UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
POLONA VOGRIN Č I Č
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST VRTCA
DIPLOMSKA NALOGA
Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Devjak Kandidatka: Polona Vogrin č i č
Ljubljana, junij, 2016
POVZETEK
Celovita skrb za otroka in nadzor nad njim je v prvi vrsti dolžnost staršev. V času, ko starši otroka zaupajo v varstvo vrtcu, preide skrb za otroka in s tem tudi dolžnost nadzora nad njim s staršev na vrtec. Vrtec je v času, ko so mu otroci zaupani, zanje in za njihova ravnanja odgovoren. Da bi vrtčevska dejavnost potekala po zastavljenih ciljih, kakovostno in nemoteno ter da bi bilo po drugi strani življenje v vrtcu znosno tako za gojence vrtca kot za njegove delavce, vrtec na različne načine zagotavlja ustrezen red, disciplino in varnostne ukrepe. Kljub temu pa se dogodkom, pri katerih lahko otroku, njegovim staršem, delavcem vrtca ali celo komu drugemu nastane škoda, ni mogoče povsem izogniti.
Iz predpisov in življenjskih primerov, ki so jih obravnavala naša sodišča, je razvidno, da vrtec odškodninsko odgovarja v dveh primerih – če škodo drugemu povzroči otrok v času, ko je zaupan v varstvo vrtcu, ali če škodo drugemu povzroči delavec vrtca pri opravljanju dela. Vrtec se odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je bila v konkretnem primeru s strani vrtca in njegovih delavcev izkazana zadostna stopnja skrbnosti pri opravljanju vzgojno-varstvene dejavnosti. Kaj je zadostna skrbnost, je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera, zato vnaprejšnjih jasnih navodil za vrtec in njegove zaposlene, kako ravnati, da vrtec ne bi odškodninsko odgovarjal, ni.
KLJU Č NE BESEDE:
odškodninska odgovornost vrtca, nadzorstvena dolžnost, organizacija vodenih dejavnosti, predpisi s področja predšolske vzgoje, varstvena funkcija vrtca.
ABSTRACT
Care and supervision of children is primarily a duty of the parents. However when entrusting a child to a preschool institution, this obligation is being passed from parents to the preschool institutions which thus become liable for children and their actions. It is essential to ensure on the one hand that the activities in these institutions are functioning smoothly, with necessary quality and in accordance with the set objectives and on the other hand to ensure that the stay in the institutions is bearable for children and those employed in them. To this aim the necessary order, discipline and security measures are being imposed by different means. However despite the security measures taken it is not always possible to completely eradicate events leading to damages being inflicted to children, their parents, employees of the institutions or even to third parties.
Following the legislation and the case law of domestic courts we can see that the preschool institution was held liable for damages in two situations. In the first situation liability arose when the damages were caused by a child to other person while being entrusted in a care of the preschool institution. In the second situation the liability arose from the action of the employee of the institution while performing his work. The preschool institution is relieved of the liability for damages if it proves that in the specific circumstances of the case necessary diligence was performed by the preschool institution and their employees. What defines a necessary diligence is depending on the specific circumstances of each case. Any clear guidelines for preschool institutions and their employees on the steps needed to prevent liability for damages are therefore not possible.
KEY WORDS
Preschool institutions liability for damages, supervisory duty, organization of leaded activities, legislation in the area of preschool education, protective role of the preschool institution.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 SPLOŠNO O ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI ... 2
2.1 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI ... 3
3 PREDPISI ... 8
3.1 OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ) ... 8
3.2 PREDPISI, KI UREJAJO PREDŠOLSKO VZGOJO ... 9
4 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO DRUGEMU POVZROČI OTROK (144. ČLEN OZ) ... 12
4.1 ODGOVORNOST OTROKA... 12
4.2 ODGOVORNOST STARŠEV OTROKA ... 13
4.3 ODGOVORNOST VRTCA ... 13
4.4 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (144. ČLEN OZ) ... 14
4.4.1 NADZORSTVENA DOLŽNOST VRTCA ... 14
5 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO OTROKU POVZROČI DELAVEC VRTCA (147. ČLEN OZ) . 18 5.1 DELAVEC VRTCA ... 18
5.2 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (147. ČLEN OZ) ... 19
6 ZAKLJUČEK ... 27
7 LITERATURA ... 28
7.1 PISNI VIRI ... 28
7.2 SPLETNI VIRI ... 28
1
1 UVOD
Otrok na dvorišču vrtca z leseno paličico poškoduje oko drugemu otroku (Sodba II Ips 882/2008).
Med pustnim rajanjem v vrtcu se otrok želi priključiti plesu, steče k vzgojiteljici, ta otroka ne vidi in ga med mahanjem z roko popraska s prstom po licu (Sodba II Ips 570/98). Triletnik po umivanju rok priteče iz umivalnice v igralnico, se spotakne ob lastne noge in se pri padcu udari v rob omare (VSL sodba II Cp 3274/2012). Pomočnica vzgojiteljice otroka maltretira – ga stresa, udarja po ritnicah, pokriva z odejo čez glavo, meče na hrbet, pljuska z vodo, obrača z glavo navzdol, grobo poseda na stol, sili s hrano, duši, mu potiska glavo pod pipo, ga meče na posteljo (Galun, 2015).
Leto in pol star otrok se izmuzne nadzoru, pade v bližnji potok in utone (Ropac, 2010).
Skrb za otroke, posebno za tiste najmlajše, je v prvi vrsti pravica in dolžnost staršev. Starši so jih dolžni po najboljših močeh vzgajati, nadzorovati, izobraževati, nanje prenašati izkušnje, dajati pravilne zglede, navade in podobno, vse z namenom pripraviti jih za prihodnje kakovostno samostojno življenje. V okviru celovite skrbi starši namesto otrok odgovarjajo tudi za škodo, ki jo povzroči njihov otrok. Zapisano pa ne velja za škodo, ki jo povzroči otrok v času, ko je zaupan v varstvo vrtcu. Ker je v tem času celovita skrb za otroka dejansko prenesena s staršev na vrtec, ta odgovarja tudi za škodo, ki jo v tem času povzroči otrok drugemu (144. člen Obligacijskega zakonika).
Zakon o vrtcih (2005) v 2. členu določa, da so temeljne naloge vrtca pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kakovosti življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. V okviru teh nalog vrtec vsakodnevno organizira in izvaja različne aktivnosti. Če pri izvajanju dejavnosti vrtca njegov delavec (zlasti vzgojitelj in njegov pomočnik, ki sta najintenzivneje vpeta v delo z otroki) ne ravna tako, kot je prav, utegne otrok utrpeti škodo in je prav, da vrtec zanjo odgovarja (147. člen Obligacijskega zakonika).
V katerih primerih vrtec odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok v času, ko je zaupan v varstvo vrtcu? Kaj pa za škodo, ki jo delavec vrtca povzroči otroku? Kaj mora vrtec dokazati, če se želi odgovornosti razbremeniti? To so osrednja vprašanja, na katera skušam odgovoriti v nalogi. Z uporabo deskriptivne metode bom na podlagi veljavne zakonodaje, literature in javno objavljene sodne prakse opisala odškodninsko odgovornost vrtca v Sloveniji.
2
2 SPLOŠNO O ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI
Povzročanje škode je prepovedano. Glede tega je v razvitih državah, tudi v naši, sprejet splošni družbeni konsenz. Pri nas je prepoved izrecno zapisana v zakonu. Obligacijski zakonik (2001, v nadaljevanju OZ) v 10. členu določa: »Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.«
V vsakodnevnem življenju vsi te prepovedi ne spoštujejo. Nekateri želijo povzročiti drugemu škodo in v tej smeri tudi ravnajo. Spet drugi se tega, da bi zaradi njihovega ravnanja lahko drugemu škodovali, ne zavedajo, ravnajo malomarno in škodo povzročijo nehote.
