• Rezultati Niso Bili Najdeni

Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga

N/A
N/A
Protected

Academic year: 2022

Share "Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga"

Copied!
52
0
0

Celotno besedilo

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

ROK BRIŠNIK

Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga

Zaključna seminarska naloga

Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

ROK BRIŠNIK

Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga

Zaključna seminarska naloga

Mentor: red. prof. dr. Uroš Stepišnik Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Geografija

Ljubljana, 2021

(3)

ZAHVALA

Zahvaljujem se svojemu mentorju red. prof. dr. Uroš Stepišnik za strokovno pomoč, priporočila in komentarje pri izdelavi zaključne seminarske naloge.

Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem za podporo pri študiju. Miha hvala za lektoriranje.

(4)

Izvleček

Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga

Zaključna seminarska naloga skuša prikazati, kako so naravnogeografski dejavniki vplivali na zgodovinsko poselitev Kočevskih Nemcev v Kočevskem rogu. Kočevski rog je kraško območje na Dolenjskem. Zaradi kraškega površja razen nekaterih izjem tam ni površinskih vodotokov in površinskih stoječih vodnih virov. Pedološko gledano večino Kočevskega roga pokrivajo rjave pokarbonatne prsti, ki za kmetijstvo niso najprimernejše. Klimatološko gledano ima Kočevski rog veliko število padavin in dokaj nizke povprečne letne temperature.

Naravnogeografski dejavniki torej predstavljajo dokaj neugodne razmere za življenje ljudi. A vendar so se v 13. stoletju tam naselili nemški priseljenci. Vzrok za imigracijo je bil ekonomski, saj je fevdalna gospoda želela iz tega območja iztržiti več kot le gozd. V zaključni seminarski nalogi so natančneje opisane naravnogeografske značilnosti Kočevskega roga in zgodovina Kočevskih Nemcev. To dvoje je temelj za odgovor na vprašanje, zakaj so naselja nastala na določeni lokaciji, kateri naravnogeografski dejavniki so vplivali na to in tudi, kako so vplivali.

Ključne besede: Kočevski rog, Kočevski Nemci, naravnogeografske značilnosti, naselja

Abstract

The influence of natural geographic factors on the historical settlement of the Kočevje horn

The thesis attempts to show how natural geographic factors influenced the historical

settlement of the Kočevje Germans in the Kočevje horn. The Kočevje horn is a karst area in Dolenjska. Due to the karst surface, there are, with a few exceptions, no surface watercourses and no surface standing water sources. Pedologically, most of the Kočevje horn is covered by brown post-carbonate soils, which are not the most suitable for agriculture. Climatologically, the Kočevje horn has high rainfall and relatively low average annual temperatures. The natural-geographical factors are therefore rather unfavourable for life. However, in the 13th century, German immigrants settled in Kočevje horn. The reason for immigration was

economic, as the feudal lords wanted to extract more than just forest from the area. The thesis describes in more detail the natural-geographical features of the Kočevje horn and the history of the Kočevje Germans. These two elements are the basis for answering why the settlements were established in this particular location. Which natural geographic factors influenced this and how they influenced it.

Keywords: Kočevje horn, Kočevje Germans, natural geographic features, settlements

(5)

1 Vsebina

1. UVOD ... 2

2. NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KOČEVSKEGA ROGA ... 3

2.1 GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA ... 4

2.2 RELIEFNE ZNAČILNOSTI OBMOČJA ... 6

2.3 HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA ... 11

2.4 KLIMATSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA ... 16

2.5 VEGETACIJSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA ... 19

3. ZGODOVINA NEMCEV NA KOČEVSKEM ... 23

3.1 KOČEVSKI NEMCI ... 23

3.2 GOSPODARSTVO NA KOČEVSKEM ... 26

4. NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI IN LOKACIJA NASELIJ ... 28

4.1. SEVEROZAHODNI DEL KOČEVSKEGA ROGA ... 32

4.2. KOPRIVNIŠKO PODOLJE ... 34

4.3. KOČEVSKA MALA GORA ... 35

4.4. VZHODNI ROB KOČEVSKEGA ROGA ... 37

4.5. OSREDNJI DEL KOČEVSKEGA ROGA ... 39

5. DISKUSIJA ... 43

6. ZAKLJUČEK ... 44

7. VIRI IN LITERATURA ... 45

8. KAZALO SLIK ... 48

(6)

2

1. UVOD

Kočevski rog je kraško območje, ki je danes v večini zaraslo z gozdom in je redko poseljeno.

700 let nazaj je bila slika območja drugačna. Sredi 14. stoletja so območje naselili nemško govoreči priseljenci, ki so kmalu postali ena večjih manjšin na območju današnje Slovenije.

Danes jih poznamo pod imenom Kočevski Nemci. Raziskovali so jih že številni zgodovinarji (Mitja Ferenc, Jože Saje, Gojko Jokić …), ki so se osredotočali predvsem na njihovo življenje, ne pa toliko na to, kam so se Kočevarji naselili in zakaj ravno tja. Njihova naselitev je geografsko gledano nenavadna, saj so naravnogeografske značilnosti Kočevskega roga manj primerne za poselitev kot okoliške doline. Območje gradijo zakrasele kamnine – značilnost kraškega površja je odsotnost površinskih vodotokov. Izjeme so le območja fluviokrasa in kontaktnega krasa. Površje Kočevskega roga je reliefno razčlenjeno. Povprečna nadmorska višina naselij Kočevskih Nemcev je 575 m. Kraško površje in visoki nakloni so vzrok za še eno naravnogeografsko značilnost, ki ljudem ni v prid. To so za kmetijsko obdelavo manj primerne prsti. Meteorološki podatki kažejo, da Kočevski rog dobiva nadpovprečne količine padavin, povprečne letne temperature pa se gibljejo od 6 C do 8 C.

Namen zaključne seminarske naloge je raziskati lokacije naselij Kočevskih Nemcev. V raziskavi bom interpretiral, zakaj se naselja nahajajo na določenih lokacijah in naravnogeografske značilnosti teh območja.

V okviru zaključne seminarske naloge sem si zastavil sledeče cilje:

1) Opredelitev in utemeljitev izbora proučevanega območja.

2) Pregled literature na temo naravnogeografskih značilnosti v Kočevskem rogu.

3) Pregled literature o zgodovini Kočevskih Nemcev.

4) Lociranje naselij Kočevskih Nemcev na podlagi habsburških zemljevidov.

5) Kartografska predstavitev naravnogeografskih značilnosti Kočevskega roga skupaj z lokacijo naselij.

6) Uporaba programskega orodja ArcMap za primerjavo sloja naselja s sloji naravnogeografskih značilnosti.

7) Interpretacija pridobljenih rezultatov.

(7)

3

2. NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KOČEVSKEGA ROGA

Ime Kočevskega roga izvira iz slovenske besede Hvočevje. S to besedo so v srednjem veku opisovali velike iglaste gozdove, ki so se razprostirali na območju današnje Slovenije. Pozneje so to območje poselili Nemci in ga poimenovali Gotschee. Od takrat naprej je ime Kočevska označevala kraško območje v osrednjem delu južne Slovenije, poseljeno z Nemci (Melik, 1959). Dinarski svet v Sloveniji zajema dobro četrtino Slovenije. Severozahodni del gorstva sestavljajo njegove najnižje dinarske planote Kočevski rog, Mala gora in Poljanska gora.

Skupna geološka, hidrološka, reliefna, biotska ter družbenogeografska podoba je privedla do mnogih poimenovanj. Ta so od avtorja do avtorja različna. Od Gamsovega (1995) Kočevsko- Roškega krasa, Melikovega (1954–1960) Kočevsko do najnovejše regionalizacije Gabrovca in sod. (1996) mezoregija Mala gora, Kočevski rog in Poljanska gora. Sam se bom osredotočil na močno zakraselo planoto na vzhodu te mezoregije (Perko in sod., 1999).

Slika 1: Fizičnogeografska karta Kočevskega roga

Kočevski rog je 4 km široko in 25 km dolgo območje z več imeni – Roško višavje (Gostinčar, 2009), Roška planota (Perko in sod., 1999), Roška uravnava (Durini, 2005), Kočevski pragozd (Zavod Kočevsko, 2021), Roško pogorje (Gostinčar, 2009), Roško gorovje (Gerlanc, 1956), Roška gmota (Durini, 2005). Kočevski rog leži med Suho krajino na severu, Belo krajino na jugu, Kočevskim poljem na zahodu in Krško ter Črmošnjiško dolino na vzhodu. Obsega štiri

(8)

4

občine – Črnomelj, Kočevje, Novo Mesto in Semič. Najvišji vrh Kočevskega roga je Veliki Rog (1099 m), točka z najnižjo nadmorsko višino pa se nahaja v Žužemberškem prelomu ob Krki (okoli 180 m) (Gostinčar, 2009).

Med velikim in širokim Kočevskim rogom in Kočevsko Malo goro se od Dobrepolja preko Strug do Poljanske doline in Severina ob Kolpi vleče nižje, ozko, manjše Koprivniško oz.

Rajhenavsko podolje. Razčlenjeno podolje je dolgo 20 km. Najvišji del podolja je med Koprivnikom in Rajhenavom, na višini 750 m. Južneje se začenja pogorje Kočevske Male gore.

Ta na zahodu meji na Kočevsko polje, na vzhodu na Koprivniško podolje, na jugu na Spodnjeloško goro in na severu na Ribniško Malo Goro. Kočevsko Malo goro sestavljata dva 19 km dolga in 2 km široka dinarska hrbta. Hrbta sta široka in prelomljena. Na južnem delu se nahaja Šibje. To je šestkilometrska posebnost med Mozljem in Knežjo Lipo, kjer se pojavi fluvialni relief (Gostinčar, 2009).

2.1 GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Roško sinklinalno območje je nadaljevanje Dolenjsko-notranjske mezozojske grude, bolj poznane pod imenom Dolenjski kras. Jasne meje med njima ni. Glavna značilnost tega območja je dinarska poravnava strukturnih elementov, kar pomeni slemenitev antiklinal in sinklinal iz severozahoda proti jugovzhodu. Na proučevanem območju najdemo tudi alpsko slemenitev, ki pa je v manjšini. Zgradba površja je grudasta. Preko Roškega sinklinalnega območja potekajo dinarsko usmerjeni prelomi. Ti z vseh strani obdajajo Kočevski rog. Običajno je ozemlje dvignjeno na jugozahodni strani preloma. Severno sinklinalno krilo je nagubano bolj kot južno.

