UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
MANCA CVETEK
LJUBLJANA 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOLOGIJO
SEDIMENTOLOŠKE ANALIZE BREČ GLOBOKIH ROTACIJSKIH PLAZOV NA REBRNICAH
MAGISTRSKO DELO
MANCA CVETEK
LJUBLJANA, september 2021
UNIVERSITY OF LJUBLJANA
FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF GEOLOGY
SEDIMENTOLOGICAL ANALYSIS OF CARBONATE BRECCIA OF DEEP – SEATED ROTATIONAL LANDSLIDES
IN REBRNICE AREA
MASTER'S THESIS
MANCA CVETEK
LJUBLJANA, September 2021
iv PODATKI O MAGISTRSKEM DELU
Število listov: 70 Število strani: 62 Število slik: 59 Število preglednic: 2
Število literaturnih virov: 77
Študijski program: Magistrski študijski program 2. stopnje Geologija Smer: Regionalna geologija in paleontologija
Komisija za zagovor magistrskega dela:
Predsednik: prof. dr. Andrej Šmuc Mentor: doc. dr. Tomislav Popit Somentor: prof. dr. Boštjan Rožič Član: prof. dr. Timotej Verbovšek
Ljubljana, ………..
v ZAHVALA
Najprej bi se najlepše zahvalila mentorju doc. dr. Tomislavu Popitu in somentorju red. prof.
dr. Boštjanu Rožiču za vse konstruktivne in strokovne komentarje in napotke pri nastajanju dela.
Hvala tudi članoma komisije, red. prof. dr. Andreju Šmucu in red. prof. dr. Timoteju Verbovšku za hitro odzivnost in dodatne komentarje.
Zahvala gre tudi tehničnemu sodelavcu Primožu Miklavcu za pomoč pri odvzemu vzorcev na terenu in za pripravo zbruskov in Kevinu za pomoč na terenih.
Hvala tudi družini za vso spodbudo in finančno pomoč v času študija.
Največja zahvala pa gre fantu Tilnu. Za vse lepe besede, pogovore, spodbujanje, vso pomoč pri izdelavi geomorfološke karte in pri vseh tehničnih zadevah.
vi IZVLEČEK
Na območju Rebrnic, ki se nahajajo na severovzhodnem pobočju Zgornje Vipavske doline, so odloženi sedimenti številnih recentnih in fosilnih poligenetskih plazov. Na tem območju so mezozojski karbonati Hrušiškega pokrova narinjeni na terciarne flišne kamnine Snežniškega pokrova. Matično podlago Rebrnic predstavljajo meljevci, peščenjaki, laporovci in redke debelejše kalciturbiditne plasti. Čez flišno podlago so odloženi stratificirani, po sestavi kompleksni kvartarni nanosi.
Plazovi na tem območju so nastali z različnimi mehanizmi transporta in sedimentacijskimi procesi. Na pobočjih se pojavljajo sedimenti drobirskih in blatno- drobirskih tokov in plazov, zrnskih tokov, kot tudi globokih rotacijskih in rotacijsko translacijskih plazov.
V okviru magistrskega dela smo analizirali plastnate karbonatne breče globokega rotacijskega plazu v zaledju sedimentnega telesa Šumljak 3, čigar posebnost je več odlomnih robov. Breče, ki gradijo plaz, nastopajo v plasteh z izmerjenim vpadom plastnatosti do 60°, kar nakazuje rotacije posameznih blokov. Breče so nastale kot posledica litifikacije materiala melišč, več odlomnih robov pa pomeni več sekundarnih rotacijskih plazov. Izdvojenih je bilo 10 blokov karbonatnih breč, vsem je bila izmerjena topografska višina, debelina paketa plasti in plastnatost na mestih, kjer je bila vidna.
Na štirih lokacijah so bili odvzeti orientirani vzorci.
Breče so močno porozne, pore so zapolnjene s karbonatnim vezivom, ki ponekod nastopa v obliki sige. Klasti so večinoma mikritni in neenakomernih velikosti, največje zrno iz odvzetih vzorcev meri okrog štiri cm.
V vzorcih so bili opisani cementi, ki nastopajo kot vezivo v medzrnskem prostoru. V zbruskih so bile evidentirane do štiri generacije cementov. Pojavljajo se mikritni, mozaični, pasjezobi, mikrostalaktitni cement, mikrosparitni do sparitni obrobni cement, ponekod je prisotna tudi muljasta osnova, pojavljajo se tudi lehnjaki.
V prvi generaciji vedno nastopa mikritni cement, ponekod je ob njem prisoten tudi mikrostalaktitni cement, običajno se ob njem pojavlja bela linija (mikrosparitni do sparitni obrobni cement), ki na videz ločuje mikritni in mikrostalaktitni cement; v tretji generaciji povečini nastopa mozaični cement, običajno se prične kot drobnozrnat, velikost zrn pa proti sredini narašča; v tretji generaciji nastopa tudi pasjezobi cement, kateremu velikost zrn ponekod tudi narašča proti sredini, v prisotnosti pasjezobega cementa mozaični cement predstavlja četrto generacijo; v nekaterih zbruskih se pojavlja tudi muljasta osnova v drugi, tretji oziroma zadnji, četrti generaciji. Prisotni so tudi lehnjaki, ti vedno predstavljajo najmlajšo, četrto generacijo.
Zrna v zbruskih so zelo raznolika, tako po velikosti kot sestavi, a so izključno karbonatna.
Ključne besede: globoki rotacijski plazovi, plastnata karbonatna breča, generacije cementov, sedimentološke analize, mikrostalaktitni cement, rotacija mikrostalaktitnega cementa
vii ABSTRACT
Rebrnice area lies on the NE slopes of the Upper Vipava Valley. There are many slope deposits of recent and fossil polygenetic landslides. In this area, the Mesozoic carbonates of the Hrušica nappe are thrusted on the Tertiary flysch rocks of the Snežnik nappe. The base rocks of the Rebrnice are marls, sandstones and rare calciturbidite layers. Overlying the flysch bedrock are stratified, complex Quaternary deposits.
In this area, landslides were formed through various transport mechanisms and deposition processes, which include sediments of debris flow and avalanche, grain flow and also deep-seated rotational and translational landslides.
In my master’s thesis I have been discussing the Quaternary deposits, especially slope screes and gravels. The stratified carbonate breccias of the deep – seated rotational landslides in the hinterlands of the Šumljak 3 sedimentary body were analysed. The Šumljak 3 sedimentary body is defined by several steep scarps, which define the border of the body. The breccia appears in layers with an inclination of up to 60°, which indicate the rotation of separate breccia blocks. The breccia was formed as a result of partial lithification of the talus, multiple escarpments indicate multiple rotational landslides. Ten blocks of carbonate breccia were identified and their height and layering, where visible, was measured.
Porosity was observed at the macroscopic level, the pores being mostly filled with carbonate cements, occasionally in the form of a dripstone. The clasts are mostly composed of micritic cements and they are of irregular shape. The largest grain from the taken samples measures about four cm.
I have described cements that appear as binders inside the pores. Up to four generations of cements were recorded. The cements occuring in the samples are:
micritic, microstalactitic, mosaic, microsparite and sparite, ''dog-toothed'', mud matrix and tufa.
The first generation is always represented by micritic cement, outgrown with microstalacitic cement. These two are sometimes separated by a white line (microsparite or sparite cement). The third generation is usually represented by mosaic cement, which begins to grow fine grained, the size of the grains often increases towards the centre of the pore. The same goes with dog tooth cement, it also represents the third generation, in this case the mosaic cement growing out of the dog- tooth cement represents the fourth generation. Sometimes the muddy matrix appears in the second, third or fourth generation. Tufa is present occasionally and it represents the youngest, fourth generation.
The grains vary greatly in size and composition, but they are composed entirely of carbonate.
Key words: deep - seated rotational landslides, layered carbonate breccia, generations of cements, sedimentological analysis, microstalactite cement, rotation of microstalactite cement
viii ŠIRŠI POVZETEK VSEBINE
Območje Rebrnic predstavljajo severovzhodna pobočja Zgornje Vipavske doline, kjer se nahajajo številni recentni in fosilni poligenetski plazovi (Popit, 2017). Na tem območju so mezozojski karbonati Hrušiškega pokrova narinjeni na terciarne flišne kamnine Snežniškega pokrova. Matično podlago območja Rebrnic predstavljajo flišni meljevci, peščenjaki, laporovci in redke debelejše kalciturbiditne plasti (fliš). Čez podlago so odloženi stratificirani, po sestavi kompleksni kvartarni nanosi. Karbonatni material v plazovih na območju Rebrnic izvira iz pretrtih razpoklinskih con v strmih karbonatnih stenah in meliščnih zaplat pod stenami, medtem ko siliciklastičen material prihaja iz matične podlage.
Bistvene stratigrafske enote na obravnavanem območju v ostenju Nanosa so karbonatne kamnine kredne starosti, ki jih je podrobno opisal Jež (2011) v svoji doktorski disertaciji. Med paleogenskimi kamninami je najbolj razširjen eocenski fliš.
Med sedimente kvartarne starosti štejemo nanose rek in potokov v dolini, na kraških poljih in ravnicah, melišča in pobočne grušče na gorskih pobočjih ter jezerske in barjanske sedimente. Najpomembnejši kvartarni nanosi, raziskovani v okviru magistrskega dela so pobočna karbonatna melišča in grušči, sprijeti v pobočno brečo.
