Skrhan model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu in implikacije za Tajvan

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

TJAŠA MERMOLJA

Skrhan model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu in implikacije za Tajvan

Podnaslov

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

TJAŠA MERMOLJA

Skrhan model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu in implikacije za Tajvanov

Diplomsko delo

Mentor:

doc. dr. Saša Istenič Kotar

Enopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Sinologija

Ljubljana, 2021

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Saši Istenič Kotar za vso pomoč pri pisanju diplomske naloge. Hvala tudi moji družini in prijateljem, ki so mi med študijem stali ob strani.

Izvleček

Skrhan model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu in implikacije za Tajvan

Kitajske oblasti so pred več desetletji za združitev Tajvana s celino oblikovale model poznan kot »ena država z dvema sistemoma«, kjer naj bi Tajvan znotraj te ene velike Kitajske imel status posebnega administrativnega območja z visoko stopnjo avtonomije, s svojo izvršno, zakonodajno in sodno oblastjo ter s svojo vojsko. Poskusno so ta model sprva vpeljali v Hongkongu, vendar se je izkazalo, da je prvotno obljubljena avtonomnost veljala le na papirju, saj je model, ki naj bi od implementacije leta 1997 veljal nadaljnjih 50 let, danes opazen le še v zelo skrhani obliki. O tem pričajo množični protesti, ki so se leta 2019 začeli v Hongkongu in dosegli vse svetovne medije. Zahteve protestnikov po večji samostojnosti, demokraciji in držanju prvotnih obljub LRK so pripeljali do večjega zanimanja o položaju Hongkonga in politiki, ki jo LRK izvaja v posebnem administrativnem območju. Prav zato je v diplomski nalogi podrobno predstavljen model »ene države z dvema sistemoma«, njegovo zgodovinsko ozadje in njegova implementacija v Hongkongu, kjer je močno razvidno neskladje prvotnih obljub z dejanskim stanjem. Vlada v Pekingu že desetletja želi ta zastareli model vpeljati tudi na Tajvan, vendar pa ji to zaradi nesoglasja tajvanske vlade še ni uspelo. Tajvanske oblasti se namreč zavedajo, da bi bil Tajvan s tem modelom

»avtonomnosti« popolnoma podrejen vladi v Pekingu, ki se smatra za edino legitimno kitajsko vlado. V nalogi so zato predstavljene tudi implikacije, ki jih je dogajanje v Hongkongu v zadnjih letih imelo za Tajvan.

Ključne besede: ena država z dvema sistemoma; politika ene Kitajske; Kitajska; Hongkong;

Tajvan

Abstract

A tarnished model of “one country with two systems” in Hong Kong and implications for Taiwan

A few decades ago, the Chinese authorities coined the »one country, two systems« term to signify a system where Taiwan would be united with Mainland China by being granted a status of a special administrative region with a high level of autonomy, its own legislative, executive and judicial power and its own army. This model was first introduced in Hong Kong, although, as it later turned out, the promised autonomy only existed on paper, since the model which was implemented in 1997 and was supposed to be valid for the next 50 years, today only exists in a much-diminished form. One of the strongest indicators of that is the mass protests that started in Hong Kong in 2019 and reached even the worldwide media. The protestors' demands for bigger autonomy, democracy, and the PRC government's abidance of the promises that were made when the model was first implemented, led to more interest in the political position of Hong Kong and the political model that PRC has implemented in the special administrative region. The PRC government in Beijing has been trying to implement this obsolete model in Taiwan as well, but without much success due to Taiwan's government's disagreement. Taiwanese authorities are aware that with the implementation of this »autonomous« model, Taiwan would still be a subject to the government in Beijing, which is deemed the only legitimate Chinese government. In this thesis, I shall therefore first describe the »one country, two systems« model, its historical

background and its implementation in Hong Kong, where the discrepancy between the initial promises and the actual state of affairs is the most visible, and lastly discuss the implications which recent events that happened in Hong Kong had for Taiwan.

Keywords: one country with two systems; the “one China” policy; PRC; Hong Kong;

Taiwan

摘要

香港一国两制的变调及对台湾的影响

数十年前，中国当局提出了“一国两制”的构想，即表示台湾与中国大陆统一的制度，

并赋予台湾高度自治的特别行政区地位，可拥有自己的立法、行政和司法权，以及 军队。这种模式最初是在香港推出的，但事实证明，中国所承诺的自治只存在于纸 面上。因为该模式于 1997 年实施并应在未来 50 年内有效，而当今仅存在于大量减 少的形式。最强烈的迹象之一是 2019 年在香港发生的大规模抗议活动，甚至引起全 球媒体的关注。抗议者要求更多的自治和民主，以及中国政府对该模式首次实施时 所作出的承诺，引起了人们对香港的政治立场和中华人民共和国在特别行政区实施 的政治模式的兴趣。中国北京政府也一直试图在台湾实施这种过时的模式，但由于 台湾政府的分歧，没有取得多大效益。台湾当局意识到，随着这种“自治”模式的实 施，台湾仍将是北京政府的一个“臣民”，而北京被认为是唯一合法的中国政府。因 此，在本文中，我将首先描述“一国两制”模式、其历史背景及其在香港的实施状况，

中国政府最初的承诺与实际情况之间的差异较为明显。最后，我会针对台湾因香港 制度而带来的影响。

关键词:一国两制；“一个中国”政策；中华人民共和国；香港；台湾

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 OPREDELITEV TEME IN PREDSTAVITEV NAMENA ... 2

1.2 METODOLOGIJA ... 2

2 ZGODOVINSKO OZADJE ... 4

2.1 VPRAŠANJE HONGKONGA ... 4

2.2 SINO-BRITANSKA SKUPNA IZJAVA ... 5

2.3 RAZLOGI ZA IZGRADNJO MODELA ... 6

2.4 VPRAŠANJE POLITIČNEGA STATUSA TAJVANA IN PROBLEMATIKA »ENE KITAJSKE« ... 8

3 IMPLEMENTACIJA MODELA V HONGKONGU ... 10

3.1 HONGKONŠKI TEMELJNI ZAKON ... 10

3.2 ODSTOPANJA MED POLITIČNIMI DOGOVORI IN DEJANSKIM STANJEM ... 11

3.2.1 Protestna gibanja ...12

3.3 PRIHODNOST HONGKONGA ... 13

4 IMPLIKACIJE ZA TAJVAN ... 15

5 ZAKLJUČEK ... 17

6 POVZETEK ... 19

7 论文提要 ... 22

VIRI IN LITERATURA ... 24

PRILOGA 1: GLOSAR TERMINOLOŠKIH IZRAZOV ... 27

1 Uvod

Ljudska republika Kitajska (Zhonghua Renmin Gongheguo 中 华 人 民 共 和 国; v nadaljevanju LRK ali Kitajska) postaja zaradi svoje vse večje gospodarske, politične in vojaške moči ena pomembnejših svetovnih velesil. Po podatkih, ki jih ima na svoji spletni strani Svetovna banka (The World Bank, 2021) ima Kitajska najhitreje rastoče svetovno gospodarstvo, saj je v zadnjih 40. letih (1978-2019), ko se je začela odpirati svetu in reformirati svoje gospodarstvo, beležila skoraj 10-odstotno letno rast BDP (bruto domačega prihodka). Tudi v kriznem letu 2020, ki je bilo zaznamovano s pandemijo covid-19, je Kitajska kot ena redkih držav zabeležila rast BDP in sicer za 2,3 odstotka, kar je veliko nad povprečjem sveta, ki je zabeležil padec v povprečni višini -3,6 odstotka. Kitajska svojo moč zelo uspešno uporablja pri izvajanju pritiska v mednarodnih odnosih, zlasti pri implementaciji lastnih političnih ciljev povezanih z vprašanji Hongkonga (Xianggang 香港) in Tajvana (Taiwan 台湾), torej z območji, ki si jih Kitajska prizadeva vključiti v svoje ozemlje. V akademskih krogih se je prav zato pojavil tudi izraz »kitajski faktor« (zhongguo yinsu 中国因素) s katerim se danes označuje pritisk Kitajske, ko skuša z uporabo svoje moči (gospodarske, politične in vojaške) uresničiti svoje cilje, ne glede na to, kaj to predstavlja za ostale deležnike.

Pri obravnavanju LRK sta identiteti Tajvana in Hongkonga občutljivi temi. Ob pregledu politične zgodovine Tajvana in Hongkonga sta si območji precej podobni. Zaradi svoje kolonialne preteklosti se srečujeta s podobnimi vprašanji identitete, njuni prebivalci pa si želijo avtonomije. Tako za Hongkong kot tudi za Tajvan si LRK prizadeva, da sta del velike Kitajske in ju želi s celino povezati z implementacijo modela »ene države z dvema sistemoma« (yi guo liang zhi 一国两制). V Hongkongu jim je to uspelo že leta 1997, vendar pa lahko danes ta model opazimo le še v zelo skrhani obliki.

