UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Slavica Berić
ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRED KIRURŠKO KOREKCIJO VEK IN PO NJEJ
diplomsko delo
NURSING CARE OF THE PATIENT BEFORE AND AFTER SURGICAL EYELID CORRECTION
diploma work
Mentorica: dr. Mirjam Ravljen
Somentorica: doc. dr. Tadeja Pintar
Recenzentka: pred. dr. Manca Pajnič
ZAHVALA
Zahvaljujem se dr. Mirjam Ravljen, viš. med. ses., prof. zdr. vzg., in doc. dr. Tadeji Pintar, dr. med., za vso pomoč pri usmerjanju in pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi recenzentki pred. dr. Manci Pajnič, dipl. m. s., mag. posl. in ekon. ved., za strokoven pregled diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem svoji družini za vso podporo med študijem in pisanjem diplomskega dela.
IZVLEČEK
Uvod: Blefaroplastika ali korekcija vek je operativni poseg, ki izboljša videz zgornjih in spodnjih očesnih vek. Ločimo funkcionalno in estetsko blefaroplastiko. S funkcionalno blefaroplastiko se pri preobilni in povešeni veki odstrani odvečno tkivo, ki bolniku povzroča različne funkcionalne težave, kot je oteženo branje. Estetska blefaroplastika ustvari mladosten in privlačen videz vek ter obraza. Navedene funkcionalne in estetske spremembe prispevajo k večjemu zadovoljstvu in boljšemu počutju bolnika. Namen: Namen diplomskega dela je s pomočjo pregleda strokovne in znanstvene literature predstaviti kirurško blefaroplastiko ter opisati zdravstveno nego bolnika pred blefaroplastiko in po njej.
Cilj diplomskega dela je opredeliti vlogo medicinske sestre pred in po operativnem posegu, s poudarkom na zgodnjem prepoznavanju morebitnih zapletov, poučevanju bolnika ter nudenju psihične opore. Metode dela: V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna metoda dela s pregledom strokovne in znanstvene literature. Iskanje literature je bilo izvedeno v podatkovnih bazah CINAHL, COBIB.SI, Medline, ScienceDirect in iskalnikih PubMed ter Google Učenjak. Literatura je bila zbrana v času od aprila do avgusta 2021.
Vključena je literatura v angleškem in slovenskem jeziku, objavljena med letoma 2009 in 2021, prednost smo dali novejši literaturi. Iskanje literature je potekalo po predhodno določenih ključnih besedah. Rezultati: Medicinska sestra s predoperativno zdravstveno nego poskrbi za fizično, psihično in administrativo pripravo bolnika na operativni poseg. V pooperativnem obdobju med drugim izvaja toaleto oči in vek, aplicira predpisano terapijo, preprečuje in prepoznava zaplete ter ob pojavu le-teh tudi ustrezno ukrepa. S svojim svetovanjem in poučevanjem nudi bolniku psihično oporo ter ga poskuša čim bolj opolnomočiti za samooskrbo vek in nadaljevanje okrevanja v domačem okolju. Razprava in zaključek: Ljudje se vse pogosteje odločijo za kirurško blefaroplastiko zaradi pozitivnih estetskih sprememb vek in boljše psihološke kakovosti življenja. Pri bolnikih je pogosto prisotna predoperativna tesnoba, zato so nujni celostna priprava bolnika na kirurški poseg, dobra informiranost bolnika in natančno poznavanje rezultatov zdravljenja, ki zmanjšajo incidenco predoperativne tesnobe in nezadovoljstvo bolnika po operaciji. Vse pogostejša je tudi nekirurška blefaroplastika, ki pa je v primerjavi s kirurško blefaroplastiko manj učinkovita.
Ključne besede: medicinska sestra, blefaroplastika, predoperativna zdravstvena nega,
ABSTRACT
Introduction: Blepharoplasty or eyelid correction is a surgical procedure which improves the appearance of the upper and lower eyelids. We distinguish between functional and aesthetic blepharoplasty. Functional blepharoplasty repairs droopy eyelids by removing excess tissue, which causes various functional problems to the patient, such as difficulty reading. Aesthetic blepharoplasty creates a youthful and more attractive appearance of the eyelids and face. These functional and aesthetic changes contribute to greater satisfaction and better patient well-being. Purpose: The purpose of the diploma thesis is to present surgical blepharoplasty by reviewing professional and scientific literature, as well as describing nursing care of patients before and after blepharoplasty. The aim of the thesis is to define the role of the nurse as regards the patient before and after surgery, with an emphasis on early identification of possible complications, informing the patient thereof and providing psychological support. Methods: The diploma thesis uses a descriptive method of work with a review of professional and scientific literature. The literature search was performed by using databases CINAHL, COBIB.SI, Medline, ScienceDirect and search engines PubMed and Google Scholar. The literature was collected between April and August 2021. Literature in English and Slovene is included, from 2009 to 2021, we gave priority to the recent literature. The literature search was performed with pre-defined keywords.
Results: With pre-operative nursing care, the nurse takes care of the physical, psychological and administrative preparation of the patient for surgery. In the post-operative period, among other things the nurse performs eye and eyelid toilet, applies prescribed medicine, prevents and recognises complications and takes appropriate measures if and when they occur.
Through her counselling and providing information, the nurse offers the patient psychological support and tries to empower them as much as possible for later recovery and self-care in their home environment. Discussion and conclusion: People are increasingly opting for surgical blepharoplasty due to positive aesthetic changes of the eyelids and a better psychological quality of life. Pre-operative anxiety is often present in patients, so it is necessary to prepare them comprehensively for surgery, to inform them well of the procedure and of the results of treatment they can expect in order to reduce the incidence of pre-operative anxiety, as well as possible patient dissatisfaction after surgery. Non-surgical blepharoplasty is becoming increasingly popular, but it is less effective than surgical blepharoplasty.
Keywords: nurse, blepharoplasty, pre-operative nursing care, post-operative nursing care,
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Teoretična izhodišča ... 4
1.1.1 Kirurški pristopi ... 4
1.1.2 Zapleti ... 7
2 NAMEN ... 10
3 METODE DELA ... 11
4 REZULTATI ... 13
4.1 Zdravstvena nega bolnika pred blefaroplastiko ... 13
4.2 Zdravstvena nega bolnika po blefaroplastiki ... 16
4.3 Obravnava bolnika v primeru pooperativnih zapletov blefaroplastike ... 20
5 RAZPRAVA ... 23
6 ZAKLJUČEK ... 28
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 29
KAZALO SLIK
Slika 1: Prikaz opravljenih meritev pred in po zgornji blefaroplastiki... 4 Slika 2: Prikaz kirurške tehnike pri zgornji blefaroplastiki z namestitvijo aponevroze levatorja na tarzalno ploščico v veki ... 5 Slika 3: Prikaz transkonjuktivne blefaroplastike spodnjih vek z odstranitvijo maščobnih blazinic ... 6
KAZALO TABEL
Tabela 1: Število identificiranih enot literature v posameznih bibliografskih bazah ... 11
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
BFS CO2
MRD SPF TPS UV
Razpon maščobe obrvi (angl. Brow Fat Span) Ogljikov dioksid
Razdalja refleksnega roba (angl. Margin Reflex Distance) Faktor zaščite pred soncem (angl. Sun Protection Factor) Razdalja pretarzalne kože (angl. Tarsal Platform Show) Ultravijolično
1 UVOD
Blefaroplastika ali korekcija vek je kirurški poseg, ki se uporablja za funkcionalno in estetsko obnovo veke z odstranitvijo odvečnih tkiv. Z različnimi kirurškimi tehnikami vpliva na koristne spremembe veke in obraza. Bolnik se odloči za blefaroplastiko iz funkcionalnega in estetskega razloga. Pod funkcionalni razlog spada ptoza. Je stanje, pri katerem je veka povešena zaradi slabšega delovanja mišic vek. Odvečna koža bolniku otežuje vid, saj povzroči zakrivanje vidnega polja (Olds, Most, 2019). Indikacija za blefaroplastiko je tudi dermatohalazija, ki pomeni prisotnost odvečne kože, kar je večinoma posledica nastanka atrofije veke in staranja kože (Bhattacharjee et al., 2017). Vodi do slabšega estetskega videza in različnih funkcionalnih težav (težav pri dvigovanju zgornje veke, omejen periferni vid, suhe oči, periorbitalno nelagodje in glavobol) (Hollander et al., 2019). Indikacije za blefaroplastiko so poleg blefarohalazije tudi vnetja in poškodbe. Blefarohalazija je prisotnost odvečnega tkiva v zgornji veki, ki prizadene predvsem mlade ljudi. Pri mladih ljudeh se blefarohalazija kaže s sprostitvijo in atrofijo mišic zgornje veke z nastajajočimi edemi (Bhattacharjee et al., 2017).
Poleg funkcionalne blefaroplastike se izvaja tudi estetska blefaroplastika, katere namena sta ustvariti mladostnejši videz vek in s tem zmanjšati posledice staranja (Olds, Most, 2019).
Oči in periorbitalna regija sta osrednja sestavna dela lepote in harmonije obraza, vendar je periorbitalna regija zelo občutljiva na spremembe, značilne za proces staranja, in je pogosto prvo področje, ki kaže znake staranja (Hicks et al., 2019). Približno pri tridesetih letih se začne naraven in stalen proces staranja (Mupas-Uy et al., 2017). Koža izgubi svojo elastičnost in tonus zaradi sprememb kolagena in elastičnih vlaken. S starostjo biosinteza elastina upada, poveča se razgradnja kolagena, kar povzroči atrofijo dermisa, tanjši epidermis ter slabšo proizvodnjo oz. neenakomerno razporeditev maščobnega tkiva.