Plazovi na tem območju so nastali z različnimi mehanizmi transporta in sedimentacijskimi procesi. Med obsežnimi akumulacijami pobočnega grušča je bilo izdvojenih 11 sedimentnih teles, natančneje pa preučenih osem sedimentnih teles:
Podgrič, Lozice 1 in 2, Šumljak 1, 2 in 3, Sveta Magdalena in Otošče (Popit, 2016).
V okviru magistrskega dela smo analizirali plastnate karbonatne breče globokih rotacijskih plazov v zaledju sedimentnega telesa Šumljak 3, katerega posebnost so izravnane topografske linije, ki predstavljajo odlomne robove posameznih plazov.
Zaledje telesa Šumljak pripada globokim rotacijskim plazovom karbonatnih breč in rotacijskim plazovom s sekundarnimi odlomnimi robovi (Popit 2016, 2017). Breče nastopajo v plasteh, v katerih je bila izmerjena plastnatost z naklonom do največ 60°, kar neposredno kaže na rotacije posameznih blokov. Telesa so nastala kot posledica globokih rotacijskih plazov, v katerih so bloki karbonatnih breč in slabo litificiranega materiala melišč ob sočasni rotaciji drseli po drsni ploskvi, ki je nastala ob stiku s preperelo flišno podlago.
Posebnost zaledja sedimentnega telesa Šumljak je več odlomnih robov, ki so jih Popit in sodelavci (2011) prepoznali s pomočjo terenskega dela in podrobnih senčenih modelov reliefa, izdelanih iz lidarskih posnetkov. Odlomni robovi so med seboj vzporedni in se lateralno izklinjajo. Nad strminami neposrednega zaledja se površje izravna v tako imenovane izravnave oziroma terase. Sestavljajo jih karbonatne breče, ki nastopajo v plasteh oz. lečah (Popit, 2017). Izravnave so nastale kot posledica obsežnega rotacijskega plazenja, kjer so bloki karbonatnih breč rotirali ob drsni ploskvi, ki je nastala ob stiku z grušči oziroma brečami in spodaj ležečimi flišnimi kamninami (Popit, 2016, 2017). Bloki breče so zdrseli po pobočju navzdol in se istočasno nagnili proti pobočju. Več robov pomeni več zaporednih rotacijskih plazov. Breče so nastale kot posledica delne litifikacije materiala melišč. V nekaterih delih zaledja sedimentnega
ix
telesa Šumljak 3 je bila evidentirana plastnatost pobočnih breč v zgornjih delih odlomnih robov (Popit, 2017). Vpadi plasti breč se spreminjajo glede na njihov položaj na pobočju. V zgornjem delu, tik pod karbonatnim klifom, so vpadi skoraj vzporedni s pobočjem. Izravnava je tu vezana na recentna melišča, ki sledijo liniji ostenja Nanosa.
V osrednjem delu pobočja so plasti breče sub – horizontalne, v spodnjem delu pa plasti vpadajo proti pobočju (Popit, 2017).
V zaledju sedimentnega telesa Šumljak 3, katerega površina je bila izmerjena na 0,156 km2, sem v sklopu terenskega dela izdvojila 10 blokov karbonatnih breč. Vsem blokom je bila izmerjena debelina, na lidarskih posnetkih pa sem ocenila še površino posameznega bloka. Izmerili smo tudi plastnatost na mestih, kjer je bila opazna. V štirih blokih smo odvzeli orientirane vzorce, kjer smo označili vertikalno in horizontalno linijo ter označili sever. Površina karbonatnih blokov znaša med 23 (blok 7) in 110 m2 (blok 10), njihova debelina pa variira med 1,6 m (blok 4) in 6 m (blok 2). Bloke lahko povežemo tako, da mejijo šest manjših izravnav. Blok 1 meji z najnižjo izravnavo, blok 2 meji z manjšo izravnavo nad njo. Še malo višje je izravnava, ki jo meji blok 3, bloki 4, 5 in 7 mejijo drugo glavno izravnavo, ena izmed manjših izravnav je omejena z bloki 6, 9 in 10. Točka 8a je predstavnica zadnje, topografsko najvišje izravnave.
Grobi, oglati klasti v brečah so med seboj sprijeti s kalcitnim cementom. Evidentirane so bile do štiri generacije kalcitnega cementa različnih oblik, poleg procesov cementacije je Popit (2017) opazoval tudi mikromorfologijo sparitnih cementov.
Mikrostalaktitni cementi, ki obkrožajo posamezna zrna, ponekod v spodnjih delih zrn oblikujejo manjše viseče strukture, ki ponekod kažejo ukrivljeno rast kalcita, zato sem svojo pozornost usmerila v to, ali so rotacije v vezivu vidne tudi na mikroskopskem nivoju.
Vzorci so bili odvzeti v štirih blokih kot reprezentativni vzorci posameznih topografskih izravnav. V bloku 1 je bil odvzet vzorec ŠUM4, v bloku 3 ŠUM1, v bloku 6 ŠUM2, v bloku 10 pa ŠUM3. Poimenovanje je sestavljeno iz lokacije (ŠUM kot Šumljak), števila pa predstavljajo izravnave (torej 1 predstavlja topografsko najnižjo izravnavo, 2 srednjo, 3 najvišjo, število 4 pa se nanaša na območje pod tremi izravnavami). Azimuti večine izmerjenih vpadov kažejo vpad proti jugozahodu, z izjemo azimutov, izmerjenih na točkah 1b in 10b, ki kažeta vpad proti severovzhodu, in na točki 7a, ki kaže proti severozahodu. Nakloni merijo med 10° in 20°.
V makroskopskih vzorcih je bila opazna velika poroznost, vezivo je karbonatno, ponekod nastopa v obliki sige. Klasti so povečini mikritni in neenakomernih velikosti, velikost največjega zrna iz odvzetih vzorcev znaša 4 cm, na pobočju in izravnavah sedimentnega telesa Šumljak 3 pa se pojavljajo tudi večji klasti (do 60 cm).
Iz vzorcev je bilo v laboratoriju Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani izdelanih 17 zbruskov za mikroskopsko analizo. Opisani so bili cementi, ki nastopajo kot vezivo v medzrnskem prostoru. V zbruskih so bile evidentirane do štiri generacije cementov. Pojavljajo se mikritni, mozaični, pasjezobi, mikrostalaktitni, mikrosparitni do sparitni obrobni cement, mikrobno vezana osnova in lehnjaki.
x
Diagenetski okolji, kjer nastajajo zgoraj našteti cementi sta: meteorsko vadozno okolje, kjer nastajata mikritni in mikrostalaktitni cement in meteorsko freatično okolje (tu nastajajo mikritni, mikrostalaktitni in mozaični cement). Pasjezobi cement nastaja v meteorskih okoljih, za njegov nastanek pa so ugodna tudi okolja z majhno pokopno globino.
V prvi generaciji vedno nastopa mikritni cement, ponekod je ob njem prisoten tudi mikrostalaktitni cement, ponavadi se ob njem pojavlja bela linija (mikrosparitni do sparitni obrobni cement), ki na videz ločuje mikritni in mikrostalaktitni cement; v tretji generaciji povečini nastopa mozaični cement, običajno se prične kot drobnozrnat, velikost zrn pa proti sredini narašča; v tretji generaciji nastopa tudi pasjezobi cement, kateremu velikost zrn ponekod tudi narašča proti sredini, ob prisotnosti pasjezobega mozaični cement predstavlja četrto generacijo; v nekaterih zbruskih se pojavlja tudi muljasta osnova v drugi, tretji oziroma zadnji generaciji. Prisotni so tudi lehnjaki, ki vedno predstavljajo najmlajšo generacijo.
