Pregled evropskih lakot v 19. stoletju

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

SARA ŠPEC

Pregled evropskih lakot v 19. stoletju

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

SARA ŠPEC

Pregled evropskih lakot v 19. stoletju

Diplomsko delo

Mentorica: Dvopredmetni univerzitetni študijski Doc. dr. Ana Cergol Paradiž program prve stopnje: Zgodovina

Ljubljana, 2021

(3)

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorici, doc. dr. Ani Cergol Paradiž, za vse nasvete in pomoč pri izbiri teme in pri pisanju diplomskega dela.

Želela bi se zahvaliti tudi svoji družini, zlasti staršema, ki sta me tekom študija vseskozi podpirala in verjela vame, in prijateljem za vse spodbudne besede.

(4)

4 Izvleček

Pregled evropskih lakot v 19. stoletju

Diplomsko delo se osredotoča na vse pomembnejše lakote, ki so pestile Evropo v 19. stoletju v kronološkem zaporedju. Pregled zajema leto brez poletja 1816; krompirjevo lakoto na Irskem in z njo povezano krompirjevo lakoto na Škotskem; lakoto na Finskem in z njo povezano lakoto na Švedskem; ter lakoto v Rusiji. Na koncu je storjen še kratek pregled lakot in pomanjkanj, ki so bremenile slovensko področje v 19. stoletju. Pregled vsake lakote skuša predstaviti njihovo kompleksnost in ponazoriti, da vzroki in posledice niso tako enoznačni, kot se zdijo na prvi pogled.

Ključne besede: lakota, evropske lakote, 19. stoletje, leto brez poletja, krompirjeva lakota, ruska lakota, finska lakota, slovenska zgodovina

Abstract

An overview of European famines in the 19^th century

The thesis places its focus on all important famines that plagued Europe in the 19^th century in chronological order. The overview covers the year without a summer 1816; the potato famine in Ireland and related potato famine in Scotland; the famine in Finland and related famine in Sweden;

and the famine in Russia. Finally, a brief overview was made of the famines and food shortages that burdened the Slovenian territory in the 19^th century. The overview of each famine seeks to present its complexity and wants to illustrate that the causes and consequences are not as unambiguous as they seem at first glance.

Keywords: famine, European famines, the 19^th century, year without a summer, potato famine, Russian famine, Finnish famine, Slovenian history

(5)

5 Kazalo

1. Uvod ... 6

2. Leto brez poletja 1816 ... 7

3. Krompirjeva lakota na Irskem... 11

3.1. Krompirjeva lakota na Škotskem ... 22

4. Lakota na Finskem ... 25

4.1. Lakota na Švedskem ... 31

5. Lakota v Rusiji ... 33

6. Lakota in pomanjkanje na Slovenskem skozi 19. stoletje ... 39

7. Zaključek ... 42

8. Viri in literatura ... 43

(6)

6

1.

Uvod

Pričujoče delo se osredotoča na pregled in analizo zgodovinske tematike, ki je razen z redkimi izjemami kljub pomembnosti večkrat spregledana ali zgolj bežno omenjena – lakote. Lakote so bile v Evropi 19. stoletja prisotne skozi celotno obdobje in v skoraj vsakem kotičku celine. S tem razlogom sem se osredotočila zgolj na tiste, ki so terjale največ življenj in imele na sam nadaljnji zgodovinski potek največji vpliv. Namen dela je ustvariti pregled največjih evropskih lakot v 19.

stoletju in prikazati, da je do njih vodil skupek več vzrokov – ne samo naravnih anomalij, temveč tudi neustreznih političnih odločitev. Pri tem se na posameznih primerih naveže na teorijo indijskega ekonomista Amartye Sena, ki poudarja, da vzrok za lakoto ne leži zgolj v zmanjšanju razpoložljivosti hrane, temveč tudi v neenakostih, ki so vgrajene v mehanizme razdeljevanja hrane.

Država tako še vedno proizvaja ali uvaža zadostno količino hrane za prehrano prebivalstva, a ta hrana ni dostopna vsem, kar vodi v stradanje posameznikov.¹ Pri tem se tipična definicija lakote kot preproste posledice pomanjkanja hrane ali kupne moči izkaže za nenatančno.

Pregled se začne z letom 1816 in s tako imenovanim »letom brez poletja«, pri katerem se je v proučevanje zajelo Evropo kot celoto. Nato se delo omeji na posamezne evropske dežele. Najprej se pomakne v štirideseta leta 19. stoletja na Irsko in k t. i. irski krompirjevi lakoti, ki je predstavljala vrhunec širše krize povezane s propadom pridelka krompirja v Evropi. V navezavi z Irsko in propadom krompirja je storjena primerjava še s tedanjim stanjem na Škotskem. Sledi pregled manj znane lakote na Finskem v šestdesetih letih 19. stoletja, ki je bila prav tako del širše prehrambne krize v Evropi, katere del je bila tudi lakota na Švedskem. Pregled večjih evropskih lakot se zaključi z lakoto v Rusiji v devetdesetih letih 19. stoletja.

Diplomsko delo je pregled dostopne literature. Pri raziskovanju je bila uporabljena večinoma tuja literatura, saj v slovenskem jeziku ni veliko del ali prevodov del, ki bi izbranim lakotam posvečala kompleksnejšo obravnavo. Tudi v sami tuji literaturi se največ pozornosti posveča irski krompirjevi lakoti, sledi ji ruska lakota, medtem ko so lakote na Škotskem, Finskem in Švedskem v literaturi manj obravnavane. Delo se na kratko posveti tudi dogajanju na Slovenskem v 19. stoletju, kjer je

1 Modern Famine Theory and the Study of Pre-Modern Famines.

https://edisciplinas.usp.br/pluginfile.php/1791593/mod_resource/content/0/Modern_Famine_Theory_and_the_Study _of_Pr.pdf (Dostop: avgust 2021).

(7)

7 bilo pomanjkanje prisotno skoraj ves čas, a je to le redko vodilo v lakoto, ki bi prizadela širše področje današnje Slovenije in posledično vodila v večji presežek smrtnosti. Kljub temu da stanje na Slovenskem, kar se tiče lakot, ni bilo tako alarmantno kot ponekod po Evropi, so lakote in pomanjkanje pomemben del tudi slovenske zgodovine.

2.

Leto brez poletja 1816

V prvi polovici aprila 1815 se je v Indoneziji zgodila naravna katastrofa vseh razsežnosti. Na otoku Sumbawa, ki se nahaja v nizu Malih Sundskih otokov, tedaj dela Nizozemske vzhodne Indije, je prišlo do izbruha vulkana Tambora, kar štejemo za največji vulkanski izbruh v zabeleženi človeški zgodovini. Na samem otoku je izbruh umoril vsaj 10.000 ljudi, več kot 90.000 pa jih je umrlo zaradi posrednih posledic samega izbruha, kamor prištevamo izpostavljenost izjemno vročim in strupenim izpustom plina ter padajočemu kamenju, lavo, prah, cunami, nepitno vodo in lakoto.² Preživela je le peščica ljudi, ki bi lahko o izbruhu poročala iz prve roke.

Negativne posledice niso bile omejene zgolj na otok in na njegovo bližnjo okolico, temveč so imele svetovne klimatske razsežnosti. Izbruh je povzročil najhladnejše leto v zadnjih 250. letih tudi v večjem delu Evrope.³ Kot posledica izbruha Tambora so se namreč izpuščeni vulkanski plini, med drugim tudi ogromna količina žveplovega dioksida (SO2), v atmosferi pomešali z vlago in nastali so sulfatni aerosoli. Ti so v atmosferi odbili sončne žarke in posledično preprečili, da bi znatne količine sončne svetlobe prišle na zemeljsko površino. Tako je bila povprečna temperatura tedaj do 3 stopinje nižja. Do dogodka je prišlo v obdobju male ledene dobe (1550-1850), ko je bila sončna aktivnost nenavadno nizka.⁴ Izbruh je imel tri leta velik vpliv na podnebje, za leto 1816 pa se je uveljavilo ime »leto brez poletja«, v Nemčiji tudi »leto berača« in v Švici »leto lakote«. Po

2 201 Years Ago, This Volcano Caused a Climate Catastrophe.

https://www.nationalgeographic.com/news/2016/04/160408-tambora-eruption-volcano-anniversary-indonesia- science/ (Dostop: marec 2021, zadnjič dopolnjeno 2016).

3 Čeč, Dragica. »Gospodarska in družbena kriza zaradi izbruha vulkana Tambora v Indoneziji aprila 2015.« Zgodovina v šoli, 25/1 (2017), 4.

4 Čeč, »Gospodarska in družbena kriza«, 5-6.