Ob Dobrepoljskem prelomu so na jugozahodu iznad spodnjekrednih in zgornjekrednih plasti prišli zgornjejurski skladi. Vzporedno temu prelomu od Tisovca na severu proti jugovzhodu poteka prelom v dinarski smeri. Poteka mimo Zvirč in Hinje, Stari Log obide na jugu in naprej proti Kočevskemu rogu. Poleg teh dveh na zahodu najdemo tudi Želimeljski prelom. Ta poteka po Kočevsko-Ribniškem podolju. Na nasprotni strani Kočevskega roga poteka Žužemberški prelom. Ta se vleče od zgornje Krke preko Črmošnjiške doline do Vrčic. Od Žužemberškega preloma se med Žužemberkom in Šmihelom odcepi prelom, ob katerem je zahodno od Budganje vasi nastal horizontalni premik plasti iz jure in spodnje krede (Buser, 1974). Prelom poteka proti jugovzhodu mimo Gradenca in severno od Rdečega Kamna. Preko Rdečega Kamna do Podstenic v dinarski smeri poteka največja brahisinklinala. Njeni podaljški proti jugovzhodu so pravokotni ali poševni glede na dinarsko os. Podaljški so mnoge antiklinale in sinklinale, ki so prevrnjene proti jugovzhodu. Podobna struktura se pojavlja tudi na sosednji grudi med Topliškim in Žužemberškim prelomom (Pleničar, Premru, 1977). Od naselja Knežja Lipa poteka prelom v dinarski smeri preko Spodnjega Loga in Laza proti Plemenitašu. Po grebenu Sv. Elija poteka blaga sinklinala, ki se začne pri Knežji Lipi. V dolini Kupe se nahaja antiklinala z nanosi, ki so jo razbili prečni prelomi. Strukturna enota, ki poteka na severozahodu od Koprivnika in Nemške Loke proti Ponikvam na jugovzhodu, je zgrajena iz dolomitnih in apnenčevih plasti. Severozahodno od preloma Priseka–Radenci–Semič je kompleks močno naguban. V Koprivniškem podolju se nahaja antiklinala. Vzhodno od Nemške Loke je sinklinala. V Alpski smeri poteka prelom Nemška Loka–Semič. Ta seka to in vzhodno

(9)

5

strukturno enoto (Bukovac, Čakalo, Poljak, Šišnjar, 1984). Na južnem robu Kočevskega roga je morfološka meja Ručetna reber, ki poteka od Semiča do Otovca. Pri Mozlju najdemo antiklinalo Sušica, nad katero se nahaja sinklinala Kočevskega pogorja. Ta je na vzhodnem delu zaradi lokalnih prelomov precej zdrobljen. Na jugovzhodu meji na Zdihov prelom, na severozahodu na Kočevski prelom (Dozet, Savić, 1985).

Slika 2: Geološka karta Kočevskega roga

Statigrafsko-litološko gledano so vsi skladi razviti navzgor preko perma, triasa, jure in zgornje krede. Plasti lahko enostavno statigrafsko razčlenimo na posamezne dele in stopnje. Glavni kamnini Kočevskega roga sta dolomit in apnenec. Kamninski skladi so v večini iz obdobja mezozoika. 80 % mezoregije prekrivajo apnenci iz zgodnje jure in krede. Dobrih 16 % pokriva zgornjetriasni in jurski dolomit. Najmanjši delež predstavljajo kamnine iz karbonske dobe (Kočevski zbornik, 1939). Osrednji del Roškega sinklinalnega območja gradijo eocenski in zgornjekredni klastični sedimenti, ki so se uspeli ohraniti. Značilnost tega območja so močno nagubani plastoviti kredni sedimenti. Litološka zgradba kamnin Kočevskega roga je raznovrstna, saj so bile kamnine deležne različnih tektonskih deformacij in preperevanja. V obdobju zgodnje diageneze je potekala dolomitizacija, kjer so se triasne kamnine razvile v dolomit. Razpadanje in raztapljanje dolomita in apnenca se izrazi v vodni prepustnosti kamnin.

(10)

6

Tako je dolomit, ki z zmanjšanjem svoje prostornine v procesu dolomitizacije postane bolj krušljiv, manj prepusten kot apnenec (Gostinčar, 2009). Dolomite najdemo le v jugovzhodnem delu Roga,na Mirni gori, med Črmošnjicami in Vrčicem ter zahodno od Semiča. Plasti zgornjetriasnega dolomita so debele do 1200 m. Plasti jurskih dolomitov so tanjše. Njihova debelina znaša med 600 in 700 m. Najdemo jih na površju Poljanske in Mirne gore (Durini, 2005). Med Grintovcem in Starim Bregom, v bližini Rdečega Kamna najdemo eocenske flišne peščenjake in laporje. Poleg njih majhen delež tvorijo najstarejši permski glinavci in kremenovi peščenjaki (Perko in sod., 1999). Kredni apnenec pri Črmošnjicah zamenja jurski apnenec in triadni dolomit, v osrednjem delu pa eocenski in zgornjekredni klastični sedimenti (Durini, 2005). Pri Mozlju se nahaja geološka posebnost Kočevskega roga – dolina Šibje. Gradijo jo nepropustni skrilavci in kremenov peščenjak ter permski konglomerati. Te kamnine so omogočile fluvialni relief. Vode iz Šibja tečejo do jurskih apnencev ob robovih doline, kjer ponikajo (Gostinčar, 2009).

Za nastanek krasa in kraškega reliefa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Kočevski rog zahtevam za zakrasovanje zelo ustreza. Kredni apnenci v Kočevskem rogu so za slovensko povprečje (2 % nečistoč) manj čisti, glede na Dinarski kras pa so med čistejšimi. Apnenci in dolomiti imajo razpoke in lezike. Voda, ki teče skozi razpoke in lezike, je nujna za nastanek krasa, saj s svojo korozijsko sposobnostjo postopoma širi in veča prevodnost razpok. Vodi korozijsko moč veča nižja temperatura, ki je v Kočevskem rogu zagotovljena, ter veliko padavin, ki jih v Rogu ne manjka. Poleg lezik in razpok skozi Kočevski rog poteka veliko tektonskih prelomov. Kamnine so ob prelomih močno strte. Intenziteta razpokanosti se v ovojnici notranje cone z oddaljevanjem od preloma manjša, premosorazmerno pa se veča ugodnost za nastanek kraškega reliefa. Zaradi teh dejavnikov se je na 3 km debeli plasti mezozojskih karbonatnih sedimentih razvilo značilno kraško površje (Gams, 2003).

2.2 RELIEFNE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Med Žužemberškim in Želimeljskim prelomom, ki sta meji območja na vzhodu in zahodu, se nahaja planotast relief. Na severu je površje uravnano na nadmorski višini 600–700 m, v srednjem delu na višini 700–800 m ter v južnem na višini 750–850 m. Relief je v Kočevskem rogu neenoten zaradi delovanja tektonike. Neotektonski premiki so zgradbene enote razčlenili v grbe oz. rebre v dinarski in vzporedni smeri. Severni del območja je od južnega dela bolj uravnan. Južni del je kopast, predvsem na robu Kočevskega roga, kjer so večje strmine. Te vzpetine so nastale s korozijskim razčlenjevanjem. Kopaste vzpetine zavzemajo od 80 % do 85

% površja. Posledično je večina površja v Kočevskem rogu v naklonskem razredu od 6 do 20

ter višinskem pasu 300–900 m. Kopaste vzpetine bi glede na nadmorsko višino lahko razdelili v tri skupine oz. ravni. Največ kopastih vzpetin je v srednji ravni, sledi ji nižja raven. Višjo raven do višine 1000 m doseže le malo vrhov. Le dva sežeta čez višinsko mejo 1000 m. To sta Veliki Rog (1099 m) in Mirna gora (1048 m) (Perko in sod., 1999). Ob robovih tektonsko različno premaknjenih blokov so nastala strma kraška rebra, ki omejujejo kopaste vzpetine.

Eden takih primerov je vzhodni, dobro viden in nerazčlenjen rob Kočevskega roga. Ta se dviga strmo nad Krško kotlino 500–700 m visoko. Na območju najdemo več udornic. Roško hribovje

(11)

7

tako naravnogeografsko kot družbenogeografsko delimo na dva dela, dva višja hrbta. Vzhodni hrbet vodi iz Suhe krajine skozi Veliki Rog v Poljansko goro. Ožji in višji zahodni hrbet se vleče iz Ribniške Male gore v Kočevsko Malo goro. Slednja ima pri Lazah pri Oneku podolgovato uvalo. Manjši prelomi so razčlenili hrbte na kopaste vzpetine ali kraške dole in uvale. Med hrbtoma se nahaja Koprivniško podolje. Glede na zgradbo je primerljivo z dobrepoljskim Struškim dolom vzhodno do Ribniške Male gore. Sestavljeno je iz manjših uval in kraških hrbtov. Na severu ga preči hrbet Starega Brega in Grintovca iz nepropustnih kamnin (Durini, 2005; Gostinčar, 2009).

Slika 3: Nadmorske višine v Kočevskem rogu

(12)

8

Slika 4: Ekspozicije v Kočevskem rogu

Relief na vodoprepustnih kamninah imenujemo kraški. Stik hidrološko aktivnega območja nekraškega reliefa s kraškim imenujemo kontaktni kras. Rezultat kontaktnega krasa so geomorfološke oblike, ki so mešanica součinkovanja fluvialnega in kraškega preoblikovanja površja. Kontaktni kras se v Kočevskem rogu pojavi le na Šibju, kjer karbonatne kamnine pridejo v stik z nekarbonatnimi. Kontaktnega krasa ne smemo menjati z izrazom fluviokras.

Fluviokras je karbonatno območje, na katerem se pojavijo občasni površinski vodotoki. Vzrok za odsotnost vertikalnega odtoka padavin je intenzivno mehansko preperevanje kamninske podlage. Z močnim preperevanjem na površju nastanejo debelejše plasti preperine. Tako nastanejo fluviokraške oblike, ki so rezultat lokalnega rečnega premeščanja materiala na krasu.