xi VSEBINSKO KAZALO
1. UVOD ... 1
2. GEOLOGIJA OZEMLJA ... 3
2.1 Geografska umestitev ... 3
2.2 Geološka umestitev ... 4
2.2.1 Tektonska umestitev ... 4
2.2.2 Stratigrafija ... 6
2.2.2.1 SPODNJA KREDA ... 6
2.2.2.2 ZGORNJA KREDA ... 6
2.2.2.3 TURONIJ ... 6
2.2.2.4 SANTONIJ IN ZAČETEK CAMPANIJA ... 7
2.2.2.5 CAMPANIJ IN SPODNJI MAASTRICHTIJ ... 7
2.2.2.6 ZGORNJI CUIZIJ IN SPODNJI LUTECIJ ... 7
2.2.2.7 KVARTAR ... 7
2.2.3 Pobočna melišča, grušči in breče ... 8
3. PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV ... 11
4. TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 13
4.1 Pobočni premiki ... 13
4.2 Definicija melišča ... 13
4.3 Stratifikacija pobočnih sedimentov ... 13
4.4 Cementacija ... 13
4.5 Tipi cementov v brečah ... 14
4.5.1 MIKRITNI/ MIKROKRISTALNI CEMENT ... 14
4.5.2 MIKROSTALAKTITNI CEMENT ... 14
4.5.3 PASJEZOBI CEMENT ... 15
4.5.4 MOZAIČNI CEMENT... 15
5. ZALEDJE SEDIMENTNEGA TELESA ŠUMLJAK... 16
6. MATERIALI IN METODE ... 20
6.1 Terensko delo ... 20
6.1.1 Geomorfološko kartiranje ... 20
6.1.2 Odvzem vzorcev ... 21
6.2 Laboratorijsko delo ... 24
7. REZULTATI ... 25
7.1 Makroskopski opis blokov pobočnih breč na terenu ... 25
xii
7.1.1 BLOK 1 ... 26
7.1.2 BLOK 2 ... 27
7.1.3 BLOK 3 ... 28
7.1.4 BLOK 4 ... 28
7.1.5 BLOK 5 ... 29
7.1.6 BLOK 6 ... 29
7.1.7 BLOK 7 ... 30
7.1.8 BLOK 8 ... 30
7.1.9 BLOK 9 ... 31
7.1.10 BLOK 10 ... 31
7.2 Makroskopski opis vzorcev pobočnih rotacijskih breč ... 34
7.3 Mikrofacielna analiza breč ... 38
7.3.1 Splošen mikroskopski opis breč ... 38
7.3.2 Mikrofacielna analiza medklastnih zapolnitev ... 39
7.3.2.1 Mikritni cement ... 39
7.3.2.2 Mikrostalaktitni cement ... 40
7.3.2.3 Pasjezobi (ang. Dogtooth) cement ... 43
7.3.2.4 Mozaični cement ... 44
7.3.2.5 Muljasta osnova ... 45
7.3.2.6 Lehnjaki... 46
7.4 Analiza rotacij in ukrivljenost mikrostalaktitnega cementa ... 47
8. DISKUSIJA ... 50
9. ZAKLJUČKI ... 53
10. VIRI ... 55
xiii SEZNAM SLIK
Slika 1: Panoramski pogled proti Rebrnicam, kjer so označena posamezna sedimentna telesa, z rdečim krogom
označeno sedimentno telo Šumljak 3, katerega zaledje je obravnavano v delu (vir: Popit, 2016) ... 1
Slika 2: Zemljevid širšega območja Rebrnic (obravnavano območje je označeno s črnim okvirjem) (vir: Geopedia) ... 3
Slika 3: (A) Geološka karta širšega ozemlja Vipavske doline (obravnavano območje je označeno z rdečo piko); (B) Prečni geološki presek čez Rebrnice (vir: Popit, 2016)... 4
Slika 4: Prelomi na širšem območju Vipavske doline (Osnovna geološka karta SFRJ 1: 100.000, Buser, 1968) ... 5
Slika 5: Legenda kartiranih enot (Osnovna geološka karta SFRJ 1: 100.000, Buser, 1986) ... 5
Slika 6: Sedimentna telesa na območju Rebrnic (označena s črnimi puščicami) (vir: Popit, 2016) ... 10
Slika 7: Mikritni ali mikrokristalni cement (vir: Flügel, 2004) ... 14
Slika 8: Mikrostalaktitni cement (vir: Flügel, 2004) ... 15
Slika 9: Pasjezobi (dog tooth) cement (vir: Flügel, 2004) ... 15
Slika 10: Mozaični oziroma druzi-mozaični cement (vir: Flügel, 2004) ... 15
Slika 11: Vzdolžni profil preko sedimentnega telesa Šumljak 1 (vir: Popit, 2016) ... 17
Slika 12: Vzdolžni prerez preko sedimentnega telesa Šumljak 2 (vir: Popit, 2016) ... 18
Slika 13: Vzdolžni profil preko sedimentnega telesa Šumljak 3 (vir: Popit, 2016) ... 19
Slika 14: Plastnatost pobočnih breč po posameznih odlomnih robovih (vir: Popit, 2016) ... 20
Slika 15: Lokacija odvzema vzorca ŠUM1 (črn kvadrat označuje mesto odvzema); a) ŠUM1-01, b) ŠUM1-02 (foto: T. Popit) ... 21
Slika 16: Lokacija odvzema vzorca ŠUM2 (črn kvadrat označuje mesto odvzema); a) ŠUM2-01, b) ŠUM2-02 (foto: T. Popit) ... 22
Slika 17: Lokacija odvzema vzorca ŠUM3-01 (foto: T. Popit) ... 22
Slika 18: Lokacija odvzema vzorca ŠUM4-01 (črn kvadrat označuje mesto odvzema) (foto: T. Popit) ... 23
Slika 19: Vzorec bloka karbonatne breče globokih rotacijskih plazov z označeno horizontalo (H), vertikalo (V) in severom (N) (foto: T. Popit) ... 23
Slika 20: Merjenje debeline bloka z metrom; slika je s točke 5 (v nadaljevanju) (foto: T. Noč) ... 24
Slika 21: Pozicije posameznih blokov v zaledju sedimentnega telesa Šumljak 3 (rumene zvezdice označujejo mesta odvzema vzorcev, oranžne linije predstavljajo zunanje meje izravnav) ... 25
Slika 22: Točka 1a, lokacija odvzema vzorca ŠUM4-01 (foto: T. Noč) ... 27
Slika 23: Blok 2, točka številka 2b (foto: T. Noč) ... 27
Slika 24: Plastnat blok 3 (foto: T. Noč) ... 28
Slika 25: Blok 4, točka 14 z vidno plastnatostjo (foto: T. Noč) ... 28
Slika 26: Blok 5 brez plastnatosti in izmerjene debeline s posameznimi odlomki karbonatnih breč različnih višin (foto: T. Noč) ... 29
Slika 27: Blok 6 z lepo vidno plastnatostjo, nahaja se na izravnavi, lokacija odvzema vzorca ŠUM2 (točka 6a) (foto: T. Noč) ... 29
Slika 28: Plastnat blok 7 (foto: T. Noč) ... 30
Slika 29: Blok 8, najvišji odlomni rob (foto: M. Cvetek) ... 30
Slika 30: Masiven, močno pretrt blok 9 (foto: M. Cvetek) ... 31
Slika 31: a) Slika s točke 10a, b) Posamezni odlomki karbonatnih breč (foto: M. Cvetek) ... 32
Slika 32: a) Izdanek laminiranega peščenjaka v flišu, b) Plastnat peščenjak v flišu (foto: M. Cvetek) ... 32
Slika 33: Izvir na kontaktu med rdečkasto-rjavo flišno podlago spodaj in rjavo brečo zgoraj (foto: M. Cvetek) .. 33
Slika 34: Preperel fliš (foto: M. Cvetek) ... 33
Slika 35: Manjši usad (foto: M. Cvetek) ... 34
Slika 36: Vzorec Šum1-01 (foto: M. Cvetek) ... 35
Slika 37: Vzorec Šum1-02 (foto: M. Cvetek) ... 35
Slika 38: Vzorec Šum2-01 (foto: M. Cvetek) ... 36
Slika 39: Vzorec Šum2-02 (1) (foto: M. Cvetek) ... 36
Slika 40: Vzorec Šum2-02 (2) (foto: M. Cvetek) ... 37
Slika 41: Vzorec Šum3-01 (foto: M. Cvetek) ... 38
Slika 42: Vzorec Šum4-01 (foto: M. Cvetek) ... 38
xiv
Slika 43: a) Mikritni cement ob levem zrnu je debelejši od tistega na desni; mozaični cement v večji pori (levo), ima večje kristale od tistega v manjši pori (desno) (vzorec ŠUM2-01), b) Odebeljen mikritni cement (vzorec ŠUM2-01) ... 40 Slika 44: a) Značilna rast mikrostalaktitnega cementa (vzorec ŠUM2-02), b) Rast cementa v več podgeneracijah (desna puščica), rast mikrostalaktitnega cementa na stranskem robu zrna (leva puščica) (vzorec ŠUM4-01) .... 41 Slika 45: a) Mikrostalaktitini cement na desnem stranskem robu zrna (vzorec ŠUM2-01), b) Mikrostalaktitni cement na levem stranskem robu zrna (vzorec ŠUM2-01) ... 41 Slika 46:a) Odebeljena rast cementa na spodnjem delu zrna (vzorec ŠUM2-01), b) Mikrostalaktitni cement na spodnjem delu zrna (vzorec ŠUM2-01) ... 42 Slika 47: a) Mikrostalaktitni cement, ki raste pod kotom stran od zrna (vzorec ŠUM 2-01), b) Rast
mikrostalaktitnega cementa v intervalih (vzorec ŠUM 2-01) ... 42 Slika 48: a) Vzporedni pasovi mikrostalaktitnega cementa, vsak pas predstavlja eno fazo rasti; faze označene s številkami od 1 do 4 (vzorec ŠUM2-02), b) Nadaljevanje iz 41a ... 43 Slika 49: a) Zrna pasjezobega cementa se večajo proti notranjosti medzrnskega prostora (vzorec ŠUM2-01) b) Velikost zrn pasjezobega cementa je odvisna od velikosti pore (vzorec ŠUM4-01) ... 44 Slika 50: a) Mozaični cement raste neposredno preko mikritnega cementa, velikost kristalov proti notranjosti medzrnskega prostora narašča (vzorec ŠUM2-01), b) Zelo drobnozrnat pasjezobi obrobni cement, ki se nato nadaljuje v mozaičnega (vzorec ŠUM2-01) ... 45 Slika 51: a) Muljasta osnova odložena po 3. in 4. generaciji cementov (vzorec ŠUM2-01), b) Muljasta osnova odložena pred 3. in 4. generacijo cementov (vzorec ŠUM2-01) ... 45 Slika 52: a) Žarkovita rast lehnjaka v medzrnskem prostoru (vzorec ŠUM2-02), b) Žarkovita rast lehnjaka v medzrnskem prostoru (vzorec ŠUM2-01), c) Žarkovita rast lehnjaka v medzrnskem prostoru (vzorec ŠUM2-01), d) Približana slika 41c ... 46 Slika 53: Prikaz rotacij v blokih (izsek z geomorfološke karte, ni v merilu) ... 47 Slika 54: Leva slika predstavlja položaj mikrostalaktitnega cementa v današnjem času, desna pa predstavlja položaj zrna v času rasti mikrostalaktitnega cementa ... 48 Slika 55: Leva slika predstavlja današnji položaj mikrostalaktitnega cementa, desna slika pa položaj v času rasti mikrostalaktitnega cementa ... 48 Slika 56: Leva slika predstavlja današnji položaj mikrostalaktitnega cementa, desna slika pa položaj v času nastajanja mikrostalaktitnega cementa ... 49 Slika 57: Leva slika predstavlja današnji položaj mikrostalaktitnega cementa, desna slika pa položaj v času nastajanja mikrostalaktitnega cementa ... 49 Slika 58: Leva slika predstavlja minimalno rotacijo v današnji položaj mikrostalaktitnega cementa, desna slika pa položaj v času nastajanja mikrostalaktitnega cementa ... 50 Slika 59: Diagenetska okolja nastanka cementov (vir: Flügel, 2004) ... 51
xv SEZNAM PREGLEDNIC
Tabela 1: Mejne koordinate obravnavanega območja ... 20 Tabela 2: Izmerjena površina blokov v zaledju sedimentnega telesa Šumljak 3 ... 26
1
1. UVOD
Na območju Rebrnic, ki predstavljajo severovzhodna pobočja Zgornje Vipavske doline, se nahajajo številni fosilni in recentni poligenetski plazovi (Popit, 2017). Na tem območju so mezozojski karbonati Hrušiškega pokrova narinjeni na terciarne siliciklastične (flišne) kamnine Snežniškega pokrova. Vrhnji del pobočja predstavljajo strmi karbonatni klifi, na osrednjem in spodnjem delu je pobočje položnejše. Celotno območje Rebrnic je zgrajeno iz matične podlage, ki jo sestavljajo muljevci, peščenjaki, laporovci in redke debelejše kalciturbiditne plasti v podlagi. Čeznje so odloženi stratificirani in po sestavi kompleksni kvartarni nanosi. Izvor karbonatnega materiala v plazovih na območju Rebrnic so pretrte in razpoklinske cone v strmih karbonatnih stenah ter meliščne zaplate pod stenami, siliciklastičen material v plazovih pa prihaja iz matične podlage.