Posledica tega je odvečno tkivo v zgornji in spodnji veki (Swift et al., 2020), ki se kaže kot drobne črte in gube, zlasti na stranskem koncu očesa. Sprostitev vezivnega tkiva povzroči zdrs maščobe. Delovanje gravitacije povzroči premik maščobe navzdol. Zaradi občutka težkih vek, pritiska na trepalnice, videza utrujenosti ter ohlapne kože ljudje izrazijo željo po spremembi in boljšem estetskem videzu (Mupas-Uy et al., 2017). Na izgubo elastičnosti vek vplivajo tudi genetski dejavniki in izpostavljenost ultravijolični (UV) svetlobi (Turker, Dogan, 2020). UV svetloba je glavni dejavnik iz okolja, ki s tvorbo reaktivnih kisikovih spojin povzroča uničenje celic in razgradnjo kolagena (Polańska et al., 2019). Poleg
2
anatomskih in funkcionalnih sprememb lahko izguba elastičnosti povzroči tudi patološke spremembe (npr. dermatohalazijo, vnetja itd.) (Mupas-Uy et al., 2017).
Spremembe, ki so prisotne zaradi staranja, se kažejo predvsem v izgubi podkožnega volumna maščobe, večji ohlapnosti kože, atrofiji mehkih tkiv, bolj pigmentirani koži, nepravilnosti vek zaradi odvečne kože, mišic in maščob ter v premiku osrednjega predela maščobe oz. preaponeurotične maščobne blazinice, kar vodi v nastajanje vdolbine oz.
praznega žleba pri veki (Mupas-Uy et al., 2017). Odvečna koža se lahko kaže v periorbitalni regiji bočno, vzdolž ali pa medialno, kar lahko povzroči oviranje vida. Vse omenjene lastnosti lahko povzročijo videz utrujenosti, čeprav oseba ni utrujena (Alghoul, 2019). Pri osebi so lahko prisotne tudi psihološke posledice zaradi spremenjenih vek, kot so nizka samozavest, nezadovoljstvo osebe z lastnim videzom in občutki tesnobe ter depresije (Babadi et al., 2018). Izguba elastičnosti kože pri osebi lahko povzroči občutek neprijetnosti pri ličenju, saj ovira nanašanje ličil (Hicks et al., 2019).
Blefaroplastika je eden najpogosteje izvajanih lepotnih kirurških posegov. Do danes je še vedno najučinkovitejša metoda pomlajevanja v primerjavi z drugimi nekirurškimi načini, zlasti pri staranju obraza (Alghoul, 2019). Pri blefaroplastiki so kirurški pristopi razmeroma enostavni za doseganje naravnih in predvidljivih rezultatov (Hicks et al., 2019). Cilja funkcionalne blefaroplastike sta obnoviti funkcionalno veko, ki ščiti oko in omogoča normalen vid, ter sočasno ohraniti solzni film in naravni videz vek (Lo Torto et al., 2017).
Estetski cilji so se pri blefaroplastiki skozi zgodovino spreminjali. Prvi opis blefaroplastike je bil v grščini, kjer je bila opisana samo zgornja blefaroplastika za zdravljenje trihiaze, ptoze in dermatohalazije (Hicks et al., 2019). V osemdesetih letih so si plastični kirurgi prizadevali za »izklesan« videz, ponazorjen s poudarjenim orbitalnim robom, visoko gubo nad veko ter z zelo malo vidne orbitalne maščobne (Perkins, Prischmann, 2011). Trenutne tehnike strmijo k bolj učinkovitim, naravnim in trajnim rezultatom (Hicks et al., 2019). Sodobno blefaroplastiko določata ohranjevanje in povečanje volumna namesto prekomernega odstranjevanja tkiv (Alghoul, 2019).
Priljubljenost omenjenega kirurškega posega je predvsem v tem, da bistveno izboljša estetski videz obraza, saj obraz pomladi, učinek pa je dolgotrajen. Vključuje sprejemljiva tveganja pri sorazmerno kratkem in učinkovitem operativnem posegu (Turker, Dogan, 2020).
Blefaroplastika postaja vse pogostejša operacija. Uvršča se na tretje mesto med lepotnimi posegi na splošno in je peta najpogostejša operacija pri ženskah in druga najpogostejša pri
moških. Je najpogosteje izvedena lepotna operacija pri osebah, starejših od 65 let (Hicks et al., 2019). Nekateri kirurgi pripisujejo povečano število estetskih operacij obraza prisotnosti družbenih omrežij (Rohrich et al., 2020). Mlajši bolniki se večinoma odločijo za blefaroplastiko iz estetskih razlogov, medtem ko se starejši bolniki zanjo odločijo iz estetskih in funkcionalnih razlogov. Blefaroplastika spremeni kakovost življenja bolnikom, saj izboljša videz in vidne funkcije (Bhattacharjee et al., 2017).
Glavne prednosti blefaroplastike so kratek kirurški poseg, hitro okrevanje, nizka stopnja zapletov ter funkcionalne in estetske oz. kozmetične koristi (Turker, Dogan, 2020). S funkcionalnega vidika se izboljšata vidno polje bolnika in kakovost bolnikovega življenja, ki je bila zmanjšana zaradi glavobolov ter različnih težav z vidom (Hollander et al., 2019), kot so zmanjšano vidno polje, zmanjšana kontrastna občutljivost očesa, spremembe v topografiji roženice in očesne aberacije. Blefaroplastika je poseg z dolgoročno koristnim vplivom, saj poveča kontrastno občutljivost ter zmanjša spremenjeno obliko roženice (Bhattacharjee et al., 2020b). Estetska blefaroplastika zgladi območje okoli oči ter ustvari natančno definirane veke, kar prispeva k mladostnejšemu videzu (Ramil, 2017). Nevarnosti blefaroplastike se kažejo predvsem z zapleti, ki lahko kratkotrajno ali pa dolgotrajno negativno vplivajo na kakovost bolnikovega življenja (npr. ishemična optična nevropatija, krvavitve, ektropij, lagoftalmus itd.) (Turker, Dogan, 2020).
Kontraindikacije za blefaroplastiko so pretekle poškodbe oči, korekcija vida, bolezni ščitnice, nezdravljena hipertenzija, motnje strjevanja krvi, avtoimunske bolezni (Hahn et al., 2016), psihološke težave, suhe oči, kožna obolenja (Scawn et al., 2016) in glavkom (Olds, Most, 2019).
Blefaroplastika se izvaja v lokalni ali splošni anesteziji, odvisno od kirurškega pristopa, želje bolnika ter potreb po sočasnih operacijah. Preprosta blefaroplastika zgornjih ali spodnjih vek, pri kateri se izreže samo koža ali maščoba, se lahko izvede v lokalni anesteziji (Bhattacharjee et al., 2020a). V splošni anesteziji se izvaja blefaroplastika v kombinaciji z drugimi operacijami obraza, kot so dvig obrvi (Park, 2015), dvig ličnic in avtologni prenos maščob, saj gre za združevanje različnih postopkov v eno operacijo (Chatel et al., 2017).
4
1.1 Teoretična izhodišča
Pri blefaroplastiki zgornje veke je cilj obnoviti idealno topografsko lego zgornje veke in s tem ustvariti njeno mladostno izbočenost oz. idealno razmerje med pretarzalnim prostorom in zgornjo veko (Vaca et al., 2019). Cilj spodnje blefaroplastike je ustvariti gladko površino spodnje veke z gladkim prehodom v lice. Ne glede na uporabljeno tehniko je namen operacije povrnitev mladostnega videza oči in periorbitalnega območja (Alghoul, 2019) oz.
izboljšati estetski videz veke in zmanjšati tveganje za kratkotrajne in dolgotrajne zaplete, kot so kemoza, napačna lega spodnje veke, ektropij in brazgotinjenje (Rohrich, Mohan, 2020).
1.1.1 Kirurški pristopi
Kirurški pristopi pri blefaroplastiki vključujejo odstranjevanje odvečne kože in običajno maščobe ter mišic z zgornjih ali spodnjih vek (Alghoul, 2019). Pred kirurškim posegom se pri bolniku opravijo posebne meritve vek (Slika 1). Meritve vključujejo razpon maščobe obrvi (Brow Fat Span – BFS), razdaljo refleksnega roba (Margin Reflex Distance – MRD), razdaljo pretarzalne kože (Tarsal Platform Show – TPS) in položaj gube veke. Razdalja refleksnega roba se določi od svetlobnega refleksa roženice do osrednjega roba zgornje veke (Neimkin, Holds, 2016).
Slika 1: Prikaz opravljenih meritev pred in po zgornji blefaroplastiki (Neimkin, Holds, 2016).
Pri zgornjih vekah se izvajajo različne kirurške tehnike, kot so ekscizija kože, ekscizija kože s površinskimi ali globokimi šivi ter blefaroplastika z istočasno korekcijo ptoze. Pri eksciziji kože je uporabljena lokalna anestezija. Pred začetnim rezom se prekomerna koža označi.
Mišica orbicularis oculi se ohrani, razen če pride do hipertrofije mišice in zabuhlosti zgornjih vek. Kirurška rana se zašije s preprostimi prekinjenimi in neprekinjenimi šivi. Ekscizija kože s površinskimi šivi se prav tako izvaja v lokalni anesteziji. Koraki izreza kože so enaki kot pri prvi kirurški tehniki, le da se še dodatno odstrani preaponeurotično maščobno tkivo.
Septum je popolnoma viden, kar omogoča odstranjevanje dela mišice orbicularis oculi in supratarsalne maščobe. Pri tej kirurški tehniki se uporabljajo površinski najlonski šivi.
Ekscizija kože z globokimi šivi je podobna kirurški tehniki s površinskimi šivi, vendar gre pri tej tehniki za namestitev aponevroze oz. tetive mišice dvigovalke veke na tarzalno ploščico v veki z uporabo globokih šivov (Slika 2). Blefaroplastika z istočasno korekcijo ptoze oz. povešene veke predstavlja zategovanje raztegnjenih oz. oslabljenih tkiv veke oziroma skrajšanje Müllerjeve mišice (Park, Park, 2017).