Fluviokraška območja v Kočevskem rogu najdemo v Koprivniku, na Travniku, v Nemški Loki, Ponikvah, Svetlem Potoku, na Resi in v Golobinjeku. Ta naselja ležijo v kotanjah, ki so obdane z višjim obodom. Vodotoki so površinsko preoblikovali pobočja in material v obliki vršajev odložili v dnu kotanj (Gostinčar in sod., 2012; Stepišnik, 2020).

Na kraškem površju najdemo drobne kraške skalne oblike. Te najdemo na apnencih in dolomitih, vendar pa so pri slednjem, zaradi hitrega preperevanja dolomita, kraške reliefne

(13)

9

oblike prekriti s preperelino. Na pobočjih iz tektonsko pretrtih jurskih dolomitov so najpogostejša reliefna oblika erozijski jarki. Ležijo na pobočjih z višjim naklonom. Vzrok za njihov nastanek so mehansko manj odporne kamnine. Erodiran material se odloži na dnu pobočja v obliki vršajev. Erozijski jarki so široki nekaj metrov, dolgi pa tudi do več kilometrov.

Vanje se steka dendrična mreža dolkov. To so plitve konkavne doline brez površinskih vodotokov. So samostojne ali razvejano povezane reliefne oblike, ki potekajo v smeri največjega naklona. Nastanek dolkov je povezan z erozijskimi jarki. Ko se je površinska erozija ustavila, je padavinska voda ponovno začela ponikati vertikalno. Zaradi tega so se erozijski jarki iz razpoznavnih strug spremenili v blage podolgovate pobočne vdolbe brez strug. Dolki se stekajo v erozijske jarke, ponikve in največkrat v dna kotanj. Razvejano razporeditev oblik najdemo v Ponikvah in na Koprivniku, drugod so dolki samostojni. Izven območja jurskih dolomitov, kjer je fluviokraški relief v Kočevskem rogu, dolkov ni. Vršaji ali koluviji se nahajajo na dnu erozijskih jarkov in dolkov. Danes so pahljačasto odložene naplavine neaktivne. Tako vemo, da so nastala v drugem obdobju, ko so bile klimatske značilnosti primernejše za preperevanje. V Kočevskem rogu je večina vršajev fluvioperiglacialnega nastanka. Pogosta reliefna oblika fluviokrasa so tudi majhne okrogle kotanje. Mednje spadajo vrtače, ki prekrivajo celotno območje Kočevskega roga. Največ jih najdemo na krednih apnencih, sledijo jurski in triasni dolomiti. Vrtače na dolomitu so plitvejše in imajo bolj uravnana pobočja (Gostinčar in sod., 2012; Stepišnik, 2020). Gostota vrtač na Kočevskem je 45 vrtač/km2. Na njihovo razporeditev poleg kamnin negativno vpliva naklon, zato večino najdemo na uravnavah in depresijah. Apnenčasti Kočevski rog ima najvišji delež vrtač – 95,5 vrtač/km2. Na dolomitih se ta delež zniža za 33–39 %. Rajhenavsko podolje ima 15 vrtač/km2, saj je prekrito z jerino (Durini, 2005). V Kočevskem rogu najdemo tudi ponikve. To je površje, prekrito z naplavino, kjer površinska voda vertikalno odteka v podzemlje. Taka območja najpogosteje najdemo na kontaktnem krasu, kamor alohtoni vodotoki prinašajo ogromno materiala. Ponikve hitro zamenjamo s sufozijskimi vrtačami. V sufozijske vrtače se ne stekajo vodotoki, zato se za razliko od ponikev nahajajo na kotanjastih uravnavah in vršajih (Gostinčar in sod., 2012).

Na območju Koprivnika, Golobinjeka, Ribnika, Nemške Loke, Ponikev, Jelendola, Starega Brezja, Cinka, Podstenice in Smrečnika najdemo uvale. Po starejši terminologiji so to globeli v velikostnem razredu od vrtače do kraškega polja. Danes termin uvala pomeni kraško kotanjo oz. znižanje reliefa med kopastimi vzpetinami, značilno za kopasti kras (Stepišnik, 2020). V Kočevskem rogu kriterijem za kraško polje ustrezata le Koprivniško polje in polje Ponikve na Rogu. Obe polji sta pritočnega tipa (Stepišnik, 2020). Največje kraško polje v Kočevskem rogu je Koprivniško polje. Leži 200 m nižje kot globel pri Ponikvi in se vleče v dinarski smeri, saj je nastalo ob dinarskem prelomu. V dolžino meri 1600 m, v širino 1200 m. Višinska razlika med vrhovi in dnom je od 300 m do 450 m. Iz strmih dolomitnih bregov, predvsem vzhodnih, se po plitvih strugah v globel spuščajo vodotoki. Tam ponikajo v požiralnike, ki so prekriti z aluvialnimi nanosi. Ob sušnem vremenu izviri presahnejo. Kraško polje Ponikve se nahaja na nadmorski višini 800–820 m. Slab kilometer dolga in 800 m široka globel se razteza od severovzhoda proti jugozahodu. Smer je pogojena s smerjo preloma, ki se tukaj seka s prelomom dinarske smeri. Obrobni vrhovi, ki so sestavljeni iz plastovitega apnenca, se nad dnom dvigajo 150 m visoko. Tu je območje močno zakraselo. Apnenec je prekrit z zrnatim

(14)

10

sivim dolomitov, ki ima slabo plastovitost. Dolomitno dno je prekrito z ilovico. Prelom je zdrobil jurske dolomite in omogočil pojav površinskih vodotokov. Poleg teh dveh kraških polj najdemo uravnave tudi na nadmorski višini 750–850 m.n.v., kot je ravnik pod Bukovo gorico (822 m). Nastal je zaradi flišne naplavine, kjer so fluvialni procesi območje enakomerno uravnali. Okoli kraških kotanj in uravnav se poligonalno dvigajo kopaste vzpetine (Durini, 2005).

Najznačilnejša oblika kontaktnega krasa so slepe doline. Najdemo jih na stiku flišnih kamnin z apnenci. Njihov zgornji del so erozijski jarki ali dolki, ki se s ponori ali množico ponikev končajo pri stiku kamnin na dnu pobočja. Zaradi prinesenega nekarbonatnega materiala so končni deli slepih dolin uravnani. Slepe doline so vidnejše na severnem delu Roga. Najdemo jih na območju med Grintovcem, Rigljem in Starim Bregom, kjer ponikajo in izvirajo manjši vodotoki. Na tem območju se nahaja tudi 250 m dolga neaktivna oz. fosilna slepa dolina. Med vasema Smuka in Kot poteka slepa dolina Podnrajte. Poleg slepih dolin poznamo tudi zatrepne doline, pri katerih se dolina nagloma konča v zatrepu. Teh je na severovzhodu Kočevskega roga ogromno (Gostinčar in sod, 2012).

Za kraško površje so značilne tudi podzemne reliefne oblike. Med najbolj znane spadajo jame.

Na proučevanem območju je bilo najdenih 950 jam in brezen (Kataster jam, 2021).

Kavernoznost oz. rovnatost Kočevskega roga je 30,6 m jamskih rovov/kraški km2. Povprečje osrednje Dolenjske je 27 m/km2, slovenski maksimum pa ima Notranjska s 400 m/km2. Od vseh jam je najmanj aktivnih vodnih jam (9 jam), največ pa suhih jam (241 jam). Vzrok za to je velika globina kraškega vodonosnika v Kočevskem rogu. Brezna predstavljajo polovico suhih in tri četrtine vseh jam. Brezna povprečno ležijo na nadmorski višini 636 m, aktivne jame pa na 552 m. Tako je povprečje nadmorske višine jam dokaj visoko (628 m). Največ votlin se nahaja v pasovih 600–700 m ter 700–800 m. Nižje je jam zaradi strmih pobočij manj. Jame v Kočevskem rogu skupaj merijo 8659 m, povprečna dolžina znaša 35m, globina pa 23 m.

Najdaljša vodna jama je Jama pod Štalami (69 m) in suha jama Apolonova jama (350 m).

Najglobje brezno je Cinkov križ (185 m). Na višini 995 m leži najvišje ležeče brezno Gladko brezno. Njegovo skrajno nasprotje je jama Obrh na nadmorski višini 180 m (Durini, 2005).

Na proučevanem območju najdemo tudi štiri velike udornice. Udornica je votlina oz. jama, ki se ji je porušil strop. Njihova velikost se je večala postopoma, saj udornice nastajajo z dolgotrajnim krušenjem sten in stropa. Na območju ležijo Podsteniška, Rožeška, Prelesnikova jama in Ušive jame. Prva se nahaja na zakraselem ravniku na višini 800 m. Globoka je 55 m, široka pa še 100 m več. V koliševki najdemo naravni mraziščni smrekov gozd, zato je območje zavarovano kot naravni spomenik. Rožeška koliševka ima premer 100 m ter globino 30 m. Tudi tukaj najdemo biotsko sliko temperaturnega obrata kotanj. Prelesnikova udornica ima enako globino kot prva. Na dnu je vse leto od 1C do 4 C. Leži na nadmorski višini okoli 500 m med jamo pod Macesnovo gorico in Samovo goro (Durini, 2005).

(15)

11 2.3 HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Ker je Kočevski rog v celoti homogen karbonatni masiv, je pretok vode kontroliran z prelomnimi conami in razpokami. Prelomi s svojimi prelomnimi conami vplivajo na porazdelitev vodne prepustnosti kamnin. Ker je vsak prelom unikaten, so različne tudi hidrološke vloge prelomnih con. Pretrtost kamnin predstavljajo hidrološke bariere za vodne tokove. Tokovi voda tako potekajo v smeri prelomov. Najpomembnejši hidrološki prevodnici sta porušena in razpoklinska cona. Porušena ima najboljšo prepustnost, razpoklinska pa ima največji obseg in se nahaja na stiku z nepoškodovano kamnino. Obe delujeta kot akumulator in usmerjata vodo. Na razvitost prelomne cone vpliva več dejavnikov (prisotnost vode, moč in velikost premika, globina, kamnine) (Gostinčar, 2009). Razpoklinska sklenjena prepustnost apnenca omogoča kraško hidrologijo. Kočevski rog je raztočno-pretočni tip krasa. Prvo nam pove, da padavinska voda ponika vertikalno v tla. Od tam se podzemeljsko premika do kraških izvirov, kjer ponovno prihaja na površje. V pretočnem tipu krasa alohtona voda iz nekraškega površja priteka na kraško površje. Kočevski rog uvrščamo v območja globokega krasa, ki ga polni padavinska voda. Letno Kočevski rog prejme od 1300 mm do 1600 mm padavin. Padavine zaradi močne zakraselosti površja hitro poniknejo (Gams, 2004). Tako se na območju nahajajo velike zaloge podzemne vode. Na jugovzhodnem predelu Kočevskega roga se med Mirno goro in Rožnim dolom nahaja 40 km2 velik razpoklinski karbonatni vodonosnik, imenovan dolomitni vodonosnik Mirne gore, in sicer v zgornjetriasni strukturi gore. Zgornjetriasnih dolomitov je tukaj manj. Najdemo jih pri Lazah pri Oneku v Kočevski Mali gori in vzhodno od Mirne gore.

