DELO BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV V HOSPICU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Luka Piletič

DELO BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV V HOSPICU

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Luka Piletič

DELO BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV V HOSPICU WORK OF MEDICAL CLOWNS IN THE HOSPICE

FACILITY

Magistrsko delo

Mentor: prof. dr. Bojan Dekleva

Ljubljana, 2021

Rad bi se zahvalil Bojanu za pomoč, vodstvo, zarotništvo in vratolomno hitro odzivnost, tudi preden se mi je že pošteno mudilo;

hvala družini in prijateljem za spodbude in več kot samo vljudno zanimanje za to, o čemer pišem in kako mi gre;

hvala Philippu, ki je prvi, na katerega pomislim, ko pomislim na klovne;

hvala, Kata, za tvojo neskončno potrpežljivost in ljubezen;

in na koncu hvala predvsem dragim intervjuvankam in intervjuvancu, da počnejo to lepo in edinstveno stvar in da so bili pripravljeni z mano govoriti o njej.

POVZETEK

Bolnišnično-klovnsko delo z umirajočimi je na globalni ravni še slabo raziskano. V magistrski nalogi se osredotočam na to, kako svoje delo vidijo bolnišnične klovnese in klovni, ki obiskujejo hospic, kjer delajo z umirajočimi, njihovimi svojci in tam zaposlenimi. V teoretičnem delu predstavim koncepta paliativne oskrbe in hospica ter klovna in bolnišnično klovnenje. Da bi natančneje osvetlil nekatere značilnosti bolnišnično-klovnskega dela v hospicu – metode dela, vključenost v institucijo, izzive, s katerimi se spoprijemajo, vidike dela v paru, ... – sem izvedel delno strukturirane intervjuje z vsemi petimi bolnišničnimi klovni, ki delujejo v projektu. Glede na pridobljene rezultate sem s pomočjo kodiranja postavil poskusno teorijo in ugotovitve povezoval z načeli socialne pedagogike. Z raziskavo želim prispevati k poznavanju tega v globalni ravni slabo raziskanega področja dela bolnišničnega klovnenja in teoretično reflektirati ter utemeljiti delo, ki ga bolnišnični klovni opravljajo v hospicu.

KLJUČNE BESEDE: paliativna oskrba, hospic, bolnišnični klovni, Rdeči noski

ABSTRACT

The work of medical clowns with the dying is poorly researched on the global scale. In the thesis, I look at how medical clowns who work in a hospice conceptualize their work. In the theoretical part, I present the concepts of palliative care and hospice, clown and healthcare clowning. To shed light on some aspects of medical clowns' work in a hospice, such as their methods, how they are conected with the institution, challenges they face, aspects of working in couples, etc., I conducted semi-structured interviews with all five clown doctors working in a hospice. On the basis of their answers, I developed a grounded theory and attempted to connect my findings with some concepts of social pedagogy. My goal is to contribute to the existing knowledge of this poorly researched phenomenon and to theoretically reflect and ground the work that the medical clowns are doing in a hospice.

KEYWORDS: palliative care, hospice, medical clowns, clown doctors, Red noses

KAZALO

1 UVOD ... 5

2 TEORETIČNI DEL ... 7

2.1 PALIATIVNA OSKRBA IN HOSPIC ... 7

2.1.1 HOSPIC ... 8

2.1.2 HIŠA LJUBHOSPIC ... 9

2.2 KLOVN ... 10

2.2.1 KLOVNSKI PAR: BELI KLOVN IN AVGUST ... 11

2.2.2 KLOVNSKE TOČKE IN PREDSTAVE ... 13

2.2.3 KLOVNSKI LIK IN PERFORMERJEV JAZ ... 16

2.3 BOLNIŠNIČNO KLOVNENJE ... 17

2.3.1 IZOBRAŽEVANJE BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV ... 20

2.3.2 DRUŠTVO RDEČI NOSKI ... 22

2.3.3 SLOVENSKI RAZISKAVI O BOLNIŠNIČNEM KLOVNENJU ... 22

2.3.4 DELO BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV ... 23

2.3.5 BOLNIŠNIČNO KLOVNENJE: SOLO ALI V PARU? ... 24

2.3.6 RAZISKAVE O BOLNIŠNIČNO-KLOVNSKEM DELU V HOSPICU ... 25

3 EMPIRIČNI DEL... 27

3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 27

3.2 CILJ RAZISKAVE... 27

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 27

3.4 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 28

3.4.1 VZOREC ... 28

3.4.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 28

3.4.3 OPIS POSTOPKA OBDELAVE PODATKOV ... 28

3.5 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 29

3.5.1 PRVO VPRAŠANJE ... 29

3.5.2 DRUGO VPRAŠANJE ... 38

3.5.3 TRETJE VPRAŠANJE ... 43

3.5.4 ČETRTO VPRAŠANJE ... 46

5.3.5 PETO VPRAŠANJE ... 48

3.5.6 ŠESTO VPRAŠANJE ... 52

4 SKLEP ... 60

5 REFLEKSIJA ... 61

6 LITERATURA ... 63

1 UVOD

Horacij: O noč in dan – to je neznansko čudno.

Hamlet: To čudo sprejmi torej kot neznanca.

Na nebu in zemlji je še kaj, Horacij, pa vsemu modroslovju se ne sanja.

(Shakespeare, 1996, str. 58)

Vsak od nas ima kakšno izkušnjo, četudi iz druge roke, s klovni in s smrtjo. Kdaj pa kdaj klovn in smrt nastopita skupaj; morda nanju naletimo med ogledom kakšne grozljivke ali celo v obliki tihe obljube prezgodnje smrti zaradi slabe hrane v McDonaldsu, domu enega najbolj znanih klovnov na svetu. Kot boste videli v nadaljevanju, sem naletel na zagato, ko je bilo potrebno definirati, kaj klovn sploh je; vsi ga prepoznamo, ko ga vidimo, vendar je točna in kolikor toliko univerzalna definicija skoraj nemogoča. Pri smrti česa takšnega nisem niti poskušal (to bi bilo izven dometa te naloge), vendar pri poskusu definicije ugotovimo, da so stvari dosti manj jasno razmejene, kot bi morda pričakovali¹. V tem smislu sta si podobna, klovn in smrt: nekako sta povsod prisotna (smrt morda bolj kot klovn, če smo pošteni), vendar se zdi, da ju hkrati nikjer ni. Kot pri tisti optični prevari z mrežo belih črt na črni podlagi: na križiščih med njimi vidiš črne pike, ki izginejo, takoj ko proti njim obrneš pogled.

Temi smrti in klovna sem si izbral, ker se mi zdi presečišče med njima tako 'anti-intuitivno' in presenetljivo. Na prvi pogled se mi je zdelo klovnenje z umirajočimi ljudmi nemogoče; kdo si želi smejati se, medtem ko umira, in po drugi strani, kdo si upa in zmore spravljati ljudi v smeh, medtem ko ve, da jih že jutri morda ne bo več?

Iz praktičnih razlogov sem se odločil, da raziščem klovnski del te uganke, pa tudi zato, ker sem tudi sam klovn in igralec, čeprav resda ne bolnišnični klovn. Upam, da sem s tem 'k mizi', kot se reče, prinesel nek drugačen pogled, četudi se utegne zgoditi, da sem kakšno vzporednico potegnil prehitro ali sklepal, da nekaj razumem bolje, kot je dejansko res. Ves čas sem se trudil pozdraviti to čudo kot neznanca, kot Hamlet predlaga Horaciju.

Poudariti moram tudi, da zaradi ukrepov za omejevanje koronavirusa Rdeči noski Ljubhospica med mojim pisanjem niso obiskovali² in jih tako žal nisem imel priložnosti opazovati med delom. Poleg tega imejte v mislih, da v življenju nisem prestopil praga Ljubhospica. Moje informacije o njem so vse iz druge roke.

V slovenskem prostoru je doslej izšlo samo eno strokovno besedilo na temo klovna, in sicer poglavje Svet klovna v knjigi Cirkuška pedagogika (Mikič idr., 2009). Podobno velja za bolnišnično klovnenje: glede na to, da je za Rdeče noske slišal že praktično vsak, sem bil

1 Glej (Kastenbaum in Moreman, 2018, str. 35–68) za pregled definicij smrti in njej sorodnih stanj, pa tudi družbenih pomenov, ki jih smrt ima.

2 Z obiski so znova začeli konec julija, ko sem bil že v zadnji fazi pisanja te naloge.

presenečen nad številom (ne)objavljenih besedil. To je šele tretje univerzitetno zaključno delo, ki obravnava bolnišnično klovnenje, strokovnih člankov na to temo pa ni, izvzemši enega, ki je prirejena diplomska naloga Lavrinc (2010). Bolnišnično klovnenje je sicer tema nekaj (pod)poglavij strokovnih besedil, vendar gre v večini primerov za površne in celo povsem netočne informacije³. Iz tega vidika upam, da pričujoče besedilo zadovoljivo zapolnjuje akademsko 'škrbino' na tem področju.

V teoretičnem delu najprej opredelim in predstavim koncepta paliativne oskrbe in hospica, potem predstavim klovna kot performativni žanr in nazadnje bolnišnično klovnenje. V empiričnem delu pa raziskujem, kaj po svojih besedah bolnišnični klovni delajo v hospicu in kako na svoje delo gledajo. Trudil sem se vključiti tudi nekatere bolj tehnične ali na prvi pogled manj očitne vidike njihovega dela, denimo dinamiko dela v paru ali kako bolnišnični klovni gledajo na »odnos« med sabo in svojim likom ter kakšen odnos imajo do uporabe svojih osebnih vsebin. Skozi besedilo povedano povezujem s socialnopedagoškimi načeli.

