znanostmi
Ethical Implications of the Relation between Faith and Sciences
Celje, 2.-4. november 2006 Celje, November 2nd-4th 2006
Organizacija:
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani Faculty of Theology, University of Ljubljana
Kazalo/Contents:
Program/Program... 3
Uvodnik/Introduction ... 6
Etične implikacije odnosa med vero in znanostmi ...6
Ethical implications of the relation between faith and sciences ...6
Povzetki/Abstracts... 7
Lieven Boeve ... 7
Creation and Flood: A Contest between Science and Christian Faith? ...7
Stvarjenje in potop: Spor med znanostjo in krščansko vero? ...7
Peter Dovč... 8
Is there a clash between religion and modern biotechnology? ...8
Ali obstaja nasprotje med religijo in sodobno biotehnologijo? ...8
Tomaž Erzar ... 9
The Relationship between Science and Faith in Psychology, Psychoanalysis, and Psychotherapy: Towards a better understanding of human relationships...9
Razmerje med znanostjo in vero, psihologijo, psihoanalizo in psihoterapijo: Na poti k boljšemu razumevanju medčloveških odnosov ...9
Ottmar Fuchs... 10
Wenn Wissen die Weisheit verhindert! ... 10
Ko znanje ovira modrost! ... 10
Stanko Gerjolj... 11
Beraterische und therapeutische Dimension der religiösen Erziehung – Religiöse Intelligenz ... 11
Svetovalne in terapevtske razsežnosti religiozne edukacije... 11
Peter Hünermann... 12
Der Glaube im postmodernen Zeitalter und seine Relation zu den Wissenschaften. Eine dogmatische Reflexion auf den Glaubensbegriff ... 12
Vera v postmoderni dobi in njen odnos do znanosti. Dogmatično razmišljanje o pojmu vere ... 12
Janez Juhant ... 13
Die Ethik als die Grundlage der Wissenschaft... 13
Etika kot temelj znanosti... 13
Branko Klun... 13
Phänomenologie des Glaubens und das Problem der wissenschaftlichen Objektivation ... 13
Fenomenologija religije in problem znanstvene objektivacije ... 14
Avguštin Lah... 14
Glaube als anthropologische Kategorie des Menschen... 14
Vera kot antropološka kategorija človeka... 15
Janek Musek... 15
The theories of religion and spirituality in psychology and cognitive sciences 15
Teorije religije in duhovnosti v psihologiji in kognitivnih znanostih ... 15
Robert Petkovšek ... 16
Die Wahrheit in der Theologie und in der Wissenschaft ... 16
Resnica v teologiji in v znanosti ... 16
Mateja Pevec Rozman... 17
Identification of virtue with knowledge... 17
Enačenje vrline in znanja ... 17
Stanislav Slatinek ... 17
Der Glaube und die Wissenschaft in der Nichtigkeit des Eheprozesses... 17
Vera in znanosti v ničnostnih zakonskih pravdah ... 18
Vojko Strahovnik... 19
Ethics and Naturalism – What Did the Psychologist Say to the Moral Philosopher? ... 19
Etika in naturalizem – Kaj je psiholog povedal moralnemu filozofu? ... 19
Miha Tišler... 20
Ethical issues in chemistry... 20
Etična neskladja v kemiji... 20
Jože Trontelj... 20
Respect for human dignity in biomedical research ... 20
Spoštovanje človeškega dostojanstva v biomedicinskih raziskavah... 21
Karl Matthäus Woschitz... 21
Einheit und Verschiedenheit der antiken Welt als die Grundlage des Dialogs oder des Streites der verschiedenen antiken Kulturen?... 21
Enost in različnost antičnega sveta kot podlaga dialoga ali spora med različnimi antičnimi kulturami? ... 23
Bojan Žalec... 24
Faith, religion, science and ethics: a comparative philosophical study ... 24
Vera, religija, znanost in etika: primerjalna filozofska študija... 24
Program/Program Program/Program
Četrtek, 2. november/Thursday, November 2nd
prihod, namestitev udeležencev v Domu sv. Jožefa, Celje/arrival and accommodation of participants at Home St. Joseph, Celje
17.30 NAGOVOR PREDSEDNIKA PROGRAMSKEGA ODBORA PROF. DR. JANEZA
JUHANTA/OPENING SPEECH OF THE PRESIDENT OF THE PROGRAM COMMITTEE PROF.
DR. JANEZ JUHANT
PLENARNO PREDAVANJE ::: KEYNOTE LECTURE
18.00 JOŽE TRONTELJ (Slovenia): Respect for human dignity in biomedical research 19.30 večerja/dinner
Petek, 3. november/Friday, November 3rd
PLENARNI PREDAVANJI ::: KEYNOTE LECTURES
9.00-10.00 LIEVEN BOEVE (Belgium): Creation and Flood: A Contest between Science and Christian Faith?
10.00-11.00 JANEZ JUHANT (Slovenia): Die Ethik als die Grundlage der Wissenschaft
11.00-11.30 odmor/break
PREDAVANJA ::: LECTURES
11.30-12.00 JANEK MUSEK (Slovenia): The theories of religion and spirituality in psychology and cognitive sciences
12.00-12.30 PETER DOVČ (Slovenia): Is there a clash between religion and modern biotechnology?
13.00 kosilo/lunch
PREDAVANJA ::: LECTURES
15.00-15.30 STANISLAV SLATINEK (Slovenia): Der Glaube und die Wissenschaft in der Nichtigkeit des Eheprozesses
15.30-16.00 STANKO GERJOLJ (Slovenia): Beraterische und therapeutische Dimension der religiösen Erziehung – Religiöse Intelligenz
16.00-16.30 TOMAŽ ERZAR (Slovenia): The Relationship between Science and Faith in Psychology, Psychoanalysis, and Psychotherapy
16.30-16.45 odmor/break
16.45-17.15 MIHA TIŠLER (Slovenia): Some ethical issues in chemisty
17.15-17.45 AVGUŠTIN LAH (Slovenia): Glaube als anthropologische Kategorie des Menschen
19.15 večerja/dinner
Sobota, 4. november/Saturday, November 4th
PLENARNI PREDAVANJI ::: KEYNOTE LECTURES
9.00-10.00 KARL MATTHÄUS WOSCHITZ (Austria): Einheit und Verschiedenheit der antiken Welt als die Grundlage des Dialogs oder des Streites der verschiedenen antiken Kulturen?
10.00-11.00 PETER HÜNERMANN (Germany): Der Glaube im postmodernen Zeitalter und seine Relation zu den Wissenschaften. Eine dogmatische Reflexion auf den
Glaubensbegriff
11.00-11.30 odmor/break
PREDAVANJA ::: LECTURES
11.30-12.00 OTTMAR FUCHS (Germany): Wenn Wissen die Weisheit verhindert! Die (post)moderne Wissensgesellschaft als akute Herausforderung für christliches Glauben und Handeln
12.00-12.30 TONČI MATULIĆ (Croatia): Secular Eschatology in the Shelter of Natural Science: Proportions of New Utopia
13.00 kosilo/lunch
PREDAVANJA ::: LECTURES
15.00-15.30 VOJKO STRAHOVNIK (Slovenia): Ethics and Naturalism – What Did the Psychologist Say to the Moral Philosopher?
