EKONOMSKE POSLEDICE PRANJA DENARJA

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA

Magistrsko diplomsko delo

EKONOMSKE POSLEDICE PRANJA DENARJA

Avtor: Timo Zupančič

Mentor: prof. dr. Marko Simoneti, univ. dipl. ekon.

Ljubljana, junij 2021

(2)

2

POVZETEK

Pranje denarja je samostojno kaznivo dejanje, katerega bistvo je prikrivanje nezakonitega izvora premoženjske koristi, pridobljene s storitvijo kaznivega dejanja. V praksi gre za proces, katerega namen je, da se nezakonito pridobljena sredstva (umazan denar) skozi zaporedne faze naložb pretvorijo v zakonito kupno moč, pri tem pa se zakrije dejanski izvor sredstev. Vendar pa je pranje denarja kaznivo dejanje brez neposredne žrtve, zaradi česar se zastavlja vprašanje, kakšne posledice povzroča tovrstno kaznivo dejanje. V teoriji se pozornost posveča predvsem ugotavljanju najbolj učinkovitih sistemov preprečevanja pranja denarja, manj pa se govori o dejanskih posledicah, ki jih povzroča pranje denarja.

Ker se pranje denarja uvršča med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, se magistrsko delo osredotoča na odkrivanje ekonomskih posledic, ki jih to dejanje povzroča. Pri tem se sprva predstavi dejanski proces pranja denarja z opisom vseh faz procesa in nekaterih najbolj tipičnih oziroma inovativnih tipologij. Sledi pravna opredelitev pranja denarja in predstavitev sistemov preprečevanja pranja denarja. Zaradi vse večje globalizacije in povezanosti med državami je tudi pranje denarja postalo vse bolj mednaroden pojav. Za učinkovito preprečevanje pranja denarja je tako bistvenega pomena enotna mednarodna pravna ureditev in njeno usklajeno izvajanje v praksi. V zadnjem poglavju magistrska naloga zajame ekonomske posledice, ki jih povzroči pranje denarja in predstavi njegove vplive na gospodarsko rast določenega gospodarstva. Ob tem izpostavi različne vplive pranja denarja na razvite države in države v razvoju. V zaključku avtor poda svoje ugotovitve glede dejanskih posledic pranja denarja in predstavi svoj pogled na predstavljene sisteme preprečevanja pranja denarja.

Ključne besede: pranje denarja, predhodno kaznivo dejanje, tipologije pranja denarja, sistemi preprečevanja pranja denarja, vpliv pranja denarja na gospodarsko aktivnost

(3)

3

SUMMARY

Money laundering is an independent criminal offence, the essence of which is the concealment of an illegal proceeds obtained through the commission of a criminal offense.

In practice, it is a process whose purpose is to convert illegally obtained funds (dirty money) into legal purchasing power through successive stages of investment, while concealing the actual source of funds. However, money laundering is a crime without a direct victim, which raises the question of what consequences such a crime causes. In theory, attention is paid mainly to identifying the most effective anti-money laundering system, but there is little talk about the actual consequences that money laundering produces. Because money laundering is regarded as a criminal offence against the economy, this master's thesis focuses on discovering the economic consequences that this act causes. In doing so, the actual money laundering process is first presented by describing all phases of the process and some of the most typical or innovative typologies.

This is followed by a legal definition of money laundering and a presentation of anti- money laundering system. Due to the overall globalization and the improved connections between countries, money laundering has also become increasingly international. For the effective prevention of money laundering uniform international legislation and its harmonized implementation in practice are essential. In the last chapter, the master's thesis covers the economic consequences caused by money laundering and how they affect the economic growth of a particular economy. It also presents how money laundering differently affects developed and developing countries. In the end, the author gives his findings on the seriousness of the consequences of money laundering and presents his opinion on the most effective anti-money laundering system.

Key Words: money laundering, predicate offence, money laundering typologies, money laundering prevention systems, impact of money laundering on economic activities

(4)

4

KAZALO

1. UVOD ... 6

2. SPLOŠNO O PRANJU DENARJA ... 10

2.1. OPIS PRANJA DENARJA ... 10

2.2. PREDHODNA KAZNIVA DEJANJA ... 11

2.3. FAZE PRANJA DENARJA ... 13

2.4. TIPOLOGIJE PRANJA DENARJA ... 15

2.4.1. ZLORABA RAČUNOV FIZIČNIH OSEB ... 17

2.4.2. ZLORABA RAČUNOV SLAMNATIH IN NAVIDEZNIH DRUŽB (FRONT AND SHELL COMPANIES)... 17

2.4.3. ZLORABA RAČUNOV OFFSHORE DRUŽB IN VLOGA OFFSHORE FINANČNIH SREDIŠČ 18 2.4.4. NAVIDEZNO ZADOLŽEVANJE ... 19

2.4.5. HAWALA ... 20

3. PRAVNA UREDITEV PREPREČEVANJA PRANJA DENARJA IN SISTEM PREPREČVANJA PRANJA DENARJA V SLOVENIJI ... 21

3.1. ZAKON O PREPREČEVANJU PRANJA DENARJA IN FINANCIRANJA TERORIZMA ... 21

3.2. KAZENSKI ZAKONIK ... 22

3.3. POMEMBNI MEDNARODNI VIRI ... 23

3.3.1. ZDRUŽENI NARODI (ZN) ... 24

3.3.2. EVROPSKA UNIJA (EU) ... 25

3.4. SISTEM PREPREČEVANJA PRANJA DENARJA ... 29

3.4.1. RULE-BASED PRISTOP ... 30

3.4.2. RISK-BASED PRISTOP ... 31

3.4.3. INDIKATORJI PREPOZNAVANJA SUMLJIVIH TRANSAKCIJ ... 32

3.4.4. SKRBNI PREGLED STRANK (CUSTOMER DUE DILLIGENCE) ... 33

3.4.5. ANALIZA TVEGANJA ... 35

4. EKONOMSKE POSLEDICE PRANJA DENARJA ... 36

4.1. VPLIV NA GOSPODARSKO RAST... 36

4.2. SPREMEMBE POVPRAŠEVANJA PO DENARJU, DEVIZNIH TEČAJEV IN OBRESTNIH MER 38 4.3. RAZLIKE V DISTRIBUCIJI PRIHODKOV IN VPLIV NA ZAPOSLITEV ... 39

4.4. VPLIV NA UVOZ IN IZVOZ ... 41

4.5. VPLIV NA DOHODKE V JAVNEM SEKTORJU ... 42

4.6. TVEGANJA ZA FINANČNE INŠTITUCIJE ... 43

(5)

5

4.7. MONOPOLIZACIJA CEN IN NELOJALNA KONKURENCA ... 44

4.8. RAZLIKA MED RAZVITIMI DRŽAVAMI IN DRŽAVAMI V RAZVOJU ... 45

5. ZAKLJUČEK ... 48

6. VIRI ... 53

6.1. MONOGRAFIJE ... 53

6.2. ČLANKI IN STROKOVNA LITERATURA ... 53

6.3. SPLETNI VIRI ... 54

6.4. PRAVNI VIRI ... 55

6.5. DRUGI VIRI ... 55

(6)

6

1. UVOD

Namen večine kaznivih dejanj je pridobivanje protipravne premoženjske koristi. Problem tako pridobljenih sredstev je, da ta za seboj puščajo sledi storitve kaznivega dejanja. Gre za tako imenovani umazan denar. Storilci kaznivih dejanj oziroma imetniki protizakonito pridobljenih sredstev s temi sredstvi tako ne morejo prosto razpolagati, saj obstaja velika verjetnost kazenskega pregona in odvzema protipravno pridobljenih sredstev. Posledica tega je, da ima umazan denar manjšo kupno moč kot denar, ki izvira iz povsem zakonite dejavnosti. Da bi torej lahko storilci kaznivih dejanj prosto razpolagali s protizakonito pridobljenimi sredstvi, jih morajo najprej »oprati«, to pomeni, da jih podvržejo različnim metodam pranja denarja.

