Vloga zasebnih neprofitnih organizacij pri naslavljanju problema osamljenosti starostnikov v Sloveniji

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Manca Marinič

Vloga zasebnih neprofitnih organizacij pri naslavljanju problema osamljenosti starostnikov v Sloveniji

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

2

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Manca Marinič

Mentorica: izr. prof. dr. Zdenka Šadl Somentorica: izr. prof. dr. Tatjana Rakar

Vloga zasebnih neprofitnih organizacij pri naslavljanju problema osamljenosti starostnikov v Sloveniji

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

3

Zahvala Najprej bi se rada zahvalila mentorici prof. dr. Zdenki Šadl ter somentorici prof. dr. Tatjani Rakar za vse napotke, svetovanje in seveda pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se vsem, ki so pristali na intervju in z mano delili svoje znanje in izkušnje ter nepogrešljive informacije, brez katerih mi ne bi uspelo.

Nazadnje pa gredo zahvale družini. Hvala mami, očetu in sestri za vso podporo, ljubezen, potrpežljivost in zaupanje, da bom uspešno dokončala študij.

4

Vloga zasebnih neprofitnih organizacij pri naslavljanju problema osamljenosti starostnikov v Sloveniji

Demografske spremembe na področju prebivalstva napovedujejo vse večje število starejših, posledično pa se povečuje potreba po dolgotrajni oskrbi. V okviru (ne)formalne (dolgotrajne) oskrbe imajo pomembno vlogo tudi zasebne neprofitne organizacije, ki starostnikom ne pomagajo zgolj pri vsakodnevnih opravilih, ampak imajo ključen pomen tudi pri ohranjanju socialnih omrežij in socialnih stikov. Ker se starejši pogosto spopadajo z osamljenostjo, saj je potreba po socialnih stikih med najmanj zadovoljenimi potrebami, sem diplomsko delo namenila raziskovanju vloge zasebnih neprofitnih organizacij pri vključevanju starostnikov v socialna omrežja z namenom preprečevanja osamljenosti.

V diplomsko delo sem vključila program Zveze društev upokojencev Slovenije; Starejši za starejše – Starejši za višjo kakovost življenja doma in mednarodni projekt Net-age (Občina Kanal ob Soči), projekt Mobilni dom oziroma Mobilno proti osamljenosti, ki deluje znotraj socialnega podjetja Z-Eniac ter Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost.

Ključne besede: starejši, zasebne neprofitne organizacije, osamljenosti, socialna omrežja

The role of private non - profit organizations in solving the problem of loneliness of the elderly in Slovenia

Demographic changes in the population are predicting an increasing number of older people, as a result, the need for long-term care is increasing. In the context of (in) formal (long-term) care, private non-profit organizations also play an important role, not only helping the elderly with daily tasks, but also playing a key role in maintaining social networks and social contacts.

Because the elderly often face loneliness, as the need for social contacts is among the least satisfied needs, I devoted my thesis to researching the role of private non-profit organizations in integrating the elderly into social networks in order to prevent loneliness.

In my thesis I included the program of the Association of Pensioners' Associations of Slovenia; Elderly for the elderly - Elderly for a higher quality of life at home and the international project Net-age (Municipality of Kanal ob Soči), the project Mobile Home or Mobile Against Loneliness, which operates within the social enterprise Z-Eniac and Association Sopotniki, association for Intergenerational Solidarity.

Key words: elderly, private non - profit organizations, loneliness, social networks

5

Kazalo vsebine

1 Uvod ... 7

2 Teoretični del ... 9

2.1 Starost in staranje na individualni ravni ... 9

2.2 Demografsko staranje ... 11

2.3 Družbene posledice staranja: socialna izolacija in osamljenost ... 13

2.4 Zasebne neprofitne organizacije ... 20

2.4.1 Opredelitev civilne družbe, tretjega sektorja in zasebnih neprofitnih organizacij 20 2.4.2 Zgodovina civilnodružbenih organizacij v Sloveniji ... 23

2.4.3 Vrste neprofitnih organizacij ... 24

2.4.4 Pridobivanje finančnih sredstev zasebnih neprofitnih organizacij ... 27

2.4.5 Pomen prostovoljstva v zasebnih neprofitnih organizacijah ... 27

2.4.6 Sistem blaginje ... 30

3 Empirični del ... 35

3.1 Metodologija ... 35

3.2 Opis vzorca zasebnih neprofitnih organizacij in njihovih programov za pomoč starejšim ... 36

3.2.1 Zveza društev upokojencev Slovenije: Program Starejši za starejše – Starejši za višjo kakovost življenja doma ... 36

3.2.2 Zveza društev upokojencev Slovenije: Projekt Net-Age ... 37

3.2.3 Projekt Mobilni dom – Mobilno proti osamljenosti ... 38

3.2.4 Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost ... 39

3.3 Analiza rezultatov ... 41

3.3.1 Problem osamljenosti in vključevanje starostnikov v socialna omrežja ... 41

3.3.2 Izzivi ... 47

4 Sklep ... 53

Viri: ... 55

Priloge ... 61

Priloga A: Vprašalnik ... 61

Priloga B: Intervju ZDUS – Zveza društev upokojencev Slovenije – Starejši za starejše – Starejši za višjo kakovost življenja doma ... 63

Priloga C: Intervju Net-Age ... 68

6

Priloga D: Intervju Mobilni dom – Mobilno proti osamljenosti ... 72

Priloga E: Intervju Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost ... 76

Kazalo slik

Slika 2 Prebivalstvo po: LETO, SLOVENIJA, 65 LET... 12

Slika 3 Osamljenost in socialna izolacija, Evropa ... 14

Slika 4 Blaginjski trikotnik in umeščenost civilnodružbenih organizacij ... 21

Slika 5 Deleži posameznih tipov organizacij med vsemi civilnodružbenimi organizacijami (v %) ... 25

Slika 6 Področje delovanja zasebnih neprofitnih organizacij (v %) ... 25

Kazalo tabel

7 1 Uvod

»Stari ljudje vendar niso vsi enaki, morda so še manj enaki kot predstavniki katerekoli druge skupine. Kajti njihovo dolgo življenje jim je vtisnilo osebne razlike. Eden naših trenutnih

problemov je, da družba noče razumeti tega in vse stare ljudi obravnava kot enake.«

(Lily Pincus)

Diplomsko delo sem namenila raziskovanju vloge zasebnih neprofitnih organizacij pri naslavljanju problema osamljenosti starostnikov v Sloveniji. Tako kot v večini držav Evrope tudi v Sloveniji na področju sestave prebivalstva prihaja do hitrih in velikih sprememb.

Življenjska doba se podaljšuje, stopnja rodnosti se zmanjšuje, vloga družine pri oskrbi, tako otrok kot starejših, pa se spreminja. Vse to predstavlja za državo velike izzive.

V Sloveniji je dandanes že skoraj 400.000 oseb starejših od 65 let, več kot 15 odstotkov pa jih potrebuje nujno zdravstveno-socialno oporo in pomoč. (SURS, 2018). Pri tistih, ki niso vključeni v institucionalno varstvo in ostanejo sami, je možnost socialne izolacije in občutka osamljenosti še toliko večja. Zaradi vse hitrejšega tempa življenja pa velikokrat pozabimo, da tudi starostniki potrebujejo oporo, druženje oziroma nekoga, ki jim pomaga, in z njimi preživi nekaj časa.

Osamljenost, ki jo dojemamo kot subjektivni fenomen, vezan na doživljanje socialnih interakcij, je eden izmed pogostejših problemov, s katerim se srečujejo starostniki.