Ker je povzročanje škode prepovedano, je prav, da oškodovanec škode ne nosi sam. Povzročitelj mu jo mora povrniti. Glede dolžnosti povrnitve je v prvem in drugem odstavku 131. člena OZ določeno:
»(1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. (2) Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.«
Definicije odškodninske odgovornosti v OZ ni. Literatura s tega področja ponuja več različnih definicij.1 Predstavitev teh bi presegala namen naloge. Prav tako v literaturi namesto izraza odškodninska odgovornost zasledimo tudi izraz odškodninska obveznost (Perenič idr., 2002). Samo poimenovanje pojma ni posebej bistveno, saj oba izraza dejansko označujeta isti pojem, zato v nadaljevanju brez izjeme uporabljam izraz odškodninska odgovornost. Ker je »vsebina odškodninske odgovornosti povrnitev škode« (Perenič, Juhart, Grilc, Kuzma in Igličar, 2002, str.
143), sama odškodninsko odgovornost definiram enostavno kot dolžnost odgovorne osebe povrniti oškodovancu nastalo škodo.
1 »Obveznost povračila škode na eni strani in pravica do povračila škode na drugi ustvarjata obligacijsko razmerje med vsaj dvema subjektoma, ki ga poimenujemo odškodninska odgovornost.« (Jadek Pensa, 2003, str. 665)
3
2.1 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Škoda sama po sebi še ni zadosten razlog za nastanek odškodninske odgovornosti. Sodišče je v primeru, ko se je otrok (gojenec vrtca) poškodoval pri skoku s tobogana, pojasnilo, da morajo biti
»za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost. Navedene predpostavke se med seboj prepletajo ...« (Sklep II Ips 88/2003). V drugem primeru, ko se je oškodovanka poškodovala v garderobi vrtca (spotaknila se je ob klop za preobuvanje otrok in padla), je sodišče glede predpostavk (podobno) pojasnilo, da »je zahtevek za povračilo škode utemeljen, če so izpolnjene štiri predpostavke, in sicer: 1. nedopustno ravnanje (ali opustitev), 2.
nastanek škode, 3. vzročna zveza med očitanim nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo ter nastankom škode in 4. krivda oziroma odgovornost povzročitelja škode. Prve tri predpostavke mora zatrjevati in dokazati oškodovanec, pri četrti pa je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde …« (VSL sodba I Cp 1164/2015)
Če v konkretnem primeru katera izmed štirih predpostavk manjka, odškodninska odgovornost povzročitelja škode ne nastane, to pa posledično pomeni, da oškodovanec od take osebe ne more zahtevati vrnitve škode (Potočnik, 2009, str. 2). Razumevanje odškodninske odgovornosti vrtca (in nasploh) torej temelji na razumevanju predpostavk, zato jih v nadaljevanju na kratko predstavljam.
A) NEDOPUSTNO RAVNANJE (ALI OPUSTITEV)2
Ni vsako ravnanje, zaradi katerega nastane drugemu škoda, tudi nedopustno ravnanje. »Nedopustno ravnanje je ravnanje človeka, ki se ne sklada s pravnim redom (storitev – opustitev).« (Potočnik, 2009, str. 3) »Škoda … lahko nastane z aktivno kršitvijo pravnih dolžnosti ali z njihovo opustitvijo.« (Novak, 2004, str. 1)
2 V literaturi zasledimo za poimenovanje prve predpostavke tudi izraz protipravno škodno ravnanje povzročitelja škode, pri čemer je njeno bistvo definirano na naslednji način: »Škodno ravnanje je vsako ravnanje povzročitelja, iz katerega nastane škoda. Za nastanek odškodninske obveznosti je treba, da je ravnanje protipravno, kar pomeni, da nasprotuje zakonski določbi. V odškodninskem pravu velja, da je protipravna vsaka povzročitev škode, če ni z zakonom določeno, da je protipravnost izključena.« (Perenič idr., 2002, str. 144)
4 Vzemimo za primer dva resnična dogodka: (1) Vzgojitelj otroka zato, da bi ga kaznoval zaradi po njegovem mnenju neprimernega obnašanja, med drugim udarja po ritnicah in mu pri tem povzroči navzven vidno poškodbo. Otrok se vzgojitelja od takrat naprej boji in ob odhodu v vrtec vsako jutro doživi stisko (Galun, 2015). (2) Otroci se na dvorišču vrtca igrajo na plezalni napravi, pri čemer vzgojitelj njihove igre ne organizira primerno in otrok med igro z igrala porine drugega otroka, ki se poškoduje (Sodba II Ips 224/2006).
V prvem primeru je vzgojitelj aktivno kršil pravno dolžnost (telesno kaznovanje in povzročanje telesnih ali duševnih poškodb sta prepovedana). V drugem primeru pa je vzgojitelj s svojo pasivnostjo (namesto da bi bil pozoren na otroke in osredotočen na njihova ravnanja, je iz malomarnosti dopustil gnečo na igralu oziroma je ni preprečil) opustil dolžnost, ki mu jo nalaga zakon (skrbno nadzorstvo nad otroki, 144. člen OZ). V obeh primerih je ravnanje vzgojitelja nedopustno, kar pomeni, da je podana prva predpostavka odškodninske odgovornosti vrtca. Če bo sodišče ugotovilo, da so izpolnjene tudi ostale tri predpostavke (pravno priznana škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost za nastanek škode), bo vrtec oškodovancu v prvem primeru moral povrniti škodo na podlagi 147. člena OZ (odgovornost delodajalca za delavca), v drugem primeru pa na podlagi 144. člena OZ (odgovornost drugih za mladoletnika).
B) ŠKODA
Kaj je škoda, je določeno v zakonu. »Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).« (132. člen OZ)
Povzročitelj škode oškodovancu ni dolžan povrniti vsake škode, temveč (le) »vso pravno priznano škodo, ki jo ta pretrpi« (Perenič idr., 2002, str. 145). Pravno priznana je »premoženjska škoda (navadna škoda – izgubljeni dobiček) in nepremoženjska škoda (telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strah, duševne bolečine, druge osebnostne pravice« (Potočnik, 2009, str. 3).
C) VZROČNA ZVEZA
Ali vzročna zveza med ravnanjem in škodo obstaja ali ne, je v nekaterih primerih težko ugotoviti.
Če na primer vzgojitelj otroka udari, ta pa dobi poškodbo, vzročna zveza brez dvoma obstaja. Manj jasna pa je vzročna zveza na primer v primeru, ko se je otrok poškodoval med igro na neprimernem
5 igralu (na primer na plezalu manjka varovalna mreža, ki preprečuje padec), pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da je padel zaradi nepravilne uporabe (ker je na primer plezal po delih, ki za plezanje niso predvideni). V vsakem primeru lahko rečemo, da je vzročna zveza »odnos med ravnanjem in škodo. Oba dogodka morata biti v odnosu vzroka in posledice. Pri tem si pomagamo s pravili logičnega sklepanja.« (Perenič idr., 2002, str. 146)
D) ODGOVORNOST
Ugotavljanje odškodninske odgovornosti je sklenjeno s četrto predpostavko – odgovornostjo povzročitelja za nastanek škode. »Odgovornost je … najpomembnejši element odškodninske obveznosti. Povzročitelj je zavezan škodo povrniti samo, če je za njen nastanek odgovoren.
Odgovornost povzročitelja je lahko subjektivna (krivdna) ali objektivna (ne glede na krivdo).«
(Perenič idr., 2002, str. 146)
V prvem omenjenem primeru (vzgojitelj otroka nalašč udari po ritnicah) je vzgojitelj oziroma vrtec (ki po 147. členu OZ odgovarja za ravnanje delavca) nedvomno odgovoren subjektivno (krivdno) in ne objektivno. Zakon namreč pravi, da se šteje, da je krivda podana, če jo je povzročitelj škodo povzročil »namenoma ali iz malomarnosti« (135. člen OZ) in v zvezi s tem določa: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.« (prvi odstavek 131. člena OZ) Vrtec se odškodninske odgovornosti najverjetneje ne bo razbremenil, saj kakšnega drugega (zunanjega) vzroka poškodbe ne bo uspel dokazati.