Pa še to: obe slovnični obliki, ki ju uporabljam, se enakovredno nanašata na vse spole.

3 Nekje lahko recimo preberemo, da gre pri bolnišničnih klovnih za dejanske zdravnike (Fridau, 2020, str. 17).

2 TEORETIČNI DEL

2.1 PALIATIVNA OSKRBA IN HOSPIC

Paliativna oskrba⁴ je »aktivna celostna pomoč pacientom vseh starosti z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo ter njihovim bližnjim, slednjim tako v času bolezni kot v procesu žalovanja« (Ministrstvo za zdravje, 2010, str. 3). Razvila se je kot odgovor na dejstvo, da

»kurativna, v bolezen usmerjena zdravstvena oskrba ne rešuje kompleksnih težav bolnikov z napredovalo kronično boleznijo in jim pogosto povzroča dodatno trpljenje« (Lunder, 2018, str.

1549). Izraz je prvi predlagal kanadski kirurg Balfour Mount (1997, v Clark, 2007, str. 85) in sicer izhaja iz latinskega izraza pallium, plašč, oziroma palliare, zakriti s plaščem, in se nanaša na to, da naj bi »prekrili« bolečino (Kastenbaum in Moreman, 2018, str. 150; »Palliative«, b.

d.) in bolniku oziroma bolnici omogočili najvišjo možno kakovost življenja.

V širšem smislu se paliativna oskrba deli na več faz. Zgodnja paliativna oskrba se začne že ob diagnozi neozdravljive bolezni in se sprva aktivno prepleta z zdravljenjem. V ospredju je skrb za bolnikovo čim boljše splošno stanje, soočanje z boleznijo in neželenimi učinki zdravljenja, npr. kemoterapije (Vrankar, 2019). Pri tem naj bi imeli izvajalci v obziru osebnost kot celoto, spoštovali naj bi pacientovo avtonomijo in njegove izbire ter si prizadevali za odprto in občutljivo komunikacijo (Watson idr. 2019). Pomembna je tudi čim prejšnja vključitev bolnikovih bližnjih (Vrankar, 2019). Ko govorimo o paliativni oskrbi, pa imamo pogosteje v mislih pozno paliativno oskrbo, ki se prične, ko postane zdravljenje bolezni neučinkovito ali prenaporno za bolnika in ne izboljšuje več bolnikovega stanja. Napori se od poskusov vplivanja na potek bolezni preusmerijo na lajšanje težav (prav tam, str. 69).

V zadnji fazi človekovega življenja in paliativne oskrbe se prične tim. terminalna oskrba, v kateri je poudarek na zagotavljanju bolnikovega telesnega, čustvenega in duhovnega udobja, mirnega in dostojanstvenega konca življenja za bolnika in skrb za to, da bi svojci proces doživeli kolikor pozitivno je pač mogoče (Watson idr., 2019, str. 806).

Namen paliativne oskrbe torej ni zdravljenje bolezni, pač pa obvladovanje bolečine in drugih simptomov, pri čemer ne zasleduje niti pospešitve smrti niti podaljševanja življenja, temveč si prizadeva nuditi kar najboljšo možno kvaliteto življenja vse do smrti, ki jo dojema kot običajen in naraven del življenja. (Watson idr., 2019, str. xxv).

Za razliko od večine ostalih vej medicine ni opredeljena z določenim obolenjem (kot npr.

pulmologija) ali starostjo bolnika (kot pediatrija ali gerontologija), pač pa temelji na »oceni stanja bolnika z neozdravljivo boleznijo, oceni prognoze njegove bolezni ter oceni specifičnih potreb« (Vrankar, 2019, str. 69). Zanjo je značilen timski in multidisciplinarni pristop, pri

4 V našem okolju so v uporabi različni sorodni si izrazi, kot so paliativna oskrba, paliativna medicina, »paliativno podporno zdravljenje, simptomatsko zdravljenje, paliativni pristop,« med katerimi kljub podobnostim obstajajo nianse v pomenih (Vrankar, 2019, str. 69). Sam uporabljam izraz paliativna oskrba, saj primerno poudari multidiscipinarnost pristopa, pa tudi ker je, kot se zdi, najpogosteje v uporabi. Za razlike med izrazi glej Terminološki slovarček v Državnem programu paliativne oskrbe (Ministrstvo za zdravje, 2010, str. 24–25).

čemer nudi podporo tudi svojcem umirajočih, tako v času bolezni kot v procesu žalovanja (Watson idr., 2019).

Za eno od pionirk paliativne oskrbe velja Cicely Saunders, ki je leta 1976 v Združenem kraljestvu ustanovila Hospic Svetega Krištofa, ki je bil prvi hospic moderne dobe (Saunders, 2020; Watson idr., 2019). Ideje in načela, ki so jih Saunders in njeni sodelavci preizkušali v Hospicu Svetega Krištofa, so se v naslednjih desetletjih začela udejanjati tudi v drugih okoljih – na domu, v bolnišnicah in drugih ustanovah – in tako prenašala nove poglede na umiranje izven samega konteksta hospica ter vplivala na razvoj medicinske vede (Clark, 2007).

2.1.1 HOSPIC

Hospici so ustanove, namenjene »bolnikom z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, pri katerih se je zdravljenje zaključilo, potrebno pa je skrbno lajšanje simptomov bolezni« (Ljubhospic: »Hospic oskrba«, b. d.).

Ko je Cicely Saunders ustanovila Hospic Svetega Krištofa, samo sebe ni dojemala kot inovatorko, temveč kot nekoga, ki je obnovil ustanovo, ki so jo poznali stoletja nazaj (Phipps, 1988). Začetki hospicev in bolnišnic (razlik med ustanovama tedaj še ni bilo) sovpadajo z zgodnjim krščanstvom. »Prve bolnišnice so bile prej izum religije kot medicine« (Cohen, 1979, v prav tam, str. 92). Konstantin, prvi krščanski rimski cesar, je ukazal ustanovitev bolnišnic oziroma nozokomijev na vzhodnem delu rimskega cesarstva, nekoliko kasneje pa je Julijan, zadnji nekrščanski cesar, kljub svojemu nasprotovanju krščanski veri priznal, da je krščanski odnos do bolnih skrivnost do njene popularnosti in ukazal »gradnjo hospicev v vsakem mestu«

(prav tam, str. 93).

Konec četrtega stoletja se je ideja ustanov, posvečenih skrbi za umirajoče, skupaj z bogato rimsko vdovo Fabiolo preselila na Zahod, kjer je ta finančno podpirala nekaj hospicev ter tudi sama skrbela za umirajoče. Tako velja za duhovno začetnico hospicev, ki so kasneje začeli združevati funkciji skrbi za umirajoče kot tudi zavetišča za romarje na poti v Sveto deželo (Kastenbaum in Moreman, 2018). Tem ustanovam so sprva nadeli ime hospitium, kar v dobesednem prevodu pomeni gostišče, torej prostor za goste (Phipps, 1988). Sledil je srednjeveški razcvet hospicev, ki jih je ustanavljalo vse več samostanov, in je trajal nekako do reformacije, ko se je medicinska stroka pričela sekularizirati, razvoj ustanov za nego pa se je osredotočil na ustanove, namenjene zdravljenju (torej bolnišnice), pri čemer je skrb za umirajoče ostala nekako zanemarjena, kar sovpada tudi z modernim, tehnološko orientiranim pogledom medicine na smrt, kjer besedica »neozdravljivo« ni imela pravega mesta (prav tam).

V odgovor na potrebo po negi terminalno bolnih je leta 1905 red Irskih sester usmiljenk v Londonu ustanovil Hopsic Svetega Jožefa, katerega tretjina postelj je bila namenjena ljudem, ki naj bi jih čakalo še manj kot tri mesece življenja. Tam je delala tudi Cicely Saunders, ki jo je malo po koncu druge svetovne vojne navdahnilo srečanje z Davidom Tasmo, poljsko- judovskim beguncem, za katerega je kot medicinska sestra skrbela in ki ji je zapustil svoje imetje, naj ga uporabi za skrb za neozdravljivo bolne (Saunders, 2020). Saunders je 1967

ustanovila Hospic Svetega Krištofa, ki je služil kot navdih in model za hospice, kot jih poznamo danes (Kastenbaum in Moreman, 2018; Watson idr., 2019).

Filozofija hospica

Kljub temu, da so bili začetki sodobnega hospic gibanja utemeljeni v posebni ustanovi, danes radi rečejo, da je hospic prej kot kraj oziroma ustanova posebna filozofija/pristop/perspektiva skrbi za umirajoče (Klevišar, 1994). Tudi Slovensko društvo Hospic, ki trenutno nima lastne hiše, kamor bi sprejemalo ljudi, spremlja umirajoče na domu in izvaja druge programe (Slovensko društvo Hospic: »Hospic-spremljanje na domu«, b. d.).

Načela hospica so naslednja (Ljubhospic: »Vloga za sprejem«, b. d.):

• »Spoštovanje življenja in sprejemanje umiranja kot naravnega dogajanja.

• Celostna oskrba bolnika, katere cilj ni podaljševanje ali skrajševanje življenja, ampak zagotavljanje čim boljše blažilne (paliativne) oskrbe, ki pripomore k izboljšanju bolnikove kakovosti življenja.

• Psihična in duhovna opora bolnikom in svojcem v težavnem procesu sprejemanja bližnje smrti.

• Zagovorništvo bolnika v spoštovanju njegovih želja, samo odločanju in dostojanstvu.

• Timski pristop do neozdravljivega bolnika in svojcev, v katerem sodelujejo vsi, ki skrbijo zanje.

• Nudenje psihosocialne podpore bolnikovim svojcem in bližnjim med boleznijo in po smrti v času žalovanja.

• Vključitev prostovoljcev v celostno obravnavno, kar prinaša novo kakovost v skrb za umirajoče.