15.30-16.00 MATEJA PEVEC ROZMAN (Slovenia): Identification of virtue with knowledge
16.00-16.30 BOJAN ŽALEC (Slovenia): Faith, religion, science and ethics: a comparative philosophical study
Religion, Science and Ethics: A Comparative Philosophical Study 16.30-16.45 odmor/break
16.45-17.15 BRANKO KLUN (Slovenia): Phänomenologie des Glaubens und das Problem der wissenschaftlichen Objektivation
17.15-17.45 ROBERT PETKOVŠEK (Slovenia): Die Wahrheit in der Theologie und in der Wissenschaft
17.45-18.15 ŽELJKO PAVIĆ (Croatia): Urwissenschaft und urchristliche Religiosität 19.15 večerja/dinner
Nedelja, 5. november/Sunday, November 5th odhod udeležencev/departure of participants
Uvodnik/Introduction
Etične implikacije odnosa med vero in znanostmi
Pomen etike za človekovo življenje je izven vsakega razumnega dvoma. Iščemo povezave etičnih temeljev na svetovni ravni (Svetovni etos), med posameznimi človekovimi dejavnostmi in na področju posameznih dejavnosti (kodeksi posameznih dejavnosti). Zaradi izrednega pomena znanosti je odločilnega pomena, kako najti skupno etično osnovo znanstvenega delovanje. Eno ključnih vprašanj ob tem je, kakšna je vloga vere v zagotavljanju etičnosti znanosti. Za čimbolj celovit odgovor na ta vprašanja je potreben vsestranski pristop oziroma multidisciplinarna obravnava, uresničenje katere je cilj tega simpozija. Tak pristop edini lahko ponudi sodobni znanosti ustrezno podstat za reševanje njenih kritičnih moralnih vprašanj, ki vedno bolj odločilno zadevajo usodo celotnega človeštva.
Organizatorji
Ethical implications of the relation between faith and sciences
The importance of ethics for human life is beyond any reasonable doubt. We are searching for links between ethical foundations on the global level (World Ethos), between particular human activities, and on the field of these activities (codes of particular activity groups).
Because of the immense importance of science the question how to find a common ethical grounding of scientific activity gains a crucial significance. One of the key questions in that search is the role of religion in providing of ethical science. In order to reach the most complete answer on those questions a many-sided approach or multidisciplinary consideration is necessary carrying through of which is one of the aims of this conference. Only such an approach can provide an appropriate substance to modern science for solving of its critical moral questions which more and more fatally concern the destiny of entire humanity.
Organizers
Povzetki/Abstracts
Lieven Boeve
Katholieke Universiteit Leuven, Belgium lieven.boeve@theo.kuleuven.be
Creation and Flood: A Contest between Science and Christian Faith?
In 2005 the Department of Geology at the Catholic University of Leuven, organised a high-profiled exhibition, entitled “Leven in steen” (“Living/life in Stone”). By displaying a multitude fossils varying from 4 billion to some thousands of years ago, this exhibition told the story of life on our planet. At the opening of this exhibition, the organisers explicitly referred to the rising of creationism and intelligent design theories, questioning the scientific value of the theory of evolution. At the same occasion a book was published in which from various approaches in the natural sciences the coming into being of life and its evolution were explained and illustrated. In a time in which, at least in certain parts of the (Western) world, these approaches are met with self-declared competing theories, contained under the names of creationism and intelligent design, the organisers explicitly wanted to involve also a theologian in their discussion. For, it would appear that these latter theories, how sophisticated they in some cases may seem, have more to do with religious claims than with scientific argumentation.
Therefore, the question regarding the precise relationship between science and Christian faith, between scientific and religious discourses had to be posed.
In our contribution, we will present the result of this involvement. We first illustrate the question and point to the way in which biblical creation and flood narratives serve the cause of creationists in their refusal of evolution theories. Secondly we present, from a concise historical and systematic perspective three models to think the relation between Christian faith and science. Consequently, we halt our presentation to evaluate our trajectory thus far, and analyse this relationship between both in terms of differing discourses rather than rivalry. Afterwards we discuss the conditions and gains of a dialogue between both discourses, and conclude with a short comment on the biblical creation and flood narratives.
Stvarjenje in potop: Spor med znanostjo in krščansko vero?
Leta 2005 je Oddelek za geologijo Katoliške univerze v Luevenu organiziral visoko- profilirano razstavo z naslovom »Leven in steen« (»Življenje v kamnu«). S predstavitvijo številnih fosilov starosti od 4 bilijone do nekaj tisoč let je ta razstava pripovedovala zgodbo o življenju na našem planetu. Na otvoritvi te razstave so se organizatorji posebej posvetili naraščanju kreacionizma in teorij inteligentnega ustvarjalca, pri čemer so se spraševali o znanstveni vrednosti evolucijske teorije. Ob isti priložnosti je izšla tudi knjiga, v kateri so razloženi in predstavljeni različni pristopi naravoslovnih znanosti k začetkom življenja in njegovemu razvoju. V času, v katerem se, vsaj v nekaterih predelih
(zahodnega) sveta, ti pristopi srečujejo s tekmovalnimi teorijami (za take se same deklarirajo), ki se skrivajo pod imeni kreacionizem in inteligentni ustvarjalec, so organizatorji izrazito želeli vključiti v svojo razpravo tudi teologe. Saj se je pokazalo, da imajo te zadnje teorije, ne glede na to, kako sofisticirane se zdijo, več opraviti z religioznimi trditvami kot z znanstveno argumentacijo. Torej je potrebno postaviti vprašanje o natančnem odnosu med znanostjo in krščansko vero, med znanstvenim in religioznim govorom.
V svojem prispevku bom predstavil rezultat te vključenosti. Najprej predstavim vprašanje in pokažem način, na katerega biblijsko stvarjenje in zgodbe o svetovnem potopu služijo kreacionistom v njihovem zavračanju evolucijskih teorij. V nadaljevanju z natančne zgodovinske in sistematične perspektive predstavim tri modele razmišljanja o odnosu med krščansko vero in znanostjo. Posledično izkoriščam svojo predstavitev zato, da bi ovrednotil svojo usmeritev in pot, ki sem jo do sedaj prehodil ter analiziral odnos med obema v smislu raznolikosti razprave, raje kot rivalstva. V nadaljevanju razpravljam o pogojih dialoga med obema pristopoma. Zaključim s kratkim komentarjem biblijskega stvarjenja in pripovedi o potopu in o tem, kaj dobrega ta lahko prinese.
Peter Dovč
University of Ljubljana, Biotechnical Faculty
Is there a clash between religion and modern biotechnology?
Modern biotechnology offers technical solutions to some crucial problems in reproductive and developmental biology as well as methods for genetic modification of plant and animal genomes which have great potential for agriculture and human and veterinary medicine. The majority of public concern related to this development is related to safety issues, which are mostly adequately regulated by legislation. However, the lay public is often intrigued by phantastic constructs about the cruelty which could be caused by biotechnologists, neglecting the real potential and limits of novel technologies. The clash between reality and phantasy as well as ethic and religious considerations of research potential in biotechnology will be addressed.
Key words: biotechnology, genetic modification, cloning, bioethics, biohazard.
Ali obstaja nasprotje med religijo in sodobno biotehnologijo?
Sodobna biotehnologija ponuja tehnične rešitve za nekatere odločilne probleme v reproduktivni in razvojni biologiji kot tudi metode za genetsko modifikacijo ratlinskih in živalskih genomov, ki imajo velik potencial za agrikulturo in veterinarsko medicino. Skrb večine javnosti v odnosu do tega razvoja zadeva probleme varnosti, ki jih najustrezneje
ureja zakonodaja. Vendar pa je laična publika pogosto zavedena z domišljijskimi konstrukti o krutosti, ki jo lahko povzročijo biotehnologi, spregleduje pa se pri tem resnične potenciale in omejitve nove tehnologije. Prispevek se ukvarja z nasprotjem med stvarnostjo in domišljijo kot tudi etične in religiozne obravnave raziskovalnega potenciala v biotehnologiji.