V zvezi z objektivno odgovornostjo pa zakon pravi: »Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.« (drugi odstavek 131.
člena OZ) »Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.« (150. člen OZ)
Po pregledu sodne prakse v nadaljevanju na podlagi izpisov nekaterih primerov ugotavljam, da oškodovanci v tožbah pogosto skušajo prepričati sodišče, da vrtec za povzročeno škodo odgovarja objektivno. Pri tem navajajo, da je tek v vrtcu nevarna dejavnost, da je določeno igralo nevarna stvar, da je zato, ker v vrtcu pogosto prihaja do poškodb, dejavnost vrtca pravzaprav nevarna dejavnost, in podobno. Sodišče je glede omenjenega že večkrat odločilo.
6 V primeru, ko je otrok skočil z igrala (vlakec) višine enega metra in si zlomil roko, je zapisalo:
»Kot je pojasnilo že sodišče …, je pojem nevarne stvari pravni standard, ki ga sodišče napolni s konkretno vsebino ob vsakem posameznem primeru. Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (v konkretnem primeru tožnik zatrjuje, da je zaradi višine tožnika igralo te višine nevarno), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja … Če je vzrok nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora ali izredne okoliščine, nastala škoda v takšnih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost … Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.« (VSL sodba III Cp 2654/2014)
Ko je otrok padel s tobogana višine 1,70 metra, tla pa so bila iz betona, je sodišče zapisalo:
»Tobogan sam po sebi ni nevaren, če je narejen kot primerno igralo za otroke, toda konkretni tobogan je bil nevaren zaradi svoje konstrukcije in podlage, na katero je bil nameščen, saj je bil precej visok in ni imel zaščitne ograje ali lovilne mreže.« (Sklep II Ips 88/2003)
Čeprav je sodišče konkretni tobogan ocenilo za nevarno stvar, kar po 150. členu OZ pomeni, da njen imetnik (torej vrtec) odgovarja objektivno, pa je sodišče v tem primeru odločilo, da objektivna odškodninska odgovornost vrtca ni podana:
»... je pretrgana vzročna zveza med toboganom kot nevarno stvarjo in tožnikovo škodo, saj tožnik igrala ni uporabljal v skladu z njegovim namenom, to je vzpenjanjem in spuščanjem po toboganu. Prav vseeno je, ali je imel tobogan lovilno ograjo ali mrežo, ker je tožnik padel z železne prečke, lahko pa bi se poškodoval tudi pri padcu na istem nivoju. Ker torej škoda, ki jo je utrpel tožnik, ni neposredno povezana s toboganom kot nevarno stvarjo, je tožena stranka … dokazala, da nevarni tobogan ni bil vzrok poškodbe. Zato sta sodišči zmotno sodili, da je tožena stranka odgovorna na podlagi vzročnosti. Ker ni izkazana objektivna odgovornost ...« (Sklep II Ips 88/2003)
7 V primeru, ko se je triletni otrok poškodoval pri teku iz umivalnice, kjer si je umival roke (spotaknil se je ob lastne noge in se pri padcu udaril v rob omarice za igrače), je sodišče odločilo:
»... v konkretnem primeru podlage za morebitno objektivno odgovornost ni. Dejavnost varstva in vzgoje ni nevarna dejavnost. Enako velja za gibanje otrok, tudi tek. Posebnih okoliščin, ki bi morda izjemoma lahko nudile podlago za objektivno odgovornost, pa tožeča stranka ni zatrjevala … Podlaga za morebitno odgovornost tožene stranke bi lahko bila le krivdna.« (VSL sodba II Cp 3274/2012)
V zvezi s pustnim rajanjem v vrtcu, pri katerem je vzgojiteljica med mahanjem z rokami s prstom oplazila deklico in jo poškodovala, je sodišče odločilo:
»Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost. V okviru te dejavnosti organizirano pustno rajanje v vrtcu ni nevarno. Gre za igro, ki je zajeta v vzgojnovarstveni program vrtca, ki je del zabave in ki je tudi povsem običajna. Vendar dejstvo, da je rajanje običajna igra, še ne pomeni, da je iz take igre izključeno kakršnokoli tveganje. Vsako gibanje v igri, zlasti če je igra kolektivna, je povezano z določenim tveganjem nastanka škode. Vrtec takega običajnega tveganja ne more in tudi ne sme izključiti, ker bi bil pretiran nadzor (ali celo prepoved) tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, v nasprotju s cilji vzgojnovarstvene dejavnosti. Med te cilje spada tudi vzgoja in skrb za razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti … Vse obrazloženo pomeni, da je pustno rajanje v vrtcu šteti za običajno igro, ki je sicer lahko povezana z določenim tveganjem nastanka poškodbe, vendar ne gre za tveganje v smislu nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala objektivno odškodninsko odgovornost vrtca, temveč za tveganje v tem smislu, da ni izključeno nesrečno naključje. Do poškodbe na enak način bi kljub skrbnosti staršev lahko prišlo tudi v domačem okolju.«
(Sodba II Ips 570/98)
V primeru, ko je deklica na dvorišču vrtca splezala na zračnik, ki se je nahajal na dvorišču vrtca, in se pri padcu z njega poškodovala, je sodišče zapisalo:
»... sodišče sicer ne soglaša s stališčem …, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Res je, da meter visok zračnik v kombinaciji z betoniranim jaškom pod njim lahko postane nevaren, če ga otroci v starosti do sedmih let brez navzočnosti odrasle osebe
8 uporabljajo za igralo in plezajo nanj. Vendar pa zračnik in betonirani jašek pod njim nista nevarna sama po sebi, pač pa je nevarna njuna (nepravilna) uporaba. Za nevarno šteje stvar, pri uporabi katere, kljub previdnosti, prihaja do nesreč, oziroma kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Zračnik se praviloma ne uporablja kot igralo, po njem se ne pleza, zato sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari. Sodišče … je zato od govornost tožene stranke pravilno presojalo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih … Tožena stranka odgovarja za škodo, do katere pride pri izvrševanju njene dejavnosti, po principu krivdne odgovornosti ...« (VSL sklep II Cp 1009/99)
Sodišče je odločalo tudi o teku otrok, starih med štiri in pet let, kot nevarni dejavnosti. Da tek otrok v okviru organizirane igre ne predstavlja nevarne dejavnosti, za katero bi vrtec odgovarjal objektivno, je sodišče obrazložilo na naslednji način:
»Pritožbeno sodišče sledi … razlogom sodišča prve stopnje, da ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke. Dejavnost vrtca ni nevarna dejavnost. Prav tako nevarne dejavnosti ne predstavlja tek, ki so ga izvajali otroci. Ob upoštevanju dejstva, da so otroci tek, kakršnega so izvajali ob škodnem dogodku, že večkrat izvedli tudi pred tem, takšen tek tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja le igro, iz katere lahko izvira določeno, a zgolj običajno tveganje za nastanek poškodb, zato ne gre za nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Podlaga morebitne odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru bi bila lahko le krivdna.« (VSL sodba II Cp 2367/2013)
3 PREDPISI
3.1 OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ)
Osnovni predpis, ki ureja vprašanje odškodninske odgovornosti vrtca, je OZ, ki vsebuje glede obravnavanega področja dve ključni pravili. V prvem odstavku 144. člena določa: »Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.« V prvem odstavku 147.
člena pa določa: »Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi,
9 odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.«
Zapisano krajše: vrtec odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok v času, ko je ta zaupan v varstvo vrtcu, in za škodo, ki jo drugemu povzroči delavec vrtca pri delu ali v zvezi z delom. Pod izrazom »drugemu« razumemo otroka, delavca vrtca, starša otroka ali koga tretjega, na primer naključnega obiskovalca vrtca.