Slika 2: Prikaz kirurške tehnike pri zgornji blefaroplastiki z namestitvijo aponevroze levatorja na tarzalno ploščico v veki (Liu et al., 2019).
Resekcija mišice orbicularis oculi se izvede skupaj z ekscizijo kože, kadar kirurg želi poudariti supratarzalno gubo veke (Samargandi et al., 2021). Vse pogostejša je tudi fiksacija mišice orbicularis oculi na tarsus oz. vezivno ploščico v veki. Kirurg odstrani mehko tkivo ter fiksira mišico orbicularis oculi na tarsus. Mišico pritrdi v bližino kantusa, saj se s tem prepreči umik mišice. Fiksacija preprečuje, da bi šiv prodrl skozi kožo, vendar pa je s tem
6
izražena nevarnost notranje migracije šiva ter draženja roženice ali veznice (Sun et al., 2018).
Pri spodnjih vekah se uporablja transkonjuktivni ali transkutani pristop (Murri et al., 2017).
Tradicionalen pristop za blefaroplastiko spodnjih vek je transkutani, za mlade bolnike in tiste, ki ne potrebujejo odstranitve odvečne kože ter se želijo čim bolj izogniti brazgotinjenju, pa je primernejši transkonjuktivni pristop (Bhattacharjee et al., 2020a). Transkonjuktivni kirurški pristop omogoča odstranjevanje maščobnih blazinic in repozicioniranje maščobe (Slika 3). S tem se preprečijo poškodbe orbitalnega septuma, kar prispeva k manjšemu tveganju za umik spodnje veke (Kao, Rajbhandari, 2019). Transkonjuktivni kirurški pristop ima prednost pred transkutanim pristopom, saj gre za enostavnejšo in hitrejšo kirurško tehniko z manj pooperativnimi brazgotinami in hitrejšim pooperativnim okrevanjem.
Raziskave kažejo, da je odstotek zapletov manjši ter zadovoljstvo bolnikov večje pri transkonjuktivnem pristopu (Rancati et al., 2014). Zdajšnji cilji težijo k ohranjanju tkiva, vključujoč premeščanje orbitalne in suborbikularne očesne maščobe z namenom obnove navidezne izgube volumna, ki je povezana s staranjem obraza. Tradicionalni postopki odstranjevanja maščob povzročajo temne kolobarje okoli oči in posledično votel videz ter umik veke (Bhattacharjee et al., 2020a).
Slika 3: Prikaz transkonjuktivne blefaroplastike spodnjih vek z odstranitvijo maščobnih blazinic (Schwember et al., 2021).
Kot alternativa transkonjuktivni ali transkutani blefaroplastiki se lahko uporablja perkutana blefaroplastika spodnjih vek, ki je hitra in enostavna kirurška tehnika z nizko stopnjo zapletov ter dobrimi kozmetičnimi rezultati in minimalnim rezanjem. Lahko se izvaja samostojno ali v kombinaciji z ekscizijo oz. delno lasersko preplastitvijo. Ablativni frakcijski laser z ogljikovim dioksidom (CO2) se uporablja za zdravljenje odvečne kože in majhnih gub, ki so posledica staranja in sončne svetlobe. Laser učinkovito posvetli kožo vek.
Lahko se uporabi kot samostojna tehnika pomlajevanja vek (Guner, 2020).
Poleg kirurške blefaroplastike narašča tudi pogostost nekirurške blefaroplastike, ki se izvaja z uporabo plazemske tehnologije. Je minimalno invazivna, varna in učinkovita metoda.
Uporaba CO2 laserjev je prav tako varna in zadovoljiva metoda pomlajevanja vek, čeprav je manj učinkovita kot kirurška blefaroplastika. Določeni zapleti se pojavijo tudi pogosteje, kot sta pooperativno otekanje ter srbenje med celjenjem (Langelier et al., 2019).
1.1.2 Zapleti
Pri blefaroplastiki zgornjih in spodnjih vek se lahko pojavijo zapleti, kot so delna ali popolna izguba vida, sindrom suhega očesa, pooperativna ptoza, nepravilna pozicija veke, ektropij, asimetrija, lagoftalmus, okužba, retrobulbarna krvavitev, poškodbe očesa, hematom in nezadovoljstvo bolnika z rezultati kirurškega posega.
Izjemno redek, a najresnejši zaplet, ki je lahko posledica blefaroplastike, je delna ali popolna izguba vida zaradi ishemične optične nevropatije (Verner et al., 2020). Vzrok je intraorbitalna krvavitev, ki zviša intraorbitalni in očesni tlak, kar posledično vpliva na spremenjeno očesno cirkulacijo ter vodi do ishemije mrežnice ali stiskanja vidnega živca (Berg et al., 2019). Posledica krvavitve je nastanek hematoma. Peribulbarni hematom se običajno pojavi zaradi krvavitve iz orbikularne očesne mišice. Sam hematom sicer ne ogroža vida, vendar pa povzroča vnetje, brazgotinjenje in nepravilno pozicijo spodnje veke.
Retrobulbarni hematom je resen zaplet, ki lahko povzroči izgubo vida (Alghoul, 2019). Pri retrobulbarnem hematomu se zaradi preseka arterije znotraj orbite nabira kri, kar povzroči kompresijo vidnega živca in zmanjšan pretok arterijske krvi do mrežnice in vidnega živca.
Posledici tega sta ishemična poškodba optičnega živca in izguba vida (Tyler et al., 2017).
Postseptalni hematom je posledica intraorbitalne krvavitve. Pride do povišanega tlaka in s tem do poškodb žil in vidnega žica (Gordon et al., 2020). Preprečevanje se začne z dobro predoperativno obravnavo in natančno klinično anamnezo (Alghoul, 2019).
Pojavi se lahko tudi pooperativna ptoza, ki je povezana z edemi in se z ustrezno oskrbo lahko pozdravi v nekaj tednih (Morimoto et al., 2018). Najpogostejša je blefaroptoza, ki predstavlja abnormalno nizek položaj veke glede na vidno os in položaj roženice.
Najpogostejši vzrok za njen nastanek je dehiscenca mišice dvigovalke zgornje veke (Godfrey et al., 2016). Tveganje za nastanek pooperativne ptoze poveča nenatančen predoperativni pregled vek, kjer pri bolniku ni bila zaznana prisotnost blefaroptoze
8
(Bhattacharjee et al., 2017). Hujša oblika ptoze je lahko posledica poškodbe mišice (Morimoto et al., 2018). V tem primeru je potrebna ponovna operativna korekcija veke oz.
mišice dvigovalke (Bhattacharjee et al., 2017).
Prav tako je lahko prisotna tudi napačna pozicija spodnje veke, ki povzroči deformacijo zunanjega očesa ali pa ohlapnost tkiva spodnje veke (Hu et al., 2021). Ektropij je najpogostejši nepravilen položaj spodnje veke. Veka se obrne navzven, posledica česar so rdečica, zamegljenost vida, ponavljajoče se okužbe, nelagodje, ohlapnost veke ter suhe oči (Guthrie et al., 2019).
Med pogostejše poškodbe očesa zaradi blefaroplastike spada poškodba supraorbitalnega živca. Glavni simptom je bolečina, ki pa jo je težko ločiti od splošne postoperativne bolečine.
Sum vzbudi bolečina, ki traja več kot 2 tedna (Chopra et al., 2019). Prolaps solzne žleze v pooperativnem obdobju povzroči sindrom suhega očesa. Poškodba epitelija roženice lahko povzroči bolečino, pekoč občutek v očesu, solzenje, zamegljen vid in občutek tujka v očesu.
Zaplet se preprečuje z uporabo ščitnikov med operacijo, ki zaščitijo roženico. Zdravljenje poškodb roženice je odvisno od resnosti poškodbe, vendar pogosto zahteva intraokularno aplikacijo eritromicina prvih 48 ur. Poškodbe žil lahko sprožijo krvavitve, ki se običajno pojavijo v nekaj urah po operaciji (Undavia et al., 2015).
Celjenje v periorbitalnem območju je zelo zapleteno (Alghoul et al., 2020), zato se pri določenih bolnikih lahko pojavi asimetrija vek, ki je najpogosteje posledica že obstoječe asimetrije obrvi ali zgornjih vek. Pogosto je posledica nepravilno odstranjene maščobe.
Maščoba, ki je izrezana med operacijo, se lahko hrani vse do zaključka operacije, kjer se jo ponovno uporabi za sprotno popravljanje asimetrije. Če se asimetrija opazi šele po zaključeni operaciji, se lahko avtologna maščoba uporabi za revizijsko operacijo (Guthrie et al., 2017).
Lastno maščobno tkivo se lahko v obliki injekcij uporabi kot polnilo za povečanje prostornine vek, kar prispeva k obnovi in pomlajevanju obraza (Lee et al., 2017).
Okužba je izjemno redek zaplet. Pojavita se lahko preseptalni in orbitalni celulitis. Orbitalni celulitis je zaplet, ki nastane zaradi bakterijske okužbe v orbitalnem septumu. Nezdravljena okužba lahko povzroči izgubo vida, zato sta zgodnje odkrivanje in zdravljenje ključnega pomena. Zdravljenje vključuje odstranjevanje nekrotičnega tkiva in aplikacijo predpisanih antibiotikov (Ferneini et al., 2017).
Po operaciji je lahko pri bolnikih izražen tudi lagoftalmus. To je nepopolno zaprtje zgornje veke (Guthrie et al., 2017) zaradi umika veke in pooperativne fibroze (Bhattacharjee et al., 2017). Nepopolno zaprtje vek se pojavi v neposrednem pooperativnem obdobju in običajno izzveni v 48 urah. Če traja več kot 48 ur, je to znak prekomerno odstranjene kože (Guthrie et al., 2017). Konzervativno nekirurško zdravljenje vključuje uporabo umetnih solz, mazil in kontaktnih leč. Pri hujši obliki kirurg izvede kirurško podaljševanje zadnje lamele vek (Aghai et al., 2016). Zaplet se najpogosteje zdravi z operacijo, pri kateri se uporabi bolnikova lastna koža, saj omogoča popolno ujemanje glede barve in debeline kože (Guthrie et al., 2017).