(8)

8 takšnem izbruhu je moralo preteči nekaj let, da so vulkanski delci skupaj z dežjem padli na Zemljo in da se je podnebje vrnilo na stare tirnice.⁵

S tem se je pomanjkanje, ki je načelo Evropo po koncu napoleonskih vojn in že prej omenjenih nizkih temperatur, med letoma 1815 in 1817 le še povečalo. Poletje leta 1816 je bilo od Zahodne Evrope do Skandinavije veliko bolj hladno in mokro kot leta poprej. To je bilo vidno zlasti v vzhodnem delu Francije in tudi v Švici, kjer so se zaradi kopičenja snega povečali tamkajšnji ledeniki. V naslednjih letih so se tako ob toplejših temperaturah ti ledeniki pričeli taliti, kar pa je vodilo v naraščanje vode veletokov predvsem v srednji Evropi (zlasti Donave in Rena), v katere so se izlivale alpske reke, kar je vodilo do številnih poplav. Ena izmed bolj znanih se je zgodila v Švici leta 1818 v dolini Val de Bagnes.⁶ Srednja Evropa se je tako utapljala v poplavah, na severu Evrope pa so ponekod zaradi suše cele noči molili, da bi le prišlo do dežja.⁷

Celotno omenjeno klimatsko neravnovesje je bilo tudi eden izmed vzrokov, ki je vodil v tistem obdobju do še večjega pomanjkanja in lakote, ki je prišla kot nekakšen vrhunec niza slabih letin.

Prebivalci so se morali zaradi nenavadne klime soočiti s še slabšimi letinami, ki so bile posledice tudi poznih zmrzali in deževnih poletij. Dveh izmed najpomembnejših prehrambnih kultur, krompirja in žita, je bilo takrat 10-40% manj kot običajno, ponekod pa se je zgodilo, da pridelka niti ni bilo. Podobno je bilo tudi z živalsko krmo, ki so jo nekje namesto živali jedli ljudje.⁸ Po Evropi naj bi tedaj na splošno prišlo do propada treh četrtin poljskih pridelkov in lakota je bila tako huda, da so ljudje množično umirali.⁹

Vzroke za vsesplošno pomanjkanje in lakoto ne gre iskati samo v klimi, temveč tudi v tedanjem stanju politike in gospodarstva. Do leta brez poletja je prišlo ravno v času, ko se je Evropa končno rešila napoleonskih vojn (1792-1815), ki so že same po sebi imele negativen vpliv na stanje v Evropi. Med drugim je prišlo do omejevanja gospodarstva zaradi trgovinskih blokad, ki so

5 Triglav Čekada, Mihaela. »200 letnica izbruha vulkana Tambora – zadnji sunek male ledene dobe: posledice izpričane tudi v slovenskem ljudskem izročilu s Solčavskega.« Geografski obzornik, 62/4 (2015), 22.

7 Triglav Čekada, »200 letnica izbruha vulkana Tambora«, 22.

8 Čeč, »Gospodarska in družbena kriza, 7.

(9)

9 kolonialne sile odrezale od njihovih kolonij, in zaradi samih vojaških spopadov. Gospodarstvo je bilo tako po vojnah v krizi in v času, ko bi se moralo začeti počasi postavljati na noge, so ga prizadele še vremenske ujme. Po vojnah je prišlo do velike brezposelnosti, saj so zaradi manjše potrebe po vojaški sili razpustili velike armade, moški pa so v velikem številu ostali brez dela. Do brezposelnosti je prišlo tudi zaradi industrializacije, saj so novi stroji zlasti v tekstilni industriji zmanjšali potrebo po človeški delovni sili. Samo pomanjkanje je tako v Evropi prizadelo tiste regije, ki so se ukvarjale zlasti z industrijsko proizvodnjo.¹⁰ Krizo je zaostrilo tudi dejstvo, da so bile v veljavi slabe kmetijske tehnike in še vedno obstoječ odpor ljudi do tistih prehrambnih kultur, ki so jim bile manj znane, pa tudi zaradi nasploh slabih transportnih povezav.¹¹ Ljudje so po končanih vojnah upali na dobre letine, saj so bile zaloge zaradi vojn precej izčrpane, a so jih pričakale zgolj slabe tako v kvaliteti kot v kvantiteti.

Zaradi vsesplošnega pomanjkanja so na višku cene žita v povprečju zrasle od dvakrat do šestkrat.

Velika kriza je bila v Švici, kjer se je v primerjavi s povprečjem leta 1815 cena žita leta 1817 dvignila za kar 350%.¹² Bolj premožno prebivalstvo v mestih, ki je živelo od denarnega gospodarstva, je tako za hrano porabilo v povprečju od 60 do 70% vseh svojih prihodkov. Revnejši del meščanov in ljudje na podeželju pa si žita niso mogli kupiti. To je vodilo v številne proteste zoper inflacijo širom Evrope, kjer so ljudje med drugim napadali skladišča žita. Leta 1816 je 3.000 rudarjev iz Somerseta v Veliki Britaniji zasedlo rudnik zaradi visokih cen kruha, leta 1817 pa je do zahtev po zmanjšanju cen prišlo tudi v Manchestru. Do podobnih protestov je prišlo tudi v Nemčiji, ko so se med prebivalstvom razširile novice, da bodo njihovo koruzo izvažali v Švico.¹³ Upori so bili večinoma zatrti z nasiljem. Za višanje cen žita pa so pogosto okrivili tudi Jude, ki so tako še pogosteje postali tarča stalnih kritik.¹⁴

11 Čeč, Dragica. »Družbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske: Primer eksistenčne krize 1816-1818 na Slovenskem.« V: Upor, nasilje in preživetje, ur. Furio Bianco in Aleksander Panjek, 249. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015.

12 Klingaman, William K., Nicholas P. Klingaman. The Year Without Summer: 1816 and the Volcano that Darkened the World and Changed History. New York: St. Martin's Press, 2013, 263.

14 Čeč, »Gospodarska in družbena kriza«, 12.

(10)

10 Med drugim je podhranjenost vodila tudi v epidemije številnih bolezni: ena izmed večjih je bila epidemija tifusa.¹⁵ Splošna kriza je vodila tudi v prvi val obsežnejšega izseljevanja v 19. stoletju.

Številni Angleži, Irci, Nemci, Švicarji in drugi Evropejci so se selili v ZDA in med drugim tudi v Brazilijo. Ta potovanja so bila dolga, naporna in draga. Mnogi zaradi pomanjkanja sredstev ali smrti svojih končnih destinacij niso dosegli.¹⁶ Selili so se tudi znotraj Evrope – Nemci so se na primer selili v določene predele Rusije, ki so se izognili hudim posledicam izbruha vulkana in kjer je bila posledično letina žita odlična.

Kriza, ki so jo podnebne spremembe še zaostrile, pa ni imela zgolj negativnih posledic za človeško družbo. Takrat ljudje sicer niso povezali vremenskih anomalij z izbruhom vulkana Tambora, jih pa je nenavadno vreme navdajalo z radovednostjo, kar je vodilo do novih odkritij. Eno izmed takšnih je razvoj teorije o vremenskih kartah Heinricha Wilhelma Brandesa in nastanek teorije o različnih tipih oblakov in njihovemu vplivu na vreme, ki jo je razvil Luke Howard. V času, ko je bila omejena količina krme za konje, ki so bili tedaj glavno prevozno sredstvo in ki so zaradi krize v velikem številu poginili ali pa končali na krožniku, je Nemec Karl Drais patentiral predhodnika kolesa, ki ga imenujemo drezina ali velociped. S pomanjkanjem v tem času se je soočal tudi kemik Justus von Liebig, ki je kasneje postal eden izmed izumiteljev jušnih koncentratov.

Pogosto pa imajo tovrstne krize tudi vpliv na kulturo. Tako je na primer romantični angleški slikar William Turner v svojih delih prikazal spektakularne sončne zahode, ki so nastali kot posledica povečanih vsebnosti vulkanskega prahu v ozračju. Večja količina slabšega vremena poleti pa je številne ljudi prisilila, da so več časa preživeli znotraj hiš. Tako se je v vili Diodati ob Ženevskem jezeru v Švici s pripovedovanjem in izmišljanjem novih zgodb kratkočasila tudi druščina pripadnikov elitne angleške družbe, ki so jo med drugim sestavljali lord Byron, Percy Bysshe Shelley in Mary Shelley, ki si je ravno tedaj izmislila zgodbo o srhljivem Frankensteinu.¹⁷ O

15 Čeč, »Družbena percepcija,« 247.

16 Brönnimann, Stefan, Daniel Krämer. Tambora and the »Year Without a Summer« of 1816: A Perspective on Earth and Human Systems Science. Bern: Geographica Bernensia, 2016, 37.

17 Čeč, »Gospodarska in družbena kriza«, 13.