OZ v teh dveh členih izrecno določa tudi razloge, na podlagi katerih se vrtec odgovornosti razbremeni. Vrtec se odgovornosti za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok (144. člen), razbremeni, če dokaže, da je v konkretnem primeru opravljal nadzorstvo nad otrokom z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi v primeru skrbnega nadzorstva nad otrokom. Odgovornosti za škodo, ki jo drugemu povzroči delavec vrtca (147. člen), pa se razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Na kakšen način mora vrtec izvajati nadzorstvo nad otroki, da lahko njegovo ravnanje označimo kot skrbno nadzorstvo? Kakšna skrbnost je dolžna skrbnost? Kako je delavec vrtca v posameznem konkretnem primeru dolžan ravnati? Konkretnih pravil glede teh vprašanj veljavni predpisi s področja odškodninske odgovornosti ne vsebujejo. Pojmom je treba dati vsebino v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč področne predpise in spoznanja pedagogike.
3.2 PREDPISI, KI UREJAJO PREDŠOLSKO VZGOJO
Oba temeljna predpisa s področja predšolske vzgoje – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, 2007) ter Zakon o vrtcih (2005) – se z vprašanjem odškodninske odgovornosti vrtca ukvarjata zgolj v manjšem obsegu. ZOFVI glede odškodninske odgovornosti vrtca vsebuje dve pravili, in sicer v četrtem odstavku 34. člena, ko določa odškodninsko odgovornost poslovodnega organa vrtca za resničnost podatkov in izjav, podanih v predlogu za vpis vrtca v razvid pri ministrstvu, ter v prvem odstavku 82.a člena, ki javnim vzgojno-izobraževalnim zavodom nalaga dolžnost skleniti ustrezno zavarovanje pred odgovornostjo za povzročeno škodo.
Zakon o vrtcih pa v petem odstavku 23. člena določa, da je vrtec odgovoren za škodo, ki jo povzročijo strokovni delavci oziroma zunanji sodelavci pri varovanju otrok na domu, v skladu s splošnimi pravili o odgovornosti. Ta so, kot že omenjeno, določena v OZ.
10 Ker omenjena zakona nimata pravil, s pomočjo katerih bi v konkretnem škodnem primeru lahko presodili, ali je odškodninska odgovornost vrtca podana ali ne, jih v nalogi posebej natančno ne obravnavam.
Ureditev predšolske vzgoje dopolnjujejo številni podzakonski akti, ki vsebujejo natančnejša pravila glede posameznih vprašanj, povezanih z opravljanjem nalog vrtca, in natančneje predpisujejo dolžnosti delavcev vrtca. Kršitev teh pravil se lahko odrazi tudi v nastanku škode.
Relevantni predpisi s področja predšolske vzgoje so zlasti:3
• Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014), ki določa normative, ki so podlaga za sistemizacijo delovnih mest, potrebnih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, ter normative za oblikovanje oddelkov in spremstvo otrok;
• Pravilnik o izobrazbi vzgojiteljev predšolskih otrok in drugih strokovnih delavcev v programih za predšolske otroke in v prilagojenih programih za predšolske otroke s posebnimi potrebami (2012), ki določa izobrazbo, ki jo morajo imeti vzgojitelji predšolskih otrok, pomočniki vzgojiteljev predšolskih otrok, svetovalni delavci in drugi strokovni delavci v programih za predšolske otroke in v prilagojenih programih za predšolske otroke s posebnimi potrebami;
• Pravilnik o publikaciji vrtca (1996), ki določa vsebino, ki jo mora vsebovati publikacija, s katero vrtec predstavi značilnosti programov, ki jih izvaja, in svojo organizacijo;
• Pravilnik o vzgojno-varstvenih družinah (1996), ki določa pogoje za organiziranje vzgoje in varstva otrok v vzgojno-varstveni družini, ki jo organizira vrtec ali zasebni vzgojitelj, ter medsebojno pogodbeno razmerje med nosilcem izvajanja programa za predšolske otroke v vzgojno-varstveni družini in vrtcem;
• Pravilnik o pogojih za občasno varovanje otrok na domu (1997), ki določa pogoje, ki veljajo za občasno varovanje otrok na domu, ki ga organizira vrtec;
• Pravilnik o dokumentaciji v vrtcih (2012), ki določa dokumentacijo, ki se vodi oziroma izdaja za program za predšolske otroke ter za prilagojeni program za predšolske otroke;
• Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2000);
• Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo (2003), ki določa metodologijo, po kateri se določajo splošni elementi za oblikovanje cen programov iz prvega odstavka 14. člena Zakona o vrtcih, v vrtcih, ki izvajajo javno službo;
3 www.mizs.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi_s_podrocja_izobrazevanja/predsolska_vzgoja
11
• Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju predšolske vzgoje (2004), ki določa podrobnejša navodila o načinu zbiranja osebnih podatkov, ki jih vsebujejo zbirke iz 24.
in 43. člena Zakona o vrtcih z namenom, da se preprečijo nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki; določa tudi vzpostavitev in vodenje ter vzdrževanje evidenc, posredovanje osebnih podatkov o otrocih in njihovih starših, določanje delavcev, pooblaščenih za obdelavo osebnih podatkov, uničenje osebnih podatkov in pravice staršev v zvezi z zbirkami osebnih podatkov;
• Pravilnik o plačilih staršev za programe v vrtcih (2006), ki ureja postopek za uveljavljanje znižanega plačila staršev za programe predšolske vzgoje v vrtcih, ki izvajajo javno službo, lestvico plačilnih razredov ter določa dohodke in premoženje, ki se upoštevajo za določitev plačila, kot tudi način njihovega izkazovanja in ugotavljanja; ureja tudi uveljavljanje oprostitve plačila za drugega in nadaljnje otroke iz iste družine, ki so hkrati vključeni v vrtec, ter sofinanciranje plačil staršev iz državnega proračuna;
• Pravilnik o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev (2008), ki določa postopek in način zagotavljanja sredstev iz državnega proračuna javnim in zasebnim vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršem, ki imajo v vrtec hkrati vključenega več kot enega otroka in so oproščeni plačila za mlajšega otroka, ter za sofinanciranje plačil staršev za otroka, ki je dopolnil starost treh let, v višini 50 % plačila, ki je staršem v skladu z zakonom in pravilnikom, ki ureja plačila staršev, določeno kot plačilo za vrtec;
• Pravilnik o posredovanju podatkov o stanju kapacitet v vrtcih na spletno stran Ministrstva za šolstvo in šport (2010), ki določa način in obliko posredovanja podatkov o stanju kapacitet v vrtcih, ki so jih javni in zasebni vrtci dolžni sporočati Ministrstvu za šolstvo in šport z namenom, da se vzpostavi javno dostopna evidenca, ki omogoča uporabnikom vpogled v stanje kapacitet v vrtcih na celotnem območju države z enega mesta;
• Odredba o pogojih za ustanavljanje javnih vrtcev (1999), ki določa kriterije za ustanavljanje vrtcev kot javnih zavodov, vrtcev kot organizacijskih enot in vrtcev kot enote vrtca ter postopek za spremembo njihovega statusa;
• Uredba o merilih za oblikovanje javne mreže vrtcev (1999), ki določa merila za oblikovanje javne mreže vrtcev, ki jo sestavljajo javni vrtci in zasebni vrtci s koncesijo, oddelki predšolske vzgoje v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ter oddelki vrtcev v bolnišnicah, katerih dejavnost je namenjena območju države.
12 Z vidika odškodninske odgovornosti vrtca je bistven predvsem Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki predvideva vrsto ukrepov, ki jih mora vrtec zagotoviti z namenom varstva predvsem gojencev, pa tudi njihovih staršev in ne nazadnje samih zaposlenih. Pravilnik med drugim v 8. členu natančno predvideva način vzdrževanja igral in igrišča, v 11. členu določa, kakšna mora biti ograja igrišča, v 23. členu predpisuje tehnične lastnosti ograje na terasi, v 34. členu predpisuje način opreme igralnice (zaobljeni robovi pohištva) in podobno.
