ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
GAŠPER TONIN
Medicinska terminologija:
terminotvorni postopki in kratice
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
GAŠPER TONIN
Medicinska terminologija:
terminotvorni postopki in kratice
Diplomsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Mojca Smolej Dvopredmetni univerzitetni študijski Somentorica: izr. prof. dr. Helena Lenasi program prve stopnje Slovenistika
Ljubljana, 2021
Novi časi, nove kratice: NIJZ (ni javnega zdravja? nacionalno izkoreninjenje javnega zdravja?
nadnacionalna institucija javnega zapravljanja?) – Reddite ergo quae sunt Caesaris, Caesari.
P. S. sam sem PK (proti kraticam).
– prof. dr. Janez Tomažič, dr. med.
Zahvala
Zahvaljujem se mentoricama, prof. dr. Mojci Smolej in prof. dr. Heleni Lenasi, za vse napotke in usmeritve pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi ostalim profesorjem in profesoricam Oddelka za slovenistiko in Medicinske fakultete, ki so prispevali pogled svojega področja na obravnavano problematiko.
Hvala tudi družini, ki me je vseskozi podpirala tako pri študiju medicine kot vzporednem študiju slovenistike in komparativistike. Obeh mi ne bi uspelo usklajevati tudi brez podpore Maje, Urha in Jerce ter ostalih prijateljev z Medicinske in Filozofske fakultete.
Za pripravljenost za skrb za slovensko medicinsko terminologijo in vestno reševanje najrazličnejših terminoloških vprašanj se zahvaljujem tudi sourednikom pri Medicinskih razgledih – težave, s katerimi se spopadamo, so bile navdih za temo naloge.
Izvleček
Medicinska terminologija: terminotvorni postopki in kratice
Medicina danes (za razliko od preteklosti, ko so bili termini večinoma prevzeti iz klasičnih jezikov) izrazje večinoma prevzema iz angleščine, pri čemer so v ospredju kratični termini. V nalogi smo predstavili osnove splošne terminološke vede in zgodovino ter posebnosti medicinske terminologije.
Analizirali smo dosedanje tipologizacije leksemov in terminov in razvili lastno tipologijo terminotvornih postopkov, ki ni uporabna le za analizo medicinske terminologije, ampak tudi za druga strokovna področja. Razvito tipologijo smo kritično ovrednotili s primerjavo z že obstoječimi tipologijami. Ker je prevzemanje iz angleškega jezika danes najbolj produktiven terminotvoren postopek, smo ovrednotili pomensko kalkiranje in razvili lasten dvorazsežnostni model izraženega prevzemanja, ki smo ga prav tako ovrednotili s primerjavo z obstoječimi teorijami (ustvarjeni model zajema vse možnosti, ki jih predvidevajo predhodne tipologije, omogoči pa še natančnejšo analizo prevzetih terminov). Uporabnost tipologije smo predstavili na enem izmed danes najbolj problematičnih področij medicinske terminologije – kratičnih terminih, ki smo jih analizirali podrobneje. V tujini so raziskovalci že pokazali, da je uporaba kratičnih terminov v kliničnem okolju lahko problematična, v slovenščini pa take raziskave še nimamo. Opredelili smo termine kratični termin, oponašalska kratica in mnemonična kratica ter analizirali procesa terminologizacije in determinologizacije v medicinski terminologiji. Ob tipologiji terminotvornih procesov in analizi kratičnih terminov smo po pregledu problematičnih mest, ki so jih dosedanji jezikovni normativni priročniki spregledali, oblikovali normativna priporočila, osvetlili pa tudi nadaljnja področja za raziskovanje. Pripravili smo tudi zasnovo za oblikovanje slovarja medicinskih krajšav in kratičnih terminov. Naloga lahko tako z več vidikov služi kot osnova nadaljnjemu raziskovanju področja medicinske terminologije.
Ključne besede: tipologija terminov, prevzemanje v jeziku, dvorazsežnostni model prevzemanja, determinologizacija v medicinski terminologiji, slovar krajšav in kratic
Abstract
Medical terminology: term-formation processes and abbreviations
Medicine today (unlike in the past, when terms were mostly taken from classical languages) takes terms mostly from English, with abbreviation terms in the foreground. In this diploma thesis, we present the basics of general terminology, as well as the history and specifics of Slovene medical terminology. We have analyzed the current typologies of lexemes and terms and developed our own typology of the term- formation processes, which is useful not only for the analysis of medical terminology but can also be applied to the terminology of other professional fields. The developed typology was critically evaluated by comparison with the existing typologies. As acquisition from the English language is the most productive term-formation process today, we evaluated loan translations and developed our own two- dimensional model of expressed acquisition, which we also evaluated by comparing it with existing theories (the created model includes all the possibilities provided by previous typologies and enables an even more detailed analysis of the acquired terms). We presented the applicability of the typology in one of the most problematic areas of medical terminology today - short terms, which we analyzed in more detail. Abroad, researchers have already shown that the use of short terms in a clinical setting can be problematic, but such a research has not been provided regarding Slovene language so far. We defined the terms abbreviation term, imitative abbreviation, and mnemonic abbreviation, and presented the processes of terminologisation and determinologisation in medical terminology. In addition to the typology of term-formation processes and the analysis of abbreviation terms, and after having reviewed problematic aspects that have been overlooked by previous language normative manuals, we formulated normative recommendations and highlighted further areas for research. We have also prepared a design for creating a dictionary of medical abbreviation terms and short terms. The thesis can thus serve as a basis for further research in the field of medical terminology in several respects.
Keywords: typology of terms, acquisition of terms, two-dimensional model of term acquisition, determinologisation in medical terminology, dictionary of abbreviations and acronyms
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 7
1.1 Namen in cilji naloge ... 5
1.2 Raziskovalne hipoteze ... 6
1.3 Metodologija raziskovalnega dela ... 7
2 TERMINOLOGIJA ... 9
2.1 Zgodovina terminologije in terminološke šole ... 9
2.2 Osnove terminološke vede ... 10
2.2.1 Razmerje med terminološko in leksikološko vedo ... 12
2.2.2 Razmerje med pojmom in terminom ... 14
2.2.3 Terminološka načela ... 20
2.2.4 Naloge terminološke vede ... 21
2.2.5 Uporabniki terminologije ... 22
2.2.6 Terminološki podatki... 23
2.3 Medicinska terminologija ... 27
2.3.1 Delitev medicinske terminologije ... 33
2.3.1.1 Medicinske nomenklature ... 33
2.3.1.2 Medicinske klasifikacije in kodni sistemi ... 35
2.3.2 Slovenska medicinska terminologija ... 36
3 MEDICINSKI RAZGLEDI ... 40
4 TERMINOTVORJE... 43
4.1 Poimenovanji znotrajjezikovno in zunajjezikovno... 44
5 PRILAGOJENA TIPOLOGIJA TERMINOTVORNIH POSTOPKOV ... 46
5.1 Prvotni terminotvorni postopki... 46
5.1.1 Netvorjeni termini ... 51
5.1.2 Terminotvorje v okviru lastnega jezika ... 53
5.1.2.1 Besedotvorni terminotvorni postopek ... 53
5.1.2.1.1 Sistemsko predvidljivo besedotvorje ... 54
5.1.2.1.2 Sistemsko nepredvidljivo besedotvorje ... 61
5.1.2.2 Skladenjski terminotvorni postopek ... 64
5.1.2.2.1 Sestava ... 65
5.1.2.2.2 Skup ... 65
5.1.2.2.3 Sklop... 66
5.1.2.2.4 Zraslek ... 66
5.1.2.2.5 Vzorci glede na besedne vrste ... 66
5.1.2.2.6 Opisni termini ... 68
5.1.2.2.7 Izlastnoimenski izrazi – iz osebnih imen in zemljepisnih imen ... 68