Najpogostejši vzroki osamljenosti pri starejših so zdravstveno stanje posameznika, slabša fizična mobilnost, generacijske razlike in izguba partnerja, sorodnika ali prijatelja ter seveda pomanjkanje socialnih stikov. (Kogoj, 2004) Občutek osamljenosti v starosti lahko vodi v resne zdravstvene težave. Osamljenost ni povezana samo z občutji, kot so obup, praznina, jeza, nemir, odtujenost, ampak tudi z nespečnostjo in izgubo apetita. Ključnega pomena je, da ima posameznik v tovrstnih trenutkih in novem obdobju življenja socialno in emocionalno oporo neformalnih in formalnih ponudnikov. Kot neformalne ponudnike socialne opore opredeljujemo svojce, prijatelje, sosede, kot formalne ponudnike pa državne organizacije in organizacije civilne družbe – zasebne neprofitne, nevladne, prostovoljne, humanitarne organizacije. (Ramovš, 2000, str. 323) Kot navajata Šadl in Hlebec (Šadl in Hlebec, v Hlebec 2009 str. 237), je emocionalna opora pomembna pri zagotavljanju kakovostnega

8

emocionalnega življenja posameznikov, dobrih medosebnih odnosov in uspešnega ter kakovostnega staranja.

V Sloveniji deluje na področju pomoči starostnikom več zasebnih neprofitnih organizacij, ki s svojim delovanjem in pomočjo starostnikom omogočajo, da se ponovno vključijo v socialna omrežja in tako preprečujejo nastanek socialne izolacije in občutek osamljenosti. V diplomsko delo sem vključila štiri takšne programe/projekte zasebnih neprofitnih organizacij; Zvezo društev upokojencev Slovenije; Starejši za starejše – Starejši za višjo kakovost življenja doma, mednarodni projekt Net-Age (Občina Kanal ob Soči), pri katerem je sodelovala tudi Zveza društev upokojencev Slovenije; projekt Mobilni dom oziroma Mobilno proti osamljenosti, ki deluje znotraj socialnega podjetja Z-Eniac; in Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost. Zanimalo me bo, na kakšne načine zasebne neprofitne organizacije nudijo pomoč starostnikom in jih vključujejo v socialna omrežja z namenom preprečevanja socialne izolacije in osamljenosti. Poleg tega bom raziskala, s kakšnimi izzivi se proučevane organizacije soočajo pri nudenju storitev.

Diplomsko delo sestavljata teoretični in empirični del.

V teoretičnem delu bom s pomočjo znanstvene in strokovne literature najprej predstavila trend staranja v Sloveniji, nato bom opredelila pojma socialna izolacija in osamljenost. Izpostavila bom pomen socialnih omrežij v nudenju socialne in emocionalne opore, ki sta ključni vrsti opore pri preprečevanju socialne izolacije in osamljenosti. V nadaljevanju se bom osredinila na zasebne neprofitne organizacije in njihov pomen pri vključevanju starostnikov v socialna omrežja, zagotavljanju oziroma nudenju socialne in emocionalne opore starostnikom, v namen preprečevanja socialne izolacije in osamljenosti.

V empiričnem delu bom raziskovalne podatke, ki jih bom pridobila z lastnim kvalitativnim raziskovanjem, z uporabo intervjuja, analizirala ter odgovorila na zastavljeni raziskovalni vprašanji, ki se glasita:

Raziskovalno vprašanje 1: »Kakšno vlogo imajo slovenske zasebne neprofitne organizacije pri naslavljanju problema osamljenosti starostnikov? Na kakšne načine starostnike vključujejo v socialna omrežja?«

Raziskovalno vprašanje 2: »S kakšnimi izzivi se soočajo slovenske zasebne neprofitne organizacije, ki izvajajo programe z namenom preprečevanja osamljenosti med starostniki?«

9 2 Teoretični del

2.1 Starost in staranje na individualni ravni

Staranje je proces, ki je odvisen od posameznika do posameznika, obstajajo pa določene značilnosti, ki so običajne oziroma tipične za staranje nasploh. Starost je tako obdobje, ki nastopi v življenjskem ciklu posameznika. Na individualni ravni je tako kronološki kot tudi fiziološki proces, ki doleti vsakega posameznika (od rojstva do smrti). V času mladosti proces staranja imenujemo razvoj, ki zaznamuje tiste spremembe, ki se dogajajo v organizmu tekom življenja posameznika. Starost v nestrokovnem jeziku najpogosteje definiramo oziroma imenujemo kronološka starost, ki je opredeljena glede na letnico rojstva posameznika. Starost se tako meri glede na leta, v današnji družbi pa obstaja meja, po kateri posameznik vstopi v obdobje starosti. Navadno je meja, ki posameznika opredeli za starega 65 let. Ker pa med posamezniki prihaja do bioloških in drugih razlik, sta Birren in Cunningham (Birren in Cunningham, v Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13-14) starost opredelila kot:

- biološko starost; biološka starost je povezana predvsem z zdravjem in biološkim delovanjem telesa posameznika. Pričakovano je, da v določenem starostnem obdobju zdravje (telesne funkcije, psihofizične sposobnosti) posameznika začne pešati. Z opazovanjem vitalnih organskih sistemov lahko predvidimo, kje se glede na pričakovano življenjsko dobo, posameznik nahaja.

- psihološko starost; navezuje se na delovanje psiholoških sposobnosti, kot je spomin, čustva, inteligenca, veščine in motivacija, ki jih posameznik uporablja pri spremembah okolja. Psihološka starost se povezuje z biološko starostjo in sicer, glede na stopnjo posameznikove samostojnosti pri opravljanju osnovnih življenjski opravil. Prihaja tako do fizičnih kot tudi do kognitivnih sprememb, saj kognitivne funkcije pri posamezniku pešajo. Velikokrat se biološka starost ne ujema s kronološko starostjo, saj fizično in psihično zdravje posameznika začne pešati že pred omenjeno mejo starosti, 65. let.

- družbeno kulturno starost; “… specifičen skupek vlog, ki jih posameznik zavzame v odnosu do drugih članov lastne družbe in kulture” (Birren in Cunningham, v Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13) Družbeno kulturno starost merimo s tem, ko opazujemo obnašanje in navade posameznika. Za točno določeno kronološko starost so za posameznika pričakovane točno določene navade in obnašanje, na primer način

10

govorice, način oblačenja, način življenjskega stila itd. (Birren in Cunningham, v Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 13-14)

Ramovš kot eno od pomembnejših oblik starosti doda tudi doživljajsko starost. Vsak posameznik sprejema proces staranja na različen način, za nekoga je to čas, ko se sprosti in uživa proste dni, za nekatere pa starost predstavlja veliko težav. (Ramovš, 2004, str. 725) Proces staranja delimo na primarno staranje, sekundarno staranje in terciarno staranje. V primarnem staranju se posameznik sooča s spremembami življenjskega cikla, ki so posledica staranja. To so tiste spremembe, ki doletijo skorajda vsakega in so v času razvojnih sprememb nekaj normalnega. Sekundarno staranje pa so tiste spremembe v življenju osebe, ki so v večini posledica bolezni ali življenjskega stila. So tiste posledice, ki niso nujno opredeljene kot normalne spremembe v obdobju staranja, to so na primer bolezni, demenca, Alzheimerjeva bolezen ali zgolj izguba intelektualnih sposobnosti. Terciarno staranje pa nastopi tik pred smrtjo, značilno je pešanje organskih in psiholoških sistemov. (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015 str. 14)