Na tem območju se nahajajo plazovi, ki so nastali z različnimi mehanizmi transporta in s sedimentacijskimi procesi (Popit, 2016). Med obsežnimi akumulacijami pobočnega grušča, odloženega na nagubanih, tektonsko porušenih terciarnih siliciklastičnih kamninah, se nahaja 11 sedimentnih teles, natančneje je bilo izdvojenih in opisanih osem sedimentnih teles (Slika 1). Poimenovane so bile: Podgrič, Lozice 1 in 2, Šumljak 1, 2 in 3, Sveta Magdalena in Otošče (Popit et al., 2014).
Slika 1: Panoramski pogled proti Rebrnicam, kjer so označena posamezna sedimentna telesa, z rdečim krogom označeno sedimentno telo Šumljak 3, katerega zaledje je obravnavano v delu (vir: Popit, 2016)
V okviru magistrskega dela smo analizirali plastnate karbonatne breče globokih rotacijskih plazov v zaledju sedimentnega telesa Šumljak 3 (Slika 1). Površina sedimentnega telesa meri 0,156 m2 (Popit, 2016). Njegova posebnost je v njegovem zaledju, kjer je bilo prepoznanih več odlomnih robov.
Breče na tem območju nastopajo večinoma v plasteh in predstavljajo starejša litificirana melišča. Iz izmerjenih vpadov plastnatosti na posameznih delih rotacijskih blokov so bile ugotovljene rotacije blokov do 60°. Izravnana površina je prisotna predvsem v osrednjem delu planarnih površin, zunanji deli proti sedimentnemu telesu pa predstavljajo strme odlomne robove, ki so hkrati tudi glavni odlomni robovi sedimentnih teles Šumljak. Telesa so nastala kot posledica globokih rotacijskih plazov, kjer so bloki karbonatnih breč in slabo litificiranega materiala melišč ob drsenju rotirali po drsni ploskvi, ki je nastala ob stiku s preperelo flišno podlago in/ali nanosi blatnih tokov (Popit, 2017).
Pri analizi karbonatnih breč je bila pozornost usmerjena predvsem na obliko oziroma položaj posameznih plasti znotraj ločenih segmentov rotacijskega plazu na območju sedimentnega telesa Šumljak ter vrsto in obliko kalcitnega veziva, njihovo orientacijo in število generacij
2
cementa. Ker so se melišča v zaledju plazu Šumljak 3, sočasno z litificiranjem karbonatnega drobirja, transportirala z mehanizmom globokih rotacijskih plazov (Popit, 2016), sem pozornost usmerila predvsem v to, ali so rotacije tudi mikroskopsko vidne v posameznih generacijah cementov.
Karbonatno brečo sestavljajo grobi, oglati karbonatni klasti, ki so med seboj sprijeti s kalcitnim cementom. Popit (2016) je v svoji doktorski disertaciji evidentiral do štiri generacije kalcitnega cementa različnih oblik, poleg procesov cementacije je svoje zanimanje usmeril tudi v mikromorfologijo sparitnih cementov. Mikrostalaktitni cementi, ki obkrožajo posamezna zrna ponekod v spodnjih delih zrn oblikujejo manjše viseče strukture, ki na nekaterih mestih kažejo ukrivljeno rast kalcita. Na podlagi tega je predlagal, da je rast mikrostalaktitnega cementa, ob sočasnem rotiranju blokov melišč in kasneje breč, potekala ukrivljeno, pri čemer je poudaril, da je hipoteza postavljena na sorazmerno majhnem številu preparatov.
V okviru magistrskega dela je izdelana nadgradnja mikroskopske analize cementov na večjem številu vzorcev. Poleg tega je bila dopolnjena karta sedimentnih teles, ki jo je v okviru doktorske disertacije izdelal Popit (2016).
3
2. GEOLOGIJA OZEMLJA
2.1 Geografska umestitev
Vipavska dolina se nahaja na jugozahodnem delu Slovenije. Na severnem in vzhodnem delu je omejena s planotama Nanos in Hrušica ter z robom Trnovskega gozda, na jugu meji na Vipavska brda, ki naprej prehajajo v kraško planoto Kras. Plazovito območje Rebrnic pripada južnemu ostenju Nanosa. Odprta je le proti zahodu, kjer se končuje z Goriško ravnjo. Večji mesti, ki obdajata obravnavano območje, sta Podnanos na severozahodu in Razdrto na jugovzhodu (Slika 2). Skozi območje Rebrnic poteka tudi hitra cesta Razdrto–Podnanos, ki je močno zarezala v naravno okolje Rebrnic.
Slika 2: Zemljevid širšega območja Rebrnic (obravnavano območje je označeno s črnim okvirjem) (vir: Geopedia)
4
2.2 Geološka umestitev
2.2.1 Tektonska umestitev
Območje Zahodne Slovenije pripada Jadranski mikroplošči, ki leži na severovzhodnem robu Jadransko – Evropske kolizijske cone (Vrabec in Fodor, 2006). Današnja tektonska zgradba širšega proučevanega območja je nastala v času terciarne orogeneze po koliziji Apulijske in Evrazijske litosferske plošče (Placer, 2008). Na obravnavanem območju izdanjajo Zunanji Dinaridi, ki zajemajo pretežni del dinarskega segmenta Jadransko–Dinarske mezozojske karbonatne platforme in del njenega Jadranskega segmenta, zanje je značilna krovna in narivna zgradba (Placer, 2008). Gube in narivi imajo slemenitev v smeri severozahod–jugovzhod in se raztezajo od zaledja Istre do osrednje Slovenije, pripadajo narivnemu pasu Zunanjih Dinaridov (Placer, 1998; Vrabec in Fodor, 2006). Vipavska dolina je v strukturnem smislu sestavljena iz štirih narivnih pokrovov – strukturno najnižje je Komenska narivna gruda, pokriva jo Snežniški in nadalje Hrušiški pokrov (ta zajema tudi Nanos), najvišje pa je Trnovski pokrov (Slika 3).
Topografija vzhodnega in severnega roba Vipavske doline je določena z narivnima robovoma Trnovskega in Hrušiškega pokrova. Gradijo ju mezozojske karbonatne kamnine, ki se narivajo na tektonsko porušen fliš terciarne starosti.
Slika 3: (A) Geološka karta širšega ozemlja Vipavske doline (obravnavano območje je označeno z rdečo piko); (B) Prečni geološki presek čez Rebrnice (vir: Popit, 2016)
5
Ponarivno tektonsko dejavnost označuje desno-zmična tektonika. Na obravnavanem območju poteka več prelomov oziroma prelomnih con v dinarski smeri (Raški, Vipavski in Predjamski) (Slika 4). V širšem območju Hrušice in Nanosa sta najpomembnejši Predjamski prelom, ki se razteza od Cola in Predmeje do Ajdovščine (Placer, Jež, Atanackov, 2008), in Vipavski prelom (Placer, 2008). Na sliki 5 je Osnovni geološki karti pripadajoča legenda kartiranih enot.
Slika 4: Prelomi na širšem območju Vipavske doline (Osnovna geološka karta SFRJ 1: 100.000, Buser, 1968)
Slika 5: Legenda kartiranih enot (Osnovna geološka karta SFRJ 1: 100.000, Buser, 1986)
6 2.2.2 Stratigrafija
V nadaljevanju bodo opisane stratigrafske enote, ki so bistvene za raziskovano območje.