4 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO DRUGEMU POVZRO Č I OTROK (144. Č LEN OZ)
Ob razmišljanju o odgovornosti vrtca za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok v času, ko je zaupan v varstvo vrtcu, ne moremo mimo vprašanja odškodninske odgovornosti otroka samega. Ali za škodo, ki jo povzroči otrok, odgovarja otrok sam, in če ne, zakaj ne, ter kdo v tem primeru odgovarja namesto otroka?
4.1 ODGOVORNOST OTROKA
Pravilo glede odgovornosti otroka za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok sam, je zapisano v 137.
členu OZ. Zakon razlikuje med tremi starostnimi skupinami mladoletnikov in nanje veže oziroma jim pripisuje različno strogo stopnjo odgovornosti za škodo:
•
mladoletnik do dopolnjenega sedmega leta nikoli ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči,•
mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati,•
mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.Vprašanje odgovornosti za škodo, ki jo povzroči otrok v času, ko je zaupan vrtcu, se nanaša le na prvo starostno skupino otrok4 (do dopolnjenega sedmega leta starosti), zato v nadaljevanju
4 15. člen Zakona o vrtcih določa, da predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih – prvem obdobju (otroci v starosti od enega do treh let) in drugem obdobju (otroci v starosti od treh let do vstopa v šolo). 45. člen Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF
13 obravnavam le tista zakonska pravila, ki se nanašajo na to starostno skupino.
4.2 ODGOVORNOST STARŠEV OTROKA
Kot je že bilo zapisano, otrok do dopolnjenega sedmega leta starosti ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči. »Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo.« (prvi odstavek 142. člena OZ)
»Strogost pravne ureditve glede odgovornosti staršev je razumljiva, saj gre za otroka, ki glede na starost – in s tem povezan njegov motorični, intelektualni in čustveni razvoj – potrebuje več nadzora kot starejši otroci.« (Jadek Pensa, 2003, str. 825)
Starši pa ne odgovarjajo za škodo v primeru, ki ga OZ izrecno določa. »Starši ne odgovarjajo, če je škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren.« (3. odstavek 142. člena OZ). Navedeno nas pripelje do vprašanja tako imenovane odgovornosti za drugega, natančneje do vprašanja odgovornosti drugih (v našem konkretnem primeru – vrtca) za mladoletnika, ki je urejeno v 144. členu OZ.
4.3 ODGOVORNOST VRTCA
OZ v prvem odstavku 144. člena določa: »Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.«
»Dolžnost nadzorovanja je v tem času dejansko prešla na drugega. Podlaga prenosu te dolžnosti ni zakon, niti odločba niti trajno pogodbeno razmerje, temveč dejstvo, da je za dejavnost otrok, red in disciplino v času, ko so otroci v vrtcu, (krivdno) odgovorna ta organizacija sama. « (Jadek Pensa, 2003, str. 829)
in 63/13) določa, da morajo starši v prvi razred osnovne šole vpisati otroke, ki bodo v koledarskem letu, v katerem bodo začeli obiskovati šolo, dopolnili starost šest let. Izjema od tega pravila je določena v drugem odstavku 45.
člena, in sicer se lahko začetek šolanja na predlog staršev, zdravstvene službe oziroma na podlagi odločbe o usmeritvi odloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni pripravljen za vstop v šolo.
14
4.4 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (144. Č LEN OZ)
Vrtec, pod nadzorstvom katerega je bil otrok v času, ko je drugemu povzročil škodo, se bo svoje odgovornosti za škodo razbremenil, če bo dokazal, da je opravljal »nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu« (prvi odstavek 144. člena OZ).
Ustanova, konkretno vrtec, pod nadzorstvom katerega je bil otrok, ki je drugemu povzročil škodo, se bo razbremenila svoje odgovornosti, če bo dokazala, da je opravila »vse, kar je bila zavezana storiti. Z drugimi besedami, svoje odgovornosti se bo razbremenila, če bo dokazala, da pri izvrševanju svoje dolžnosti ni ničesar opustila. Poleg tega bo lahko dokazovala, da … povzročitve škode ne bi preprečilo niti skrbno opravljanje dolžnosti. V drugem primeru bo šlo za izpodbijanje domneve o vzročni zvezi med kakršnokoli opustitvijo nadzorstva in povzročitvijo škode.« (Jadek Pensa, 2003, str. 830)
4.4.1 NADZORSTVENA DOLŽNOST VRTCA
Na kakšen način je vrtec dolžan izvajati nadzorstvo nad otroki? Kako skrbno je dolžan vrtec pri tem ravnati? Katere so tiste dejavnosti, pri katerih mora vrtec zagotoviti skrbnejši nadzor kot sicer? Kje je meja med skrbnim in pretiranim nadzorom? Kakšno je torej »pravilno« ravnanje vrtca?
Konkretnih pravil glede teh vprašanj ni niti v predpisih s področja odškodninske odgovornosti (OZ) niti v predpisih s področja predšolske vzgoje. Se pa »predvsem skozi sodno prakso oblikujejo določeni standardi« (Kraljič, 2013, str. 8).
Ko se v konkretnem primeru sprašujemo o pravilnosti ravnanja vrtca, torej o tem, ali je vrtec opravljal nadzorstvo tako skrbno, kot je bil to dolžan opravljati, se največkrat sprašujemo o pravilnosti ravnanja vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja pri izvajanju njunih delovnih obveznosti.
Te so opredeljene v 41. členu Zakona o vrtcih. Delovna obveznost vzgojitelja je določena v prvem odstavku tega člena in obsega pripravo na vzgojno delo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela, delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji življenja in dela v vrtcu. Delovna obveznost pomočnika vzgojitelja pa je določena v drugem odstavku tega člena in obsega sodelovanje z vzgojiteljem pri načrtovanju, izvajanju in pripravi vzgojnega dela v oddelku ter opravljanje drugih nalog, povezanih z dejavnostjo vrtca. Zakon govori (le) o vzgojnem delu in nadzorstva nad otroki samega po sebi izrecno sicer res ne opredeljuje kot njuno delovno obveznost, kar pa seveda še ne pomeni, da
15 vzgojitelj in njegov pomočnik nadzorstva nista dolžna izvajati. Vzgojitelj in njegov pomočnik sta v času, ko je otrok zaupan v varstvo vrtcu, dolžna zanj celovito skrbeti. Že ena izmed temeljnih nalog vrtca je tudi »pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke« (2. člen Zakona o vrtcih), kar poleg vzgoje otroka zajema tudi njegovo varstvo, ki pa se izvaja z ustreznim nadzorstvom nad njim.
Na kakšen način in kako intenzivno sta vzgojitelj in njegov pomočnik v posameznih konkretnih primerih dolžna izvajati nadzorstvo nad otroki, je vprašanje, v zvezi s katerim je sodna praksa že sprejela nekaj odločitev. Predstavljam jih v nadaljevanju.