Starostno obdobje oz. starost nekateri avtorji delijo tudi v dve starostni obdobji, in sicer na tretje starostno obdobje, ki se navezuje na osebe, stare od 65 let do 75 let oziroma do 85 let in na četrto obdobje, ki zajema, stare od 85 let dalje. V tretjo starostno obdobje spadajo tiste osebe, ki so fizično in mentalno zdrave in aktivne, saj imajo zaradi upokojitve ter odhoda otrok od doma dovolj časa zase. Osebe, ki spadajo v četrto starostno obdobje pa so tiste, ki veljajo za rizične skupine. Spopadajo se s hujšimi zdravstvenimi težavami, zaradi manjše mobilnosti pa potrebujejo pomoč oziroma oskrbo. (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015 str. 14) Podobno so v okviru strategije “Ageing Europe – looking at the lives of older people in the EU”, starostnike razdelili v dve skupini; starejši ljudje, to so tisti, ki so starejši od 65 let, in zelo stari ljudje, starejši od 85 let. (Strandell in Wolff, 2019, str. 9)

Diplomsko delo je namenjeno raziskovanju tistih starostnikov, ki so zaradi tveganj kot je na primer izguba partnerja potencialno izpostavljeni večjemu tveganju socialne izolacije in občutka osamljenosti. Rizična skupina so starostniki, ki spadajo v četrto starostno obdobje, saj so manj aktivni kot mlajši starostniki. Kljub temu, da se včasih počutijo osamljeno, to še ne pomeni, da ne potrebujejo počitka in miru. (Kavčič, 2011 str. 147)

V diplomskem delu me zanima predvsem, kako izbrane zasebne neprofitne organizacije pomagajo pri preprečevanju občutka osamljenosti med starostniki.

11 2.2 Demografsko staranje

S podaljševanjem življenjske dobe ter zmanjševanjem rodnosti se prebivalstvo na državni ravni vidno stara. Posledično prihaja na ravni posameznika, na ravni družine, na ravni skupnosti in na nacionalni ravni do pomembnih družbenih posledic. Kot poudarjata Filipovič Hrast in Hlebec: » … je staranje prebivalstva pomemben pojav družbe, saj se v veliki meri povezuje z njenim zdravstvenim napredkom in kakovostnejšim življenjem, ki zmanjšujeta umrljivost posameznikov in podaljšujeta življenjsko dobo.« (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 7) Izraz (demografsko) staranje prebivalstva se navezuje na dejstvo, da se struktura populacije spreminja, visoka stopnja rodnosti in umrljivosti pa postaja vedno nižja. Dejstvo, da je med prebivalci vedno več starostnikov, prinaša tudi vedno več izzivov, tako za državo kot tudi za civilno družbo. Staranje prebivalstva ima pogosto negativen prizvok, kateremu sledijo predsodki in stereotipi. (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 7)

Šircelj (2009, str. 18) poudarja, da na spremembe staranja prebivalstva vpliva več dejavnikov.

Dejavnik, na katerega najprej pomislimo, je dejstvo, da se življenjska doba podaljšuje. V letu 1991–1992 je bila na primer pričakovana življenjska doba Slovenca 69,45 let, Slovenke pa 77,25 let. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu pa se neprestano podaljšuje. Leta 2019 je bila tako za moškega pričakovana 78,50 let dolga življenjska doba, za žensko kar 84,22 let.

(SURS, 2021, str. 57)

Nadaljnje raziskave so pokazale, da ima na proces staranja prebivalstva izjemen vpliv trend staranja od zgoraj. To pomeni, da se delež starejših od 65 let viša zaradi vedno manjše stopnje rodnosti. (Šircelj, 2009, str. 18)

Rezultati publikacije Eurostata »Ageing Europe — looking at the lives of older people in the EU« so pokazali, da je ravno starostna skupina 85 let in več tista, ki raste hitreje kot katerakoli druga starostna skupina. Med letom 2018 in letom 2050 naj bi se, po napovedih, število tistih, ki spadajo med zelo stare ljudi (85 let in več), v Evropski uniji več kot podvojilo. Iz 13, 8 milijona v letu 2018, na bi se število do leta 2050 povečalo na kar 31,8 milijona starejših od 85 let. (Strandell in Wolff, 2019, str. 15) V spodnji tabeli (Tabela 3) je s pomočjo starostne piramide - enim izmed indikatorjev, s katerim opisujemo proces staranja, prikazana razporeditev prebivalstva Evropske Unije po spolu in starosti za leto 2018 ter napovedi za leto 2050. Opazimo lahko, da se bo zgornji del piramide, ki predstavlja starejšo generacijo vidno

12

povečal, še posebej pri ženski populaciji. Žensk starejših od 85 let skoraj bo še enkrat toliko, kot bo starejših moških.

Slika 1 Piramide prebivalstva, EU-28, 2018 in 2050 (% delež celotnega prebivalstva)

Vir: Ageing Europe — looking at the lives of older people in the EU, 2019, str. 16

Trend staranja prebivalstva Slovenije se je začel na prelomu 19. stoletja v 20. stoletje, v tem obdobju je delež mladih upadal, stopnja rodnosti pa se je od leta 1890 začela občutno zniževati.

V letu 1953 je delež mladih predstavljal 27,7 odstotka vse populacije, delež starejših od 65 let pa zgolj 7,3 odstotka. Že 50 let kasneje, leta 2002, je moč opaziti spremembe. Delež mladih v Sloveniji se je zmanjšal za kar 12,4 odstotka (15,3 odstotka), delež starejših pa povečal za 7,4 odstotka (14,7 odstotka). V letu 2003 je bil delež prebivalcev prvič višji od deleža mladih.

(Šircelj, 2009, str. 22)

Slika 2 Prebivalstvo po: LETO, SLOVENIJA, 65 LET

13

Graf (Slika 1) prikazuje število prebivalcev Slovenije, starejših od 65 let, za obdobje med leti 2008 in 2021. Po podatkih o prebivalstvu Slovenije (Osnovne skupine prebivalstva po starosti in spolu, Slovenija, polletno) je delež prebivalcev, starih 65 let in več, v prvi polovici leta 2021 znašal kar 20,7 odstotka oziroma 435.715 prebivalcev. Od tega 5,5 odstotka predstavljajo prebivalci starejši od 80 let.

Porast števila starejšega prebivalstva predstavlja tako za državo, kot tudi za lokalno skupnost in svojce starostnika vedno več izzivov. Naraščanje števila starostnikov omejuje tudi zmogljivosti nudenja institucionalne oskrbe. Posledično je veliko starostnikov prepuščenih samim sebi. Vedno več starostnikov prejema pomoč s strani neformalnih oskrbovalcev, med katere spadajo tudi zasebne neprofitne organizacije.

2.3 Družbene posledice staranja: socialna izolacija in osamljenost

Kot sem že omenila prinaša naraščanje starejšega prebivalstva posledice na državni in individualni ravni ter na ravni skupnosti in družine. Povečanje neaktivnega prebivalstva, nizke pokojnine, revščina, težko dostopna institucionalna oskrba, težje dostopna zdravstvena oskrba, hude bolezni itd. je le nekaj posledic, ki jih prinaša hitro staranje prebivalstva. Med posledicami, ki jih prinaša staranje prebivalstva sta tudi socialna izolacija in osamljenost.