Podatki so povzeti po tolmaču osnovne geološke karte v merilu 1 : 100.000, avtorjev Buserja, Grada, Pleničarja in drugih. Raziskovano območje v večji meri pripada listu Postojna (Buser et al., 1970), ti bodo pri vsakem obdobju opisani na začetku, manjši del pa se nahaja na listu Gorica (Buser, 1973). Uporabljeni bodo tudi podatki, ki jih je v svoji doktorski disertaciji podal Jež (2011).
2.2.2.1 SPODNJA KREDA
Ozek pas belega in svetlo sivega apnenca, ki se sledi od vzhodnega dela Nanosa do Idrijskega preloma in vzhodno od Cola, verjetno pripada spodnji kredi, čeprav se nahaja tudi v jurskih plasteh.
Po Ježu (2011) enoto albijske starosti sestavljajo temni mikritni apnenci, dolomitizirani apnenci in dolomiti. Enota je sestavljena iz različnih litofaciesov glede na vrsto in količino skeletnih in neskeletnih zrn. To so: peloidno-miliolidni apnenci, apnenci z ooidi in polži, bioklastično- miliolidno-ostrakodni apnenci, bioklastično-peloidno-intraklastični apnenci, fenestralni apnenci in rekvienidni apnenci. Prevladujejo apnenci tipa mudstone in mudstone do wackestone, tipa packstone in grainstone sta redkejša. Zgornja meja plasti je ostra in zaznamovana z litološkim prehodom iz tankoplastnatih temnih bituminoznih mikritnih apnencev in dolomitiziranih apnencev v svetlo sive apnence s pelagičnimi organizmi.
2.2.2.2 ZGORNJA KREDA
Plasti zgornjekredne starosti so razvite na Nanosu, Hrušici, vzhodno od Cola, na Postojnskem ravniku, med Senožečami in Pivko, na Prestranškem in Pivškem ravniku ter južno od Logatca in južno od Javornika.
Ti skladi vsebujejo več fosilnih ostankov kot spodnjekredni skladi, sestavljajo pa jih svetlo sivi do beli apnenci, apnene breče in konglomerati.
Po Ježu (2011) enoto zgornje cenomanijske in spodnje turonijske starosti sestavljajo svetlo rjavi bioklastični apnenci in debeloplastnati apnenci. Najpogostejši litofacies je bioklastičen P (packstone) ali P/R, pojavljajo se tudi F (floatstone) in R (rudstone) in manj zrnati apnenci tipa M/W ali W/F. Zgornja meja enote je postopna, definirana na območju postopnega izginjanja kalcisfer in kjer rudistni bioklasti in fragmenti ehinodermov postanejo manj pogosti.
2.2.2.3 TURONIJ
Skladi spodnje turonijske starosti se pojavljajo na Nanosu, Hrušici, vzhodno od Cola, na Javornikih in na dveh lokacijah južno od Cerkniškega polja.
Sestavljeni so iz belega ali svetlo sivega apnenca in apnenčeve breče. Vsebujejo radiolite, kaprinide in hodrodonte ter gastropode. Breče in konglomerate sestavljajo delno zaobljeni odlomki kaprinid s sledmi brušenja ali valjanja po morskem dnu, za kar so odgovorni morski tokovi, ki so lupine odmrlih živali odtrgali od grebena, kjer so živali živele. Lupine so se kasneje sprijele v brečo oziroma konglomerat (Buser et al., 1970).
Zaporedje turonijskih plasti se zaključuje s paleokraškim površjem, ki je na različnih stratigrafskih nivojih prekinjeno (Jež, 2011). Karbonatno zaporedje je na tem območju mogoče razdeliti na dva litostratigrafska člena. Apnenci v prvem členu so izrazito plastnati.
Najpogostejši tipi apnencev so M/W (mudstone/wackstone) in W (wackestone). V vrhnjem delu člena se pojavi tanek horizont temno sivih do črnih laminiranih bituminoznih in izrazito
7
tankoplastnatih apnencev ter deloma dolomitiziranih apnencev, pod katerim se na posameznih nivojih pojavljajo rudistne biostrome. V drugem členu prevladujejo tipi M (mudstone), M/W in W, ki so pogosto prekinjeni s plastmi W/P in P/G (packstone/grainstone). Pogosti so tudi fenestralni apnenci.
2.2.2.4 SANTONIJ IN ZAČETEK CAMPANIJA
Enota spodnje santonijske starosti se začne s tankimi plastmi in se nadaljuje z zelo debeloplastnatimi apnenci. Zgornja meja enote je zaznamovana s postopnim litološkim prehodom. Določena je bila tam, kjer bentoške foraminifere, alge, mikrobni produkti in ostrakodi postanejo manj pogosti, pojavijo pa se kalcisfere in poveča se količina rudistnega drobirja. Od strukturnih tipov apnencev prevladujejo M/W, W in W/P. Tipi F/R (F = floatstone) in B so vezani na rudistne apnence. Med skeletnimi zrni prevladujejo bentoške foramininfere in skeletne alge, pojavljajo se tudi ostrakodi, kalcisfere in mikrobni produkti. Za apnence spodnje santonijske enote so značilne pore, ki so zelo verjetno nastale z raztapljanjem v meteornih pogojih. Običajno so zapolnjene s kalcitnim cementom, v primeru opisane enote pa so pore zapolnjene z internim mikritom, ki je neomorfiziran v mikrosparit (Jež, 2011).
2.2.2.5 CAMPANIJ IN SPODNJI MAASTRICHTIJ
Zgornjo mejo najmlajše enote predstavlja prelom oziroma več prelomov, ob katerih je zaporedje odrezano. Zaradi številnih prelomov enote ni bilo mogoče dovolj natančno preiskati (Jež, 2011). Med plastovitimi apnenci prevladujejo debelejše plasti, v vrhnjem delu pa so prisotne tanjše plasti hemipelagičnih apnencev. Enoto sestavlja več različnih litofaciesov, združeni so bili v tri litofaciesne združbe, in sicer: bioklastični apnenci, algalno-foraminiferno- bioklastični apnenci in rudistni apnenci. Ob stiku apnencev in laporovcev se mestoma pojavljajo apnenčeve breče.
2.2.2.6 ZGORNJI CUIZIJ IN SPODNJI LUTECIJ
Med staroterciarnimi kamninami je najbolj razširjen eocenski fliš. Pokriva večji del Postojnske kotline in sega do Vipavske kotline ter proti Pivki. Pojavlja se tudi v obliki breč in konglomeratov.
Flišne plasti so bolje opisane v tolmaču lista Gorica. Med Nanosom in Trnovskim gozdom se proti Idriji razširja ozek pas flišnih kamnin. Njegova starost je bila določena z makroforaminiferami (Nummulites burdigalensis, N. partschi tauricus, N. friulans, Assilina major iz obdobja cuizija in lutecijske N. cf. Millecaput, N. distans, Assilina praespira, Ass.
spira), dobljenimi v vezivu flišnih breč in konglomeratov. Za fliš je značilno menjavanje laporovcev, peščenjakov, meljevcev in glinavcev z vmesnimi vložki breč, konglomeratov in kalkarenitov.
Konglomerate in breče gradijo prodniki in drobci rudistnega ter foraminifernega apnenca, peščenjakov, kvarcita, meljevcev, magmatskih kamnin in roženca. Vezivo je kalcitno in mikrokristalno silikatno. Debelejši vložek breč se nahaja jugozahodno od Vipave, proti zahodu se postopno izklinja.
Debelina flišnih plasti v Vipavski dolini dosega približno 600 metrov (Buser, 1973).
2.2.2.7 KVARTAR
Zaradi pomanjkanja datacij kvartarnih sedimentov ni mogoče ločiti na pleistocen in holocen.
Med kvartarne nanose štejemo nanose rek in potokov v dolinah, na kraških poljih in ravnicah,
8
melišča in pobočne grušče na hribovitih oziroma gorskih pobočjih ter jezerske in barjanske sedimente.
Na listu Gorica so omenjeni še terasni sedimenti in kraška ilovica.
Aluvialne nanose najdemo na večjem območju ob reki Vipavi v celotni Vipavski dolini.
Količina in širina nanosov se proti Zgornji Vipavski dolini v porečju potoka Močilnik ob zoževanju doline zmanjša. Aluvialne sedimente ob reki Vipavi sestavljajo predvsem prodniki peščenjaka, laporovca in muljevca z vmesnim drobnim peskom, ki je nastal kot produkt preperevanja peščenjakov. Aluvialni nanosi so ponekod zelo zaglinjeni, gline so pleistocenske starosti (Buser, 1973). Ob Močilniku se pojavljajo tudi prodniki zgornjekrednih apnencev. Kot presedimentirani klasti in prodniki nastopajo flišne in karbonatne kamnine.
Obsežne akumulacije karbonatnega grušča pod čelom narivnega roba so značilne za celotni severni in severovzhodni rob Vipavske doline. Vpadi plasti v ostenju Nanosa skupaj s tektonsko pretrtostjo kamnin povzročajo veliko mehansko nekoherentnost kamnin, ki razpadajo in se v obliki melišč odlagajo pod vznožjem Nanosa. V zgornjem delu, ob vznožju strmih karbonatnih sten na meji s flišem, so odložena večja ali manjša telesa melišč, ki jih sestavljajo nesprijeti in delno sprijeti karbonatni grušči, ki jih sestavljajo klasti apnencev, ki so v večji meri zgornjekredne starosti. Stožčasta melišča so v zgornjem delu popolnoma nesprijeta, se pa sprijetost melišč oziroma pobočnih gruščev nižje pod melišči povečuje in prehaja v dobro sprijete pobočne breče. Nižje na pobočju, na območju Rebrnic se karbonatni grušči pojavljajo v obliki velikih jezičastih in pahljačastih sedimentih teles, ki se razširjajo do potoka Močilnik v Zgornji Vipavski dolini (Popit, 2016).