5.1.2.2.8 Izpuščanje ... 69
5.1.2.3 Pomenotvorni terminotvorni postopek ... 69
5.1.2.3.1 Pomenska vsebovanost ... 70
5.1.2.3.2 Metonimični prenos in sinekdoha ... 71
5.1.2.3.3 Metaforični prenos ... 72
5.1.2.3.4 Smiselnost pomenotvorja v terminologiji ... 73
5.1.3 Prevzemanje iz tujega jezika ... 74
5.1.3.1 Zakrito prevzemanje ... 76
5.1.3.1.1 Denotatno kalkiranje ... 76
5.1.3.1.2 Pomensko kalkiranje ... 77
5.1.3.2 Izraženo prevzemanje ... 82
5.1.3.2.1 Prilagajanje izvornega dela iz jezika dajalca ... 86
5.1.3.2.2 Prilagajanje z dodajanjem prvin slovenskega jezika ... 88
5.1.3.2.3 Model izraženega prevzemanja ... 88
5.2 Drugotni terminotvorni postopki ... 95
5.2.1 Poenobesedenje ... 95
6 TERMINOLOGIZACIJA IN DETERMINOLOGIZACIJA ... 97
6.1 Terminologizacija ... 97
6.2 Determinologizacija ... 98
7 KRAJŠAVE IN KRATIČNI TERMINI ... 103
7.1 Tipologija kratic in krajšav znotraj terminotvorja ... 106
7.1.1 Kratice znotraj prvotnih terminotvornih postopkov ... 107
7.1.2 Kratice znotraj drugotnih terminotvornih postopkov ... 110
7.1.2.1 Oponašalske kratice in mnemonične kratice ... 116
7.1.2.2 Kratični termini iz naslovov ... 121
8 KRAJŠAVE IN KRATICE V MEDICINSKI TERMINOLOGIJI ... 123
8.1 Raba tveganih kratičnih terminov in terminoloških krajšav ... 127
8.2 Nekatere težave kratičnih terminov in predlogi normativnih priporočil ... 128
8.2.1 Razmerje med kratičnim terminom, razvezavo in pojmom ... 128
8.2.2 Mešanje tujih jezikov v razvezavi ... 132
8.2.3 Determinologizirani kratični termini ... 133
8.2.4 Tolstojev manever ... 134
8.2.5 Mednarodna kratica je neustrezno zaznamovana v tujem jeziku ... 135
8.2.6 Kratice v razvezavah drugih kratičnih terminov in vrstnost v kratičnih terminih ... 136
8.2.7 Kratični termini in kratice morajo biti v besedilu nujno razloženi ... 137
8.2.8 Enkratna pojavitev kratice v besedilu ... 138
8.2.9 Zapis z malo ali veliko začetnico ... 139
8.2.10 Kratični termini v naslovih in izvlečkih ali povzetkih... 139
8.2.11 Razvezava kratičnih terminov ... 140
8.3 Izdelava slovarja kratičnih terminov ... 141
9 UGOTOVITVE IN SKLEP ... 144
10 POVZETEK ... 153
11 VIRI IN LITERATURA ... 156
12 PRILOGE ... 167
KAZALO TABEL
Tabela 1. Sedem pravil, ki so bila upoštevana pri oblikovanju nomenklature Nomina Anatomica leta
1956 ... 34
Tabela 2. Prikaz mogočih slovenskih in angleških razvezav ob kratičnem terminu TMA. ... 130
Tabela 3. Prikaz Tolstojevega manevra pri poimenovanjih raziskav. ... 135
KAZALO SLIK
Slika 1. Razmerje med pojmom, terminom, definicijo in predmetnostjo ... 11Slika 2. Različna razmerja med terminom in pojmom (terminološka sinonimija in terminološka homonimija) ... 15
Slika 3. Delitev terminoloških podatkov ... 24
Slika 4. Medenica ali medenza v delu Antona Makovica ... 36
Slika 5. Uredniški postopek pri Medicinskih razgledih ... 41
Slika 6. Tipologija prvotnih terminotvornih postopkov glede na izvor ... 50
Slika 7. Zapletenost določanja terminotvornega postopka na primeru podkožje ... 58
Slika 8. Analiza morfemov termina postinfekcijski ... 61
Slika 9. Pomenska vsebovanost na primeru termina mišica ... 70
Slika 10. Tipologija prevzemanja terminov ... 75
Slika 11. Dvorazsežnostni model prevzemanja iz tujega jezika ... 90
Slika 12. Vrednotenje modela prevzemanja z obstoječimi tipologijami ... 92
Slika 13. Točkovnik SAD PERSONS za oceno tveganja za samomor ... 118
Slika 14. Nastanek kratice GROM iz angleške kratice FAST ... 119
Slika 15. Terminološka homonimnost in neustaljenost razvezave na primeru kratičnega termina MHC ... 129
KAZALO PRILOG
Priloga 1. Nekateri problematični pregledani termini iz revije Medicinski razgledi ... 1671
1 UVOD
Medicinska terminologija je področje, ki se razvija že več kot 2300 let, začetki slovenske medicinske terminološke vede pa segajo šele v leto 1782, ko je bil izdan prvi slovenski učbenik babištva Antona Makovica (Alsulaiman idr., 2019; Makovic in Steidele, 1782). S slovensko medicinsko terminologijo so se organizirano začeli ukvarjati pozneje, šele leta 1952 pa je bila v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ustanovljena Terminološka komisija, katere del je bila tudi medicinska terminološka komisija. Danes temeljno delo slovenske medicinske terminološke vede predstavlja Slovenski medicinski slovar (Adamič idr., 2002;
Sket, 2011).
Področje medicine je eno najhitreje rastočih, vsak dan je v bazi PubMed indeksiranih več kot 2700 novih biomedicinskih znanstvenih prispevkov (Landhuis, 2016). Zaradi takih razsežnosti raziskovanja in objavljanja novih spoznanj, tudi razvoja terminologije, ki sledi napredku znanosti, slovensko strokovno izrazje le stežka dohaja mednarodno (večinoma angleško) terminologijo. Zdravniki in raziskovalci poskušajo na različne načine slediti zadnjim izsledkom raziskav v tujini1, pri tem pa izrazje črpajo predvsem iz angleške literature. Slovenska medicinska terminološka veda hitremu nastajanju terminov v angleščini niti približno ne more slediti, zato se zdravniki in ostali strokovnjaki pri prevzemanju teh terminov zanašajo predvsem na lasten občutek za jezik. Ker je v slovenskem prostoru še vedno prisotnih kar nekaj medicinskih revij (npr. Zdravniški vestnik, Medicinski razgledi in Isis, glasilo Zdravniške zbornice Slovenije), so uredništva teh običajno prva, ki se soočijo s pisano medicinsko besedo.
Pri tem razen Slovenskega medicinskega slovarja, ki niti ni namenjen najnovejšemu medicinskemu besedju2, nimamo drugega trenutno relevantnega terminološkega dokumenta ali priročnika (razen področnih učbenikov, ki pa pogosto niso jezikovno najbolj ustrezni). Uredniki slovenskih medicinskih revij smo se tako prisiljeni sami odločati o primernih terminih,
1 Navedemo lahko primer z Infekcijske klinike, kjer so zdravniki, specialisti in specializanti infektologije v času koronavirusne bolezni 2019 organizirali strokovno skupino, v kateri so si člani med seboj razdelili vse prispevke o najnovejših raziskavah, ki so izšle od zadnjega srečanja. Vsak član je prebral dodeljena poročila o raziskavah, nato pa o njih poročal ostalim članom skupine.
2 V spletni različici ali kje drugje npr. po letu dni od razglasitve epidemije še ni razlage ali priporočene rabe za koronavirusno bolezen 2019 ali virus, ki jo povzroča, zasledili pa nismo tudi nobene opombe na spletni strani uredništva, čeprav so se različni jezikoslovci in ustvarjalci Slovenskega slovarja knjižnega jezika hitro odzvali na spremembo v jeziku.
2
zanašamo pa se lahko le na lastno strokovno in jezikoslovno znanje (ali pa se za vsakega izmed novih terminov (ki jih ni malo) obrnemo na terminološko svetovalnico, kar pomembno upočasni uredniški postopek). Čeprav je bilo o slovenski medicinski terminologiji v prejšnjem stoletju napisanega že veliko, se uporabniki danes spopadajo s popolnoma drugačnimi težavami, kot se je terminološka veda pred leti. Velika imena začetkov slovenske medicine (farmakolog Fran Erjavec, patolog Janez Plečnik, nevrolog Alfred Šerko idr.) so poskrbela za primeren prenos mednarodne latinske in grške anatomske, embriološke, histološke, patološke, mikrobiološke, farmakološke in različnih področij klinične terminologije v slovenski jezik. Pri tem so strokovnjaki že takrat bolj kot ne delovali vsak na svojem področju – edini skupinski terminološki projekt, ki jih združuje še danes, je Slovenski medicinski slovar, v katerem še vedno lahko zaznamo deljenost področij. Kljub uspešnemu slovenjenju osnovnih terminov iz klasičnih jezikov pa so avtorji že konec tisočletja ugotavljali, da so na vseh področjih strokovnega jezika v zadnjih letih v vedno večji meri prisotni termini iz angleščine in drugih globalnih jezikov (Kališnik, 2004; Sket, 2011).