(11)

11 slabem vremenu se je v pismih svojemu nečaku pritoževala tudi pisateljica Jane Austen, ki je v času, ko je kot mnogi ostajala večinoma znotraj doma, dokončala svoj roman Prepričevanje.¹⁸ Pomembno je omeniti, da so obstajala področja v Evropi, ki jih kriza ni prizadela v tolikšni meri.

V Skandinaviji, ob Baltiku, v vzhodni Evropi in zahodni Rusiji je bil pridelek skorajda običajen, kar je izkoristil ruski car Aleksander I. in omogočil izvoz žita iz Rusije v Evropo.¹⁹

Evropejci tedaj niso povezali kriznega stanja in nenavadnih vremenskih pojavov z izbruhom indonezijskega vulkana. Večina je dogajanje preprosto povezala z božjo kaznijo. Stanje se je z letom 1818 začelo približevati normali in tako se je z besedami zgodovinarja Johna D. Posta zaključila »zadnja velika eksistenčna kriza zahodnega sveta«.²⁰

3.

Krompirjeva lakota na Irskem

Krompirjeva lakota na Irskem, znana tudi kot velika lakota ali an Gorta Mór, predstavlja prelomnico v zgodovini tega otoka. Lakota se je pričela z letom 1845 in je trajala vse do leta 1852 ter prizadela celotno področje Irske. Obdobje večjih lakot na Irskem se je zaradi prevelikega vpliva krompirja v prehrani večinsko revnih Ircev in neprimernega odziva oblasti s tem na krut način zaključilo.

Do katastrofe je prišlo na območju, ki se je nahajalo v bližini gospodarskega središča takratnega sveta in bilo del največjega imperija tistega časa – Irska je namreč z Zakonom o uniji leta 1801 uradno postala del Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske. Unija je Angležem predstavljala sredstvo za podreditev Irske. Z veliko močjo in bogastvom imperija pa se je pojavila tudi paranoja, da ima vsak željo izkoristiti ta uspeh. Sredi 19. stoletja je bila Irska splošno znana kot dežela izjemno revnih ljudi, vendar se je od njenih prebivalcev vseeno pričakovalo, da britanskim vladarjem pošiljajo žito, maslo, živino in druge surovine ter proizvode, medtem ko so sami živeli

18 Klingaman, The Year Without Summer, 177.

19 Luterbacher, Jürg, Christian Pfister. »The year without a summer.« Nature Geoscience, 8/4 (2015), 246.

20 Brönnimann, Tambora, 28.

(12)

12 skoraj izključno od krompirja.²¹ Krompir je v vlažni irski klimi in nekvalitetni kamniti zemlji dobro uspeval.²² V 17. stoletju je bil krompir na Irskem prvotno sezonska kultura, ki je zgolj dopolnjevala prehrano, ki je tedaj temeljila na ovseni kaši in mlečnih izdelkih. Irski najemniki zemlje so bili s časom potisnjeni z bolj rodovitne zemlje in bili prisiljeni k obdelovanju manjših parcel na manj rodovitni. Posledično so se obrnili h krompirju, saj so ga lahko v večjih količinah pridelovali tudi na tovrstni zemlji, obenem pa je bil dovolj hranljiv, da je omogočal splošno preživetje. Do prvih dveh desetletji 18. stoletja je postal osnovna hrana revnih, v zgodnjih štiridesetih letih 19. stoletja je bila najrevnejša tretjina prebivalstva odvisna skoraj izključno od krompirja,²³ ostalo prebivalstvo pa ga je uživalo v velikih količinah. Irci so se zanašali zgolj na eno ali dve vrsti krompirja, kar je pomenilo, da ni bilo velike genetske raznolikosti, ki bi ponavadi preprečila propad celotnega pridelka.²⁴

Veliko trpljenje Ircev se je pričelo jeseni leta 1845, ko je krompirjeva plesen, danes strokovno znana kot Phytophthora infestans, napadla krompir. Na Irsko se je prenesla iz ZDA preko celinske Evrope in Anglije. V irskem časopisju se jo prvič omenja 6. septembra 1845.²⁵ Avgusta 1845 je upravitelj botaničnega vrta v Dublinu doktor David Moore na krompirju, ki so ga pridelovali v botaničnem vrtu, opazil znake podobne tistim, o katerih so poročali prejšnje leto v Ameriki.²⁶ Za razvoj krompirjeve plesni je bilo idealno toplo in vlažno vreme z deževjem in tako se je po dosegu Irske lahko hitro širila po otoku.²⁷ Posledica plesni so bila posušena in sluzasta krompirjeva stebla,

21 Ireland's Great Hunger and the Irish Diaspora. https://www.youtube.com/watch?v=jMNqaNERDr4&t=26s (Dostop:

maj 2021).

22 Dobnik, Romina. »Velika lakota na Irskem.« Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2011, 8.

23 Ireland's Great Famine: An Overview. https://www.researchgate.net/publication/46430465_Ireland's_great_famine (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2004).

24 »Great Famine,« Encyclopaedia Britannica 2000. https://www.britannica.com/event/Great-Famine-Irish-history (Dostop: maj 2021).

25 Ó Gráda, Cormac. The Great Irish Famine. London: Macmillan, 1989, 39.

26 Ó Murchadha, Ciarán. The Great Famine: Ireland's Agony 1845-1852. London: Continuum International Publishing Group, 2011, 28.

27 How Infection Shaped History: Lessons from the Irish Famine.

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6735970/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2019).

(13)

13 gnili in marogasti gomolji ter močan smrad. Napadla je tudi krompir, ki je bil sprva izkopan zdrav, kar je povzročilo velik obup med ljudmi.²⁸

Irci so leta 1845 še v začetku junija pričakovali dobro letino krompirja, a je krompirjeva plesen istega leta uničila približno tretjino celotnega pridelka, od katerega je bilo odvisno preživetje ogromnega dela države. Večjega presežka smrtnosti tistega leta še ni bilo. Leta 1846 se je plesen pojavila v večjem obsegu in v zelo kratkem času uničila praktično celotni pridelek. Še ene katastrofalne letine na Irskem niso pričakovali, prišlo je do prvih zabeleženih smrti zaradi lakote in cene krompirja so zrasle v nebo. Leta 1847 plesen ni nastopila v istem obsegu, a zaradi prejšnjih dveh let ljudje niso imeli dovolj semenskega krompirja, da bi krompir posadili v večji količini.

Ravno črno leto 1847 (t. i. Black '47) je leto, v katerem je umrlo največ ljudi – po poročilih 400.000.

29 Irci so leta 1848 zopet sadili krompir, a se je za razliko od prejšnjega leta plesen ponovno pojavila v vsej svoji veličini in uničila več kot 50% pridelka krompirja. V letih 1849 in 1850 je bila lakota bolj lokalne narave,³⁰ z letom 1852 pa se je večinsko končala – delno zato, ker je prišlo do normalnega pridelka krompirja, delno zato, ker je velik del prebivalstva ali umrl ali pa se izselil.³¹ Pred letom 1845 ni bil delni propad krompirja nič novega, vendar se tudi ni zgodil v tolikšni razsežnosti kot med lakoto in tudi trajal je večinoma zgolj eno sezono.

Vendar pa vzroka za lakoto ni iskati zgolj v plesni. Kot je dejal zagreti irski nacionalist John Mitchel: »Vsemogočni je poslal krompirjevo plesen, a Angleži so ustvarili lakoto«.³² Britanska vlada krize ni uspela obvladati in se je nanjo odzvala neprimerno. Za pomoč je namenila premalo sredstev in še ta je razdelila na napačen način. Z izjemo samega začetka pa je pomoč vedno prišla prepozno. Od Ircev so pričakovali, da se iz zagate rešijo sami. Očitali so jim, da so leni in nepošteni.³³

28 Ó Murchadha, The Great Famine, 29.

29 Ireland's Great Famine: An Overview.

30 Dobnik, »Velika lakota na Irskem«, 78.

31 The Irish Potato Famine 1846-1850. https://www.dochara.com/the-irish/food-history/the-irish-potato-famine-1846- 1850/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2017).

32 Ó Gráda, The Great Irish Famine, 11.

33 Famine. https://web.archive.org/web/20060622103532/http:/multitext.ucc.ie/d/Famine (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2006).