Najpomembnejši kvartarni nanosi, ki sem jih raziskovala v okviru magistrskega dela so pobočna melišča in pobočni grušči ter breče. Njihov nastanek in razvoj je podrobneje opisan v nadaljevanju.
2.2.3 Pobočna melišča, grušči in breče
Pobočna melišča delimo na recentna in fosilna. Prva nastajajo še danes, od pogojev nastajanja pa je odvisno, kakšen material prevladuje.
Pobočni grušč se nahaja na južnem pobočju Trnovskega gozda in Nanosa. Sestavljajo ga klasti apnenca in dolomita, v nižjih predelih tudi fliš (Buser, 1973). Karbonatni grušči in grušči, sprijeti v brečo, v posameznih sedimentnih telesih v debelino merijo do 15 m, lokalno debelina lahko presega 50 m (Popit, 2016).
Pod vznožjem Nanosa se pojavljajo obsežne akumulacije karbonatnega grušča, ki so značilne za celoten severni in severovzhodni rob Vipavske doline. Vpadi plasti in tektonska pretrtost povzročajo razpad kamnin in njihovo odlaganje v obliki melišč. Ta so sestavljena iz nesprijetega in delno sprijetega grušča, večinoma gre za klaste zgornjekrednih apnencev.
Melišča so v vrhnjem delu popolnoma nesprijeta, v spodnjem delu, pod melišči pa se sprijetost povečuje in prehaja v dobro sprijete pobočne breče. Med gruščem so prisotni tudi večji karbonatni bloki, ki so se odlomili z ostenja Nanosa.
Območje Rebrnic sestavlja 11 sedimentnih teles (Slika 6), ki so bila izdvojena med obsežnimi akumulacijami pobočnega grušča, odloženega na nagubanih in tektonsko porušenih siliciklastičnih kamninah terciarne starosti. Izmed teh bo opisanih 8 sedimentih teles, in sicer:
Podgrič, Lozice 1 in 2, Šumljak 1, 2 in 3, Sveta Magdalena in Otošče. Sedimentna telesa imajo
9
kompleksno zgradbo, na njihovem površju pa izdanjajo predvsem karbonatni grušči faciesa, ki ga je Popit (2016) poimenoval C(M)Sc (karbonatni grušč brez vsebnosti ali z vsebnostjo peščeno-muljaste oziroma muljasto-peščene osnove ponekod sprijete v brečo). V manjšem obsegu na površju nastopajo tudi posamezne zaplate muljastega grušča, v katerem prevladujejo karbonatni klasti, v manjši meri pa tudi klasti flišnih peščenjakov in laporjev faciesa MCScf (malo peščeni muljasti grušč s karbonatnimi klasti in podrejeno klasti flišnih kamnin) (Popit, 2016), nekaj pa je tudi karbonatnih klastov faciesa MCSfc (malo peščeni karbonatni grušč s klasti in podrejeno karbonatnimi klasti) (Popit, 2016). Opisana sedimentna telesa so prikazana na Sliki 6, ki je povzeta po Popitu (2016). Sedimentna telesa so označena s puščicami, od SZ proti JV si sledijo: Podgrič, Lozice 1, Lozice 2, Šumljak 3, Šumljak 2, Šumljak 1, Sveta Magdalena in Otošče. Na sliki so prikazana tudi ostala tri telesa, ki niso bila opisana (Polance, Orešje in Razdrto).
Površina sedimentnega telesa Podgrič znaša 0.384 km2. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom sedimentnega telesa znaša približno 125 m. Dolžina nanosa je približno 800 m, največja širina znaša približno 550 m.
Sedimentno telo Lozice 1 po površini meri približno 0.082 km2. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom sedimentnega telesa znaša približno 170 m. Dolžina nanosa znaša približno 750 m, največja širina telesa znaša približno 200 m.
Sedimentno telo Lozice 2 je s površino 0.422 km2 največje izmed osmih sedimentnih teles.
Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom telesa znaša približno 280 m. Dolžina nanosa meri približno 1150 m, največja širina telesa znaša približno 500 m. Na jugovzhodnem delu sedimentno telo Lozice 2 meji s telesom Lozice 1, na severozahodnem delu pa se izklini ob meji s flišno podlago.
Površina sedimentnega telesa Šumljak 1 znaša 0.095 km2. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom sedimentnega telesa je večja od 160 m. Sedimentno telo na jugovzhodu meji s tankoplastnantim flišem, ki je povečini prekrit s preperino ali vegetacijo. Na severozahodnem delu skoraj v celoti meji na sedimentno telo Šumljak 2.
Sedimentnemu telesu Šumljak 2 je izmerjena površina znašala 0.332 km2. Višinska razlika med zgornjim in spodnjim robom sedimentnega telesa znaša več kot 230 m. Litološka spremenljivost sedimentnega telesa Šumljak 2 je otežila oceno širine sedimentnega telesa (Popit, 2016).
Površina sedimentnega telesa Šumljak 3 je bila izmerjena na 0.156 km2. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom sedimentnega telesa znaša 165 m. V sedimentnem telesu nastopata dva faciesa (C(M)Sc in MCScf) (Popit, 2016). Slednji se nahaja na severozahodnem delu sedimentnega telesa in v obliki manjše pahljače na njegovem jugovzhodnem delu. Posebnost sedimentnega telesa Šumljak 3 se kaže v njegovem zaledju, kjer je bilo prepoznanih več odlomnih robov.
Površina sedimentnega telesa Sveta Magdalena je približno 0.22 km2. Višinska razlika med spodnjim robom sedimentnega telesa pri potoku Močilnik in zgornjim robom je približno 270 m. Dolžina nanosa znaša okoli 900 m, največja širina, ki je v spodnjem delu pahljače, pa meri približno 400 m.
10
Sedimentno telo Otošče meri po površini približno 0.21 km2. Višinska razlika med zgornjim evidentiranim robom, ki je del sedimentnega telesa Otošče in spodnjim robom pri potoku Močilnik znaša približno 250 m. Največja širina telesa je okoli 325 m, dolžina nanosa znaša več kot 1000 m.
Slika 6: Sedimentna telesa na območju Rebrnic (označena s črnimi puščicami) (vir: Popit, 2016)
11
3. PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV
Prvi, ki je omenil veliko količino gruščev v celotni Vipavski dolini, je bil Hacquet (1789; po:
Popit, 2016), ki je v zbirki Oryctographia Carniolica poročal o velikem ''kosu'' Čavna, ki je leta 1786 zgrmel v Vipavsko dolino. O geoloških posebnostih Nanosa in širšega območja Vipavske doline so pisali tudi Stur (1858; po: Popit, 2016), Stache (1889; po: Popit, 2016)), Limanowsky (1910; po: Popit 2016) in Winkler (1924; po: Popit, 2016), leta 1913 pa je bila objavljena razprava Ferdinanda Seidla o razvoju reliefa v Vipavski dolini (po: Popit, 2016).
Izdelanih je bilo več geoloških kart obravnavanega ozemlja. Prvo geološko karto s tolmačem območja Ajdovščine in Postojne v merilu 1: 75.000 je izdelal Kossmat (1905). V okviru Osnovne geološke karte 1: 100.000 sta bili izdelani geološki karti list Gorica in Postojna (Buser et al., 1967; Buser, 1973 in 1986; Pleničar, 1970). Mlajša karta, ki sta jo izdelala Komac in Ribičič (2006), je karta verjetnosti pojavljanja plazov za celotno Slovenijo v merilu 1 : 250.000, nudi pa splošen pregled območij, ki so izpostavljena pobočnim procesom.
Habič (1986) nastanek debelih plasti grušča in breče, odložene pod stenami jugozahodnega roba Nanosa in Trnovskega gozda, povezuje z geološko zgradbo in reliefno oblikovanostjo. Meni, da so obsežne strukturne, deloma tudi tektonske stopnje, preoblikovane s podori, ki so jih sprožili tektonski premiki in z njimi povezani potresi.
Kasneje so o pobočnih procesih predvsem v severnem delu Vipavske doline razpravljali še številni drugi avtorji: (Leban, 1950; Buser, 1967; Pleničar, 1970; Melik, 1960; Radinja, 1965;
Habič, 1968; Janež et al.,1997; Kočevar in Ribičič, 2001; 2002; Ribičič in Kočevar, 2002;
Ribičič, 2002; Košir in Popit, 2002; Majes et al., 2002; Petkovšek, 2002; Popit, 2003; Jež, 2005 in 2007, Jež in Placer, 2009; Logar et al.; 2005; Popit et al., 2006; Fifer Bizjak in Zupančič- Valant 2007; 2009; Placer, 2007; 2008; Mikoš et al., 2009; Popit in Košir, 2010; Lenart in Fifer Bizjak, 2010; Petkovšek et al., 2011; Popit et al, 2013a; b; c; d; Košir et al; 2013; Popit et al., 2014; Pulko et al., 2014, Ribičič, 2014, Verbovšek et al., 2017 in Popit et al., 2016 in 2017).