Pranje denarja je proces, s katerim se zakriva dejanski izvor sredstev, ki izvirajo iz kriminalne dejavnosti. Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) podaja definicijo izraza pranje denarja kot metodo, s katero storilci kaznivih dejanj pred organi pregona prikrivajo svoje premoženje in njegov izvor, da bi se izognili sumu storitve kaznivih dejanj.¹ Zabrisati morajo torej vse sledi pravega izvora svojega premoženja.

Ekonomsko gledano je namen pranja denarja, da se umazani denar pretvori v zakonito kupno moč, s čimer se omogoči preboj teh sredstev v zakonite sektorje ekonomije skozi zaporedne faze naložb.²

Na prvi pogled je pranje denarja kaznivo dejanje brez neposredne žrtve, saj posameznik ne utrpi konkretnih posledic. Zdi se, da to kaznivo dejanje ne predstavlja neposredne nevarnosti za posameznike. Po drugi strani pa tako posamezne države kot mednarodna skupnost posvečajo temu problemu zelo veliko pozornost. Zastavlja se torej vprašanje, kaj je ratio legis zakonodaje na področju preprečevanja pranja denarja? Da bi odgovorili na dano vprašanje, moramo najprej ugotoviti, kakšne posledice sploh povzroča pranje denarja.

1 UNODC, Money Laundering, Proceeds of Crime and the Financing of Terrorism, URL:

https://www.unodc.org/unodc/en/money-laundering/index.html (14.3.2021)

2 Masciandaro, Donato; Takáts, Előd; Unger, Brigitte: Black Finance: The Economics of Money Laundering, Cheltenham (UK); Northampton (MA): E. Elgar, cop. 2007, str. 5

(7)

7

Pranje denarja ima lahko različne vplive na ekonomijo in politiko, pa tudi na družbo kot celoto. Tako družbene kot politične posledice, ki jih povzroči pranje denarja, so zvišanje stopnje kriminala, korupcije in podkupovanja. Namen te magistrske naloge je raziskati predvsem ekonomske posledice, ki jih povzroča to kaznivo dejanje.

Ekonomske učinke pranja denarja je mogoče zajeti v multiplikacijskem modelu.³ Če storilci kaznivih dejanj nadzirajo prvotno količino nezakonito pridobljene premoženjske koristi, se bodo odločili za pranje določenega deleža tega premoženja. Ocene kažejo, da se opere kar 80 odstotkov premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji.⁴ Ker pa so nezakonite dejavnosti večinoma bolj donosne od zakonitih, se storilci kaznivih dejanj pogosto odločijo, da bodo določen delež opranega denarja ponovno vložili v nezakonite dejavnosti; delež je odvisen od razlike med donosi v nezakonitem in zakonitem sektorju.

Ker se prvotni prihodek od kaznivih dejanj delno vlaga v nezakonit sektor, to zahteva dodatno pranje denarja. Pranje denarja tako sproži multiplikacijski postopek, ki vodi v dodatno pranje denarja in zvišanje stopnje kriminala.⁵ Posledično so občutne tudi ekonomske posledice pranja denarja, kot so nelojalna konkurenca, izkrivljanje cen, izguba ugleda finančnih institucij, zmanjšanje naložb in izrinjanje zakonitih poslovnih subjektov iz poslovanja. Vse to na koncu tudi pomembno vpliva na gospodarsko rast posamezne države ali celo širše regije.

Dodaten akcelerator pranja denarja je bila globalizacija ter gospodarski in tehnološki razvoj, kar je doprineslo k internacionalizaciji kriminala in uvedbi novih tehnik pranja denarja. Te so postale vse kompleksnejše, s tem pa težje tudi njihovo odkrivanje. Nove tehnologije otežujejo dokazne postopke, tehnike hitrega transferja finančnih sredstev pa omogočajo skoraj takojšen prenos denarja z območij, kjer bi lahko bil zasežen.

Pranje denarja ogroža tako gospodarski razvoj kot tudi učinkovitost pravnih norm, ki urejajo poslovanje v gospodarstvu. Tako za boj proti pranju denarja ne zadošča samo aktivnost pravosodnih organov, temveč je potrebno tudi sodelovanje finančnega in

3 Masciandaro, Donato; Takáts, Előd; Unger, Brigitte: Black Finance: The Economics of Money Laundering, Cheltenham (UK); Northampton (MA): E. Elgar, cop. 2007, str. 150

4 Unger, Brigitte, Van der Linde, Daan: Research Handbook on Money Laundering, Utrecht: Utrecht University School of Economics, 2013, str. 135

5 Ibid. str. 145

(8)

8

gospodarskega sektorja, tako državnega kot zasebnega. Gospodarstva, kjer se finančni trg šele razvija, so mnogo bolj izpostavljena nevarnostim pranja denarja kot že razviti finančni centri. Kljub temu pralci denarja radi izrabijo vsako prednost, ki jo ponuja določeno območje ali država. Zato razlike med pravnimi ureditvami v posameznih državah, pa tudi v finančnih ali bančnih krogih, destimulativno vplivajo na boj proti pranju denarja. Poenotenje mednarodnih norm tako na državni ravni kot tudi v zasebnem sektorju je zato toliko bolj pomembno. Zaradi tovrstnih posledic so bile številne države in mednarodne organizacije prisiljene poiskati učinkovitejše ukrepe za preprečevanje in odkrivanje tega pojava. Posledično se je iz državnega intervencionizma razvil mednarodni intervencionizem, saj je treba sprejeti in izvajati predpise za boj proti pranju denarja globalno, sicer bo denar odtekal na območja, kjer se predpisi ne izvajajo ustrezno.

Za boljše razumevanje, kaj sploh je pranje denarja in kako poteka proces pranja denarja, so v prvem delu predstavljene posamezne faze postopka pranja denarja. Temu sledi opis določenih tipologij pranja denarja. Pri tem je treba razumeti, da se tipologije stalno spreminjajo in izboljšujejo, tako da vseh ni mogoče natančno opisati. Razlikujejo se tudi glede na posamezne države, v katerih se opravlja pranje denarja ali v katerih je bilo storjeno predhodno kaznivo dejanje. Odvisne so tudi od zakonodaje posamezne države, njenega gospodarstva, finančnega trga, mednarodnega sodelovanja in drugih dejavnikov.

Drugi del magistrske naloge se osredotoča na pravno opredelitev pranja denarja.

Predstavljena je ureditev pranja denarja v slovenski zakonodaji, natančneje v Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1)⁶ in Kazenskem zakoniku (KZ-1)⁷. Sledi opredelitev pranja denarja v najpomembnejših mednarodnih pravnih aktih v okviru Združenih narodov in Evropske unije, zatem pa predstavitev sistemov preprečevanja pranja denarja in izvajanja zakonodaje o preprečevanju pranja denarja v praksi s poudarkom na razlikah med rule-based in risk-based pristopom, izvajanju skrbnega pregleda stranke in analizi tveganja.

6 Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS, št. 68/16 , 81/19, 91/20 in 2/21) - ZPPDFT-1

7 Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12, 6/16, 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20) – KZ-1

(9)

9

Zadnji del magistrske naloge je namenjen predstavitvi ekonomskih posledic pranja denarja, ki nastanejo na določenem območju. Pri tem je pomembno poudariti, da je zelo težko natančno opredeliti negativne vplive pranja denarja na ekonomski razvoj, saj je ena izmed temeljnih značilnosti pranja denarja, da se dogaja zunaj »oprijemljivega« območja ekonomske statistike. To poglavje se osredotoča predvsem na makroekonomske učinke pranja denarja, kot so vpliv pranja denarja na gospodarsko rast, spremembo povpraševanja po denarju in posledični vpliv na devizni tečaj in obrestne mere, vpliv na zaposlenost in distribucijo prihodkov, na uvoz in izvoz, na dohodke v javnem sektorju, na delovanje finančnega sektorja in ustvarjanje nelojalne konkurence, ki jo povzroči monopolizacija cen. Zanimiva je tudi razlika med vplivom pranja denarja na države v razvoju in gospodarsko močnejše države. V razvitih državah z zdravim gospodarskim sistemom nezakonita ekonomija izgubi svoj pomen. Bolj kot je posamezna država gospodarsko uspešna, manjši pomen bo zanjo imela nezakonita ekonomija in toliko lažje bo sprejela ukrepe in predpise, ki bodo zagotavljali varnost in urejenost njenega trga.