(14)

14 Ob propadu krompirja tako najrevnejši del prebivalstva ni imel kaj jesti, četudi je bila zares uničena samo ena kultura. Še vedno so normalno pridelovali npr. oves in ječmen, a ta sta bila t.i. gotovinska pridelka (cash crop), ki sta bila namenjena izvozu.³⁴ Najemniki na svojih parcelah niso pridelovali zgolj krompirja, ki so ga imeli za lastno uporabo. Poleg krompirja so pridelovali tudi ostale kulture, ki pa so jih prodajali naprej.³⁵ V prejšnjih obdobjih pomanjkanja se je za uspešno strategijo izkazalo zapiranje pristanišč z namenom, da se doma pridelana hrana obdrži za domačo porabo in se prepreči lakota (npr. v obdobju pomanjkanja 1782-84). Kaj podobnega oblast v času velike lakote ni sprejela, četudi so na samem Irskem obstajale znatne količine hrane, ki bi jih s pravo politično voljo in strategijo lahko uporabili za nahranitev lačnih.³⁶ Irska je tako v celotnem obdobju lakote izvažala ogromne količine hrane. Do okoli 75% irske zemlje je bilo namenjene pridelavi pšenice, ovsa, ječmena in drugih pridelkov, ki so jih gojili za izvoz in jih posledično pošiljali v tujino, medtem ko so doma ljudje stradali. Skoraj 4.000 plovil je med lakoto iz Irske prepeljalo hrano v večja pristanišča Velike Britanije. Iz Irske niso izvažali zgolj žita, temveč tudi grah, fižol, čebulo, zajce, losose, ostrige, mast, med, živalsko kožo, čevlje, maslo in podobno.³⁷ Sestradani Irci so se ob pomanjkanju zdravega krompirja posluževali alternativ. Skušali so narediti gnil krompir užiten, jedli so živalsko kri, trupla živali, žabe, pse, mačke, polže, koprive, plevel in podobno.³⁸

Na začetku krize je bil ministrski predsednik konservativec/torijec Sir Robert Peel, ki je sprva menil, da Irci pretiravajo in se je zato reševanja problema lotil precej ležerno. Kot bivši irski sekretar in britanski notranji minister je bil seznanjen s stanjem na Irskem in je tam nekaj časa tudi prebival. Leta 1845 je preko trgovske hiše Baring Brothers brez pretiranega cirkusa in pozornosti kupil za 100.000 funtov vredne koruze iz Amerike.³⁹ Peel je verjel, da bi postopno dodajanje koruze na irski trg znižalo cene drugih živil. Tu pa se je pokazalo realno znanje Londona o stanju na Irskem. Mlinov, ki bi koruzo zmleli v moko, na Irskem praktično ni bilo. Mnogi so zaradi

34 The Irish Potato Famine 1846-1850.

35 The Great Hunger: What was the Irish potato famine? How was Queen Victoria involved, how many people died and when did it happen? https://www.thesun.co.uk/news/4321971/irish-potato-famine-queen-victoria-death-toll- when/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2017).

36 Learn About the Great Hunger. https://www.ighm.org/learn.html (Dostop: maj 2021).

37 Prav tam.

(15)

15 prehranjevanja s slabo zmleto koruzo hudo zboleli⁴⁰ ali celo izkrvaveli, saj je slabo zmleta koruza poškodovala njihova prebavila. Številni Irci so bili zato mnenja, da jih nameravajo Angleži umoriti.⁴¹ Peel je prav tako imenoval komite, ki bi kmetom svetoval glede krompirja, a to v praksi ni prineslo nikakršnega uspeha.⁴² Propad krompirja je Peela sredi oktobra 1845 prepričal, da se bo nevarnost lakote končala samo, če se odstranijo vse ovire pri uvozu hrane za ljudi in se omogoči uvoz cenejšega žita. Tako je prišlo do preobrata ključnega torijskega Zakona o žitaricah (the Corn Laws), ki je na uvoženo žito uvajal visoke davke in ščitil cene doma pridelanega žita. Zakon je osem mesecev kasneje vodil v Peelov politični propad.⁴³ Razveljavitev Zakona o žitaricah leta 1846 je namreč razdelila torijsko stranko in Peel je moral odstopiti.⁴⁴ Torijci so nasploh želeli lačnim pomagati z deljenjem hrane, z zavzemanjem za to, da bi postal Zakon o revežih manj omejujoč, z vlaganjem večjih količin denarja v infrastrukturo in z dajanjem subvencij za naprednejše lastnike zemlje.⁴⁵ Sam Peel pa ni končal z izvozom hrane z Irske v Veliko Britanijo.

Tu je potrebno omeniti, da osiromašeno irsko kmečko prebivalstvo ni imelo dovolj denarja za nakup živil, ki so jih izvažali, in bi si lahko produkte privoščilo samo, če bi bili močno subvencionirani, kar pa bi bil nenavaden pristop za 19. stoletje.⁴⁶ Delovanje Peelove administracije se je izkazalo za precej uspešno, saj tedaj ni bilo velikega porasta smrtnosti. Prav tako pa se je soočal z manjšim razmahom krize kot njegov naslednik.

Liberalna/vigovska vlada, nenaklonjena Ircem, z lordom Johnom Russellom na čelu je oblast prevzela junija 1846 in vlado vodila na vrhuncu krize. Vigi so v letih 1845-46 zasmehovali torijce, da pretiravajo, sami pa so se raje posluževali politike čakanja in zaustavili izvajanje pomoči

40 The Great Famine of 1845. https://www.historylearningsite.co.uk/ireland-1845-to-1922/the-great-famine-of-1845/

(Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2015).

42 Famine.

44 The Irish Famine.

https://web.archive.org/web/20060529233113/http://www.bbc.co.uk/history/state/nations/famine_06.shtml (Dostop:

maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2001).

46 How Infection Shaped History.

(16)

16 prejšnje vlade. Že jeseni 1846 so se številke umrlih začele zaskrbljujoče dvigati.⁴⁷ Vodilni vigi so videli dobrodelnost kot nekaj slabega in menili, da je situacija neizogibna. Niso želeli, da Anglija finančno trpi na račun Irske. Njihova glavna prioriteta ni bil izogib čim večjemu številu smrti in držali so se načela o preživetju najmočnejših.⁴⁸ Bolj pomembno se jim je zdelo, da se lačne Irce zaposli kot pa nahrani in so tako kot Peelova administracija nadaljevali z izvozom hrane z Irske.

Vigi so verjeli, da prosta trgovina sama po sebi lahko usmeri hrano tja, kjer je najbolj potrebna.

Bili so zagovorniki ekonomske politike z imenom laissez-faire.⁴⁹ Vlada se mora po tej doktrini v gospodarstvo vtikati kar se da malo, kar pomeni, da je bila ustavitev izvoza irskega žita nesprejemljiva politična alternativa, ki so jo v Londonu tudi zavrnili.⁵⁰ Poleg Russella se kot enega izmed glavnih antagonistov krize omenja stalnega sekretarja na finančnem ministrstvu Charlesa Trevelyana in tudi finančnega ministra Sira Charlesa Wooda, ki je Trevelyana podpiral – oba sta bila trdno prepričana v laissez-faire in v to, da morajo irski gospodarji nositi glavno težo pomoči.

Trevelyan je bil zelo veren človek in je verjel, da želi Bog z lakoto Irce naučiti pomembne lekcije in s tem razlogom se vlada v zadeve povezane z lakoto ne sme preveč vtikati. Menil je, da so Irci sebičen, perverzen in turbulenten narod.⁵¹ Na začetku vigovske vlade je začel ukinjati pomoč revežem, ko je dobival poročila o ponovnem propadlem pridelku. Menil je, da bodo ljudje pričakovali pomoč, če ugotovijo, da krompirja spet ni.⁵² Tudi, ko so se decembra 1846 na zahodu otoka odprla skladišča hrane, je Trevelyan dodal, da je potrebno hrano prodajati pet procentov dražje kot po tržni ceni. Tako so ljudje kljub odprtim skladiščem še vedno umirali od lakote, saj si hrane niso mogli privoščiti.⁵³ Januarja 1847 so bili učinki lakote dovolj resni, da je vlada opustila svojo politiko nevmešavanja in se preusmerila v mešanico »notranje in zunanje pomoči« (indoor and outdoor relief). Notranja pomoč se je izvajala v obliki delavskih hiš (workhouses), zunanja pa

48 Prav tam, 51.

49 Prav tam, 53.

50 The Irish Famine.

51 Famine.

53 Prav tam, 48.

(17)

17 preko jušnih kuhinj (soup kitchens).⁵⁴ Velik del finančnega bremena za pomoč stradajočim Ircem so prenesli na same irske lastnike zemlje. Kmetje niso mogli plačevati svojih najemnin in lastnikom zemlje je kmalu zmanjkalo sredstev, da bi jih vzdrževali. Ker so želeli zmanjšati svoje stroške, so več kot četrt milijona najemniških kmetov med samo lakoto prisilno izselili.⁵⁵ Nasploh je bil irski zemljiški sistem neučinkovit in šibek, odnosi med najemodajalci in najemniškimi kmeti pa težki in pogosto sovražni. Ob ponovnem pojavu gnilobe leta 1848 Irci niso dobili dodatne pomoči. V Londonu so prošnje za pomoč sprejeli s prezirom in nepotrpežljivostjo.⁵⁶

Med lakoto je glavna oblika pomoči postal sistem javnih del. Ta je dosegel vrhunec marca 1847, ko je bilo na ta način zaposlenih skoraj tri četrtine milijona ljudi. Sistema sta se posluževala tako Peel kot Russell in pri obeh so bili programi slabo načrtovani, slabo vodeni in večkrat nepošteni.