Leban (1950) opisuje ogromna melišča kvartarne starosti, ki se razširjajo ob Vipavskem robu od Gradišča do Razdrtega. Ugotavlja, da je zaradi polzenja grušča po flišni podlagi breča močno razpokana. Melik (1960, 1963) in Habič (1968) podore in nastanek melišč povezujeta z dogajanjem v pleistocenu. Debele plasti grušča naj bi po Habiču (1968) nastale z intenzivnim mehanskim in kemijskim preperevanjem kamnine v različnih podnebnih razmerah, predvsem v času würmske poledenitve. Drobir, ki je nastal s podori in razpadanjem, ni ostajal ob vznožju sten, ampak je zaradi nagnjenosti pobočij v flišu polzel v dolino, ob čemer so nastale spremembe v legi in strukturi drobirja. Knez in Slabe (2009) opisujeta kraške oblike, ki nastanejo s korozijo breč, nastalih z raztapljanjem apnenca in izločanjem sige. Pleničar (1970) je ločil recentna melišča od številčnejših fosilnih, ki imajo debelino navadno le nekaj metrov.
Popit et al. (2006) ter Popit in Košir (2010) so v okviru projekta »Geološko paleontološki nadzor z vidika varstva naravne dediščine na območju trase HC Razdrto–Vipava, od km 3,0- 6,6« ugotovili, da pretežni del kvartarnih sedimentov na Rebrnicah tvorijo fosilni plazovi, ki so nastali z različnimi mehanizmi gravitacijskih masnih premikanj. Pri tem so domnevali, da je akumulacija velikih sedimentnih teles potekala predvsem z gravitacijskimi tokovi (najverjetneje v času pleistocena) in ne le z drsenjem, kar je značilno za danes aktivne plazove na trasi hitre ceste. Domnevo, da sedimenti, ki so odloženi v obliki velikih pahljač konveksnih oblik, ki naj bi kazali na velike fosilne plazove z lastnostmi blatno-drobirskih tokov, je Popit (2016) v svoji doktorski disertaciji označil le za delno pravilno.
12
Na podlagi lidarskih podatkov so (Popit, Kokalj in Verbovšek, 2011, 2013c; Popit et al., 2013b;
2014a in Popit in Verbovšek, 2013d) predstavili geomorfološke značilnosti površja na območju Rebrnic in Vipavskih brd.
Kompleksnost pobočnih sedimentov na območju Rebrnic pa so natančneje prikazali Popit, Košir in Šmuc (2013a) na primeru sedimentnega telesa Šumljak.
Jež (2005) je v diplomski nalogi ocenjeval možnosti za nastopanje regionalnih plazov na območju Rebrnic, o vzrokih nastajanja recentnih in subrecentnih plazov na tem območju pa je pisal Placer (2007). Stabilnostne analize ter geotehnične in hidrogeološke analize za plaz Rebernice podajajo Pulko, Popovič in Majes (2005). Leta 2007 so Svetličič, Popovič in Oblak natančneje preučevali stabilnostne analize in geološko-geotehnične lastnosti plazu Razdrto pri (nekdanji) cestninski postaji Razdrto.
Novak (2013) je v svoji diplomski nalogi podrobneje obravnaval eno izmed več sedimentnih teles na območju Rebrnic - fosilni plaz Lozice. S programom ArcGIS je izdelal geomorfološko analizo fosilnega plazu. Leta 2017 je bil soavtor članka Heterogeni fosilni plaz Lozice na območju Rebrnic v Vipavski dolini (Novak, Verbovšek in Popit, 2017).
Žagar (2018) je v svoji diplomski nalogi s pomočjo senčenega modela digitalnih modelov višin, pridobljenih iz lidarskih posnetkov, opisal geomorfološke značilnosti območja širše okolice vasi Osek, s poudarkom na analizi večjega gravitacijskega bloka, poimenovanega Podkucelj.
Popit (2016) je v svoji doktorski disertaciji preučeval mehanizme transporta in sedimentacijske procese na območju fosilnega plazu Rebrnice. Ločil je večja sedimentna telesa pahljačastih konveksnih oblik, ki so se akumulirala s sedimentnimi gravitacijskimi tokovi v obdobju pleistocena in ne le z drsenjem. Ta sedimentna telesa je v svojem delu tudi detajlno opisal.
Nadaljnje je natančneje preiskal in opisal tri sedimentna telesa Šumljak in njihove specifične geomorfološke značilnosti, ki se kažejo v obliki izravnanih površin blokov karbonatnih breč v zaledju sedimentnih teles Šumljak in prisotnosti lokalnih morfoloških stopenj v obliki strmih robov, ki opredeljujejo mejo med izravnano površino v zaledju in sedimentnim telesom (Popit, 2017).
Najbolj preučevan aktivni plaz v Vipavski dolini je plaz Slano blato, kjer so skupaj s sanacijo na plazini in ob njej izvedli številne geološke, hidrogeološke, geotehnične ter inženirsko geološke raziskave, laboratorijske preiskave in različne modele (Majes, Petkovšek in Logar, 2002; Petkovšek, 2002; Kočevar in Ribičič, 2001; 2002; Ribičič in Kočevar, 2002; Ribičič, 2002b; Logar et al., 2005; Fifer Bizjak in Zupančič, 2007; Placer, Jež in Atanackov, 2008;
Mikoš, Petkovšek in Majes, 2009; Lenart in Fifer Bizjak, 2010; Košir, Martín Pérez in Popit, 2013; Pulko, Majes in Mikoš, 2009; 2014). Plaz, reaktiviran leta 2000, je preučeval Ribičič (2014).
Zadnji večji plaz na območju Vipavske doline je bil plaz Stogovce. Nastal je v pobočnih gruščih pod skalnim robom Trnovskega gozda, ki so delno sprijeti v apnenčevo brečo. Že preden je prišlo do plazu, so se na cesti pojavljali številni usadi, ki jih je bilo treba sanirati (Ribičič, 2014;
Popit et al., 2014a). Z aktivnostjo plazu v zadnjih letih so se ukvarjali tudi Petkovšek et al.
(2011) in Verbovšek et al. (2017a), Verbovšek in Popit (2018), Verbovšek et al. (2019).
13
4. TEORETIČNA IZHODIŠČA
4.1 Pobočni premiki
Vzrok vseh pobočnih gibanj je sprememba ravnovesja sil, ki so po večini naravni pojav gibanja sedimentov in kamnin pod vplivom gravitacije. Pobočni premiki se med seboj ločijo po vrsti materiala, njegovi dinamiki, širjenju in obliki, po hitrosti pobočnega premikanja, oddaljenosti od izvora, vsebnosti vode, globini plazine, obliki drsne ploskve ter načinu premikanja pobočnega materiala. Vrste pobočnega premikanja so padanje, prevračanje, plazenje, razmikanje ali širjenje, tečenje, obstajajo pa tudi kompleksni ali sestavljeni pobočni premiki.
Vsi ti procesi premikanja se pojavljajo v kamninskih, drobirskih ali zemljinskih materialih (Varnes, 1987; Cruden in Varnes, 1996; Hungr, Leroueil in Picarelli, 2014).
4.2 Definicija melišča
Melišče je definirano kot akumulacija skalnih fragmentov različnih velikosti in oblik, ki so padli s klifa ali strmega skalnega pobočja, ali pa ležijo na vznožju teh dveh oblik. Pobočna melišča so sedimentacijski sistemi, ki se tvorijo le v prisotnosti razpadajočih skalnih sten (Sanders et al., 2009). Prepoznavanje pobočnih melišč je pomembno za določanje možnosti pojavljanja plazenja materiala. Premiki se pojavijo, ko je presežen kritičen naklon pobočja, ki je odvisen od materiala, velikosti skal, vlažnosti, itd. V suhih homogenih materialih do zdrsa pride, ko kot preseže naklon pobočja 33–37°.
4.3 Stratifikacija pobočnih sedimentov
Pojem ''stratificirani pobočni nanosi'' se navezuje na detritični material, kjer se plasti med seboj ločijo glede na zrnavost (Dewolf, 1988). Posamezne plasti ohranjajo enake granulometrične lastnosti nekaj metrov, meje med plastmi so ostre in čiste. Glede na naklon pobočja ločimo dva tipa, in sicer po Guillien-u (1951) tako imenovan ''Grèzes-litées'' tip (Francou, 1990), za katerega je značilen naklon do 28° oziroma 30° do manj kot 5°, in stratificirana melišča, pri katerih naklon pobočja presega 30°, zanj pa je značilna heterogenost materiala. Za nastanek plasti so pomembni tudi mehanizmi, kjer ima vpliv gravitacija, kot sta recimo drobirski tok ali padanje kamenja.
Stratificirani pobočni sedimenti so večinoma prisotni v visokogorskem svetu, najdemo pa jih tudi v hribovitem svetu, kjer je naklon nekoliko manjši. V obeh primerih se pobočni sedimenti pojavljajo v spodnjih delih pobočij kot pahljače (van Steijn, 2011). Stratificirane pobočne sedimente večinoma povezujejo s periglacialnimi okolji, Ryder (1971) pa je za nastanek tovrstnih nanosov uporabil tudi izraz paraglacialno okolje (pospešena aktivnost geomorfoloških procesov zaradi umika ledenika). Recentne študije so pokazale, da v večini primerov nastanka plastnatih pobočnih sedimentov ni prisotnih periglacialnih procesov, temveč so pomembni drugi procesi. To so kopenski masni tokovi, plazovi in drobirski tokovi. Drugi dejavniki, ki vplivajo na oslabitev trdne podlage, so dež, taljenje snega in veter (van Steijn, 2011).