• Program je namenjen neozdravljivo bolnim v zadnjih mesecih življenja.«

2.1.2 HIŠA LJUBHOSPIC

Hiša Ljubhospic spada pod Zavod Hospic Ljubljana, ki deluje pod okriljem Lekarn Ljubljana.

V Hiši Ljubhospic nudijo brezplačno celostno oskrbo in podporo ljudem ob koncu življenja.

Stanovalcem so na voljo zdravstvena nega, psihosocialna pomoč in duhovna opora (Ljubhospic: »Hiša Ljubhospica«, b. d.), ter tedenski obiski bolnišničnih klovnov – Rdečih noskov.

Posameznik, ki želi biti sprejet v Ljubhospic, mora najprej izpolniti vlogo za sprejem, v kateri opiše, kakšno in koliko pomoči potrebuje pri vsakodnevnih opravilih in kako je s komunikacijo in hojo (Ljubhospic: »Sprejem v hišo Ljubhospica«, b. d.). Vlogi doda zdravniško mnenje, v kateri zdravnik navede, povzemam (Ljubhospic: »Zdravniško mnenje«, b. d.):

• diagnoze,

• seznanjenost s prognozo,

• dosedanjo terapijo,

• opis bolnikovega stanja (gibanje, sluh, vid, pogovorljivost, inkontinentnost, ali potrebuje masko za kisik, kakšno pomoč zdravstveno-negovalnega osebja potrebuje pri življenjskih aktivnostih, kakšno dieto potrebuje, splošna ocena psihičnega stanja itd.),

• oceno stanja zmogljivosti in

• oceno zdravstvenega stanja (opis simptomov, predvidena ocena preživetja in drugo).

Po pregledu obrazcev kandidata obišče strokovna delavka, sledi še sestanek s kandidatom in svojci (Ljubhospic: »Sprejem v hišo Ljubhospica«, b. d.).

V hiši je 12 enoposteljnih sob. Za stanovalce skrbi tim, ki ga sestavljajo zdravnik, socialni delavec, gospodinja, medicinske sestre, negovalci, farmacevt, terapevti, dušebrižnik in prostovoljci. Sodelujejo tudi s predstavniki različnih verskih skupnosti (Ljubhospic: »Hospic oskrba«, b. d.).

2.2 KLOVN

Ko pomislimo na klovna, si nemara predstavljamo nekakšnega veselega bedaka z vpadljivo naličenim obrazom, rdečim nosem, lasuljo, pisanim kostumom in velikimi čevlji. Ali pa Chaplinovega potepuha. Ali pa morda romantično tragično pojavo, ki niti ne namerava biti smešna. Mogoče celo s srhom pomislimo na strašljive klovne iz filmov (Joker) in knjig (Tisto Stephena Kinga). Iz lastnih izkušenj lahko povem, da tudi med samimi klovni potekajo neskončne debate o tem, kaj (ali kdo!) je klovn in kaj ali kdo to ni.

Obstaja skoraj nepregledno število opredelitev klovna (Davison, 2013), vendar lahko rečemo, da ima klovn, kot si ga predstavljamo danes, korenine v cirkusu – kljub temu, da se skoraj povsod po svetu skozi zgodovino pojavljajo različni komični ali groteskni liki (Fusetti, 1999) – in torej kot performativni žanr ni starejši od nekaj generacij⁵ (Rémy, 1945, v Davison, 2013, str. 19). Razlog za zmedo na področju definicije in zgodovine klovna je morda v marketingu:

francoski zgodovinar cirkusa Tristan Rémy (2017, str. 11) piše, da je v 19. stoletju v Pariz prišlo nastopat nekaj klovnov iz angleških cirkusov, ki so takoj postali zelo popularni. Ostali tamkajšnji cirkuški artisti in vodje cirkusov so to podjetniško izkoristili in se, če so njihove cirkuške točke vsebovale vsaj kanček komičnega, praktično čez noč preimenovali ter se začeli tržiti kot des clowns anglais, angleški klovni.

5 S tem se mnogi ne bi strinjali. Veliko teoretikov in praktikov vidi klovna kot nekaj starodavnega ter univerzalnega: angleška Wikipedija (»Clown«, b. d.) denimo pravi, da so se prvi klovni pojavili v Egiptu 2400 let pred našim štetjem. Vendar se pojavlja vprašanje, koliko imajo ti 'protoklovni' skupnega s sodobnim pojmovanjem klovna. Posledica takšnega širokega razumevanja klovna so kvazilinearni in posledično 'ahistorični' povzetki zgodovine klovna, katerih izvrstni primer pri nas najdemo v Škarja (2008). Za kritično diskusijo tega fenomena glej (Davison, 2014).

Zato sem se odločil, da se zgodovini klovna, kolikor ni nujno potrebna za razumevanje bolnišničnega klovnenja, kar izognem. Tako bi se rad izognil tudi pavšalnim opredelitvam in povezavam: še posebej antropologi denimo klovne radi povezujejo kar s šamani (kot npr. Van Blerkom (1995); o tem piše Bouissac (2015, str. 132 isl.)), kar se potem ponuja kot enostavna in kvazizgodovinska opredelitev bolnišničnega klovnenja, kljub temu, da ima le- to vendarle zelo konkretne cirkuške začetke (Citron, 2011; Davison, 2013).

Jasna definicija klovna torej morda nikoli ni obstajala, saj so jo od samih začetkov vedno znova sproti izumljali. Kakršne koli konkretne definicije so postale še težje ulovljive, ko je klovn kot podoba, ki nima veze z žanrom, prešel v mainstream in se začel pojavljati v likovni umetnosti, romanih in kasneje filmih (grozljivkah) ter seveda v McDonaldsu. Še Jon Davison, raziskovalec, na katerega se pri preučevanju zgodovine klovna močno naslanjam, začne neko svoje predavanje z besedami »Kaj je klovn? Dajte no ... Saj veste. Vsak ve, kaj je klovn.«

(Davison, 2017). Zato se dokončnim definicijam izogibam tako, da bom v nadaljevanju raje izpostavil nekaj značilnosti klovna. Dveh se bom lotil opisno, ostale pa bom izpostavil na podlagi primerov – videoposnetkov klovnskih nastopov, ki so dostopni na svetovnem spletu.

Naj opozorim še, da seveda ne veljajo za vse klovne vedno vse od navedenih značilnosti.

2.2.1 KLOVNSKI PAR: BELI KLOVN IN AVGUST

Znotraj cirkusa obstajata dva glavna tipa klovna, od katerih eden počasi izginja ali je že izginil iz naših predstav o klovnu. Imenujeta se beli klovn in avgust (Rémy, 2017). Beli klovn predstavlja »splošno sprejeta družbena pravila, družbeno moralo in civiliziranost. Večinoma je resen, ukazovalen, urejen, sam sebi se zdi izredno pameten« (Mikič idr., 2009, str. 142). Nosi lepa, čista in umetelno izdelana oblačila, pogosto ima koničasto kapo, prepoznamo pa ga tudi po eni poudarjeni obrvi. Je nadrejen avgustu in ga praviloma skuša ukaniti, kar mu zaradi avgustove neumnosti tudi uspe. Ime beli klovn je aluzija na njegov obraz, ki je bil tradicionalno pobarvan belo.

Slika 1: Portreti belih klovnov (Fabbri in Salée, 1982, str. 123)

Avgust pa je »neroden, naiven, neumen, igriv, anarhističen, nor, počne neprimerne stvari in ima skrajno nizek status« (prav tam). Tradicionalno je bil oblečen v prevelika ali premajhna ponošena in pisana oblačila, on je tisti, ki je nosil sloviti rdeči nos (Bouissac, 2015). Zaradi svoje neumnosti in naivnosti je lahka tarča potegavščin belega klovna. Ime avgust naj bi izviralo iz posmehljivih vzklikov nemške publike nekemu klovnu: vzvišeno ime rimskega cesarja je bilo uporabljeno ironično – kot če bi dandanes neumnežu rekli Einstein (prav tam).

Poleg njiju se v tradicionalnih klovnskih točkah pojavlja še vodja cirkusa (tradiconalno imenovan monsieur Loyal po dejanskem vodji znanega cirkusa) oziroma napovedovalec (Rémy, 2017).

Odnos med dvema klovnoma je bil sprva strogo hierarhičen tudi zunaj cirkuškega ringa: cirkusi so najemali in plačevali samo bele klovne, ti pa so najeli avguste, ki so bili za slabo plačilo tarča trikov belih klovnov. Sčasoma se je to razmerje izven ringa obrnilo, dokler niso začeli beli klovni počasi izginjati iz cirkusa: njihovo vlogo predstavnika avtoritete je lahko odigral monsieur Loyal ali pa kar občinstvo (Bouissac, 2015). Tako je tisto, kar si danes predstavljamo pod izrazom klovn, veliko bližje avgustu kot belemu klovnu.

Danes klovnski kostumi in vloge niso več tako jasno razmejeni, kot so bili včasih. Vidimo lahko točke, kjer sta klovna oblečena podobno, čeprav je iz obnašanja jasno, kdo je beli klovn in kdo avgust. Če danes še vedno prihaja do delitve na bele klovne in avguste, gre morda v nekaterih kontekstih (še posebej v cirkusih) za »nostalgično gesto« 19. stoletju (Bouissac 2012, str. 145), vendar drugod ostaja pomembna referenčna točka klovnske igre: izraza lahko klovni danes uporabljajo tudi za vlogo, ki jo posamezni klovn v določenem trenutku igra, a se lahko med eno ali drugo točko – pa tudi znotraj ene same točke – vlogi zamenjata. Kontrast med belim klovnom in avgustom je pomemben, ker omogoča bogat nabor možnosti igre z avtoriteto in statusnimi obrati. Kot bomo videli, je to ključno tudi pri bolnišničnem klovnenju.