Ljudje so se zavzemali za dela, kot so bila melioracija zemlje, drenažni projekti in nasploh dela za izboljšanje posestev, saj so menili, da bo to povečalo kmetijski donos. Namesto tega so se vodilni odločili za dela na cesti in na pomolih.⁵⁷ Z vigovsko vlado je večji del finančnega bremena padel na rame irskih davkoplačevalcev,⁵⁸ vlada je prispevala manj denarja kot torijska in tudi sama plača v javnih delih je bila nižja.⁵⁹ Plače so bile premajhne za preživetje družine, saj so se cene hrane ves čas strmo dvigale; opravljali so praktično nesmiselna dela (mnogokrat so gradili ceste, ki niso vodile nikamor); sestradani so opravljali naporno delo po 12 ur na dan, 6 dni v tednu; v najhladnejših mesecih so delali brez prave obutve in oblačila. Spomladi 1847 so se dela zaključila, kajti bila so neuspešna pri izboljšanju stanja ljudi, saj niso ciljala na tiste, ki so najbolj potrebovali pomoč in zaradi strahu, da se z njimi zanemarja delo na zemlji.⁶⁰ Pomembna oblika pomoči so postale tudi jušne kuhinje, ki so bile uzakonjene marca 1847. S tem velikim birokratskim podvigom so julija 1847 nahranili 3 milijone ljudi dnevno in zdelo se je, da gre vlada z odločitvami v pravo smer. Kljub protestom pa so jušne kuhinje septembra 1847 zaprli. Hranilna vrednost večkrat

55 Encyclopaedia Britannica 2000, s.v. »Great Hunger.«

59 Prav tam, 39.

(18)

18 vodene juhe je bila nizka in ljudje so za njo morali v vrsti čakati ure in ure, a so se jušne kuhinje izkazale za še najbolj učinkovito metodo, ki jo je sprejela vlada.⁶¹

S pomočjo je povezan Zakon o revnih za Irsko iz leta 1838. Ta je za osnovno enoto predvideval unijo, na kateri se je pobiral zemljiški davek, s katerim se je financiralo delovanje delavskih hiš.

Te so predstavljale središče vsake unije in bile v samem bistvu ubožnice. Za razliko od angleškega Zakona o revnih iz leta 1834 se na Irskem ni dovoljevalo nikakršne zunanje pomoči, kot je bila oskrba s hrano, a tega cilja niso dosegli.⁶² Po zakonu revni ljudje niso bili upravičeni do nikakršne pomoči, če niso vstopili v delavske hiše. Te so bile prenatrpane in umazane, v njih so se bolezni hitro širile in četrtina vseh presežkov smrti v obdobju lakote naj bi se zgodila znotraj njihovih zidov. Nekatere hiše so ostale brez sredstev, ker so imele več oskrbovancev, kot so jih lahko vzdrževale in so zato morale zavrniti reveže in sestradane.⁶³ V delavski hiši je moral vsak opravljati neko delo: delo na polju, ribanje tal, šivanje, pletenje …⁶⁴

Dopolnilo Zakona o revnih je bila zloglasna klavzula Gregory, ki je tistim, ki so imeli več kot četrt akra zemlje (0,1 hektarja) prepovedovala kakršnokoli pomoč – tudi vstop v delavske hiše.

Odločitev je bila sprejeta poleti 1847. Za tiste, ki so klavzulo sprejeli, je bilo lakote konec, dejansko pa je ta krizo le še podaljšala.⁶⁵ Mnogi so morali zapustit svoje domove, da bi lahko prišli do hrane.

S tem so se povečale notranje migracije in širjenje nalezljivih bolezni.

Delovanje Peela in Russella je v številnih virih predstavljeno kot popolnoma nasprotno, a je ta kontrast preveč poenostavljen. Tudi Peel je imel strahove glede tega, kaj bo prinesla preveč radodarna pomoč Ircem⁶⁶ in kriza, s katero se je soočal sam, je bila mnogo bolj blaga kot tista, s katero se je spopadal lord Russell.

61 Prav tam, 45.

62 Ó Murchadha, The Great Famine, 23.

63 Famine.

66 Prav tam, 51.

(19)

19 Pred krompirjevo plesnijo je prebivalstvo Irske v začetku štiridesetih let 19. stoletja naraščalo z največjo hitrostjo v Evropi.⁶⁷ Po podatkih irskega popisa prebivalstva je bilo število prebivalcev Irske leta 1841 več kot 8 milijonov. Po tej hitrosti bi to do leta 1851 moralo doseči že 9 milijonov, a je namesto tega padlo na 6 milijonov. Lakota je tako terjala 3 milijone žrtev: 1 milijon zaradi lakote in bolezni povezanih z njo ter okoli 2 milijona zaradi izseljevanja, ki se je v velikem obsegu nadaljevalo vse do leta 1921.⁶⁸ Zmanjšalo se je tudi število rojstev in število porok. Pomembno je omeniti, da so bile za večino smrti odgovorne zlasti nalezljive bolezni, kot so tifus, griža in kolera.

Medicina 19. stoletja ni imela pravega razumevanja in terapije za večino izmed teh bolezni.⁶⁹ Prav tako so se pri ljudeh začele pojavljati bolezni povezane z nezadostno prehrano: luskavica, marazem, pelagra in druge. Umirali so tudi v času opravljanja javnih del: zaradi slabe in neredne plače si niso mogli kupiti hrane, v zimskih mesecih so bili brez pravih oblačil še bolj izpostavljeni mrazu.⁷⁰

Smrtnost pa je prebivalstvo prizadela precej neenakomerno, kar se tiče regije in razreda. Presežek smrti je v nekaterih delih na zahodu znašal četrtino celotne populacije, ponekod po vzhodni obali pa so bili presežki zanemarljivi. Za tiste, ki so živeli udobno, je življenje potekalo naprej bolj kot ne normalno.⁷¹ Revno podeželsko prebivalstvo, zlasti tisto brez zemlje, pa je bilo prva žrtev te krize z največ možnosti, da umre. Prebivalci večjih mest, Dublina, Corka in Belfasta, so bili manj odvisni od krompirja kot podeželsko prebivalstvo in jih dogodki do leta 1847 niso prizadeli v tolikšni meri. Z nadaljevanjem lakote pa so mesta postala polna tistih, ki so z željo po hrani bežali s podeželja in s seboj prinašali bolezni, ki pa so kosile tudi med mestnim prebivalstvom.⁷²

Prebivalci Irske so se izseljevali že pred letom 1845, a so se te migracije močno razlikovale od tistih med in po lakoti. Po letu 1845 je bilo izseljeno večinsko revno prebivalstvo (tisti na samem dnu so sicer podlegli posledicam lakote), selili pa so se večinoma iz revnejšega zahoda in

68 Learn About the Great Hunger.

69 Famine.

71 Guinnane, Timothy W., Cormac Ó Gráda. »Mortality in the North Dublin Union during the Great Famine.« The Economic History Review, 55/3 (2002), 487.

72 The Irish Potato Famine 1846-1850.

(20)

20 jugozahoda zaradi samega obupa.⁷³ Ko so se selili po svoji rodni Irski v večja mesta, tam niso bili dobrodošli. V Veliki Britaniji so priseljene Irce gledali z viška, videli so jih kot prinašalce nalezljivih bolezni, tekmece za službe in dodatno breme za davkoplačevalce.Nato je postala bolj priljubljena pot preko Atlantika, nakateri pa je bila smrtnost zelo velika, potovanje pa sila neprijetno.⁷⁴ Izseljevanje je predstavljalo svojevrsten pokol, zlasti na kanadski liniji, katere ladje so postale znane tudi pod imenom »ladijske krste«. Na poti je namreč leta 1847 umrlo približno 20% ljudi.⁷⁵ Tudi Velika Britanija je podpirala izseljevanje v Kanado, saj je bila njena kolonija.⁷⁶ Nižja smrtnost je bila na poti v ZDA in to področje je postalo glavni cilj izseljencev. Tja so evropske države pošiljale svoje najrevnejše prebivalstvo, kar so začele ZDA z zakoni omejevati, a ljudi to ni odvrnilo – mnogi so imigrirali v ZDA preko Kanade. Irci so bili kot priseljenci zelo nepriljubljeni tudi onstran Atlantika. Predstavljali so cenejšo delovno silo brez tehničnega znanja in s skopim agrikulturnim znanjem. Večinoma so živeli v soseskah s slabimi življenjskimi pogoji, a to ni Ircem predstavljalo ničesar, česar ne bi bili navajeni že od doma.⁷⁷ V Avstralijo se je izselilo precej samskih žensk, ki jih je tam primanjkovalo in je njihovo pot s tem namenom financirala Avstralija sama.⁷⁸ Cerkev na Irskem je bila zaskrbljena zaradi izseljevanja velikega števila katoličanov, medtem ko je vlada na to gledala z optimizmom, saj je v tem videla dobre pogoje za zamenjavo katolikov s protestanti.⁷⁹ Če pogledamo na emigracijo kot celoto, pa so kljub velikemu trpljenju in bedi večinoma še vedno varno prišli onkraj oceana.⁸⁰

Z velikim izseljevanjem se je pospešil upad irskega jezika. Področja, kjer je bila uporaba irščine najbolj razširjena, so bila območja, ki so najbolj trpela zaradi lakote in izseljevanja. Še cerkev se je obrnila stran od jezika, saj je bila sovražna do tradicionalnih irskih molitev in navezanosti na irske svetnike, antiklerikalizma v irskih pesmih in ljudski kulturi. Irska katoliška cerkev se je imela

75 Prav tam, 86.

76 Prav tam, 88.

77 Prav tam, 87.

78 Prav tam, 83.

79 Prav tam, 84.

80 Ó Gráda, Cormac. »Famine, Trauma and Memory.« Béaloideas, 69 (2001), 123.