Sodišče je odločilo, da je vrtec odgovoren za škodo (zlom komolca), ki jo je takrat štiriletni otrok utrpel v vrtcu pri tem, ko ga je med igro z igrala porinil drug otrok iz skupine:
»V konkretnem primeru je bilo … ugotovljeno, da je mladoletna … padla z 80 cm visokega podesta ABI igrala zato, ker jo je z njega porinil drug otrok iz skupine ... Dogodek se je pripetil hipoma. Toda zadnje navedena ugotovitev ne more biti podlaga za dejansko in pravno sklepanje, … češ da varuška dogodka, prav zato ker se je pripetil hipoma, v nobenem primeru ne bi mogla preprečiti, saj padajočega otroka ne bi mogla pravočasno prijeti ob še tako skrbnem nadzorstvu, ki ga je opravljala na ta način, da je stala ob najnevarnejšem delu igrala ter nadzirala gibanje in igro otrok ter preprečevala njihovo medsebojno prerivanje. Tudi pod pogojem, da vse navedeno drži, razlogov za ekskulpacijo iz prvega odstavka 167. člena ZOR ni. Ni namreč mogoče mimo nadaljnje dejanske ugotovitve, da bi se bilo mogoče tožničinemu padcu izogniti tako, da bi bilo poskrbljeno, da bi otroci na igralo stopali posamično oziroma se po njem gibali v dovolj velikih medsebojnih razdaljah, da bi bila izključena možnost, da katerikoli otrok drugega otroka porine z igrala. Za to pa v konkretnem primeru ni bilo poskrbljeno. Ugotovljeno je bilo, da je bilo na igralu hkrati več otrok, saj so se nanj vzpenjali drug za drugim. Prav ta opustitev je temeljni razlog za (krivdno) odgovornost tožene stranke; če bi bilo poskrbljeno za posamično uporabo igrala oziroma za dovolj veliko medsebojno razdaljo med otroci na njem, se škodni dogodek, do katerega je prišlo tako, da je otrok iz skupine tožnico porinil z igrala, ne bi pripetil; pri tem sploh ni bistveno, ali so se otroci na igralu prerivali že pred dogodkom ali je bil tožničin padec posledica enkratnega ravnanja. Ne drži niti … trditev, da je mogoče škodo pripisati izključno (nesrečnemu) slučaju. Takšna trditev je sicer razumljiva, saj je slučaj dogodek, ki ga povzročitelju škode ni mogoče pripisati v krivdo; za slučajne škode velja načelo, da slučaj škoduje tistemu, komur se je primeril … Slučaj je takšen dogodek, ki bi ga, če bi ga
16 predvideli, lahko preprečili (z razliko od višje sile, ki je dogodek, ki ga ne bi mogli preprečiti niti, če bi ga predvideli). Trditev o tem, da bi bil dogodek nepredvidljiv, ni bilo in tudi logično sklepanje takšnega zaključka ne ponudi.« (Sodba II Ips, 224/2006)
Da je vrtec odškodninsko odgovoren, je sodišče odločilo tudi v primeru, ko je otrok z leseno paličico pri risanju po pesku poškodoval oko takrat štiriletnega oškodovanca:
»Dne … je na dvorišču tožene stranke deklica z leseno paličico … pri risanju po pesku poškodovala oko takrat 4-letne … tožnice. Pri tem je utrpela presečno rano desnega očesa s poškodbo šarenice in očesne leče. Tistega dne je bilo v skupini dvajset otrok, ki sta jih nadzorovali vzgojiteljica in varuhinja. Slednja je videla, s čim se deklici igrata, dopustila igro, a se je kljub temu odmaknila od njiju za 3–4 m in ju ni neprestano opazovala. Sodišče
… je napravilo … zaključek, da toženec v skladu s prvim odstavkom 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih … odgovarja za škodo, ki jo je povzročila njegova varovanka, saj mu ni uspelo dokazati, da je opravljal skrben nadzor ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Varuhinja … je opustila dolžno skrbnost, ker se je oddaljila od deklic za 3–4 m, čeprav je pred tem videla, da deklici rišeta po pesku z zašiljeno paličico.
Revizijske navedbe, da je to storila, da bi se posvetila ostalim osmim otrokom v njeni skupini, vrtca ne razbremenijo odškodninske odgovornosti ... Glede na ugotovitev …, da je bilo zagotovljeno varstvo z ustreznim številom varuhinj in vzgojiteljic, je … na varuhinji, da bi organizirala varstvo tako, da bi imela pregled nad vsemi otroki, na primer z organizirano igro, v katero bi pritegnila vse otroke ali jih zbrala na nekem manjšem prostoru, ki bi ga lahko zaobjela s pogledom. Nenazadnje bi lahko prosila svojo sodelavko, da za trenutek popazi na deklico. Zaključek je lahko samo takšen, da nadzora s strani varuhinje ni bilo. S tem, ko je varuhinja preverila paličici oziroma igro, je res izvajala nadzor, vendar ga od tu naprej ne bi smela opustiti, ampak ga še povečati. Narava igre in nizka starost deklic je namreč od nje zahtevala večjo stopnjo skrbnosti. Le-tej bi zadostila, če bi deklicama odvzela paličici ali če bi risanje po pesku nepretrgoma nadzorovala. Če ne drugega, bi lahko v drugem primeru koordinirala potek igre, če bi ta postala preveč dinamična oziroma če bi deklici postali preveč živahni ... Pritrditi je revizijskim navedbam, da je treba otroku pustiti neko svobodo, da se razvija oziroma postane samostojnejši, vendar je treba meje dane svobode prilagoditi okoliščinam konkretnega primera, kot so na primer starost otrok, vrsta igre, površina, na kateri se otroci igrajo itd.« (Sodba II Ips 882/2008)
17 O odškodninski odgovornosti vrtca je sodišče odločalo tudi v primeru, ko je gojenka vrtca utrpela poškodbo med organizirano igro. Ugotovilo je, da je dekličina poškodba posledica nesrečnega naključja, zaradi česar vrtec za škodo ne odgovarja:
»Tožnica je bila v vzgoji in varstvu vrtca. Bila je v skupini deklic, ki so čepe pobirale listje.
Na pobudo vzgojiteljic je druga skupina otrok (sovarovancev) stekla proti vzgojiteljici in njeni pomočnici, cilj te igre pa je bil, da se otroci ustavijo na določenem mestu. Mesto, kjer sta stali vzgojiteljici in kjer bi se morali otroci, ki so stekli, ustaviti, je bilo približno meter stran od tožnice in drugih deklic, ki so nabirale listje. Enemu od otrok (dečku), ki so stekli, se pred vzgojiteljicama ni uspelo ustaviti, ujel se je za ramena tožnice, jo podrl na tla in poškodoval … Očitki, da vzgojiteljici v obravnavanem primeru nista ravnali s potrebno skrbnostjo, so neutemeljeni. Navodila, dana s strani vzgojiteljice, so bila … ustrezna in popolnoma običajna. Dolžnost vzgojiteljice v vrtcu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajala tako, da se nobenemu od otrok ne more nič zgoditi. Absolutna izključitev možnosti za poškodbe bi bila mogoča le z nesprejemljivo prepovedjo igre in drugih dejavnosti, namenjenih razvoju gibalnih in drugih sposobnosti otrok, kar je nasprotju s temeljnim poslanstvom vrtca kot izobraževalne ustanove ... Vzgojiteljica ni mogla pričakovati, da se deček ne bo mogel ustaviti.
Neutemeljena in neživljenjska je ... zahteva, da bi vzgojiteljica to morala pričakovati in zato predhodno umakniti otroke, ki so čepeli na tleh v bližini točke, kjer naj bi se otroci zbrali, saj naj se otroci starosti 4–5 let ne bi bili sposobni pravočasno ustaviti ... Vzgojiteljica v vrtcu mora dolžni nadzor izvajati tako, da je vzpostavljeno ravnotežje med varnostjo otrok in določeno mero njihove samostojnosti, ki zagotavlja otrokov razvoj ... Tudi ob ustreznem nadzoru med otroki prihaja do poškodb, ki pa so vendarle izjeme in ne pravilo ter pomenijo nesrečno naključje. Zgolj zato, ker starši otroka zaupajo otroka v vzgojo in varstvo drugi osebi ali ustanovi (vrtcu, šoli), ta oseba ali ustanova v vsakem primeru še ni odgovorna za škodo, ki se pripeti otroku. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku …, da je tožničin padec posledica nesrečnega naključja, za katerega tožena stranka ne odgovarja.« (VSL sodba II Cp 2367/2013)
18
5 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO OTROKU POVZRO Č I DELAVEC VRTCA (147. Č LEN OZ)
144. člen OZ se uporablja za presojo odškodninske odgovornosti vrtca (le) v primerih, ko je neposredni povzročitelj škode otrok (varovanec vrtca). Gre za primere, ko otrok drugega poškoduje tako, da ga na primer porine z igrala, udari s predmetom, nanj skoči, ga brcne, ugrizne in podobno.