Slovenija spada, po opravljenih raziskavah (European Social Survey (ESS) 2010, 2012, 2014), v države, kjer je stopnja socialne izolacije nekje med 23 odstotki in 31 odstotki, stopnja osamljenosti pa med 5 odstotki in 7 odstotki, kar jo uvršča pod evropsko povprečje. (d' Hombre in drugi 2018, str. 2-4) Po drugi strani Filipovič Hrast in Srakar ugotavljata, da se položaj starejše populacije v Sloveniji glede na pretekla leta slabša. Osebe, starejše od 65 let so pri nas izključene iz področja trga dela in izobrazbe, odstotek socialne izključenosti med slovenskimi starostniki Slovenijo uvršča na sam vrh evropskih držav. (Filipovič Hrast in Srakar, 2016 str.

206–207)

Tabela (Slika 2) spodaj prikazuje stopnjo (odstotek) socialne izolacije in osamljenosti med Evropskim prebivalstvom (European Social Survey (ESS) 2010, 2012, 2014), Kot lahko razberemo je najvišja stopnja socialne izolacije prisotna med vzhodnimi evropskimi državami, enako velja za stopnjo osamljenosti. Najnižja stopnja socialne izolacije je med državami zahoda, najnižja stopnja osamljenosti pa med severnimi državami. (d' Hombre in drugi 2018 str. 3)

14 Slika 3 Osamljenost in socialna izolacija, Evropa

Vir: d' Hombre in drugi (2018), str. 3

Ko govorimo o socialni vključenosti starejših, govorimo o vključenosti v različne sfere družbe, kot so sociala, trg dela, izobraževanje, družina in skupnost. Njen »nasprotni pol« je socialna izključenost oz. socialno izključevanje, kjer je poudarek na proučevanju ranljivosti posameznikov in skupin v družbi v smislu izključenosti iz posameznih družbenih sfer. Socialna izključenost je eden od konceptov, s katerim opazujemo in primerjamo skupine v družbi, primerjamo pa lahko tudi stanje posameznih skupin med državami. Je kompleksen koncept, ki omogoča opazovanje položaja posameznika ali skupine na različnih področjih hkrati. Starejši so zagotovo skupina, ki je potrebna posebne pozornosti, saj se zaradi demografskih sprememb (povečanje deleža starejše populacije, kar hkrati pomeni povečanje števila ranljive starejše populacije), vedno pogosteje pojavljajo v raziskovalnem fokusu.. (Kolarič idr. 2009; Filipovič Hrast in Hlebec 2009) Vlemenickx in Berghman (2001 str. 37) sta socialno izključenost definirala kot večdimenzionalno prikrajšanost, tj. kot prikrajšanosti na različnih področjih, ki se med seboj povezujejo in krepijo. Socialno izključevanje torej pomeni nezmožnost vključevanja posameznika v glavne družbene sisteme, kar lahko pri starejši osebi ustvari občutek osamljenosti. Čeprav lahko ljudje občutijo osamljenost v svojih različnih življenjskih obdobjih, obstaja veliko več možnosti, da bodo osamljenost občutili starostniki, bodisi zaradi bolezni ali drugih razlogov. Osamljenost pogosto povezujemo z dejstvom, da oseba živi sama, njeni socialni stiki pa so minimalni ali jih sploh ni. »Sodbe ljudi so usmerjene v predvidevanje, da mora biti starostnik, ki je sam (bodisi vdovec ali vdova), osamljen, ker je pač sam.« (Mali 2002, str. 319) Vendar pa to ne povsem drži. Posameznik lahko občuti osamljenost tudi v situacijah, ko je obdan z množico ljudi, ko je sam, pa osamljenosti ne občuti. V tem primeru

15

mu odmaknjenost od družbe predstavlja pozitivno izkustvo. (Mali, 2002, str. 319) Po drugi strani lahko vodi občutek osamljenosti v resne zdravstvene težave, saj osamljenost ni povezana samo z občutji, kot so obup, praznina, jeza, nemir, odtujenost, ampak tudi z nespečnostjo in izgubo teka. (Ramovš, 2000, str. 323)

Kralj (2013) je izvedla raziskavo »Starostniki in osamljenost« na vzorcu šestdesetih slovenskih starostnikov. Namen raziskave je bil ugotoviti vzroke nastanka osamljenosti starostnikov. Več kot polovica anketirancev je označilo, da se (občasno) počuti osamljene, kot vzrok pa so navedli izgubo partnerja, izgubo sorodnikov ali prijateljev, odhod otrok od doma, odhod v institucionalno varstvo, izgubo stika s svojci, bolezen ali pa zmanjšanje fizične moči. Občutek osamljenosti so opisali predvsem kot dolgčas. Pojavijo pa se tudi občutki apatičnosti, razdražljivosti, obupanosti, občutek žalosti in občutek, da so prepuščeni samim sebi. Avtorica je na podlagi pridobljenih podatkov podala ugotovitev, da bi lahko na občutek osamljenosti v obdobju starosti vplivali že v obdobju srednjih let, in sicer tako, da bi vseskozi vzdrževali socialne stike s pomembnimi posamezniki (družina, prijatelji itd.). V obdobju starosti pa sta za preprečevanju občutka osamljenosti po mnenju avtorice najpomembnejša medgeneracijska povezanost in sožitje. (Kralj, 2013 str. 33,54)

Po Weisu prepoznamo dve vrsti osamljenosti; socialno osamljenost in emocionalno osamljenost. Razlog za nastanek socialne (družbene) osamljenosti je pomanjkanje socialnih stikov s tistim delom socialnega omrežja, ki ga predstavljajo prijatelji, s katerimi delimo skupne interese. Pogosteje jo občutijo moški, oziroma tisti posamezniki, ki so manj aktivni in manj vpeti v socialna omrežja (stiki s družino in prijatelji). Emocionalna (čustvena) osamljenost pa prizadane tiste posameznike, ki jim primanjkuje globlje povezanosti z drugo osebo. Obstajajo tudi dejavniki, ki so povezani z obema vrstama osamljenosti, to so na primer izguba partnerja, revščina, nizka samopodoba itd. Ker so vzroki nastanka osamljenosti različni, je pomembno, da se težave ne rešujejo na isti način. Pri emocionalni osamljenosti mora posameznik vzpostaviti tesen odnos z neko drugo osebo, pri socialni osamljenosti pa se mora posameznik ponovno vključiti v socialno omrežje. (Weiss, 1973,1974 v Russell in drugi, 1984, str. 1314) Dosedanje raziskave so pokazale, da obstaja povezava med socialno izolacijo, osamljenostjo in slabšim fizičnim ter psihičnim zdravjem oseb, ki občutijo socialno izolacijo in osamljenost.