Uporabnik se pri spopadanju s sodobnimi terminološkimi zadregami pri tvorjenju novega termina tako ne more obrniti ne na slovensko medicinsko terminološko vedo, ki se (sicer zelo uspešno in sistematizirano) dotika predvsem grškega in latinskega jezika, in ne na splošno terminološko vedo, ki se medicinske vede dotika poredkoma, drugih ved pa predvsem z jezikoslovnega vidika. Zgodovina slovenske medicinske terminologije je bila zelo dobro popisana ob XV. jubilejnem memorialnem sestanku profesorja Janeza Plečnika, vendar so se v nastalem zborniku jezikoslovne teorije dotaknili le nekateri prispevki (Fliser in Meh, 1984). Za medicinsko terminološko vedo in njene uporabnike se trenutno zdi najbolj potrebna bolje razdelana tipologija terminotvornih postopkov slovenskega jezika. Tisti, ki jo uporablja, se mora zavedati, katere možnosti so mu pri tvorjenju terminov na voljo in katero od njih je najprimerneje izbrati v določenih jezikovnih okoliščinah, mora torej imeti temelj, na katerem se lahko gradijo tudi podpodročne terminologije, predvsem pa normativna priporočila. Temelj mora imeti tudi terminolog – nesmiselno bi se bilo ponovno ukvarjati le z nekaterimi specifičnimi težavami, na terminologijo pa ne gledati sistemsko. Poleg tega bi bila sistematična tipologija terminotvornih možnosti uporabna tudi za terminološko proučevanje drugih strokovnih področij. Večina drugih analiz strokovnega izrazja, ki so se ukvarjale s terminotvorjem, je namreč le nekritično prevzela metodološki aparat, ki ga je za poimenovalno
3
tipologijo leksemov opisala A. Vidovič Muha (2013, str. 23)3. Čeprav je strokovnojezikovni sistem v pomembnem odnosu s splošnojezikovnim sistemom (nekateri ga imajo tudi za del splošnojezikovnega sistema), tipologija v izvirni obliki ni bila nikoli namenjena predstavitvi terminotvornih zmožnosti slovenskega jezika. Poznejši avtorji, ki so jo uporabljali (npr.
Atelšek, 2016; Logar, 2005; Pečovnik, 2020), je niso celovito kritično prevrednotili niti za strokovnojezikovni sistem niti po njenih posameznih delih, čeprav so se od njenega nastanka že spremenile tudi nekatere zakonitosti splošnojezikovnega sistema.
Oblikovanje kar čim bolj sistematične tipologije terminotvornih postopkov je nujno, da se lahko spopademo z eno največjih težav medicinske terminološke vede danes – kratičnimi termini. Z vedno obširnejšim nastajanjem različnih prispevkov v znanstvenih revijah se veča tudi nujnost gospodarnosti izraza. Z vzponom angleščine kot lingua franca so v slovensko terminologijo prodrli tudi neslovenski kratični termini, katerih raba že dolgo narašča. V humanističnih znanostih morda porast teh ni bil tako hud, v nekaterih naravoslovnih revijah pa se je njihovo število od leta 1967 do leta 2000 več kot podeseterilo (Kališnik, 2004; Logar, 2003).
Od leta 2000 do danes so kratični termini postali tako produktiven terminotvorni postopek, da v uredništvih medicinskih znanstvenih revij predstavljajo enega največjih terminoloških zalogajev. Skoraj vsak termin, ki ga v medicini prevzamemo iz angleščine, namreč danes predstavljata razvezava in njej pripadajoči kratični termin. Kratični termini pa niso težava le enega medicinskega podpodročja, ampak vseh specialističnih področij – v tujini so avtorji raziskav že ugotavljali, da nedosledna raba kratičnih terminov lahko celo ogroža bolnike. V Združenih državah Amerike je bilo od leta 2004 do leta 2006 prijavljenih 643.151 napak pri zapisovanju zdravil, od tega jih okoli 30.000 (4,7 %) lahko pripišemo neustrezni uporabi kratic in drugih krajšav (Alshaikh idr., 2013; Haseeb idr., 2016; Tariq in Sharma, 2020). Ena od možnosti reševanja te problematike, ki jo priporočajo nekateri avtorji, je večja normativnost pri obravnavi kratičnih terminov in njihovih razvezav.
V nalogi poskušamo premostiti opisovanje lastnosti področij medicinske terminologije in se nanjo osredotočiti kot na celoto, ob čemer prikazujemo nekatere težave, s katerimi se danes sooča uporabnik medicinskega jezika. Pri tem izhajamo iz večletnih lastnih uredniških izkušenj4 pri znanstveni recenzirani reviji Medicinski razgledi in izkušenj s študija na
3 Gre za tipologijo možnosti, po katerih nastajajo izrazne podobe leksemov v slovenskem jeziku.
4 Tako z vidika urednika, tehničnega urednika, odgovornega urednika in svetovalca glede jezikovnih, tudi terminoloških zadreg.
4
Medicinski fakulteti. Na podlagi tipologije poimenovalnih postopkov A. Vidovič Muhe (2013, str. 23) bomo poskušali oblikovati lastno metodologijo za analizo terminotvorja, pri čemer se bomo opirali tudi na druge manj obsežne teorije, npr. razdelitvi Š. Vintar (2008, str. 51) in N.
Logar (2005). Ustvarjena tipologija terminotvornih postopkov bo služila kot nov, terminologiji prilagojen metodološki aparat, in bo hkrati sistematično prikazala področja, na katerih so nujne nadaljnje raziskave. Bistveni pri razvoju tipologije se zdijo analiza uporabnosti skladenjske pretvorbeno-tvorbene teorije besedotvorja, analiza prevzemanja terminov iz tujih jezikov, ovrednotenje pomenskega kalkiranja v medicini in razvoj nove in prilagojene tipologije izraženega prevzemanja, saj je prevzemanje na področju medicinske terminologije trenutno najbolj produktiven postopek.
Poleg tega želimo uporabnost razvitega metodološkega aparata prikazati na kratičnih terminih, zato se bomo v okviru terminotvorne teorije nanje posebej osredotočili in jih analizirali. Po analizi bomo prikazali težave, na katere naletimo ob kratičnih terminih (v povezavi s terminološko homonimijo, terminološko sinonimijo razvezav, determinologizacijo itd.).
Oblikovali bomo tudi nekaj normativnih priporočil, ki bodo lahko služila pri nadaljnjem ustvarjanju slovarja medicinskih kratic in krajšav, predvsem pa pomagala pri uporabi in razumevanju kratičnih terminov.
5
1.1 Namen in cilji naloge
Namen dela je postaviti temelje za proučevanje terminologije in terminotvorja v sodobnem slovenskem medicinskem jeziku, kritično ovrednotenje dosedanjih tipologij in razvoj terminološki vedi prilagojene tipologije terminotvornih procesov, poleg tega pa prikaz njene uporabnosti pri reševanju ene izmed glavnih težav sodobne slovenske medicinske terminologije, kratičnih terminov. Izpostavili bomo tudi smernice za nadaljnje raziskovanje slovenske medicinske terminologije. V ta namen bomo pregledali obstoječo splošno in medicinsko terminološko literaturo, pri rabi pa se opirali na znanstveno medicinsko revijo Medicinski razgledi. Pripravili bomo tudi normativna priporočila, in sicer tako za prevzemanje kratičnih terminov kot tudi za tvorjenje teh v lastnem jeziku.
Cilji dela so:
Predstaviti osnove terminološke vede in umestitev medicinske terminološke vede v njej. Rezultat tega bo uporabniku prijazen pregled osnov terminološke vede s shemami, pregled zgodovine in trenutnega stanja medicinske terminološke vede, težav v slovenski medicinski terminologiji in predstavitev terminoloških načel s primeri iz slovenske in širše medicinske terminologije.
Analizirati dosedanje tipologizacije terminov in terminotvorja ter razviti enoten tipološki sistem, ki bo uporaben za analizo terminov in terminotvorja na področju medicine. Ovrednotiti ustvarjeni tipološki sistem ob primerjavi z drugimi že obstoječimi teorijami. Rezultat bo tipologija terminotvornih možnosti v slovenskem jeziku, ponazorjena s primeri iz medicine, a uporabna tudi na drugih področjih terminološke vede.
Ovrednotiti prevzemanje iz tujega jezika in današnji pomen tega terminotvornega postopka za medicinsko terminologijo. Pregledati tudi, kako so se v preteklosti s prevzemanjem soočali različni pravopisi in kako se z njim danes sooča predlog za novi Pravopis 8.0. Rezultat bo nov sistematičen model izraženega prevzemanja, ki prikazuje možnosti za prevzemanje iz tujega jezika, omogoča pa tudi lažje oblikovanje normativnih priporočil.