Večina dolomitov na proučevanem območju je iz jure. Skoncentrirani so na območju Mirne gore in Koprivniškega podolja (Gostinčar, 2009). Vodonosnik se razpostira med štirimi geografskimi enotami. Zaradi Žužemberškega preloma, ki je kamnine milonitiziral, voda odteka površinsko. Dolomitni vodonosnik je v primerjavi z apnenčevim boljši izolator, saj njegovo prepustnost določajo lezike in razpoke. Ker je zgornjetriasni dolomit dovzeten za tektonske porušitve, je dober razpoklinski vodonosnik. Poroznost je odvisna tudi od zakraselosti dolomita. Voda se iz omenjenega vodonosnika odvaja v dno doline k izvirom, del se preliva podzemeljsko. Na dnu doline se tvori regionalni tokovni sistem tega karbonatnega vodonosnika. Izvir vode je konstanten. Konstantna je tudi kvaliteta vode, saj vodonosnik z ozkimi razpokami vodo zadržuje dlje časa in jo filtrira. Tako je kakovost izvirske vode neodvisna od padavin. Drugi vodonosnik je apnenčev vodonosnik s kraško poroznostjo.

Količinsko je izdatnejši, saj odprti apnenčevi kanali omogočajo hitrejši tok vode. Padavine v apnenčevem vodonosniku prenikajo vertikalno (Durini, 2005). Na proučevanem območju je večina apnencev iz krede in deloma iz jure. Pokrivajo osrednji ter severni del Kočevskega roga (Gostinčar, 2009).

(16)

12

Slika 5: Hidrološka karta Kočevskega roga

Za Kočevski rog je poleg primarne infiltracije (avtogeni dotok) pomembna tudi sekundarna infiltracija (alogeni dotok) na ponorih. Večina ponornih votlin se nahaja na severnem robu kočevske terciarne kadunje, kjer poniknejo v Kočevsko Malo goro. Pri vaseh Koblerje, Gorenje in Brunvirt se pojavljajo kraški površinski vodotoki ter jamski podzemni potoki. To se zgodi na značilnem plitvokraškem območju. Potoki izginjajo v Breznu pri Šalki vasi, Mali Stankovi jami, Veliki Stankovi jami, Vodnih jamah in Željnskih jamah. V slednjih se združijo in na zahodnem robu Kočevske Male gore poniknejo. Domnevanja o tem, ali nato tečejo severovzhodno skozi Rog in izvirajo v Obrhu Radeščice, še niso potrjena. V Željnske jame odteka tudi Rudniški potok. V obdobju delovanja rudnika je blatna voda do vrha zapolnila spodnje etaže jam. Danes je potok čistejši. Tega nasprotno ne moremo trditi za tri Vodne jame v sosednji Klinji vasi. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kakovost vode močno upadla.

Danes v jame odteka gnojnica iz bližnje prašičje farme. V Kočevskem rogu na erozijskem ostanku med Grintovcem in Starim Bregom najdemo 100 m debele eocenske nepropustne ali slabo propustne plasti, na katerih nastane edina ponikalnica v Rogu. Po visokem deževju se pri Riglju naredi 1,5 km2 veliko padavinsko zaledje iz nepropustnih kamnin za potok na Riglju. Ta nato površinsko odteče do požiralnika, ki se nahaja severno od Riglja. V požiralnike ob nizkih

(17)

13

in srednjih vodah odteka tudi potok Črmošnjica. Črmošnjica razpršeno začne ponikati že v luknjah med apnencem v strugi nad vasjo ali v požiralnik pri Občicah (Durini, 2005). Voda se na tankih lapornatih plasteh zadržuje v naseljih Škrilj, Ribnik, Komarna vas, Ferreng, Spodnji Log, Resa, Topli Vrh, Kumrova vas, Staro Brezje, itd. Ta območja ležijo na neskalovitem terenu, ki je primerno za kmetovanje. Zaradi preperevanja nepropustnih krednih zelenkastih laporjev je prst tudi globlja, in sicer v naseljih Rigelj, Kunč, Grintovec, Stari Breg, Rdeči Kamen in Luža (Prelesnik, 2007).

Na drugi strani so na vzhodni strani vodonosnika kraški izviri in bruhalniki (potok Zajčjak), ki so zaradi močnih prelomov vzdolž novomeške strani skoncentrirani na severovzhodu od Kočevskih Poljan do Krke. Kraške izvire Mirne gore najdemo na jugovzhodu proti Beli krajini, območje Koprivnika pa gravitira proti Kolpi. V podnožju strmega pobočja v naselju Podturn pri Dolenjskih Toplicah najdemo izvir Obrh. Tolmun iz sivega spodnjekrednega apnenca leži na nadmorski višini 175 m. Izvir je betonsko zajezen, saj s pitno vodo oskrbuje širšo okolico znotraj občine Dolenjske Toplice. Izvir se napaja s podzemnimi vodami ter potokom Črmošnjice, ki pa izvir onesnažuje. Dvomi o neoporečnosti se pojavljajo tudi pri vodah iz Željn, kjer so zrasli objekti brez kanalizacijske opremljenosti. To je problematično za okolico, saj ima relativno majhno količino pitne vode. Nedaleč stran v naselju Obrh pri Dolenjskih Toplicah na enakem cestnem odseku najdemo izvir Obrh. Jezerce s prostornino 5940 m3 je v večini zasuto z muljem. V Suhorju pri Dolenjskih Toplicah se nahaja občasni izvir. Ob močnem deževju voda površinsko teče v 250 m oddaljeno Radeščico, sicer pa takoj ponikne v aluvialnih nanosih. V Loški vasi najdemo izvir Srkavnik ali Crkavnik, ki za razliko od zgornjih dveh odteka v Krko in ne Radeščico (Durini, 2005). Majhen stalni izvir Miklarjev zdenec se nahaja blizu opuščene Miklarjeve kmetije med Koprivnikom in Dobličami. Zanj so leta 1989 z rodaminom dokazali povezavo z izvirom Dobličice (Gostinčar, 2009).

Ker je Roški masiv močno zakrasel, so tla vodoprepustna, zato Kočevski rog nima površinskih vodotokov. Le redko najdemo nepropustne ali slabo propustne kamninske zaplate, kjer se lokalno ustvari površinski vodotok. Med njimi se znajdejo manjši izviri oziroma močila, kjer iz dolomitnih vložkov sredi apnenčaste okolice izvira voda. Voda se v iztokih ne obdrži dolgo.

Zato so ljudje v vrtačah delali beče/studence/izvire. Beči so oglate ali okrogle obzidane jame, značilne za vrtače ali mokrišča. Voda ni nikoli presahnila, a je bila kalna, odvisno od količine padavin. Ponekod je bil to glavni vodni vir, saj vsa naselja niso imela zajetij (Prelesnik, 2007).

Razvodnica med krškim in kolpskim porečjem je ob nizkih vodah jasna, ob visokih manj.

Poteka od severnega roba Kočevske Velike gore, preko niza humov med Ribniškim in Kočevskim poljem, vzdolž Kočevskega polja do Mozlja. Ker kraški vodonosniki niso obdani z nepropustnimi kamninami, se voda vanje steka na več predelih. Tako so razvodnice večje cone, ne le črte (Durini, 2005).

Večina Kočevskega roga leži v porečju Krke. Le zahod in jug s Poljansko goro spadata v porečje Kolpe (Gostinčar, 2009). Iz Mirne gore se napaja Vrčiški potok, s katerim se napaja Semič. Pod Blatniškim podoljem so zajeti trije izviri (Blatni, Zdravi in Mlinarjev izvir), za njim pa na plano priteka izvir Trije gabri. Ker niso zanesljivi, ima pomembnejšo vlogo zajetje v Srednji vasi. Na žalost pa je voda iz tega izvira velikokrat bakteriološko oporečna. Vrčiški potok skupaj s svojim

(18)

14

desnim pritokom ponika na naplavnem dnu za vrčiško cerkvijo. Na drugi strani doline teče Divji potok. Ta dobi pritoke v Srednji vasi in Črmošnjicah, kjer se preimenuje v Črmošnjico.

Pri Podturnu se izlije v Radeščico (Durini, 2005). Po Kočevskem polju teče kraška reka ponikalnica Rinža, glavni površinski vodni vir občine Kočevje. Vodo poleg padavin dobiva iz kraškega zaledja. To so kraški obrhi s Strojne, umetni dotok iz jezera in nepomembni pritoki s Kočevskega polja. Višek vode ima aprila ter novembra/decembra. Steka se v Jamo v Šahni, Bilpo, Šumetaco in Dolski potok. Rinža podzemeljsko odteka v izvir Bilpe ob Kolpi, kar je leta 1956 dokazal Hidrometeorološki zavod SRS. Slednji projekt je bil izveden v okviru iskanja vira pitne vode za Belo krajino, saj to ni mogla biti onesnažena Krupa. Rinža se iz porečja Kolpe podzemno steka v porečje Krke v Obrh in Radeščico. Južna meja porečja ni čisto jasna, a verjetno gre za dolomitno Mozeljsko polje, saj večino vode izgubi že pred Dolgo vasjo. Tako do Livolda priteče le potoček. Na Zajčjem polju Rinža dokončno izgine. 10 km južneje izvira Bilpa. Na zahodu porečje Rinže meji na Kočevski rog in Kočevsko Malo Goro. Na poglobitev apnenčastega polja reka ni imela velikega vpliva, saj je debelina periglacialnega drobirja tanka.