(21)

21 za cerkev, katere naloga je, da promovira katolicizem preko celotnega angleško govorečega sveta in je tako opustila irščino.⁸¹ Jezik so po koncu lakote povezovali z revščino in zaostalostjo in angleški jezik je postal eden izmed pogojev za napredovanje v družbi.

Med lakoto je prišlo tudi do porasta števila kaznivih dejanj. Ta so se izvajala bolj zaradi obupa kot pa dejanske zlobe. Število kaznivih dejanj povezanih z napadi na posameznike v obliki ubojev, poškodovanj in posilstev se je komajda dvignilo. Visok delež kaznivih dejanj je trajal do leta 1849, nato pa se je sunkovito zmanjšal.⁸² Vrh je dosegel leta 1847. Povečalo se je število kraj goveda in ovac ter vlomov in ropov. Mnogi so zagrešili zločin z namenom iti v zapor in dobiti obroke hrane zapornikov.⁸³ Prišlo je tudi do poročanj o kanibalizmu – v okrožju Mayo naj bi sestradan mož izvlekel srce in jetra brodolomca.⁸⁴ Ljudi so kaznovali tudi z izgonom v Avstralijo na več let težkega dela. Številni se po odsluženemu delu niso več vrnili domov, nekateri pa so ravno zaradi deportacije storili zločin.⁸⁵

Britanci so z namenom pomoči zoper lakoto zares prispevali bolj malo sredstev. Ameriški ekonomist in zgodovinar Joel Mokyr je zapisal, da ni dvoma, da bi Britanija lahko rešila Irsko.

Britanska zakladnica je za pomoč Irski namenila okoli 9,5 milijona funtov, za krimsko vojno nekaj let kasneje pa kar 69,3 milijone funtov – že samo pol vsote tega denarja bi v kritičnih letih lakote rešilo na sto tisoče življenj.⁸⁶ Lakota je spodbudila mednarodno zbiranje pomoči. Donacije so prihajale iz daljnih in nepričakovanih virov. Donatorji so bile tudi mnoge znane osebnosti tistega časa: ameriški predsednik James K. Polk, kraljica Viktorija, ruski car, turški sultan, papež Pij IX, ki je organiziral tudi tri dneve molitve za lačne Irce.⁸⁷ Dejstvo je, da bi lahko vsa sredstva, ki jih je Združeno kraljestvo posedovalo, precej ublažila negativne posledice, ki jih je krompirjeva plesen prinesla Irski. Nekateri Angleži so sicer trdili, da je propad krompirja ustvaril tako veliko vrzel v

81 Famine.

83 Ireland's Great Famine: An Overview.

84 Prav tam.

86 Famine.

87 Learn About the Great Hunger.

(22)

22 pomanjkanju hrane, da je ne bi mogli zapolniti tudi, če bi preprečili izvoz žita. Nekateri zgodovinarji pa opozarjajo, da je pri tem potrebno vzeti v zakup dejstvo, da je prišlo do lakote na Irskem v času slabe letine po vsej Evropi in v času finančne krize v Veliki Britaniji.⁸⁸

Dogajanje v štiridesetih letih 19. stoletja je povzročilo precejšnja nesoglasja med Irsko in Veliko Britanijo. Velika Britanija se je za lakoto Irski opravičila šele leta 1997 v govoru tedanjega ministrskega predsednika Tonyja Blaira v Millstreetu.⁸⁹

3.1. Krompirjeva lakota na Škotskem

V času krompirjeve lakote na Irskem je prišlo do propada krompirja tudi drugod po Evropi. Med najbolj znanimi primeri je Škotska, kjer je lakota poznana tudi pod imenom Gaiseadh a’ bhuntàta.

Lakota se je tu omejila zlasti na Škotsko višavje in na škotske otoke.

Prebivalci Škotskega višavja in otokov so živeli precej mizerno že pred izgubo pridelka krompirja.

Zlasti je bilo obupno na otoku Barra, za katerega je neki novinar zapisal, da ljudje živijo v takšnih podrtijah, da jih ne bi delavec v Angliji namenil niti svojemu prašiču.⁹⁰ Poleg tega so v tem času Britanci še izvajali postopek »čiščenja« (clearances), ko so premikali cele generacije družin iz njihovih domov med rodovitnimi polji, da bi naredili prostor za bolj dobičkonosno živino, zlasti za ovce.⁹¹ Ljudi so naselili na obalo na precej manjša in manj rodovitna posestva. Od njih se je pričakovalo, da se bodo preživljali z ribolovom, proizvodnjo haluge in predelovanjem morske trave v gnojilo za svoje gospodarje. Stiska ljudi je bila velika, dokler se ni začel v večjih količinah gojiti krompir. Ta je bil poceni, hranljiv in je v manj kakovostni zemlji dobro rasel, a je bil tudi nagnjen

90 Rosemary Goring on Scotland's forgotten famine.

https://www.heraldscotland.com/life_style/arts_ents/17998327.rosemary-goring-scotlands-forgotten-famine/

(Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2019).

91 Gaiseadh a’ bhuntàta – The Highland Potato Famine. https://where-i-live.com/gaiseadh-a-bhuntata-the-highland- potato-famine/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2020).

(23)

23 k boleznim, zlasti v običajnem vlažnem vremenu Škotskega višavja. Letine so bile slabe že prej, a prvi večji propad se je zgodil leta 1836 in je predstavljal uverturo v lakoto desetletje kasneje.⁹² Naravni vzrok lakote je enak kot na Irskem – krompirjeva plesen Phytophthora infestans. Ta se je na Škotsko razširila preko Anglije in prvič napadla pridelek leta 1846. Krompir je do tridesetih let 19. stoletja postal glavna hrana na Škotskem višavju in otokih. Kaj takega se v Škotskem nižavju ni zgodilo in kmetijstvo je ostalo mešane vrste.⁹³ Pred uveljavitvijo krompirja je prebivalstvo Višavja živelo zlasti od ječmena, ovsa, ohrovta in tisto malo mleka in sira, ki sta jim ostala po plačilu najemnine.⁹⁴

Plesen so junija 1846 prvič opazili na Harrisu na otočju Zunanji Hebridi, ki se nahajajo zahodno od celinske Škotske. Tam je postal lanskoletni krompir zaradi plesni neužiten. Propad pridelka na Harrisu ni pomenil popolne katastrofe, saj so tamkajšnji prebivalci lahko za silo preživeli s prehranjevanjem z ribami, školjkami in jeguljami. Sprva se je sicer zdelo, da je problem s plesnijo lokalne narave, a se je do jeseni 1846 krompir spreminjal v črno neužitno kašo že na praktično vsakem polju v Višavju in na otokih.⁹⁵ Nekatere družine na severu in zahodu Škotske več dni niso imele drugega kot požirek tople vode.

Že tako revni ljudje so ostajali brez hrane. Mnogi so morali vzeti posojila, ki so jih nato bremenila še leta po krizi, a tedaj druge alternative ni bilo. Cena žita je narasla, zlasti cena ovsene moke.

Pozimi leta 1846-47 je tudi na Škotskem prišlo do izvoza hrane, medtem ko so ljudje stradali.

Hrano so izvažali bolj proti jugu, kjer je ta dosegala višje cene.⁹⁶ Prav tako so leta 1847 zlasti na zahodnem delu Škotskega višavja in otokih ljudje ostajali lačni, kljub temu da so mnogi imeli na dosegu bogata ribolovna območja.⁹⁷

92 How the potato famine hit Scotland hard. https://www.thenational.scot/news/18595351.potato-famine-hit- scotland-hard/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2020).