Smith in Victor (2018) sta želela ugotoviti, če in kako osamljenost, socialna izolacija in »živeti sam« vplivajo na zdravje posameznika. Ugotovila sta, da so tisti posamezniki, ki občutijo

16

osamljenost/socialno izolacijo večkrat nagnjeni k hujši obliki depresije, fizičnim boleznim oziroma slabšemu zdravju nasploh. (Smith in Victor, 2018 str.1724 ) Zato je pomembno, da se lahko v situacijah, ko začutijo, da potrebujejo pomoč ali druženje obrnejo na formalne in neformalne ponudnike, ki izvajajo preventivne programe namenjene starostnikom, z namenom kakovostnega, aktivnega in zdravega staranja. (Dremelj in drugi, 2006, str. 814)

Nekateri avtorji uvrščajo zasebne neprofitne, nevladne, prostovoljske organizacije tako med formalne kot tudi neformalne oskrbovalce. Storitve, ki jih te organizacije nudijo starostnikom, so lahko profesionalizirane, ali, pa so to storitve, ki jih brez plačila izvajajo prostovoljci. Kljub temu, da so bile organizacije, ki delujejo na področju skrbi/pomoči starejšim, uvrščene med organizacije z manj družbene moči, lahko v zadnjih dvajsetih letih opazimo vedno več zavodov in društev, ki s pomočjo programov s področja rekreacijskih in kulturnih dejavnosti, izobraževanja ali socialnega varstva (programi za kakovostno življenje po upokojitvi), vključujejo starostnike v družbo z namenom preventive pred občutkom socialne izolacije in osamljenosti. (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 52)

Že omenjena raziskava »Starostniki in osamljenost« (Kralj, 2013, str. 38 – 43) je pokazala načine, na katere starostniki premagujejo svojo osamljenost. Največ jih osamljenost premaguje z gledanjem televizije (31 oseb) ali z branjem knjig in revij (24).

Organizacije civilne družbe s pomočjo prostovoljcev nudijo starostnikom pomoč in druženje, s katerima preprečujejo nastanek socialne izolacije in občutek osamljenosti. Ponujeno obliko preprečevanja socialne izolacije in občutka osamljenosti pa se, kot je pokazala raziskava, enkrat mesečno udeležita le dva starostnika. Prav tako le šest starostnikov enkrat mesečno prejema storitve, ki jih nudijo društva oziroma klubi, med katera spadajo tudi zavodi in društva zasebnih neprofitnih organizacij. Druženje s prostovoljci, vključitev v društva, gledanje televizije, branje knjig in revij itd. pa niso edini načini preprečevanja socialne izolacije in občutka osamljenosti.

Ključne so tudi aktivnosti, pri katerih starostnik ohranja socialne stike z drugimi starostniki ali mlajšimi generacijami. Kralj (2013) omenja skupinsko telovadbo, udeležbo raznih izletov, skupinske sprehode, druženja, udeležba na prireditvah itd. (Kralj, 2013, str. 38 – 43)

J.A. Crewdson (2016 str. 5) ugotavlja, da so za preprečevanje socialne izolacije in občutka osamljenosti pomembni ukrepi, s katerimi se starostnika na različne načine poskuša vključiti v družbo, kot tudi tako imenovani »low-tech« in »high-tech« ukrepi. Slednji so, v sodobni, tehnološko usmerjeni družbi močno razširjeni. Glede na dejstvo, da je računalniška pismenost

17

med starejšo populacijo veliko nižja kot med drugimi generacijami, so »low-tech« ukrepi (telefonski klici, sms sporočila itd.) veliko pomembnejši od »high-tech« (uporaba socialnih omrežji – Facebook) ukrepov. Tudi nekatere slovenske zasebne neprofitne organizacije nudijo starostnikom svoje storitve s pomočjo »low-tech« ukrepov, primer tega je projekt ČvekiFon, kjer prostovoljci po telefonu kličejo osamljene starostnike. Takšen način preprečevanja socialne izolacije in osamljenosti avtor poimenuje »telefonsko prijateljevanje«.

Zavedati se moramo, da človek ni izolirano bitje, ampak je v teku življenja stalno vpet v družbene odnose, s katerimi si gradi socialno omrežje. Vpleteni v posameznikovo socialno omrežje pa osebi predstavljalo bistven vir socialne opore.

Kersnik (Kersnik 2006) socialno omrežje definira kot »… prostor, v katerem nastaja socialni kapital in obenem tudi kazalnik socialne vključenosti«. Socialno omrežje osebe je povečini stabilno in trdno, do sprememb pride le v primeru, ko posameznik doživi večje življenjske preobrate. (Hlebec in drugi, v Hlebec, 2009, str. 153–154)

Področje vpliva omrežij socialne opore je že vrsto let predmet preučevanja družboslovcev. Po večletnem raziskovanju so kategorizirali štiri vrste omrežij:

1. Intimno/emocionalno omrežje; člane intimnega oz. emocionalnega omrežja predstavljajo bližnje osebe posameznika s katerimi ima tesen odnos.

2. Informacijsko omrežje; v informacijskem omrežju ima oseba odnose s člani omrežja, ti odnosi pa so krhki in kratkoročni.

3. Globalno omrežje; globalno omrežje predstavljajo vsi posameznikovi znanci.

4. Omrežje socialne opore oziroma socialno omrežje; odnosi, ki jih ima posameznik s člani socialnega omrežja imajo na kakovost posameznikovega življenja pozitivne učinke. Pomagajo mu pri kritičnih dogodkih in dogodkih, ki so stresni, ter pozitivno vplivajo na zdravje.

Antonucci je izdelala merski instrument za pomoč raziskovanja omrežij posameznika. V sam center je postavljen posameznik oziroma, kot ga poimenuje Antonucci, EGO. Takoj za posameznikom so razvrščeni njegovi sorodniki, dobri prijatelji in partner. Le-ti predstavljajo intimno/emocionalno omrežje, v katerem so odnosi intimnejši, saj se člani zamenjajo le v redkih primerih. V času starosti se intimno/emocionalno omrežje manjša, bodisi zaradi odhoda svojcev od doma ali smrti partnerja in prijateljev. Antonucci nadaljuje s krogom, ki predstavlja socialno omrežje, tukaj navede ostale svojce posameznika ter prijatelje, kot so na primer sodelavci.

18

Odnosi v tem socialnem omrežju so manj intimni, ampak še vedno predstavljajo pomemben vir socialne opore. Kot zadnjega avtorica predstavi informacijsko omrežje, v katerem ima posameznik s člani najbolj formalne odnose. (Hlebec in drugi, v Hlebec, 2009, str. 156–157) Socialno omrežje osebe v času tretjega in četrtega življenjskega obdobja je veliko manjše (smrt partnerja, smrt vrstnikov, odhod svojce od doma itd.) v primerjavi z preostalimi življenjskimi obdobji, zato sta socialna izolacija in pojav osamljenosti še toliko večji problem. Odsotnost socialnih odnosov pri starostnikih lahko vodi v hujše fizične in psihične zdravstvene težave.

(Pahor in Hlebec, 2006, str. 179) Starostniki z večjim in bolj urejenim omrežjem socialne opore se lažje soočajo s težkimi situacijami. (Šadl in Hlebec, v Hlebec 2009 str. 237)

Fizično in psihično zdravje se pri starejših ljudeh slabša že v razmerah oziroma situaciji, ko jim ne primanjkuje socialnih stikov. Potreba po socialnem omrežju, ki starostniku nudi dovolj socialne in emocionalne opore, je zato še toliko bolj pomembna. Pri tistih starostnikih, ki prejemajo nizko socialno in emocionalno oporo, ali sploh nobene, je možnost pojava osamljenosti in depresije toliko višja. (Pahor in drugi, v Hlebec 2009, str. 222)

Za starostnika predstavljajo neformalna, lokalna in osebna omrežja pomemben vir pomoči.