Ključne besede: biotehnologija, genetska modifikacija, kloniranje, bioetika, biohazard
Tomaž Erzar
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana Frančiškanski družinski inštitut/Franciscan Family Institute
tomaz.erzar@guest.arnes.si.
The Relationship between Science and Faith in Psychology, Psychoanalysis, and Psychotherapy: Towards a better understanding of human relationships
In his theory of science Otto Neurath attempted to combine a vision of social justice modeled on Marxist proletarian revolution with a vision of scientific work and progress as exemplified in his boat metaphor. Decades later Kuhn made it clear that scientific revolutions or paradigm shifts bring along for those involved a possibility of an emotional undermining and narcissistic isolation. In the light of recent discoveries of the depth of human connectedness and attachment in neuropsychology and neurology of brain, methods and results of classical paradigms in psychology turn out to be not only incomplete and partial, but serve as tools of narcissistic denial and distortion of the relational core of human beings. This core acts as a source of constant changes and
»revolutions«, and can only be modeled upon religious images of the relationship between man and God.
Key words: paradigm shift, incommensurability, narcissism, attachment theory, religious models of relatedness.
Razmerje med znanostjo in vero, psihologijo, psihoanalizo in psihoterapijo:
Na poti k boljšemu razumevanju medčloveških odnosov
Otto Neurath je v svoji teoriji znanosti združil vizijo socialne pravičnosti po zgledu marksistične proletarske revolucije in vizijo znanstvenega dela ter napredka, podprto s slavno metaforo o ladji. Mnogo let kasneje je Kuhn nakazal, da tudi revolucije v znanosti ali menjave znanstvenih paradigem temeljijo na medosebnem čustvenem spodrezanju in narcisističnih obrambah. V luči novo odkrite globine medčloveške povezanosti v nevrologiji in nevropsihologiji se dosedanje znanstvene metode in rezultati v polju odnosov ne izkažejo le za nepopolne in delne, ampak za orodja narcisističnega zanikanja in popačenja relacijske podobe človeka, ki nas vedno znova preseneti, še zlasti, ko jo primerjamo z religioznimi modeli odnosa med človekom in Bogom.
Ključne besede: menjava paradigme, nesoizmerljivost, narcisizem, teorija navezanosti, religiozni modeli povezanosti.
Ottmar Fuchs
Universität Tübingen, Germany ottmar.fuchs@uni-tuebingen.de
Wenn Wissen die Weisheit verhindert!
Die (post)moderne Wissensgesellschaft als akute Herausforderung für christliches Glauben und Handeln.
Wissen ist menschliches Handeln, das ethischen Fragestellungen ausgesetzt werden muss. Wenn es sich nicht mit Gewissen paart, hat es keine Chance, Weisheit zu werden.
Wissen ist so nicht unmittelbar an Brauchbarkeit und Vermarktung zu binden, sondern muss auch ungezielte Freiräume des Denkens eröffnen und erhalten können. Erst so kann Wissen Alternativen und Vertiefung ermöglichen.
Das theologische Nachdenken kann als ein nicht nur unmittelbar "nützendes" Wissen bestehende Praxis unterbrechen, kritisch gegenlesen und ihre Gnade bzw.
Gnadenlosigkeit entdecken helfen. Erst wenn das säkulare Wissen das
"Artikulationsniveau der eigenen Entstehungsgeschichte" (Habermas) und darin seine religiöse Herkunft und Zukunft einholt, öffnet es sich für die geschichtliche und lebensgestaltende Weisheit.
Der schnelle Wissensaustausch und die mediale Wissensvermittlung lassen das Wissen häufig auf das Anwendungswissen reduzieren. Vernachlässigt wird das Orientierungswissen als das freie, unverzweckte Bildungswissen und das religiöse Wissen. Das reine Anwendungswissen aber kann Eigenschaften wie Verantwortungsbewusstsein, Urteilsvermögen, Selbstvertrauen, Liebesfähigkeit, Flexibilität, Mut und kritische Distanz nicht ermöglichen.
Wissen wird dadurch selber zum Mythos, indem es sich selbst zum Maßstab aller Dinge macht. Ein das Wissen transzendierendes Moment wird verdrängt. Gerade diese Selbstvergötzung des Wissens bedarf notwendig eines theologisch kritischen Denkens und der religiösen Praxis, in der das 'andere' Wissen aufgehoben ist.
Ko znanje ovira modrost!
(Post)moderna družba znanja kot akutni izziv za krščansko vero in delovanje
Znanje je človeško delovanje, ki ga moramo podvreči etičnemu spraševanju. Če ne gre z roko v roki z vestjo, nima nobene možnosti, da bi postalo modrost. Znanja potemtakem ne smemo vezati neposredno na uporabnost in trženje, ampak mora tudi zmoči odpirati in ohranjati svobodne prostore mišljenja. Šele tako lahko znanje omogoča alternative in poglobitev.
Teološki premislek lahko kot znanje, ki ni neposredno “uporabno”, prelomi z obstoječo prakso; pomeni kritično ponovno branje in pomaga odkriti njeno milost oz.
neusmiljenost. Šele ko sekularno znanje sprejme “Artikulacijski nivo lastne zgodovine nastanka” (Habermas) in v tem svoje religiozno poreklo in prihodnost, se odpre za zgodovinsko in življenje oblikujočo modrost.
Hitra izmenjava znanja in medialno posredovanje znanja pogosto dopuščata, da se znanje reducira na uporabno znanje. Zanemarja se znanje, ki nam omogoča orientacijo kot svobodno znanje, ki ni v službi kakšnega smotra in ki je znanje, ki oblikuje, ter religiozno znanje. Čisto uporabno znanje pa ne more omogočiti Lastnosti, kot so zavest o odgovornosti, zmožnost presojanja, samozaupanje, zmožnost ljubezni, fleksibilnost, pogum in kritična distance. S tem, ko se napravi za merilo vseh stvari, postane znanje samo mit. Moment, ki presega znanje, je pregnan. Prav to samomalikovanje znanja nujno zahteva teološko kritično mišljenje in religiozno prakso, v kateri se vzdigne tisto
“drugo” znanje.
Stanko Gerjolj
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana stanko.gerjolj@guest.arnes.si
Beraterische und therapeutische Dimension der religiösen Erziehung – Religiöse Intelligenz
In der letzten Zeit gibt es zunehmend mehr Untersuchungen, die in verschiedenen Kontexten herausheben, wie sich religiöse Lebensdimension auf die psychische Stabilität des Menschen positiv auswirken kann. Dementsprechend zeigen sich auch in Bereichen der psychiatrischen und psychologischen Beratungstätigkeiten Tendenzen an, dass für religiöse Menschen die religiöse Dimension nicht nur wegzudenken ist, sondern diese in vielen Kontexten eine sehr positive Rolle spielen kann. Applikative Vergegenwärtigung mancher Bibelgeschichten und Erzählungen deuten darauf hin, dass religiöse Kommunikation sehr wohl zu Ressourcen führt, die in beraterischer und therapeutischen Tätigkeiten unterstützend wirken und Lebenskräfte wecken, die für Verarbeitung von manchen Lebenskrisen hilfreich sind. In vielen Jesusbegegnungen sind z. B.
therapeutische Kommunikationswege zu entdecken, die heute genauso wirksam sind wie seinerzeit. Auch die Krisen und Grundformen der Ängste, in denen Jesus die Menschen vorfindet und anspricht, haben sich in der Geschichte nicht wesentlich verändert. Somit kann davon ausgegangen werden, dass gesunde religiöse Erziehung und Kommunikation im Dienste des Lebens wirkungsvoll und hilfreich sein können.