(10)

10

2. SPLOŠNO O PRANJU DENARJA

2.1. OPIS PRANJA DENARJA

V slovenski zakonodaji je pranje denarja urejeno v ZPPDFT-1, ki v 2. členu podaja definicijo pranja denarja kot »katerokoli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, in vključuje zamenjavo ali kakršenkoli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, ali skrivanje oziroma prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja«.⁸

Glavni cilj posameznikov ali organiziranih kriminalnih združb v procesu pranja denarja je legalizacija sredstev oziroma denarja, pridobljenega s kriminalnimi dejavnostmi. Ta proces omogoča storilcu kaznivega dejanja uživanje in porabo tega denarja, ne da bi bil pri tem razkrit njegov pravi izvor, saj se sredstva, ki so bila pridobljena na nezakonit način, ne morejo uporabljati v vsakodnevnem poslovanju, ker za seboj puščajo sled storitve kaznivih dejanj.⁹ Pranje denarja je torej samostojno kaznivo dejanje, katerega bistvo je prikrivanje nezakonitega izvora premoženja z namenom prikazati to premoženje kot zakonito.¹⁰

Denar je opran takrat, ko njegov nezakonit izvor ni več razviden in imajo pridobljena sredstva vse lastnosti zakonito pridobljenega premoženja. Tako se sredstva, sprva pridobljena iz nezakonitih dejanj, v denarnem toku prikazujejo, kot da so bila pridobljena s povsem zakonitimi pravnimi posli. Storilci kaznivih dejanj se s tem izognejo zaplembi nezakonito pridobljenega premoženja in lahko z njim prosto razpolagajo, kot bi to delali z zakonito pridobljenimi sredstvi.¹¹

8 2. člen ZPPDFT-1

9 IMF: Anti-money laundering and combating the financing of terrorism - Review of the Quality and Consistency of Assessment Reports and the Effectiveness of Coordination, 2006, str. 1

10 Ibid., str. 2

11 Šeme Hočevar, Vida: Pranje denarja: učinkovito odkrivanje in preprečevanje, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 28

(11)

11

2.2. PREDHODNA KAZNIVA DEJANJA

Večina držav pojmuje kaznivo dejanje pranja denarja kot dejanje, pri katerem je uporabljen denar oziroma drugo nezakonito pridobljeno premoženje, ki je v celoti ali delno ustvarjeno iz drugih kaznivih dejanj. Da lahko govorimo o kaznivem dejanju pranja denarja, mora biti torej predhodno izvršeno kaznivo dejanje, s katerim je storilec pranja denarja pridobil protipravno premoženjsko korist. Predhodno kaznivo dejanje je tisto kaznivo dejanje, ki je v skladu z zakonskimi določbami del drugega kaznivega dejanja.

Sprva je bilo z Dunajsko konvencijo¹² predhodno kaznivo dejanje omejeno le na kazniva dejanja, povezana s prometom s prepovedanimi substancami. V zadnjih letih pa je mednarodna skupnost razvila stališče, da predhodno kaznivo dejanje za pranje denarja presega promet s prepovedanimi drogami.

Poznamo pet različnih zakonodajnih modelov, ki opredeljujejo predhodna kazniva dejanja.

1. Model vseh kaznivih dejanj (all cirme model). Bistvo tega modela je, da se kot predhodna kazniva dejanja pranja denarja štejejo vsa kazniva dejanja, ki ustvarjajo kakršnokoli premoženjsko korist. Gre za najsodobnejši model opredelitve predhodnih kaznivih dejanj, katerega prednost je lažje mednarodno sodelovanje med državami, ki uporabljajo ta model. Ta model se uporablja tudi v Sloveniji, prav tako v Franciji, Združenem kraljestvu, Belgiji in na Nizozemskem. ¹³

2. Model taksativno naštetih kaznivih dejanj. Pri tem modelu so v zakonu točno določijo kazniva dejanja, ki se štejejo kot predhodna kazniva dejanja za pranje denarja. Gre za enega najstarejših modelov, ki pa se zaradi tradicije in možnosti sprotnega dopolnjevanja še vedno uporablja v nekaterih državah, kot so ZDA, Kanada, Nemčija, Irska, Grčija in Luksemburg.¹⁴

12 Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (1988)

13 Režek, Damjan: Preprečevanje in odkrivanje pranja denarja.: problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete, Ministrstvo RS za notranje zadeve, Ljubljana, 2002, str. 151

14 Ibid., str. 151

(12)

12

3. Model naklepnih kaznivih dejanj. Kot predhodna kazniva dejanja se pri tem modelu štejejo le naklepno storjena kazniva dejanja. Ker si ni mogoče zamisliti, da bi kdo storil kaznivo dejanje, pri katerem bi pridobil premoženjsko korist iz malomarnosti, se ta model dejansko ujema z all crime modelom. Ta model se uporablja v Italiji.¹⁵

4. De minimis model. Ta model določa, da je pranje denarja kaznivo le, če je znesek, ki izhaja iz predhodnega kaznivega dejanja, večji od zakonsko predpisanega zneska.

Temu modelu so se pralci denarja izognili z uporabo tehnike smurfinga oziroma drobljenja zneskov. Ta model se je uporabljal v starem slovenskem kazenskem zakoniku, vendar je bil zaradi pomanjkljivosti odpravljen.¹⁶

5. Model kaznivih dejanj, za katera je predpisana zaporna kazen nad določeno mejo.

Pomanjkljivost tega modela je, da je zaradi razlik med posameznimi državami glede višine zagroženih kazni mednarodno sodelovanje zelo oteženo.¹⁷

Tako iz domače kot tuje sodne prakse izhaja, da se kaznivo dejanje pranja denarja ne omejuje le na posamezne izvršitvene oblike predhodnih kaznivih dejanj ali na tipizirane strukture storilcev teh tako imenovanih predhodnih kaznivih dejanj.¹⁸

Iz slovenske sodne prakse¹⁹ izhaja, da je lahko predhodno kaznivo dejanje ugotovljeno po objektivnem merilu in ni treba, da bi bil znan storilec tega kaznivega dejanja. Prav tako se ne zahteva, da bi bila izrečena pravnomočna sodba za to predhodno kaznivo dejanje.

Treba je le objektivno dokazati, da denar oziroma premoženje izvira iz nezakonite dejavnosti. Če bi šlo za nezakonito dejavnost, storjeno v tujini, tega pogosto ne bi bilo mogoče dokazovati s sodbo, temveč bi zadostovali drugi dokazi, kot so pričevanja, listinski dokazi, pa tudi verodostojna poročila tujih organov (policija, državno tožilstvo, pravosodno ali finančno ministrstvo in drugo).²⁰

15 Ibid., str. 152

16 Režek, Damjan: Preprečevanje in odkrivanje pranja denarja: problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete, Ministrstvo RS za notranje zadeve, Ljubljana, 2002, str. 152

17 Ibid., str. 152

18 Florjančič, Damijan: Pojem pranja denarja in nekatera vprašanja njegove kazenskopravne ureditve, Pravosodni bilten, Ljubljana, 1(2014), str. 9

19 Ibid., str. 9

(13)

13

2.3. FAZE PRANJA DENARJA

Običajno se navajajo tri bistvene zaporedne faze, ki opredeljujejo storitev kaznivega dejanja pranja denarja:

1) Plasma (placement, sorting and refining)

Prva faza postopka pranja denarja se začne s plasmajem (vstopom) denarja v finančni sistem. To je mogoče preprosto doseči s pologom gotovine na bančni račun, pri čemer se večje količine denarja razbijejo na manjše vsote z namenom izogniti se pragu obveznega poročanja (smurfing)²¹. Takšni manjši zneski se polagajo v različnih poslovalnicah finančnih institucij v daljših časovnih obdobjih z namenom, da se pritegne čim manjša pozornost, s čimer se skuša izogniti sumu pranja denarja. Poleg tega se v tej fazi lahko opravijo še pretvorbe manjših bankovcev v večje z namenom lažjega transporta, nakupi vrednostih papirjev, zamenjave valute v tujo valuto, nakupi raznih luksuznih izdelkov, sklenitve zavarovalnih polic in podobno. Najpogostejši način pranja denarja, značilen za to fazo, je menjava valute iz ene v drugo, tej pa sledi prenos gotovine v banko (lahko tudi v drugo finančno ali nefinančno institucijo). Faza plasmaja je za kriminalca najbolj nevarna, saj tu obstaja neposredna povezava med dobičkom in kriminalnim dejanjem (revizijska sled). Večina instrumentov preprečevanja pranja denarja je usmerjenih prav v to fazo, saj je denar najlažje odkriti ob vstopu v finančni sistem. ²²

2) Ustvarjanje plasti (layering)

Po uspešno opravljeni fazi plasmaja denarja nastopi faza ustvarjanja plasti. V tej fazi pralec denarja ustvarja plasti, tako da izvaja logične, pa tudi nelogične finančne transakcije z namenom, da se zabriše sled za izvorom denarja. Najpogosteje se opravi prenos denarja v tujino s pomočjo večjega števila različnih računov, oseb in posrednikov.