Največkrat so to ožji družinski člani, prijatelji ali pa sosedje. »Dostopnost socialnih omrežij ter njihova kakovost neposredno sooblikujejo izkušnjo starosti, ki jo imajo ljudje ter kakšna je njihova kakovost življenja v starosti. Socialna omrežja torej opisujejo mrežo odnosov, ki jih ima posameznik, pri čemer člani omrežja lahko nudijo različno socialno oporo« (Victor 2005, v Filipovič Hrast in Hlebec, 2015, str. 63)

Vaux (Vaux, 1988) socialno oporo razdeli oziroma klasificira na vir socialne opore, obliko socialne opore ter subjektivno zaznavo osebe. Kot vir socialne opore so opredeljeni tisti, ki oporo nudijo oziroma tisti, na katere se oseba obrne v primeru, da potrebuje oporo. Viri socialne opore z dejanji, ki so lahko nezavedna ali zavedna, posameznikom nudijo oporo. Nudena opora lahko uporabniku pomaga, ali pa tudi ne. Na rezultat namreč vpliva več dejavnikov (kakšna vrsta opore mu je bila nudena, v kolikšni meri mu je bila nudena, trenutek nudenja opore ter odnos, ki ga imata uporabnik in vir socialne opore). Tovrstna dejanja Vaux poimenuje oblika socialne opore. Povratne informacije s strani uporabnika, ki se mu nudi socialna opora, predstavljajo zadnji sestavni del klasifikacije socialne opore. Posameznik lahko poda subjektivno oceno oblike socialne opore, vira socialne opore ali pa socialnega omrežja nasploh.

(Vaux, 1988, v Hlebec in Kogovšek, 2003, str. 105–106)

19

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so avtorji socialno oporo razdelili v štiri pomembne kategorije.

- Druženje kot oblika socialne opore se nanaša na neformalno obliko nudenja pomoči.

Ponudniki opore nudijo oporo uporabnikom na načine, kot so obiski na dom, sprehodi, krajši izleti, igranje družabnih iger ali pa samo pogovor.

- Materialna opora uporabnikom zagotavlja »materialno pomoč«. Ponudniki materialne opore uporabnikom nudijo finančno pomoč, pomoč pri fizičnih in gospodinjskih opravilih (košnja trave, manjša popravila itd.), oziroma pomoč v kakršnikoli materialni obliki.

- Socialno oporo, kjer uporabniki potrebujejo zgolj pomoč v obliki informacij, imenujemo informacijska opora.

Poleg druženja, materialne opore in informacijske opore ima pri problemu osamljenosti med starostniki pomembno vlogo emocionalna opora. (Hlebec in Kogovšek, 2003, str. 106–107) Nudenje emocionalne opore od posameznika zahteva, da se s tistim, kateremu oporo nudi, pogovarja o stvareh, o katerih se ta želi pogovarjati; pomembno je, da mu nudi celostno oporo.

Pri nudenju emocionalne opore je pomembna empatija, saj se lahko le tako vživimo v situacijo in najbolj učinkovito pomagamo osebi. Nudenje emocionalne opore zahteva določen čas, trud in energijo, saj se osredotoča predvsem na občutke in emocije drugih ljudi. (Šadl, 2005, str.

224) Emocionalna opora posameznikom nudi pomoč pri zadovoljevanju čustvenih potreb ter posledično izboljša njihovo psihološko stanje. (Šadl in Hlebec, 2007, str. 226)

Dostop do emocionalne opore omogoča posameznikom lažje spopadanje z vsakodnevnimi problemi in težkimi situacijami. Kot navajata Šadl in Hlebec (Šadl in Hlebec, 2007, str. 226- 227), emocionalna opora ni pomembna samo pri zagotavljanju kakovostnega emocionalnega življenja posameznikov, ampak tudi pri medosebnih odnosih. Emocionalna opora je za starostnike izjemnega pomena, saj jim zagotavlja uspešno in kakovostno staranje

Pri dogodkih ali stanjih, ki imajo na posameznika negativen vpliv, kot sta socialna izolacija in osamljenost, je emocionalna opora ena izmed pomembnejših vrst socialne opore.

20 2.4 Zasebne neprofitne organizacije

2.4.1 Opredelitev civilne družbe, tretjega sektorja in zasebnih neprofitnih organizacij Termin civilna družba je v Sloveniji najpogosteje razumljen kot zanikanje drugega. Zaznamuje tisto, kar ni niti država niti gospodarstvo. »Prevladujoče asociacije o terminu civilna družba so se nanašale predvsem na njene lastnosti, kot so nepolitičnost, prostovoljstvo, poudarek na posamezniku in občutek pripadnosti »mi smo civilna družba« (Rakar in drugi, 2011, str.17) Sam termin civilne družbe je zapleteno definirati, CIVICUS na primer civilno družbo definira kot prostor, ki ni družina, ni država in ni trg. Je prostor, ki ga ustvarjajo individualne ali skupinske akcije, organizacije ter institucije. Njihov namen je uveljavljanje skupnih interesov.

Pomembno je, da se opredeli, ali so to skupni interesi vseh, torej javni interes, ali skupni interes zgolj tistih, ki se povezujejo. (Rakar in drugi, 2011, str.17)

»Prav tako ne obstaja enoten termin ali definicija za tisti del civilne družbe, ki se nanaša na organizacije civilne družbe.« (Rakar in drugi, 2011, str.17) Znotraj civilne družbe poznamo širok nabor organizacij. Le te niso niti v državni lasti in niti v lasti trga. So neprofitne, prostovoljne, neodvisne, humanitarne, civilnodružbene organizacije. V Sloveniji se običajno uporablja termin nevladne organizacije/nevladni sektor, ki poudarja neodvisnost organizacije od same države. (Rakar in drugi, 2011, str.17)

Zasebna neprofitna organizacija, nevladna organizacija, humanitarna organizacija, neodvisna organizacija, prostovoljska organizacija oziroma tretji sektor so torej izrazi, s katerimi poimenujemo tiste organizacije, ki ne predstavljajo niti področja trga niti področja države.

(Rakar in drugi, 2011 str. 17)

Pestoff V. A. je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja oblikoval tako imenovani »blaginjski trikotnik«, s katerim je moderne družbe razdelil na tri sektorje; država, trg in civilna družba (skupnost). Avtorji, ki delujejo na področju proučevanja civilnodružbenih organizacij, so ta

»blaginjski trikotnik« še nekoliko dodelali. Civilno družbo so umestili med sektor države, trga in skupnosti. Predstavlja torej tisti del družbenega prostora, ki je vmesen. Sfera trga tako predstavlja (zasebne) profitne organizacije, sfera države javne neprofitne organizacije, sfera skupnosti predstavlja družino in neformalna socialna omrežja, sfera civilne družbe pa je sestavljena iz zasebnih neprofitnih organizacij. (Kolarič in drugi, 2002 v Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 29)

21

Slika 4 Blaginjski trikotnik in umeščenost civilnodružbenih organizacij

Vir: Kolarič in drugi, 2002 v Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 29

Obstajajo pa tudi različne definicije tretjega sektorja. Po Šporarju tako poznamo šest različnih sektorjev, katerih poimenovanja se razlikujejo glede na vsebino oziroma glede na samo delovanje organizacij. Poznamo neprofitni sektor, neodvisni sektor – organizacije, kjer je delovanje neodvisno od državnega in profitnega sektorja, neobdavčeni sektor – v primerjavi s profitnim sektorjem imajo organizacije neobdavčenega sektorja davčne ugodnosti in olajšave, dobrodelni sektor – zajema tiste organizacije, ki finančne prispevke uporabijo v dobrodelne namene, prostovoljni sektor – delovanje organizacije temelji na prostovoljnem delu, ter nevladni sektor – pomembno je, da na samo delovanje organizacije ne vpliva vlada. (Šporar, 2001 str. 313)

Zasebne neprofitne organizacije v sodobni družbi ustvarjajo in spodbujajo občutek zaupanja in socialne vključenosti, ki je bistvena za samo delovanje družbe. (Anheier, 2005, str. 3)

Osnovne značilnosti zasebnih neprofitnih organizacij:

- Organiziranost; zasebne neprofitne organizacije so do določene mere institucionalizirane, imajo neko institucionalno realnost. V primeru neprofitnih organizacij se to kaže v določeni stopnji notranje organizacijske strukture.