Glede na dogajanje v Hongkongu, ki je leta 2019 sprožilo množične proteste, ki so odmevali v vseh svetovnih medijih, sem v nalogi želela predstaviti zgodovinsko in politično ozadje tega modela in njegovo dejansko implementacijo, ki med prebivalci Hongkonga ni bila dobro sprejeta. Nespoštovanje kitajske vlade Sino-britanske skupne izjave (zhongying lianhe shengming 中 英 联 合 声 明) in hongkonškega temeljnega zakona (zhonghua renmin gongheguo xianggang tebie xingzhengqu jibenfa 中华人民共和国香港特别行政区基本 法)je že ob sami vpeljavi modela leta 1997 v Hongkongu privedlo do izbruha protestov, ki se nadaljujejo vse do danes. Kitajska želi tovrstni model implementirati tudi na Tajvanu in s tem doseči združitev v »eno Kitajsko«, česar pa tajvanska vlada ne podpira. V nalogi bodo zato predstavljene tudi implikacije, ki jih je dogajanje v Hongkongu imelo za Tajvan in je njegove prebivalce le še bolj odrinilo od možnosti združitve s celino.

2

1.1 Opredelitev teme in predstavitev namena

Kot osnovo za analizo je vzet primer Hongkonga, ki je bil od leta 1841 pa vse do leta 1997 angleška kolonija. Kitajska vlada je v svoji težnji po enotni državi in mirni priključitvi Tajvana kitajski celini zasnovala model »ene države z dvema sistemoma«. Ta model je bil v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja vpeljan v Hongkongu in Macau, s katerim sta območji po predaji pridobili naziv posebne upravne regije znotraj kitajske države.

V diplomski nalogi bo na analitičen način predstavljen model »ene države z dvema sistemoma«, problematika njegove uvedbe v Hongkongu ter implikacije za Tajvan.

Po dosedanjih podatkih, do katerih sem prišla s prebiranjem znanstvene literature in medijskih objav na spletu, se modela »ene države z dvema sistemoma« ne da enostavno prenesti tudi na Tajvan. Hongkong in Tajvan imata danes namreč zelo podobni gospodarski ureditvi s kapitalističnim trgom in gospodarskim sodelovanjem z zahodnimi državami, vendar pa imata popolnoma različni stopnji samostojnosti. Kot navaja britanski akademik Malte Kaeding v svojem članku (Kaeding 2014), je med območjema precej podobnosti, ki se kažejo v etno-kulturnem smislu: večino njunega prebivalstva tvorijo etnični Han Kitajci.

Skupno jima je tudi to, da sta bili v preteklosti obe koloniji (Hongkong britanska in Tajvan japonska kolonija), kar ju je močno zaznamovalo, saj sta imeli na eni strani vse vrednote sodobnega sveta, na drugi strani pa je to še povečalo željo po ohranjanju tradicije. Skupen jima je tudi nasprotnik, znan kot »kitajski faktor«, ki sledi izzivom kitajskega nacionalizma in z njimi povezanih politik. Bistvena razlika med njima pa je v njuni stopnji suverenosti.

Medtem ko je Tajvan primer demokratične države s svojim predsednikom, vlado, parlamentom, vojsko, sodstvom itd., je demokracija v Hongkongu le delna oziroma tolikšna, kolikor jo LRK sploh dopušča. Z implementacijo modela »ene države z dvema sistemoma«

in zasnovo hongkonškega temeljnega zakona je bila Hongkongu obljubljena visoka stopnja avtonomije, ki pa jo LRK iz leta v leto bolj omejuje, kar se kaže v nenehnih množičnih protestih.

1.2 Metodologija

V nalogi je predstavljeno zgodovinsko ozadje Tajvana in Hongkonga in ključni razlogi za pekinško izgradnjo modela »ene države z dvema sistemoma«. V tretjem poglavju je predstavljen potek vpeljave modela v Hongkongu in analiza trenutnega stanja, v četrtem poglavju pa so predstavljene implikacije za Tajvan.

Diplomska naloga temelji na metodah analize in sinteze ob uporabi primarnih in sekundarnih virov, povezanih z modelom »ene države z dvema sistemoma« in njegovim ozadjem, ter na deskriptivni metodi. V četrtem poglavju je uporabljena tudi komparativna metoda.

V diplomski nalogi je za zapis kitajskih in tajvanskih imen uporabljen sistem hanyu pinyin, ki je danes najbolj razširjen sistem fonetične transkripcije kitajske pisave. Ob prvi omembi so poleg pinyina dodane tudi kitajske pismenke v poenostavljeni obliki. Z izjemo lastnih imen so vsi tuji izrazi zapisani v kurzivi.

4

2 Zgodovinsko ozadje

Tajvan je bil vse do japonske predaje v drugi svetovni vojni del japonskega ozemlja. Leta 1945 so oblast nad Tajvanom prevzele Združene države Amerike, ki pa so nadzor nad otokom 25. oktobra 1945 predale vladi nacionalistične stranke Kvomintang (Guomindang 国民党), ki je tedaj vladala celinski kitajski, pod imenom Republika Kitajska (Zhonghua Minguo 中华民国; v nadaljevanju RK ali Tajvan). Vse do kitajske državljanske vojne je imela ta država svoj sedež na celini, dokler ni leta 1949 oblasti prevzela kitajska komunistična partija (Zhongguo Gongchandang 中国共产党, v nadaljevanju KKP) in so se podporniki nacionalistične stranke Kvomintang umaknili na otok Tajvan (Istenič Kotar 2021, 41-42). Tajvan ni splošno mednarodno priznana država, predvsem zaradi nerazrešenega političnega statusa ozemlja, saj vlada LRK zagovarja načelo »ene Kitajske«, v katero so vključeni tako Hongkong, Macao kot tudi Tajvan. Zasnova in implementacija modela »ene države z dvema sistemoma« naj bi LRK torej zagotovili obstoj ene velike Kitajske.

V nadaljevanju je predstavljen zgodovinski razvoj dogodkov, povezanih s Hongkongom in Tajvanom, do katerih je prišlo v zadnjem stoletju ter predstavljajo podlago za zasnovo modela »ene države z dvema sistemoma«.

2.1 Vprašanje Hongkonga

Hongkong, uradno Posebno administrativno območje LRK Hongkong (Zhonghua renmin gongheguo xianggang tebie xingzhengqu中华人民共和国香港特别行政区), je leta 1841 postal britanska kolonija, ko je Velika Britanija to območje zasedla v času prve opijske vojne.

Vojna je izbruhnila, ko je zadnja kitajska dinastija Qing 清 (1644-1911) poskušala odpraviti nezakonito trgovino z opijem, ki je v tistem času na Kitajskem povzročil hudo odvisnost.

Poraz v prvi opijski vojni (1840-1842) je Kitajska plačala z visoko ceno, saj je bila 29.

avgusta 1842 primorana podpisati tako imenovani nanjingški sporazum (nanjing tiaoyue南 京条约), v katerem je eden od trinajstih členov zahteval odstop otoka Hongkong Veliki Britaniji (Saje 2018, 68).

Ozemlje je pravzaprav postalo britanska kolonija v treh fazah. Podpisu nanjingškega sporazuma je leta 1860 sledil podpis pekinškega sporazuma, s katerim se je tudi uradno končala druga opijska vojna in je Velika Britanija dobila nadzor nad polotokom Kowloon.

Zatem pa je leta 1898 s podpisom drugega pekinškega sporazuma (Konvencija o razširitvi ozemlja Hongkonga) od Kitajske dobila v najem za 99 let še skupek manjših otočij imenovanih Nova ozemlja (Joseph 2014, 452). V skladu s pogodbo naj bi torej Kitajska 1.

julija 1997 ponovno prevzela nadzor nad zakupljenimi zemljišči. Pod dolgoletno britansko vlado je hongkonško gospodarstvo cvetelo in imelo ključno vlogo v različnih fazah razvoja

kitajskega gospodarstva. Hongkong je za Kitajsko namreč predstavljal pomembno pristanišče in povezavo z zahodnim svetom ter pomembno finančno središče (Yeung, Huang 2015, 195).

Ko se je pogodba bližala h koncu, je bilo vse bolj jasno, da je ločitev Novih ozemelj od preostalega dela Hongkonga, ki bi ostal pod britansko nadvlado, popolnoma nesmiselna in nepredstavljiva, saj so vsa ozemlja, tako otok Hongkong kot tudi polotok Kowloon in Nova ozemlja, predstavljala gospodarsko zelo razvito območje pod skupnim imenom »Hongkong«.

Prav zato sta že v poznih 70. letih prejšnjega stoletja kitajska vlada in vlada Velike Britanije začeli razpravljati o prihodnosti Hongkonga. Leta 1982 je britanska premierka Margaret Thatcher obiskala Peking in s tem so se začela pogajanja Velike Britanije in LRK o suverenosti Hongkonga. Bilo pa je povsem jasno, da nadaljevanje britanske nadvlade po letu 1997 za LRK nikakor ni bilo sprejemljivo. Do sporazuma sta državi tako prišli leta 1984, ko sta v imenu svojih vlad kitajski premier Zhao Ziyang 赵 紫 阳 in britanska premierka Margaret Thatcher 19. decembra v Pekingu podpisala Sino-britansko skupno izjavo (Joseph 2014, 454).

2.2 Sino-britanska skupna izjava

Sino-britanska skupna izjava, ki je bila kot že omenjeno podpisana 19. decembra 1984 v Pekingu, je določila pogoje za formalni prenos oblasti v Hongkongu s 1. julijem 1997. Izjava je temeljila na načelu modela »ene države z dvema sistemoma«. Ta naj bi Hongkongu omogočil naziv posebne upravne regije ter visoko stopnjo samostojnosti. S tem se je LRK zaobljubila, da bo Hongkong lahko obdržal svoj kapitalistični sistem in način življenja, ki bosta ostala nespremenjena za nadaljnjih 50 let, poleg tega pa v tem času ne bo zapadel pod neposredno oblast kitajske komunistične partije in kitajskega socialističnega sistema (Joseph 2014, 454). Vlada in neodvisni pravni sistem, vključno s pravnomočno razsodbo naj bi potemtakem ostala popolnoma nespremenjena, LRK pa naj bi imela pristojnost le za obrambo in zunanje zadeve.