Slika 2: Beli klovn je ukanil avgusta (Fabbri in Sallée, 1982, str. 113)

Klovnske točke so načeloma izvajali dueti ali trii. Tretji člen je bil lahko kot rečeno monsieur Loyal, ali pa še en avgust (Rémy, 2017). Sčasoma so se začeli pojavljati klovni, ki so nastopali

sami – ponavadi so bili v vlogi avgusta napram občinstvu (Bouissac, 2015). Če sta si dva klovna po statusu enakovredna, rečemo, da sta »dvojčka« ali »pajdaša« (Mikič idr., 2009, str. 142).

2.2.2 KLOVNSKE TOČKE IN PREDSTAVE

Poslušajmo in upoštevajmo avtorja enega redkih pregledov klovnske zgodovine v zadnjih letih, Davisona (2013; 2014), ki negoduje, da je o klovnih povedanega veliko pavšalnega, kar vodi do mistifikacije te zvrsti oziroma poklica, in si ostale značilnosti klovnenja poglejmo na konkretnih primerih. Spodaj navajam povezave do nekaterih posnetkov, ki po mojem mnenju dobro prikažejo nekatere elemente klovnenja. Zaradi boljšega razumevanja priporočam, da se ogledu videov ne izognete. Digitalno bralstvo si lahko pomaga s klikom na podčrtan naslov prizora, ki deluje kot povezava do posnetka, 'tiskano' bralstvo pa lahko s pomočjo kamere na svojih telefonih skenira kodo QR, ki jo prilagam vsakemu opisu, in tako pride do ustrezne spletne strani.

(Brez naslova) (izsek iz televizijske oddaje La Piste aux étoiles) Annie Fratellini (avgust) in Pierre Étaix (beli klovn)

(Circopedia: »Fratellini and Etaix video (1970)«, b. d.)

Tukaj je lepo vidna dinamika med avgustom in belim klovnom. Prvi ne razume navodil belega klovna, ta pa ga nekajkrat uspešno ukani – do presenetljivega zaključka točke. Povedno je tudi, da sta oba klovna izvrstna glasbenika, kar velja za veliko klovnov. Za njihovimi nerodnostmi se (ponavadi) skriva visok nivo tehničnega znanja, kar je vidno tudi v slapstick komiki naslednje točke.

Slika 3: Annie Fratellini kot avgust in Pierre Étaix kot beli klovn (Fabbri in Sallée, 1982, str. 15)

Razbito ogledalo (izsek iz televizijske oddaje La Piste aux étoiles) Pipo Sosman (beli klovn) in Achille Zavatta (avgust)

(Circopedia: »Pipo and Zavatta video (1966)«, b. d.)

Točko navajam, ker gre za primer klasične klovnske točke oziroma entréeja (Rémy, 2017), ki se je v različnih oblikah po evropskih cirkusih izvajala desetletja, osnova zanjo pa naj bi izvirala iz španske igre iz 17. stoletja (Bouissac, 2015; Fabbri in Sallée, 1982).

Ker je v francoščini, jo na kratko povzemam, čeprav se ji da z lahkoto slediti tudi brez razumevanja jezika. Napovedovalec naznani prihod velikega opernega pevca (Sosmana), ki bo vadil pred svojim večernim nastopom. Avgusta pošlje po ogledalo, ki ga

je zahteval pevec, vendar avgust ogledalo ponesreči razbije. Ker se napovedovalec ustraši možne reakcije muhastega zvezdnika, hitro obleče avgusta v smoking in mu nadane klobuk ter mu zabiča, naj natančno oponaša pevca, da ne bo opazil, da se je ogledalo razbilo. Ko se Sosman kmalu zatem pojavi rahlo okajen, se prične dolga serija komičnih zapletov, v katerih se znajde avgust, ker ne uspe povsem slediti gibom belega klovna. Točka je posebna v tem, da beli klovn noče načrtno ukaniti avgusta, prej obratno, vendar je slednji še vedno tisti, ki 'nasanka'. Za podrobno diskusijo te točke glej (Bouissac, 2015, str. 116–122).

Steklenica vodke

Jurij Nikulin in Mihail Šujdin

(Circopedia: »Nikulin vodka bottle video (c. 1965)«, b. d.).

Točko kažem zaradi tega, ker je v njej vidno, kako dobro se klovn lahko igra z avtoriteto. Dva avgusta (dvojčka) hočeta piti vodko, kar je seveda prepovedano, zato se morata ob prihodu monsieurja Loyala hitro znajti. Za današnji čas je zanimiva tudi sama tematika točke, saj so klovni večinoma asociirani z otroškimi vsebinami. V dvajsetem stoletju je prišlo, kot pravi Bouissac (2018, str. 117), do postopnega infantiliziranja klovnade in prilagajanja otroški publiki, zaradi česar so iz klovnskih repertoarjev izginile teme, kot je na primer seksualnost, prišlo pa je tudi do poenostavljanja relativno kompleksnih narativov starejših točk (prav tam). Posledice tega so seveda vidne tudi danes: v klovnskem kabaretu Za crknt, kjer sodelujem, opažamo, da na naše predstave pogosto prihajajo starši z majhnimi otroki, misleč, da gre za otroško predstavo.

Dirigent (izsek iz predstave Upper Cuts) Nola Rae

(Clipsgums, 2010).

Ta točka je primer solo klovna v gledališkem kontekstu. Izbral sem jo, ker je v njej zelo jasno vidna tim. »dvojna igra« (Mikič idr., 2009, str. 137): »Na prvi ravni je klovn s svojimi osebnostnimi značilnostmi, ta raven se v nastopu predstavlja kot resničnost. Druga raven je

točka, ki jo je klovn prišel predstavit občinstvu, oziroma lik, za katerega se klovn pretvarja, da je.« Z drugimi besedami, če bi to točko izvajala dramska igralka, bi se 'prelevila' v lik dirigenta, ki bi ga potem gledali med dirigiranjem, igralka pa bi 'izginila'. Tukaj pa gledamo klovneso, kako igra dirigenta in ves čas preverja, če vidimo, kako dobro to

počne. To pa je sorodno z drugim razlogom, zaradi katerega bi rad, da vidite ta posnetek: še posebej pri gledališkem klovnu je ena glavnih značilnosti igre neposreden kontakt z občinstvom. Četrte stene, ki jo pozna konvencionalno dramsko gledališče, tukaj ni. Še posebej na začetku se jasno vidi, kako Rae s strogimi pogledi reagira na smeh občinstva, ki 'zmoti' njen nastop (npr. na 00:45).

Zakaj je to tako smešno? (izsek iz nastopa) Luke Rollason

(Luke Rollason, 2020)

Posnetek klovna mlajše generacije delim z vami zato, ker verjetno več klovnenja poteka v takšnih kontekstih kot v okviru zelo natančno izdelanih predstav in ker se na posnetku odlično vidi zelo pomembna dinamika klovnske igre, povezana z reakcijami občinstva: delo s flopom. Flop je zelo razširjen klovnski izraz in pomeni neuspeh, nanaša pa se na to, da klovnu ni uspelo nasmejati publike (Gaulier, 2007; Lecoq, 2015). Dinamika dela s flopom izgleda v grobem tako: klovn nekaj poskusi. Če se občinstvo smeji, klovn to enostavno ponovi, kot na začetku posnetka Rollason naredi s trakom za lase. V drugi polovici posnetka pa vidimo (in slišimo!), kako dela s flopom: ko se ljudje zasmejijo, jih vpraša:

»Zakaj je to tako smešno?⁶« Ko se temu več ne nasmejijo, jih vpraša, zakaj ni smešno. Na ta način je 'sprejel flop', kot se reče, torej priznal, da ni bilo smešno, kar na eni točki izzove smeh.

Potem lahko spet vpraša, zakaj je smešno, in tako naprej.

Cooped (izseki iz predstave) Spymonkey

(Toby Spymonkey, 2019)

Spymonkey so eden mojih najljubših gledaliških oziroma klovnskih ansamblov in izvrsten primer gledališke klovnade. Tako kot pri Noli Rae je očitna dvojna igra: iz odlomka je morda slabše razvidno, toda tudi tukaj gledamo skupino 'igralcev', ki igrajo predstavo, hkrati pa se v njihovo igro vedno znova prikradejo njihovi zasebni odnosi, kot na primer na 00:11, ko škof udari vratarja, kar se ponavlja skozi celotno predstavo. Gre namreč za primer celovečerne predstave, ne krajše klovnske točke.

6 Mimogrede, Why is that so funny? (Wright, 2006) je med igralci in klovni dobro poznana in celo popularna knjiga, kar prispeva svoj del komike: predstavljam si, da je, kot se pogosto zgodi, občinstvo v veliki meri sestavljeno iz ljudi, ki se tudi sami ukvarjajo s klovnenjem in gledališčem.

Pomemben del klovnenja predstavljajo tudi elementi absurda, ki nimajo zveze z logiko ali konvencionalno dramaturgijo, npr. ko skuša Toby Park kavalirsko (in neuspešno) pobrati Petro Massey, ki brez kakršne koli razlage okameni.

Snow Show (izsek iz predstave) Slava Polunin

(Philippe Devienne, 2019)

Za konec še izsek iz izredno uspešne predstave ruskega klovna, Slave Polunina. Polunin z njo nastopa že od leta 1993 (Davison, 2013), vmes jo je uspešno prodal blockbusterskemu Cirque du Soleil in iz nje naredil pravo franšizo. Od predhodnih posnetkov se razlikuje v tem, da ni izrazito komična ali smešna, poudarek je prej na poetičnosti, s čimer zastavlja vprašanje, ob katerem se že dolgo lomijo (najbrž predvsem klovnska) kopja in ki ga puščam neodgovorjenega: ali morajo klovni biti smešni?

Če povzamem nekaj elementov klovnenja, kot smo jih videli v zgornjih posnetkih:

• Odnos med belim klovnom in avgustom, medsebojno ukanjanje,

• presenečanje občinstva in preobračanje njihovih pričakovanj,

• tehnična odličnost,

• slapstick in hiter tempo,

• odnos do avtoritete,

• občasna prisotnost »odraslih« tem,

• dvojna igra,

• kontakt z občinstvom,

• dinamika igre s flopom,

• absurd,

• poetika in vprašanje, ali morajo biti klovni smešni.

2.2.3 KLOVNSKI LIK IN PERFORMERJEV JAZ

Zadnja stvar, ki jo moram nasloviti, preden začnem pisati o bolnišničnem klovnenju, je aktualna šele zadnjih šestdeset let. Nekako v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je v klovnenju prišlo do preobrata, ki mu je Davison (2016) posvetil celotno doktorsko disertacijo. Govorim o vprašanju odnosa med klovnom in posameznikom, ki ga igra. Ta preobrat je sprožil francoski učitelj gledališča Jacques Lecoq (prav tam). Ta je začel v šestdesetih na svoji šoli v Parizu eksperimentirati s klovnom, njegovi učenci pa so njegova dognanja širili po svetu in danes bi lahko bi rekli, da je oče sodobnega (gledališkega) klovna. Temeljna sestavina tega novega klovna je diskurz avtentičnosti.

Poglejmo si dva citata. Bouissac (2015, str. 173, poudarek je moj), ki se v svojem raziskovanju omejuje izrecno na cirkuške klovne (ki sta jih omenjeni preobrat Lecoqova pedagogika zaradi osnove, ki so jo imeli v cirkuški tradiciji, v veliki meri zaobšla), piše, da narative posameznih točk kljub občasnim variacijam »presegajo posamezne nastopajoče. Torej je posamezne umetnike, ki interpretirajo te narative, moč smatrati kot zgolj spremenljivke. Klovni [...] so povsem zamenljivi, ne da bi to vplivalo na strukturo točke, ki jo izvajajo.«

Primerjajmo to z zapisom iz knjige Jacquesa Lecoqa (2015, str. 152, poudarka sta moja), ki opisuje, kako so njegovi učenci neuspešno hodili na oder z nalogo nasmejati sošolce:

Naša grla so se posušila, naši trebuhi zategnili, postajalo je tragično. Ko so ugotovili, kako jim je spodletelo⁷, so prenehali z improviziranjem in se frustrirani, zmedeni in osramočeni vrnili na svoje sedeže. Na tej točki, ko so videli njihove šibkosti, so se ostali začeli smejati:

ne likom, ki so nam jih hoteli pokazati, pač pa osebam pod njimi, ki so bile zdaj razkrite za vse nas. Našli smo rešitev. Klovn ne obstaja ločeno od igralca, ki ga igra. Vsi smo klovni, vsi mislimo, da smo lepi pametni in močni, vendar ima vsak od nas svoje šibkosti, svojo trapasto plat, ki lahko spravi ljudi v smeh, ko ji dovolimo, da se izrazi.

Če so prvotni cirkuški klovni »povsem zamenljivi«, je lecoqovski klovn izraz neke notranje avtentičnosti in »ne obstaja ločeno od igralca, ki ga igra.« To poudarjam, ker gre za veliko spremembo: če smo se v cirkusih starih dni smejali norčijam avgustov in belih klovnov, se pri klovnih à la Lecoq smejimo posameznikom, ki jih igrajo. Pomembno je poudariti, da je imel Lecoq ogromen vpliv na izobraževanje igralcev tudi po akademijah in konservatorijih. Prav odnos med klovnskim likom in posameznikom pri delu v hospicu bo eno od mojih zanimanj v empiričnem delu naloge, za zdaj naj zadostuje, da gre pri klovnu dandanes za kompleksen odnos med avtentičnostjo in igro, posameznikom in likom, ki ga igra. Vse te stvari pridejo v poštev tudi pri bolnišničnem klovnenju.

2.3 BOLNIŠNIČNO KLOVNENJE

Bolnišnični klovni »so profesionalni umetniki, ki opravljajo poklic klovna v občutljivem okolju bolnišnice. Usposobljeni so za delo v občutljivih pogojih, kakršni so v bolnišnicah, ustanovah za ljudi s posebnimi potrebami, zdravstvenih ustanovah, domovih za ostarele in begunskih centrih« (Rdeči noski: »Delo bolnišničnega klovna«, b. d.).

Prvi profesionalni cirkuški klovni, ki so obiskovali bolnišnice, naj bi sicer bili bratje Fratellini, slavni cirkuški trio s konca 19. stoletja (Warren, 2008). Nekaj let kasneje, leta 1908, na naslovnici priloge francoskega Le Petit Journala najdemo ilustracijo, ki prikazuje dva klovna med zganjanjem norčij v eni od londonskih bolnišnic (Citron, 2011, str. 249–250). Nikolaj Poljakov, poznan kot eden najslavnejših klovnov dvajsetega stoletja, klovn Coco, leta 1941 piše o obisku bolnišnice (Poliakoff 1941, v Davison, 2013).

7 Bodite pozorni na to, kako je flop, ki sem ga omenjal zgoraj v kontekstu Rollasonovega nastopa (Zakaj je to tako smešno?) prav v osrčju Lecoqovega klovna.

Hunter Doherty Adams, bolj znan kot Patch Adams, je že v sedemdesetih letih v ZDA z ženo ustanovil bolnišnico, kjer je zdravil predvsem tiste, ki so izpadli iz sistema zdravstvenega zavarovanja, poleg tega pa je šlo tudi za skupnost, kjer so zaposleni in pacienti sobivali. Kot zdravnik je zdravil z medicino, pa tudi z manj konvencionalnimi metodami. Pripoveduje denimo o tem, kako so tako pacienti kot osebje, pa tudi naključni obiskovalci (šlo je za motoriste skupine Hell's Angels) nekega dne vsi skupaj namenoma bruhali v solidarnosti s pacientko, ki je imela bulimijo (Dell Clark, 2013). Adams je klovn, vendar je tukaj po mojem mnenju v tem primeru šlo bolj za »klovnsko bolnišnico« kot za bolnišnično klovnenje v bolnišnicah, je pa Adams s svojim projektom brez dvoma ogromno prispeval k prepoznavnosti poklica, še posebej zaradi filma Zdravnik s srcem, kjer ga igra Robin Williams (Shadyac, 1998). Adams je pri svojih 75 letih še vedno dejaven v svojem inštitutu Gesundheit!, v oviru katerega predava in potuje po svetu na krizna območja in po bolnišnicah.

Bolnišnično klovnenje kot ga poznamo danes se je začelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Američan Michael Christensen je v Parizu nastopal v cirkuških predstavah v cirkusu, ki ga je vodila Annie Fratellini, vnukinja enega od treh zgoraj omenjenih bratov. Ko se je vrnil v Ameriko, je tam ustanovil Big Apple Circus, v okviru katerega je s svojim kolegom Jeffom Gordonom v neki bolnišnici izvedel klovnsko parodijo bolnišničnega okolja in postopkov.

Odziv otrok in zaposlenih ju je spodbudil k večjemu projektu, ki se je leta 1986 razvil v »Enoto klovnske oskrbe« [Clown Care Unit] (Koller in Gryski, 2008), ki je delovala znotraj Big Apple Circusa in ki jo velika večina avtorjev (npr. Dionigi, 2020; Koller in Gryski, 2008; Oppenheim idr., 1997) navaja kot prvi primer organiziranega in profesionalnega bolnišničnega klovnenja na svetu.

Vendar se je nekaj mesecev pred tem v winnipeški pediatrični bolnišnici pojavil še en program bolnišničnega klovnenja, Child Life Clown Program, ki ga je vodila Karen Ridd. (Ridd, 2009;

Warren, 2001). Christensen in Ridd sta bila v svojih pristopih, kot pravi Warren (2001, str. 13),

»diametralno različna« in zavzemata vsak svoj konec na kontinuumu bolnišnično-klovnskega dela.

Če povzamem Warrena (prav tam, str. 5), »terapevtski klovni«, ki sledijo paradigmi Ridd, praviloma:

• nosijo značilne barvne kostume in ličila,

• posamezni klovn deluje v eni bolnišnici,

• bolnišnice obiskujejo posamič,

• s seboj imajo veliko rekvizitov in igrač,

• ne govorijo,

• komunicirajo z gestami in enostavnimi zvoki,

• ne uporabljajo glasbe,

• njihov fokus je na uporabniku oziroma pacientu,

• so razmeroma tihi in nedisruptivni.

Po drugi strani pa za klovne Christensenove paradigme praviloma velja, da:

• so minimalno naličeni in uporabljajo rdeči nosek v kombinaciji z belo zdravniško haljo⁸,

• imajo v klovnskem imenu predpono dr.⁸,

• niso zaposleni v bolnišnici in/ali delujejo v večih bolnišnicah,

• delajo v parih,

• namesto na rekvizitih je poudarek na delu s tem, kar je prisotno v sobi,

• govorijo in verbalno komunicirajo, uporabljajo pa tudi geste in sicer od majhnih in tihih do velikih in glasnih,

• veliko uporabljajo glasbo,

• delajo tudi s svojci in osebjem,

• v določenih okvirih znajo biti »primerno« disruptivni (prav tam).

Velja poudariti še, da kljub temu, da izvirajo iz ZDA, Christensenovo klovnenje močno navdihuje evropska klovnska tradicija, kar je morda razlog, da se je mnogo bolj razširila po Evropi.

Razkol med tema dvema paradigmama še vedno obstaja, še posebej glede vprašanja klovnenja solo ali v paru (Citron, 2011), o čemer bom pisal v nadaljevanju. Slovenski Rdeči noski skupaj s krovno organizacijo pripadajo Christensenovi paradigmi – ta je tudi član strokovnega odbora Red Noses International (Red Noses International: »Our boards«, b. d.).

Zanimivo je, da se zdi, da Christensen in Ridd nista vedela drug za drugega (Warren, 2001).

Sočasna profesionalna začetka bolnišničnega klovnenja gre morda pripisati dejstvu, da sovpadata z začetkom povečanega zanimanja bolnišnic in zdravstvenih delavcev za komplementarne in alternativne medicinske prijeme in s tem odprtosti za manj konvencionalne metode zdravljenja ali komplementarnega zdravljenja (Dionigi, 2017), torej so bile tudi bolnišnice bolj naklonjene temu, da na svoje oddelke spustijo klovne v bolj organizirani obliki, spreminjal pa se je tudi cirkus. Nove generacije cirkusantov so iskale alternative velikim pompoznim cirkusom s celimi menažerijami živali, ki so pogosto živele v neprimernih pogojih.

Pojavil se je tako imenovani novi cirkus, katerega nastopi so bili dosti bolj gledališke narave in pogosto niso več potekali v ogromnih ringih, njihove predstave pa je pogosto spremljalo tudi delo v skupnosti (Citron, 2011), kar vključuje tudi delo v bolnišnicah.

Bolnišnični klovni so v Evropo prišli z Američanko Caroline Simonds, v Franciji izobraženo igralko in klovneso, ki se je ob povratku v ZDA pridružila Enoti klovnske oskrbe Big Apple Circusa. Ko se je čez nekaj let vrnila v Evropo, je v Franciji leta 1991 ustanovila Le Rire Médecin (Oppenheim idr., 1997), prvo evropska organizacija bolnišničnih klovnov (Santarpia idr., 2019, Simonds in Warren, 2001).

8 Hiter pregled spletne strani Rdečih noskov (Rdeči noski: »Kdo so bolnišnični klovni«, b. d.) razkrije, da to za slovenske bolnišnične klovne ne velja.

2.3.1 IZOBRAŽEVANJE BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV

Če je Patch Adams (1993, v Davison, 2013, str. 303) v začetku devetdesetih dejal, da se njegovi ekipi lahko pridruži vsakdo, »Izkušnje niso potrebne,« je med bolnišninimi klovni danes prej kot to opaziti močno težnjo k profesionalizaciji. Zaradi hitrega razmaha te dejavnosti in seveda ljudi, ki jo izvajajo, je prišlo do velikih razlik v kvaliteti dela. Eden možnih odgovorov na to je profesionalizacija in zagotovitev minimalnih standardov storitev (Koller in Gryski, 2008).

Katalonska bolnišnično-klovnska organizacija Pallapupas, denimo, na vprašanje, če se jim lahko pridružijo prostovoljci, na svoji spletni strani (Pallapupas, b. d.) odgovarja:

Ne. Vsi Pallapupas so profesionalni klovni. Glavni razlog je ta, da kakor v bolnišnicah ni prostovoljnih zdravnikov, tudi ni prostovoljnih klovnov. Potrebne je veliko improvizacije, za kar morajo imeti dobro igralsko podstat in obvladati umetniške tehnike in veščine, hkrati pa imeti medicinska in psihološka znanja s področja populacij, ki jih obiskujejo. Klovnstvo je poklic, ki kakor veliko drugih zahteva dolga leta usposabljanja.

V Franciji sta poklic bolnišničnega klovna in izobraževanje zanj uradno registrirana pod nazivom »klovnenje v zdravstvenih ustanovah« [jeu clownesque en établissements de soins]

(France compétences, b. d.). Izobraževanje izvaja Le Rire Médecin. Kdor opravi izobraževanje, dobi certifikat, s katerim potem išče delo na trgu. Kandidati morajo za vpis v program, ki traja 20 tednov in znaša osupljivih 12 tisočakov, že imeti izdelan klovnski lik, obvladati tehnike improvizacije in imeti pevske oziroma glasbene sposobnosti, v programu pa se učijo teoretičnih znanj o bolnišničnem okolju, boleznih in simptomih, komunikaciji z zdravstvenim osebjem in praktičnih umetniških veščin. Program se zaključi s prakso v bolnišnici (Le Rire Médecin, b.

d.). Na univerzi v izraelski Haifi so šli korak dlje in leta 2006 ustanovili dvopredmetni univerzitetni program bolnišničnega klovnenja, ki kombinira zdravstvena in psihološka znanja ter performativne veščine, potrebne za klovnenje (Citron, 2011, str. 262).

Slovenska organizacija bolnišničnih klovnov, Društvo Rdeči noski, izvaja interno izobraževanje klovnov, ki so izbrani na avdiciji, ki poteka vsakih nekaj let. Predpogoji za udeležbo so »izurjenost in izkušnje kot nastopajoči umetnik, čustvena pismenost, sposobnost in veselje do timskega dela, socialne veščine, osebna prožnost in zrelost, starost najmanj 25 let ter primerna količina časa za delo« (Rdeči noski: »Certifikacija«, b. d.). Izobraževanje poteka pod okriljem krovne organizacije, Red Noses International, in je obvezno za vse bolnišnične klovne znotraj zveze. Učni načrt zajema vsega skupaj 480 ur in je sestavljen iz osmih enot, ki pa jih ni potrebno opravljati po vrsti. Ko klovni končajo vse predpisane enote, za kar imajo na voljo pet let, pridobijo certifikacijo krovne organizacije (prav tam).

Oglejmo si podrobneje učni načrt, ki ga povzemam po Red Noses International (2019):

1) Uvod v študije, 12 ur,

kjer se spoznajo s (teor)etičnimi osnovami bolnišničnega klovnenja in z RNI kot organizacijo.

2) Umetniške študije, 260 ur,

ki se izvajajo kot praktične delavnice, namenjene odkrivanju svojega klovnskega lika (o tem več pozneje), učenju dramaturgije klovnskih točk, partnerskemu delu,

preigravanju tipičnih bolnišničnih scenarijev itd. Ta enota predstavlja več kot polovico celotnega učnega načrta.

3) Seznanjanje z bolnišničnim okoljem in zdravstveno nego, 16 ur,

kjer pridobijo znanje o tem, kako funkcionirajo (pediatrične) bolnišnice, o osnovah zdravstvene nege in nekaterih boleznih in simptomih, pa tudi o higienskih zahtevah in podobnih praktičnih rečeh.

4) Psihosocialne študije, 16 ur,

ki zajemajo učenje o psiholoških učinkih hospitalizacije, psihološkem razvoju otrok in mladostnikov, humorju kot komunikacijskem orodju, pedopsihiatriji, ravnanju z vedenju z vedenjskimi in čustvenimi motnjami (sic!) idr. z namenom prepoznavanja, razumevanja in prilagoditve na različne odzive otrok.

5) Sociologija, 16 ur,

predavanja o različnosti, odklonskosti, socializaciji in drugih socioloških temah, pa tudi o vlogi in vključenosti klovna v strukture oziroma institucije, v katerih dela.

6) Komunikacijske študije, 9 ur,

kjer se učijo o komunikaciji znotraj klovnskega para oziroma skupine, o superviziji ter o komunikaciji z zunanjimi instancami. To zadeva bolnišnično in drugo osebje, starše in medije.

7) Klovnsko uvajanje, 112 ur,

oziroma učne vizite v bolnišnicah, kjer vajenec sodeluje najprej kot tretji klovn, potem pa v paru z bolj izkušenim klovnom. Po vizitah imajo na voljo koučing, kjer pregovorijo, kar se je zgodilo.

8) Delo s starejšimi, 38 ur.

Ta enota je v celoti obvezna samo za klovne tistih organizacij, ki delajo s starejšimi.

Uvod v enoto je obvezen za vse. Učijo se o specifikah te populacije in klovnskega dela z njo, pa tudi o paliativni oskrbi (2 uri). Starejši sicer predstavljajo drugo največjo populacijo, s katero delajo bolnišnični klovni v RNI, prva so, seveda, otroci.

Slika 4: Klovni na predavanju: študentje Clown Collega ameriškega cirkusa Ringling (Fabbri in Sallée, 1982, str. 139)

Iz učnega načrta razberemo, da je težišče usposabljanja Rdečih noskov na umetniških in praktičnih vsebinah, kar, menim, je pomembno za razumevanje njihovega dela: so namreč umetniki, usposobljeni za delo v zdravstvenih ustanovah, ali z drugimi besedami: bolnišnični klovni so najprej »klovni« in nato »bolnišnični«.

2.3.2 DRUŠTVO RDEČI NOSKI

Pri nas Društvo Rdeči noski, s polnim nazivom Rdeči noski, društvo za pospeševanje veselja do življenja za bolne in trpeče ljudi, deluje od leta 2003 in je že od samega začetka svojega obstoja del mednarodne krovne organizacije Red Noses International, ki združuje organizacije bolnišničnih klovnov iz še desetih držav predvsem Srednje in Vzhodne Evrope, pa tudi Bližnjega Vzhoda (Jordanija in Palestina) (Rdeči noski: »Društvo Rdeči noski in mednarodna organizacija Red Noses International«, b. d.).

V Rdečih noskih trenutno deluje 20 bolnišničnih klovnov, ki na tedenski ali mesečni bazi obiskujejo bolnišnice, seveda s poudarkom (vendar ne izključno!) na pediatričnih oddelkih.

Razen tega izvajajo tudi posebne programe, v okviru katerih različno pogosto obiskujejo:

• »odrasle in otroke z motnjami v duševnem razvoju,

• domove za starejše,

• stanovalce hospica,

• begunce in

• otroke na rehabilitacijskem in psihiatričnem zdravljenju« (Rdeči noski, 2020, str. 10).

Vodijo tudi delavnice za osebje v institucijah, ki jih obiskujejo, s čimer jim približajo bolnišnično-klovnsko delo in si z njimi izmenjajo izkušnje in znanja (prav tam).

2.3.3 SLOVENSKI RAZISKAVI O BOLNIŠNIČNEM KLOVNENJU

V našem prostoru sta o bolnišničnih klovnih pisali Škarja (2008) in Lavrinc (2010) v magistrskem oziroma diplomskem delu. Prva je pisala o bolnišničnem klovnenju kot dopolnilu h kreativni terapiji v bolnišnici, pri čemer na podlagi opazovanja in intervjujev podrobno predstavi potek njihovega dela (»klovnskih vizit«) v pediatrični bolnišnici. Prav tako je izvedla intervjuje s slovenskimi, avstrijskimi in nemškimi bolnišničnimi klovni, kar nudi pomemben vpogled v to, kako oni vidijo svoje delo. Vendar je potrebno imeti v mislih, da je od takrat minilo več kot desetletje in da so se v tem času razmere, pa tudi to, kako so interpretirane, zagotovo spremenile.

Lavrinc (2010) pa se ukvarja z vprašanjem vloge, ki jo imajo bolnišnični klovni v pediatrični bolnišnici, pri čemer je sama bolnišnična klovnesa in ima kot taka edinstven vpogled v tematiko. Raziskovala je s (samo)opazovanjem sebe in kolegov ter z anketnimi vprašalniki zdravstvenih delavcev in nekaj intervjuji otrok in njihovih staršev. Poudarek njene raziskave je na rabi humorja v bolnišničnem kontekstu.

Pomembno je tudi dejstvo, da je raziskovanje bolnišničnega klovnenja (pa tudi klovnenja, do neke mere) šele v razmahu in tako moji predhodnici nista mogli uporabljati večine virov, na katere sem se sam precej naslanjal.

2.3.4 DELO BOLNIŠNIČNIH KLOVNOV

Znanstveno raziskovanje dela bolnišničnih klovnov je še relativno v povojih, začelo pa se je nekako na začetku tisočletja, če sodim po meni dostopnih znanstvenih virih. Ker bolnišnični klovni večinoma delujejo v pediatričnih bolnišnicah, so učinki njihovega dela tam tudi najbolje raziskani.

Raziskovalci so ugotovljali, da intervencije bolnišničnih klovnov prispevajo k zmanjšani tesnobi otrok pred posegi (npr. Sridharan in Sivaramakrishnan, 2016; Vagnoli idr., 2005), in da otroci po klovnski intervenciji poročajo o manj intenzivnih bolečinah med samim zdravniškim posegom (Bertini idr., 2011) ter boljšem čustvenem razpoloženju (Anes in Obi, 2014).

Šele v zadnjih letih se bolnišnično-klovnsko delo širi še na področja dela z odraslo in predvsem starejšo populacijo (Citron, 2014). Nuttman-Schwartz idr. (2010) pišejo o bolnišnično- klovnskem delu z odraslimi osebami s kroničnimi boleznimi v okviru ambulantnega zdravljenja, Hendriks (2012) opisuje svoje izkušnje praktičnega usposabljanja za bolnišnično- klovnsko delo z osebami z demenco. Ena morda bolj nenavadnih raziskav pa je ugotovila, da so bolnišnični klovni pozitivno prispevali k uspešnosti zanositev z in vitro fertilizacijo in transferjem embrijev, kar pomeni, da zunajtelesno združijo (zdravniki, ne klovni) žensko in moško spolno celico, potem pa ta skupek celic oziroma embrij prenesejo v maternico ženske.

In sicer je bil delež uspešnih oploditev v kontrolni skupini 20,2%, v eksperimentalni pa 36,4%

(Friedler idr., 2011).

Efrat-Triester idr. (2021) so na podlagi treh primerjalnih študij ugotavljali, katera je najbolj optimalna ciljna publika bolnišničnih klovnov. Zaključujejo, da so to otroci, ki da so praviloma bolj zadovoljni po klovnski viziti kot starejši odrasli, ki so v raziskavi poročali o nezadovoljstvu in celo višji stopnji agresivnosti v časovnem okviru dveh dni po klovnski viziti. Po drugi strani so Casellas-Grau idr. (2020) nasprotno ugotovili, da obisk bolnišničnega klovna pomaga pri vsestranskem izboljšanju psiholoških simptomov pri odraslih osebah z rakom.

Ob tem velja opozoriti, da veliko študij enači delo bolnišničnega klovna s humorjem (npr.

Casellas-Grau idr., 2020; Killeen, 1991; Ricarte Díez in Boned Torres, 2008), čeprav so odzivi uporabnikov na klovne mnogokrat kompleksnejši in zajemajo še druge odzive, tudi denimo ganjenost in jok⁹. Znanstveno je to dokazovala skupina švicarskih psihologov (Auerbach idr., 2014), ki je odraslim ljudem predvajala posnetke cirkuških in bolnišničnih klovnov ter medicinskih sester pri delu. Ugotovitve raziskave (ki so jih nekoliko ironično objavili v European Journal of Humour Research) se sicer nanašajo na opazovalce in ne prejemnike ali

9 Zanimivo je primerjati to dejstvo s tisto večno klovnsko dilemo, ki sem jo omenil v prejšnjem poglavju, torej ali morajo biti klovni smešni ali ne. Bolnišnični klovni imajo tu morda nekoliko bolj proste roke od svojih cirkuških in gledaliških kolegov …

izvajalce bolnišnično-klovnskih storitev, so pa dokazali, da je spekter možnih odzivov na bolnišničnega klovna širši od zgolj smeha, kar ugotavljajo tudi Grinberg idr. (2012). Slednji navajajo študije, ki so ugotavljale prisotnost naslednjih elementov: uporaba domišljije, prevračanje uveljavljenih vlog in hierarhij, empatija, odprto izražanje čustev, gradnja podpornega odnosa (prav tam, str. 42).

Večina doslej narejenih študij se osredotoča na preučevanje bolnišničnega klovnenja glede na prejemnike te storitve, ne pa tudi na izvajalce (Gervais idr., 2006; Dionigi, 2017; Dionigi, 2020), kar je fokus pričujoče naloge.

2.3.5 BOLNIŠNIČNO KLOVNENJE: SOLO ALI V PARU?

Pomembna tema, ki deli bolnišnično-klovnski svet (Citron, 2011), je vprašanje, ali naj bolnišnični klovni klovnijo posamič ali v paru. Koller in Gryski (2008) tako ločujeta med

»terapevtskimi klovni«, ki sledijo dediščini Karen Ridd, in »bolnišnični klovni¹⁰«, ki pripradajo paradigmi Michaela Christensena.

Terapevtski klovni obiskujejo bolnišnice posamič, s čimer naj bi spodbujali občutek intimnosti in ranljivosti, saj so tako kot (otroški) pacient sami v neprijaznem okolju:

Klovn, ki po po bolnišničnih hodnikih hodi sam, ni v svojem domačem okolju, je ranljiv.

Njegova ranljivost je enaka tej od otrok, ki so v bolnišničnem okolju prav tako v tujem okolju in ki se morajo kljub podpori staršev in prijateljev na koncu z boleznijo spopadati sami. V tem oziru postaneta klovn in otrok zaveznika (Koller in Gryski, 2008, str. 19).

Tudi v solo bolnišničnem klovnenju se pogosto reproducira matrica odnosa med belim klovnom in avgustom, pri čemer otrok oziroma uporabnik zavzame pozicijo, nasprotno tej od bolnišničnega klovna. V naslednjem primeru vidimo, kako izraelski bolnišnični klovn Sancho (2007, v Grinberg idr., 2012, str. 46) igra vlogo avgusta, ki hoče pretentati belega klovna, pa mu nikoli ne uspe. Delal je s hospitalizirano deklico, ki je lahko premikala samo oči in konico jezika:

Predlagal sem, da bi se igrala skrivalnice. Rekel sem: »Jaz bom mižal, ti pa se skrij.« Štel sem do deset in jo previdno začel iskati po sobi. Iskal sem in iskal in jo končno našel: skrivala se je v postelji! »Zdaj si ti na vrsti!« sem rekel. Videl sem, da se njen jezik počasi premika, ko je šepetaje štela v arabščini: »Wahad, tnein, talata, arbaa, ...« Zelo dobro sem se skril in ko je nehala šteti, sem se ji začel počasi približevati, dokler me ni v zadnjem hipu zagledala.

Spet in spet sem poskusil, in skoraj bi mi uspelo, a je vsakič zmagala.

Na drugi strani kontinuuma stoji francoska organizacija Le Rire Médecin, katere etični kodeks v tretjem členu izrecno poudarja, naj bolnišnični klovni vselej delujejo v paru in nikoli sami (Le Rire Médecin, 2014). Ker slovenski Rdeči noski v hospicu večinoma (čeprav ne vedno!)

10 Orig. »clown doctors«. Pri nas je bil sprva v uporabi neposredni prevod tega izraza, »klovni zdravniki,« kar razberemo denimo iz dela Škarja (2008), danes pa je v uporabi izraz »bolnišnični klovni.« Izraz »terapevtski klovni« (orig. »therapeutic clowns«) se pri nas ne uporablja in tako ta dihotomija v poimenovanju v našem okolju ni zares relevantna.

delujejo v parih, si poglejmo, katere nekatere prednosti klovnskega dela v paru, pri čemer povzemam ugotovitve Linge (2008), ki je to področje klovnskega dela raziskovala na vzorcu 13 švedskih klovnes in klovnov:

Razbremenitev uporabnika: klovna lahko sprva vstopita v igro drug z drugim in s tem uporabnika (otroka ali odraslega) razbremenita občutka, da bi se moral vključiti v njuno igro, kot nekateri raziskovalci opažajo pri solo klovnih (prav tam).