Uporabnost razvite teorije preveriti na enem danes najbolj problematičnih področij v medicinski terminologiji, kratičnih terminih. Te umestiti v terminotvorni sistem in pregledati njihovo vlogo v znanstvenih besedilih, prikazati
6
pa tudi razlike med splošnojezikovnimi in terminološkimi kraticami in ob njih predstaviti proces determinologizacije. Določiti tudi normativna priporočila za uporabo kratičnih terminov. Rezultat je oblikovanje normativnih načel za prevzemanje in uporabo kratičnih terminov v znanstvenem besedilu; poleg tega tudi seznam nekaterih kratičnih terminov in zasnova za različne terminološke ukrepe (slovar medicinskih terminoloških kratic in krajšav ter seznam kratičnih terminov s tvegano rabo).
Predstaviti temelje za nadaljnje raziskovanje področja.
1.2 Raziskovalne hipoteze
V delu smo postavili naslednje hipoteze:
H1: V medicinski terminologiji so zakonitosti idealne terminološke vede večkrat kršene.
H2: Obstoječi sistem poimenovalnih možnosti, ki ga je za lekseme razvila A. Vidovič Muha, brez prilagoditev ni ustrezen za obravnavo slovenske medicinske terminologije, poleg tega pa pri terminotvorju lahko hkrati steče več različnih postopkov, zato tudi razvrstitev termina v enega izmed njih (kot je to predvidevala omenjena tipologija) ni smiselna.
H3: Pomensko kalkiranje je ustrezen terminotvorni postopek v medicinski slovenski terminologiji, obstoječe tipologije prevzemanja pa za analizo prevzetih terminov niso uporabne.
H4: V tej nalogi razvit metodološki aparat za tipologizacijo prevzemanja zajema in upošteva teorije drugih jezikoslovcev in pravopise, a je bolj prilagojen terminologiji.
H5: V današnji medicinski terminologiji kratični termini predstavljajo eno izmed večjih terminoloških težav – tem se lahko izognemo tudi z oblikovanjem skupnih normativnih priporočil.
H6: Determinologizacija je proces, ki prizadene tudi kratične termine.
7
1.3 Metodologija raziskovalnega dela
V delu nas bosta vseskozi vodila tako jezikoslovni kot strokovnopodročni pogled na omenjeno problematiko, kar je tudi osnova terminološkega raziskovanja. Da bi dosegli zastavljene cilje naloge, smo uporabili več različnih metod:
Deskriptivna metoda. Uporabili smo jo predvsem v prvem delu, in sicer za opisovanje osnov terminološke vede in razmerja med pojmom in terminom. Uporabili smo jo tudi za prikaz stanja slovenske in splošne medicinske terminološke vede in pri prikazu različnih izoliranih primerov terminov.
Komparativna metoda. Komparativno metodo smo uporabili na več ravneh. Uporabili smo jo za primerjavo različnega pojmovanja znotraj- in zunajjezikovnega, pri tipologiji terminotvornih postopkov (ko smo primerjali teorijo različnih avtorjev in slovenske pravopise, npr. pri besedotvorju, skladenjskem tvorjenju, najbolj dosledno pa pri izraženem prevzemanju). Poleg tega smo jo uporabljali tudi na mikroravni, ko smo v celotni nalogi med seboj primerjali različne terminološke sinonime v rabi, terminoloških slovarjih (največkrat Slovenskem medicinskem slovarju) in drugih strokovnih virih (npr.
z rabo v reviji Zdravniški vestnik).
Metoda klasifikacije. Uporabili smo jo, ko smo razdelili terminološke podatke glede na njihovo obdelanost, predvsem pa pri delitvi medicinske terminologije, pri tipologiji terminotvornih postopkov in pri klasifikaciji medicinskih kratičnih terminov in krajšav ter težav, povezanih z njimi.
Metoda analize. Metodo smo uporabili pri vrednotenju različnih terminoloških teorij in pri obdelavi terminov z več različnih vidikov (npr. jezikovnosistemske ustreznosti, ustreznosti z vidika kulturnega sistema, gospodarnosti, ustaljenosti in vključenosti v terminološke slovarje, rabe).
Metoda sinteze. Metodo sinteze smo uporabili za prikaz ugotovitev, do katerih smo prišli z drugimi metodami, prav tako pa pri preverjanju hipotez.
Metoda kompilacije. Metodo kompilacije smo uporabili pri povzemanju spoznanj drugih avtorjev, in sicer predvsem v prvem delu naloge pri predstavitvi terminološke vede in terminoloških načel, znotraj tipologije terminotvornih postopkov pri več različnih postopkih, pri povzemanju literature o kraticah in krajšavah v
8
splošnojezikovnem sistemu in pri povzemanju rezultatov raziskav tujih raziskovalcev o pomembnosti medicinske terminologije in kratičnih terminov v njej.
Kvantitativno metodo smo uporabili pri pregledu pojavljanja kratičnih terminov z angleško razvezavo v Medicinskih razgledih od leta 1994 do leta 20205 in pri podrobnejšem ročnem pregledu vseh štirih številk Medicinskih razgledov, ki so izšle leta 2020.
Terminografska metoda. Terminografsko metodo smo uporabili pri prikazu izbranega terminološkega izrazja, ki smo ga pridobili iz Medicinskih razgledov.
V celotnem delu smo se opirali predvsem na dejansko rabo terminov v medicinski terminologiji, in sicer največkrat na rabo v Medicinskih razgledih. Če smo vključili tudi kakšen drug termin ali terminološki sinonim za večjo nazornost, a ga raba ne potrjuje, smo to posebej poudarili.
Ker je vrednotenje in poskus vzpostavitve nove teorije terminotvornih postopkov zapleten proces, smo pri njem običajno hkrati uporabljali več različnih metod. Pri tem smo poskušali v teoriji pri vsakem izmed postopkov najprej najti ustrezen termin, ki bi ga lahko brez večjih težav umestili v obstoječo terminološko teorijo, nato pa iz rabe in lastnih izkušenj predstaviti nekaj primerov, pri katerih zdajšnji modeli odpovedo ali pa za strokovnjaka niso tako uporabni – na takih mestih smo teorijo razširili že sami ali pa izpostavili možnosti za nadaljnje raziskovanje, ki mu predstavljena terminotvorna teorija lahko služi kot ogrodje (npr. pri besedotvornem terminotvorju). Poglobitev v vsakega izmed terminotvornih postopkov namreč presega namen naloge.
Omejitve naloge smo predstavljali v pripadajočih poglavjih.
5 Metodo podrobneje opisujemo v lastnem poglavju.
9
2 TERMINOLOGIJA
V poglavju predstavljamo zgodovino splošne terminološke vede in njene osnove. Opisujemo tudi razmerje med terminološko vedo in leksikološko vedo, naloge terminološke vede in uporabnike terminologije. Poleg tega opisujemo tudi razmerje med pojmom in terminom, ob tem pa opredelimo pojmovno načelo, načelo enoznačnosti, terminološko sinonimijo, terminološko večpomenskost in terminološko homonimnost. Poleg tega opisujemo razvrstitev različnih vrst terminoloških podatkov in različna terminološka načela. Od splošne terminološke vede se usmerimo na medicinsko; najprej opišemo glavne značilnosti medicinske terminologije in različne terminološke dokumente (nomenklature in klasifikacije), ki jo urejajo, nato pa predstavimo glavne zgodovinske mejnike slovenske medicinske terminologije in jo umestimo v širši kontekst mednarodne medicinske terminologije, orišemo pa tudi njeno stanje danes.
Izhodišča tega poglavja predstavljajo okvir in temelje drugemu in tretjemu delu naloge.
2.1 Zgodovina terminologije in terminološke šole
Za začetnika terminologije velja Eugen Wüster, ustanovitelj dunajske šole terminologije. Leta 1931 je doktoriral z delom o elektrotehniški terminologiji, Internationale Sprachnormung in der Technik. Njegove ideje so spodbudile nastanek dunajske šole terminologije in nastanek dela Allgemeine Terminologielehre, prevod njegove disertacije v ruščino pa je botroval začetkom ruske šole terminologije. Leta 1971 je bil ustanovljen Infoterm, na dunajski terminološki šoli sloneča organizacija, katere glavni predmet proučevanja je terminologija.