Vse to je razvidno v podtočkah 3. točke skupne izjave, ki so v nadaljevanju povzete iz elektronskega dokumenta (povzeto po: Hong Kong e-Legislation, 2021).

(1) »V skladu z nacionalno enotnostjo in ozemeljsko celovitostjo ter ob upoštevanju zgodovine Hongkonga in njegovega stanja se je Ljudska republika Kitajska odločila, da v skladu z določbami 31. člena Ustave LRK ustanovi Hongkong posebno administrativno območje po nadaljevanju izvajanja suverenosti nad Hongkongom.«

(2) »Posebno administrativno območje Hongkonga bo neposredno pod nadzorom

6 avtonomije, razen pri zunanjih in obrambnih zadevah, ki so v pristojnosti centralne ljudske vlade.«

(3) »Posebno administrativno območje Hongkong bo dobilo izvršno, zakonodajno in neodvisno sodno oblast, vključno s končno razsodbo. Trenutno veljavni zakoni v Hongkongu bodo v osnovi ostali nespremenjeni.«

(5) »Trenutni socialni in ekonomski sistemi v Hongkongu bodo ostali nespremenjeni, prav tako tudi življenjski slog. Pravice in svoboščine, vključno z osebnimi pravicami, pravico govora, tiska, zbiranja, združevanja, potovanja, gibanja, dopisovanja, stavke, izbire poklica, akademskega raziskovanja in verskega prepričanja, bodo zagotovljene z zakonom.

Zasebna lastnina, lastništvo podjetij, zakonita dedna pravica in tuje naložbe bodo zaščiteni z zakonom.«

(12) »Zgoraj navedene osnovne politike LRK glede Hongkonga in njihova priprava v Prilogi I k tej skupni izjavi bodo v temeljnem zakonu posebnega administrativnega območja Hongkong določene s strani Državnega ljudskega kongresa LRK ostale nespremenjene 50 let.«

Vladi LRK in Velike Britanije sta Sino-britansko skupno izjavo junija 1985 registrirali pri Združenih narodih, kar pomeni, da je ta izjava pravno zavezujoča.

Danes ima britanska vlada to pogodbo še naprej za pravno zavezujočo pogodbo, ki ostaja v veljavi do leta 2047, LRK pa je že leta 2017 ubrala drugačno pot in Sino-britansko skupno izjavo označila za »zgodovinski dokument« in ne pravno zavezujočo pogodbo ter Veliko Britanijo pozvala, naj se preneha vmešavati v dogodke, ki se odvijajo v Hongkongu, saj gre za »zgolj kitajske notranje zadeve« (Culbertson 2020).

2.3 Razlogi za izgradnjo modela

Ideja za izgradnjo modela »ene države z dvema sistemoma« izvira iz 50. let prejšnjega stoletja, v zgodnjih 80. letih pa ga je podrobneje opredelil Deng Xiaoping 邓小平 (Istenič Kotar 2021, 16). Deng je kot vplivni politik tistega časa ta model sprva predlagal kot rešitev tajvanskega vprašanja, ki se nanaša na spor LRK in Tajvana glede političnega statusa otoka, in miren način za »ponovno« združitev Kitajske. Po smrti Mao Zedonga 毛泽东 (1893- 1976), je namreč KKP bistveno spremenila svojo politiko do otoka. Leta 1978 so na plenarnem zasedanju centralnega komiteja predstavniki partije odstopili od prejšnje Maove retorike, ki je Tajvan želela pridobiti s silo, in začeli poudarjati politiko »miroljubne združitve«. Takratni stalni odbor državnega ljudskega kongresa je leta 1979 na Tajvanu izdal sporočilo v katerem so pozvali k prekinitvi sovražnosti in vzpostavitvi dobrih čezmejnih povezav, ter k ponovni združitvi v eno Kitajsko in navajali obljube, da bo LRK »spoštovala

status quo na Tajvanu in stališča prebivalcev otoka ter sprejela razumne politike in ukrepe«

(Cooney 1997, 502). Takratni tajvanski predsednik Chiang Ching-kuo 蒋 经 国 je kot odgovor temu pozivu izdal politiko »treh ne-jev« (san bu zhengce 三不政策), ki je zajemala tri pravila: brez stikov, brez kompromisov in brez pogajanj s komunističnim režimom (Weng 2002, 714).

Temu je leta 1981 sledil predlog z devetimi točkami, ki ga je izdal takratni predsednik centralnega komiteja nacionalnega ljudskega kongresa Ye Jianying 叶剑英, v katerem je določil pogoje združitve Tajvana in LRK. Znotraj njegovih devetih točk so se pojavili osrednji koncepti modela, ki je od leta 1982 po pobudi Deng Xiaopinga poznan kot »ena država z dvema sistemoma«. Osrednji koncepti tega modela se pojavijo v 3. in 4. točki Ye- jevega predloga devetih točk, ki sta navedeni v nadaljevanju.

3. točka: »Po ponovni združitvi države lahko Tajvan uživa visoko stopnjo avtonomije kot posebno administrativno območje in lahko obdrži svoje oborožene sile. Centralna vlada se ne bo vmešavala v lokalne zadeve na Tajvanu.«

4. točka: »Trenutni družbeno-ekonomski sistem Tajvana bo ostal nespremenjen, prav tako njegov način življenja ter gospodarski in kulturni odnosi s tujino. Ne bo poseganja v lastniške pravice in zakonite dediščinske pravice nad zasebno lastnino, hišami, zemljišči in podjetji ali tujimi naložbami« (Povzeto po: Ministry of Foreign Affairs of the People's Republic of China, 2000).

Cilj modela je bil torej spoštovati želje prebivalcev Tajvana o ohranitvi samostojne vlade in zaščiti tedanjih in dolgoročnih interesov otoka v procesu nacionalne združitve. Nekaj mesecev po tem, ko je Ye Jianying v svojih devetih točkah razkril načrt LRK za združitev s Tajvanom, je Deng Xiaoping v svojem govoru pojasnil Ye-jeva stališča in poudaril, da »dva sistema«, na katera se sklicuje model »ene države z dvema sistemoma« označujeta socializem in kapitalizem. Predlagal je, da lahko Tajvan po združitvi ohrani svoj obstoječi kapitalistični sistem, svojo vojsko in svoj način življenja (Leng 2011, 49). Z modelom »ene države z dvema sistemoma« naj bi Tajvan torej imel znotraj ene države, tj. znotraj Kitajske, status posebnega administrativnega območja s svojo izvršno, zakonodajno in sodno oblastjo, ter s svojo vojsko (Istenič Kotar 2021, 16). Kljub veliki stopnji avtonomije pa je Deng v svojem govoru poudaril, da Tajvan v nikakršnem primeru ne bo imel popolne avtonomije, saj bi to pomenilo dve ločeni Kitajski. Tajvanska vlada bi tako imela status lokalne vlade, ki bi bila pod nadzorom centralne vlade LRK, ki jo ima za edino legitimno vlado kitajske države. S tem bi torej obstajala le ena Kitajska, tj. LRK, ki bi državo zastopala na mednarodni ravni (Cooney 1997, 503).

8 Teh devet točk in model »ene države z dvema sistemoma« sta se leta 1984 pojavila v Sino- britanski skupni izjavi za reševanje vprašanja o prihodnosti Hongkonga in v hongkonškem temeljnem zakonu, kasneje pa je bil ta model impliciran tudi v Macau.

2.4 Vprašanje političnega statusa Tajvana in problematika »ene Kitajske«

Vse od leta 1979 je vprašanje političnega statusa Tajvana ena od glavnih problematik kitajske vlade, prav tako pa je to tudi eno najbolj zapletenih in problematičnih vprašanj na področju mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Vprašanje političnega statusa Tajvana je dejansko razširjen problem politike »ene Kitajske«, zato je o tem potrebna skupna razprava, saj sta pravno in politično tesno povezani (Hsieh 2009, 59).

O samem izvoru vprašanja političnega statusa Tajvana zelo nazorno piše Pasha L. Hsieh, avtor članka The Taiwan Question and the One-China Policy: Legal Challenges with Renewed Momentum, ki odnose obeh strani Tajvanske ožine razdeli v tri faze. Kot prvo fazo šteje obdobje med leti 1895-1945, ko je bil Tajvan pod japonsko okupacijo, kot drugo fazo obdobje 1945-1949, pod tretjo, za moje raziskovanje najpomembnejšo fazo odnosov, pa šteje obdobje od vzpostavitve LRK do danes, ki je močno zaznamovalo odnose med Tajvanom in LRK.