93 How Scotland rallied to feed the starving, diseased and destitute.

https://www.thenational.scot/news/18610887.scotland-rallied-feed-starving-diseased-destitute/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2020).

94 Gaiseadh a’ bhuntàta – The Highland Potato Famine.

96 Prav tam.

(24)

24 Vlada je bila obveščena o lakoti. Kraljica Viktorija je v svojem govoru na odprtju parlamenta januarja 1847 poleg Ircev omenila tudi stisko Škotov.⁹⁸ Kljub prošnjam in obupu stradajočih pa vlada ni želela posegati v trg pod pretvezo, da ga bo s tem destabilizirala. Da se je preprečila katastrofa vseh razsežnosti, je bilo potrebnega veliko truda. Ljudje po Višavju in še dlje proti jugu so se zbrali in se borili proti posledicam lakote. Zasegli so žito, blokirali pristanišča in odpor proti policiji in vojski se je širil po Škotskem. Vojska je streljala na ljudi, a se ti niso ustavili.⁹⁹ Zahtevali so nižjo ceno ovsene moke, ki je nadomestila krompir med lakoto in ki se ji je cena zaradi večjega povpraševanja strmo dvignila. Naposled se je britanska vlada vdala in podala koncesije, zagotovila cenejšo hrano in tudi zaključila s »čiščenji«.¹⁰⁰

Lakota je prizadela zlasti tiste kmete, ki so živeli in delali na zelo majhni zakupni kmetiji (croft).

Skoraj vsaka takšna kmetija je imela zaplato ali celo polno njivo krompirja, ljudje pa so čez čas od tega postali odvisni.¹⁰¹

Prebivalci Škotskega nižavja, izseljeni Škoti, različne cerkve, zlasti Svobodna škotska cerkev, in združenja v mestih, kot so Glasgow, Edinburg in London, so priskočila na pomoč lačnim, bolnim in osiromašenim na Škotskem. Pomagali so tudi posamezniki: Sir James Matheson, ki je bil lastnik otoka Lewis v Notranjih Hebridih, je omogočil zalogo koruze za veliko vsoto denarja za tiste čase – 40.000 funtov; vodja klana Macleod in lord Macdonald sta zaradi pomoči na otoku Skye skoraj bankrotirala; družina vojvode Sutherlanda je za tiste kmete, ki so še ostali na njihovi zemlji, zagotovila hrano;¹⁰² 1.000 funtov je darovala tudi kraljica Viktorija, ki pa je to vsoto podvojila, ko je slišala, da je enako poslal tudi turški sultan. Večji lastniki zemlje na Škotskem pa v večini niso kaj veliko pomagali. Mnogi so menili, da je lakota rezultat prirojene lenobe prebivalcev Škotskega višavja in jih imeli za divjake na podlagi njihovega jezika – škotske gelščine.¹⁰³ Na splošno pa so

99 Gaiseadh a’ bhuntàta – The Highland Potato Famine.

100 Death, famine and insurrection: Jim Hunter highlights impact on Scotland's potato famine.

https://www.pressandjournal.co.uk/fp/news/1854922/famine-starvation-civil-insurrection-new-book-highlights- impact-of-potato-famine-on-north-and-north-east/ (Dostop: maj 2021, zadnjič dopolnjeno 2020).

101 How the potato famine hit Scotland hard.

(25)

25 bili programi za pomoč žrtvam lakote bolje organizirani in učinkovitejši kot na Irskem. Tudi tu so morali za hrano delati, gradili so ceste, prav tako pa je prišlo do projektov, ki so imeli malo vrednosti.

Kar se tiče smrtnih žrtev je bilo teh na Irskem neprimerljivo več, vendar je ob tem potrebno opozoriti, da je bilo prebivalcev v Škotskem višavju in na škotskih otokih manj kot 250.000, medtem ko je bilo na Irskem 8 milijonov ljudi. Še danes ni popolnoma jasno, koliko smrti je terjala lakota na Škotskem in z njo povezane bolezni. Zagotovo je umrlo na tisoče ljudi, še več pa se jih je, tako kot na Irskem, izselilo.¹⁰⁴ Veliko jih je odšlo v Škotsko nižavje, kjer so lahko našli delo v tovarnah, saj je bilo to področje bolj industrializirano kot Škotsko višavje, v Kanado, ZDA in Avstralijo. Tudi tu so nekateri lastniki zemlje plačali svojim najemnikom stroške poti in se tako znebili plačevanja dolgotrajne denarne podpore.¹⁰⁵

4.

Lakota na Finskem

Lakota na Finskem v šestdesetih letih 19. stoletja predstavlja eno izmed zadnjih obsežnih lakot v Evropi in je zadnja mirnodobna lakota na Finskem, ki pa je izven finskega ozemlja slabo poznana.

V akademskih krogih se precej pozornosti posveča spomenikom, ki so bili postavljeni v spomin na lakoto in njene žrtve ter primerjavam z bolj znano irsko krompirjevo lakoto, ki je bila predstavljena v prejšnjem poglavju.

Leta 1809 je z mirovnim sporazumom v Fredrikshamnu Finska prešla izpod kontrole Švedske in postala velika vojvodina ruskega imperija. Največjo politično in sodno moč je posedoval car v Sankt Peterburgu, a je imela Finska veliko avtonomije in finski senat s sedežem v Helsinkih je imel v rokah precej moči.¹⁰⁶

105 »Highland Clearances,« Encyclopaedia Britannica 2015. https://www.britannica.com/event/Highland-Clearances (Dostop: maj 2021).

106 Introduction – Ireland and Finlands, 1860-1930: comparative and transnational histories.

https://www.cambridge.org/core/journals/irish-historical-studies/article/introduction-ireland-and-finland-18601930- comparative-and-transnational-histories/46BE8EB66A502077000F51E543D8B256 (Dostop: april 2021).

(26)

26 Na Finskem je lakota v šestdesetih letih 19. stoletja poznana pod imenom suuret nälkävuodet (»velika leta lakote«). V literaturi se običajno dojemata kot obdobje lakote zgolj leti 1867 in 1868, ko je smrtnost dosegla svoj višek. V nekaterih primerih se to podaljša do leta 1869, peščica študij pa začetek lakote postavlja v leto 1865 ali v leto 1866.¹⁰⁷ V nekaj letih je tako umrla ena desetina celotnega prebivalstva na področju, ki so ga pogosto pestile slabe letine, ki pa so razmeroma redko vodile v lakoto – zadnja takšne razsežnosti se je pred tem zgodila v 17. stoletju.¹⁰⁸

Vzroke, zakaj je prišlo do lakote tolikšnih razsežnosti se lahko išče že v petdesetih letih 19. stoletja, v času krimske vojne, ko sta Velika Britanija in Francija v Ålandski vojni napadli Finsko kot del Ruskega imperija in bombardirali njeno zahodno obalo ter ji med drugim uničila zaloge žita.

Okrevanje po tem opustošenju je bilo dolgo, ker je bil pridelek v naslednjih letih slab in je le začel verigo slabih letin v šestdesetih letih.¹⁰⁹ Pred samo lakoto je v večjih predelih že v letih 1862 in 1865 prišlo do slabih letin. V obeh letih je bilo poletje nenavadno hladno, zmrzal se je pojavila že pozno poleti oziroma zgodaj jeseni in uničila precejšnjo količino pridelka. Med tema letoma je bil pridelek povprečen in le malokdo je lahko odplačal posojila iz leta 1862. Leta 1866 je bila na Finskem pomlad topla, poletje pa je bilo zelo deževno in velike količine padavin so poplavile nižje ležeča področja. To je vodilo v zmanjšanje količine osnovnih živil in med drugim je zgnil tudi krompir.¹¹⁰

Leta 1867 se je zdelo, da se zima ne bo nikoli končala, saj se je sneg začel taliti šele v zadnjih dnevih maja. Maj 1867 je bil v zgodovini meteoroloških meritev najhladnejši maj na Finskem. Na številnih mestih so jezera in reke ostale zamrznjene celo do junija.¹¹¹ Setev se je tako začela precej pozno in sicer v drugi polovici junija ali pa tudi julija, saj so mnogi morali dlje časa čakati na semena. Za kratek čas se je zdelo, da so se zadeve umirile, a je bil julij zopet hladen in konec

107 Voutilainen, Miikka. Poverty, Inequality and the Finnish 1860s Famine. Jyväskylä: University of Jyväskylä, 2016, 25.

108 Reese, Heidi. »A Lack of Resources, Information and Will: Political Aspects of the Finnish Crisis of 1867-68.« V:

»The Enormous Failure of Nature«: Famine and Society in the Nineteenth Century, ur Andrew G. Newby, 83. Helsinki:

The Helsinki Collegium for Advanced Studies, 2017.

109 Åland War. https://en.wikipedia.org/wiki/%C3%85land_War (Dostop: april 2021).