Svetovalne in terapevtske razsežnosti religiozne edukacije
V zadnjem času vedno več raziskav kaže na pozitivno vlogo religiozne razsežnosti pri oblikovanju pozitivne in psihično stabilne osebnosti. Pri vernih ljudeh postaja tako religiozna dimenzija življenja sestavni del svetovalne in terapevtske komunikacije, ki v marsikakšni zapleteni življenjski situaciji zna odigrati nadvse pozitivno vlogo. Aplikativna
aktualizacija posameznih svetopisemskih pripovedi odpira poti do virov življenjskih moči, ki človeka v stiski opogumijo in ga podpirajo pri iskanju ustvarjalnejših oblik komunikacije v predelovanju kriz in razreševanju zapletenih odnosov. V mnogih Jezusovih čudežih naletimo npr. na značilne poteze terapevtske komunikacije, ki danes niso nič manj dejavne, kot so bile v njegovem času. Tudi življenjske dileme in temeljne oblike strahu se skozi zgodovino niso bistveno spremenile, kar pomeni, da pozitivna in zdrava religiozna vzgoja v sodobnem svetu za vernega človeka ostaja enako pomembna za zdravo življenje kot je bila v preteklosti.
Peter Hünermann
Universität Tübingen, Germany huenermann@uni-tuebingen.de
Der Glaube im postmodernen Zeitalter und seine Relation zu den Wissenschaften. Eine dogmatische Reflexion auf den Glaubensbegriff
1. Postmodernes Zeitalter - Die Diagnose von J.F. Lyotard.
2. Zur Situation der Wissenschaften - Ein Fallbeispiel aus der Philosophie.
3. Wie ist von Glauben zu sprechen?
- Heutige Ansätze - Eine Skizze.
- Ein Rückgriff auf die Tradition.
4. Der Glaube im Feld der Wissenschaften.
- Die Grundzüge des Glaubens in der Zeit.
- Theologie und Wissenschaften.
Vera v postmoderni dobi in njen odnos do znanosti. Dogmatično razmišljanje o pojmu vere
1. Postmoderna doba – diagnoza J. F. Lyotarda.
2. O položaju znanosti – primer iz filozofije.
3. Kako naj se govori o veri?
- Današnja zastavitev – skica.
- Vračanje k tradiciji.
4. Vera na področu znanosti.
- Osnovne poteze vere v času.
- Teologija in znanosti.
Janez Juhant
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana janez.juhant@guest.arnes.si
Die Ethik als die Grundlage der Wissenschaft
Es wird die These vertreten, dass die Theologie als moral-ethische Verantwortung die menschliche dialogische Urerfahrung zu verteidigen hat. Demnach ist der Mensch als Person und als freies Wesen offen für die Transzendenz. Damit bleibt er auch offen für andere. Die Zusage der Gottesnähe an den Menschen wird, was auch mache Ethiker betonen (Levinas Vetlesen, Bauman), als die immerwährende Offenheit des Menschen für den anderen erfahren und weiter getragen. Als unbedingte Gabe Gottes wird das zur Aufgabe und Grundlage der theologischen Ethik, die im Dialog und in der Offenheit der Sprache gefördert wird. Die Moderne hat die Sprache wissenschaftlich-systematisch fixiert und die neuscholastische Theologie versuchte sich dieser Systemlösung in Verteidigung gegen die modernen Systeme anzugleichen. Die postmoderne theologische Ethik soll sich heute in der Offenheit der Sprache bewähren und diesen Dialog lebendig machen und pflegen, um so ihre theologische Aufgabe wahrnehmen zu können.
Etika kot temelj znanosti
Teologija kot moralno-etična odgovornost mora zastopati in se zavzemati za to, da uveljavlja človekovo dialoško pra-izkušnjo. Po njej je človek kot oseba in kot svobodno bitje odprt za transcendentno (za presežno) in torej tako tudi odprt za druge. Zagotovilo božje naklonjenosti človeku izpostavljajo tudi etiki (Levinas, Vetlesen, Bauman) kot izkušnjo, ki stalno odpira človeka drugemu in tako se ta izkušnja prenaša tudi naprej.
Kot vnaprejšnje delovanje Boga pa je ta izkušnja božji dar, ki lahko s strani človeka postane naloga in temelj teološke etike. Ta se lahko razvija v dialogu, v odprtosti človeške govorice. Moderna je to govorico znanstveno–sistematično zaprla. Tudi neosholastika se je skušala temu prilagoditi, tej sistemski rešitvi v obrambi modernim sistemom. Zato naj bi postmoderna teološka etika tako odpirala v govorici, da bi to izkušnjo znala znova oživljati in poglabljati ter tako upravičiti svoje teološko poslanstvo.
Branko Klun
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana branko.klun1@guest.arnes.si
Phänomenologie des Glaubens und das Problem der wissenschaftlichen Objektivation
Solange die wissenschaftliche Methode nicht ihren Absolutheitsanspruch auf Rationalität und Wissenschaftlichkeit aufgibt und sich als eine bestimmte Art und Weise der Welterschließung versteht, kommt kein echter Dialog zwischen Wissenschaft und Religion zustande. Religion, vor allem in ihrer jüdisch-christlichen Ausprägung, lässt sich
nämlich schlechterdings nicht (durch Wissenschaft) theoretisch objektivieren, sondern verlangt eine andere Zugangsweise. Eine Phänomenologie der Religion, wie sie etwa beim frühen Heidegger konzipiert wurde, bietet die Möglichkeit einer das Eigene des religiösen Lebensvollzuges bewahrenden Annäherung an das religiöse Phänomen.
Schlüsselwörter: Phänomenologie der Religion, Wissenschaft, Theoretische Einstellung, Objektivierung, Geschichtlichkeit.
Fenomenologija religije in problem znanstvene objektivacije
Dokler se znanstvena metoda ne odpove svoji pretenziji po absolutni racionalnosti in znanstvenosti ter se ne razume kot en določen način razkrivanja sveta, ne more priti do pravega dialoga med znanostjo in religijo. Religije, zlasti v njeni judovsko-krščanski obliki, namreč ni moč teoretično objektivirati, kot to počne znanost, temveč zahteva drugačen pristop. Fenomenologija religije, kot jo je npr. zasnoval zgodnji Heidegger, nudi možnost, kako se približati religioznemu fenomenu in ohraniti to, kar je lastno religioznemu načinu življenja.
Ključne besede: fenomenologija religije, znanost, teoretična naravnanost, objektivacija, zgodovinskost.
Avguštin Lah
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana avgustin.lah@guest.arnes.si
Glaube als anthropologische Kategorie des Menschen
Je zahlreicher und tiefer das Wissen, die Erkenntnisse und Sachkenntnisse der Welt und des Menschen sind, desto ungewisser scheint die Antwort, wer der Mensch sei, worin liegt das Spezifikum des Menschen. Je mehr sich Objektivierung (Biologisierung, Genisierung, Psychologisierung, Sozialisierung usw.) des Menschen im Vordergrund drängt, desto eher treten die Virtualisierung, das Entziehen aus der Realität und deren Verfälschung in das Eingebildete, Illusorische vor. Diesem Prozess ausgesetzt erweist sich der menschliche Glaube, das heißt die Möglichkeit des Menschen glauben zu können, als Ausdruck jener persönlichen Beziehungsqualität, die zu einer Auffassung von Einmaligkeit und des Andersseins des Anderen hinführt. Der Glaube kann die Entdeckung vom Sinn des Einzelnen sowie des Ganzen vom Seienden als auch des Lebenssinns des Menschen trotzt manchen Sinnlosigkeiten, Verzweifeln und Unrechten ermöglichen. So ist der Glaube der Ausdruck für eine grundlegende Orientierung und Offenheit auf das Transzendente hin. Diese Transzendenz offenbart sich über Dimension des Symbolischen als Anrede von ganz Anderen in dem die Kraft des Vertrauens, des Gebens und des Nehmens in der Liebe trotzt allen Risiken begründet werden. Der
Glaube erweist sich als spezifische Reichweite der Menschlichkeit des Menschen und gehört so zu den eminentesten anthropologischen Kategorien.