Leto 1949 je bilo prelomno leto, saj je vodja Kvomintanga Chiang Kai-shek po porazu v državljanski vojni s Komunistično partijo Kitajske svojo vlado prenesel na Tajvan. Od takrat naprej se novoustanovljena LRK ni uklonila upanju, da bi Tajvan karseda hitro »ponovno«

združila s celino, kar pa je vse do danes ostalo nerešeno vprašanje. Že več kot šest desetletij se politika Pekinga za združitev Tajvana pod »eno Kitajsko« neprestano spreminja, prepričanje kitajske vlade, da je Tajvan neodtujljiv del Kitajske pa ostaja enako že od samega začetka. V času predsedovanja Mao Zedonga je prevladovalo prepričanje, da je Tajvan neodtujljiv del Kitajske, in pozivali so k »osvoboditvi Tajvana«, ki je bila videna kot dolžnost vladajoče stranke. Otok je bila komunistična partija pripravljena »osvoboditi« celo z vojno, kar pa je leta 1954 preprečil podpis uradne pogodbe o medsebojni obrambi med Združenimi državami Amerike in Tajvanom. Od podpisa te pogodbe so kitajski voditelji prepričani, da je glavna ovira med odnosi LRK in ZDA prav vprašanje političnega statusa Tajvana (Wong 2019, 103). Kljub podpisanemu sporazumu pa je leta 1958 Kitajska vseeno ponovno bombardirala Jinmen in Mazu, s čimer je »testirala« ameriško odločenost obrambe Tajvana (Wikipedia, 2021).

Po Maovi smrti leta 1976, so kitajske oblasti prešle k t.i. politiki »miroljubne združitve«, o kateri sem že pisala v prejšnji točki (2.3 Razlogi za izgradnjo modela). Kljub željam

»miroljubne združitve« so bili odnosi med LRK in Tajvanom skozi leta zelo napeti, saj je

LRK svoje »miroljubne« namene nenehno uprizarjala v konkretnih vojaških grožnjah. S procesom demokratizacije na Tajvanu so se v dolgotrajna politična nesoglasja med Pekingom in Tajpejem vključila nova vprašanja. Poleg vprašanj o zastopanju celotne Kitajske v svetu, se je pojavilo tudi vprašanje glede samega ozemlja Tajvana. Prihodnost prebivalcev otoka je postala vsakdanja tema političnih razprav, saj vladi LRK in RK »eno Kitajsko« razumeta popolnoma drugače.

Interpretacija politike »ene Kitajske« s strani LRK vključuje stališče, da je Tajvan del Kitajske in posledično podrejen vladi v Pekingu, edini legitimni vladi ene Kitajske od leta 1949, vladi LRK. Tajvanska vlada pa »eno Kitajsko« interpretira kot Republiko Kitajsko ustanovljeno leta 1912, vendar s trenutno pristojnostjo le nad Tajvanom in bližnjimi otočji.

Torej, Republiko Kitajsko na Tajvanu obravnava za neodvisno in suvereno državo, tako kot je to LRK; argumentira, da sta Tajvan in LRK dve povsem enakovredni entiteti »ene Kitajske« (Istenič Kotar 2021, 13). Tajvanska vlada poudarja, da imajo le prebivalci Tajvana pravico, da odločajo o svoji domovini, javnomnenjske raziskave pa že vrsto let kažejo, da si prebivalci Tajvana ne želijo združitve z LRK, temveč si želijo ohranjati trenutni položaj v katerem ima Tajvan politično avtonomijo in deluje kot de facto samostojna država.

Stališču tajvanske vlade LRK močno nasprotuje in želi z vojaškimi grožnjami Tajvance odvrniti od oddaljevanja od kitajskega cilja »miroljubne« združitve. Leta 2005 je vlada LRK celo uzakonila t.i. protiodcepitveni zakon, v katerem upravičuje uporabo vojaških sredstev za razrešitev nesoglasij s Tajvanom (Embassy of the People's Republic of China in the United States of America, 2005).

10

3 Implementacija modela v Hongkongu

Kljub temu, da je bil model »ene države z dvema sistemoma« osnovan za rešitev tajvanskega vprašanja, je bil prvotno implementiran v Hongkongu. Hongkong je bil pod britansko upravo deležen velikega gospodarskega razvoja, ki je v tistem času močno prekašal kitajsko gospodarstvo. Kljub temu, da se je britanska nadvlada vsa leta uspela izogniti komunistični invaziji, pa je bilo vsem precej jasno, da bo Hongkong prej ali slej padel pod kitajsko oblast.

Leta 1982, ko je bila Margaret Thatcher na pogovoru z Deng Xiaopingom je slednji predstavil ideje, ki so kasneje predstavljale zasnovo hongkonškega temeljnega zakona. Jasno je poudaril, da je cilj kitajske vlade nadaljevanje dotedanjih uspehov Hongkonga in njegova blaginja, saj je v tem videl možnost hitrejše modernizacije kitajske države, ki je takrat okrevala od hudih posledic Maove kulturne revolucije. Izrazil je interes o ustanovitvi nove demokratične vlade v Hongkongu, ki bi jo izvolili prebivalci ozemlja, prav tako pa je obljubljal nadaljevanje kapitalističnega gospodarstva in ohranitev svobodnega pristanišča, ki je državo povezovalo z zahodom (Deng 1994, 24).

Hongkong je imel pred »vrnitvijo« trden upravni, zakonodajni in pravosodni sistem, zato sta mu tako Sino-britanska skupna izjava kot tudi hongkonški temeljni zakon dala stabilno ustavno podlago. To je omogočilo, da sta proces vrnitve ozemlja LRK in implementacija modela »ene države z dvema sistemoma« potekala brez ovir (Liang 2012, 9).

3.1 Hongkonški temeljni zakon

Hongkonški temeljni zakon je nacionalni zakon, ki velja za ustavo hongkonške posebne upravne regije in določa osnovne politike LRK glede Hongkonga, vključno z načelom »ene države z dvema sistemoma«. Temelji tega zakona so nastali s podpisom Sino-britanske skupne izjave. Z njim se je okrepila dolga zgodovina Hongkonga kot azijskega finančnega središča, prav tako pa je temeljni zakon imel tudi vlogo pri ohranjanju samostojnega položaja Hongkonga, in sicer z izrecno izjavo, da se v Hongkongu ne smejo izvajati socialističen sistem in politike pod okriljem LRK, ustaljeni kapitalistični sistem pa mora ostati nespremenjen vseh 50 let po predaji (5. točka zakona). Določa tudi pravne vire, razmerje med Hongkongom in centralno vlado LRK, temeljne pravice in dolžnosti prebivalcev Hongkonga ter podružnice lokalne uprave. Vse obljube o spoštovanju modela »ene države z dvema sistemoma« lahko zasledimo v naslednjih točkah temeljnega zakona:

2. točka zakona: »Nacionalni ljudski kongres pooblašča posebno administrativno območje Hongkong, da izvaja visoko stopnjo samostojnosti in uživa izvršilno, zakonodajno in neodvisno sodno oblast, vključno s pravnomočno končno sodbo, v skladu z določbami tega zakona«.

5. točka: »Socialistični sistem in politike se v Hongkongu ne smejo izvajati, kapitalistični sistem in način življenja pa ostajata nespremenjena nadaljnjih 50 let«.

8. točka: »Zakonodaja, ki je že v veljavi v Hongkongu, t.j. običajno pravo, zakoni o pravičnosti, odloki in predpisi ter podzakonska ureditev se ohranijo…« (Yang, 1990).

Leta 1990 je državni ljudski kongres LRK sprejel in objavil končni osnutek hongkonškega temeljnega zakona, ki se ni kaj dosti razlikoval od Sino-britanske skupne izjave ter Dengovih obljub. Kljub temu, da je posebno administrativno območje Hongkong veljalo za neodtujljivi del LRK, je smelo izvajati visoko stopnjo avtonomije in imelo neodvisno izvršilno, zakonodajno in sodno oblast, kakor je to zapisano v 3. točki zakona. Poleg tega je pod 10.

točko zakona Hongkong dobil pravico do uporabe lastne zastave in grba – sklepam, da zato, da bi se vsaj na videz povečala njegova samostojnost znotraj LRK. Kljub vsem zakonom in obljubam pa lahko danes model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu opazimo le še v zelo skrhani obliki.

3.2 Odstopanja med političnimi dogovori in dejanskim stanjem

Kljub obljubam in zagotovilom, ki sta jih narekovala tako Ye Jianying in Deng Xiaoping kot tudi Sino-britanska skupna izjava, je dejansko stanje v Hongkongu že nekaj časa povsem drugačno.

Sprva, med leti 1997 in 2002, je bil model »ene države z dvema sistemoma« med Hongkonžani v veliki meri dobro sprejet. Zgodnja leta implementacije modela se štejejo za relativno mirno in nemoteno obdobje. Tudi volitve izvršnega direktorja in zakonodajnega sveta so potekale brez zapletov in po pravilih hongkonškega temeljnega zakona. V prvih letih po prenosu suverenosti so se kitajski voditelji na splošno držali obljube, da ne bodo posegali v hongkonške zadeve z izjemami za suverene zadeve (Tu 2019, 1496). Tedaj je predvsem mlajša generacija Hongkonga zahtevala večjo udeležbo pri političnem odločanju in večjo demokratizacijo, kar je bil tudi eden od ciljev, določenih v temeljnem zakonu.

Pozivati so začeli k izvedbi obljubljenih neposrednih demokratičnih volitev za izvršnega vodjo in člane zakonodajnega sveta. Prav zato so se začeli vsakoletni množični protesti, ki vlado LRK pozivajo k spoštovanju obljub Sino-britanske skupne izjave in temeljnega zakona.

12 3.2.1 Protestna gibanja

Vsak poskus pekinške vlade za prevzem večjega nadzora nad Hongkongom in odstopanje od dogovorjenega modela »ene države z dvema sistemoma« sta od leta 1997 dalje v Hongkonžanih vzbudila občutke nemira in strahu, kar je večkrat vodilo v množične proteste.