21 Smurfing je dejanje, ko se velike vsote nezakonito pridobljenega denarja razdelijo v manjše vsote. Te manjše vsote nato različne osebe, ki se jim reče smrkci, v kratkih časovnih razmakih polagajo na različne banke ali druge finančne institucije v vrednostih, ki so tik pod določeno vrednostjo, za katero je potrebno poročati. Izraz ima izvor na Floridi, ko so organi pregona to tehniko zaradi velikega števila pologov manjših vsot nezakonito pridobljenega denarja poimenovali po znani risanki Smrkci (Smurfs).

(14)

14

Glavni namen te faze je, da se denar giblje in kroži med različnimi finančnimi institucijami, iz ene države v drugo, iz ene valute v drugo, ter da se izvajajo različne vrste investicij (delnice, nepremičnine, obveznice in podobno). Ustvariti je treba plasti, s čimer se zakrije tok in izvor denarja. V tej fazi pride velikokrat tudi do mešanja umazanega denarja s čistim, zakonitim denarjem. Tako pomešana sredstva se nato uporabijo v različnih finančnih operacijah z namenom še dodatno zakriti sled izvora umazanega denarja. Ta način je najpogosteje uporabljen pri gospodarskih družbah, ki redno poslujejo z veliko gotovine. Tak primer so lahko različni bari ali restavracije, ki izstavijo fiktivne račune za prodajo določenih izdelkov in povečajo svoj izkupiček z vnosom umazanega denarja.

Podoben princip se lahko uvede tudi pri različnih uvozno-izvoznih družbah, katere ponaredijo poslovne listine in izstavijo nižje izvozne in višje uvozne fakture od dejanskih.

Pogosto uporabljena tehnika je tudi prekrivanje dejanskega lastništva premoženja.

Dejanski lastnik se skrije že z nakupom vrednostnih papirjev na prinosnika, z uporabo fiduciarnih računov, ustanovitvijo offshore družb in podobno. Pri izvršitvi teh operacij se pogosto uporablja mreža zaporednih in vzporednih transakcij z različnih računov na določen skupen račun, pri čemer denar izjemno hitro potuje čez več držav in pristane na računu offshore družbe. ²³

3) Integracija oziroma vključitev

V tej fazi se sredstva vključijo nazaj v zakonito ekonomijo. Denar se vnese v finančni sistem kot popolnoma zakonit z nakupom različnih vrst premoženja kot so nepremičnine, vrednostni papirji ali drugi finančni instrumenti. Pri tem se tovrstno premoženje vrne storilcu predhodnega kaznivega dejanja in z njim povezanim osebam ter se tako celotni proces pranja denarja zaključi.²⁴

V praksi sicer ni nujno, da se pranje denarja izvrši v skladu z vsemi tremi fazami.

Velikokrat se na primer prvi dve fazi izvršita izven finančnega sistema in so sredstva tako pomešana med zakonito premoženje družb. Pranje denarja se lahko izvrši tudi prek podzemnega oz. nezakonitega bančništva, kot sta na primer Hawala ali Fie chien (leteči

24 Deisinger, Mitja: Pranje denarja, Pravosodni bilten, Ljubljana, XIV (1993), 1-2, str. str. 84

(15)

15

denar), kjer je iskanje izvora denarja in sledenje denarnemu toku praktično nemogoče.²⁵ Druga in tretja faza imata pogosto obliko dajanja posojil in sprejemanja depozitov.²⁶

2.4. TIPOLOGIJE PRANJA DENARJA

Različne tehnike, ki se uporabljajo pri pranju denarja, imenujemo tudi tipologije pranja denarja. Te se stalno spreminjajo in izboljšujejo, tako da vseh ni mogoče natančno zajeti.

Razlikujejo se tudi glede na posamezne države, v katerih se opravlja pranje denarja ali v katerih je bilo storjeno predhodno kaznivo dejanje. Odvisne so od zakonodaje posamezne države, njenega gospodarstva, finančnega trga, mednarodnega sodelovanja in drugih dejavnikov.

O določeni tipologiji pranja denarja govorimo takrat, ko zaznamo določen vzorec ali zaporedje podobnih postopkov oziroma metod prikrivanja nezakonitega izvora denarja, ki vključujejo naslednje osnovne elemente tipologije:

• Mehanizem pranja denarja predstavlja okolje oziroma sistem, kjer se izvajajo aktivnosti pranja denarja. To so različne finančne institucije, notarji, odvetniki, fizične osebe, pravne osebe oziroma družbe (domače in tuje družbe, slamnate in offshore družbe), sistemi za prenos denarja (Western Union, MoneyGram), trgovine s plemenitimi kovinami, igralnice, casinoji in podobno.

• Tehnika pranja denarja je način izvajanja dejavnosti pranja denarja, kot so dvigi in pologi gotovine, elektronski prenosi sredstev med računi, uporaba alternativnih sistemov za prenos sredstev, prenos sredstev med državami, prenos gotovine čez državne meje, menjava valut, drobljenje zneskov, prikrivanje preko tretjih oseb in podobno.

• Instrument pranja denarja je nosilec vrednosti, ki se uporablja za aktivnosti pranja denarja, kot so gotovina, čeki, menice, vrednostni papirji, naložbeno zlato

26 Vreča, Maks: Pranje denarja, Bančni vestnik 4:16-18, 1994, str. 17

(16)

16

ali plemenite kovine, nepremičnine, kriptovalute, vozila in plovila, družbe, in podobno.²⁷

V letu 2019 so se med najpogosteje zaznanimi tehnikami pranja denarja pojavljale naslednje tehnike pranja denarja:

• prenos sredstev med računi (ugotovljeno v približno 64 odstotkih zadev),

• prenos sredstev med državami (ugotovljeno v približno 69 odstotkih zadev),

• dvigi gotovine z računov (ugotovljeno v približno 41 odstotkih zadev),

• pologi gotovine (ugotovljeno v približno 16 odstotkih zadev),

• prenosi sredstev čez državne meje (ugotovljeno v približno 17 odstotkih zadev),

• dvigi gotovine na bankomatih v tujini (ugotovljeno v približno 8 odstotkih zadev),

• uporaba sistemov za prenos denarja, kot so MoneyGram in Western Union (ugotovljeno v približno 5 odstotkih zadev),

• drobljenje zneskov in izmikanje identifikaciji oziroma smurfing (ugotovljeno v približno 2 odstotkih zadev),

• uporaba fiktivnih pogodb (ugotovljeno v približno 8 odstotkih zadev),

• lažni prikazi namena transakcij (ugotovljeno v približno 8 odstotkih zadev),

• prikrivanje prek tretjih oseb (ugotovljeno v približno 2 odstotkih zadev),

• investiranje v nepremičnine (ugotovljeno v približno 5 odstotkih zadev),

• investiranje v vrednostne papirje (ugotovljeno v približno 4 odstotkih zadev)

• uporaba sredstev za gospodarsko poslovanje (ugotovljeno v približno 4 odstotkih zadev),