Schlüsselwörter: Mensch, Glaube, Glaube als Beziehungsqualität, der Andere, Sinn des Lebens, Offenheit, Transzendenz.
Vera kot antropološka kategorija človeka
Bolj ko se širijo in poglabljajo vedenje, spoznanje in poznavanja o svetu in človeku, manj, se zdi, je jasno, kdo je človek. V čem je njegova specifičnost. Bolj ko je po eni strani očitna objektivizacija (biologizacija, genizacija, psihologizacija in sociologizacija …) človeka, bolj se po drugi strani uveljavlja virtualizacija, umik iz realnosti in ponarejanje realnosti v namišljeno, iluzorno, skonstruirano. V izpostavljenosti tem procesom se človekova vera, človekova možnost in zmožnost verovati kaže kot osebna odnosna (relacijska) kvaliteta, ki omogoča dojemanje enkratnosti in drugačnosti drugega;
odkrivanje in sprejemanje smisla posameznosti in celote bivajočega ter iskanje in potrjevanje razlogov za vztrajanje v življenju kljub posameznim nesmislom, obupu in krivicam. Dalje je vera izraz temeljne naravnanosti in odprtosti človeka za presežno, ki ga dojema v razsežnosti simbolnega kot nagovor popolnoma Drugega in Drugačnega, na čemer je zasnovana moč zaupanja, darovanja in sprejemanja v ljubezni vsemu tveganju navkljub. Vera tako tvori temeljni in specifični domet človeškosti človeka, je eminentna antropološka kategorija človeka.
Janek Musek
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty Of Arts, University of Ljubljana janek.musek@ff.uni-lj.si
The theories of religion and spirituality in psychology and cognitive sciences Since the beginnings, the mankind is characterized by religious, spiritual and transcendental experience. This experience attracted the interests of many authors during the period of modern psychology and cognitive science, yet it has a rather short history of empirical research. The first part of the article briefly outlines the major domains and directions in the research of religious and related phenomena in psychology, cognitive psychology and neuroscience. In the second part, the main results of our own empirical research have been reported including the analyses of the relationships between religiosity, spiritual intelligence, human values, personality dimensions, and well-being.
Key words: religious experience, spiritual intelligence, values, personality, well-being.
Teorije religije in duhovnosti v psihologiji in kognitivnih znanostih
Že od samih začetkov je za človeštvo značilna religiozna, duhovna in transcendentalna izkušnja. Ta izkušnja je pritegnila zanimanje številnih avtorjev v času moderne psihologije in kognitivne znanosti, čeprav je zgodovina njenega empiričnega raziskovanja kratka. Prvi del prispevka na kratko oriše poglavitna področja in smeri raziskovanja religioznih in podobnih pojavov v psihologiji, kognitivni psihologiji in neuroznanosti. V drugem delu so predstavljeni glavni rezultati naših lastnih empiričnih raziskav, vključno z analizo odnosov med religioznostjo, duhovno inteligenco, človeškimi vrednotami, razsežnostmi osebe in zadovoljstva.
Ključne besede: religiozna izkušnja, duhovna inteligenca, vrednote, osebnost, zadovoljstvo.
Robert Petkovšek
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana robert.petkovsek@guest.arnes.si
Die Wahrheit in der Theologie und in der Wissenschaft
Der Wahrheitsbegriff ist ein analoger Begriff. Er ist von den verschiedenen Formen der Erkenntnis abhängig. Schon Aristoteles hat zwischen dem theoretischen und dem praktischen Wissen unterschieden. Diese Unterscheidung ermöglicht uns, besser den Platz der Wahrheit in der Theologie zu verstehen. Heidegger, der diese aristotelische Unterscheidung übernommen hat, ordnet die Theologie dem praktischen Wissensgebiet ein. Das heisst, dass man die Theologie nicht von der menschlichen Existenz trennen kann. Die Existenzweise bestimmt die theologische Erkenntnis; die theologische Erkenntnis beeinflusst die Existenz. Wegen ihrer praktisch-existenzialen Dimension hat die Theologie eine Schlüsselrolle in der universitas scientiarum: sie bereitet einen rechten Gebrauch der Vernunft vor.
Resnica v teologiji in v znanosti
Pojem »resnica« je analogičen pojem. Odvisen je od različnih oblik vedenja. Že Aristotel je razlikoval med teoretičnim in praktičnim vedenjem. To razlikovanje omogoča, da bolje razumemo mesto, ki ga ima resnica v teologiji. Heidegger, ki je prevzel Aristotelovo delitev, uvršča teologijo na področje praktičnega vedenja, to pa pomeni, da teologije ni mogoče ločiti od eksistence. Eksistencialni način določa teološka spoznanja; teološko spoznanje vpliva na eksistenco. Zaradi svoje praktične, eksistencialne razsežnosti ima teologija ključno vlogo v universitas scientiarum: pripravlja na pravilno rabo razuma.
Mateja Pevec Rozman
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana mateja.pevec@guest.arnes.si
Identification of virtue with knowledge
There are different and incompatible conceptions of virtue and through history we can see that the relationship of virtues to the social order has changed. We can say that virtue is some kind of disposition to behave rightly. The Socratic thesis of identification knowledge with virtue is not a guarantee for acting virtues. Knowledge (interaction between universal knowledge and some appropriate piece of particular knowledge about the situation in hand), the right reason (phronesis) and the state of will (personal free willing decision) are components which lead a person to the right (virtues) actions. We also agree with Aristotle’s belief that a view of how one should live is not codifiable; one knows what to do, not only by applying universal principles but by being a certain kind of person: by being a virtues person.
Key words: virtue, knowledge, identification, sensitivity, right reason (common sense).
Enačenje vrline in znanja
Skozi zgodovino etike zaznamo različne koncepte pojmovanja vrline. Lahko bi rekli, da je vrlina neke vrste volja (usmerjenost) ravnati pravilno. Sokratova teza o identifikaciji vrline z znanostjo še ne zagotavlja krepostnega delovanja. Znanje (interakcija univerzalnega in specifičnega vedenja), zdrava pamet in posameznikova svobodna volja so komponente, ki vodijo posameznika k pravilnemu (krepostnemu) delovanju.
Strinjamo se tudi z Aristotelovim prepričanjem, da pogleda, kako naj živimo, ne moremo uzakoniti; posameznik ve, kaj storiti ne zgolj, ker mu tako ukazujejo univerzalni principi, temveč ker se sam odloči za (krepostno) dejanje.
Ključne besede: vrlina, znanje, identifikacija, dojemljivost, zdrava pamet.
