih organov, kot so Banka Slovenije, davčne inšpekcije in drugi nadzorni organi banke, in pa preverja letna in druga finančna poročila ter o tem izdela pisno poročilo za skupščino delničarjev poslovne banke (Zakon o bančništvu ZBan - 5, Ur. l. RS, št. 99/2010).
20
Zadnji zelo pomemben organ je skupščina delničarjev, ki v glavnem sprejema letno poročilo poslovanja banke, ki je sestavljeno iz poslovnega poročila in računovodskega poročila ter voli in odpokliče člane nadzornega sveta. Podeljujejo pa tudi razrešnico nadzornemu svetu.
3.2 Mešane banke
Mešano banko lahko ustanovijo poslovne banke in tudi druge domače ter tuje pravne ali fizične osebe. Ustanovitelji sklenejo pogodbo o ustanovitvi in poslovanju mešane banke. V tej pogodbi so urejeni različni cilji, dejavnost mešane banke, vrsta in znesek, ki jih mora vsak vplačati v ustanovitveni sklad, pogoji in način zbiranja sredstev, sestava, način izvolitve ter pristojnosti upravljanja, pravice in obveznosti organa upravljanja mešane banke, način upravljanja in odgovornosti za poslovanje, merila in način za delitev dobička, ukrepi in odgovornosti za zagotovitev likvidnosti in solventnosti mešane banke in še nekateri drugi pogoji in pravice ustanoviteljev v primeru prenehanja delovanja mešane banke. Mešana banka ima enake organe kot poslovna banka, torej upravo, nadzorni svet in skupščino delničarjev (Bobek 1995, 32).
3.3 Hranilnice
Hranilnica je finančna institucija, ki enako ali podobno kot banka sprejema vloge in daje posojila. Je samostojna organizacija, ki svojim komitentom nudi predvsem možnost varnega nalaganja prihrankov, tako zbrana sredstva pa praviloma uporablja za kreditiranje komitentov in spodbujanje kmetijstva, obrti in drobnega gospodarstva v regiji, kjer hranilnica posluje, saj je pri svojem poslovanju navadno lokalno ali pa regionalno usmerjena. Splošna značilnost hranilnic je, da so njeni komitenti predvsem posamezniki in gospodinjstva. Hranilnice imajo praviloma veliko število vlagateljev z majhno povprečno velikostjo vlog. Značilno za hranilnice je tudi, da večji delež kreditov odpade na prebivalstvo, torej večji delež med danimi krediti predstavljajo potrošniški krediti in le majhen delež svojih naložb namenjajo hranilnice gospodarstvu.
Hranilnice so se oblikovale iz hranilno-kreditnih združenj. Med hranilno-kreditna združenja so spadale predvsem Poštne hranilnice, ki so leta 1991 prenehale poslovati in se registrirale kot Poštna banka d.d., in hranilno-kreditne službe, ki so se združile in se preimenovale leta 2004 v Deželno banko Slovenije. Razlika med hranilnicami in hranilno-kreditnimi združenji se vse bolj zmanjšuje, saj sta si vedno bolj podobni v virih, ki jih uporabljata, in v načinu uporabe teh virov. Bistvena razlika med hranilnico in hranilno-kreditnim združenjem je v tem, da pri hranilnicah vlagatelji niso lastniki, ampak samo komitenti in je samo vzajemna institucija, pri hranilno-kreditnih združenjih pa so vlagatelji hkrati lastniki. Gre za kapitalsko institucijo, ki je lahko organizirana kot delniška družba, družba z neomejeno odgovornostjo ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Hranilno-kreditna združenja ponujajo lastnikom delnic zaslužek z dividendami in ceno delnice, ki lahko naraste ali pade, torej govorimo tukaj
21
o kapitalskem dobičku oziroma o kapitalski izgubi. Nasprotno pa komitenti hranilnic nimajo neposredne koristi od vloženih sredstev, vendar pa lahko terjajo hranilnico za vložena sredstva, dokler računa ne zaprejo (Zakon o bančništvu ZBan – 5, Ur. l. RS, št. 99/2010).
3.4 Centralna banka
Centralno, izdajateljsko ali emisijsko banko, nacionalno ali narodno banko bi lahko opredelili kot banko bank in pa tudi kot banko nekaterih drugih institucij, kot je na primer država.
Centralna banka je denarna oblast, ki ji je zaupano izvajanje denarne politike. Praviloma pa to ni banka, ki bi neposredno poslovala z gospodarstvom in posamezniki. Ustanovljena je z namenom, da izdaja oziroma kreira primarni denar. V bistvu ima nad kreiranjem denarja monopol in kontrolira rast denarnih agregatov v narodnem gospodarstvu (ali uniji). Centralna banka namreč izdaja primarni denar, poslovne banke pa multiplicirajo knjižni denar.