V prvi polovici 20. stoletja so tako nastale tri terminološke šole, ki so sledile različnim pristopom (ti se ne izključujejo) (Žagar Karer, 2011, str. 13):
Dunajska terminološka šola. Zanjo je terminološka veda avtonomna disciplina, ki pa je izredno disciplinarna in je namenjena podpori drugih znanstvenih in tehniških ved.
Uveljavlja jo Mednarodni informacijski center na Dunaju, Infoterm. Njen začetnik je Eugen Wüster.
10
Praška oz. češka terminološka šola. Ta terminologijo uvršča med besedišče jezika, strokovni jezik pa je le en od podsistemov splošnega jezika. Pripadnik te je Bohuslav Havránek.
Ruska terminološka šola. Ukvarja se predvsem z urejanjem znanja v smiseln pojmovni sistem, osnovana pa je bolj filozofsko.
Na slovensko terminološko delo sta vplivali predvsem praška in dunajska terminološka šola (Humar, 2004, str. 21). O terminologiji kot o teoriji sta pri nas prva pisala Dušan Gabrovšek (leta 1989 – poročilo s poletne šole, ki jo je organiziral Infoterm) in Marjeta Kalin (leta 1991 – – predstavitev Terminološkega priročnika Helmuta Felberja) (Žagar Karer, 2011, str. 15). Za prvi terminološki slovar velja Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča iz leta 1880, ki jo je napisal jezikoslovec Matej Cigale.
V nalogi smo se odločili slediti predvsem načelom dunajske terminološke šole, ki terminološko vedo razume kot avtonomno disciplino6.
2.2 Osnove terminološke vede
Terminološka veda7 pojme proučuje kot elemente pojmovnega sistema – da pojem lahko umestimo v pojmovni sistem, ga moramo znati dobro opisati, predvsem pa določiti razmerja, ki jih vzpostavlja do drugih pojmov v pojmovnem sistemu. Razmerja določimo na podlagi primerjave značilnosti. V klasični terminologiji so pojmi dobro razmejeni drug od drugega, odnosi med različnimi pojmi pa so dobro opredeljeni. Termini so poimenovanja (torej izrazna podoba), z dogovorom določena posameznemu pojmu, ki je vključen v pojmovni svet neke stroke. Vsakemu pojmu naj bi pripadalo le eno poimenovanje in obratno. Več avtorjev opozarja, da to opisuje predvsem idealen terminološki sistem, ki pa v realnosti ne obstaja, kar velja tudi za področje medicine (skoraj vsak pojem označuje več poimenovanj,
6 Razumevanje terminologije in terminološke vede tudi v razmerju do stroke in leksikologije opisujemo v lastnem poglavju.
7 Za vedo, ki se ukvarja s terminološkim izrazjem, uporabljamo termin terminološka veda.
Terminologija nam namreč lahko pomeni 'strokovno izrazje nekega področja' ali 'vedo o strokovnem izrazju', v nalogi pa jo uporabljamo kot metonimično nepreneseni pomen, torej kot 'strokovno izrazje nekega področja'.
11
terminov, prav tako pa isti termini lahko označujejo tudi različne pojme8) (Alsulaiman idr., 2019, str. 88–90; Humar, 2009, str. 84–88; Vintar, 2008, str. 36–49). Ko poskušamo z besedami označiti pojem in ga umestiti v obstoječi pojmovni sistem, oblikujemo definicijo, ki za terminologe pomeni opis, razmejitev in razločitev pojma (de Bessé, 1997, v Žagar Karer, 2011, str. 40). Terminologija naj bi se s termini in pojmi ukvarjala sinhrono (Vintar, 2008; Žagar Karer, 2011, str. 15).
Na sliki 1 prikazujemo razmerje med definicijo, pojmom, predmetom in terminom.
8 V nadaljevanju opisujemo več primerov, eden od njih je npr. Pagetova bolezen.
12
Slika 1. Prikazano je razmerje med pojmom, terminom, definicijo in stvarnostjo oz. predmetnostjo (na primeru trebušne slinavke). Poenostavljeno lahko pojem razumemo kot miselno podobo, ki jo ustvarimo na podlagi stvarnosti. Ta miselna podoba zavzame mesto v pojmovnem svetu, pri čemer z drugimi pojmi tvori različne odnose (npr. odnos med organom in trebušno slinavko je hierarhičen, med trebušno slinavko in želodcem pa bolj vzporeden, a ne tako blizu kot med trebušno slinavko in obušesno slinavko).
Vsako področje razvije tudi bolj specifične odnose, npr. A je simptom B ali C je zdravilo za D, pri čemer je ob vsakem pojmu teh odnosov z drugimi nepregledna množica. Z definicijo poskušamo opisati svojo pojmovno predstavo, pojem razmejiti od drugih oz. poudariti tiste lastnosti in odnose, ki so najpomembnejši. Poznamo več vrst definicij, najpogosteje pa jo sestavlja sklic na nadpomenko (tu žleza) in lastnost, ki loči pojem od ostalih podpomenk te nadpomenke (npr. da ima eksokrino in endokrino funkcijo, da izloča sokove v dvanajstnik, da izloča inzulin in glukagon itd.). Pri nastanku definicije je tako pomembno, s katerega zornega kota opazujemo stvarnost oz. kako je pojem povezan z drugimi pojmi v pojmovnem sistemu. Slovenski medicinski slovar (SMS) tako izpostavi druge lastnosti (npr. tudi natančnejšo anatomsko lego) kot Veterinarski terminološki slovar (VTS), za katerega je trebušna slinavka organ, ki je lasten več različnim vrstam živali (zato mora biti definicija pomensko širša), ali Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki kot splošnorazlagalni slovar poda še širšo definicijo (ob kateri pa lahko začutimo, da je vezana na človeka, saj ni nujno, da imajo vse živali trebušno slinavko za želodcem). Odebeljeno so napisani termini, ki se uporabljajo v slovenski terminologiji; opazimo lahko, da isti pojem označuje več terminov, ki so si terminološko sinonimni (latinsko pancreas, ki smo ga prevzeli kot pankreas, trebušna slinavka pa je pomenski kalk iz nemščine, die Bauchspeicheldrüse).
2.2.1 Razmerje med terminološko in leksikološko vedo
Najprej moramo opozoriti, da je razlika med leksikografijo in terminografijo včasih nedoločljiva, sploh ko se želimo v besedilu odločiti, ali gre pri nekem poimenovanju za izrazno stran leksema9 ali termin (International Information Centre for Terminology (Austria), 2005;
Vintar, 2008, str. 20).
Terminološka in leksikološka veda se razlikujeta predvsem v pristopu in drugačnem predmetu preučevanja. Čeprav češka terminološka šola strokovnojezikovni sistem razume kot del splošnojezikovnega sistema, se nam smiseln zdi tudi pristop dunajske terminološke šole, ki pravi, da je terminološka veda neodvisna disciplina, ki se pri nekaterih vidikih naslanja na druge vede. Pri tem se zdi najbolj očitna povezava z leksikologijo in njeno metodologijo, in sicer predvsem pri proučevanju izrazne strani, po drugi strani pa je terminologija povezana tudi z vsakim izmed strokovnih področij. Poleg tega se leksikološka in terminološka veda razlikujeta tudi glede na pristop – čeprav lahko tako semaziološki kot onomaziološki pristop uporabljata
9 Leksem razumemo kot osnovno poimenovalno enoto jezika, ki je dvočlenska, grajena iz izrazne podobe, ki jo imenujemo tudi izraz ali formativ (lahko beseda ali besedna zveza), in iz vsebine, ki se je aktualizirala kot pomen ali pomenje. Tako jo torej lahko razumemo kot neločljivo in stabilno enoto izraza in pomena (Šturmberger, 2015, str. 249–251; Vidovič Muha, 2013, str. 17–20).
13
obe, je izhodišče leksikološke vede semaziološki pristop, terminološke pa onomaziološki pristop. Š. Vintar (2008, str. 19) razmerje med terminologijo in leksikologijo opisuje tako:
Obema vedama je skupno, da se – prek terminov in leksemov – ukvarjata z besedami, saj so tako termini kot leksemi sestavljeni iz nizov ene ali več besed, kljub temu pa je med njima nekaj bistvenih razlik, ki nam pomagajo tudi bolje opredeliti namen terminološke vede. Najprej je tu razlika med predmetom preučevanja pri prvi in pri drugi, se pravi razlika med terminom in leksemom.