Stanislav Slatinek
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana stanislav.slatinek@guest.arnes.si
Der Glaube und die Wissenschaft in der Nichtigkeit des Eheprozesses
Das kanonische Gesetz can. 1095 im neuen Gesetzbuch des kircklichen Rechts (CIC) aus dem Jahre 1983, behandelt die häufgsten Fälle, die die Nichtigkeit des Eheprozesses verursachen. Das kanonische Gesetz can. 1095 beinhaltet zahlreiche wissenschaftliche Abandlungen und Kommentare. Der päpstliche Rat hat zur Erörterung der gesetzlichen Texte 2005 eine Anleitung Dignitas Connubi herausgegeben, und diese dem kirchlichem Gesetz, die die Nichtigkeit des Eheprozesses behandeln, zugedacht. Diejenigen, die im
Bezug auf die Nichtigkeit des Eheprozesses mitwirken (der Verteidigungsbund, Fachmänner, Sachverständige und Richter), sind verpflichtet sich bei ihrer Arbeit mit dem Glauben und den zeitgemässen Wissenschaften zu helfen, wie es die Psychologie, Psyhatrie, die Medizin, das Zivilrecht, gesunde Philosophie und die christliche Antropologie ist. Die Anleitung Dignitas Connubi stellt eine neues gesetzliches Dokument dar, und ist als Hűftestellung zum CIC (1983) anzusehen, die durch seine praktische Form, Fachlichkeit und Präzision ausgezeichnet wird. In der Anleitung sind besonders der Glaube und die zeitgemässe Wissenschaft erwähnt. Es ist nötig sie zwecksgemäss, bei der Nichtigkeit der prozesslichen Verfahren, zu berűcksichtigen. Diese Wissenschaften bieten eine vertiefte Kenntnis űber den Menschen, der die Gesetze beschliesst. Deshalb sind sie eine Stűtze zum kanonischen Recht, da sie fachmännische Erklärungen vermitteln, wann und wann der Mensch nicht in der Lage ist, eine Ehe zu schliessen.
Schlüsselwörter: Gesetzbuch des kirchlichen Rechts, Nichtigkeit des Eheprozesses, das kirchliche Gericht, gesunde Philosophie, christliche Antropologie, kanonisches Recht.
Vera in znanosti v ničnostnih zakonskih pravdah
Kan. 1095 v novem Zakoniku cerkvenega prava (ZCP) iz leta 1983 obravnava najpogostejše primere, ki povzročajo ničnostne zakonske pravde. O kan. 1095 so napisane številne znanstvene razprave in komentarji. Papeški svet za razlago zakonskih besedil je leta 2005 izdal navodilo Dignitas Connubi in ga namenil cerkvenim sodiščem, ki obravnavajo ničnostne zakonske pravde. Tisti, ki sodelujejo v ničnostnih zakonskih pravdah (branilec vezi, strokovnjaki, izvedenci in sodniki), so dolžni, da si pri svojem delu pomagajo z vero in sodobnimi znanostmi, kot so psihologija, psihiatrija, medicina, civilno pravo, zdrava filozofija in krščanska antropologija. Navodilo Dignitas Connubi je nov pravni dokument, ki se postavlja ob bok ZCP (1983) in se odlikuje po svoji praktičnosti, strokovnosti in natančnosti. V navodilu sta posebej omenjena vera in sodobne znanosti. Potrebno jih je koristno upoštevati pri ničnostnih pravdnih postopkih.
Te znanosti nudijo poglobljeno vedenje o človeku, ki sklepa zakon. Zato koristijo kanonskemu pravu, ker posredujejo strokovne razlage, kdaj je človek sposoben in kdaj ni sposoben skleniti zakonsko zvezo.
Ključne besede: zakonik cerkvenega prava, ničnostne zakonske pravde, cerkveno sodišče, zdrava filozofija, krščanska antropologija, kanonsko pravo.
Vojko Strahovnik
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty Of Arts, University of Ljubljana vojko.strahovnik@guest.arnes.si
Ethics and Naturalism – What Did the Psychologist Say to the Moral Philosopher?
In the first part, I discuss the relationship between ethics and science. I begin by discussing the relationship between science and philosophy in general, especially as it was reflected in the movement of naturalism in the analytical philosophy of the previous century. I try to provide answers to the following questions: What is the essence of naturalism? What is the naturalistic project in ethics? Is there a graspable account of the natural/non-natural divide? What are the reasons making this project seem attractive to many? What does it mean to be a non-naturalist? Since the specific issue that will occupy me is what should a moral philosopher learn from scientific research, my focus in answering these questions will be on moral philosophy. As it turns out, the naturalistic project seems to have consequences for every level of moral philosophy – metaethical, normative and practical. I defend a non-naturalistic ethics. I further argue that whether or not one joins the naturalistic or non-naturalistic camp, moral philosophers should reflect empirical results of science. In the second part, I consider some examples that will serve as illustrations of the relationship between ethics and psychology. I briefly reflect on a recent proposal put forward by J. Doris (Lack of Character, 2002) claiming that the experimental work done in social psychology seriously endangers the success of virtue ethics. I conclude that though moral philosophy should learn a lot from science and respect its results, the consequences are probably less dramatic.
Key words: ethics, science, naturalism, social psychology, ethics of character.
Etika in naturalizem – Kaj je psiholog povedal moralnemu filozofu?
V prvem delu obravnavam razmerje med etiko in znanostjo. Pričenjam z razpravo o razmerju med znanostjo in filozofijo na splošno, in še posebej, kot se je to odrazilo v naturalističnem gibanju znotraj analitične filozofije prejšnjega stoletja. Poskusil bom podati odgovore na naslednja vprašanja: Kaj je bistvo naturalizma? Kaj pomeni naturalizem v etiki? Ali sploh obstaja sprejemljivo razlikovanje med naturalizmom in nenaturalizmom? Zakaj se je in se še vedno zdi projekt naturalizma privlačen za mnoge?
Kaj pomeni biti nenaturalist? Ker je ožje področje, ki me bo zanimalo, to, kaj bi se moral moralni filozof naučiti od znanosti, bom imel pri odgovarjanju na ta vprašanja v mislih predvsem moralno filozofijo. Izkaže se, da ima naturalistični projekt posledice za vse ravni moralne filozofije: metaetično, normativno in praktično. Sam zagovarjam nenaturalistično etiko. Nadalje zagovarjam, da mora moralni filozof ne glede na to, ali se pridruži naturalističnemu ali nenaturalističnemu taboru, upoštevati empirične rezultate znanosti. V drugem delu bom predstavil nekaj primerov, ki bodo služili kot ilustracija razmerja med etiko in psihologijo. Na kratko bom razpravljal o nedavnem predlogu J.
Dorisa (Lack of Character, 2002), ki trdi, da eksperimentalno delo socialne psihologije resno ogroža projekt vrlinske etike. Zaključim, da so ne glede na to, da se mora moralna
filozofija veliko naučiti od znanosti in da mora spoštovati njene ugotovitve, posledice za moralno teorijo verjetno manj dramatične.
Ključne besede: etika, znanost, naturalizem, socialna psihologija, vrlinska etika.
Miha Tišler
Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Slovenian Academy of Sciences and Arts miha.tisler@fkkt.uni-lj.si
Ethical issues in chemistry
As a result of exponential expansion of chemical research and industrial development ethical issues are becoming more and more important. In this presentation ethical questions will be delineated in regard to the consequences of growing chemical syntheses, including some environmental problems, conflicts of interest, misconduct, social impact and some relations between religion, science and ethics.
Etična neskladja v kemiji
Zaradi izjemno hitrega napredka znanosti, še posebej kemije, prihajajo vedno bolj v ospredje etična vprašanja, ki obsegajo temeljne raziskave, industrijsko proizvodnjo ali trženje proizvodov. Prispevek obravnava določena etična vprašanja v zvezi z raziskavami in uporabo kemičnih spojin, navzkrižje interesov, vplive na naravno okolje, neetično obnašanje raziskovalcev in odnos med vero, znanostjo in etiko.