4.4 Cementacija
Karbonatna cementacija na stiku med sedimentom in vodo zahteva velik vnos kalcijevega karbonata (CaCO3) in učinkovit vodni tok. V morskih okoljih je vir kalcijevega karbonata morska voda, v meteorskih in pokopnih pa običajno raztapljanje samega sedimenta (Flügel, 2004). Ugodni pogoji za rast karbonatnih cementov so višji pH in višje temperature. Na precipitacijo cementov in raztapljanje karbonatnih sedimentov vplivajo številni dejavniki:
14 - sestava pornih fluidov,
- hitrost vodnega toka skozi pore (pomemben predvsem v plitvomorskih okoljih), - primarna poroznost in prepustnost,
- število ionov (ob prenasičenosti pride do izločanja, v nasprotnem primeru do raztapljanja) in količina karbonatnih zalog,
- slanost raztopine in razmerje med Mg in Ca (pri nizkem razmerju kalcitni kristali prosto rastejo in tvorijo velike kristale, pri visokem razmerju pa je kalcitnim in aragonitnim kristalom preprečena rast vstran, za te pogoje so značilni vlaknasti ali mikritni cementi),
- mineralogija substrata (cement ob zrnu bo iste sestave kot samo zrno; npr. aragonitni cement zraste ob aragonitnih zrnih, Mg-kalcitni cement ob Mg-kalcitnih zrnih),
- hitrost izločanja.
Izločanje karbonatnih cementov lahko opišemo kot zaporedje treh stadijev:
- prenasičenost pornega fluida v medzrnskem prostoru,
- začetek tvorjenja cementa, kontroliran z mineralogijo substrata,
- rast kristala, pogojena s prisotnostjo zadostnega števila Ca2+ ionov in posledično poroznostjo in prepustnostjo.
4.5 Tipi cementov v brečah
V nadaljevanju bodo opisani cementi, ki so pomembni v mojem magistrskem delu.
4.5.1 MIKRITNI/ MIKROKRISTALNI CEMENT (Slika 7)
Pojavlja se v obliki zaobljenih rombičnih kristalov velikosti mikronov. Tvori tanke prevleke okrog zrn, lahko popolnoma zapolni medzrnski prostor ali pomaga meniskusnim cementom pri gradnji ''mostov'' med posameznimi zrni. Je magnezijevo kalciten. Nastaja v meteorskem freatičnem in meteorskem vadoznem diagenetskem okolju.
Slika 7: Mikritni ali mikrokristalni cement (vir: Flügel, 2004)
4.5.2 MIKROSTALAKTITNI CEMENT (Slika 8)
''Viseč'', večinoma kalcitni, cement, za katerega je značilno izrazito debeljenje cementne skorje pod zrni. Tvori se v kapljicah pod zrni v primeru, ko se večja količina mobilne vode drenira iz por, kar povzroči debelejšo plast vode na spodnji strani zrna. Običajno raste gravitacijsko, v bradi podobni obliki. Nastaja znotraj meteorsko vadoznega območja, pogosto se pojavlja skupaj z meniskus cementom, prisoten pa je tudi v meteorsko freatičnem območju (Flügel, 2004).
15
Slika 8: Mikrostalaktitni cement (vir: Flügel, 2004)
4.5.3 PASJEZOBI CEMENT (Slika 9)
Ostro nazobčani kalcitni kristali, podolgovatih skalenohedralnih ali romboedričnih oblik, ki rastejo normalno ali subnormalno na substrat, običajno nad prejšnjim cementom. Kristali so dolgi nekaj deset do nekaj sto mikrometrov in imajo ostre, včasih tudi tope vrhove. Ponavadi jih najdemo v meteorskih in okoljih z majhno pokopno globino (Flügel, 2004).
Slika 9: Pasjezobi (dog tooth) cement (vir: Flügel, 2004)
4.5.4 MOZAIČNI CEMENT (Slika 10)
Gre za kalcitne kristale, ki zapolnjujejo pore, zanje je značilno, da se jim velikost veča od zrna proti sredini por. Pojavljajo se v pokopnih in meteornih okoljih blizu površja.
Slika 10: Mozaični oziroma druzi-mozaični cement (vir: Flügel, 2004)
Poleg omenjenih poznamo še številne druge cemente: vlaknasti, mečasti (ang. bladed), meniskus, radiaksialni vlaknasti (RFC), granularni, blokasti, sintaksialni kalcitni, peloidalni mikrokristalni cement. Ker za moje magistrsko delo niso pomembni, jih ne bom podrobneje opisovala, kot že omenjeno višje.
V zbruskih se pojavlja tudi lehnjak. Spada v skupino terestičnih apnencev, skupaj s travertinom.
Terestični apnenci nastajajo v sladkih vodah, lehnjak in travertin se med seboj ločita po nastanku, strukturi in zgradbi. Lehnjak ima veliko poroznost, je spužvast in mehak. Nastaja ob
16
slapovih in vodnih izvirih. Kalcit se izloča ob stebelcih in lističih mahov, vodnih rastlin, potopljenega lesa in tudi cianobakterij. Izločanje karbonata je posledica odstranjevanja CO2 in kalcijevega hidrogenkarbonata v vodi. Velika poroznost je posledica raztapljanja, razpadanja organskega tkiva in sprostitve ogljikovega dioksida ter drugih plinov iz luknjic, ki so nastale kot posledica oksidacije organske snovi.
5. ZALEDJE SEDIMENTNEGA TELESA ŠUMLJAK
Popit (2016) je v svoji doktorski disertaciji izdvojil tri sedimentna telesa Šumljak (Šumljak 1, Šumljak 2 in Šumljak 3).
Na vrhu se v sedimentnih telesih Šumljak pojavljata dva faciesa (Popit, 2016):
- C(M)Sc – karbonatni grušč brez vsebnosti ali z vsebnostjo muljasto-peščene oz. peščeno- muljaste osnove, ponekod sprijete v brečo,
- MCScf – malo peščeni muljasti grušč s karbonatnimi klasti in podrejeno klasti flišnih kamnin.
Površina sedimentnega telesa Šumljak 1 (Slika 11) meri 0.095 km2. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom telesa znaša več kot 160 m. Zgornji rob je bil določen tam, kjer je bil na površju še evidentiran karbonatni grušč faciesa C(M)Sc. Sedimentno telo na jugovzhodnem delu meji na tankoplastnati fliš, ki je v večjem delu prekrit z vegetacijo ali preperino. Na severozahodnem delu telo skoraj v celoti meji s sedimentnim telesom Šumljak 2.
V spodnjem delu je meja prekrita s faciesom MCSfc, ki tudi izdanja na površju sedimentnega telesa Šumljak 2.
17
Slika 11: Vzdolžni profil preko sedimentnega telesa Šumljak 1 (vir: Popit, 2016)
Sedimentnemu telesu Šumljak 2 (Slika 12) je bila izmerjena površina 0,332 km2, s katero je največje izmed treh sedimentnih teles Šumljak. Višinska razlika med spodnjim robom, ki je v Dolenjih Žvanutih pri Lozicah, in zgornjim robom znaša več kot 230 m. Sestavljajo ga kamnine dveh faciesov, in sicer C(M)Sc in MCScf. Slednji izdanja predvsem v severnem delu telesa.
Facies C(M)Sc prevladuje, ima pa omejen obseg in je ponekod erodiran do flišne podlage.
18
Slika 12: Vzdolžni prerez preko sedimentnega telesa Šumljak 2 (vir: Popit, 2016)
Površina sedimentnega telesa Šumljak 3 (Slika 13) meri 0.156 km2. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom znaša 165 m. Zgornji rob je tam, kjer se še nahaja facies C(M)Sc.
Zastopanost faciesov C(M)Sc in MCScf v sedimentnem telesu kaže na litološko spremenljivost.
Slednji se pojavlja v severozahodnem delu telesa in v obliki manjše pahljače na jugovzhodnem delu telesa. Posebnost sedimentnega telesa Šumljak 3 je njegovo zaledje, kjer se nahaja več odlomnih robov, ki so jih Popit in sodelavci (2011) prepoznali s pomočjo podrobnih senčenih modelov reliefa, izdelanih iz lidarskih podatkov. Odlomni robovi so med seboj vzporedni in se lateralno izklinjajo.
19
Slika 13: Vzdolžni profil preko sedimentnega telesa Šumljak 3 (vir: Popit, 2016)
Tik nad strminami neposrednega zaledja sedimentnih teles Šumljak se površje izravna v tako imenovane izravnave oziroma terase. Sestavljajo jih karbonatne breče v plasteh ali lečah (Popit, 2017). Najbolj verjetno je, da so izravnave nastale kot posledica obsežnega rotacijskega plazenja, kjer so bloki karbonatnih breč rotirali ob drsni ploskvi, ki je nastala ob stiku z grušči oziroma brečami in spodaj ležečimi flišnimi kamninami. Po predvidevanju Popita (2016) so bloki breče zdrseli po pobočju navzdol in se istočasno nagnili proti pobočju. Več vzporednih odlomnih robov pomeni več zaporednih rotacijskih plazov na območju med zaledjem sedimentnega telesa Šumljak 3 in ostenjem Nanosa (Popit, 2016). Breče so nastale kot posledica delne litifikacije materiala iz melišč. V nekaterih delih zaledja sedimentnega telesa Šumljak 3 je bila evidentirana plastnatost pobočnih breč (Slika 14) v zgornjih delih odlomnih robov (Popit, 2016). Vpadi plasti breč se spreminjajo glede na njihov položaj na pobočju. V zgornjem delu, tik pod karbonatnim klifom, so vpadi skoraj vzporedni s pobočjem. Izravnava je tu vezana na recentna melišča, ki sledijo liniji ostenja Nanosa. V osrednjem delu pobočja (območje izravnav) so plasti breče sub-horizontalne, v spodnjem delu pa plasti vpadajo proti pobočju (Popit, 2017).