Včasih so v Rinži ribarili, saj je bila bogata z ribami (Varga, 2013).

Večina voda se na območju Kočevskega roga premika podzemeljsko. Za sledenje podzemnih voda se je specializirala sledilna hidrologija. V Željnsko območje vode pritekajo iz nepropustnih terciarnih plasti na vzhodu Kočevja. Rudniški potok izvira v izviru Radeščice. To so znanstveno dokazali s poznejšim jemanjem vzorcev vode in blata pred ponorom potoka v jamo pod Šalko vasjo in v izviru Radeščice. Dokazali so hidrografsko zvezo Željnske jame–

Podturn. Drugačen postopek so izvedli pri danes potrjenih vodnih zvezah Željnske jame–obrh Radeščice in Vodne jame–obrh Radeščice. Leta 1985 so ob visokem vodnem stanju obarvali plitev vodni tok pri Vodnih jamah. Barvilo je bilo močno koncentrirano v Radeščici in Tominčevem studencu, zelo malo pa v Obrhu. Tako je izvir Radeščice pri Podturnu za zajem pitne vode popolnoma neprimeren. Napajata ga rudniško onesnažena voda iz Željnskih jam ter neprečiščena gnojnično onesnažena voda iz Vodnih jam. Obrh pri Loški vasi je nasprotno izjemno perspektivna lokacija za zajetje pitne vode. Njegovo zaledje še ni popolnoma znano, a vemo, da se vanj stekajo višje vode. Potok Črmošnjica se izliva v Radeščico. Ob nizkih vodah ponika že v naselju Občice, sicer pa teče pod Kočevskimi Poljanami do Podturna, kjer se steka v Radeščico. Edini dokazan pojav je v izviru Radeščice, kamor iz Občic priteče v roku 12–15 ur. Za Vrčiški potok so sledilne poizkuse izvedli dvakrat. Prvi, leta 1982, je bil izveden s strani Geološkega zavoda Ljubljana. Poskus je bil neuspešen, saj sledila niso zaznali v nobenem izmed vzorčnih mest. Sedem let pozneje je Inštitut za biologijo UL v okviru študije Regionalna oskrba Bele krajine z vodo do leta 2050 izvedel drugi sledilni poizkus. Bakterijske fage so našli le v Krupi, na ostalih sedmih mestih pa ne (Durini, 2005).

Pod Mirno goro se nahaja ponikalna vrtača v Ponikvah. Sledilni preizkus zanjo je izvedla ekipa Inštituta za raziskovanje krasa spomladi 1989. V roku enega tedna se je fluorescein pojavil v izviru Ušprunk pri Kočevskih Poljanah, ki spada v porečje Krke. Dober mesec pozneje se je barvilo v manjših koncentracijah pojavilo na izviru Krupe, ki sodi pod porečje Kolpe. Torej bi lahko rekli, da tukaj obstaja bifurkacijsko območje. A glede tega obstaja dvom, saj je podzemno pretakanje različno glede na nivo kraškega vodonosnika. Tukaj je verjetno po izdatnem deževju voda začela teči k izviru Krupe. To tezo potrjuje tudi strukturno-geološka slika območja, ki ne

(19)

15

kaže na povezave med požiralnikom na Ponikvah in izvirom Krupe. Ponikev je hidrološko pomembna, saj tukaj razvodje med Dobličico in Radeščico. Včasih je potok služil kot motor žage. Ni edini vodotok Ponikve – na vzhodu se nahaja obzidan studenec, na severozahodu najdemo močila ter na jugovzhodu ločeno napajalno zaledje. Kotanjo je voda s strmih pobočij zasula z jurskim dolomitnim gruščem in ilovico. Ena daljših povezav je med Mozljom in Dolenjskimi Toplicami. Med Knežjo Lipo in Mozljem leži 6 km dolg pas – nepropusten hrbet Šibje oz. Stauhdol. Na peščenjakih in skrilavcih se je ustvaril fluvialni relief. Vode odtekajo v 28 ločenih ponikalnic na jugu ali severu grebena. Južno, kjer se nahajajo požiralniki v Jamah, so izvedli preizkus l. 1990. Potoki s severa preko Jazbine odtekajo do izvira Šumetac. Vanj se steka tudi potok v Knežji Lipi. Pretok je hiter in močan (Gostinčar, 2009). Na zahodnem robu Roga ponika Kačji potok, ki nato na vzhodnem robu priteče v izvirih Radeščice in Obrha (Durini, 2005). Zahodno od Šibja je na krednih apnencih locirano komunalno odlagališče Mozelj. Ker leži v razvodni coni, so leta 2006 ugotovili, da voda od tu večinoma odteka do izvira v Bilbi. Manjšinsko pa na vzhod Roga, Šumetacu, Dolski Potok. Dokazana je povezava med ponikalnico iz Koprivnika in izvirom Dolskega potoka pri Predgradu ob Kolpi. Slednji požiralnik je eden mnogih, ki ležijo na dnu Koprivniške kraške kotanje, kamor se s strmega dolomitnega obrobja stekajo vode. Vode od tu v manjši meri odtekajo tudi proti Kolpi, v Dolski potok pa poleg Koprivniškega podolja še Poljanska gora (Gostinčar, 2009). Dobliščica nima povezav s Kočevjem, kar je dobro, saj je voda onesnažena. Gre torej za le ožje zaledje Poljanske gore, je dobro, saj je izvir primeren za občasno oskrbo s pitno vodo za Črnomelj z okolico. V obdobju osamosvojitve Slovenije so odkrili, da voda z Mlakarjev priteka na plano v izviru Dobličami. V Jezeru nad Dobličami izvira voda iz Topličic (Durini, 2005). Topličice so staro naselje Kočevskih Nemcev. Nahajajo se v suhi dolini, ki se vleče med Belo krajino in Suho Lužo. Povezavo z izvirom Jelševinka je bila ugotovljena s sledilom uranin (Gostinčar, 2009).

Hidrologija je bila za Kočevske Nemce ključna. Najti so morali lokacijo, kjer so se lahko oskrbovali s pitno vodo ter z vodo za namene kmetovanja. Pri oskrbi z vodo sta pomembna dva dejavnika – količina vode in trajanje izviranja. Vsako naselje na Kočevskem je imelo v zgodovini lasten vodni vir, ki je pogojeval nastanek tega naselja. Mnogo izvirov in štirn je potrebovalo človeško oskrbo, sicer bi presahnili. Kar 85,6 % naselij je imelo naravni vodni vir v bližini 1 km. 5 naselij je imelo naravni vodni vir bolj oddaljen. Za preostala je veljalo, da so imela naravni vodni vir, če v to skupino vključimo luže in beče. Izviri v Kočevskem rogu so najštevilčnejša oblika vodnih virov, a zaradi majhnega vodnega skladiščenja niso med pomembnejšimi. Pomembnejši so gozdni izviri za delavce v gozdu, izviri ob prometnih poteh ter izviri za napajanje kali na pašnikih. V manjši meri so izkoriščali izvire v jamah in breznih.

Za človeško uporabo so morali izvire zajeti. Zajetja so obzidana z velikimi kosi kamenja (nekatera so tudi izklesana), po letu 1911 so obzidana z betonom. S tem so zadržali vodo in preprečili onesnaževanje. Živali zaradi vrat ne morejo do izvira. Popolnoma obzidani izvir imenujemo kaptaža. Ker se voda v nekaterih izvirih nataka več ur, je bilo zajemanje vode družabni dogodek. Ko je vode zmanjkalo, so morali hoditi v sosednje vasi ali celo do rek Kolpe in Krke. Poleg zajetij izvirov glede na dotok vode poznamo tudi zajetja podtalnice. Podtalnica je zajeta v obliki štirne, kamor se je v vaseh stekala tudi kapnica. Na levem bregu Rinže jih najdemo največ. Ponekod so imeli v vaseh skupna vaška zajetja, ki so večja, a vendar je velikost odvisna od financiranja ter od količine vode. Najpomembneje je bilo, da niso presahnila, zato

(20)

16

so zanje dobro skrbeli. Iz zajetij je do štirn ali vaških korit v vasi vodil vaški vodovod. Zaradi rudnika in kmetijstva so bile štirne zdravstveno oporečne, a so bile mnogokrat edini vodni vir, ki ni presahnil. Vsa naselja niso imela svojega zajetja. Najvišje ležeča Kočevska vas Podstena (946 m) je vodo zajemala v sosednjem Travniku, kar je tudi zapisana pravica. Poleg vode za ljudi je vodovod polnil tudi korita za živino. Rajndol je imel najstarejši vodovod, zgrajen med letoma 1842 in 1843. Voda je bila po slabih 2 km dolgem vodovodu napeljana iz Šibja (hrib Riegel). V 20. stoletju so svoj vodovod dobile vasi Morava, Mozelj, Koprivnik, Škrilj, Trava, Črmošnjice in Mačkovec. Koprivnik, ki leži na dolomitu, je imel vodovod; od Koprivnika malo oddaljen Rajhenav, ki leži na apnencu, pa ne, zato so morali imeti šterne. Za živino so imeli v vsakem naselju in šahni kali. Ponekod so jih spremenili v bajerja, kjer se živina ni mogla več napajati (Prelesnik, 2007).

2.4 KLIMATSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Po klasifikaciji Ogrina (1996) Kočevski rog spada v zmerno celinski tip podnebja zahodne in južne Slovenije. Zaradi značilne dinarske smeri je gorstvo izpostavljeno vplivom gorskega, sredozemskega in kontinentalnega podnebja. Temperaturno je Kočevski rog bolj primerljiv z značilnostmi celinskega podnebja, padavinsko pa sredozemskega podnebja. Klimatske razmere v Kočevskem rogu meri edina meteorološka postaja v pokrajini, ki je locirana na Mirni gori.

Vreme se zaradi stika različnih zračnih mas hitro menja. Velikokrat se temu pridružijo ekstremni vremenski pojavi. Pri pregledu temperatur so močno vidni celinski tokovi. Letno temperaturno povprečje Kočevskega roga je 7,7 C. Na potek izoterm močno vpliva orografska lega. Velike doline dajejo prednost zimskemu toplotnemu sevanju in kopičenju hladnih zračnih mas, a vendar je radiacijske megle manj kot v Ljubljanski kotlini. V zaprtih podoljih stekanje hladnega zraka vpliva na hladna poletja in mrzle zime. Jugovzhodni del Roga je toplejši.