Termin namreč predstavlja le poimenovanje, ki je pripisano pojmu, leksem pa ima dvojno naravo, saj ga lahko razdelimo tako na izrazno stran kot njegovo vsebino, pomen. Termin ne označuje pomena, ki je lasten neki družbeni skupnosti, ampak pojem, ki je lasten strokovnjakom nekega področja (tudi mednarodno). Kot povzema Š. Vintar (2008, str. 24) je za lekseme
»značilno, da imajo lahko več pomenov, v terminologiji pa pomen enačimo s pojmom. En pojem ima kot abstraktna miselna enota lahko torej le en pomen, ki pa mu seveda lahko pripišemo več poimenovanj.« Termin bi tako lahko razumeli tudi kot simetrični leksem (torej leksem, pri katerem izrazu pripada samo en pomen)10. Kljub elegantnosti te rešitve pa je definicija pri terminih veliko bolj natančna kot pri splošnih simetričnih leksemih, prav tako pa se termin od splošnih leksemov razlikuje tudi po nekaterih drugih značilnostih.
Termini so namreč neodvisni od besedilnega in pragmatičnega konteksta, ne izražajo konotacije in so pomensko predvidljivi (Karer, 2007, str. 444). Poleg tega se termini od drugih leksemov ločijo tudi po tem, v kakšnih komunikativnih situacijah so uporabljeni, kako razumljivi so, koliko in kakšne pomene nosijo (leksemi lahko nosijo več pomenov), ali jih rabimo ekspresivno itd.
Eno od meril, po katerem lahko tako ločujemo termine od splošnih leksemov, je specializirana raba, a tudi tu ločnica ni jasna. To dokazuje tudi raziskava, v kateri so strokovnjaki, dokumentalisti, prevajalci in terminologi dobili navodila, naj v danem medicinskem besedilu označijo izraze, ki jih imajo za strokovne – torej termine. Pri tem so strokovnjaki in terminologi označili največji delež besedišča in se odrezali podobno, dokumentalisti so označili za polovico manj poimenovanj, ki so se jim zdela strokovna, prevajalci pa še manj (Bagot, 1999; Vintar, 2008, str. 37).
10 Poleg tega so tudi termini v razmerju do svojega pojma pogosto »nesimetrični«. Isti termin lahko označuje več pojmov in obratno. Nekaj jih predstavljamo v nadaljevanju.
14
Pomembna razlika med terminologijo in leksikologijo je tudi, da se terminologija razvija predvsem z dogovorom, pri splošni leksiki pa je pomembnejši opisovalni pristop (Karer, 2007).
V tej nalogi se osredotočamo na terminotvorje, torej predvsem na izrazno podobo, termine.
Ravno na ravni izraza sta leksikološka in terminološka veda najbolj prekrivni, a vseeno k njemu ne pristopata na enak način. Termin razumemo kot poimenovanje za strokovni pojem, za poimenovalno in pomensko enoto splošnojezikovnega sistema pa uporabljamo izraz splošni leksem. Ravno zaradi narave naloge je smiselno, da v njej uporabimo tudi spoznanja in metodologijo leksikološke vede, ki se dotikajo izrazne strani njenega predmeta proučevanja.
Tudi leksikologija se namreč ukvarja s postopki tvorjenja poimenovalne strani leksikalnih enot, njen metodološki aparat (uporabili smo poimenovalno tipologijo leksemov A. Vidovič Muhe (2013, str. 23)) pa je prekriven tudi z metodologijo pri analizi terminotvornih postopkov.
Vseeno je nujno, da metodologijo, ki jo uporablja leksikološka veda pri analizi splošnih leksemov, pri terminološki analizi prilagodimo današnjim potrebam strokovnega jezika in nekaterim pristopom terminološke vede, ki se razlikujejo od leksikološke vede.
2.2.2 Razmerje med pojmom in terminom
Temelje, ki obravnavajo razmerje med pojmom in terminom, predstavljajo pojmovno načelo, terminološka sinonimija, terminološka večpomenskost, terminološka hominimija in načelo enoznačnosti.
Terminološka veda za razliko od splošne leksikološke vede sledi pojmovnemu načelu, ki termine obravnava kot jezikovni odraz pojmov – izhodišče je torej pojem in ne termin, ki ga označuje. V terminološki vedi tako ne moremo govoriti o pomenih, ustrezneje je namreč govoriti o pojmih.
Klasična terminološka veda stremi k temu, da bi imel vsak pojem v terminologiji le eno poimenovanje ali vsaj eno prednostno poimenovanje – temu lahko rečemo tudi načelo enoznačnosti. Pri tem terminološki sinonimi (razlagamo jih v nadaljevanju) zaradi možne zmede pri sporazumevanju niso zaželeni (Humar, 2004, str. 21). Zdi se, da je to bolj kot ne idealističen cilj terminološke vede, vsekakor pa ne trenutno stanje (zagotovo vsaj medicinske) terminologije (različne možnosti razmerja med terminom in pojmom prikazuje slika 2).
15
Tipologija, ki jo predstavljamo v poglavju o terminotvorju, je tako uporabna za pregled različnih možnosti terminoloških sinonimov.
Slika 2. Slika prikazuje različna razmerja med terminom v strokovnojezikovnem sistemu in pojmom, ki ga označuje (pri tem so na mestu pojmov kot primeri dane definicije). Čeprav terminološka voda teži k idealnemu razmerju med pojmom in terminom (1 : 1) sploh v medicinski terminologiji takega para (A) skoraj ne najdemo. Pogosteje isti pojem označuje več različnih terminov (B) – govorimo lahko o terminološki sinonimiji –, redkeje pa isti termin več pojmov (C) – govorimo lahko o terminološki homonimiji. Zadnjemu bi se morali v terminologiji čim bolj izogibati, med množico terminov, ki označujejo isti pojem (pri terminološki sinonimiji), pa normativno določiti prednostnega (po načelu enoznačnosti). Na sliki seveda niso prikazana vsa mogoča razmerja med terminom in pojmom.
16
Čeprav je kršenja načela enoznačnosti več (sploh v klinični terminologiji, ki jo opisujemo pozneje (Polackova, 2001)), saj običajno več različnih poimenovanj pripada istemu pojmu (npr.
pljučna hipertenzija, povišan plju
čni tlak, visok pljučni pritisk, ki pomenijo 'visok krvni tlak v sistemu pljučnega trunkusa'), se pojavijo tudi termini, ki imajo isto izrazno podobo, a označujejo več različnih, med seboj nepovezanih pojmov – so torej terminološki homonimi. Te torej razumemo kot terminološke izraze, ki označujejo dva pojma ali več, pri čemer ti med sabo niso povezani s pomenotvornimi postopki. Taki so najpogosteje eponimska terminološka poimenovanja in kratični termini (o teh pišemo v ločenem poglavju). Termine, ki so s pomenotvorjem pridobili še metaforični ali metonimični pomen (npr. anatomija ali hospitalizacija), pa imenujemo terminološke večpomenke11, saj drugi pojem, ki ga označujejo, izhaja iz osnovnega s procesom pomenotvorja, oba pa sta med seboj povezana. Obojih, terminoloških homonimov in večpomenk, se terminološka veda poskuša otepati, a so v rabi še vedno prisotni. Primer takega termina je npr. Pagetova bolezen, ki lahko pomeni dve identiteti, Osteitis deformans ali bolezen, ki prizadene bradavico dojke. Slovenski medicinski slovar terminološko zadrego rešuje s tvorjenjem stalne besedne zveze, za prvi pojem Pagetova bolezen kosti, za drugi pa Pagetova bolezen dojk. Podobno lahko opazujemo tudi pri Charcotovi triadi, ki jo uporablja tako področje nevrologije (pomeni nistagmus, intencijski tremor in skandirani govor) kot interne medicine (vročina, zlatenica in bolečina v trebuhu). To, da isti termin označuje več pojmov, pa nikakor ni omejeno samo na eponime, ampak je pogosto tudi pri enobesednih terminih in kratičnih terminih. Hidracija (terminološka večpomenka) tako lahko označuje dovajanje tekočine ali nadomeščanje tekočine, prevzeti glagoli na -irati pa pogosto potekajoče dogajanje oz. dejanje in zaključeno dejanje, torej ali dovršnost ali nedovršnost (npr. operirati, intubirati, sintetizirati, hospitalizirati)12. Podobno lahko CSF razvežemo v kolonije stimulirajoči faktor ali angl. cerebrospinal fluid. Kot lahko razberemo tudi iz teh primerov, terminološka težava nastane predvsem na stiku različnih medicinskih strokovnojezikovnih sistemov (npr. med specialističnimi področji). Ta opažanja nas lahko usmerijo tudi k razmisleku o tem, da pravzaprav sama specialistična področja medicine že razvijajo svoj strokovnojezikovni sistem, so torej (vsaj jezikovno) deloma stroka sama zase. Na teh strokovnojezikovnih šivih, ko trčita
11 Nenazadnje je tak že sam termin terminologija, ki lahko pomeni celoto izrazov določene stroke, torej strokovno izrazje, v metonimičnem pomenu pa tudi vedo o strokovnih izrazih.