110 Genealogy Corner: The Great Famine of the 1860's in Finland.

http://www.genealogia.fi/emi/art/article06e.htm#Loppu (Dostop: april 2021).

111 Finnish famine of 1866-1868. https://en.wikipedia.org/wiki/Finnish_famine_of_1866%E2%80%9368 (Dostop:

april 2021).

(27)

27 avgusta je prišlo do zmrzali, ki je skoraj popolnoma uničila pridelek.¹¹² Jeseni 1867 je zaradi pomanjkanja hrane umiralo že na tisoče ljudi. Količina hrane, ki so jo uspeli uvoziti v državo je bila premajhna in ob nastopu zime je bilo premalo žita, s katerim bi nahranili vse lačne.

Najhujše leto lakote pa je bilo leto 1868, ko je okoli 138.000 ljudi pomrlo zaradi stradanja in bolezni (npr. tifusa), ki so se širile zlasti med mestnim prebivalstvom. Ta številka je predstavljala okoli 8%

celotne populacije države.¹¹³ Zaloge hrane so namreč pošle že v začetku leta. Lakota je prizadela revno prebivalstvo, medtem ko je bilo članom manj številčnega višjega razreda na začetku s trpljenjem prizanešeno in ko je večina ljudi stradala, je presenetljivo zrasla prodaja luksuznih izdelkov.¹¹⁴ Istega leta se je stanje vrnilo v normalo in tudi letina 1868 je bila nekoliko boljša od povprečja.

Finci so na splošno tedaj lakoto videli kot božjo kazen. Elita na Finskem pa je širila idejo o lakoti kot posledici zgolj slabega vremena in navajala zmrzal kot glavni razlog za lakoto. Ta koncept je ugajal tudi vzpenjajočemu se finskemu nacionalizmu, saj je ta lahko prek tega koncepta ustvaril še močnejšo povezavo med sodobnimi dogodki in narodovim mitom o boju s trdim podnebjem.¹¹⁵ Poudarjanje zgolj naravnih vzrokov je zanemarilo ekonomske in politične vzroke, ki so pri preprečevanju lakote igrali še kako pomembno vlogo, saj so vodili do neuspeha pri uvozu zadostne količine hrane, ki bi nahranila celotno lačno prebivalstvo. K temu neuspehu je prispevalo ne samo pomanjkanje finančnih sredstev, ki so bila resnično zelo skopa, temveč tudi neučinkovit transport, neučinkovita uporaba ključnih informacij, ki so bile na voljo in tudi pomanjkanje želje pomagati lačnim.¹¹⁶ Finska je kot precej avtonomna vojvodina Ruskega imperija sama skrbela za svoje finance in tudi prevzela odgovornost, da nahrani svoje lačne prebivalce. To pa je želela storiti brez ruske intervencije.

112 Genealogy Corner.

113 Forsberg, Henrik. »Masculine Submission: National Narratives of the Last Great Famine, c. 1868-1920.« Journal of Finnish Studies, 20/1 (2017), 39.

114 Vuorela, Miikka. »Criminality and the Finnish Famine of 1866-68.« V: »The Enormous Failure of Nature«:

Famine and Society in the Nineteenth Century, ur. Andrew G. Newby, 126. Helsinki: The Helsinki Collegium for Advanced Studies, 2017.

115 Reese, »A Lack of Resources,« 90.

116 Prav tam, 84.

(28)

28 Leta 1867 je bilo zaradi zmanjšanih zalog v žitnicah in zaradi slabe letine istega leta veliko pomanjkanje hrane. Edina možnost, s katero bi ta primanjkljaj lahko izničili, je bil uvoz hrane od drugod, kar so storili že v letih 1862 in 1865, ne pa tudi leta 1867. Med razlogi, zakaj ni prišlo do uvoza zadostne količine žita, se zlasti poudarjata dva: slaba ekonomska situacija in nezadostne informacije o napovedi količine pridelka poleti 1867. Ekonomija je bila namreč v šestdesetih letih 19. stoletja v krizi in trgovci sami niso imeli prave možnosti, da bi omogočili velike količine uvoza žita brez kakršnihkoli posojil države.

Tu igra pomembno vlogo Johan Vilhelm Snellman, ki je stal na čelu financ v finskem senatu od leta 1863 do leta 1868 in ki se je na nastalo situacijo odzval počasi in neustrezno. Sam je verjel, da je ekonomska neodvisnost Finske ključnega pomena za politično neodvisnost, kar se jasno kaže v njegovi politiki pomoči, v kateri je dolgoročen razvoj naroda postavljal pred dobrobit posameznikov in regij. Bil je mnenja, da bi bilo bolje, da Finska propade sama, kot da jo reši ruska pomoč.¹¹⁷ Leta 1863, ko je Snellman postal vodja financ, je uradna valuta v Veliki vojvodini Finski postala finska marka in senat je želel marko obvarovati, da zaradi visokih obrestnih mer ta ne bi izgubila na vrednosti.¹¹⁸ Snellman je imel tedaj na voljo številna poročila, pisma in telegrame guvernerjev in lokalnih uradnikov ter zapiske hitro razvijajočega se lokalnega tiska, ki so mu omogočali, da bi bil o zalogah hrane in napovedi količine pridelka obveščen, kar se da hitro.¹¹⁹ Predvidevanja glede letine so bila ključnega pomena in informacija o količini pričakovanega pridelka je morala biti znana med poletnimi meseci, saj se je moral uvoz zaradi kmalu zamrznjenih pristanišč in slabe infrastrukture hitro izvesti.¹²⁰ Senat naj ne bi omahoval glede čim hitrejšega uvoza žita, ko je bilo znano, da bo nočna zmrzal na začetku septembra v večjem delu države uničila pridelek. Zgodnje raziskave so pokazale, da so bile informacije o predvideni letini poleti in pozimi 1867 pomanjkljive in uradna poročila guvernerjev glede pričakovane količine pridelka so dajale vtis, da bodo te v povprečju primerljive s prejšnjimi leti. V resnici je bila količina mnogo manjša

117 Prav tam, 87.

118 Frigren, Pirita, Tiina Hemminki, Ilkka Nummela. »Experiencing and Encountering Impoverishment in Nineteenth- Century Finland.« Journal of Finnish Studies, 20/1 (2017), 26.

120 Prav tam, 92.

(29)

29 in tudi številni guvernerji so opozarjali Snellmana, da obstaja nevarnost za zmrzal, kar pa je bilo na Finskem nekaj dosti običajnega in zato nič kaj nepričakovanega.¹²¹

Snellman je tako imel na voljo številne informacije in četudi uradna poročila niso prinašala najbolj svežih informacij, ker je pot od lokalnih uradnikov do guvernerjev in od njih do senata trajala tudi več tednov, bi se lahko poslužil telegrama, ki ga je senator Axel Ludvig Born uporabil poleti 1862 med slabo letino in tako hitro prišel do informacij guvernerjev in takoj reagiral. Zanimivo je leta 1862 Snellman to dejavnost komentiral z odobravanjem, a se je sam nato ni posluževal že od začetka, ampak šele po septembrski zmrzali.¹²² Na splošno je možno reči, da Snellman ni imel interesa za več informacij glede potreb provinc in administracija ni izkoristila vseh možnih sredstev za informiranje, ki so jim bila na voljo.

Do konca poletja 1867 se je senat vzdržal izposojanja tujega denarja, s katerimi bi nato trgovci dobavili žito in ga uvozili v državo. Snellman je menil, da je preveliko vmešavanje države v trgovino z žitom povzročilo, da so trgovci uvažali ogromne količine žita, ki so ga ljudje dobili brez skrbi po vračilu.¹²³ Ko so septembra 1867 skušali pridobiti tuje posojilo za uvoz žita, je prišlo do uničenja pridelkov ne samo na Finskem, temveč tudi na večjih področjih Ruskega imperija in na Švedskem. Uvoz je bil tako otežen zaradi pomanjkanja zalog, zaradi visokih cen žita v Evropi¹²⁴ in nasplošno slabih povezav.¹²⁵ Ko je septembra 1867 prišlo do nočne pozebe, ki je uničila pomemben pridelek žita, zlasti ječmena, v večjem delu Finske, se je uresničil strah guvernerjev.

Pomembno je omeniti, da so bile nočne pozebe sicer nekaj običajnega, a zaradi nenavadno hladne pomladi leta 1867 poljščine niso imele dovolj časa, da bi med poletjem dozorele in so zato septembra postale občutljive na pozebo.¹²⁶

Poleg tega se je Snellman želel odmakniti od pomoči in v ospredje postavljal samozadostnost, delo in varčnost ter državljane večkrat obtožil, da imajo preveč razkošne potrošniške navade. Menil je,

121 Prav tam, 94.

122 Prav tam, 95.

123 Prav tam, 87.

124 Prav tam, 88.

125 Finnish famine of 1866-1868.