Topleje je tudi ob Kolpi, kjer je zavetrje. Na nadmorski višini 740 m je januarska povprečna temperatura –1,9 C, julijska pa 16,9 C (Perko in sod., 1999).

Ker v zaključni seminarski nalogi raziskujem zgodovinsko poselitev Nemcev na Kočevskem, je prav, da tudi pri pregledu meteoroloških podatkov upoštevam starejše podatke. Zgodovinsko gledano je primerljive meteorološke podatke težje dobiti, saj se za višje ležeče predele, kot je Kočevski rog, niso zajemali (Ravbar, 1993). A vendar nekatera literatura navaja podatke za 19.

stoletje. Lehman (1933) je Kočevsko uvrstil v podnebni tip Spodnje Kranjske hribovite dežele.

Srednje temperature meteoroloških letnih časov so za zimo 1,8 C, pomlad 7,8 C, poletje 17,6

C in jesen 8,8 C (Lehmann, 1933). Kontrasten prehod iz sredozemskega v celinsko podnebje kaže napredna stopnja temperaturnega prehoda. Ta se močneje odrazi pozimi, saj poleti ni pretirane vročine. Slana se lahko pojavlja vse do junija ter vse od konca septembra naprej, kar je značilen indikator hladnih poletij (Gerlanc, 1956). Zimska izoterma znaša okoli –1 C, poletna 21 C. Prehodna letna časa se gibata od 11 C do 12 C. Pomlad se segreje hitreje kot jesen, a je jesen vseeno toplejša kot pomlad. Najvišja izmerjena temperatura med letoma 1876 in 1885 je 33,2 C. Zimski ekstremi se zaradi megle spustijo do –22,3 C. Danes so ti rekordi

(21)

17

še višji, in sicer poleti do 36 C ter pozimi do –30 C. Poletne temperature so zelo podobne temperaturam na Madžarskem, za katero je značilen celinski podnebni tip (Lehmann, 1933).

Slika 6: Povprečne letne temperature v Kočevskem rogu 1971–2010

Padavinski režim Kočevskega roga je submediteranski. Padavinsko je vzhodni del manj namočen, a padavinske sence tu ni, saj tudi najvzhodnejši predeli dobijo 1300–1400 mm padavin letno. Padavine so skozi leto dokaj enakomerno razporejene. Primarni višek je novembra, sekundarni junija. V Kočevju so bile v obdobju 1876–1900 povprečne mesečne vsote padavin pozimi 267, spomladi 379, poleti 414 in jeseni 493. Pozimi pade 17,02 % letnih padavin, spomladi 24,10 %, poleti 26,66 % in jeseni 31,75 %. Glede na primerjavo s Trstom, Trebnjem in Novim mestom lahko zaznamo vzorec: jeseni v Kočevju zaradi močnega dežja prevladuje sredozemsko morsko podnebje. Poleti, ko je v Novem mestu izrazito celinsko podnebje, pa se pojavi sekundarni poletni minimum (Lehmann, 1933). Na leto v povprečju pade 1579 mm padavin (Perko in sod., 1999). Med letoma 1817 in 1818 je bilo povprečje 1570 mm padavin letno. Poleti na Kočevskem mnogokrat več dni zapored ni dežja. Nekaj padavin z vetrom prejmejo le večje doline na jugozahodu pokrajine, medtem ko so vetrovi, ki se spuščajo proti Kočevskemu polju, že izsušeni. Vetrovi skupaj s sončno transpiracijo v višjih legah topijo sneg, odvajajo vlago in odzračujejo hladen zrak bolj kot v nižjih legah. Tako preprečujejo

(22)

18

zmrzal. Dobra tretjina dni je oblačnih, največ pozimi, najmanj poleti. Zaradi kraških kamnin je pomanjkanje vode, predvsem poleti, veliko. Zato so si ljudje naredili rezervoarje, v katerih med poletno sušo hranijo deževnico. Poleti večina padavin pade v obliki močnih ploh, ki se pojavijo 30 dni letno. Toče je malo, le dvakrat letno (Ravbar, 1993). Kočevska je ena najhladnejših pokrajin Slovenije. Že na začetku novembra se poleg jugozahodnih neviht pojavljajo nizki snežni oblaki. Jeseni se pojavljajo mrzle padavine ter vlažna večerna megla. Pozimi je padavin manj. Te padajo v obliki rahlih dolgotrajnih padavin, kot sta sneg ali žled. Sneži 38,8 dni letno, od oktobra do maja. Snežna odeja je v Kočevskem rogu debela več kot en meter, v preteklosti so izmerili debelino nad 650 cm. Zato so leta 1985 tudi na vzhodnem robu Roga oblikovali zimskošportno središče s prenočišči. Ko sonce doseže najvišjo lego na nebu, začne intenzivno taliti sneg. Medtem ko se v višjih legah (Planina) sneg lahko stali v enem dnevu, v dolinah (med Loškim Potokom in Podpresko) vztraja več dni. Zgodi se le redko, da južni tok stali snežno odejo zelo zgodaj. Spomladanske cvetlice se tako v dolinah pojavijo aprila, nad 600 m. n. v. pa šele konec maja. Zmrzal, ki je zelo nevarna za sadno drevje, vztraja vse do junija (Lehmann, 1933).

Slika 7: Padavine v Kočevskem rogu

(23)

19 2.5 VEGETACIJSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Gozd je zgovoren obraz pokrajine in podnebja. V Evropi je dandanes ohranjenih malo t. i.

pragozdov oz. naravnih gozdov. Kočevski rog ima šest dobro ohranjenih ekosistemov z visoko produktivnostjo. Na dinarskem fitogeografskem območju so stari gozdovi strnjeni in pestri z ogromno divjadi (Kutnar, Urbančič, 2006). Med podrtimi drevesi hitro zrastejo novi mladi sestoji. Osamelcev zaradi močnega vetra ni. Kar 92 % vseh površin Kočevskega roga porašča gozd. Primerljiv je z nizkim nemškim deževnim gorovjem. Rast gozdov je pogojena z biotskimi (vpliv drugih rastlin in živali), edafičnimi (sestava tal) in klimatskimi dejavniki. Klimatsko se podnebne razmere zaostrujejo od zahoda proti vzhodu ter z naraščanjem nadmorske višine.

Gozdne združbe glede na nadmorsko višino lahko razdelimo na tri pasove. Od 250 m do 500 m raste gozd belega gabra in hrasta z lipovci, divjo češnjo, mokovcem in breko. Srednji pas med 550 m in 800 m oblikuje bukov gozd. V najvišjem pasu od 800 m naprej najdemo jelovo-bukov gozd s smreko, lipo, gorskim brestom in gorskim javorjem. Kraški relief zmanjša monotonost pasovitosti (Gostinčar, 2009). Petrografska/geološka karta nam pokaže, da zgornja trditev za območje Kočevskega roga ne velja. Drevesa niso pogojena s tipom tal, saj bazofilne hraste in kisloljubne bore najdemo skupaj v isti združbi. To lahko utemeljimo z bujnim podrastjem, ki tvori obilo humusa, kar privabi obe drevesni vrsti. Debelina humusa je tanjša kot v bukovem gozdu, kjer meri 30–40cm (Lehmann, 1933). Poleg naravnih dejavnikov je velik pečat na sedanjo podobo vegetacije pustila tudi zgodovina. Ta je narekovala ravnanje z gozdom.

Ozemlje je bilo nedeljivo, v celoti last oblastnikov. Še pomembnejše je bilo načrtno planiranje rabe gozdov. Prvi gozdni načrti so nastali leta 1890 za gozdove grofa Auersperga. Pozneje je Leopold Hufnagl vpeljal sonaravni koncept ravnanja z gozdom. Prepovedal je golosek in vpeljal prebiralno gospodarjenje z gozdom. Posebnost so tudi opustele vasi in njihovo gozdno zaraščanje (Kočevsko gozdnogospodarsko območje, 1986).

Glede na okolico Kočevsko hribovje nima posebne biogeografske podobe. Ob natančnejšem pregledu pa opazimo mešanje panonskih stepskih trav z ilirskimi rastlinskimi združbami.

Slednje živijo v nižjih toplejših predelih (Lehmann, 1933). Zastopniki ilirske, alpske, panonsko- pontske in sredozemske flore se mešajo z vodilno srednjeevropsko oz. baltsko-sibirsko floro.

Glavni srednjeevropski predstavniki so rdeča bukev, jelka ter smreka, ki tvorijo mešan gozd.

Prevladuje bukev, sledi ji jelka. Bukev se nahaja na visokih vzpetinah ter na severnih ekspozicijah, kjer je dovolj vlage. Najbolj čisti bukovi tereni so na zgornjih delih pobočij Črmošnjiške doline, pri Gačah in pri Seli pri Dobu. Bukev pokriva 50 % Kočevskega roga, od tega je 7 % termofilnih bukovih gozdov (Kočevsko gozdnogospodarsko območje, 1986).

Preostalo so večinoma jelovo-bukovi gozdovi. Primesi iglavcev se pojavljajo v skupinah ali posamično. Jelke najraje rastejo na ilovici (Debliške livade, Ušiva jama, Rajhenav, pod Sušjem, Staro Brezje, Kočevje …). Odlične so dobro prevetrene (preprečitev zmrzali), prostorne glinaste vdolbine ter višje ležeče doline med Loškim Potokom in Podpresko, kjer ni zimske zmrzali, julijske temperature pa ne padejo pod 13 C ali 14 C. To omogoča tri mesece vegetacijskega obdobja. V dolinah zaradi nevarnosti pozne zmrzali jelke ne najdemo, izjema je Dragarska dolina. Na Koprivniškem polju se pojavi šele na nadmorski višini 850 m in višje.

Jelke so torej višje ležeče v skupinah, nižje in posamično pa redko. Vseeno se jelka bori s hitro

(24)

20

rastočo bukvijo. Jelke imajo prednost le na njim ugodnih tleh (npr. peščena dolomitna tla). Jelke na prisojnih območjih nižje zamenjajo bor, macesen in breza (Kočevski zbornik, 1939).