Največkrat so bili protestniki prav študentje, ki so se z željo po boljši prihodnosti borili proti avtoritarni kitajski vladi.

Že ob sami predaji Hongkonga Kitajski so se v mestu začeli protesti, saj so bili prebivalci dotedanje britanske kolonije skeptični glede iskrenosti kitajske vlade o držanju obljub, kar se je sčasoma izkazalo za utemeljeno. Leta 2003 je prišlo do naslednjega večjega protesta proti sprejetju zakonodaje o nacionalni varnosti, ki bi prepovedovala t. i. izdajo, odcepitev in subverzijo proti kitajski vladi. Protesta proti 23. členu zakonodaje se je 1. julija 2003 udeležilo približno 500.000 Hongkonžanov. Protestirali so v strahu pred morebitno zakonsko omejitvijo svobode združevanja, obveščanja, tiska in svobode govora ter veroizpovedi. To je privedlo do odstopov nekaterih hongkonških politikov in uradnikov, prav tako pa je 1. julij, sicer uradno poznan kot praznik ustanovitve posebne administrativne regije Hongkong, od leta 2003 naprej postal tudi dan vsakoletnih protestnih shodov prebivalcev Hongkonga, ki zahtevajo demokracijo, več pravic, zaščito svobode govora in držanja obljub ob podpisu Sino-britanske skupne izjave.

Naslednji večji protest je sledil leta 2014, ko je stalni odbor državnega ljudskega kongresa LRK izdal odločbo o reformah v hongkonškem volilnem sistemu. Pogajanja so se začela že leta 2007, ko je osrednja vlada LRK obljubila, da bodo izvršnega vodjo Hongkonga leta 2017 lahko izvolili državljani Hongkonga na podlagi »splošne volilne pravice« (Langer 2007, 420). Leta 2014 so te obljube zanikali in izdali zgoraj omenjeno odločbo, ki naj bi bila zelo omejena in Hongkong še bolj odrinila od obljubljene demokracije, prav tako pa bi s tem vodstvo LRK kršilo pravico neodvisnega sodstva v Hongkongu in s tem hongkonški temeljni zakon. Temu je sledilo 79 dni dolgo protestno gibanje za demokracijo v Hongkongu, poznano pod imenom Gibanje dežnikov (yusan yundong 雨伞运动) (Yuen 2015, 49).

Gibanje se je uradno končalo 14. decembra 2014, glavni protestniki pa so bili leta 2017 obsojeni na več-mesečno zaporno kazen.

Istega leta je vodstvo LRK objavilo belo knjigo (angl. White paper) O praksi ene države z dvema sistemoma v posebni upravni regiji Hongkong, v kateri je Hongkonžane opomnilo o njihovem uradnem statusu:

»Visoka stopnja avtonomije HKSAR ni prirojena moč, temveč izhaja izključno iz dovoljenja osrednjega vodstva. Visoka stopnja avtonomije HKSAR ni ne popolna avtonomija in niti decentralizirana oblast. To je pristojnost za vodenje lokalnih zadev po pooblastilu osrednjega vodstva. Visoka stopnja avtonomije HKSAR je odvisna od ravni pooblastil osrednjega

vodstva. "Preostala moč" ne obstaja.« (Povzeto po: Državni svet Ljudske republike Kitajske, 2014)

Pet let za Gibanjem dežnikov, kjer so prebivalci Hongkonga protestirali proti zanikanju splošne volilne pravice centralne vlade, ki je bila obljubljena v hongkonškem temeljnem zakonu, so v mestu izbruhnili najobsežnejši protesti do tedaj. Začeli so se februarja 2019, in lahko bi rekli, da trajajo še danes. Povod k protestom je bil odlok centralne vlade o sprejetju zakona, ki bi dovoljeval izročitev oseb, ki so storile kazniva dejanja izven celinske Kitajske.

Vzrok za vzpostavitev tovrstnega zakona je bila zahteva kitajske vlade za deportacijo Hongkonžana, ki je na Tajvanu zagrešil umor. V strahu pred kitajsko zlorabo tega zakona in še večjim poseganjem oblasti v Hongkong ter izgubo že tako ohromljene avtonomije, je več milijonov ljudi stopilo na ulice in protestiralo proti zakonu o izročitvi osumljencev (Ng 2020, 484). Od leta 2019 dalje se politična kriza v Hongkongu še vedno ni polegla, protesti proti izročitvenemu zakonu pa so se spreobrnili v širše proteste za demokracijo, vsesplošno volilno pravico in držanje obljub temeljnega zakona (Ismangil in Lee 2021, 17). Razmere v Hongkongu so pritegnile mednarodno pozornost, informacije o protestih pa so se hitro širile po vseh socialnih omrežjih, kar je protestom dalo še posebno moč. Na socialnih omrežjih so se velikokrat pojavili videoposnetki Hongkonžanov o nasilju policije nad protestniki in prelomljenimi obljubami kitajske vlade, slike protestov in plakatov ter simboli, ki so se po spletu širili v podporo protestnikom. Kmalu zatem se je začela pandemija covid-19, ki je povzročila še večjo poostritev cenzure v kitajskih medijih, kljub temu pa je bilo v svetovnih medijih velikokrat slišati novice o predčasnem koncu modela »ene države z dvema sistemoma«, ki bi moral po podpisu Sino-britanske skupne izjave trajati do leta 2047, prav tako pa se še danes pojavljajo vprašanja o prihodnosti Hongkonga in njegovi obljubljeni avtonomiji.

3.3 Prihodnost Hongkonga

LRK se je ob predaji nekdanje britanske kolonije zavezala k ohranitvi kapitalističnega sistema in mnogih svoboščin, ki so jih do leta 1997 uživali prebivalci Hongkonga za še nadaljnjih 50 let. Glede na številne proteste, ki so se vrstili od predaje dalje, se vodstvo LRK tovrstnih obljub in podpisanih zakonov za ohranitev avtonomije in svobode v Hongkongu ne drži povsem. Predvsem v zadnjih nekaj letih je vlada, po mnenju mnogih kritikov, naredila precej drznih korakov, s katerimi je posegla v politični sistem Hongkonga kot tudi v samo avtonomijo regije. V obdobju pandemije covid-19 je Kitajska na zasedanju državnega ljudskega kongresa 28. maja 2020 sprejela sklep o vzpostavitvi in izboljšanju pravnega okvira in mehanizma uveljavljanja za varovanje nacionalne varnosti v Hongkongu,

14 zaradi katerega je bilo aretiranih več demokratičnih aktivistov kar je le še bolj zameglilo prihodnost Hongkonga in modela »ene države z dvema sistemoma«. Na protestih, ki so se začeli leta 2019 je bilo aretiranih več kot 10.400 protestnikov, od tega tudi številni politiki opozicijskih strank, odvetniki, politični aktivisti, študenti, novinarji in uredniki časopisov (Kong, 2019). Kitajsko omejevanje svoboščin prebivalcev Hongkonga je močno povečalo tudi migracijske valove, saj je od junija 2020 do junija 2021 Hongkong zapustilo več kot 90.000 prebivalcev, kar je največji upad prebivalcev ozemlja od leta 2003 (Wazir, 2021).

Kljub vsem protestnim gibanjem za pravico do samoodločbe in obljubljene svobode so upravni uradniki Hongkonga in njegovi člani v parlamentu še vedno izbrani s posrednim volilnim sistemom, ki podpira interese Pekinga. Poleg tega je hongkonška vlada sprejela stroge ukrepe zoper opozicijske sile in s podpisom raznih zakonov še bolj omejila neodvisnost sodstva hongkonške vlade. Politični in tudi gospodarski pritisk celine na Hongkong je iz leta v leto večji, kar močno omejuje tako medijsko industrijo (cenzura) kot tudi akademsko svobodo, zaradi česar sta nadaljnja avtonomija in svoboda Hongkonga postavljeni pod velik vprašaj. Podpis zakona o izročitvi osumljencev leta 2019 pa je pod vprašaj postavil tudi pravice lokalnih prebivalcev Hongkonga in razvoj demokracije v prihodnosti. Sklepamo lahko, da se bodo s tem še bolj omejile njihove politične pravice in državljanske svoboščine, svoboda Hongkonga pa bo vse manjša (Li 2019, 128).

4 Implikacije za Tajvan

Dogodkom, ki so se odvijali v Hongkongu in so nadaljnji obstoj modela »ene države z dvema sistemoma« postavili pod velik vprašaj, so še posebej podrobno sledili na Tajvanu. Ti dogodki so imeli namreč pomembne implikacije za Tajvan. Vsakoletno poslabševanje razmer v Hongkongu je prebivalce Tajvana še bolj odvrnilo od združitve s celino, saj so dokončno uvideli, da obljubam LRK ne morejo zaupati. Prav zato so se še bolj uprli vladi LRK in njenemu načrtu združitve v eno državo in leta 2016 močno podprli izvolitev Tsai Ing-wen蔡英文, s čimer so zelo jasno sporočili, da si ne želijo združitve s celino, prav tako pa si ne želijo vpeljave modela »ene države z dvema sistemoma«.

Po Tsai-jinem prvem mandatu (2016-2020) je bila verjetnost njene ponovne izvolitve majhna, dogajanje v Hongkongu pa je končni izid volitev leta 2020 popolnoma spremenilo.