Med pogostejše zaplete spada sindrom suhega očesa, ki omeji uspešnost operacije in bolnikovo kakovost življenja. Preprečevanje nastanka sindroma suhega očesa zahteva zagotavljanje hidracije in vlažnosti očesa z uporabo umetnih solz, zdravljenje edemov in vnetij ter preprečevanje okužb. Simptomi suhega očesa so pogosteje izraženi pri bolnikih, ki že imajo težave s solzenjem. Značilni simptomi suhega očesa so draženje oči, občutek tujka v očeh, rdeče oko in zamegljen vid. Kadar simptomi trajajo več kot 14 dni, se bolniku svetuje ponovni zdravniški pregled, saj je treba ugotoviti vzrok suhega očesa in spremeniti potek zdravljenja (Zhang et al., 2020).
Z natančno predoperativno pripravo bolnika in kirurško tehniko se je mogoče zapletom v največji možni meri izogniti. Kljub temu pa je določene zaplete težje obvladovati, zato lahko zahtevajo vnovično kirurško zdravljenje (Alghoul, 2019). Raziskave kažejo, da se pri 4 % bolnikov izvede vnovična blefaroplastika za odpravo ostankov kože, pri 2 % bolnikov pa vnovična operacija ptoze (Golan, Goldberg, 2017).
Blefaroplastika spodnje veke je tehnično zahtevnejši poseg od blefaroplastike zgornje veke (De Souza et al., 2018). Izražena je višja incidenca pooperativnih zapletov, kot sta kemoza in ektropij. Običajno se zapleta odpravita s konzervativnim zdravljenjem, vendar potrebuje 14 % bolnikov reoperacijo v zgodnjem pooperativnem obdobju (Baek et al., 2018).
Golan in Goldberg (2017) sta v Združenih državah Amerike izvedla retrospektivno študijo, ki je temeljila na pregledu elektronske dokumentacije od leta 2000 do 2014. Raziskovalca sta ugotovila 0,005 % izgubo vida pri bolnikih zaradi retrobulbarne krvavitve, posledice zapleta po opravljeni blefaroplastiki.
10
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je s pomočjo pregleda strokovne in znanstvene literature predstaviti kirurško korekcijo očesnih vek ter opisati zdravstveno nego bolnika pred blefaroplastiko in po njej.
Cilji diplomskega dela so:
izpostaviti vlogo medicinske sestre pri obravnavi bolnika pred blefaroplastiko in po njej,
predstaviti pomembnost poučevanja bolnika o ustreznem ravnanju pred operacijo in po njej,
predstaviti pomen pravočasnega prepoznavanja morebitnih zapletov ter ukrepanja ob pojavu le-teh.
3 METODE DELA
V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela. Literaturo smo poiskali v Digitalni knjižnici Univerze v Ljubljani (DiKUL). Narejen je bil pregled strokovne in znanstvene literature, ki je bila iskana v podatkovnih bazah CINAHL, COBIB.SI, Medline, ScienceDirect in s pomočjo mrežnika PubMed ter Google Učenjaka. Za iskanje ustrezne literature so bile uporabljene ključne besede v slovenskem in angleškem jeziku:
blefaroplastika IN tehnike/blepharoplasty AND techniques, blefaroplastika IN staranje/blepharoplasty AND aging, blefaroplastika IN zaplet/blepharoplasty AND complication, blefaroplastika IN medicinska sestra/blepharoplasty AND nurse, blefaroplastika IN zdravstvena nega/blepharoplasty AND nursing care.
Vključitveni kriteriji: literatura v angleškem in slovenskem jeziku, izvirni in pregledni znanstveni članki, objave po letu 2009, poudarek je bil na novejši literaturi.
Obdobje iskanja ustrezne literature je potekalo od aprila 2021 do avgusta 2021. Skupno število vključene literature v diplomskem delu je 114 člankov ter 4 knjige. Največ zadetkov je bilo v podatkovni bazi ScienceDirect, najmanj pa v podatkovni bazi COBIB.SI.
V spodnji tabeli (Tabela 1) so prikazane ključne besede ter besedne zveze, s katerimi je bila literatura iskana. Predstavljeno je število skupnih zadetkov glede na bazo in mrežnik ter število zadetkov, ki smo jih vključili v pregled.
Tabela 1: Število identificiranih enot literature v posameznih bibliografskih bazah.
ISKALNI POJMI
PODATKOVNA BAZA/MREŽNIK
CINAHL COBIB.SI Medline ScienceDirect PubMed Google Učenjak Blefaroplastika
IN tehnike/
blepharoplasty AND techniques
81 4 909 892 315 17
Blefaroplastika IN staranje/
blepharoplasty AND aging
24 1 263 902 81 6
Blefaroplastika
IN zaplet/ 96 0 96 808 133 6
12 ISKALNI
POJMI
PODATKOVNA BAZA/MREŽNIK
CINAHL COBIB.SI Medline ScienceDirect PubMed Google Učenjak blepharoplasty
AND complication Blefaroplastika
IN medicinska sestra/
blepharoplasty AND nurse
1 0 4 58 1 0
Blefaroplastika IN zdravstvena
nega/
blepharoplasty AND nursing
care
1 0 189 49 1 0
Skupno število identificiranih enot literature
203 5 1461 2709 531 29
Število izbrane
literature 118
Po prvem iskanju literature smo skupno dobili veliko število zadetkov, in sicer 4938, zato smo pregledali naslove in izvlečke ter vključili 118 enot literature, ki je najbolj ustrezala namenu in ciljem naloge.
4 REZULTATI
Blefaroplastika je varen in učinkovit kirurški poseg, pri katerem je bolnik praviloma zadovoljen s pričakovanimi rezultati operacije in hitrim okrevanjem, možni zapleti pa so ob dobri pripravi bolnika zelo redki. Pri doseganju dobrih rezultatov imajo bistveno vlogo natančna predoperativna ocena bolnika, razumevanje bolnikovih pričakovanj in želenih rezultatov, natančne meritve za pravilno označevanje kože, ustrezna kirurška tehnika in pooperativna zdravstvena nega (Yang et al., 2017).
Poleg tehničnega znanja in spretnosti kirurga ima od začetnega pregleda do pooperativnega spremljanja izjemno pomembno vlogo medicinska sestra (Badger et al., 2021), ki s svojo prisotnostjo in postopki zdravstvene nege omogoča kakovostno obravnavo bolnika (Zoumalan, Roostaeian, 2016).
4.1 Zdravstvena nega bolnika pred blefaroplastiko
Pred začetkom operacije je treba izvesti predoperativno pripravo bolnika, ki vključuje fizično, psihično in administrativno pripravo. Temeljita ocena trenutnega stanja bolnika v povezavi s temeljnimi življenjskimi aktivnostmi in svetovanje sta prvi pomembni vlogi medicinske sestre za zmanjšanje možnih zapletov blefaroplastike. Medicinska sestra v ta namen pridobiva tudi različne podatke s področja negovalne anamneze, predhodnih bolnišničnih obravnav in anestezij ter psihofizičnega stanja bolnika (Badger et al., 2021).
Medicinska sestra in zdravnik sodelujeta v času celotne obravnave bolnika, vendar je zdravnik tisti, ki poda končno oceno stanja bolnika, ki temelji na natančni anamnezi in temeljitem fizičnem pregledu bolnika. Zdravnik oblikuje načrt operacije, ki je varen in učinkovit glede na zastavljene cilje. Bolniku se razloži celoten kirurški poseg ter možen nastanek zapletov. Prav tako se pridobi tudi njegovo privolitev za operacijo in anestezijo (Zoumalan, Roostaeian, 2016).
Zdravljenje z antikoagulanti in antitrombotiki je treba uskladiti ali pa ga začasno ustaviti ob posvetovanju s kirurgom in bolnikovim splošnim zdravnikom (Cooper, 2020). Ob pomanjkljivi obravnavi zdravil lahko v pooperativnem obdobju pride do zapletov, kot so hude podplutbe, krvavitve, izguba vida, nezadovoljstvo bolnika glede končnega rezultata operacije ter podaljšano postoperativno okrevanje (Tan et al., 2016). Zdravila, zaradi katerih
14
je bolnik nagnjen h krvavitvam, so antiagregacijska zdravila in nesteroidna protivnetna zdravila (Cooper, 2020). Možno prilagajanje antikoagulacijskega zdravljenja je odvisno od vrste antikogulantne terapije, njene indikacije in tveganja za krvavitev med kirurškim posegom (Tan et al., 2016).
Kajenje se odsvetuje 3 tedne pred operacijo, saj negativno vpliva na postoperativno zdravljenje. Nikotin zmanjša pretok krvi v kožo, kar posledično prispeva k nastanku zapletov (Sagrillo, Kunz, 2009), kot so neučinkovito celjenje rane, dehiscenca rane in hematom (Matiasek et al., 2018). Prav tako se odsvetujeta žvečenje tobaka in uporaba nikotinskih obližev ter žvečilk, ki ublažijo potrebo po kajenju. Medicinska sestra bolniku svetuje vsakodnevno uporabo kreme za zaščito pred soncem z zaščitnim faktorjem (Sun Protection Factor – SPF) vsaj 30, tudi če gre za običajno dnevno izpostavljenost soncu. Zaščito kože je priporočljivo izvajati vsaj nekaj tednov pred operacijo. Pred operacijo se bolniku svetujeta počitek in izogibanje nepotrebnemu stresu. Ob težavah s tesnobo, spanjem ali negativnimi mislimi se bolnika spodbudi k izražanju čustev oz. pomislekov zdravniku. Bolniku se tudi podajo natančna navodila glede organizacije prevoza, saj se pred operativnim posegom bolnika opozori, naj se s svojci ali bližnjimi dogovori za prevoz ter za pomoč in nadzor v domačem okolju (Sagrillo, Kunz, 2009).