To skupino odškodninskih primerov obravnavam v prejšnjem poglavju, ločiti pa jo je treba od druge skupine primerov, katerim je skupno, da škoda ne nastane zaradi ravnanja drugega otroka, temveč do škode pride v zvezi z dejavnostjo vrtca.
Po eni strani gre za primere, ko otrok poškoduje samega sebe – med tekom se zaleti v zid, med skokom z igrala mu spodrsne in pade na tla, med ustvarjanjem se ureže s škarjami, med spanjem pade z ležalnika, med kosilom se polije z vročo juho, med sprehodom se izmuzne nadzoru in utopi v bližnji reki ipd. Po drugi strani pa gre pri 147. členu OZ tudi za primere, ko škodo otroku povzroči neposredno delavec vrtca. Delavec škodo povzroči, če na primer otroka psihično ali fizično maltretira, ga nedopustno telesno kaznuje in podobno ali če opusti dolžnost nekaj storiti in torej nečesa ne izvede (na primer pred igro ne pregleda ustreznosti igrala, neustrezno organizira športno dejavnost in podobno).
V vseh teh primerih se odškodninska odgovornost vrtca ne presoja po 144., temveč po 147. členu OZ, ki v prvem odstavku določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena. V teh primerih namesto delavca odgovarja delodajalec.
5.1 DELAVEC VRTCA
OZ v prvem odstavku 147. člena določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena.
Osebe, ki jih štejemo kot delavce vrtca in za ravnanje katerih vrtec glede na določilo 147. člena OZ odškodninsko odgovarja, so določene v prvem odstavku 40. člena Zakona o vrtcih. Po tem členu
19 vzgojno dejavnost v javnem vrtcu opravljajo vzgojitelj, pomočnik vzgojitelja, svetovalni delavec, organizator zdravstveno-higienskega režima, organizator prehrane in drugi. Delavce vrtca opredeljuje tudi Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje. Ta poleg navedenih določa še ravnatelja (3. člen), pomočnika ravnatelja samostojnega vrtca (4. člen), vodjo enote vrtca (8. člen), vzgojitelja za dodatno strokovno pomoč (11. člen), delavca v kuhinji (16.
člen), delavca v pralnici (17. člen), čistilca (18. člen) ter hišnika/vzdrževalca, kurjača, šoferja (19.
člen) in druge.
Pojem delavca dopolnjuje sodna praksa, po kateri za odgovornost vrtca ni pogoj, da ima delavec, ki povzroči škodo, z vrtcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi ni odločilno, ali je bil pritegnjen k delu trajno ali samo za določeno delo, brezplačno ali za plačilo. Pomembno je, da je končni rezultat v delodajalčevem in ne v delavčevem interesu (Novak, 2004).
5.2 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (147. Č LEN OZ)
Vrtec, ki se želi razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je drugemu povzročil njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom, bo moral dokazati, da je delavec v danih okoliščinah ravnal »tako, kot je bilo treba« (prvi odstavek 147. člena OZ).
Vrtec se bo odškodninske odgovornosti razbremenil, če bo dokazal, »da je bilo ravnanje delavca v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, zaupanih delavcu« (Jadek Pensa, 2003, str. 839).
Sodišče je v enem izmed primerov (takrat pet let star gojenec vrtca se je poškodoval med tekom po tlakovani potki dvorišča vrtca, pri čemer je bila podlaga stabilna, med tekom pa ga tudi nihče ni oviral ali lovil)odločilo in v sodbizapisalo:
»Gre torej za odgovornost za svojega delavca, ki je subjektivne narave. Merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno oziroma tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je pravna oseba dolžna opravljati svoje posle. Škodno dejanje je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od pravne osebe, v tem primeru vzgojno-varstvenega zavoda … Vzgojno-varstvena organizacija ni odgovorna za škodo tožnika, ker ni zanemarila dolžnosti varovanja otrok oziroma ker je bilo to nadzorstvo tako kot je bilo treba. Pri presoji so bile upoštevane vse okolnosti primera ter tudi ocenjene v
20 smislu nalog stroke. Otroku tožnikove starosti je namreč bilo potrebno urediti tako varstvo, ki odgovarja njegovi starosti, kakor tudi mu omogočiti določen razvoj gibalnih spretnosti, kar je seveda povezano z določenim tveganjem, pri katerem pa niso izključena nesrečna naključja. Škoda takšnega značaja torej lahko nastane tudi pri še tako skrbnem varstvu ...
Šlo je torej za normalen tek in otrok je padel po naključju.« (VSK sodba in sklep I Cp 224/2006)
Da je bilo ravnanje delavca tako, kot je bilo treba, in da zato odškodninska odgovornost vrtca ni podana, je sodišče odločilo v primeru, ko je vzgojiteljica poškodovala otroka med plesom:
»Dne … je ... organiziral v vrtcu pustno rajanje, ki so se ga udeležili otroci, vzgojiteljice, varuhinja in nekateri starši. Rajali so prosto, v krogu in v koloni. Mladoletna tožnica se je v času prostega rajanja želela igri priključiti, stekla je proti vzgojiteljici, ki je ob rajanju zamahovala z rokami (ploskala). Ob tem se je … zaletela v vzgojiteljičino roko, tako da jo je le-ta s prstom – nohtom popraskala po licu. Do poškodbe je prišlo zaradi otrokovega nenadnega premika. Vzgojiteljica je imela kratke nohte ... Pravilni so … razlogi sodišča …, da je za obravnavani škodni dogodek potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 170.
člena Zakona o obligacijskih razmerjih …, po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu, odgovarja delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če ne dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Gre za odgovornost za svojega delavca, ki je subjektivne, ne pa objektivne narave. Da se razbremeni odškodninske odgovornosti, mora delovna organizacija dokazati, da je njen delavec ravnal tako, kot je bilo treba oziroma kot bi ravnala delovna organizacija kot oseba, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo. Revizija delavki … očita premajhno skrbnost zaradi predolgih nohtov in premajhne pazljivosti pri zamahovanju z rokami ... Očitek ni utemeljen, ker zahteva od vzgojiteljice pri mahanju z rokami med rajanjem "maksimalno skrbne, pa kljub temu še sproščene gibe". Vzgojiteljica je morala otrokom prikazati, kako bodo prosto rajali, in se nato skupaj z njimi (in starši) igrati. Revizija podrobneje ne opredeli, kakšni naj bi bili zahtevani gibi vzgojiteljice. Če jih je razumeti v smislu preprečitve, da bi se otrok, ki nenadoma priteče, zadel v roko, taka zahteva dejansko pomeni prepoved igranja vzgojiteljice z otroki in je zato neutemeljena. Povedano je že bilo, da je pretiran nadzor ali celo prepoved iger, ki nosijo minimalna tveganja, v nasprotju z vzgojno varstvenimi cilji, med katerimi je tudi razvoj gibalnih sposobnosti otrok. Zato vzgojiteljici ni mogoče očitati, da bi glede na konkretne ugotovljene okoliščine ne ravnala tako skrbno, kot bi morala ona
21 sama oziroma kot bi moral vrtec kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja z varstvom in vzgojo otrok.« (Sodba II Ips 570/98)
Da vrtcu ni mogoče očitati nobene nepravilnosti ali opustitve, je sodišče odločilo v primeru, ko si je gojenka vrtca na koloniji na morju poškodovala ključnico. Sodišče je zapisalo:
»Sodišče … je pri odločanju izhajalo iz ugotovitev …, da je 6 let stara mladoletna tožnica stekla čez 20 cm visoko klop in zatem pri doskoku padla ter si pri tem poškodovala ključnico, da se je to zgodilo … koloniji na morju v …, ko je bila deklica, skupaj z vzgojiteljico, v skupini 12 otrok, iz katere se je nenadoma odstranila. … Po določilu 170.