Vse večji politični in gospodarski pritiski LRK na Tajvan in množični protesti leta 2019 v Hongkongu sta glavna dejavnika, ki sta povečala priljubljenost Tsai Ing-wen med Tajvanci in privedla do njene ponovne izvolitve 11. junija 2020 s kar 57% pridobljenih glasov (Central Election Commission, 2020). Prodemokratični protesti v Hongkongu in trd pristop LRK k zatiranju protestov sta zelo dvignila politično zavest med mlajšimi generacijami prebivalcev Tajvana. Izbruh protestov v Hongkongu je med volivci vzbudil občutek vse večje zaskrbljenosti, da bi avtoritarna vlada LRK in njeno nasilje nad lastnim prebivalstvom v Hongkongu, ogrozila avtonomijo Tajvana. Tsai-jina stranka DDP je v predvolilni kampanji odmevala predvsem med mladimi, ki so sporočali, da močno zavračajo model »ene države z dvema sistemoma« in združitev s celino. Prav zato je bila tudi udeležba na tajvanskih volitvah leta 2020 rekordna (Bernstein, 2020).

Glede na to, da je bil model »ene države z dvema sistemoma« zasnovan prav za združitev Tajvana s celino, je postala primerjava Tajvana in Hongkonga priljubljena tema tudi v tajvanskih političnih kampanjah. Politična ureditev Hongkonga naj bi namreč služila kot vzor Tajvanu za združitev z LRK. Prav zato lahko potek njegove implementacije v Hongkongu natančneje preučimo in predvidevamo, kaj bi vpeljava takšnega političnega modela dejansko pomenila za Tajvan. Primer Hongkonga je v svojo politično kampanjo vključila tudi Tsai Ing-wen, pri kateri je pogosto odmeval slogan »Danes Hongkong, jutri Tajvan«, s čimer so namigovali na morebitne posledice za Tajvan, če bi pristali k združitvi pod »eno Kitajsko« z vpeljavo modela »ene države z dvema sistemoma« (Bernstein, 2020).

Kljub temu, da sta si Tajvan in Hongkong podobna tako v gospodarskem kot tudi v etno- kulturnem smislu, pa med njima ni mogoče potegniti natančnih vzporednic, ki bi lahko napovedale tok dogodkov, ki bi jih vpeljava modela sprožila na Tajvanu. Največja razlika med Hongkongom in Tajvanom je namreč v njuni stopnji suverenosti, ki igra ključno vlogo

16 namreč že od leta 1997 pod dejansko kitajsko oblastjo, medtem ko je Tajvan od LRK povsem neodvisen in ima svoj demokratični sistem. Vseeno pa lahko, na podlagi dogodkov v Hongkongu, predvidevamo o posledicah na Tajvanu, če bi do vpeljave takega modela res prišlo.

Razvoj dogodkov v Hongkongu zelo nedvoumno kaže, da bi uvedba modela na Tajvanu močno ogrozila njegovo suverenost, kar bi povzročilo veliko nezadovoljstva med prebivalci otoka in najverjetneje sprožilo množična protestna gibanja. Predvidevamo lahko, da bi bili protesti po številu in mednarodnem odmevu mnogo večji od protestov v Hongkongu, s čimer bi mednarodni ugled LRK zelo oslabel. Tega pa si LRK seveda nikakor ne želi, zato za zdaj svojih vojaških groženj še ne udejanja. Kljub temu pa njen cilj združitve ostaja neomajen.

Z vpeljavo pekinškega modela bi Tajvan ogrozil svojo težko pridobljeno avtonomijo in številne demokratične svoboščine. Tega se zavedajo tako prebivalci Tajvana kot tudi tajvanska vlada, ki že vse od začetka zavrača pekinški model »ene države z dvema sistemoma«, saj ta predpostavlja, da je kitajska država samo ena in je Tajvan del LRK. Prav tako, je neuspešna vpeljava modela v Hongkongu, prepričala tajvansko vlado, da obljubam LRK ne gre zaupati. Tajvan je namreč de facto svobodna država z naprednim demokratičnim sistemom. Ima svojo ustavo, svojo vlado in predsednika, svojo vojsko in sodstvo, lastno valuto, zastavo in potni list, prebivalci otoka pa se imenujejo za Tajvance in ne za Kitajce.

Tajvan izpolnjuje tudi vse štiri pravne pogoje za obstoj neke države: ima stalno prebivalstvo, definirano ozemlje, efektivno oblast in sposobnost vstopanja v odnose z drugimi državami (Istenič 2014, 190).

Ne trenutno vladajoča stranka (Demokratsko napredna stranka, DPP) in ne največja opozicijska stranka (Kvomintang, KMT) ne podpirata Xi Jinpingovih pozivov k »mirni«

združitvi otoka s celino. Stranki torej ne dovoljujeta, da bi ideja o »eni državi z dvema sistemoma« neposredno posegla v tajvansko suverenost in zavračata tovrstni model združitve, prav tako pa to zavrača tudi velika večina skoraj 24 milijonov prebivalcev Tajvana (Li 2019, 128-129). Po izbruhu protestov v Hongkongu je predsednica RK, Tsai Ing-Wen, 13. junija 2019 izdala izjavo o Hongkongu, v kateri je razložila, da so demokratični protesti in ravnanje LRK Tajvancem le še bolj odprli oči, saj so začeli vse bolj ceniti svoj obstoječi demokratični sistem in način življenja. Zatrdila je tudi, da model »ene države z dvema sistemoma« na Tajvanu nikakor ni izvedljiv. Kasneje, 10. oktobra 2019, pa je v svojem govoru še dodala, da bi tovrstni model močno ogrozil stabilnost in mir Tajvana (Jia 2021, 70).

Po podatkih spletne strani tajvanskega univerzitetnega centra za volilne študije (Election Study Center, National Chengchi University) se velika večina prebivalstva Tajvana strinja z ohranjanjem statusa quo, v katerem Tajvan že vrsto let deluje kot povsem avtonomna država, in si ne želi združitve z LRK.

5 Zaključek

Diplomska naloga podaja pregled implementacije modela »ene države z dvema sistemoma«

v Hongkongu in analizira implikacije za Tajvan. Čeprav imata analizirani območji Hongkonga in Tajvana veliko podobnosti, se med seboj vseeno precej razlikujeta – najbolj po stopnji suverenosti in različnih političnih sistemih. Tajvan je močno preoblikoval proces politične demokratizacije, in današnje stališče tajvanske vlade popolnoma nasprotuje kitajskemu modelu združitve znotraj »ene države z dvema sistemoma«. Tajvan ima podporo ZDA in je politično avtonomen, gospodarsko samostojen in samozadosten. Za Hongkong lahko trdimo, da je imel pred »vrnitvijo« LRK trden upravni, zakonodajni in pravosodni sistem, zato sta mu tako Sino-britanska skupna izjava kot tudi hongkonški temeljni zakon dala stabilno ustavno podlago za implementacijo modela »ene države z dvema sistemoma«.

Kitajsko nespoštovanje dogovorov pa je vodilo v krhanje modela in množične proteste prebivalcev Hongkonga. Združitev Tajvana s Kitajsko in uresničitev politike »ene Kitajske«

ostajata prioritetni nalogi kitajskih oblasti, za kateri je LRK pripravljena uporabiti tudi vojaška sredstva.

Povzamemo lahko, da je LRK gledala Tajvan in Hongkong z istimi očali in ju zato tudi želela »rešiti« na povsem enak način. Menila je namreč, da bo uspešna implementacija modela v Hongkongu lahko služila za vzor Tajvanu. Izkazalo pa se je, da je kljub številnim obljubam in podpisanim pogodbam vlade LRK prvotni model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu leta 2021 prisoten le še v zelo skrhani obliki. Množični protesti, ki so leta 2019 odmevali v vseh svetovnih medijih, so pozivali k demokraciji in večji stopnji avtonomije v Hongkongu, a stanje se iz leta v leto poslabšuje. Dogajanju v Hongkongu je podrobno sledila tudi vlada RK, ki je uvidela, da so obljube vlade LRK le prazne besede.

Model »ene države z dvema sistemoma«, ki ga je vlada LRK vpeljala v Hongkongu, bi po njihovem mnenju moral služiti kot vzor Tajvanu za »miroljubno« združitev s celino. V resnici pa je kitajska vlada z zaostrovanjem zakonov in odvzemom številnih svoboščin dosegla ravno nasprotni učinek. Dogajanje v Hongkongu je tako imelo daljnosežne implikacije za Tajvan, ki že od začetka ni bil ravno naklonjen združitvi z LRK pod modelom

»ene države z dvema sistemoma«. S svojim ravnanjem pa so Tajvan le še bolj odvrnili od združitve s celino in s tem še bolj spodbudili naklonjenost k popolni odcepitvi. Prebivalci Tajvana so namreč na podlagi dogodkov, ki so se odvijali v Hongkongu, uvideli, da bi morebitna združitev in vpeljava pekinškega modela ogrozili težko pridobljeno avtonomijo in demokratični sistem Tajvana. Postopoma bi kitajski socialistični sistem izpodbil demokratični način življenja, pravice prebivalcev Tajvana pa bi bile iz dneva v dan vse manjše, kot je to v zadnjih letih vidno v Hongkongu. Z izvolitvijo sedanje tajvanske

18 sporočili, da močno nasprotujejo združitvi Tajvana s celino ter implementaciji modela »ene države z dvema sistemoma«. Predvsem mlajše generacije pa so začele izkazovati vedno večjo naklonjenost osamosvojitvi Tajvana, saj si nikakor ne želijo avtoritarne ureditve LRK in podobne usode kot je doletela Hongkonžane.