- Ločenost od države; zasebne neprofitne organizacije so ločene od države, so »nevladne«

oz. zasebne. To pa še ne pomeni, da jih država ne podpira. Identiteta zasebne neprofitne organizacije mora biti ločena od identitete države in ne izvaja vladnih pooblastil.

22

- Prostovoljstvo; zasebne neprofitne organizacije pri svojem delovanju in upravljanju vključujejo prostovoljce. To prostovoljstvo pa mora biti neobvezno. »''Prostovoljno'' pomeni, da prispevkov časa (prostovoljstvo) in denarja (donacije) ter prispevkov v

naravi ni mogoče zahtevati ali uveljavljati z zakonom ali drugače odkrito prisiliti.«

(Salamon in Anheier, 1996, str. 2)

- Samoupravljanje: zasebne neprofitne organizacije morajo biti sposobne v veliki večini nadzorovati svoje dejavnosti. Imeti morajo vplivno stopnjo avtonomije in lastne postopke notranjega upravljanja.

- Neprofitno razdeljevanje; profit, ki ga ustvari zasebna neprofitna organizacija, mora organizacija vložiti v delovanje organizacije in ga ne sme razdeliti med člani oziroma ustanovitelji. »V tem smislu so neprofitne organizacije zasebne organizacije, ki ne obstajajo neposredno ali posredno za ustvarjanje dobička in jih ne vodijo komercialni cilji. To razlikuje neprofitne organizacije od druge komponente zasebnega sektorja – zasebnih podjetij.« (Salamon in Anheier, 1996, str. 2–3) Značilnost zasebnih neprofitnih »nedobičkonosnih« organizacij je, da njihov cilj poslovanja ni dobiček. Ker naj bi zasebne neprofitne organizacije poslovale brez profita, se v primeru, da do profita pride, le-ta nameni delovanju organizacije, lahko je to nadgradnja programa ali pa zgolj izboljšanje kakovosti ponujenih storitev. Najširša definicija zasebne neprofitne organizacije je potemtakem, da so to organizacije, ustanovljene s strani osebe zasebnega prava, z namenom doseganja različnih ciljev, nobena zasebna neprofitna organizacija pa ni ustanovljena s ciljem ustvarjanja profita. (Rus, 1994, str. 959)

»Zanikanje ne pomeni, da proces maksimiziranja profitabilnosti kapitala v okviru zasebnih neprofitnih organizacij sploh ne poteka, pomeni le, da to ni osnovni cilj in da ne more biti v funkciji individualnega interesa lastnikov oziroma upravljavcev neprofitnih organizacij.«

(Kolarič, 2001, v Jelovac, str. 14)

Če cilj zasebnih neprofitnih organizacij ni dobiček, se lahko vprašamo, kaj sploh je njihov cilj.

Cilj zasebnih neprofitnih organizacij zagotovo ni enak cilju delovanja profitnih organizacij, katerih cilj je »osnovan na individualnem interesu ''homo economicus''.« Cilj delovanja zasebnih neprofitnih organizacij je v interesu družbe oziroma v »splošno družbeno koristne namene«. S pojmom »delovanje v splošno družbeno koristne namene« definiramo tista delovanja, ki so koristna vsem navkljub temu, ali so zmožni pri tem participirati ali ne. Dejanja, ki so v interesu družbe, so potemtakem delovanja v javni interes, delujejo v »javno dobro«, kar

23

pomeni, da so z enakimi pogoji dostopna vsem. Primer delovanja v javno dobro je na primer to, da imamo vsi dostop do pitne vode, do vira energije, do različnih storitev (zdravstvo, kultura, varnost, sociala itd.). (Kolarič, 2001, v Jelovac, str. 14)

2.4.2 Zgodovina civilnodružbenih organizacij v Sloveniji

Za slovensko družbo sta značilni tradicija interesnega združevanja ter dolga tradicija samoorganiziranosti prebivalstva. Civilnodružbene organizacije so imele do polovice prejšnjega stoletja, poleg neformalnega sektorja, pomemben položaj pri oskrbi. V prvi polovici 20. stoletja je bilo tako v Sloveniji 6.014 društev ter 1.677 zadrug – skupno 8.000 zasebnih neprofitnih organizacij. (Rakar in drugi, 2011, str. 20)

Obdobje (državnega) socializma pa civilnodružbenim organizacijam ni bilo toliko naklonjeno.

S strogo kontrolo, sistemom nadzora ter prepovedmi so civilnodružbene organizacije izrinili iz družbenega dogajanja. Kolarič in drugi (Kolarič in drugi, 2000) ter Črnak Meglič in Rakar (Črnak Meglič in Rakar, 2009) so obdobje druge polovice 20. stoletja razdelili v štiri pomembna obdobja razvoja civilnodružbenih organizacij.

Leta 1965 (obdobje državnega socializma) je bilo v Sloveniji kar 1.081 zasebnih neprofitnih organizacij manj kot v času pred drugo svetovno vojno. Rast števila zasebnih neprofitnih organizacij je moč opaziti v letih 1970 oziroma v obdobju samoupravnega socializma, saj je Zakon o društvih iz leta 1974 opogumil državljane k odpiranju raznih civilnodružbenih organizacij. Seveda država še vedno ni bila povsem naklonjena takšnim organizacijam.

Osemdeseta leta – obdobje novih družbenih gibanj – pa prinese na področju civilnodružbenih organizacij velike spremembe. V sredini osemdesetih je v Sloveniji že skoraj polovica zasebnih neprofitnih organizacij več (10.500) kot le desetletje nazaj (6.761). Obdobje osemdesetih let prejšnjega stoletja lahko poimenujemo tudi »obdobje razcveta civilnodružbenih organizacij«.

V obdobju novih družbenih gibanj je civilna družba predstavljala neko alternativo političnemu, državnemu. Izoblikovalo se je veliko organizacij, ki so delovale na področjih socialnega dela, psihične pomoči ter psihosocialne pomoči določenim skupinam, ki uporabnikom nudijo socialno in emocionalno oporo.

Zasebne neprofitne organizacije imajo vedno bolj pomembno vlogo pri naslavljanju najrazličnejših problemov, njihova naloga je, da ljudem nudijo »storitve«, ki jih potrebujejo.

Dandanes v Sloveniji deluje že več kot 27.000 zasebnih neprofitnih organizacij, kar državo

24

(glede na število državljanov) postavlja v sam vrh držav z največjim številom zasebnih neprofitnih organizacij. (Rakar in drugi, 2011, str. 20–23)

2.4.3 Vrste neprofitnih organizacij

Področje neprofitnih organizacij zajema tako javne neprofitne organizacije, ki so ustanovljene s strani javnih avtoritet in služijo javnemu interesu, kot tudi zasebne neprofitne organizacije, ustanovljene s strani pravne osebe ali zasebne fizične osebe. Zasebne neprofitne organizacije ne delujejo samo v javno dobro, ampak naslavljajo tudi probleme točno določenih skupin (starejši, invalidi, otroci itd.). (Kolarič, 2001, v Jelovac, str. 15)

V Sloveniji profitne in neprofitne organizacije delimo na javne, zasebne ter na napol javne.