Slika 8: Površina gozdnih površin na začetku 19. stoletja

(25)

21

Slika 9: Površina gozdnih površin danes

Prednost mešanega gozda je, da bukve tvorijo humus, iglavci pa prepuščajo več svetlobe do tal.

Podrast je značilna za bukove sestoje. Sestavlja jo grmičevje z manjšim delom mahov in bogato podtalno favno. Le del bukovega substrata je poleti zelen, saj je vegetacijsko obdobje pred ozelenitvijo bukve, ki prepušča malo svetlobe do tal. Južna in jugozahodna apnenčasta pobočja so poleti izredno suha. Pri temperaturah 18––22 C je v avgustu in juliju manj kot dva tedna padavin. To jelke ne moti, medtem ko smreko zelo. Slednja se pojavlja v sestojih z bukvijo in jelko v plitvejših delih, kjer lahko s svojimi plitkimi koreninami črpa podtalnico. Človeški vnos smreke še ni čisto pojasnjen, saj se po navadi pojavlja le kot spremljevalec jelovo-bukove združbe. Vendar ponekod popolnoma zamenja listnati gozd. Človek je za namene pogozdovanja več kot smreke naselil črnega bora. Zanj visoke poletne temperature in padavine predstavljajo popolne razmere za rast, zato je nenavadno, da ga na tem območju ni še več.

Prisoten je tudi navadni bor. Posebnost Kočevskega roga je sladki kostanj. Kljub temu da mu bazična tla ne ustrezajo, se je ustalil zaradi prodnatih tal in primernih temperatur. Nahaja se le na južnih pobočjih skupaj z drugimi drevesi, saj mora imeti zrak v obdobju vegetacijske dobe (6–7 mesecev) vsaj 10 C. Pojavlja se v družbi hrastov in borovcev, saj vsi potrebujejo enake razmere: vodo, svetlobo in toploto. Tako se je razvila posebna združba na nadmorski višini med 400 in 600 m, višje pa že začne dominirati bukev z iglavci (Lehmann, 1933).

(26)

22

Fizionomija srednjeevropskih rastlinskih in podnebnih razmer v kočevskem visokogorju je pomembna tudi za kulturno krajino. Zaradi posebnih naravnogeografskih dejavnikov se je tukaj ustvaril poseben agrarni otok. Kljub vlažnemu podnebju kraško površje povzroča pomanjkanje vode (Trdan, 1999). Ker voda poleti usahne tudi v kraških vodonosnikih, so včasih po vodo hodili več ur hoje stran. Zaradi tega so preventivno zgradili vodnjake in kapnice, ki jih danes najdemo vsepovsod (Gerlanc, 1956). Na kulturne rastline vpliva tudi temperatura. V dolini Kočevske Reke imajo pridelki glede na Kočevsko polje 3–4 dnevno zamudo rasti. Z višanjem nadmorske višine se ta zakasnitev daljša (npr. Loški Potok na nadmorski višini okoli 765 m. n.

v.). V teh legah je daljše tudi obdobje snežne odeje. Na planotah je sneg dvakrat debelejši kot v termalnem pasu in po dolinah. Sadje v Kočevskem rogu dozoreva 4–5 tednov pozneje kot v Krški kotlini. Češnje tu ne uspevajo Jabolka uporabljajo le za mošt, saj zaradi zmrzali ne dozorijo do konca. Nad 750 m. n. v. ne gojijo koruze. Izjema so le dobro prevetrena območja, ki odvajajo mrzli zrak in omogočajo rast koruze nad 730 m. n. v. (prim.: Kapelica Sv. Ane v Mačkovcu – 825 m. n. v.). Koruza pokriva le majhen delež njiv tudi na Koprivniškem podolju (622 m. n. v.). Toploljubna je tudi vinska trta. V Kočevskem rogu je zato vedno na jugovzhodu, kjer toplo spomladansko sonce in topli jugozahodni vetrovi hitro stopijo sneg. Ugodna pozicija so tudi zahodne lege. Zgornja meja na jugu je 480 m. n. v., v Šenberku pa do 520 m. n. v. A tukaj so vinske trete na zahodni strani, kjer so izpostavljene redkim severnim vetrovom. V Koprivniškem podolju je pašniški pas, kjer zaradi vetrov ni vinogradništva. Tu najdemo večinoma polja detelje. Za trto je primerno tudi črnomeljsko območje. Manj primerno je v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Poletni ekstremi trti ustrezajo, saj ima rada suhe razmere.

Problem je pomanjkanje tople suhe jeseni za zorenje. Poleg tega ima Kočevje najnižjo zimsko temperaturo na Kranjskem, kar trti ne ustreza. Pri Starem Logu so vinogradništvo zato hitro opustili. Danes nas na preteklo vinogradniško dejavnost v Rogu spominjajo opuščene vinogradniške hiške. Največ kmetijske dejavnosti je tako skoncentriranih na planotah do 200 m. n. v. ter v dolinah (Podpreska, Srednja vas pri Dragi in Trava) (Kočevsko gozdnogospodarsko območje, 1986; Lehmann, 1933).

(27)

23

Slika 10: Prsti v Kočevskem rogu

3. ZGODOVINA NEMCEV NA KOČEVSKEM

3.1 KOČEVSKI NEMCI

Nemška kolonizacija Kočevskega roga se je začela z Friedrichom von Ortenburgom, vladarjem Kočevske. Kočevje je bilo do njegove ustanovitve podjetja Pragozd v 13. stoletju neposeljeno, kar je predstavljalo problem za vladarjeve dohodke. Glavne prometne poti so Kočevje že od rimskih časov dalje obšle. V srednjem veku je skozenj po dolini od Rašice do Knežje Lipe vodila stranska cesta s tremi Ortenburškimi mitnicami, ki so pobirale prometno-trgovsko pristojbino. Najbližji sekundarni trgovski poti v poznem srednjem veku sta bili dolenjska in notranjsko-postojnska pot (Kosi, 1998). Poleg slabih prometnih povezav je bil kočevski

(28)

24

pragozd redko poseljen. Ljudje so za kolonizacijo gozda dobili denarno pomoč, dodatni vzpodbudi pa sta bila potres in kuga na Koroškem leta 1348. Prvi priseljenci iz Vzhodne Tirolske in Koroške so se leta 1325 naselili v Črmošnjice na vzhodu ter Gotenico na zahodu.

Prvi uradno ustanovljen kraj so otvorili z izgradnjo cerkve Mahovnik in kapelo Sv. Jerneja 1.

septembra 1339. Temu je sledila glavna zunanja kolonizacija med letoma 1350 in 1363. Med imigrantiso bili pomešani tudi koroški in gorenjski Slovenci. Priseljenci so se naseljevali v že obstoječa slovenska naselja, zato so hitro začneli graditi nove naselbine. Poselitev gozdnatih predelov je počasnejša in dražja, zato je Rog skupaj z Malo Goro in Dragarsko dolino med kolonizacijo ostal še neposeljen. V roku desetih let je bila kolonizacija zahodnega dela končana.

Število prebivalcev je iz 2.500 v šestdesetih letih naraslo na 3.500 prebivalcev konec 14. stoletja (Heberle, 2008).

Veliki zunanji kolonizaciji so sledile notranje kolonizacije, ki so trajale vse do propada jezikovnega otoka. Slednje se nanašajo na preseljevanje rojencev, za katere ni bilo več prostora doma. S podtikanjem požarov in oranjem so iz gozda pridobivali nove laze (objekte z obdelovalno površino). Friderik Ortenburški je leta 1406 zaradi sporov med podložniki izdal gozdno uredbo, s katero je lastninske pravice do gozda pripisal zemljiški gospodi, podložnikom pa le v primeru, da so za neko parcelo redno skrbeli 9 let (Gerlanc, 1956). Poleg krčitev gozda je 15. stoletje zaznamovala menjava oblasti. Po izumrtju Orteburžanov je prostor prešel pod okrilje Celjski grofje, po njihovem izumrtju pa habsburški plemiči in nemški cesar Friedrich III. Leta 1469 se je kljub naravni obrambi reki Rinži zgodil prvi turški vpad, v katerem so požgali mestno jedro. Ker je Kočevsko podolje lahko prehodno, so bili turški vpadi v preteklosti tukaj stalnica. Dve leti pozneje je Kočevje skupaj z mestnimi pravicami dobilo obzidje, kmalu za tem pa še rudarske pravice za izkop železove rude (Kočevski zbornik, 1939; Heberle, 2008).

Zaradi turških upadov je Kranjska deželna uprava na začetku 16. stoletja na mejno območje naselila Uskoke. Leta 1507 je Maksimilijan I gospostvo predal Jörgu Turjaškemu. Zaradi njegovega fevdalnega izkoriščanja je prišlo do kmečkega upora v Kočevju. V drugi polovici 16. stoletja, ko se je končala tretja faza notranje kolonizacije, je hrvaški Grof Blagay izvedel slovanizacijo Kočevskih Nemcev. Leta 1558 so na severovzhodu Kočevskega roga ustanovili 25 novih vasi, s skupno velikostjo 0,768 km2 oz. 38,4 bavarskih hub. Zaradi davčnega urbarja, za katerega je pobudo leta 1574 dal Karl II, nam je za poznejša obdobja na voljo več podatkov o vaseh in njihovih velikostih (Heberle, 2008).

V 17. stoletju je papež na Kočevsko poslal škofa Alberta, z namenom, da sem nastavi več nemških duhovnikov. Kočevski Nemci so živeli na območju 17 župnij, vendar pa je, kljub temu da so župnije smatrali za nemške, v njih delovalo 88 % slovenskih duhovnikov. Vzrok za to je bilo, da je teologijo v Ljubljani študiralo več Slovencev kot pa Kočevskih Nemcev. Poleg duhovnikov, ki so bili, kot povezovalni člen klerikalno-konservativnega prebivalstva, aktivni tudi v politiki, je imel na Kočevskem besedo tudi vojvoda Auersperg. Svojo funkcijo patrona je le redko koristil (Trdan, 1999). Sam se je bolj posvečal uradnim zadevam, saj so se lastniki Kočevske pogosto menjali. Zadnji lastnik v tem stoletju je preko cesarja Kočevju prinesel nekaj novih pravic, med njimi tudi prvo šolo leta 1690. Zadnje stoletje novega veka je zaznamovala

(29)

25

Marija Terezija. Ta je s kmetijskimi novostmi Kočevsko preoblikovala v poskusno žitnico Kranjske. V prvem Terezijanskem popisu je bilo popisanih 9079 prebivalcev (Heberle, 2008).