6 Povzetek

Pri obravnavanju LRK sta vprašanji Hongkonga in Tajvana občutljivi temi, saj si LRK prizadeva, da sta obe območji del »ene Kitajske«. Zaradi njune podobnosti tako v gospodarskem kot tudi etno-kulturnem smislu, je LRK obravnavani območji želela »rešiti«

na enak način – z združitvijo v eno Kitajsko na podlagi modela »ene države z dvema sistemoma«. Kljub nekaterim podobnostim, pa je njuna razlika v stopnji suverenosti glavni razlog, zakaj pekinški model, vzpostavljen v Hongkongu, ne bi deloval na Tajvanu.

Ideja za izgradnjo modela “ene države z dvema sistemoma” izvira že iz 50ih let prejšnjega stoletja, podrobneje pa ga je v zgodnjih 80ih letih opredelil kitajski politik Deng Xiaoping.

Ta model je bil sprva zasnovan kot rešitev spora LRK in Tajvana glede političnega statusa otoka in »miroljuben« način za »ponovno« združitev Kitajske. Že iz samega imena modela

»ena država z dvema sistemoma« je razviden glavni cilj kitajske vlade, saj bi z ohranitvijo kapitalističnega, demokratičnega sistema na Tajvanu vseeno dosegli združitev v »eno Kitajsko«. S tem modelom naj bi Tajvan imel znotraj ene države – Kitajske, status posebnega administrativnega območja s svojo izvršno, zakonodajno in sodno oblastjo ter s svojo vojsko.

Vlada RK bi imela status lokalne vlade pod nadzorom centralne vlade LRK, ki se smatra za edino legitimno kitajsko vlado, prav tako pa bi obstajala le ena Kitajska – LRK, ki bi celotno državo zastopala na mednarodni ravni. Tajvanska vlada se s tem že od samega začetka ni strinjala, saj pekinški model predpostavlja, da je Kitajska samo ena in je Tajvan del LRK, vlada RK pa zagovarja dejstvo, da je Tajvan de facto svobodna država z naprednim demokratičnim sistemom.

Model, ki je bil zasnovan za rešitev političnega statusa Tajvana, je bil prvotno implementiran v Hongkongu. Hongkong je namreč leta 1841 postal britanska kolonija, ko je Velika Britanija to območje zasedla v času prve opijske vojne. Status kolonije je imel vse do leta 1997, ko je bila oblast formalno prenešena LRK. Leta 1984 sta namreč tedanja britanska premierka Margaret Thatcher in kitajski premier Zhao Ziyang prišla do sporazuma glede suverenosti Hongkonga in 19. decembra istega leta podpisala pogodbo, poznano pod imenom Sino-britanska skupna izjava, ki je določila pogoje za formalni prenos oblasti v Hongkongu. V skupni izjavi je kitajska vlada navedla, da bo s 1. julijem 1997 začela z izvajanjem svoje suverenosti nad Hongkongom po modelu »ene države z dvema sistemoma«.

S tem je Hongkong pridobil status posebnega upravnega območja, ki je neposredno pod nadzorom vlade LRK. Posebno upravno območje naj bi imelo visoko stopnjo avtonomije, neodvisno izvršno, zakonodajno in sodno oblast, dotedanji kapitalistični sistem in način življenja pa naj bi ostala nespremenjena za nadaljnjih 50 let – do leta 2047. Prav tako je vlada LRK v pogodbi obljubila tudi, da do izteka pogodbe Hongkong ne bo zapadel pod

20 podpisom Sino-britanske skupne izjave so nastali tudi temelji Hongkonškega temeljnega zakona, ki velja za ustavo Hongkonške posebne upravne regije in določa osnovne politike LRK glede Hongkonga.

Kljub vsem zakonom in obljubam vlade LRK pa lahko danes model »ene države z dvema sistemoma« v Hongkongu opazimo le še v zelo skrhani obliki. Neupoštevanje dogovorov in mnogi poskusi pekinške vlade za prevzem vse večjega nadzora nad Hongkongom so že od zgodnjih let implementacije modela privedli do izbruha mnogih protestov, ki so vlado LRK pozivali k večji stopnji samostojnosti in k demokraciji. Do prvega večjega posega v svobodo Hongkonga in s tem do prvega večjega protesta je prišlo leta 2003, ko so Hongkonžani protestirali proti 23. členu zakonodaje v strahu pred morebitno zakonsko omejitvijo svobode združevanja, obveščanja, tiska, svobode govora in veroizpovedi. Naslednji večji protest je sledil leta 2014, ko je stalni odbor državnega ljudskega kongresa LRK izdal odločbo o reformah v hongkonškem volilnem sistemu. Na 79 dni dolgem protestu za demokracijo imenovanem Gibanje dežnikov, so Hongkonžani protestirali proti odločbi, saj bi ta kršila njihovo pravico neodvisnega sodstva in hongkonški temeljni zakon, s tem pa bi Hongkong le še bolj odrinila od obljubljene demokracije. Do največjega protesta v Hongkongu do sedaj pa je prišlo leta 2019, ko je centralna vlada LRK sprejela izročitveni zakon, ki bi dovoljeval izročitev ljudi, ki so storili določena kazniva dejanja izven celinske Kitajske. V strahu pred zlorabo tega zakona s strani LRK in še večjim poseganjem oblasti v Hongkong ter izgubo že tako ohromljene samostojnosti, se je na ulicah Hongkonga zbralo več milijonov ljudi.

Protest je dosegel vse svetovne medije in Hongkonžani so bili deležni množične podpore ljudi po svetu.

Kljub vsem protestnim gibanjem, se stanje v Hongkongu ni spremenilo na bolje. Vse večji politični in tudi gospodarski pritiski celine močno omejujejo tako medijsko industrijo kot tudi akademsko svobodo, kar postavlja nadaljnjo avtonomijo in razvoj demokracije pod velik vprašaj. Glede na pretekle dogodke v Hongkongu lahko sklepamo, da bo v prihodnosti svoboda Hongkonga vse manjša, politične pravice in državljanske svoboščine, ki so jih prebivalci Hongkonga bili deležni pod britansko oblastjo, pa bodo z leta v leto le še bolj omejene.

Dogodkom, ki so se vrstili od implementacije modela »ene države z dvema sistemoma«

naprej, so zelo podrobno sledili tudi na Tajvanu. Ti so namreč še kar deležni nenehnih pritiskov vlade LRK k združitvi v »eno Kitajsko«. Dogodki v Hongkongu so imeli številne implikacije za Tajvan. Neuspešna vpeljava modela v Hongkongu je vlado RK prepričala, da obljubam LRK ne gre zaupati in s tem Tajvan še bolj odvrnila od združitve s celino. Glede na potek implementacije modela v Hongkongu in mnoge proteste, ki so ji sledili, so prebivalci Tajvana namreč uvideli, da bi vpeljava pekinškega modela na Tajvanu ogrozila njegovo težko pridobljeno avtonomijo in številne demokratične svoboščine. Prav zato so leta

2016 in nato ponovno leta 2020 močno podprli izvolitev Tsai Ing-wen, predstavnice stranke DDP, ki ne podpira nikakršne združitve Tajvana s celino. Njena izvolitev je služila kot sporočilo LRK, da si Tajvanci ne želijo združitve z LRK in niti vpeljave modela »ene države z dvema sistemoma«, temveč podpirajo ohranjanje statusa quo, v katerem Tajvan že mnoga leta deluje kot povsem avtonomna država.

22

7 论文提要

1841 年，第一次鸦片战争期间，英国占领了香港，因此自 1841 年到 1997 年香 港是英国的殖民地。早在 1970 年代末期，中国和英国就开始讨论香港的未来，而后 在 1984 年 12 月 19 日，中国总理赵紫阳和英国总理 Margaret Thatcher 在北京签署

《中英联合声明》。在这个声明中说明 1997 年 7 月 1 日以后香港的主权和行政安 排。那时，中国提出“一国两制”的原则。以此，中国的政府承诺给予香港一个特别 行政区的地位，在香港特别行政区不实行社会主义制度，也将保持香港的资本主义 制度和生活方式 50 年。这些基本政策是在《香港基本法》中写成了。在《香港基本 法》中写明香港特别行政区拥有高度的自治权，并享有行政、立法和独立的司法权。

除了独立以外，该地方也有自己的货币、能制定自己的教育、文化、体育、社会福 利制度等等的政策。在 1997 年，中国政府也承诺香港公民保有选举自由，透过选举 选出当地政府官员，可是如今，中国共产党只让香港人投票选举已被北京选中的候 选人。从 1997 年到现在，人们多次质疑中国政府对香港自治权的做法，这就是为什 么至今发生很多要求更多的政治自由的抗议活动。

建立“一国两制”模式的想法可追溯至 1979 年。那时中国领导人邓小平提出要台 湾其维持经济和社会制度，自己的政府和军队，以换取同意只有一个大中国，并承 认台湾是一个中国的一部分。邓小平认为这种方法意味着一个国家内有两个不同的 政治、社会和经济体系。台湾拒绝了这个建议。到现在，北京政府仍想用这个制度 来解决“台湾问题”。北京政府认为实现大陆和台湾和平统一的策略，与香港和澳门 的政策差不多一样。台湾将像香港和澳门一样，成为中国政府授权的“特别行政区”，