Naloga medicinske sestre v predoperativnem obdobju je tudi izvajanje različnih diagnostičnih preiskav po naročilu zdravnika. Pri blefaroptozi ali dermatohalaziji je indicirano testiranje vidnega polja za zagotavljanje objektivnih dokazov o funkcionalni vidni omejitvi zaradi nepravilno postavljenih vek. Izvedeta se preiskava perifernega vida z Goldmanovim perimetrom ali statično perimetrijo ter Snellenov test za ugotavljanje ostrine vida. Medicinska sestra sodeluje pri pregledu vek, kjer se izvajajo različne meritve položaja vek in kožnih gub (Fuller et al., 2017). Za doseganje optimalnega rezultata zdravljenja je potrebno predoperativno označevanje kože, ki je zasnovano glede na individualno anatomijo vek ter nekatere anatomske posebnosti bolnika (Zoumalan, Roostaeian, 2016).
Intervencije medicinske sestre pri fizični pripravi bolnika pred blefaroplastiko vključujejo higiensko pripravo telesa. Medicinska sestra o tem pouči bolnika. V primeru, da je nesamostojen, pa mu nudi pomoč oz. v celoti izvede higiensko pripravo telesa (Badger et al., 2021). Noč pred načrtovano operacijo se izvede umivanje celega telesa in lasišča z antibakterijskim milom (Bashaw, Keister, 2019). Milo na koži učinkuje vsaj 1 minuto, bolnik nato milo spere z vodo ter postopek ponovi (Álvarez et al., 2018). Na dan operacije
se ne nanašajo losjoni za telo, ličila ter izdelki za nego las. Odstranijo se nakit in kontaktne leče. Bolniku se priporoča nošenje udobnih oblačil in obutve, saj bo tako čim bolj sproščen (Sagrillo, Kunz, 2009). Pred kirurškim posegom kirurg izvede natančno antiseptično čiščenje operativnega polja. Veke se nežno razširi in oko se temeljito spere z 0,05 % raztopino klorheksidina. Kožo veke in njeno okolico se umije s sterilnimi kirurškimi tamponi, ki so namočeni v 0,5 % klorheksidinu (Gili et al., 2018). Medicinska sestra pred operacijo tudi izmeri bolnikove vitalne funkcije (Badger et al., 2021).
Medicinska sestra bolnika informira o pomenu uravnotežene prehrane, ki je predvsem bogata z antioksidanti, vitamini A, B, C, cinkom ter omega-3 maščobnimi kislinami, saj te sestavine prispevajo k optimalnemu delovanju oči in vidnih funkcij (Boadi-Kusi et al., 2020). Bolniku se 6 ur pred blefaroplastiko odsvetuje uživanje hrane, 2 uri pred operacijo pa tudi bistre tekočine, če je kirurški poseg načrtovan v splošni anesteziji. Med bistre tekočine spadajo sadni sokovi brez celuloze, voda, čaj in črna kava (Davies et al., 2018). Zdravila lahko bolnik pogoltne z majhnim požirkom vode (Sagrillo, Kunz, 2009). Če je blefaroplastika načrtovana v lokalni anesteziji, bolniku ni treba biti tešč (Fulton, Urquhart, 2019).
Bolnik lahko zaradi operacije občuti stres in tesnobo, zato mu mora biti medicinska sestra sposobna omogočiti primerno psihično pripravo. Znati mora prepoznati ključne dejavnike, ki prispevajo k stresu in tesnobi, ter bolniku nuditi pomoč pri zmanjševanju oz. obvladovanju perioperativnega stresa in tesnobe (Rich, 2021). Dejavniki, ki vplivajo na pojav stresa, tesnobe in strahu, so starost, predhodne bolnišnične obravnave, vrsta operacije, odsotnost bližnjih oseb, zaskrbljenost glede poteka anestezije, zapletov in bolečine, nepoznavanje osebja ter pomankanje znanja. Informiranje bolnika ter psihična opora sta glavna pristopa medicinske sestre, ki prispevata k zmanjševanju strahu, tesnobe in stresa ter pozitivno vplivata na pooperativno okrevanje (Gürsoy et al., 2016).
Psihična priprava vključuje prijazen in empatičen odnos do bolnika, s katerim medicinska sestra vzbuja bolnikovo zaupanje in ga spodbuja pri izražanju občutkov. Poleg posredovanja informacij se izvaja tudi terapevtska komunikacija, ki prispeva k zmanjševanju strahu in tesnobe (Badger et al., 2021). To je način komunikacije, pri kateri poteka izmenjava informacij, misli in občutkov med bolnikom in medicinsko sestro (Alshammari et al., 2019).
Temelji na rabi različnih tehnik verbalne in neverbalne komunikacije. K verbalni komunikaciji spadajo aktivno poslušanje, postavljanje odprtih vprašanj, raba pomirjajočega
16
tona glasu, osredotočenost, vključevanje bolnikov idej, fokusiranje na eno točko pogovora in zagotavljanje zaupnosti. Neverbalna komunikacija se kaže s tišino, sproščeno držo, odprtimi rokami, zagotavljanjem osebnega prostora bolnika in izvajanjem terapevtskega pogovora v zasebnem prostoru (Blake, Blake, 2019). S terapevtsko komunikacijo se pri bolniku dosežeta boljše obvladovanje čustev in razumevanje lastne bolezni ter zdravljenja.
Bolnik se lažje spoprijema z negotovostjo in odločitvami o lastnem zdravju. S terapevtsko komunikacijo bolnik pridobi večje zaupanje v medicinsko sestro in potek operacije. Okrepi se odnos med medicinsko sestro in bolnikom (Alshammari et al., 2019).
4.2 Zdravstvena nega bolnika po blefaroplastiki
Pooperativna zdravstvena nega vključuje merjenje in beleženje vitalnih funkcij ter ocenjevanje bolečine sprva na 15 do 30 minut, kasneje pa na dve uri oziroma glede na potrebe bolnika. Huda bolečina po blefaroplastiki opozarja na možnost retrobulbarne krvavitve (Zoumalan, Roostaeian, 2016). Bolečina po končanem kirurškem posegu oz.
blefaroplastiki je večinoma blaga do zmerna. Najhujša postoperativna bolečina se pojavi po 30 minutah do 4 urah (Bashizadeh et al., 2018). Pooperativna bolečina se ocenjuje z vizualno analogno lestvico od 0 (brez bolečine) do 10 (neznosna bolečina) (Cao, Zhu, 2021). Bolečina mora biti minimalna, zato se priporoča uporaba predpisanih analgetikov (Neves et al., 2018).
Običajno se bolnikom v prvih treh dneh po operaciji predpiše peroralni analgetik (1000 mg paracetamol, 2-krat na dan) (Bollero, 2021).
Zdravstvena nega prav tako vključuje zmanjševanje oteklin prvih 72 ur po operativnem posegu z uporabo hladilnih obkladkov (Zoumalan, Roostaeian, 2016). Pomembno je pravilno in natančno poučevanje bolnika, saj mu je treba razložiti, kaj je primeren obkladek in čemu je namenjen (Neves et al., 2018). Priporočljiva je uporaba zložencev, namočenih v ledeno vodo, ki jih položimo na prizadeto območje, ali pa namestitev hladne vrečke, ki je napolnjena z gelom (Branford, 2018). Medicinska sestra bolnika opozori, da se obkladki nanašajo 3 do 4-krat na dan, vendar ne za več kot 10 minut zaradi nevarnosti omrzlin. Po 3 dneh se začnejo uporabljati topli obkladki, ki omogočajo lažje odstranjevanje posušene krvi s kirurške rane (Neves et al., 2018).
K zmanjševanju oteklin prav tako pomembno prispeva položaj glave – priporočljiv je dvig glave nad nivo srca, ker zmanjšuje edeme (Zoumalan, Roostaeian, 2016). Medicinska sestra
svetuje bolniku, naj ima vzglavje dvignjeno za 30 stopinj (Yang et al., 2017). Dvig glave je priporočljiv vsaj v prvih 3 dneh po operaciji (Neves et al., 2018). Bolnik mora vedeti, da lahko oteklina vztraja tudi do 14 dni po operaciji. Prav tako se bolnika opozori na možno asimetrično otekanje, ki lahko traja od 3 do 6 mesecev (Zoumalan, Roostaeian, 2016).
Odsvetuje se spanje na prizadeti strani (Cooper, 2020).
Šivi se običajno odstranijo med 5 in 7 dnem po operaciji (Zoumalan, Roostaeian, 2016), točen čas odstranjevanja šivov pa je odvisen od uporabljenega materiala (polipropilni šivi se, na primer, odstranijo 4 do 5 dni po operaciji) (Pastorek, Bradford, 2018). Lahko se uporabijo tudi resorbilni šivi, ki jih ni treba odstraniti in nimajo večjega negativnega vpliva na estetski rezultat (Gillanders et al., 2018). Nekateri kirurgi uporabljajo tudi dermalna lepila, čeprav je njihova uporaba pogostejša pri dehiscenci rane na veki (Hellman et al., 2019). Medicinska sestra naroči bolniku, naj se izogiba praskanju in drgnjenju vek, saj lahko pride do dehiscence rane (Neves et al., 2018).
Toaleta oči in vek vključuje vsakodnevno čiščenje s sterilno fiziološko raztopino, še posebej pred aplikacijo zdravil (Cooper, 2020). Medicinska sestra si razkuži roke in nadene zaščitne rokavice. S sterilnimi tamponi izvaja enkratne poteze od notranjega proti zunanjemu očesnem kotu. Medicinska sestra mora oceniti tudi položaj vek in stanje očesa ter vse spremembe dokumentirati. Dokumentira izgled izcedka, vlažnost očesa ter možne znake vnetja (npr. pordelost). Sledi aplikacija predpisanega zdravila (npr. očesnih kapljic, mazila), po potrebi pa še zaščita očesa z očesnim tamponom (Vijayaraj et al., 2017). Ob pojavu alergijske reakcije se preneha uporaba zdravila (Shaw, 2016).