člena ZOR je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim (kar terja oceno delavčevega ne - ravnanja v okviru poslovnega predmeta tožene stranke), odgovorna delovna organizacija, v kateri je delavec tedaj delal, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je delovna organizacija dolžna opravljati posel. Škodno dejanje pa je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od delovne organizacije, v tem primeru vzgojnovarstvenega zavoda. Revizijsko sodišče se pridružuje pravni presoji sodišča …, da
… tožena stranka ni odgovorna za škodo tožnic, ker ni zanemarila dolžnosti nadzora otrok oz. ker je bilo to nadzorstvo tako kot je bilo treba. Pri presoji so bile upoštevane vse okolnosti primera, te pa ocenjevane tudi v luči splošno znanih spoznanj pedagogike in drugih strok, ki zadevajo varstvo in vzgojo otrok in po katerih je treba nuditi predšolskemu otroku tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti ustrezno pobudo, razvoj gibalnih spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno. Vse to pa je povezano v vsaki ustrezno organizirani sredini (kakor tudi pri skrbnem varstvu doma) z določenim tveganjem, ki je v tem smislu, da niso izključena nesrečna naključja. Škoda takega značaja pa lahko nastane tudi pri še tako skrbnem varstvu. Okolnosti, na katere revizija posebej opozarja v zvezi s počutjem mladoletne tožnice na počitnicah, ločeni od staršev in podobno, so bile v celoti in pravilno presojene … Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek, da … toženi stranki, v zvezi z varstvom mladoletne prve tožnice, ni mogoče očitati nobene nepravilnosti ali opustitve. Zato ni podana odškodninska odgovornost druge tožene stranke za škodni dogodek in iztoževano škodo, v posledici tega pa tudi ne odškodninska odgovornost prve tožene stranke, pri kateri je imela druga tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost.« (Sodba II Ips 342/94)
22 Da odškodninska odgovornost vrtca po 147. členu OZ prav tako ni podana, je sodišče odločilo tudi v primeru, ko si je otrok zlomil komolec pri padcu z igrala. Sodišče je zapisalo:
»Do … dogodka je prišlo … v vrtcu, ko se je tožnik ponesrečil pri padcu z otroškega igrala
… Tožnik je bil star med pet in šest let. Posamezni deli lesenega vlakca, na katerem se je igral tožnik, merijo 30 cm, medtem ko je najvišji del … vlakca ('lokomotiva'), s katerega je skočil … visok 60 cm. Ob škodnem dogodku je bila … prisotna vzgojiteljica … in šest predšolskih otrok. Tožnik je bil na igralu, ostali otroci iz skupine pa so se igrali štiri do pet metrov stran. Vzgojiteljica je bila pri omenjeni skupini otrok, kjer je mirila prepir. Ko se je vračala proti tožniku, je videla, da namerava skočiti z igrala, in ga opozorila naj počaka in ne skače sam. Vendar ni mogla več ukrepati, ko je tožnik skočil, pri tem pa ga je zaneslo.«
Po oceni sodišča je vzgojiteljica v konkretnih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba:
»Sodišče … je pri presoji, ali je vzgojiteljica ravnala tako kot je treba, upoštevalo tudi splošna spoznanja pedagogike in drugih strok, ki zadevajo varstvo in vzgojo otrok in po katerih je treba predšolskemu otroku omogočiti tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti ustrezno pobudo, razvoj gibalnih spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno ... Pri tem je tehtalo … med zahtevo po varnosti otrok in naravo same vzgojne in varstvene organizacije, katere naloga je tudi, da otroke navaja na samostojnost. Ugotovilo je, da je vzgojiteljica ravnala po navodilih in skladno s pravili stroke. Pri padcu petletnega otroka ne gre za nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, vendar to ne pomeni, da mora biti nadzor in neposredno varstvo vzgojiteljice v vsakem trenutku takšno, da bo možnost poškodbe absolutno izključena, saj je to nerealno in neživljenjsko … Navedba, da bi lahko vzgojiteljica ob neposredni navzočnosti tožnika ujela … je nerealna, saj bi tak očitek pogojeval zahtevo po vzgojiteljici … za vsakega otroka, da bi lahko vzgojno varstvene ustanove takšne dogodke popolnoma izključile. Stalen in neposreden nadzor bi omejeval gibanje otrok, kar bi bilo v nasprotju s cilji predšolske vzgoje, ki so tudi v spodbujanju telesnega in gibalnega razvoja. Glede na … okoliščino, da je pri sami nesreči šlo za običajno igro, ki sicer ne prinaša večjega tveganja in tovrstne poškodbe na teh igralih niso pogoste … vzgojiteljici ni mogoče očitati, da ni ravnala dovolj skrbno.« (VSL sodba III Cp 2654/2014)
23 Sodišče je odločilo, da odgovornost vrtca po 147. členu OZ ni podana tudi v naslednjem primeru:
»Do škodnega dogodka je prišlo dne … v vrtcu …, ko se je takrat triletni tožnik, ko je pritekel iz umivalnice (tam so si otroci umivali roke) v igralnico, spotaknil ob lastne noge in se pri padcu udaril v rob omarice za igrače; tek ni bil hiter, saj je šlo za kratko razdaljo;
otroke sta nadzorovali dve vzgojiteljici: prva se je nahajala v umivalnici in je otroke nadzirala pri umivanju rok, druga pa v igralnici, kjer je otroke sprejemala po tem, ko so si umili roke; otroci so, ko so si umili roke, samostojno prihajali nazaj v igralnico. Na podlagi dejanskega stanja … je sodišče … pravilno zaključilo, da sta obe delavki tožene stranke ravnali s skrbnostjo po pravilih stroke in nista zanemarili dolžnosti nadzora otrok. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče ..., je gibanje otrok, kamor sodi tudi tek, povsem običajno in normalno. Res je, da vsakršno gibanje s seboj prinaša določeno tveganje za nastanek poškodbe, vendar pa vrtec takšnega običajnega tveganja ne more in tudi ne sme popolnoma izključiti. Dolžnost vzgojiteljic pri umivanju in prehajanju otrok je bila, da otroke pri umivanju in prehajanju nazaj v igralnico nadzorujeta in usmerjata. Način, ki sta ga izbrali, je bil primeren starosti in zmožnostim triletnih otrok. Dejstvo, da je tožnik pri tem, ko je stekel v igralnico, padel, še ne pomeni, da je bila skrbnost nezadostna. Tudi to, da je padec triletnika pri teku lahko pričakovan in morda predvidljiv dogodek, ne pomeni, da mora biti nadzor vzgojiteljic v vsakem trenutku takšen, da bo možnost kakršnekoli poškodbe absolutno izključena. To je popolnoma nerealno in neživljenjsko. To bi namreč pomenilo popolno prepoved vsakega gibanja pri katerem obstaja možnost padca. Da bi to posledično pomenilo omejevanje gibalnega in vsesplošnega razvoja otroka in bi bilo v nasprotju s cilji vzgojno varstvene dejavnosti, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva je zato potrebno najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo vzgoje in varstva, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. Pretiran nadzor in prepovedi bi na vzgojo in varstvo vplivali negativno. Očitek, da bi morala vzgojiteljica otroke zadržati v umivalnici, nato pa jih previdno, z naročilom, da se držijo za roke, napotiti v igralnico, je zato neutemeljen ...« (VSL sodba II Cp 3274/2012)
Da odgovornost vrtca za škodo ni podana, je sodišče odločilo tudi v primeru, ko se je takrat štiri leta star otrok v vrtcu med uro razgibavanja v skupini osemnajstih otrok zaletel v zid in se poškodoval.
Sodišče je ocenilo, da je škoda nastala zaradi nesrečnega naključja in zapisalo:
