Dispozicija doktorske disertacije
avtor: Robert Cvetekmentor: red. prof. dr. Maks Tušak 1. Naslov:
Predelava disfunkcionalno shranjenih stresnih izkušenj ter metoda desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem (EMDR)
2. Izvleček:
Elementi določenega spomina, kot so senzorne izkušnje, vizualne podobe, kognicije in emocionalno doživljanje navadno sčasoma ugašajo in zbledijo. Novejše raziskave pa kažejo, kako lahko v primeru travm ti elementi vztrajajo v spominu v skoraj nespremenjeni obliki mesece, leta in celo desetletja po dogodku, kar povzroča močnejša neprilagojena
podoživljanja ob njihovi stimulaciji in kar pojmujemo kot blokado primerne predelave. Te raziskave tudi nakazujejo možnost pomoči osebam v primeru take blokade. Metoda EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing) temelji prav na takih spoznanjih o predelavi izkušenj, hkrati pa so kot njeno teoretično osnovo vsa ta spoznanja povezali v primerno integrirano celoto. EMDR je pomembna novejša krajša psihoterapevtska metoda, ki se uporablja predvsem za obravnavo potravmatske stresne motnje (PTSM). Kljub nekaterim raziskavam, ki so potrdile njeno veliko učinkovitost, in priznanju s strani American
Psychiatric Association (APA) pa ostajata nezadostno raziskana njena moč in obseg
delovanja. Pomanjkljivo raziskane ostajajo tudi trditve predstavnikov EMDR o učinkovitosti EMDR pri drugih, pretežno na stresnih izkušnjah osnovanih psihičnih motnjah, oziroma pri vseh disfunkcionalno shranjenih stresnih izkušnjah, tudi pri tistih, ki ne zadostijo kriterijem za travmatski dogodek pri PTSM v četrti izdaji Diagnostic and statistical manual of mental disorders (DSM-IV). Potrebno bi bilo razčistiti tudi nekatere nejasnosti v teoretični utemeljenosti EMDR. V zadnjem času se v razvoju EMDR pojavlja tudi velik trend
integracije in uporabe modificiranih oblik EMDR v druge psihoterapevtske pristope. Vendar pa so take uporabe vprašljive in praktično neraziskane. Zato želim v svoji raziskavi ugotoviti, ali je modificirana metoda EMDR, ki je primerno oblikovana za uporabo in integracijo v drugih psihoterapevtskih pristopih, učinkovitejša od aktivnega poslušanja (pozornostni placebo ali kontrola Hawthornovega učinka) in od čakanja pri obravnavi disfunkcionalno shranjenih stresnih izkušenj, ki ne zadostijo kriterijem za PTSM. Pričakujem, da se bo modificirana oblika EMDR izkazala za učinkovitejšo od kontrolne obravnave in čakanja.
Doktorska disertacija bo prispevala k razrešitvi zgoraj omenjenih nerešenih vprašanj glede teoretičnih nejasnosti, učinkovitosti, uporabe za druge motnje ter težave poleg PTSM in vprašanj uporabe ter integracije v drugih psihoterapevtskih pristopih.
3. Namen dela, hipoteza:
Disertacija se bo osredotočala na znanstveno vprašanje, ali se lahko EMDR, primerno oblikovana za uporabo in integracijo v drugih psihoterapevtskih pristopih, uporabi tudi za obravnavo disfunkcionalno shranjenih stresnih izkušenj, ki ne zadostijo kriterijem za PTSM v DSM-IV. V ta namen nameravam primerjati učinke take oblike EMDR z aktivnim
poslušanjem in čakanjem.
Cilji raziskave:
- prispevati k razjasnitvi in razumevanju učinkovitosti ter upravičenosti uporabe EMDR,
- preveriti možnost uporabe EMDR tudi pri disfunkcionalno shranjenih stresnih izkušnjah, ki ne zadostijo kriterijem za travmatski dogodek,
- prispevati k raziskovanju možnosti uporabe in integracije metode EMDR v drugih psihoterapevtskih pristopih,
- osvetliti teoretično osnovo EMDR in prispevati k znanju o predelavi stresnih dogodkov ter funkcioniranju naše duševnosti.
4. Utemeljitev:
Večina raziskovalcev spomina trdi, da duševnost ni zmožna točne reprodukcije vtisov prejšnjih izkušenj. V primeru travmatiziranih klientov pa kaže, da se travmatični vtisi
(določene emocije, podobe, kognicije, senzacije in mišične reakcije) lahko podoživljajo brez večjega preoblikovanja mesece, leta in celo desetletja po dogodku (na primer Shapiro, 2001;
van der Kolk, 1994; van der Kolk in Fisler, 1995). Taka doživetja ostanejo »zaklenjena« ali
»zamrznjena« v tako imenovanem nevrobiološkem zastoju, v katerem se ne vzpostavijo nevrološke povezave, ki bi normalno dovolile, da pride do razrešitve ali predelave (Gilligan, 2002; Shapiro, 2001; van der Kolk, Hopper in Osterman, 2001). Kot trdijo nekateri
raziskovalci (npr. Stickgold, 2002), se v takem primeru zaradi neprimerne spominske predelave, ki se delno kaže s podaljšano in neprimerno prevlado epizodičnega spomina na travmatični dogodek, povezave med spominom na travmatični dogodek in drugimi spomini ne razvijejo. Motnja normalnega procesa prenosa in integracije spomina v mreže semantičnega spomina povzroči vztrajanje epizodičnega spomina, njegovega efekta in drugih njegovih elementov v neprimerno močni in z afektom obloženi obliki. V okviru razvoja teoretične osnove EMDR so vsa ta in druga sodobna spoznanja integrirali in vključili v modelu prilagojene informacijske predelave (Shapiro, 2001). Model kaže in odpira tudi možnosti pomoči ob blokadi primerne predelave izkušenj in je osnova praktični terapevtski uporabi metode EMDR. Sodobni raziskovalci različnih vidikov človeškega spomina in njegove predelave (npr. Bergman, 2000; Levin, Lazrove in van der Kolk, 1999; Siegel, 2002;
Stickgold, 2002; van der Kolk, 2002) se strinjajo, da se model prilagojene informacijske predelave in praktična uporaba EMDR skladata in vključujeta tudi njihova novejša spoznanja, hkrati pa se sam model z njihovimi ugotovitvami še nadalje razvija in bogati.
EMDR je kljub nekaterim odprtim vprašanjem o njenem obsegu in moči delovanja med terapevtskimi metodami v svetu, ki se najhitreje širijo (Prochaska in Norcross, 1999). Za uporabo metode EMDR se je od njene predstavitve leta 1989 do sedaj usposobilo več kot 40.000 terapevtov (EMDR Institute, 2002a; Grand, 2002) in do septembra 1998 so obravnavali približno dva milijona ljudi (Foreman, 14.9.1998).
EMDR naj bi pomagala ponovno predelati (reprocesirati) neprimerno in disfunkcionalno shranjene izkušnje oz. doživetja iz preteklosti, ki nas ovirajo pri ustreznem vedenju, mišljenju in čutenju v sedanjosti (Shapiro, 1999, 2001). Gre za celovit, integrativen pristop, sestavljen iz osmih faz, ki združujejo različne vidike glavnih teoretičnih smeri (psihodinamične,
vedenjske, kognitivne, usmerjene na klienta in na telo). Poleg teh vidikov pa EMDR dodaja še dražljaje za dvojno pozornost ali dvojno stimulacijo. Za dvojno stimulacijo se največkrat uporablja očesno gibanje, vendar so možne tudi druge oblike stimulacije (Shapiro, 1999, 2001; Shapiro in Maxfield, 2003), zaradi česar je očesno gibanje v imenu metode neprimerno (Shapiro, 2001), vendar se zaradi njene prepoznavnosti pod imenom EMDR, le to ohranja še naprej.
Metodo EMDR največ uporabljajo za obravnavo PTSM, za katero je bila tudi originalno oblikovana. Po trditvah nekaterih avtorjev in ustanov (na primer EMDR Institute, 2002b;
Prochaska in Norcross, 1999; Shapiro, 1999, 2001) je bilo o učinkovitosti EMDR izvedenih več kontroliranih raziskav kot o kateri koli drugi psihoterapevtski metodi, uporabljeni za
obravnavo PTSM. Do sedaj je znanih nekaj več kot takih 20 raziskav (Cvetek, 2000; EMDR Institute, 2002a). Nekatere kontrolirane raziskave EMDR (Lee, Gavriel, Drummond, Richards in Greenwald, 2002; Marcus, Marquis in Sakai, 1997; Rothbaum, 1997; Scheck, Schaeffer in Gillette, 1998; Wilson, Becker in Tinker, 1995, 1997; Wilson, Silver, Covi in Foster, 1996) za civilne PTSM (to so PTSM, ki niso povezane z boji oziroma vojnimi izkušnjami) poročajo o 77– do 100–odstotnem uspehu pri obravnavi PTSM po samo 3 do 10 urah EMDR. Vendar pa nekatere raziskave (na primer Devilly in Spence, 1999; Jensen, 1994) poročajo o manjših učinkih EMDR. Kljub temu, da je bila metoda priznana s strani APA kot empirično veljavna obravnava, ki je verjetno učinkovita za civilne PTSM (poleg nje sta bili kot verjetno
učinkoviti za PTSM potrjeni samo še izpostavitvena terapija in trening cepljenja stresa, Chambless in dr., 1998), pa se razprava o resnični učinkovitosti EMDR še vedno nadaljuje.
Nekateri kritiki te metode (npr. Shawn Cahill, Scott Lilienfeld, Jeff Lohr, Gerald Rosen in David Tolin) trdijo, da so učinkovitost, moč in obseg delovanja EMDR še nezadostno določeni (Cahill, Carrigan in Frueh, 1999; Lohr, Lilienfeld, Tolin in Herbert, 1999; Rosen, 1999).
Predstavniki EMDR (EMDR Institute, 2002c; Grand, 2002; Nadler, 1996; Shapiro, 1999, 2001; Shapiro in Forrest, 1997; Sprang, 2001) tudi trdijo, da klinična praksa in študije primera nakazujejo uspehe pri obravnavi osebnostnih motenj, disociativnih motenj, različnih
anksioznih motenj, depresije, somatoformnih motenj, zasvojenosti z drogami in igrami na srečo, patološkega žalovanja, zakonskih težav, spolne disfunkcije in pri povečanju uspešnosti v poslovnih dejavnostih, javnih umetniških in športnih nastopih. Teoretična osnova EMDR predvideva in izkušnje EMDR terapevtov kažejo, da bolj kot je patologija osnovana na v spominu disfunkcionalno shranjenih stresnih doživetjih, boljši je posameznikov odziv na EMDR (Shapiro, 12.8.1997, 2001). Metoda EMDR naj bi tako po zagotovilih njenih predstavnikov (npr. Shapiro, 12.8.1997, 2001, 2003) uspešno obravnavala ne samo PTSM, ampak tudi druge motnje, v kolikor temeljijo na takšnih travmatskih izkušnjah. Vendar pa po pregledu poročil o raziskavah (npr. Cvetek, 2000; Shapiro, 1999, 2001) menim, da je za to trditev potrebnih veliko več metodološko ustreznih raziskav, kot jih je znanih do sedaj.
Zato sem v pričujoči raziskavi želel preveriti, ali je prirejena oblika EMDR uspešna tudi pri spominih na manj stresne dogodke, kakor so za PTSM opisani v četrti izdaji Diagnostic and statistical manual of mental disorders (DSM-IV). Gre za travme z malim »t«, o katerih govori Shapiro (12.8.1997, 1999, 2001; Shapiro in Maxfield, 2003). To so katera koli doživetja, ki imajo trajen negativen vpliv na duševnost, njihovi priklici iz spomina pa še vedno povzročajo določeno stopnjo anksioznosti in negativne podobe, občutke in kognicije, ki jih je oseba imela v času dogodka. Mnogi dogodki, ki ne zadostijo kriterijem za travmatski dogodek v DSM–IV, kot so lahko ponižanja, konflikti, zapustitve v otroštvu, ločitve in podobno, so lahko za posameznika, če so zanj osebno pomembni, zelo moteči in povzročijo različne motnje in težave. Ob tem mislimo tako na motnje, ki jih lahko klinično diagnosticiramo, kot tudi na težave, ki jih ne moremo imeti za klinične motnje, pa so v vsakdanjem življenju vseeno zelo pomembne (Shapiro in Maxfield, 2003).
Metodološko primernih kontroliranih raziskav, ki bi potrjevale predpostavko, da je EMDR uspešna tudi pri manj stresnih dogodkih, je do sedaj zelo malo. Večina se jih je osredotočala na PTSM. Morda bi lahko deloma imeli za take spodaj naštete raziskave, pa še te v večini vključujejo travme, ki zadostijo kriterijem PTSM:
- Wilson, Becker in Tinker (1995) so raziskovali 80 oseb s travmo (fizično-mentalno zlorabo, smrt pomembnih oseb, posilstvo in spolno zlorabo, krizo odnosov, zdravstveno krizo, fobični spomin in vojno travmo). Od teh je bilo 37 diagnosticiranih s PTSM.
- Scheck, Schaeffer in Gillette (1998) so izvedli raziskavo s šestdesetimi ženskami, starimi med 16 in 25 leti, z zgodovino rizičnega vedenja in travm (zloraba drog in alkohola, aretacije, promiskuiteta, kriminalna dejanja, poskusi samomora). 77% jih je bilo diagnosticiranih s PTSM.
- Edmond, Rubin in Wambach (1999) so raziskovali osebe, ki niso bile diagnosticirane s PTSM, ampak so preživele otroško spolno zlorabo.
- Solomon in Kaufman (1994) sta raziskovala 60 oseb, ki so bile zaposlene na železnici in ki so doživele kritične dogodke.
Zaradi pomanjkanja raziskav s tega področja, sem se odločil le to preveriti v raziskavi doktorske disertacije.
Menim, da je to še posebej pomembno zaradi trenda v razvoju EMDR, ki gre v smeri
integracije in povezave z drugimi pomembnimi psihoterapevtskimi pristopi (Manfield, 1998;
Shapiro, 1999, 2001, 2002c, 2002d; Solomon, osebna komunikacija, 2003). Menim tudi, da se s tako integracijo bistveno prispeva k razvoju področja psihoterapije. Znani so poskusi
integracije EMDR v pomembne druge psihoterapevtske pristope, kot so psihoanalitični pristop (Snyker, 1998; Wachtel, 2002), kognitivno vedenjski pristop (Smyth in Poole, 2002), izkustven pristop (Armstrong, 1998; Bohart in Greenberg, 2002), družinski pristop (Kaslow, Nurse in Thompson, 2002) in zakonski pristop (Protinsky, Sparks in Flemke, 2001). Take integracije so še daleč od tega, da bi bile metodološko zadostno raziskane. Praktično so bile izvedene le študije primera. V teh psihoterapevtskih pristopih velikokrat naletimo prav na dogodke v preteklosti klientov, ki ne zadostijo kriterijem PTSM, vendar so terapevtsko zelo pomembni. Ob integraciji in uporabi EMDR v drugih psihoterapevtskih pristopih je zato zelo velikega pomena učinkovitost EMDR za take dogodke. Ob taki uporabi in integraciji se ponavadi tudi ne uporablja celotne EMDR procedure, ampak v glavnem nekoliko prirejene faze priprave, ocenitve, desenzitizacije (predelave), instalacije, pregleda telesa in zaključka (podrobnejši opis faz je opisan v Cvetek, 2002a; Shapiro, 1999, 2001). V različnih pristopih pa se uporabe prirejene oblike EMDR razlikujejo predvsem v tem, kdaj in za katere
nepredelane spomine ali ohranjene komponente spomina se le ti uporabijo. Zato nameravam v raziskavi v okviru doktorske disertacije uporabiti tako prirejeno proceduro EMDR.
Zaradi značilnosti disfunkcionalno shranjenih, nepredelanih spominov, da ob priklicu vzbudijo določeno stopnjo anksioznosti, sem se za preverjanje uspešnosti EMDR odločil v raziskavi uporabiti lestvico Stait-Trait Anxiety Inventory (STAI) za odrasle (Spielberger, 1970; po Lamovec 1988). To je uveljavljena lestvica in je med najpogosteje uporabljenimi lestvicami za merjenje anksioznosti. Sestavljata jo dve podlestvici: »anksioznost kot stanje«
(STAI X-1) in relativno stabilna lastnost »anksioznost kot osebnostna poteza« (STAI X-2).
Ocenjujem, da je predvsem lestvica STAI X-1 primerna za natančnejše določanje, koliko anksioznosti povzroči priklic nekega spomina. Da bi povečal veljavnost rezultatov sem se odločil uporabiti tudi vprašalnik Impact of Event Scale (IES; Horowitz, Wilner in Alvarez, 1979), ki meri intenziteto posledic nekega stresnega dogodka. Oba merska instrumenta sta tudi med najpogosteje uporabljenimi merskimi instrumenti v raziskavah o EMDR (Cvetek, 2000). Rezultati te raziskave naj bi bili še toliko bolj veljavni in zanesljivi, ker nameravam v njo vključiti vsaj 90 udeležencev. Večji numerus (100) sta do sedaj vključili samo dve raziskavi o EMDR (glej Cvetek, 2000).
5. Zasnova raziskave, opis metod
Da bi odgovoril na postavljeno vprašanje, nameravam udeležence po pridobitvi informiranega soglasja in pregledu, da nimajo PTSM ali kakšne druge resne psihične motnje (zaradi njihove varnosti in namena raziskave), razdeliti v tri skupine, ki jih bom skušal čim bolj izenačiti
glede stopnje anksioznosti, ki jo povzroča priklic nekega nepredelanega, disfunkcionalno shranjenega stresnega osebnega spomina, ki pa ne zadosti kriterijem pri PTSM. Glede na cilje raziskave nameravam za določitev takega spomina uporabiti enostavno navodilo, naj se udeleženci poskušajo spomniti nekega spomina, ki je še danes moteč in vzbuja neprijetne občutke, če se spomnijo nanj. Za ocenitev vpliva priklica spomina nameravam uporabiti lestvico STAI X-1 pred in po priklicu, za ocenitev stanja na začetku raziskave pa uporabiti še STAI X-2 in Impact of Event Scale. Nato nameravam v času približno osmih tednov v eni skupini (eksperimentalni) obravnavati spomin z EMDR metodo, v drugi skupini (prvi
kontrolni) uporabiti aktivno poslušanje (kot pozornostni placebo ali kontrolo Hawthornovega učinka (Prochaska in Norcross, 1999)), s tretjo skupino (drugo kontrolno) pa se v tem času ne nameravam ukvarjati. Podobno kontrolo z aktivnim poslušanjem je uporabila tudi raziskava Scheck, Schaeffer in Gillette (1998). Vsak udeleženec bo v eksperimentalni in prvi kontrolni skupini prejel 3 ure obravnave. Po približno osmih tednih nameravam uporabiti enak
ocenjevalni postopek kot na začetku ter primerjati rezultate z začetnimi rezultati ter rezultate v različnih skupinah. V obeh kontrolnih skupinah nameravam udeležencem po končani
raziskavi ponuditi tudi možnost obravnave spominov z EMDR.
6. Pričakovani rezultati
Pričakuje se, da bodo rezultati pomembno bolj pozitivni v smislu zmanjševanja anksioznosti ob priklicu spomina in manjših posledic stresnega dogodka v eksperimentalni skupini. To bo nakazovalo, da je EMDR učinkovita tudi pri obravnavi disfunkcionalno shranjenih stresnih izkušenj, ki ne zadostijo kriterijem pri PTSM. Tako bo raziskava prispevala k dokazovanju upravičenosti uporabe EMDR tudi pri posledicah ne samo travme, kot je opisana v DSM-IV, ampak tudi manj stresnih dogodkov, kar ima velik uporaben pomen za področje psihoterapije.
Obenem bo raziskava prispevala k večjemu znanju o predelavi stresnih dogodkov ter
teoretični osnovi EMDR. Hkrati bodo potencialno pozitivni rezultati lahko tudi spodbuda za večjo integracijo in uporabo elementov EMDR z drugimi pomembnimi psihoterapevtskimi pristopi. Pozitivne rezultate pričakujem tudi zaradi preliminarne raziskave (Cvetek, 2002b), ki je kljub majhnemu numerusu odkrila pozitivne učinke za EMDR, ki pa jih želim še natančneje preveriti.
Literatura:
Armstrong, M. (1998). Treating trauma with focusing and EMDR. The Focusing Folio, 17(1), 23-30.
Bergmann, U. (2000). Further Thoughts on the Neurobiology of EMDR: The Role of the Cerebellum in Accelerated Information Processing. Traumatology, 6 (3), članek 4 [WWW dokument]. URL http://www.fsu.edu/~trauma/v6i3/v6i3a4.html
Bohart, A.C. in Greenberg, L. (2002). EMDR and experiential psychotherapy. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 239-261). Washington: American Psychological Association.
Cahill, S.P., Carrigan, M.H. in Frueh, B. (1999). Does EMDR Work? And if so, Why?: A Critical Review of Controlled Outcome and Dismantling Research. Journal of Anxiety Disorders, 13, 5-33.
Chambless, D.L., Baker, M.J., Baucom, D.H., Beutler, L.E., Calhoun, K.S., Crits-Christoph, P., Daiuto, A., DeRubeis, R., Detweiler, J., Haaga, D.A.F., Bennett Johnson, S., McCurry, S., Mueser, K.T., Pope, K.S., Sanderson, W.C., Shoham, V., Stickle, T., Williams, D.A. in Woody, S.R. (1998).
Update on empirically validated therapies, II. The Clinical Psychologist, 51 (1), 3-16. URL http://home.attbi.com/~decombs/valther.pdf
Cvetek, R. (2000). Metoda EMDR in njena učinkovitost pri zmanjševanju anksioznosti, ki jo povzroča priklic nepredelanega spomina. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.
Cvetek, R. (2002a). Obravnava disfunkcionalno shranjenih izkušenj z metodo desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem – EMDR. Psihološka obzorja, 11(3), str. 55-79.
Cvetek, R. (2002b). Učinkovitost metode EMDR pri zmanjševanju anksioznosti, ki jo povzroča priklic nepredelanega spomina. Anthropos, 1/3, str. 117-128.
Devilly, G.J., in Spence, S.H. (1999). The relative efficacy and treatment distress of EMDR and a cognitive behavioral trauma treatment protocol in the amelioration of post traumatic stress disorder.
Journal of Anxiety Disorders, 13, 131-157.