Poučevanje bolnika o pravilni aplikaciji in terapevtskem režimu predpisane terapije je izrednega pomena, saj lahko nepozornost in nekakovostna zdravstvena nega privedeta do okužb ali celo poškodb očesa. Medicinska sestra razloži bolniku pomen in način aplikacije mazil ter umetnih solz. Predpisana zdravila v obliki očesnih kapljic morajo biti aplicirana pred mazilom, saj bi v nasprotnem primeru mazilo vplivalo na zmanjšano absorpcijo kapljic v oko. Pred aplikacijo se odstranijo kontaktne leče, oko pa je treba očistiti in odstraniti izcedek. Bolniku se aplicirajo očesne kapljice sede ali leže. Medicinska sestra si predhodno razkuži roke ter nadene zaščitne rokavice. S sterilnim tamponom previdno povleče spodnjo veko navzdol in s tem ustvari žep, v katerega aplicira predpisano število kapljic v veznico.
Po aplikaciji bolnika prosi, naj zapre oči, da bi se lahko zdravilo porazdelilo po očesni površini. Mazila se nanašajo od nosnega vogala navzven po notranji veznici. Konica
18
embalaže oz. tube ne sme biti v stiku z bolnikovim očesom ali vekami, saj se je treba izogniti kontaminaciji zdravila. Po aplikaciji se bolnika prosi, naj nežno zapre oko. Po potrebi se obrišejo odvečne kapljice oz. mazilo z bolnikovega obraza. Medicinska sestra razloži, da se zaradi zamegljenega vida odsvetujeta vožnja vozil in upravljanje strojev (Shaw, 2016).
Za blefaroplastiko zgornjih vek je značilno, da ima večina bolnikov v začetnem pooperativnem obdobju suho oko zaradi otečenih vek, zato se bolnikom priporočata aplikacija umetnih solz na 1 uro ter nanašanje predpisanega antibiotičnega mazila 3 do 4- krat na dan. Z aplikacijo umetnih solz se preprečuje nastanek sindroma suhega očesa, ki lahko podaljša čas okrevanja za nekaj tednov. Prav tako se v prvih dneh veke pogosto ne zaprejo popolnoma, zato je potrebno nanašanje antibiotičnega mazila, ki pa lahko povzroči zamegljen vid pri bolniku. Zdravnik lahko predpiše tudi kortikosteroid v obliki mazila, ki se ga začne uporabljati 7. dan po operaciji (3-krat na dan). Namen kortikosteroidnega mazila je boljše celjenje rane, čistejša rana pa olajša odstranjevanje šivov. Po blefaroplastiki spodnjih vek se bolniku aplicira očesno mazilo z antibiotičnim in kortikosteroidnim učinkom vsakih 8 ur, teden dni po operaciji. Podnevi se predvsem aplicirajo umetne solze, ponoči pa mazilo za vlaženje oči (Neves et al., 2018). Očesne kapljice z antibiotičnim učinkom se uporabljajo pri bolnikih, ki so imeli konjunktivni rez (Zoumalan, Roostaeian, 2016).
Bolnikom se večinoma predpisujejo antibiotiki širokega spektra, saj delujejo na mnogo različnih vrst bakterij, vključno z anaerobnimi in aerobnimi bakterijami (Aryasit et al., 2021).
Medicinska sestra mora bolniku izkazati empatijo, kar pomaga pri vzpostavitvi zaupanja.
Večje kot bo zaupanje, bolj uspešno bo redno in pravilno izvajanje postopkov v domačem okolju (Brennan, 2016). Bolniku se v začetnem pooperativnem obdobju odsvetujeta uporaba kontaktnih leč in ličil ter neposredna izpostavljenost sončni svetlobi (Neves et al., 2018).
Priporočljiva je uporaba pokrival, sončnih očal in zaščitne sončne kreme prvih 6 tednov, saj se tako bolnik izogne pigmentaciji brazgotin (Pham, 2018). Po dveh tednih je uporaba ličil ponovno dovoljena (Neves et al., 2018). Medicinska sestra priporoča pitje večjih količin tekočin, vendar ne kofeina, alkohola ali zelo hladnih in vročih pijač. Priporočljivo je uživanje mehke in hranljive hrane prvih 24 ur zaradi večjega udobja pri žvečenju. Kajenje oz. nikotin se še vedno odsvetuje tudi do 3 tedne po operaciji (Sagrillo, Kunz, 2009). Branje, uporaba pametnih telefonov, računalnikov ter televizije so odsvetovani prvih 24 ur po operaciji (Pastorek, Bradford, 2018). Prhanje in kopanje bolnika poteka kot običajno, prvih sedem dni
pa je nujna previdnost pri negi kože, saj lahko določeni izdelki kožo dražijo (npr. retinol) (Sagrillo, Kunz, 2009). Milo ali gel za prhanje naj ne pride v stik z očmi (Cooper, 2020).
Bolniku je treba ob odpustu podati pisna in ustna navodila. V pisnih navodilih je odsvetovano izvajanje naporne telesne dejavnosti prvih 10 do 14 dni po operaciji, saj obstaja večja nevarnost za krvavitve. Prav tako naj se bolnik izogiba dvigovanju težkih uteži (Zoumalan, Roostaeian, 2016). Pisna navodila vsebujejo tudi priporočila o pravilni toaleti oči in vek ter uporabi zdravil (Branford, 2018). Bolnika se opozoriti, da novonastale in hujše bolečine pomenijo možne zaplete, zato bi bila raba analgetikov lahko nevarna (Lee et al., 2019), ter da poišče zdravniško pomoč ob povečanem otekanju, izcedku iz očesa, nekontroliranih krvavitvah, močnih bolečinah in spremembah vida (Tan et al., 2016). Prav tako se bolniku navedejo in razložijo znaki možnih alergijskih reakcij, ki se lahko sprožijo ob aplikaciji zdravil, kot so srbenje v periorbitalnem območju, ertitem, edematozne papule in vezikule. Alergijske reakcije se predvsem pojavljajo pri antibiotičnih in kortikosteroidnih zdravilih (Moore et al., 2017). V tem primeru je pomembno, da bolnik preneha z aplikacijo zdravila ter poišče zdravniško pomoč (Gedar Totuk, Yukselen, 2019).
Prvi pooperativni pregled se izvede v prvem tednu po operaciji (Yang et al., 2017). Če so rezultati pri prvi kontroli ugodni, lahko bolnik naslednji pregled izvede po enem mesecu ali mesecu in pol. Naslednje kontrole se izvajajo na 3, 6 in 12 mesecev ter kasneje vsako leto.
S kontrolnimi pregledi se pravočasno odkrivajo zapleti blefaroplastike ter indikacije za reoperacijo. Bolnik pri pregledu izrazi svoje zadovoljstvo glede rezultata operacije v skladu s svojimi pričakovanji (Hellman et al., 2019). Bolnika je treba opozoriti, naj v primeru težav z očmi, kot so občutek tujka v očesu, bolečina in občutljivost na svetlobo, obišče oftalmologa, saj je vzrok za pojav teh bolezenskih znakov lahko poškodba roženice. Prav tako se bolnika opozori, da obišče zdravnika ob pojavu lagoftalmusa (Neves et al., 2018), ki je eden najbolj neprijetnih zapletov blefaroplastike. Kaže se z nepopolnim zaprtjem zgornje veke (Biglioli et al., 2020), pordelimi in suhimi očmi, nelagodjem, bolečino, zamegljenim vidom ter občutkom tujka v očesu (DelRosso et al., 2019).
20
4.3 Obravnava bolnika v primeru pooperativnih zapletov blefaroplastike
Zapleti so redki, vendar je temeljito razumevanje morebitnih zapletov ter njihovega obvladovanja nujno potrebno, saj se s tem zagotovi čim bolj ustrezna in kakovostna oskrba (Neves et al., 2018). Zaplete preprečujemo z natančnim pregledom bolnikov, predoperativno oceno, poučevanjem bolnika, sprejemanjem bolnikove individualne anatomije telesa pri obravnavi ter kakovostno zdravstveno nego po izvedeni blefaroplastiki (Wu et al., 2018).
Medicinska sestra mora znati ukrepati pri zapletih (Neves et al., 2018).
Retrobulbarna krvavitev se pojavi običajno v prvih 3 urah po operaciji. Incidenca pojava se občutno zniža po 24 urah. Na krvavitev posumimo, kadar so prisotni znaki asimetričnega edema, bolečine, proptoze in spreminjanja vida (Neves et al., 2018). Spremembe vključujejo zmanjšano ostrino vida, omejeno gibanje očesa, spremenjen izgled zenic ter povišan očesni tlak. Pooperativno krvavitev pogosto zaustavimo s pritiskom na rano, vendar je treba krvavitev nujno opazovati, če traja več ur. Potreben je nujen zdravniški pregled (Neves et al., 2018). Krvavitev je večinoma posledica zloma orbitalne stene (Christie et al., 2018).
Pooperativni hematom brez aktivne krvavitve zdravimo s hladnimi obkladki, ki jih nameščamo prvih 36 do 48 ur na predel okoli vek. S tem dosežemo vazokonstrikcijo in zmanjšano otekanje. Po uporabi hladnih obkladkov namestimo tople obkladke, saj se s tem nakopičena kri lažje absorbira. S hitrim odzivom preprečimo, da bi hematom povzročil fibrozo vek in pigmentne spremembe kože (Neves et al., 2018). Priporočljivo je tudi lokalno nanašanje kortikosteroidov (Christie et al., 2018). Velike lokalizirane hematome je mogoče tudi aspirirati z uporabo igle in brizge (Neves et al., 2018).