• ustvarjanje lažnih obveznosti (ugotovljeno v približno 2 odstotkih zadev).²⁸ Poleg zgoraj navedenih tehnik pranja denarja so bile v posameznih zadevah ugotovljene še nekatere druge tehnike pranja denarja, kot so investiranje v zlato, investiranje v virtualne (kripto) valute, investiranje v plovila, uporaba pooblaščencev in notarjev ter podobno. Urad RS za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju urad) ugotavlja, da se

27 Urad RS za preprečevanje pranja denarja: Poročilo o delu Urada RS za preprečevanje pranja denarja za leto 2017, Ministrstvo za finance, 2017, str. 23

28 Urad RS za preprečevanje pranja denarja: Poročilo o delu Urada RS za preprečevanje pranja denarja za leto 2019, Ministrstvo za finance, 2019, str. 26

(17)

17

glavne značilnosti tipologij bistveno ne spreminjajo, spreminja se samo pogostost zaznave posamezne tipologije.²⁹

2.4.1. ZLORABA RAČUNOV FIZIČNIH OSEB

Gre za eno izmed najbolj pogostih tipologij pranja denarja. Značilnost te tipologije je, da določene fizične osebe, ki običajno s konkretnim postopkom pranja denarja nimajo povezave, omogočijo pralcu denarja uporabo svojega imena in bančnega računa, tako da se ta uporabi za polaganje sredstev, dvige gotovine in nakazila na druge bančne račune. S tem se omogoči anonimnost dejanskim organizatorjem pranja denarja. Kot namen nakazil na račune fizičnih oseb so navedeni nameni, ki običajno niso realni in ne odražajo dejanskega namena transakcij.³⁰

2.4.2. ZLORABA RAČUNOV SLAMNATIH IN NAVIDEZNIH DRUŽB (FRONT AND SHELL COMPANIES)

Slamnate gospodarske družbe so entitete brez fizične prisotnosti v jurisdikciji (državi), kjer so registrirane ter običajno nimajo niti zaposlenih niti dejavne komercialne aktivnosti. Slamnate družbe torej obstajajo le na papirju, saj nimajo premoženja, ampak imajo le davčno številko in transakcijski račun, na katerega prejemajo denar, ki se potem z računa dviga v gotovini. Slamnate družbe praviloma nastanejo iz »speče družbe«, ki ima identifikacijsko številko za namene obračunavanja davka na dodatno vrednost (DDV).

Dejanski lastnik oziroma ustanovitelj družbe je skrit za slamnatim zakonitim zastopnikom (slamnatim direktorjem), ki je običajno tujec, oseba z družbenega dna oziroma oseba, ki ni povezana s posli v ozadju. Slamnati direktorji ne sklepajo poslov po svoji volji, ampak po navodilih organizatorjev nezakonitih poslov, ki so tudi dejanski ekonomski upravičenci poslov slamnate družbe. Glavna vloga slamnatih direktorjev je, da se zabriše sled za dejanskim ekonomskim upravičencem, s čimer se ta izgone odgovornosti in kazenskemu postopku.³¹

29 Ibid., str. 27

30Urad RS za preprečevanje pranja denarja: Preprečevanje pranja denarja, Ministrstvo za finance, URL:

https://www.gov.si/teme/preprecevanje-pranja-denarja/ (datum dostopa: 18.12.2020)

31Masciandaro, Donato; Takáts, Előd; Unger, Brigitte: Black Finance: The Economics of Money Laundering, Cheltenham (UK); Northampton (MA): E. Elgar, cop. 2007, str. 141

(18)

18

Značilnost poslovanja slamnatih družb je, da imajo hiter in močan porast prometa v zelo kratkem obdobju ob začetku poslovanja (nenormalni poslovni cikel družbe), da so prikazane velike vrednosti na izdanih računih, da so izvedeni veliki in hitri transferji denarja na obstoječih transakcijskih računih, da imajo nenavadno metodo naročanja in fakturiranja blaga, kjer se računi, plačilo in prevoz blaga ne ujemajo, da je sumljivo nizka vrednost blaga in da je to blago velikokrat neznanega izvora.³² Takšne družbe velikokrat tudi ne vodijo ustrezno poslovnih knjig in davčnih evidenc ter ne predlagajo obračunov DDV. Življenjska doba slamnatih družb je zelo kratka in običajno traja od 3 do 6 mesecev, nato pa se družba zapre ali opravi nenadna sprememba njene dejavnosti ali njenih lastnikov oziroma direktorjev družbe.³³

2.4.3. ZLORABA RAČUNOV OFFSHORE DRUŽB IN VLOGA OFFSHORE FINANČNIH SREDIŠČ

Offshore družba je nerezidenčna gospodarska družba, ki gospodarske dejavnosti ne opravlja znotraj jurisdikcije, v kateri je bila ustanovljena. Značilnost večine offshore družbe je, da imena družbenikov in direktorjev niso zapisana v nobeni javni listini ali registru. To velja tudi za podatke o dejanskem lastniku (beneficial owner), kar znatno otežuje delo organov pregona.³⁴

Po definicije Mednarodnega denarnega sklada je offshore finančno središče finančni sistem, katerega banke imajo zunanje premoženje, ki je nesorazmerno s transakcijami, katerih temelj je prodaja blaga in storitev. To razmerje je lahko tudi do trikrat večje od svetovnega povprečja. Katere države oziroma območja se uvrščajo med offshore središča, je odvisno od tega, kako interpretiramo posamezno ureditev.³⁵

Za takšne države oziroma območja je značilno, da imajo relativno nizko davčno stopnjo, njihova bančna in gospodarska zakonodaja močno varuje bančne in poslovne skrivnosti,

32 FATF–Egmont Group, Concealment of beneficial ownership ,FATF, Paris, France, 2018, str. 29

33 Ibid., str. 32,

(19)

19

imajo relativno obsežen ter razvit bančni in finančni sektor v primerjavi z njihovimi splošnimi gospodarskimi aktivnostmi; značilna je tudi odsotnost nadzora nad tujimi depoziti v tujih valutah. Neredko se tudi odprto promovirajo kot ugodni finančni centri.

Te države oziroma območja so neposredno odvisna od stalnega priliva sredstev iz tujine v svoje bančne sisteme, kar jim pogosto omogoča višji življenjski standard in hitrejši gospodarski razvoj. Banke v teh državah dajejo velik pomen izvajanju določb o bančnih tajnostih, zaradi česar so tudi zanimive za pralce denarja. Privlačijo jih tudi zaradi enostavnega postopka ustanovitve offshore družb, ki služijo kot krinka za izvajanje pranja denarja, še posebej v primeru nominees³⁶ ali prinosniških deležev.³⁷

2.4.4. NAVIDEZNO ZADOLŽEVANJE

Ena od najstarejših in najpogostejših tipologij pranja denarja je navidezno zadolževanje in sicer loan back ali back-to-back loan. Pri loan back metodi gre za sklenitev navidezne posojilne pogodbe med lastnikom umazanega denarja in tretjo osebo. Ta oseba kot posojilodajalec navidezno posodi določeno vsoto denarja lastniku umazanega denarja. S tem lastnik umazanega denarja kot posojilojemalec pridobi pravno podlago (posojilna pogodba) glede izvora denarja, čeprav gre v resnici za umazan denar, ki ga je posodil sam sebi oziroma svoji gospodarski družbi. Pogosto je posojilodajalec offshore družba z zakritim lastništvom in bančnim računom v tujini.³⁸

Pri back to back loan metodi pa v prvi fazi (plasma) pralec denarja umazan denar deponira na bančni račun izbrane banke. V praksi imajo te banke sedež v državah, katerih zakonodaja omogoča večjo stopnjo tajnosti podatkov svojih komitentov. V naslednjem koraku pralec denarja pri drugi banki, ki ima zaradi težje sledljivosti sedež v drugi državi, zaprosi za posojilo. Za posojilo pralec denarja jamči z depozitom umazanega denarja pri prvi banki. Po krajšem obdobju odplačevanja obrokov za posojilo pralec denarja sporoči banki, ki je dala posojilo, da obrokov ne bi več plačeval in predlaga, da naj se banka

36 Nominee je onshore družba, ki upravlja z deleži družb in nastopa v imenu in na račun offshore družb;

družbe, ki jih takšna družba zastopa, pa niso javno predstavljene.