Jože Trontelj
Inštitut za klinično nevrofiziologijo, Klinični center Ljubljana/University Institute of Clinical Neurophysiology, Medical Center Ljubljana
Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko/The National Medical Ethics Committee of Slovenia
joze.trontelj@kclj.si
Respect for human dignity in biomedical research
Respect for human dignity belongs among the most basic human rights. Indeed, according to the Convention on human rights and biomedicine of the Council of Europe (1997), it may be even more basic than the right to identity, integrity and even right to life. History of biomedical research contains many examples of horrible abuse of all of these rights. The unfortunate victims were usually recruited from among the weakest
and the most vulnerable members of the society. These days, it is human embryo in vitro whose right to dignity and to life is increasingly encroached upon by the interests of biomedical science. The creation of human embryos and cloned human beings for the purposes of research and therapy has become legally possible in some countries. Among other examples where human dignity may be harmed is violation of the right to free and informed consent to participation in research and of the right to privacy and confidentiality.
Key words: human dignity, biomedical research, embryo in vitro, informed consent, privacy.
Spoštovanje človeškega dostojanstva v biomedicinskih raziskavah
Spoštovanje človeškega dostojanstva sodi med najbolj temeljne človekove pravice. Po Konvenciji o človekovih pravicah in biomedicini Sveta Evrope (1997) je mogoče ta pravica celo bolj temeljna kot pravica do identitete, integritete ali celo pravica do življenja. Zgodovina biomedicinskih raziskav vsebuje mnogo primerov strašnih zlorab vseh teh pravic. Nesrečne žrtve so bile ponavadi izbrane med najšibkejšimi in najbolj občutljivimi člani družbe. V današnjem času je človeški embrio tisti, čigar pravica do dostojanstva in do življenja je vedno bolj ogrožena zaradi interesov biomedicinske znanosti. Ustvarjanje človeških embriov in kloniranih človeških bitij za namen raziskav in terapij je v nekaterih državah postalo zakonsko dovoljeno. Med drugimi primeri, kako se lahko prizadene človekovo dostojanstvo je kršenje pravice do svobodne in informirane privolitve v udeleženost pri raziskavah in pravice do zasebnosti in zaupnosti.
Ključne besede: človeško dostojanstvo, biomedicinske raziskave, embrio, informirana privolitev, zasebnost.
Karl Matthäus Woschitz
Institut für Religionswissenschaft, Katholisch-Theologische Fakultät, Graz, Austria sekr_rwi@bpas01.kfunigraz.ac.at
Einheit und Verschiedenheit der antiken Welt als die Grundlage des Dialogs oder des Streites der verschiedenen antiken Kulturen?
1. Anfängliches Nach-Denken. Im buntgewirkten Mytho-Logos hebt sich der frühe Mensch narrativ die Dinge auf eine geistige Ebene und schafft sich neben der ihn umgebenden Natur eine zweite, eine besprochene Welt. In solcher Verbildlichung des Daseins, in einer Art Protophilosophie oder präphilosophischer
Verarbeitung, sucht er sich Wirklichkeit zu deuten, die Dinge im Göttlichen zu verankern und in heiligen Handlungen seine beiden existentiellen Grundfragen zu bewältigen, die des Lebens und die des Todes.
2. Philosophie aus dem Grund des Staunens. Für Platon bildet das Staunen, das anfängliche Sich-Verwundern (thaumazein), den Anfangsgrund der Philosophie und gehört zum theorein, zur Bereitschaft, die Dinge reflektierend anzuschauen. Im Theaitetos schreibt er: „Denn gar sehr ist dies der Zustand eines Freundes der Weisheit, das Staunen; ja es gibt keinen anderen Anfang der Philosophie als diesen, und wer gesagt hat, Iris sei die Tochter des Thaumas, scheint die Abstammung nicht übel getroffen zu haben” (Theait. 155d).
3. Platons drei Maximen des wahren Philosophen. (a) Philosophieren heißt „sterben lernen” (apothnéskein meletôsin). Da sich im Tod die Trennung der vernunftbegabten Seele von der Erd-und Sinnengebundenheit des Leibes vollzieht, wird die Seele frei zur reinen, nicht durch die Sinne getrübten Erkenntnis des Wahren und Eigentlichen. (b) Das zweite Leitwort beschwört die „Angleichung an Gott nach Möglichkeit” (homoiôsis theô kata dynaton), um „gerecht und fromm zu werden unter Leitung der Phronesis”
(Theait. 176a). Dazu gehört der Begriff der „Erleuchtung”, eine aus den Mysterien und der Mystik rezipierte Symbolik des Lichtes, die eine heilsrelevante Erkenntnis bedeutet.
(c) Das dritte Leitwort der vita philosophica im Geiste Platons ist das Streben nach dem Wissen dessen, was immer ist (epistemes órexis, Ps. Platon, def. 414b), um denkend beim Immer-Seienden zu verweilen. Philosophie als eine aus inniger Gemeinschaft erwachende Neigung (= philein) strebt nach einem Wissen von Ideen, und in letzter Instanz, nach der Ursache aller Ideen, der Idee des Guten als Grund der Wahrheit und des Seins.
4. Die Theologie des Sonnengleichnisses Platons. Im sog. „Sonnengleichnis” in Platons Politeia (resp. 506b-509c) führt der Philosoph uns an die Quelle einer philosophischen Theologik und metathematischen Wahrheit: Wie die Sonne dem Sichtbaren durch ihr Scheinen Wärme spendet und Wachstum ermöglicht, ferner als Quelle des Lichts Sichtbarkeit schenkt, so schenkt die „Idee des Guten” dem Erkennbaren, den Ideen Offenbarkeit, und der vernunfthaften Seele aber Vernehmen. Dabei ist sie nur im Glanz ihres Lichtes, nicht aber an sich selber sichtbar. Ähnlich transzendiert auch das Gute (agathón) die Fassungskraft der Vernunft, denn ihr Wesen hat einen „transzendenten”
Ursprung.
5. Wirkungsgeschichte. Das Sonnengleichnis Platons hatte eine lange Wirkungsgeschichte. Es steht einerseits Pate für die Theologik einer transzendentalkritischen theologia negativa des prinzipiell unbekannten Gottes. Ferner steht es im Hintergrund der aristotelischen Theo-kosmo-logie, wo die übersinnliche Wesenheit einer „noesis noeseos” als Energeia, als notwendig seiender unbewegter Beweger gedacht wird; ihm verdankt sich der terrestrische und siderische Kosmos und hat durch ihn Bestand. Auch die neuplatonische Mystik einer unio mystica steht im Echo des Sonnengleichnisses: der Geist selbst wird Licht, indem er die Zweiheit von Denken und Gedachtem übersteigt und eins wird mit dem Guten als dem Einhaften.
6. Logos mythicus. Die mythische Tradition war bei den Griechen der Antike religiös und philosophisch bedeutsam, denn sie war ein wesentliches Stück der Wirklichkeitsdeutung.
Als schöpferische Selbstentfaltung des Menschen will mythisches Denken etwas mitteilen, was sich oft dem rationalen Diskurs verschließt. Es hat einen religiösen Wert
und innerhalb der Rationalität einen eigenen Stellenwert als regulative Idee oder als Gegenstand einer Sehnsucht. Im religiösen Horizont spiegelt sich im Mythos oft ein den Kult begründendes Ur-Ereignis, das in einer „Kultlegende” seinen erzählerischen Niederschlag findet und tradiert wird sowie seine rituelle Wiederholung und Vergegenwärtigung. Mythische Erzählungen unterliegen auch den Weisen ihre Rezeption und wandeln sich mit den sich wandelnden Situationen, Fragen und Erfahrungen.