Enostranska oteklina in bolečina morata pri medicinski sestri vzbuditi sum, saj je hitra dekompresija retrobulbarnega hematoma nujna (Pastorek, Bradford, 2018). Medicinska sestra mora redno preverjati in spremljati znake in simptome, kot sta bolečina in proptoza.
Poleg tega mora nujno preverjati ostrino vida ter odzivnost zenic po operaciji (Lee et al., 2019). Dodatni simptomi in znaki, ki nakazujejo na nevarnost izgube vida, se kažejo kot ovirano gibanje očesa, razširjenje zenice in slabovidnost (Branford, 2018). Medicinska sestra bolniku svetuje izogibanje dejavnostim, ki lahko povzročijo nenadno povišanje krvnega tlaka, uporabo hladnih obkladkov ter dvig vzglavja (Wu et al., 2018).
Pri pooperativni ptozi so priporočljivi uporaba lokalnih hladilnih obkladkov, dvig vzglavja in aplikacija predpisanega diuretika (ob pojavu edemov) (Neves et al., 2018) ter peroralnih kortikosteroidov vsaj nekaj tednov (npr. deksametazona) (Pham, 2018).
Ektropij ali izvihane veke se najpogosteje zdravijo z uporabo zdravil, vendar je lahko ob pravilni izvedbi učinkovita tudi masaža vek. Namen masaže spodnjih vek je povečati prožnost kože in tako zmanjšati učinke ektropija ter ustvariti optimalno okolje za možno ponovno operacijo (Cooper, 2020). Za blefaroplastiko se najpogosteje odločijo starejše osebe (Choi et al., 2020), pri katerih so lahko izražene sočasne težave z vidom, artritičnimi prsti in tresenjem rok, kar pa lahko onemogoča izvajanje masaže. V tem primeru izvede masažo medicinska sestra. Masažo izvajamo s čistimi oz. umitimi rokami ter primerno postriženimi nohti. Uporabljamo majhno količino mazila, ki ga nežno razporedimo proti konici prsta. Masažo začnemo centralno pod spodnjo veko, na kostnem robu orbite, kjer kazalec s počasnim ter primerno močnim pritiskom premikamo navzgor, da raztegnemo spodnjo veka čez oko. Treba je paziti, da pri tem ne poškodujemo očesa. Veko raztegnemo za 3 do 5 sekund ter jo počasi spuščamo v prvotni položaj. Postopek ponavljamo 10 minut, najbolje 5 do 6-krat na dan. Znane so različne tehnike, vendar je treba bolnika naučiti pravilne tehnike ter moči pritiska, saj je lahko kljub odlični tehniki masaža ob napačni moči pritiska brez učinka. Medicinska sestra oceni izvedbo masaže, nadzoruje bolnika ter spodbuja k varnemu, zanesljivemu in rednemu izvajanju (Cooper, 2020).
Zdravljenje okužb poteka s predpisanim antibiotikom in s stalnim opazovanjem, predvsem prvih 24 do 36 ur. V primeru, da pride do nastanka orbitalnega celulitisa, zdravljenje zahteva oceno oftalmologa, intravenozno aplikacijo predpisanega antibiotika (Neves et al., 2018) in diagnosticiranje z računalniško tomografijo ali magnetno resonanco (za izključitev večjih zapletov) (Hegde, Sundar, 2017). Prisotni znaki ob okužbah so otekanja veke, eritem, hude bolečine, zmanjšana ostrina vida ter neodzivnost zenice na svetlobo (Wu et al., 2018).
Pojavnost infekcije je 0,4 % (Neves et al., 2018).
Kemoza ali transudativni edem veznic lahko vztraja do 6 tednov. Za zdravljenje se uporabljata predpisani antibiotik in kortikosteroid (Pastorek, Bradford, 2018).
Začetno zdravljenje pri lagoftalmusu vključuje masažo vek in uporabo predpisanih mazil ter kapljic. Če omenjeno zdravljenje ni uspešno se izvede ponovni operativni poseg (Neves et
22
al., 2018). Velikega pomena je pooperativna preventiva, ki vključuje aplikacijo umetnih solz ter masažo vek (Wu et al., 2018).
Pri pojavu suhega očesa ali poškodbi solznih žlez sta potrebni aplikacija mazil, kapljic oz.
umetnih solz (Neves et al., 2018) in uporaba toplih obkladkov (Wu et al., 2018). Večja raba zdravil je značilna pri bolnikih, ki že imajo znano anamnezo suhega očesa (Neves et al., 2018).
Eden najtežjih izzivov po blefaroplastiki je nezadovoljstvo bolnika z rezultatom po končani operaciji, saj so pričakovanja glede estetskega izgleda pogosto previsoka. Nesrečen ali nezadovoljen bolnik ima akutno stresno motnjo, ki se lahko ob poslabšanju razvije v posttravmatsko stresno motnjo in depresijo. Privede lahko tudi do razvoja telesne dismorfične motnje. Izjemnega pomena je prepoznavanje znakov akutne stresne motnje, kot so vsiljive in ponavljajoče se misli, sanje ter spomini na travmatičen dogodek, intenzivna in dolgotrajna psihološka stiska, negativno razpoloženje, spremenjeno dojemanje resničnosti, razdražljivost, izbruhi jeze, težave s koncentracijo ter pretiran fizičen odziv. Akutno stresno motnjo se diagnosticira, če znaki trajajo vsaj 3 dni do 1 meseca (Ehlert, 2015). Bolniki se izogibajo ponovni kirurški obravnavi, čeprav je blefaroplastika minimalno invaziven kirurški poseg. Namesto ponovne operacije se uporabljajo polnila, nevrotoksini in različni tretmaji nege kože, ki bolniku dajejo občutek napredka (Goldberg, Goldberg-Boltz, 2020).
Obravnava nezadovoljnega bolnika vključuje kombinacijo tehničnih in komunikacijskih spretnosti. Medicinska sestra mora bolnikovo izkušnjo maksimalno optimizirati ter z besedno in nebesedno komunikacijo izražati sočutje in skrb. Pogovor poteka v mirnem prostoru, v sproščeni in odprti drži, brez prisotnosti motečih dejavnikov. Treba je vzdrževati očesni stik z bolnikom. Medicinska sestra bolnika posluša, sprejema in podpira pri izražanju jeze in razočaranja. Obrambnemu odzivu, jezi in razočaranju se medicinska sestra izogiba, namesto tega ohranja sočutno razumevanje bolnika. Prav tako se izogiba uporabi fotografij, ki prikazujejo videz bolnika pred operacijo. Medicinska sestra bo imela večji vpliv na bolnika, če bo poslušala o njegovih občutkih (Goldberg, Goldberg-Boltz, 2020). Z empatijo bolnika opolnomoči, da se počuti čim bolj cenjeno in spoštovano. S tem ohranja njegovo zdravje in dobro počutje (Brackenbury, 2016). S previdnim in premišljenim pristopom prepoznava akutna psihološka stanja ter skrbi za duševno zdravje bolnika. Sodeluje tudi z drugimi člani interdisciplinarnega zdravstvenega tima (Goldberg, Goldberg-Boltz, 2020).
5 RAZPRAVA
V zadnjem času narašča pogostost kirurških posegov v estetski kirurgiji (Jafferany et al., 2020). Blefaroplastika je eden najbolj priljubljenih estetskih kirurških posegov, saj zmanjša učinke staranja ter vzdržuje estetsko privlačen videz (Lee et al., 2019). Predvsem pri ženskah je prisotna večja zaskrbljenost glede staranja, zato se pogosto odločijo za estetske posege (Kim et al., 2019). Vedno več ljudi izrazi željo po boljšem videzu in večji privlačnosti, ki bi ju dosegli z estetsko korekcijo, kar je lahko posledica njihovega duševnega stanja in nizke samopodobe, depresivnega čustvenega ozadja in prisotnosti psihiatričnih bolezni (Jafferany et al., 2020).
Pomemben vidik estetskega zdravljenja ni le objektivno dosežen rezultat, temveč tudi stopnja bolnikovega zadovoljstva z rezultatom. Zadovoljstvo lahko pozitivno vpliva na bolnikov psihološki in socialni status ter izboljša kakovost njegovega življenja. Bolnikovo nezadovoljstvo po kirurškem posegu pa lahko njegove psihološke težave poslabša. Očitni znaki, da bolnik ni primeren kandidat za estetski poseg, so znaki depresije, samomorilnosti in psihotičnih stanj. Pri srečanju z bolnikom je pomembno oceniti njegovo splošno vedenje.
Ugotoviti je treba, ali so njegova pričakovanja realna in dosegljiva, katero področje poskuša spremeniti ter če so prisotni razlogi za spremembo. Bolniki imajo pogosto v mislih zelo neboleč in enostaven poseg, zato jih je treba opozoriti na možne zaplete (Jafferany et al., 2020). Ravno zato je pomembno, da odločitev za blefaroplastiko temelji na natančnem psihološkem, oftalmološkem in splošnem zdravstvenem pregledu. Bolnikova pričakovanja morajo biti v skladu s tem, kar je kirurško mogoče izvesti (Pastorek, Bradford, 2018).
Jacobsen in sodelavci (2017) so na Danskem opravili raziskavo med 45 bolniki, pri katerih je bila opravljena zgornja blefaroplastika. Namen raziskave je bil raziskati funkcionalne koristi operativnega posega ter zadovoljstvo bolnikov. Ugotovili so, da je blefaroplastika prispevala k izboljšanju vidnega polja, vseh 45 bolnikov pa je bilo na splošno zadovoljnih z rezultatom operacije. Stopnja zadovoljstva je večja pri bolnikih s funkcionalno blefaroplastiko, saj so se zmanjšale težave z omejenim vidom, težkimi vekami, draženjem in srbenjem kože ter glavoboli, ki so posledica nenehnega dvigovanja zgornjih vek in čela.