Za Kočevarje pomembno obdobje se začne v 19. stoletju. Visoki davki, nazadovanje Kočevja in šolska obveza od leta 1869 naprej je povzročila upore. A vendar so dunajski učitelji spodbudili razcvet društev, štipendij in novih šol (Ferenc, 2007). Ta narodni preporod je pritegnil pozornosti izobražencev, ki so začeli proučevati zanimiv nemški dialekt. Pomlad narodov je prinesla nacionalizacijo in urbanizacijo. Število prebivalcev se je dvignilo na najvišjo število – 26.000. Eden od vzrokov je bil tudi odprtje rudnika lignita leta 1892. Ta je močno spremenil narodno strukturo prebivalstva, saj so bili rudarji večinoma Hrvatje in Slovenci. Konec stoletja se je zaradi agrarne krize ter oddaljenosti od demografskih centrov začelo čezcelinsko izseljevanje Kočevskih Nemcev. Pot v ZDA je morala biti tehtno načrtovana, saj je bila carinska kontrola temeljita. O tem je Kočevarje do leta 1919 obveščal časopis Gottscheer Bote. Pozneje ga je zaradi prepovedi SHS zamenjal časopis Gottscheer Zeitung (Heberle, 2008).

Kočevske Nemce je od leta 1880 prizadel upad prebivalstva za 18,8 % (Ferenc, 2007). Prizadela jih je tudi 1. svetovna vojna, ki je prinesla pomanjkanje, spremenjen vsakdanjik, odhod 1500–

1600 kočevskih fantov v vojsko ter izgubo kočevarskega zaveznika Franca Jožefa I. Avstriji naklonjen časopis Gottscheer Bote je moral leta 1918 naznaniti slabo novico. »Mi, Kočevarji, ki smo vedno ljubili cesarsko državo Avstrijo z vsem dostojanstvom, smo zelo boleče občutili njen razpad …« (Trdan, 1999, str. 91). Majska deklaracija je pokazala slabosti narodnih manjšin. Zaradi slovanskega pritiska na Kočevske Nemce so se ti želeli priključiti k nemško- avstrijski državi ali pa celo osamosvojiti jezikovni otok, kot je to storila Andora. Slovenci so na to reagirali s posmehom. Kot neuresničljivo so to videle tudi globalne velesile. Ko so Kočevarji ugotovili, da so na političnem parketu pogoreli, so se želeli vrniti k šeststoletnemu sožitju med Nemci in Slovenci. A nova država je bila groba. Nemške uradnike in učitelje so zamenjali slovenski. Kljub upiranju Kočevskih Nemcev je slovenščina popolnoma izpodrinila nemščino. Zaradi tega so se migracije v Avstrijo in Nemčijo, predvsem krošnjarjev, povečale (Trdan, 1999).

2. svetovna vojna je pomenila novo razočaranje. Italijanska okupacija je prinesla veliki nemški načrt o preselitvi nemških manjšin vzhodne in jugovzhodne Evrope. Tako so Kočevski Nemci doživeli največjo emigracijo v zgodovini. Med letoma 1940 in 1942 so v 40 km oddaljeno Spodnjo Štajersko preselili 2833 družin oz. 12.000 Kočevarjev, kar je 95% narodne skupine (Jaklitsch, 2019). Prostovoljna selitev je bila uspešna zaradi dobre nacistične propagande, želje Kočevarjev po boljšem življenju ter umiku pred osamljenostjo. Kočevarje so začasno naselili v tabore, leta 1943 pa v stavbe 37.000 izseljenih Slovencev. Za preselitev v Nemčijo glede na zdravstveni in rasni pregled je ustrezalo le 5 % Kočevarjev. Vzrok za to najdemo tudi v tem, da naj bi bili Kočevarji nemški kmečki branik jugovzhodne meje (Ferenc, 2007). Ko je bila zmaga zaveznikov že na obzorju, so Italijani s pomočjo zavoda Emona začeli s ponovno naselitvijo Kočevske. A volja ljudi po ponovni naselitvi Kočevskega roga je bila majhna. Vzrok za to sta bila zagotovo tudi partizansko delovanje na Kočevskem ter italijanske ofenzive, katerih posledica so bila požgana in opustošena območja (Ferenc, 2010). Po izgubi Tretjega rajha v 2.

(30)

26

svetovni vojni so Kočevarje začeli izseljevati z območja današnje Slovenije v Avstrijo in Nemčijo. Kraški relief je s svojimi podzemnimi reliefnimi oblikami zelo primeren kraj za vojne in povojne zločine, kot so poboji. Ti zločini so dolgo časa veljali za tabu. Zločini so bili dolgo časa skriti pred očmi javnosti, saj so bile lokacije grobišč dobro zakrite (npr. z miniranjem).

Danes na te dogodke opozarjajo spravne slovesnosti. (Ferenc, 2007; Heberle, 2008; Saje, 196).

Po vojni je Jugoslavija posegla v pravice nemške manjšine v Kočevskem rogu. Kočevskim Nemcem, ki so med vojno delovali proti Jugoslaviji, je država odvzela državljanstvo. Ostale Kočevske Nemce so razlastninili. Lastnino je dobila lokalna skupnost (Heberle, 2008). Tako je v Kočevju leta 1945 ostalo 110 pripadnikov manjšine. Na izpraznjeno ozemlje so začeli naseljevati Jugoslovane. Predvidena je bila tudi ponovna naselitev Nemcev, ki se ni zgodila.

Ker so za revitalizacijo delno uničenih in aktivnih vasi potrebovali delovno silo, so oblasti poleg Jugoslovanov v Kočevski rog privabljale tudi druge prebivalce. Od 176 vasi je bilo 85 vasi opuščenih. Za bivanje primernih je bilo le 20 % hiš (997 hiš), največ v vaseh okoli Kočevja, najmanj pa v Kočevskem rogu. Naselja na Kočevskem so bila med najbolj opustošenimi naselji v slovenski pokrajini v povojnem obdobju (Ferenc, 2007). Kljub pomanjkanju stanovanj je bil kolonizacijski načrt februarja 1947 odobren. Kolonizacija je predvidevala socialistični kmetijsko-gospodarski vzorec. To pomeni, da ljudje ne bi imeli zasebne zemlje, kar je seveda zmanjšalo željo po imigraciji na Kočevsko. S tem se začne začarani krog. Pomanjkanje stanovanj, materiala in denarja je vodilo v pomanjkanje delavcev, kar je vodilo v počasnejšo revitalizacijo, ta pa nazaj do pomanjkanja stanovanj (Ferenc, 2010).

Danes v Sloveniji delujejo štiri društva za nemško narodno manjšino, od tega dve na Kočevskem. Društvi skrbita za ohranjanje dediščine ter obnove stavb. Podporo Kočevarjem nudijo tudi društva, ki so nastala v tujini po vojni (Kanada, Nemčija, ZDA, Avstrija) (Ferenc, 2007).

3.2 GOSPODARSTVO NA KOČEVSKEM

Kočevski Nemci so se izmed gospodarskih panog najbolj ukvarjali s kmetijstvom, ki je bilo na Kočevskem vodilna panoga do 19. stoletja. Rodbina Auersperg je kot kočevska vojvoda nosila naziv ene največjih veleposesti v Sloveniji. Na drugi strani je bila Kočevska območje malih kmetov. Ti so predstavljali 84,5 % prebivalstva. Po letu 1900 se je ta številka začela drastično nižati. Na Kočevskem je bilo kmetijsko primernih le 20 % površin. Teh 700 km2 si je v 19.

stoletju lastilo 8.000 posestnikov. Dobro polovico so prekrivali travniki in pašniki, tretjino gozd, njiv je bilo le 9 % (največ v dolinah). Poleg klasičnih njivskih pridelkov (krompir, koruza, zelje, pesa, žitarice, korenje, lan, detelja, stročnice, konoplja …) je bilo na jugu Kočevskega roga razširjeno tudi vinogradništvo. Konec 19. stoletja je trto prizadela trtna uš, kar je privedlo do njenega propada. Glavno kmetijsko dejavnost Kočevarjev je predstavljala živinoreja. Poleg goveda, prašičev, perutnine in ovac so meso pridobivali tudi z lovom. Divjad so hitro prekomerno izlovili; delno za trgovanje, delno za zaščito kmetijskih površin pred srnjadjo. Delež živinoreje je začelo v 19. stoletju upadati, zato so pašno živinorejo opustili (Heberle, 2008; Šmitek, 1981).

Reference

POVEZANI DOKUMENTI

Cilj diplomske naloge je dolo č iti vpliv impregnacije z vodnimi emulzijami voskov na vlažnost smrekovega in bukovega lesa na odprtem pokritem mestu, oziroma kako vplivajo

Priloga A4: Vpliv temperature na stabilnost različnih začetnih koncentracij ekstrakta pigmenta, pridobljenega iz celic bakterije Vibrio sp.. Priloga B: Vpliv pH vrednosti

• sprememba slanosti ima v solinah, izmed vseh fizikalno-kemijskih dejavnikov okolja največji vpliv na število prokariontskih celic, aktivnost in pestrost prokariontske združbe...

− H1: Vpliv motivacijskih dejavnikov za samozaposlitev, univerzitetnega okolja in uspešnosti družinskega podjetja na karierno odločitev študentov v evropskih tranzicijskih

Poleg prispevka k poznavanju reliefa na območju Kočevskega Roga in Kočevske Male gore je pomembna ugotovitev, da na tovrstnih območjih obstaja tudi kontaktni kras

snih imen je leta 2001 za OZN pripravila Concise Gazetteer of Slovenia (Zgo- ščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije), ki temelji na resolucijah sedmih konferenc Združenih narodov

Zaradi vpliva Južne Koreje in angleščine (6. maja 2011 je BGN/PCGN na Dunaju RR sprejel za uradni zapis zemljepisnih imen v angleščini – Chosunilbo 2011; RSK 2011: 1) je

V Zgornji Vipavski dolini verjetno ni bilo spahnjenic zaradi različnih naravnogeografskih in družbenozgodovinskih dejavnikov.. Ostrejše zime so vplivale na vključitev ognjišča