7. Der andere Weg: Salutologie der Mysterien. Gegenüber der Rechenschaftslegung des Menschen in der Welt (lógon didónai) geht es im Raum der Mysterien – nach einem Wort des Aristoteles (Frg. 15 R) – nicht um ein Lernen, sondern um eine sich einweihende Hingabe. Die mediterranen Mysterienkulte, in die auch die Isis-Osiris- Mysterien einmündeten, haben das menschliche Wohl und Wehe über den Tod hinaus im Blick (Demeter, Orphik, Dionysos, Attis). Als beglaubigter Garant dafür wird das Schicksal der Gottheit angesehen. Das Wesen des zu errettenden Prinzip aber ist das Geistige (Verstand, Seele, Geist). Die antiken Mysterien wollen der individuellen Heilssicherung des Menschen dienen und ihn an eine Gottheit binden, die auch ein Schicksal hat. Sie tragen den Aspekt einer Entscheidungsreligion des Einzelnen mit der Einweihung, die eine besondere Zugehörigkeit zu einer Gottheit schafft (vgl. telesthenai mit Gottesnamen im Dativ). Sie haben die Struktur eines „rite de passage” mit der Symbolik von Tod und Leben sowie der über den Tod hinausreichenden Erwartung von Heil und Seligkeit des Einzelnen.
8. Integration und das „Heilswissen”. Hinter all den Versuchen des Menschen, der nach Platon im Grunde seines Herzen ein ungetröstetes Kind ist, will der Mensch in Mythen und Philosophie sich einen Sinnhintergrund theologischer, kosmologischer und anthropologischer Art geben und Wirklichkeit gleichsam in einer allegorischen Unterweisung deuten. Mythen als Protophilosophie und Philosophie sind Modi der Hermeneutik der Wirklichkeit und der damit zusammenhängenden Fragen. Für Sallustios, einem Zeitgenossen des Kaisers Julian Apostata (vgl. Julian, Oratio IV und VIII), offenbaren und verhüllen sie zugleich. Sie sind „theologisch”, „physisch”,
„psychisch”, „materiell” oder „gemischt” und bedürfen der deutenden Erhellung (Kap. 3- 4 in Sallustios: Über Götter und Kosmos / De diis et mundo). Er sagt: „Man kann den Kosmos einen Mythos nennen”; was der Mythos von Attis erzählt, „ist niemals geschehen, ist aber immer” (De diis et mundo 4). Die religiös-philosophische Spätform der Sinndeutung, die Gnosis, die aus einer Gott-Suche hervorging, versprach, das aufzufinden, was keine Philosophie zu geben vermochte, nämlich gnosis theou, Erkenntnis Gottes, und zwar in dem doppelten Sinne: (a) als Erkenntnis Gottes, d.h. als Gegenstand der Erkenntnis, und (b) als das von Gott Erkannt-Sein, wobei Gott das Subjekt des Erkennens ist (vgl. das Rufgeschehen von jenseits des Menschen). Denn der von Gott Erkannte kann nicht dahinfallen.
Enost in različnost antičnega sveta kot podlaga dialoga ali spora med različnimi antičnimi kulturami?
Predavanje je razdeljeno na osem tematskih sklopov: 1. Začetno razmišljanje; 2.
Filozofija iz razloga čudenja; 3. Platonove tri maksime resničnega filozofa; 4. Teologija Platonove prispodobe o soncu; 5. Zgodovina njenega vpliva; 6. Logos mythicus; 7.
Druga pot: salutologija misterija; 8. Integracija in »zdravilna vednost«. Platonove tri maksime resničnega filozofa: a) filozofirati pomeni učiti se umirati; b) postajati podoben, po možnosti, bogu, da bi postal pravičen in blažen pod vodstvom preudarnosti; c) prizadevanje za vednost o tistem, kar je vedno. Avtor obravnava teologijo Platonove prispodobe o soncu kot ideji dobrega in zgodovino njenega vpliva. V točki Logos mythicus se ukvarja z mitsko tradicijo starih Grkov, ki je seveda bila religiozna in filozofsko pomembna, saj je bila bistven moment tolmačenja stvarnosti. Mitske pripovedi se nahajajo v samem temelju grške recepcije in se spreminjajo glede na položaj, aktualne probleme in vprašanja ter glede na izkušnje. Predavanje sklene obravnava salutologije misterija, integracije ter zdravilne vednosti in gnoze. Avtor pojasnjuje trditev in njen pomen, da je pozna religiozno-filozofska oblika tolmačenja smisla, gnoza, ki izvira iz iskanja boga, obljubljala, da bo našla tisto, česar ni mogla dati nobena filozofija, namreč spoznanje boga, in to v dvojnem smislu: a) kot spoznanje boga, kjer je bog predmet spoznanja; b) kot spoznanost od boga, kjer je bog tisti, ki spoznava. In tisti, ki ga bog spozna, ne more propasti.
Bojan Žalec
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty of Theology, University of Ljubljana bojan.zalec@guest.arnes.si
Faith, religion, science and ethics: a comparative philosophical study
The first part of the paper considers religion and science from epistemological aspect and from the point of view of philosophy/theory of science (language, interpretation, naturalism). The second part provides an analysis of an ethical situation of the man. In the third part consequences from the foregoing reflection are presented concerning ethical aspects of science and faith or religion respectively.
Key words: language, knowledge, ethical situation, ethical demand, religious attitude, scientific view.
Vera, religija, znanost in etika: primerjalna filozofska študija
Prvi del prispevka obravnava religijo in znanost s spoznavno teoretskega vidika in z gledišča filozofije/teorije znanosti (jezik, interpretacija, naturalizem). Drugi del podaja analizo etičnega položaja človeka. V tretjem delu avtor izvede nekaj posledic iz predhodnega premisleka, ki zadevajo etične vidike znanosti in vere oziroma religije.
Ključne besede: jezik, spoznanje, etični položaj, etična zahteva, religiozna drža, znanstveni pogled.
Mednarodni filozofski simpozij
ETIČNE IMPLIKACIJE RAZMERJA MED VERO IN ZNANOSTMI
Celje, 2.–4. november 2006
Dom Sv. Jožefa, Duhovno-prosvetni center, Plečnikova 29, 3000 Celje Slovenija
International Philosophical Symposium
ETHICAL IMPLICATIONS OF THE RELATION BETWEEN FAITH AND SCIENCES
Celje, November 2nd–4th 2006
Home St. Joseph, Spiritual Educational Center, Plečnikova 29, SI-3000 Celje Slovenia
▪ Organizacija/Organisation
Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani/Faculty Of Theology, University of Ljubljana
Organiz. odbor/Organizing committee Program. odbor/Program committee doc. dr. Bojan Žalec, Ljubljana
(predsednik/president)
izr. prof. ddr. Stanko Gerjolj, Ljubljana doc. dr. Tomaž Erzar, Ljubljana
doc. dr. Stanislav Slatinek, Ljubljana dr. Tadej Jakopič, Ljubljana
prof. dr. Janez Juhant, Ljubljana (predsednik/president)
doc. dr. Bojan Žalec, Ljubljana
prof. dr. Peter Hünermann, Tübingen prof. dr. Karl Mathäus Woschitz, Graz prof. dr. Janek Musek, Ljubljana
▪ Finančna podpora/Financial Aid Teološka fakulteta/Faculty of Theology
Agencija za raziskovalno dejavnost RS/Slovenian Research Agency
▪ Uredila/Editors: Bojan Žalec in Valerija Japelj
▪ Jezikovni pregled/Proofreading: Valerija Japelj
▪ Prelom in tehn. oprema/Layout and design: Vojko Strahovnik