12 Več o njih piše A. Žele (2011). V znanstvenih besedilih pogosto lahko povzročajo terminološko vedo.
Tako pri raziskovalnih prispevkih lahko ni jasno, kaj je avtor mislil s časom hospitalizacije – 'čas, ki je potreben, da bolnik pride do bolnišnične oskrbe od pojava patologije' ali 'čas, ko je v bolnišnični oskrbi'.
17
dve različni podpodročji medicinske terminologije, lahko nastane (za bolnika tudi usodna ali pa vsaj neprijetna) terminološka napaka.
Take napake se ob upoštevanju terminoloških načel in v svetu idealne terminološke vede ne bi smele dogajati, a vseeno se, in sicer zaradi različnih razlogov. Predvidevamo, da gre večkrat za površnost uporabnikov kot pa za težavo v normativnem terminološkem sistemu (čeprav namreč npr. Slovenski medicinski slovar predpiše uporabo terminov Pagetova bolezen kosti in Pagetova bolezen dojke, bodo uporabniki zaradi pragmatičnih razlogov, gospodarnosti, vseeno uporabljali samo Pagetovo bolezen ali žargonsko Paget). Tudi pri pregledu prispevkov v Medicinskih razgledih od leta 1994 do leta 2020 lahko najdemo kar nekaj primerov uporabe termina Pagetova bolezen, pri čemer pri nobeni pojavitvi ta ni dodatno opremljen s pridevnikom, torej Pagetova bolezen kosti ali Pagetova bolezen dojke.
Pojem je tako treba razbrati iz konteksta, kar pa ni v skladu z načeli terminološke vede. Podobno kot ostalo medicinsko znanje je tudi pomanjkanje znanja o normativnih vidikih terminologije lahko problematično – uporabniki se ga morajo priučiti in ga znati uporabljati, prav tako pa je tudi med delom take težave treba iskati in nanje opozarjati. Največ težav, tudi v mednarodnem prostoru13, predstavljajo prav terminološki eponimi in kratični termini.
Za poimenovanja, ki označujejo isti pojem, se je v slovenski terminološki vedi uveljavilo kar nekaj poimenovanj. Š. Vintar (2008) tako govori o terminoloških variacijah, M. Humar o dvojnicah (2004, str. 21) in sinonimih (2009, str. 84), M. Žagar Karer in T. Fajfar (2020) pa o terminoloških sinonimih. Najbolj smiselna se nam zdi ravno definicija zadnjih dveh, torej terminološki sinonimi. Terminološki sinonim tako tudi v tej nalogi definiramo kot enega od vsaj dveh terminov, ki označujeta isti pojem, »sinonimijo pa kot pojav, ko en pojem označujeta vsaj dva termina. Razmerja med različnimi termini za isti pojem so jezikovnosistemsko pogosto enakovredna, izbor prednostnega termina pa temelji na dogovoru.« (Karer in Fajfar, 2020, str.
493)
Avtorici sta raziskovali terminološko sinonimijo v 14 terminoloških slovarjih14 in določili 7 tipov sinonimov (Karer in Fajfar, 2020, str. 499) (v pregled dodajamo lastne primere iz medicine):
13 Tuje raziskave in kritične odzive na velik porast rabe kratičnih terminov v zadnjih desetletjih predstavljamo v lastnem poglavju.
14 V raziskavo je bilo vključenih 14 terminoloških slovarjev, ki so nastali v sodelovanju s Terminološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in so izšli po letu 2000. Nekateri izmed teh slovarjev
18 1. razmerje prevzeto : domače;
1.1 razmerje domači : citatni termin (modro jedro : locus coeruleus);
1.2 razmerje domači : mednarodni termin (zajedavec : parazit);
2. razmerje, v katerem so termini tvorjeni z različno poimenovalno motivacijo;
2.1 razmerje eponim : neeponimski termin (Pagetova bolezen kosti : deformirajoči osteitis);
2.2 razmerje različnih vsebinskih vidikov pojma (samoplačniški recept : beli recept);
3. razmerje, ki temelji na pretvorbi prilastka (pooperacijska brazgotina : brazgotina po operaciji);
4. razmerje, ki nastane z univerbizacijo (novorojeni otrok : novorojenček);
5. razmerje med terminom in kratico ali njegovo krajšavo (KOPB : kronična obstruktivna pljučna bolezen);
6. razmerje, ki nastane z izpustom določujoče sestavine (nervus abducens : abducens);
7. razmerje med terminom in njegovim opisnim sinonimom (n. vagus : deseti možganski živec).
Avtorici kot sinonimna razmerja, ki nastajajo na poimenovalni ravni, opredelita le razmerje, ki temelji na pretvorbi prilastka, razmerje med terminom in kratico oz. krajšavo in razmerje, ki je nastalo s poenobesedenjem. Opredelita jih kot predvidljiva in pričakovana, drugače pa opredelita razmerje, ki nastane z izpustom določujoče vsebine, in razmerje med terminom in njegovim opisnim sinonimom – označita ju kot problematična.
Pri tem se lahko strinjamo z avtoricama, a moramo opozoriti, da sta izhajali le iz pregleda rabe sinonimov v različnih slovarjih, ne pa iz teoretičnega pristopa. Na tak način sta sicer dobili pregled nad tem, kako so se slovaropisci spopadli s terminološko sinonimijo in katerim terminološkim sinonimom so dajali prednost, a ta pravila ne odražajo nujno rabe ali vseh možnosti in so običajno interna oz. določena z uvodnikom slovarja. Taka tipologija je tako dobra kot retrospektivni pogled na problematiko, njena uporabnost pri ustvarjanju novega gesla
so npr. Pravni terminološki slovar, Farmacevtski terminološki slovar, Slovenski smučarski slovar, Botanični terminološki slovar, Geografski terminološki slovar, Gemološki terminološki slovar, Gledališki terminološki slovar, Terminološki slovar avtomatike itd.
19
ali pri ustvarjanju novega terminološkega slovarja pa je deloma omejena, saj je razmerij med različnimi termini veliko več, kot jih naštevata avtorici, prav tako pa so našteta razmerja prijazna uporabniku, slovaropiscu, ki bi moral imeti pregled nad mogočimi možnostmi terminološke sinonimije, pa niso v izdatno pomoč. Pri vsakem področju so v ospredju drugačni tipi razmerij terminološke sinonimije, slovaropisci pa bi se morali zavedati, kateri tipi terminoloških sinonimov in katera razmerja med njimi so značilna za opazovano področje – skratka, povprečenja vseh 14 terminoloških slovarjev, pri katerih ima vsako področje verjetno bolj ali manj izražena lastna razmerja med sinonimi, ni smiselno nekritično prevzeti za načrtovanje novega terminološkega slovarja, ne da bi upoštevali možnost, da je v terminologiji področja morda v ospredju kakšno drugo sinonimno razmerje ali pa za področje kakšno sinonimno razmerje ni tako pomembno. Poleg tega je tudi umestitev v tako opredeljena različna razmerja težavna – razmerje prevzeto : domače predvideva razmerje med domačim terminom in mednarodnim terminom, kot primer pa je navedeno neverbalna komunikacija : nebesedno sporazumevanje (gre torej za razmerje med terminom, podomačenim z izraženim prevzemanjem, torej glasovnim, črkovnim in besedotvornim prilagajanjem, in terminom, podomačenim s prikritim izražanjem, torej pomenskim kalkiranjem po morfemih) – kam torej spadajo termini, ki so samo delno morfemsko kalkirani (tudi neverbalna komunikacija je delno podomačena z izraženim prevzemanjem (glasovno, črkovno in besedotvorno), delno pa pomensko kalkirana – predpona ne- iz non-)? Kdaj je torej izraz domač in kdaj prevzet?
V tem je naša terminotvorna tipologija terminov z bolj teoretičnim izhodiščem (in ne nujno z izhodiščem izključno iz rabe medicinske terminologije) bolj uporabna, saj se ne osredotoči samo na rabo v že obstoječih slovarjih, ampak jo lahko uporabimo tudi tako, da terminologu predstavi najširši nabor različnih terminoloških sinonimov, ta pa se nato odloči, katere bi bilo najbolj smiselno uslovariti v terminološkem slovarju.