Herruer in sodelavci (2018) so prav tako izvedli raziskavo o zadovoljstvu bolnikov, pri katerih je bila izvedena blefaroplastika zgornjih vek. Izvedena je bila prospektivna študija, v kateri je sodelovalo 36 bolnikov povprečne starosti 55 let. Bolniki so izpolnili vprašalnik
24
pred kirurškim posegom ter 3 do 6 mesecev po blefaroplastiki. Ugotovili so, da je blefaroplastika močno izboljšala zadovoljstvo bolnikov glede videza oči in vek ter da imajo bolniki višjo samozavest ter manjšo čustveno stisko. Omenjene koristi pozitivno vplivajo na vsakdanje življenje bolnikov.
V raziskavi, ki so jo izvedli Huynh et al. (2020), so med 315 anketiranimi s strukturiranim intervjujem poskušali ugotoviti dejavnike, ki bolnike motivirajo za blefaroplastiko oz.
spodbudijo njihovo zanimanje za njo. Anketiranci so izpostavili šest dejavnikov. V ospredju so želja po socialnem in profesionalnem napredovanju, izboljšanje funkcionalne okvare, izboljšanje utrujenega videza, asimetrija vek, spodbuda družine in prijateljev ter sprejemanje mnenj drugih oseb.
Bater in sodelavci (2017) so izvedli raziskavo, kjer so anketiranci s pomočjo slik ocenili starost, privlačnost, zdravje in raven energije bolnic pred in po blefaroplastiki. Vključili so 401 bolnico. Določili so klinične učinke blefaroplastike glede na to, kako drugi ljudje zaznavajo obraz. Ugotovili so, da neodvisni ocenjevalci dojemajo bolnice po operaciji kot bolj mladostne, privlačne, zdrave in energične. Blefaroplastika torej pozitivno vpliva na oceno privlačnosti ter na boljši socialni in poklicni status.
Pri tem je treba dodati, da se blefaroplastika zgornje veke pri moških in ženskah razlikuje.
Kirurg mora biti pri moškem bolniku zelo konzervativen. Bočni konec reza zgornje veke se ne sme razširiti čez kostni orbitalni rob. Glede na trenutno sprejete estetske trende se blefaroplastika zgornje veke pri moških opravi tako, da se rahlo izpolni zgornja veka in da ostane malo odvečne kože nekaj milimetrov nad robom veke (Pastorek, Bradford, 2018).
Vse pogosteje se bolniki odločijo za nekirurško blefaroplastiko, ki najpogosteje zajema uporabo plazme in laserjev. Uporaba plazme je varna, neablativna metoda, ki je manj agresivna do tkiv. Plazemska tehnologija deluje tako, da sublimira tkivo ter ionizira pline. V plinastem agregatnem stanju se ustvari energija, ki se prenese na površinsko plast kože, kjer tkivo začne sublimirati. Tkivo toploto absorbira in jo prenese v okoliško tkivo. Postopek je treba ponavljati vsak mesec, da bi bili učinki vidni (Rossi et al., 2018). Nekirurška blefaroplastika vse bolj privlači bolnike, saj ni potrebe po splošni anesteziji oz. ni nevarnosti za alergijske reakcije ter srčno-žilne zaplete, vendar pa se lahko pojavijo zapleti, kot so asimetrija, večja pigmentacija kože, okužbe, modrice in ob neustrezni uporabi tudi hude opekline zaradi prekomerne ali dolgotrajne uporabe (McGloin, 2019).
Tsioumas in sodelavci (2017) so izvedli raziskavo, v kateri so opredelili uporabo plazme za zdravljenje povešenih vek. To je dinamična neinvazivna metoda, pri kateri lahko ima bolnik med obravnavo odprte oči. Pri odprtih očeh se lažje prepoznajo predeli kože, ki tvorijo povešeno veko, kar omogoča sprotno zdravljenje različnih predelov. Vključili so bolnike, stare od 40 do 78 let, ki so imeli težave z majhno, srednjo in visoko stopnjo ptoze, ter bolnike, ki so imeli težave s predhodnimi zapleti pri blefaroplastiki. Ugotovili so, da sta bila pri vseh 80 bolnikih, vključenih v raziskavo, razloga za nekirurško blefaroplastiko strah pred kirurgijo ter izogibanje višjim stroškom operacije. Prav tako niso pri nobenem bolniku opazili zapletov, obdobje okrevanja pa je bilo hitrejše kot pri kirurški blefaroplastiki (7–15 dni). Bolniki so svoje zadovoljstvo izražali glede na lestvico z oceno od 1 do 5. Vsi bolniki so svoje zadovoljstvo izrazili z oceno 5, kar predstavlja popolno zadovoljstvo. Glavni prednosti nekirurške blefaroplastike sta tudi večja varnost ter posledično manjša možnost zapletov.
Rezultati nekirurške blefaroplastike niso primerljivi z rezultati kirurške blefaroplastike, saj nekirurška blefaroplastika ne zagotavlja zmanjševanja volumna maščobnih oblog v vekah, ampak le zateguje kožo vek. Za čim večjo učinkovitost pri doseganju funkcionalnega in estetskega cilja je priporočljiva kombinacija obeh metod (Chung, Rho, 2017). Bolniki so bolj zadovoljni z rezultati kirurške blefaroplastike kot z rezultati nekirurške blefaroplastike.
Zadovoljstvo bolnika pri nekirurški blefaroplastiki je odvisno od predoperativnega svetovanja, kjer si bolniki ustvarijo realna pričakovanja glede učinkovitosti posega (Brennan, 2016).
Uporaba laserjev je vse pogostejša v periorbitalnem predelu obraza. Predvsem je znano frakcijsko ablativno in neablativno lasersko pomlajevanje obraza. CO2 laser ima valovno dolžino 10,600 nm, zato kromofor (molekule vode) absorbira laserski žarek, kar vodi v izhlapevanje tkiva (Pozner et al., 2021). Frakcijski CO2 laser povzroča zategovanje tkiv zaradi dolgotrajne stimulacije kolagena in toplotnega učinka (Toyos, 2017). Pogosti zapleti so eritem, brazgotinjenje in hipopigmentacija (Pozner et al., 2021). Bolniku se pred posegom namestijo zaščitna kovinska očala. Poseg se izvaja 4 do 6 tednov, saj je priporočljivo postopek vsaj 6-krat ponoviti (Nicoli et al., 2019).
Fallahi in sodelavci (2020) so izvedli raziskavo na naključnem vzorcu 21 bolnikov, ki so prestali obojestransko zgornjo blefaroplastiko vek. Poskušali so ugotoviti razliko v začetnem rezu, ko je bil ta izveden z uporabo skalpela in CO laserja. Nadaljnje korake so izvedli s
26
CO2 laserjem. Želeli so najti najbolj enostavno in varno metodo, ki bi povzročala čim manj zapletov. Ugotovili so, da lahko uporaba laserja pomaga pri vzdrževanju hemostaze, s čimer se zagotovi boljša dostopnost predelov. Zmanjšani sta bili tudi pojavnost in resnost pooperativnih zapletov. Zaznali so prednost pri uporabi skalpela, saj ta omogoča boljši nadzor instrumenta ter boljše senzorične povratne informacije. Avtorji izražajo potrebo po nadaljnjih študijah z večjim številom oseb in dolgotrajnejšim pooperativnim spremljanjem, čeprav so rezultati skladni z rezultati iz prejšnjih študij.
Prav tako narašča uporaba dermalnih polnil v periokularnem predelu zaradi različnih funkcionalnih in estetskih prednosti, saj so rezultati vidni takoj, potreben je minimalen čas celjenja, stopnja zapletov pa je nizka (Murthy et al., 2019). Funkcionalne indikacije za aplikacijo dermalnih polnil so lagoftalmus, nepravilna pozicija veke ter pomankanje volumna (Tan et al., 2016). Z aplikacijo hialuronske kisline veke pridobijo večji volumen ter so bolj čvrste (Murthy et al., 2019). Bolniki izražajo največje nezadovoljstvo ob napačni namestitvi polnila ali aplikaciji prekomerne količine polnila (Taban, 2017). Taban (2021) je izvedel retrospektivno analizo 40 bolnikov, pri katerih je bila izvedena kirurška blefaroplastika zgornjih vek skupaj z uporabo polnil s hialuronsko kislino. Predoperativne in pooperativne fotografije so ocenili nepristranski ocenjevalci. Zadovoljstvo bolnikov so ugotavljali z vprašalnikom in telefonskim klicem. Najkrajši čas spremljanja je bil 3 mesece.
Ugotovili so, da se z blefaroplastiko odstrani ohlapno oz. odvečno kožo zgornjih vek, vendar pa obstaja nevarnost za nastanek praznega žleba pri veki. Uporaba polnil s hialuronsko kislino je predvidljiv, natančen in reverzibilen način zdravljenja, pri katerem bolnik hitro okreva, vendar pa učinki niso trajni oz. so hitro minljivi. Kombinacija obeh pristopov je varna in učinkovita metoda za korekcijo zgornjih vek, ki prispeva k mladostnemu videzu obraza.
Določeni bolniki čutijo visoko stopnjo predoperativne tesnobe, kar lahko negativno vpliva na zdravstvene in psihološke izide kirurškega posega, zato sta Lemaître in González-Candial (2019) izvedla študijo med 32 bolniki, pri katerih je bila izvedena blefaroplastika v lokalni anesteziji. Študija je pokazala, da ima vsaj ena tretjina bolnikov predoperativno tesnobo pred operacijo vek ter da so bolniki s predoperativno tesnobo občutili višjo stopnjo bolečine kot bolniki, ki tesnobe niso čutili. Predvsem so se s predoperativno tesnobo spopadali bolniki, ki še niso imeli kirurške ali okuloplastične operacije. Pomembna ugotovitev študije je, da je treba ukrepe dosledneje izvajati pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za povišano