Edmond, T., Rubin, A. in Wambach, K.G. (1999). The effectiveness of EMDR with adult female survivors of childhood sexual abuse. Social Work Research, 23, 103-116.
EMDR Institute (2002a). Eye Movement Desensitization and Reprocessing [WWW dokument]. URL http://www.emdr.com/statem.htm
EMDR Institute (2002b). Controlled Studies [WWW dokument]. URL http://www.emdr.com/statem.htm
EMDR Institute (2002c). EMDR Professional Statements [WWW dokument]. URL http://www.emdr.com/statem.htm
Foreman, J. (14.9.1998). New therapy for trauma is doubted. The Boston Globe, C1 [WWW dokument]. URL http://www.globe.com/globe/search/stories/health/health_sense/091498.htm
Gilligan, S. (2002). EMDR and hypnosis. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 225-238). Washington:
American Psychological Association.
Grand, D. (2002). EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing) [WWW dokument].
URL http://www.biolateral.com/emdr.htm
Horowitz, M., Wilner, M. in Alvarez, W. (1979). Impact of Event Scale: A measure of subjective stress. Psychosomatic Medicine, 41, 209-218.
Jensen, J.A. (1994). An investigation of eye movement desensitization and reprocessing (EMD/R) as a treatment for posttraumatic stress disorder (PTSM) symptoms of Vietnam combat veterans. Behavior Therapy, 25, 311-326.
Kaslow, F.W., Nurse, A.R. in Thompson, P. (2002). EMDR in conjunstion with family systems therapy. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 289-318). Washington: American Psychological Association.
Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Lee, C., Gavriel, H., Drummond, P., Richards, J. in Greenwald, R. (2002). Treatment of post-traumatic stress disorder: A comparison of stress inoculation training with prolonged exposure and eye
movement desensitisation and reprocessing. Journal of Clinical Psychology, 58, 1071-1089.
Levin, P., Lazrove, S. in van der Kolk, B.A. (1999). What Psychological Testing and Neuroimaging Tell Us about the Treatment of Posttraumatic Stress Disorder by Eye Movement Desensitization and Reprocessing. Journal of Anxiety Disorders, 13, 35-67.
Lohr, J.M., Lilienfeld, S.O., Tolin, D.F. in Herbert, J.D. (1999). Eye Movement Desensitization and Reprocessing: An Analysis of Specific versus Nonspecific Treatment Factors. Journal of Anxiety Disorders, 13, 35-67.
Manfield, P. (ur.). (1998). Extending EMDR: A Casebook of innovative applications. New York:
Norton.
Marcus, S., Marquis, P. in Sakai, C. (1997). Controlled study of treatment of PTSM using EMDR in an HMO setting. Psychotherapy, 34, 307-315.
Nadler, W. (1996). EMDR: Rapid treatment of panic disorder. International Journal of Psychiatry, 2, 1-8.
Prochaska, J.D. in Norcross, J.C., (1999). Systems of psychotherapy: a transtheoretical analysis.
Pacific Grove (CA): Brooks/Cole Publishing Company.
Protinsky, H., Sparks, J. in Flemke, K., (2001). Using eye movement desensitization and reprocessing to enhance treatment of couples. Journal of Marital and Family Therapy, 27(2), 157–164.
Rosen, G.M. (1999). Treatment Fidelity and Research on Eye Movement Desensitization and Reprocessing (EMDR). Journal of Anxiety Disorders, 13, 173-184.
Rothbaum, B.O. (1997) A controlled study of eye movement desensitization and reprocessing in the treatment of posttraumatic stress disordered sexual assault victims. Bulletin od the Menninger Clinic, 61, 317-334.
Scheck, M.M., Schaeffer, J.A. in Gillette, C.S. (1998). Brief psychological intervention with
traumatized young women: The efficay of eye movement desensitization and reprocessing. Journal of Traumatic Stress, 11 25-44.