(20)

20

poplača iz zastavljenega depozita umazanega denarja. S tem dejanjem je denar opran, saj dokumentacija o najemu kredita služi kot dokazilo o ustrezni pravni podlagi.³⁹

2.4.5. HAWALA

Eden od načinov pranja denarja je tudi pranje prek podzemnega bančnega sistema (underground banking) Hawala. Ta sistem izvira iz Indije in obstaja že od 8. stoletja dalje kot zaščita pred krajo med indijskimi, arabskimi in muslimanskimi trgovci ob Svilni cesti.⁴⁰ Hawala deluje tako, da oseba, ki želi poslati denar v tujino, gotovino prinese podzemnemu bančniku, ta pa ji izroči račun ali listino, ki potrjujejo polog. Posrednik nato obvesti svoje kontakte v namembnem kraju prenosa, tako da lahko oseba, ki je položila denar, dvigne svoj denar na tem namembnem kraju ob odbitku provizije podzemnemu bančniku.⁴¹ Denarja tako ni potrebno fizično prenašati v tujino, ker menjavo podpirajo dvosmerni tokovi, saj gotovino, potrebno za dvig, zagotovijo stranke, ki želijo poslati denar v nasprotno smer. Hawala tako temelji na zaupanju in široki uporabi povezav, kot so družinski odnosi ali regionalna povezanost.⁴²

Pri izvajanju pranja denarja sistem Hawala omogoča učinkovito izvedbo prve faze pranja denarja – plasmaja. Pralec denarja prinese gotovino podzemnemu bančniku, ki deluje v sistemu Hawala. Ta podzemni bančnik opravlja tudi druge posle, pri katerih opravlja nakazila, s čimer redno izvršuje bančne vloge. Te depozite podzemni bančnik zakoniti banki predstavi kot izkupičke iz svojega zakonitega poslovanja. V drugi fazi pranja denarja, to je fazi ustvarjanja plasti, podzemni bančnik prenakaže denar z enega računa na drugega.⁴³ V primerjavi s »tradicionalnim« bančništvom ima pralec denarja z uporabo sistema Hawala prednost v tem, da ta pušča zavajajočo oziroma težko sledljivo sled za denarjem. Tako je tudi povsem preproste oziroma osnovne transakcije težko izslediti in povezati s prvotnim, kriminalnim izvorom sredstev. Takšne neuradne finančne mreže so

39 Rajević Lah, Marko: Pranje denarja kot »politični delikt«, Odvetnik, št. 76, Odvetniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 2016, str. 23.

40 Jost M., Patrick; Sandhu Singh, Harjit: The Hawala Alternative Remittance System and its Role in Money Laundering, United States Department of the Treasury, INTERPOL/FOPAC, USA/France, str. 5

41 Ibid., str. 5

42 Ibid., str. 8

43 Ibid., str. 11

(21)

21

zelo privlačne za tiste, ki želijo prenesti denar brez vednosti državnih organov, saj takšne transakcije ne puščajo sledi. Faza ustvarjanja plasti se v sistemu Hawala izvaja prek različnih posrednikov v različnih državah. V zadnji fazi pranja denarja, to je fazi integracije, sistem Hawala omogoči, da se oprana sredstva investirajo v skoraj vse oblike, kar ponuja veliko možnosti za vzpostavitev zakonitosti.⁴⁴

3. PRAVNA UREDITEV PREPREČEVANJA PRANJA DENARJA IN SISTEM PREPREČVANJA PRANJA DENARJA V SLOVENIJI

Namen katere koli zakonodaje z inkriminacijo pranja denarja je varovanje finančnega oziroma gospodarskega sistema te države. Zakonodaja v Sloveniji temelji na mednarodnih pravnih aktih ter je v celoti usklajena z EU zakonodajo in mednarodnimi priporočili.

3.1. ZAKON O PREPREČEVANJU PRANJA DENARJA IN FINANCIRANJA TERORIZMA

Sistem za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja se je v Sloveniji prvič vzpostavil leta 1994 s sprejetjem Zakon o preprečevanju pranja denarja (ZPPDen)⁴⁵, ki je vseboval najnovejša dognanja na področju pranja denarja in pomembne mednarodne standarde. Z upoštevanjem FATF⁴⁶ priporočil in EU zakonodajo je bil leta 2007 sprejet nov Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranje terorizma (ZPPDFT)⁴⁷, ki je v slovenski pravni red prenesel Direktivo 2005/60/ES (Tretja direktiva).⁴⁸

44 Jost M., Patrick; Sandhu Singh, Harjit: The Hawala Alternative Remittance System and its Role in Money Laundering, United States Department of the Treasury, INTERPOL/FOPAC, USA/France, str. 13

45Zakon o preprečevanju pranja denarja (Uradni list RS, št. 36/94, 63/95, 12/96 – ORZPPD28, 29/99 in 79/01)

46 Financial Action Task Force (on Money Laundering)

47 Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranje terorizma (Uradni list RS, št. 60/07, 19/10, 77/11, 108/12 – ZIZ-E, 19/14 in 68/16 – ZPPDFT-1)

(22)

22

Novembra 2016 je začel veljati sedanji ZPPDFT-1, s katerim je Slovenija v svoj pravni red prenesla določbe Direktive 2015/849/EU (Četrta direktiva). S tem je bil uveden pristop, ki temelji na analizi in oceni tveganja na državnem in mednarodnem nivoju, na nivoju zavezancev in na področju delovanja nadzornih institucij. Ena od glavnih novosti ZPPDFT- 1 je tudi uvedba registra dejanskih lastnikov. V registru se zbirajo natančni in posodobljeni podatki o dejanskih lastnikih z namenom zagotavljanja transparentnosti lastniških struktur poslovnih subjektov. Znižala se je tudi mejna vrednosti, nad katero morajo zavezanci uradu sporočati podatke o gotovinskih transakcijah, in sicer s 30.000 EUR na 15.000 EUR. Z uveljavitvijo ZPPDFT-1 se je spremenilo tudi delovanje urada. Do takrat je urad lahko opravljal le posredni nadzor nad zavezanci, sedaj pa ima pooblastila za izvajanje inšpekcijskega nadzora. Uvedene so bile tudi strožje sankcije za tiste kršitve, ki so posebno hude zaradi višine povzročene škode, višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, zaradi storilčevega naklepa, njegovega namena koristoljubnosti in zaradi ponavljanja storitve kaznivega dejanja.⁴⁹

3.2. KAZENSKI ZAKONIK

Pranja denarja je bilo prvič inkriminirano v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije že leta 1995 in sicer v poglavju, kjer so bila urejena kazniva dejanja zoper gospodarstvo, saj se je v ožjem smislu varovalo bančni in finančni sistem. Temu so sledile številne zakonske spremembe, iz katerih izhaja obstoječa zakonodaja, ki je v veliki meri v skladu z mednarodnimi standardi. Velika sprememba glede kaznivega dejanja pranja denarja se je zgodila leta 1999, ko se je namesto pristopa, ki ima za podlago seznam predhodnih kaznivih dejanj, uveljavil pristop vseh kaznivih dejanj, kar pomeni, da se za predhodna kazniva dejanja pranju denarja štejejo vsa kazniva dejanja.⁵⁰

49 Glojnarič, Branka: Bistvene novosti novega Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, Urad RS za preprečevanje pranja denarja, 2018, URL: https://www.bsi.si/placila-in- infrastruktura/nacionalni-svet-za-placila/e-novice/e-novice-nacionalnega-sveta-za-placila-december- 2016/bistvene-novosti-novega-zakona-o-preprecevanju-pranja-denarja-in-financiranja-terorizma (10.3.2021)

(23)

23

Kazenski zakonik določa, da kaznivo dejanje pranja denarja stori tisti, ki denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor. V tem opisu gre za temeljno obliko kaznivega dejanja v naklepni obliki, za kar je zagrožena petletna zaporna kazen⁵¹. V primeru, da gre za premoženje velike vrednosti (ko presega petdeset povprečnih plač), se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in z denarno kaznijo, s čimer je zajeta kvalificirana oblika⁵² kaznivega dejanja. Če je dejanje pranja denarja storjeno v hudodelski združbi, se storilca poleg denarne kazni kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Denar in premoženje, ki sta bila predmet kaznivega dejanja, se odvzameta.⁵³