可能在行政、立法和司法事务上享有“高度自治”，并且保持资本主义的生活。然而 台湾政府拒绝这样的模式，因为“一国两制”的前提是台湾是中国的一部分，可是台 湾的政府以台湾是一个主权国家为理由拒绝。

在香港实施“一国两制”让中国实现了两个目标。首先，让香港保有西方政治制 度会维持并增加香港繁荣的经济。这不但让香港得到好处，而且也让中国大陆从中 获益。如此一来，中国大陆跟外国的投资者做生意会更多提高。其次，如果在香港 成功实行“一国两制”，就可以向台湾证明同样的安排是可能的。不过，这样的想法 到了现在“一国两制”目前在香港跟 1997 年的模式不一样，所以从 1997 年到现在在 香港发生许多抗议活动，至今最大的抗议活动发生在 2019 年，叫反对逃犯条例修订 草案运动。这不但大大地影响了香港市民，而且也重创香港的经济。

自过去以来，由于中国经济及政治势力，如果别的国家想跟中国发展经济及贸 易关系，中国便威胁别的国家承认台湾为中国的一部分。在过去几年中，台湾人对 中国政府的态度转变。台湾政府从来不想成为中国的一部分。可是，由于香港的“一 国两制”模式有许多问题，因此台湾甚至更反对在实施类似的制度。台湾现在的总统 蔡英文说的很清楚，台湾不会成为中国的一部分。在她担任总统期间，台湾跟美国 的关系得到了加强。再加上台湾人看到香港受到中国的控制越来越大，制度的变化

及自由受到限制，导致越来越多的抗议活动，所以很多台湾人对于台湾接受“一国两 制”的可能性越来越小。

24

Viri in literatura

Bernstein, Rachel. 2020. »The Impact of the Hong Kong Protests on the Election in Taiwan.« The National Bureau of Asian Research. Dostopano 17. december, 2021.

https://www.nbr.org/publication/the-impact-of-the-hong-kong-protests-on-the-election-in- taiwan

Central Election Commission. 2020. »2020 Presidential and Vice Presidential Election.«

Dostopano 21. december, 2021. https://web.cec.gov.tw/english/cms/pe/32471 Cooney, Sean. 1997. »Why Taiwan Is Not Hong Kong: A Review of the PRC's 'One Country Two Systems' Model for Reunification with Taiwan.« Pacific Rim Law & Policy Journal 6(3): 497-548.

Culbertson, Alix. 2020. »Hong Kong: The Sino-British joint declaration explained«. Sky News. Dostopano 23. avgust, 2021. https://news.sky.com/story/hong-kong-the-sino-british- joint-declaration-explained-12019001

Deng Xiaoping. 1994. »Our Basic Position on the Question of Hong Kong,« V: Selected Works of Deng Xiaoping Vol. 3. Peking: Foreign Languages Press.

Državni svet Ljudske republike Kitajske. 2014. Dostopano 16. september, 2021.

http://english.www.gov.cn/archive/white_paper/2014/08/23/content_281474982986578.ht m

Embassy of the People's Republic of China in the United States of America. 2005. »Anti- Secession Law.« Dostopano 10. oktober, 2021.

https://www.mfa.gov.cn/ce/ceus/eng/zt/999999999/t187406.htm

Hsieh, Pasha L. 2009. »The Taiwan Question and the One-China Policy: Legal Challenges with Renewed Momentum.« Die Friedens-Warte 84(3): 59-81.

Ismangil, Milan, in Maggy Lee. 2021. »Protests in Hong Kong during the Covid-19 pandemic.« Crime, Media, Culture: An International Journal 17(1): 17-20.

Istenič, Saša. 2014. »Tajvan–Kitajska: gordijski vozel ostaja zavezan« Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 258: 189-197.

https://www.ckz.si/arhiv/ckz258.pdf

Istenič Kotar, Saša. 2021. Tajvan: Biser v neizprosni geopolitični realnosti. Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Jia, Qingguo. 2021. »Taiwan: Can a perfect storm be averted?« China International Strategy Review (2021) 3: 66-82. Dostopano 2. december, 2021. doi.org/10.1007/s42533- 021-00080-0

Joint Declaration of the Government of the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland and the Government of the People’s Republic of China on the Question of Hong Kong. 2021. Hong Kong e-Legislation. Dostopano 21. avgust, 2021.

https://www.elegislation.gov.hk/hk/capA301#

Kong, Tsung-gan. 2019. »Arrests and trials of Hong Kong protesters« Medium, 2.

december. https://kongtsunggan.medium.com/arrests-and-trials-of-hong-kong-protesters- 2019-9d9a601d4950

Langer, Lorenz. 2007. »The elusive aim of universal suffrage: Constitutional developments in Hong Kong.« International Journal of Constitutional Law 5(3): 419-452. Dostopano 2.

avgust, 2021. doi.org/10.1093/icon/mom018

Leng, Tiexun. 2011. »On the Fundamental Characteristics of the 'One Country, Two Systems' Policy« Academic Journal of »One Country, Two Systems« 1: 49-59.

Li, Youtan [李酉潭]. 2019. Yiguo liangzhi wenti de zhengjie [一國兩制問題的癥結]

(Jedro problema ene države z dvema sistemoma). Taiwan renquan xue kan 5 (2): 125-134.

Liang, Aishi, [梁愛詩]. 2012. »Yiguo liangzhi« de lilun he shijian: yi xianggang tebie xingzhengqu wei li [“一國兩制”的理論和實踐—以香港特別行政區為例] (Teorija in praksa »ena država, dva sistema« - primer posebnega administrativnega območja Hongkong). »Yiguoliangzhi« yanjiu 1: 4-14.

Lo, Sonny S. H. 2014. »Hong Kong.« V: Politics in China: An Introduction, ur. William A. Joseph. Oxford: Oxford University Press.

Manthorpe, Jonathan. 2005. Forbidden nation: the history of Taiwan. New York: Palgrave Macmillan.

Ministry of Foreign Affairs, the People's Republic of China. 2000. Chairman Ye Jianying's Elaborations on Policy Concerning Return of Taiwan To Motherland and Peaceful

Reunification. Dostopano 2. september, 2021.

https://www.fmprc.gov.cn/mfa_eng/ljzg_665465/3568_665529/t17783.shtml

Ng, Mee Kam. 2020. »The Making of ‘Violent’ Hong Kong: A Centennial Dream? A Fight for Democracy? A Challenge to Humanity?« Planning Theory & Practice 21(3):

483-494. Dostopano 2. avgust, 2021. doi: 10.1080/14649357.2020.1769914

26 Saje, Mitja. 2018. Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti: Zgodovina Kitajske od vdora Mandžurcev do ustanovitve Ljudske Republike Kitajske. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

The World Bank. 2021. Dostopano 23. avgust, 2021.

https://www.worldbank.org/en/country/china/overview

Tu, Yunxin. 2019. »The Question of 2047: Constitutional Fate of 'One Country, Two Systems' in Hong Kong.« German Law Journal 21(8): 1481-1525. Dostopano 19. julij, 2021.

doi.org/10.1017/glj.2020.93

Yang, Shangkun. 1990. The Basic Law of the Hong Kong Special Administrative Region of the People's Republic of China. Dostopano 21. avgust, 2021.

https://www.rightofassembly.info/assets/downloads/Hong_Kong_Basic_Law.pdf

Yeung, Horace, in Huang, Flora. 2015. »'One Country Two Systems' as Bedrock of Hong Kong’s Continued Success: Fiction or Reality?« Boston College International and

Comparative Law Review 38(2): 191-224.

Yuen, Samson. 2015. »Hong Kong After the Umbrella Movement: An uncertain future for 'One Country Two Systems'« China perspectives 2015(1): 49-53. Dostopano 31. julij, 2021.

doi.org/10.4000/chinaperspectives.6656

Wazir, Zoya. 2021. »Activists, Families and Young People Flee Hong Kong.« U.S. News.

Dostopano 16. december, 2021. https://www.usnews.com/news/best-

countries/articles/2021-09-16/activists-families-and-young-people-flee-hong-kong

Weng, Byron S. J. 2002. »'One Country, Two Systems' From a Taiwan Perspective.« Orbis 46(2): 713-731. Dostopano 22. julij, 2021. doi.org/10.1016/S0030-4387(02)00154-0 Wikipedia. 2021. »Second Taiwan Strait Crisis.« Dostopano 10. december, 2021.

https://en.wikipedia.org/wiki/Second_Taiwan_Strait_Crisis

Wong, Yiu Chung. 2019. »Independence or Reunification? The Evolving PRC–Taiwan Relations« Baltic Journal of European Studies 9(2): 98-122. doi: 10.1515/bjes-2019-0016

Priloga 1: Glosar terminoloških izrazov

Kitajski izraz Pinyin z diakritičnimi znaki Slovenski izraz

中国因素 zhōngguó yīnsù Kitajski faktor 南京条约 nánjīng tiáoyuē Nanjingški sporazum 中英联合声明 zhōng yīng liánhé shēngmíng Sino-britanska skupna izjava 中华人民共和国香港特别

行政区基本法

zhōnghuá rénmín gònghéguó xiānggǎng tèbié xíngzhèngqū jīběnfǎ

Hongkonški temeljni zakon

雨伞运动 yǔsǎn yùndòng Gibanje dežnikov 三不政策 sān bù zhèngcè Politika »treh ne-jev«

一国两制 yīguó liǎngzhì Ureditev »ena država z dvema sistemoma«