Zavzemanje različnih vlog: Klovna lahko zavzameta različne pozicije do dogajanja in tako širita tudi uporabnikov spekter možnih odzivov na situacijo. Eden od klovnov lahko denimo ilustrira otrokovo jezo s karikiranim in pretiranim izpadom – avgust – drugi pa prikaže bolj konstruktivno jezo – beli klovn (primer od Linge (prav tam, str. 31)). Tako lahko omogočita uporabniku, da lažje izbere primernejši odziv oziroma se vključi, kakor želi.

Vodenje klovnske situacije: klovna se lahko medsebojno podpirata v vodenju klovnske situacije. Eden od njiju se lahko bolj prepusti lastnim impulzom in klovnski igri, medtem ko je njegov partner pozoren na uporabnika in njegove zmožosti ter počutje ter v skladu s tem nadzira in vodi klovnsko igro med njima in uporabnikom (prav tam).

Medsebojna opora: ker sta v situaciji skupaj, sta si lahko v oporo tudi po tem, ko končata s klovnenjem, denimo da preverita svoje doživljanje situacije (prav tam).

2.3.6 RAZISKAVE O BOLNIŠNIČNO-KLOVNSKEM DELU V HOSPICU

Delo bolnišničnih klovnov v paliativni oskrbi lahko v umirajočih pomaga spodbuditi duhovne procese, kot so smisel življenja ter občutki transcendece in povezanosti s človeštvom in svetom (Santarpia idr., 2019). Njihova naloga zajema iskanje radosti, igrivosti in čudenja (Thompson- Richards, 2006), pri čemer sta Grivel in Gay (2014) v pilotni študiji o klovnskem delu v paliativni oskrbi prišla do zaključka, da so bili umirajoči po klovnskih vizitah manj tesnobni in da so lažje govorili o sebi in svoji situaciji ter da so lahko preusmerili misli od svoje bolezni, a se hkrati čutili sprejete. Umirajočim in svojcem pomagajo pri obvladovanju stresorjev in spopadanju z občutki strahu, nemoči in žalosti (Anes in Obi, 2014; Koller in Gryski, 2008;

Santarpia idr., 2019).

Kot cilje in hkrati izhodišča dela v hospicu Thompson-Richards (2006), ki anekdotsko popisuje svoje klovnsko delo v hospicu, navaja prepoznavanje in potrditev, da je bolezen samo en del oseb, s katerimi delajo, in torej iščejo povezavo z njimi kot osebami, ne kot bolniki. Nadalje bolnišnični klovni odpirajo prostor za vsa čustva in na smeh ne gledajo kot merilo uspeha, kar pogosto velja pri klovnu v performativnem kontekstu (Bouissac, 2015, str. 201), kar spet kaže na pomanjkljivost raziskav, ki enačijo bolnišnično-klovnsko delo s humorjem. Ta je samo eno od orodij, ki ga klovni uporabljajo poleg glasbe, dotika, igre, domišljije itd. (Thompson- Richards, 2006).

Zaradi utrujenosti in šibkosti ter morda zmanjšane kognicije in zavedanja sveta okoli sebe, ki pogosto nastopijo ob koncu življenja (Watson idr., 2019), so reakcije umirajočih na klovne pogosto precej majhne in subtilne (Thompson-Richards, 2006), kar pomembno vpliva na dinamiko klovnske igre, saj ta načeloma dosti bolj od drugih vrst igre ali nastopanja temelji na reakcijah občinstva (Gaulier, 2007).

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Večina strokovne literature preučuje vpliv bolnišničnega klovnenja na prejemnike storitve ali pa razlaga delo bolnišničnih klovnov skozi prizmo vnaprej postavljenih teorij (npr. Pendzik in Raviv (2011) skozi teorijo dramske terapije). Poleg tega je prenosljivost spoznanj iz tujine zaradi kulturnih in organizacijskih razlik omejena, oba slovenska strokovna vira (Lavrinc, 2010; Škarja, 2008) pa sta starejša od 10 let in se nanašata na kontekst pediatrične bolnišnice.

Od takrat se je društvo Rdeči noski močno povečalo in razširilo področje svojega delovanja, med drugim tudi v hospic, kjer delajo z umirajočimi in njihovimi svojci oziroma obiskovalci.

V raziskavi me zanima, kako bolnišnični klovni, ki delujejo v programu Hospic Rdečih noskov, vidijo in razlagajo svoje delo tam, kakšno podporo potrebujejo in kakšne povezave vidijo med delom v hospicu in drugim delom, ki ga tudi opravljajo. Ugotovitve bom skušal povezati z načeli socialnopedagoškega dela (Sande idr., 2007).

3.2 CILJ RAZISKAVE

Cilj raziskave je dobiti boljši vpogled v nekatere značilnosti in specifike bolnišničnega klovnenja v hospicu ter v to, kako praktiki razumejo svoje delo tam. S tem želim prispevati k poznavanju tega v globalni ravni slabo raziskanega področja dela bolnišničnega klovnenja.

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

RV1: Kakšne so osebne utemeljitve, razlage, interpretacije bolnišničnih klovnov glede lastnega dela v hospicu? Kje vidijo specifike tega dela napram drugim področjem svojega delovanja? Katere teme oziroma elemente tega dela še izpostavljajo?

RV 2: Katere situacije jim predstavljajo največje izzive in kako se z njimi spoprijemajo? Ali imajo v zvezi z delom v Hospicu kakšne strokovne ali osebne stiske? Kakšno podporo potrebujejo za uspešno opravljanje tega dela?

RV 3: Kako se bolnišnični klovni tehnično in organizacijsko vključujejo v Hospic? Kako vidijo svoj položaj glede na umirajoče in osebje? Kako opisujejo klimo, pravila, kulturo, življenja v Hospicu in kako se vanje vključuje (ali ne) diskurz klovna?

RV 4: Kakšen odnos vidijo med delom z umirajočimi in svojim drugim umetniškim delom?

RV 5: Kako opisujejo dinamiko dela v paru v bolnišničnem klovnenju: kako si klovna razdelita delo, kako izpogajata vloge, ki jih bosta prevzela, na kakšne načine uporabita dejstvo, da sta dva, ipd. Kje vidijo predosti in slabosti dela v paru?

RV 6: Kakšna je njihova notranja dinamika med sabo kot osebo in klovnskim likom pri delu v hospicu? Kako ravnajo z lastnimi temami, ki jih prinesejo ali se porodijo med delom z umirajočimi?

3.4 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP

Uporabil sem metodo deskriptivnega kvalitativnega raziskovanja.

3.4.1 VZOREC

Moj namenski vzorec predstavlja vseh pet bolnišničnih klovnov oziroma klovnes, ki v programu Hospic društva Rdeči noski delajo s stanovalci Hiše Ljubhospic v Ljubljani in njihovimi svojci. Štiri od petih intervjuvancev sem poznal že od prej in sem jih sprva neuradno povprašal, če bi bili zainteresirani za sodelovanje v raziskavi, kasneje sem pridobil soglasje o sodelovanju še od ene intervjuvanke in tudi Društva Rdeči noski.

Štirje intervjuvanci obiskujejo Ljubhospic od samega začetka programa Hospic, od leta 2018, ena pa se jim je pridružila leta 2019. V Rdečih noskih delujejo med osmimi in 17 leti, povprečno 13,4 leta. Poleg bolnišničnega klovnenja se ukvarjajo ali so se ukvarjali primarno z: (uličnim) gledališčem (dve intervjuvanki), plesom in koreografijo, gledališko improvizacijo in klovnenjem (po ena intervjuvanka oziroma intervjuvanec).

3.4.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV

Z bolnišničnimi klovni sem individualno opravil delno strukturirane intervjuje (Kordeš in Smrdu, 2015), katerih prvi del je zajemal vprašanja bolj odprte narave, v drugem delu pa sem konkretneje spraševal po temah, ki so očrtane z raziskovalnimi vprašanji in ki jih niso odprli sami.

Intervjuje sem izvedel med 15. 4. 2021 in 10. 6. 2021. Trajali so med 95 in 113 minutami, povprečno 104 minute. Potekali so: dva v ateljeju, ki ga najemam za umetniško delo, in po eden pri meni doma, pri intervjuvanki doma in preko spleta na platformi Zoom. Intervjuje sem s privoljenjem intervjuvanih zvočno posnel.

3.4.3 OPIS POSTOPKA OBDELAVE PODATKOV

Zvočne posnetke intervjujev sem najprej transkribiral v programu Express Scribe in transkripte poslal v preverbo intervjuvancem. Potem sem v prvi fazi analize intervjuje zaprto kodiral glede na šest raziskovalnih vprašanj. Dele intervjujev, ki niso sodili v nobeno kategorijo, sem v tej fazi kodiral odprto.

Ker se je izkazalo, da je število citatov v vsaki kategoriji preveliko, da bi jih lahko zadovoljivo interpretiral, sem se odločil, da citate znotraj vsake kategorije naknadno odprto kodiram in na podlagi tega nato oblikujem kode drugega in tretjega reda, s pomočjo katerih sem nato odgovarjal na raziskovalna vprašanja. V analizo sem na tej točki vključil tudi relevantne citate, ki na prvi pogled niso sodili k nobenemu od raziskovalnih vprašanj in sem jih v prvi fazi analize kodiral odprto (npr. koda Srečanje s smrtjo se je izkazala kot zelo relevantno pri odgovarjanju na prvo raziskovalno vprašanje, ki sprašuje po specifikah dela v hospicu).