3.3. POMEMBNI MEDNARODNI VIRI

Težnje mednarodne skupnosti po začetku regulacije pranja denarja so se v večji meri začele pojavljati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi močnejše globalizacije in liberalizacije finančnih trgov. V veliki meri je bilo to tudi posledica izgubljene vojne proti drogam, zaradi katere so ZDA nato posvetile večjo pozornost zaplembi nezakonito pridobljenih sredstev.⁵⁴

Politika proti pranju denarja ima predvsem dva vidika. Prvi se tiče kazenskega prava, kjer gre za odkrivanje kaznih dejanj in uvedbo sankcij za tako vedenje. Drugi pa se nanaša na upravno pravo, kjer je cilj preprečevanje pranja denarja prek zasebnega sektorja, kot so banke, finančne institucije, odvetniki, notarji in drugo. Ti akterji morajo opraviti skrbni pregled svojih strank in poročati o dogodkih, za katere obstaja sum pranja denarja.⁵⁵

51 Šeme Hočevar, Vida: Pranje denarja: učinkovito odkrivanje in preprečevanje, GV založba, Ljubljana, 2007., str. 145

52Privilegirana in kvalificirana oblika kaznivega dejanja se od temeljne oblike razlikuje po okoliščini, za katero je predpisana drugačna (milejša ali strožja) kazen kot za temeljno kaznivo dejanje.

53 245. člen Kazenskega zakonika

54 Unger, Brigitte, Van der Linde, Daan: Research Handbook on Money Laundering, Utrecht: Utrecht University School of Economics, 2013, str. 19

55 Ibid., str. 13

(24)

24

3.3.1. ZDRUŽENI NARODI (ZN)

V okviru ZN je bilo za učinkovit boj proti pranju denarja in financiranju terorizma sprejetih več mednarodnih pogodb in resolucij, ki predstavljajo temeljne akte boja proti obema kaznivima dejanjema. Med najpomembnejše spadajo:

• Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Dunajska konvencija). Ta konvencija, ki je bila sprejeta leta 1988 na Dunaju, predstavlja temeljni pravni vir, ki je prvič v mednarodno kodifikacijo inkriminiral pranje denarja ter njim povezano zaplembo sredstev. Republika Slovenija je konvencijo nasledila leta 1992.

Konvencija je sicer omejena le na nezakonito trgovanje s prepovedanimi substancami, vsebuje pa tudi določbe, ki urejajo preprečevanje, odkrivanje in zatiranje pranja denarja, obenem pa priporoča pogodbenicam, da obravnavajo pranje denarja kot hudo kaznivo dejanje. S tem je bilo zagotovljeno mednarodno sodelovanje pri odvzemu premoženja, ki izvira iz tovrstnih kaznivih dejanj, in pri izročitvah akterjev v trgovini z mamili.

Določbe te konvencije so bile zelo napredne, saj so zajele širši krog kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z mamili, kot pa je bilo to predpisano do tega obdobja.⁵⁶

• Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Palermska konvencija). Določbe te konvencije, ki je bila podpisana v Palermu leta 2000, Republika Slovenija pa jo je ratificirala leta 2004, so glede pranja denarja še nekoliko širše kot določbe Dunajske konvencije, saj zajemajo še pojem predhodnega kaznivega dejanja v širšem smislu in tudi huda kazniva dejanja, kot so sodelovanje v organizirani kriminalni združbi, podkupovanje in oviranje pravosodja. Konvencija vsebuje tudi ukrepe za preprečevanje pranja denarja, česar Dunajska konvencija ni urejala. Konvencija ureja preprečevanje, preiskavo in kazenski pregon kaznivega dejanja pranja denarja, kadar je ta povzročen v

(25)

25

okviru organizirane kriminalne združbe in ima mednarodne elemente ter je tako prvi mednarodni pravni predpis, ki se specifično loteva te problematike.⁵⁷

V okviru konvencije so bili leta 2001 sprejeti še trije protokoli, ki jih je Republika Slovenija ratificirala leta 2004:

▪ Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu,

▪ Protokol proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu,

▪ Protokol o nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva ter trgovini z njimi, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu⁵⁸.

3.3.2. EVROPSKA UNIJA (EU)

Osnovni razlog za sprejetje zakonodaje na področju preprečevanja pranja denarja je bila potreba po zagotovitvi integritete finančnega sistema znotraj EU, saj prost pretok kapitala, blaga in storitev lahko ustvarja ugodne razmere za rast organiziranega kriminala. EU ima močan pravni okvir za preprečevanje in boj proti pranju denarja in financiranju terorizma. Finančne institucije in drugi subjekti morajo vzpostaviti notranje sisteme za prepoznavanje, ocenjevanje in upravljanje tveganj pranja denarja, povezanih z njihovim poslovanjem. Medtem ko so pravila določena na evropski ravni, je njihovo izvajanje prepuščeno nacionalnim organom posamezne države članice.⁵⁹

58 Ibid., str. 47

59 European Commission: State of the Union 2018: Stronger anti-money laundering supervision for astable banking and financial sector, Strasbourg, 2018

(26)

26

Najpomembnejši pravni akti s področja pranja denarja so:

• Direktiva št. 91/308/EGS ali tako imenovana Prva direktiva⁶⁰ o preprečevanju uporabe finančnega sistema za namene pranja denarja je bila sprejeta leta 1991 na osnovi priporočil FATF iz leta 1990 in je tako temeljni predpis na področju preprečevanja pranja denarja, saj je v okviru mednarodno zavezujočih predpisov med prvimi uredila sporočanje sumljivih transakcij in drugih obveznosti s področja preprečevanja in odkrivanja pranja denarja v finančnih institucijah.⁶¹ Direktiva je bila primarno namenjena finančnim institucijam, katerim je naložila določene obveznosti glede odkrivanja in preprečevanja pranja denarja.⁶²

• Direktiva št. 2001/97/ES ali tako imenovana Druga direktiva⁶³ je bila sprejeta leta 2001 in je zaradi potrebnih dopolnitev in sprememb nadomestila Direktivo 91/308/EGS. Direktiva je določila in razširila krog zavezancev.⁶⁴ Vključila je tako notarje, odvetnike, trgovce s predmeti velike vrednosti kot tudi igralnice. Novosti so bile tudi na področju identifikacije (pri poslih, kjer ni neposrednega stika s stranko), obveznosti sporočanja sumljivih transakcij pristojnim organom in odgovornosti pravne osebe glede izvajanja notranje kontrole in drugih obveznosti, ki jih morajo na tem področju izvajati⁶⁵

• Direktiva št. 2005/60/ES ali tako imenovana Tretja direktiva⁶⁶ o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma je bila sprejeta leta 2005. Njen namen je bila

60 Direktiva Sveta z dne 19. junija 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja (91/308/EGS)

62 Ibid., str. 57

63 Directive 2001/97/EC of the European Parliament and of the Council of 4 December 2001 amending Council Directive 91/308/EEC on prevention of the use of the financial system for the purpose of money laundering

65 Ibid., str. 60

66 Direktiva (EU) 2005/60/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma

(27)

27

uskladitev z mednarodnimi standardi, razširila je tudi nabor nalog, ki jih morajo izvajati zavezanci. Uvedla je uporabo presoje o tveganju glede stranke, razmerja, transakcije ali storitve, kar je tudi stroškovno bolj optimalno in ukrepe, ki jih morajo zavezanci izvajati v okviru skrbnega pregleda stranke, kot so identifikacija dejanskih lastnikov in politično izpostavljenih oseb;⁶⁷

• Direktiva št. 2015/849 ali tako imenovana Četrta direktiva⁶⁸ o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma je bila sprejeta leta 2015. Direktiva krepi obveznost glede revidiranih priporočil, uvaja jasne zahteve glede preglednosti o dejanskem lastništvu gospodarskih družb, spodbuja sodelovanje in izmenjavo informacij med finančnimi obveščevalnimi enotami različnih držav članic. V seznam predhodnih kaznivih dejanj je direktiva vključila tudi kaznivo dejanje davčne utaje.⁶⁹

• Direktiva št. 2018/843 ali tako imenovana Peta direktiva⁷⁰ o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma je bila sprejeta leta 2018. Ureja poln javni dostop do registrov dejanskih lastnikov družb, večjo preglednost registrov dejanskih lastnikov »trustov« in povezanost obeh registrov. Direktiva je tudi omejila uporabo anonimnih plačil s predplačniškimi karticami (velja tudi za menjalne platforme za virtualne valute), uvedla je še nove zahteve glede preverjanja strank, strožje preverjanje tretjih držav z visokim tveganjem,

68 Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU)648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES

69 IUS INFO: V veljavi strožja evropska pravila za boj proti pranju denarja, URL:

https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/199168 (18.1.2021)

70 Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma ter o spremembi direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU

(28)

28

nacionalnim finančnim obveščevalnim enotam pa je podelila več pooblastil in uredila tesnejše sodelovanje med njimi.⁷¹

• Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1889/2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje je bila sprejeta leta 2005.