Shapiro, F. (12.8.1997). Trauma-based Etiology Would Have Best Response. V Behavior OnLine:
EMDR [WWW dokument]. URL http://forums.behavior.net/forums/nph-display.cgi?
MessageID=38&Top=37&config=emdr&uid=nC1M8.user&new=0&adm=0
Shapiro, F. (2001). Eye movement desensitization and reprocessing: Basic principles, protocols and procedures (2. izd.). New York: Guilford Press.
Shapiro, F. (2002c). EMDR treatment: overview and integration. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str.
27-55). Washington: American Psychological Association.
Shapiro, F. (2002d). Integration and EMDR. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative
psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 341-356).
Washington: American Psychological Association.
Shapiro, F. in Maxfield, L. (2003). EMDR and Information Processing in Psychotherapy Treatment:
Personal Development and Global Implications. V: M.F. Solomon in D.J. Siegel (ur.), Healing trauma: attachment, mind, body, and brain (str. 196-220). New York: W.W. Norton & Company.
Siegel, D.J. (2002). The developing mind and the resolution of trauma: some ideas about information processing and an interpersonal neurobiology of psychotherapy. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an
integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str.
85-121). Washington: American Psychological Association.
Snyker, E. (1998). The invisible volcano: Overcoming denial of rage. V: P. Manfield (ur.), Extending EMDR (str. 91-112). New York: Norton.
Solomon, R.M. in Kaufman, T. (1994, marec). Eye movement desensitization and reprocessing: An effective addition to critical incident treatment protocols. Referat predstavljen na 14. letnem srečanju Anxiety Disorders Association of America, Santa Monica, CA.
Smyth, N.J. in Poole, A.D. (2002). EMDR and cognitive-behavior therapy: exploring convergence and divergence. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 151-180). Washington: American Psychological Association.
Stickgold, R. (2002). EMDR: A putative neurobiological mechanism of action. Journal of Clinical Psychology, 58 (1), 61-75.
van der Kolk, B.A. (1994). The Body Keeps the Score: Memory and the Evolving Psychobiology of Post-traumatic Stress [WWW dokument]. URL http://www.trauma-pages.com/vanderk4.htm van der Kolk, B.A. (2002). Beyond the talking cure: somatic experience and subcortical imprints in the treatment of trauma. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach:
Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 57-83). Washington: American Psychological Association.
van der Kolk, B.A. in Fisler, R.E. (1995). Dissociation and the fragmentary nature of traumatic memories: Overview and exploratory study. Journal of Traumatic Stress, 8, 505-525. URL http://www.trauma-pages.com/vanderk2.htm
van der Kolk, B.A., Hopper, J.W. in Osterman, J.A. (2001). Exploring the nature of traumatic memory: Combining clinical knowledge and laboratory methods. Journal of Aggression, Maltreatment, and Trauma, 4, 9-31. URL
http://www.jimhopper.com/pdfs/van_der_Kolk_Hopper_&_Osterman_(2001).pdf
Wachtel, P.L. (2002). EMDR and psychoanalysis. V: F. Shapiro (ur.), EMDR as an integrative psychotherapy approach: Experts of diverse orientations explore the paradigm prism (str. 123-150).
Washington: American Psychological Association.
Wilson, D., Silver, S.M., Covi, W. in Foster, S. (1996). Eye movement desensitization and
reprocessing: Effectiveness and autonomic correlates. Journal of Behavior Therapy and Experimental Psychiatry, 27, 219-229.
Wilson, S.A., Becker, L.A. in Tinker, R.H. (1995). Eye movement desensitization and reprocessing (EMDR) treatment for psychologically traumatized individuals. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 63, 928-937.
Wilson, S.A., Becker, L.A. in Tinker, R.H. (1997). Fifteen-month follow-up of eye movement desensitization and reprocessing (EMDR) treatment for PTSM and psychological trauma. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 65, 1047-1056.