Kot smo že omenili, je pri nas opravljala vlogo centralne banke Banka Slovenije do 1.
januarja 2007, ko smo prevzeli skupno valuto evro. Od omenjenega datuma Banka Slovenije pri uresničevanju svojih nalog v celoti upošteva določila statuta Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB). Banka Slovenije kot članica Evrosistema skladno s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti in statutom izvaja skupno denarno politiko, soupravlja uradne devizne rezerve držav članic, podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov in vse druge naloge po Zakonu o Banki Slovenije.
Tukaj lahko na kratko omenimo in opišemo denarne agregate. Prvi denarni agregat je M1, ki zajema gotovino v obtoku, vloge na vpogled pri Banki Slovenije oz. ECB in vloge na vpogled pri poslovnih bankah. Drugi je denarni agregat M2, ki je sestavljen iz denarnega agregata M1, evrskih vezanih vlog države pri Banki Slovenije oz. ECB in evrskih vezanih in hranilnih vlog pri poslovnih bankah. Tretji agregat M3 pa je sestavljen iz agregata M2 in deviznih vlog pri poslovnih bankah. Vendar pa imajo v različnih gospodarstvih različno razlago za to, kaj spada h kateremu denarnemu agregatu.
Centralna banka mora vedeti, kaj se dogaja z denarnim agregatom M3, preden se odloči, kolikšno spremembo agregata M1 bo dovolila, da bo vzdrževana likvidnost v narodnem gospodarstvu na želeni ravni, kajti agregata M1 in M3 skupaj vplivata na likvidnost v narodnem gospodarstvu. Centralna banka mora tudi vedeti, zaradi česa ali kako se denarni agregat M3 spreminja. Velikost agregata M3 pa ni odvisna samo od bančnega sektorja in centralne banke, ampak tudi od pripravljenosti nebančnih sektorjev za zadolževanje pri banki.
Velikost agregata M3 in njegova sestava sta torej odvisna tudi od obnašanja ali preferenc nebančnega sektorja. Sprememba velikosti agregata M3 namreč pomeni, da imajo nebančni sektorji več ali manj premoženja v obliki finančnih aktiv, ki tvorijo agregat M3, in tudi več dolgov do bančnega sistema (Ribnikar 2000, 165).
22
Naloge ECB so sledeče (European Central Bank 2006, 12-19):
– Njena primarna naloga je definirati in uresničevati skupno denarno politiko držav članic denarnega področja evra. Nacionalne centralne banke so 1. 1. 1999 z vključitvijo v to združbo izgubile suverenost pri implementaciji lastne denarne politike in so postale nekakšen posrednik ECB. Kljub centraliziranemu odločanju se ukrepi izvajajo decentralizirano, torej na nacionalnem nivoju.
– Vodi operacije valutne menjave.
– Svet ECB lahko pod določenimi pogoji sklepa formalne pogodbe o sistemu deviznih tečajev med evrom in tujo valuto. Prav tako ima pod določenimi pogoji pravico spreminjati in prilagajati fiksne tečaje med valutami članic denarnega področja evra in evrom.
– Upravlja mednarodne denarne rezerve držav članic denarnega področja evra.
– Omogoča nemoteno delovanje plačilnega sistema znotraj Evropske unije.
– Pomaga kompetentnim oblastem pri izvajanju politik, ki prispevajo k stabilnosti finančnega sistema.
– Zadolžena je za obveščanje javnosti o svojih aktivnostih, zato tedensko objavlja konsolidirane bilance ECB, izdaja mesečne biltene in letna poročila o svojem delu.
Predsednik ECB redno sklicuje tiskovne konference, na katerih obvešča javnost o odločitvah in pričakovanih gibanjih makroekonomskih agregatov na denarnem področju evra.
– Ima ekskluzivno pravico dajanja pooblastil za izdajanje bankovcev. Kot legalno plačilno sredstvo veljajo bankovci, ki jih izda ECB in Nacionalna centralna banka (v nadaljevanju NCB). NCB lahko s pooblastilom ECB izdajajo tudi kovance v določenem obsegu, Svet ECB pa skrbi za harmoniziranost vrednosti in tehničnih lastnosti kovancev.
– Je neke vrste svetovalec, ko gre za predloge zakonov EU na njenem področju dela in predloge pravnih predpisov nacionalnih oblasti iz njenega področja odgovornosti.
Vsako nalogo bi lahko tudi podrobneje opisali in predstavili, vendar to ni namen magistrskega dela.