Namen te uredbe je bila kontrola pretoka gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje. Uredba določa, da mora vsaka fizična oseba, ki vstopa v Evropsko skupnost ali izstopa iz nje in pri sebi nosi gotovino v vrednosti 10.000 EUR ali več, to gotovino prijaviti pristojnim organom države članice, skozi katero vstopa ali izstopa⁷².;

• Uredba (ES) 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev je bila sprejeta leta 2006. Uredba nalaga, da se morajo pri vseh elektronskih prenosih denarnih sredstev spremljati natančni podatki o plačniku. S tem se omogoča enotna identifikacija in možnost polne sledljivosti plačnika. Glavni cilj uredbe je preprečiti kriminalcem izvedbo kaznivih dejanj zaradi izkoriščanja prostega pretoka kapitala, ki ga omogoča enotno finančno območje;⁷³

• Uredba (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev je bila sprejeta leta 2015⁷⁴ in je razveljavila Uredbo (ES) 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev, saj bolj podrobneje ureja obvezno prisotnost informacij o plačniku in prejemniku plačila skozi celotno plačilno verigo, s čimer se zagotavlja sledljivost prenosa sredstev. Dodatno je prinesla še dve pomembni spremembi in sicer mora prenos sredstev poleg informacij o plačniku vsebovati tudi

71De Sèvres Kost, Nicolett;, Sengupta, Joydeep; Cohen A., Bradley: The fifth EU anti-money laundering directive takes effect, 2020, URL:

https://www.mayerbrown.com/en/perspectives-events/publications/2020/01/the-fifth-eu-anti-money- laundering-directive-takes-effect (22.2.2021)

72 European Parliament Research Service, Briefing: Controls of cash movements Regulation (EC) No1889/2005 on controls of cash entering or leaving the European Community, 2016

73 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje

74 Uredba (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006

(29)

29

informacije o prejemniku plačila, poleg ponudnikov plačilnih sredstev prejemnika in ponudnikov plačilnih sredstev plačnika pa so po novem tudi ponudniki posredniških plačilnih sredstev dolžni zagotoviti, da prenos sredstev vsebuje informacije o plačniku in prejemniku plačila.⁷⁵

Kljub močnemu pravnemu okviru za preprečevanje pranja denarja so se pokazale pomanjkljivosti pri njegovem izvajanju. Te se kažejo predvsem v zapoznelih in neučinkovitih nadzornih ukrepih za odpravo pomanjkljivosti pri upravljanju tveganj pranja denarja finančnih institucij, v pomanjkljivostih v zvezi s sodelovanjem in izmenjavo informacij tako na domači ravni, med bonitetnimi organi in organi za preprečevanje pranja denarja, kot tudi med organi v različnih državah članicah in v pomanjkanju skupnih dogovorov za sodelovanje s tretjimi državami v zvezi z nadzorom pranja denarja različnih finančnih institucij.⁷⁶

3.4. SISTEM PREPREČEVANJA PRANJA DENARJA

Slovenska zakonodaja glede pranja denarja nalaga zavezancem, ki so zavezani za poročanje o transakcijah na podlagi zakonodaje za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju: »zavezanci«), določene zahteve, ki jih morajo ti vključiti v svoj sistem za preprečevanja pranja denarja. Ta obsega predvsem poznavanje svojih strank (know your customer –KYC), skrbni pregled strank (customer due dilligence –CDD), izdelavo ocene tveganja, vzpostavitev politik, kontrol in postopkov za učinkovito ublažitev in obvladovanje tveganj, strokovno usposabljanje zaposlenih, uporabo indikatorjev za prepoznavanje sumljivih transakcij, ugotavljanje ekonomskih lastnikov (beneficiary owner), sporočanje sumljivih transakcij pristojnim organom in podobne ukrepe.⁷⁷ Prav zaradi vzpostavitve notranjega sistema za preprečevanje denarja in poročanja o sumljivih transakcijah pristojnim organom so banke in ostale finančne institucije pomemben

75 Banka Slovenija: Smernice o ukrepih, ki jih morajo sprejeti ponudniki plačilnih storitev za odkrivanje manjkajočih ali nepopolnih informacij o plačniku ali prejemniku plačila ter o postopkih nadaljnjega ravnanja v primeru prenosov sredstev, ki ne vsebujejo zahtevanih informacij, Svet Banke Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 3

76 European Commission: State of the Union 2018: Stronger anti-money laundering supervision for astable banking and financial sector, Strasbourg, 2018

77 12. člen ZPPDFT-1

(30)

30

dejavnik pri odkrivanju in preprečevanju pranja denarja, pa tudi pri odkrivanju drugih, s pranjem povezanih kaznivih dejanj.

Cilj uspešne politike preprečevanja pranja denarja je minimiziranje družbenih stroškov ob hkratnem doseganju neke znosne ravni kriminalitete, saj se te v realnem življenju ne da povsem izničiti. Z vidika zavezancev je tako optimalna zakonodaja tista, ki skuša izenačiti mejne stroške in mejne koristi dodatne enote preventivnega ravnanja njihovih uslužbencev, kar pomeni, da bi bila raven njihove pozornosti manjša brez te zakonodaje.

Z ekonomskega vidika pa je optimalno, da se aktivnosti porazdelijo tako, da odgovornost glede preprečevanja pranja denarja nosi tisti subjekt, ki lahko cilj doseže najceneje (načelo least cost avoider). Zavezancem je lažje izvajati identifikacijo strank, kot če bi to počel uslužbenec urada za preprečevanje denarja, saj imajo zavezanci zaradi razmerja s stranko lažji vpogled v dejansko stanje, pa tudi večji interes zaradi poslovnih razlogov. ⁷⁸ Morebitni problem predstavlja nagnjenost zavezancev k moralnemu hazardu, saj lahko zaradi konkurenčnih pritiskov (zavestno) spregledajo znake kaznivega dejanja pranja denarja in začnejo v želji po doseganju večjega profita prevzemati nesorazmerna tveganja.

Vendar se koristi zakonodaje, ki ureja preprečevanje pranja denarja, kažejo v večji stopnji finančne stabilnosti in zdravega poslovnega okolja, pa tudi v preprečevanju distorzije mednarodnih kapitalskih in trgovinskih tokov. S tega vidika je tudi ustrezno, da zavezanci sami nosijo stroške, ki so povezani z izvajanjem politike preprečevanja pranja denarja, saj po drugi strani lahko poslujejo v varnem in stabilnem finančnem okolju, kar pa na dolgi rok prinaša večje dobičke. ⁷⁹

3.4.1. RULE-BASED PRISTOP

Sprva so morali zavezanci prepoznati pranje denarja prek rule-based pristopa. Pri tem pristopu so jasno določen pravila, ki predpisujejo, kdaj morajo zavezanci poročati o sumljivih transakcijah finančnim obveščevalnim enotam (financial intelligence unit).

Kriteriji za poročanje so torej točno določeni; gre za standardiziran postopek razkrijta.

78 Ahtik, Meta: Ekonomska analiza preprečevanja pranja denarja, Revija za kriminalistiko in kriminologijo – 2007, št. 4, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija, str. 387

79 Ibid., str. 386