Prav tako predstavljena tipologija predvideva vseh sedem tipov razmerij (delitev na domače in nedomače termine je predstavljena že v osnovni razdelitvi, eponimski izrazi so predstavljeni pri stalnih besednih zvezah, različni vsebinski vidiki pri pomenotvorju, pretvorba prilastka prav tako pri stalnih besednih zvezah, podobno tudi opisni termini, kratice in univerbizacija oz.
poenobesedenje pa kot drugotna poimenovalna postopka – k tem bi lahko šteli tudi izpust določujoče vsebine, a se tu pridružujemo avtoricama, ki dvomita o terminološki ustreznosti
20
takega razmerja15). Bistveno je, da lahko opazujemo razmerja med katerimakoli terminoma, ki sta nastala s katerimkoli od predstavljenih terminotvornih postopkov (različnih možnih razmerij pa je precej več kot le sedem, čeprav se strinjamo, da teh sedem razmerij zajame tista sinonimna razmerja, s katerimi se terminologi in uporabniki srečujejo največkrat), predstavljena tipologija terminotvorja pa izpostavlja tudi razmerja, s katerimi se terminolog srečuje le redko in morda niso tako pomembna, kar predstavlja tudi omejitev takega pristopa.
2.2.3 Terminološka načela
Hudeček in Mihajlevič (v Karer, 2007, str. 444) sta opredelila devet terminoloških načel, ki so lahko zelo uporabna pri terminološkem delu:
1. domači termini imajo prednost pred tujimi,
2. termini latinsko-grškega porekla imajo prednost pred prevzetimi iz sodobnih jezikov, 3. prednost ima v stroki bolj sprejet termin,
4. termin mora biti jezikovnosistemsko ustrezen, 5. krajši termin ima prednost pred daljšim,
6. prednost ima tisti termin, iz katerega je mogoče tvoriti izpeljanke, 7. izogibati se je treba večpomenskosti termina,
8. termina ni dovoljeno zamenjati brez dobrega razloga, 9. prednost ima termin, ki ustreza pojmovnemu sistemu stroke.
Avtorja tudi sama ugotavljata, da ni vedno jasno, katero načelo prednostno upoštevati, saj si pri primerih ta velikokrat nasprotujejo – načela so tako lahko v pomoč pri terminoloških odločitvah, a so te na koncu velikokrat predvsem subjektivne (Karer, 2007, str. 444).
M. Žagar Karer (2018, str. 238–245) kot najpomembnejša terminološka načela izpostavlja načelo ustaljenosti, načelo gospodarnosti, načelo jezikovnosistemske ustreznosti in načelo jezikovnokulturne ustreznosti. Ta so prekrivna s tistimi, ki jih navajata tudi Hudeček in Mihajlevič. Načelo ustaljenosti ustreza zgoraj navedenemu tretjemu načelu, načelo gospodarnosti petemu načelu, načelo jezikovnosistemske ustreznosti četrtemu načelu, načelo
15 Poimenovanje z izpustom določujoče vsebine namreč pogosto označuje nadrejeni pojem, torej ne več izvirnega pojma, zato bi ga težko umestili med terminološke sinonime.
21
jezikovnokulturne ustreznosti pa prvemu načelu. Poleg tega lahko izpostavimo tudi načelo enoznačnosti, ki stremi k temu, da bi vsak pojem označeval samo en termin (ali pa je vsaj eden od terminoloških sinonimov pri tem prednosten).
Poleg naštetih B. Trebar (2014) kot terminološko načelo izpostavlja tudi pomensko predvidljivost terminov (pri čemer naj bi že sam izraz kazal na pojem, kar pa je najbolj produktivno pri procesih pomenotvorja), odsotnost konotativnega pomena in nefunkcionalnost stilistične razsežnosti terminov (po tem načelu naj bi bili terminološki sinonimi le dvojnice, slogovne razlike pa naj ne bi bilo). Z zadnjim se težje strinjamo, saj v medicinski terminologiji tudi terminološki sinonimi na stilistični ravni niso enakovredni, uporabniki pa se za en ali drug termin najpogosteje odločajo na podlagi lastnega občutka za estetiko jezika in ne terminoloških načel.
2.2.4 Naloge terminološke vede
Naloge terminološke vede lahko razdelimo na (Felber, 1984; Arntz in Pitch 1995 v Vintar, 2008, str. 18):
proučevanje, zbiranje in obdelavo terminologij posameznih strok,
preučevanje pojmov, pojmovnih sklopov in razmerij ter njihovo poimenovanje z ustreznimi termini,
preučevanje in usklajevanje poimenovanj v večjezikovnem kontekstu,
pripravo in izdajanje terminoloških priročnikov.
S temi nalogami si lahko pomagamo tudi pri načinu terminološkega načrtovanja. Pri tem je v začetnih fazah najbolj smiseln opisni pristop, ki narekuje natančen popis rabe terminov in pojmovne svetove v različnih terminoloških okoljih (vključno s podatki o teh okoljih in interakcijah med njimi). V drugi fazi na podlagi z opisnim pristopom pridobljenih podatkov uporabimo še normativni, predpisovalni pristop – pri tem oblikujemo pravila za terminološko odločanje in z njihovo pomočjo predpišemo najbolj ustrezno terminološko poimenovanje za pojem. To sicer zmanjša kompleksnost terminologije, vzpostavi pa standardizirano in enotno terminološko izrazje, ki je razumljivo širšemu krogu strokovnjakov (International Information Centre for Terminology (Austria), 2005). M. Žagar Karer (2011, str. 15) terminološko delo razdeli podobno. Meni namreč, da se terminologija v veliki meri posveča praktičnim vidikom,
22
pri čemer lahko ločujemo deskriptivni del terminologije in preskriptivni del terminologije. Prvi se ukvarja predvsem z opisovanjem obstoječe rabe terminov, drugi pa uporablja terminološka načela, s katerimi si področni strokovnjaki in terminologi pomagajo pri ustvarjanju terminov.
Pri izbiri med pisno in govorno obliko termina ima pisna prednost. To je pomembno tudi pri kraticah, kjer se pisna in govorna oblika pogosto razlikujeta.
2.2.5 Uporabniki terminologije
Strokovnjaka, ki se ukvarja s terminologijo, imenujemo terminolog. Običajno je to jezikoslovec ali prevajalec, ki hkrati poglobljeno proučuje terminologijo vsaj enega strokovnega področja.
Idealno bi bilo, če bi imel strokovnjak poleg strokovne izobrazbe še jezikoslovno oz. bi jezikoslovec pridobil še področno strokovno področno izobrazbo (Vintar, 2008; Žagar Karer, 2011, str. 15; Žagar Karer in Fajfar, 2014).
Kot uporabnike terminologije lahko ločimo strokovnjake, polstrokovnjake in nestrokovnjake.
Strokovnjaki obvladajo svojo stroko, polstrokovnjaki so študenti ali pa strokovnjaki sorodnih strok, nestrokovnjaki pa so običajni uporabniki splošnega jezika, ki so se v stiku s terminologijo določene stroke znašli le priložnostno. Kot primer takega uporabnika je naveden bolnik – ta nima medicinske izobrazbe, pri obisku zdravnika pa se vseeno sreča z medicinsko terminologijo (Bowker in Pearson, 2002, str. 27). Teorija oz. razdelitev je uporabna predvsem kot možnost za opis in boljšo preglednost nad najbolj problematičnim delom terminologije – stiki med različnimi skupinami. Navedeni primer z bolnikom je sicer smiseln, a je treba opozoriti, naj zdravnik pri pogovoru z bolnikom ne bi uporabljal terminov, ampak naj bi jih bolniku na različne načine predstavil bolj poljudno (z opisom, uporabo splošno razširjenega izraza itd.). Š.
Vintar (2008, str. 46) skupine uporabnikov terminologije opredeli podobno, a natančneje. Deli jih na strokovnjake (ti potrebujejo terminologijo pri svojem delu za posredovanje strokovnih vsebin), dokumentaliste (ti se ukvarjajo z arhiviranjem in indeksiranjem različnih dokumentov), prevajalce (ti se ukvarjajo s prenosom terminov v druge jezike) in terminologe (ti zbirajo in vrednotijo termine, pridobljene terminološke podatke in znanje pa uporabljajo pri oblikovanju terminografskih del in pri presojanju oblikovanja terminologije). V nalogi smo uporabljali razdelitev uporabnikov terminologije po Bowkerju in Pearsonu (2002).
Strokovnjaki in polstrokovnjaki imajo običajno pridobljeno formalno izobrazbo, ki jo pri nas zagotavlja visokošolski sistem. M. Humar (2004, str. 19) opozarja na problematični odnos do