Med profitnimi organizacijami poznamo javne profitne organizacije, ki so javna podjetja, napol javne profitne organizacije so zasebna podjetja, ki imajo koncesijo ali pa tista javna podjetja, kjer je kapital zaseben. Podjetja, samostojni podjetniki, banke, zavarovalnice ali gospodarske družbe pa predstavljajo zasebne profitne organizacije.

Javne neprofitne organizacije so tiste organizacije, ki opravljajo državne ter lokalne funkcije.

Mednje spadajo javni zavodi, na primer šola, bolnišnica itd. in javni gospodarski zavodi. Napol javne neprofitne organizacije so na primer gospodarske zbornice, obrtne zbornice itd. (Šporar 2001 v Jelovac, str. 158)

Slika prikazuje organizacije, ki jih uvrščamo med zasebne neprofitne organizacije. V Sloveniji prevladujejo društva ter zveze društev, le-teh je skoraj 75 odstotkov. Sledijo sindikati (12,1 odstotka), zavodi (6,1 odstotka), verske skupnosti (4,1 odstotka), zadruge (1,5 odstotka), ustanove (0,7 odstotka), zbornice (0,3 odstotka) in nazadnje politične stranke, ki predstavljajo zgolj 0,2 odstotka vseh zasebnih neprofitnih organizacij. (Rakar in drugi, 2011, str. 18)

25

Slika 5 Deleži posameznih tipov organizacij med vsemi civilnodružbenimi organizacijami (v

%)

Vir: Podatki AJPES, v Rakar in drugi, 2011, str. 98

V Sloveniji po podatkih iz leta 2011 največ zasebnih neprofitnih organizacij deluje na področju športa in rekreacije, le-teh je skoraj tretjina oziroma 27,7 odstotka. Sledi področje kulture in umetnosti, ki predstavlja 13,3 odstotka, področje sindikatov (12,2 odstotka), področje poklicnega in interesnega združevanja (9,5 odstotka), na petem mestu pa je področje socialnega varstva, ki predstavlja 8,9 odstotka vseh zasebnih neprofitnih organizacij. (Slika 5)

Slika 6 Področje delovanja zasebnih neprofitnih organizacij (v %)

Vir: Podatki AJPES, v Rakar in drugi, 2011, str. 101

74,9 12,1

6,1 4,1 1,5 0,7 0,3 0,2

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Društvo, zveza društev Sindikati Zavod Verska skupnost Zadruga Ustanova Zbornica Politična stranka

27,7 13,3

12,2 8,99,5 5,3 4,1 4,1 2,63,8 2,4 1,4 1,4 1,10,8 0,5 0,5 0,30,1

0 5 10 15 20 25 30

Šport in rekreacija Sindikati Socialno varstvo Turizem in razvoj lokalne skupnosti Verska dejavnost Izobraževanje Raziskovanje Zdravstveno varstvo Mednarodno sodelovanje in povezovanje

Zaposlovanje in usposabljanje

26 Klasifikacija ICNPO neprofitnih organizacij:

International Classification of Nonprofit Organisations oziroma Mednarodna klasifikacija neprofitnih organizacij je sistem, s katerim zasebne neprofitne organizacije umeščamo na področje delovanja. Takšen sistem razvrščanja zasebnih neprofitnih organizacij omogoča učinkovite primerjave tretjega sektorja. ICNPO zasebne neprofitne organizacije klasificira v 12 skupin (področje delovanja) ter podskupine. (Salamon in Anheier, 1996, str. 7–8)

Tabela 1 Klasifikacija ICNPO zasebnih neprofitnih organizacij

SKUPINA 1: KULTURA IN UMETNOST

SKUPINA 2: IZOBRAŽEVANJE IN RAZISKOVANJE SKUPINA 3: ZDRAVJE

SKUPINA 4: SOCIALNO VARSTVO

SKUPINA 5: ZAŠČITA OKOLJA/VARSTVA ŽIVALI

SKUPINA 6: RAZVOJ LOKALNIH SKUPNOSTI IN STANOVANJ SKUPINA 7: PRAVO, ZAGOVORNIŠTVO IN POLITIKA

SKUPINA 8: FINANCIRANJE NEPROFITNIH ORGANIZACIJ IN PROMOCIJE VOLONTARIZMA

SKUPINA 9: MEDNARODNO DELOVANJE SKUPINA 10: RELIGIJA

SKUPINA 11: POSLOVNO IN POKLICNO ZDRUŽEVANJE SKUPINA 12: OSTALO

Vir: Kolarič in drugi, 2002 str. 29

27

2.4.4 Pridobivanje finančnih sredstev zasebnih neprofitnih organizacij

Kljub temu, da prvotni cilj zasebnih neprofitnih organizacij ni pridobivanje dobička, ampak delovanje v korist družbe, potrebujejo tudi zasebne neprofitne organizacije tako kot vse ostale organizacije za delovanje finančna sredstva. Pridobivanje finančnih sredstev pa predstavlja marsikateri zasebni neprofitni organizaciji precejšen izziv.

Kot navaja Horvatin (Horvatin 2001, v Jelovac, str. 40) zasebne neprofitne organizacije pridobivajo finančna sredstva na več načinov, in sicer s prodajo svojih storitev, s članarinami, z donatorstvom ter s pomočjo sofinanciranja s strani države ali občin. Kot navaja avtor, bi bil idealen način pridobivanja finančnih sredstev zasebnih neprofitnih organizacij takšen, da bi uporabnike vprašali, ali in koliko so pripravljeni »plačati« za ponujeno dejavnost oz. pomoč.

Seveda to v realni situaciji ni mogoče, saj uporabniki velikokrat storitev niso sposobni plačevati.

Zasebne neprofitne organizacije so lahko v celoti financirane iz državnega proračuna, lahko jih država le delno financira ali pa so v celoti financirane iz neproračunskih virov. Ker pa se javna sredstva vedno bolj krčijo, so zasebne neprofitne organizacije primorane svoje dejavnosti racionalizirati in komercializirati. Pomembno je, da zasebne neprofitne organizacije poročajo o tem, na kakšen način so porabile pridobljena finančna sredstva, saj lahko le tako zagotavljajo verodostojnost in odgovornost dela. Finančna sredstva naj bi bila uporabljena v namen izboljševanja kakovosti storitev.

S pomočjo prispevkov prostovoljcev se odgovornost zasebnih neprofitnih organizacij do države in državnih institucij manjša, hkrati pa se povečuje odgovornost do uporabnikov oziroma darovalcev. (Horvatin 2001, v Jelovac, str. 40–41)

2.4.5 Pomen prostovoljstva v zasebnih neprofitnih organizacijah

Prostovoljstvo, tako formalno kot neformalno, je za družbo ključnega pomena, saj bi brez njega družba najverjetneje propadla. S prostovoljstvom ne izboljšujemo samo kakovosti življenja v družbi, ampak opozarja na družbene probleme ter probleme tistih posameznikov in skupin, ki so ogroženi, prikrajšani ali izključeni. Prostovoljstvo je tako neka forma socialnega kapitala.

(Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 1, 8-9)

28

Večinoma se prostovoljska dela opravljajo znotraj raznih društev ali javnih zavodov. Razlogov, zakaj se posameznik odloči, da bo postal prostovoljec, pa je več. Vse od tega, da želi pridobiti izkušnje pri delu z ljudmi, se ob opravljanju prostovoljskih del počuti koristnega, želi pridobiti nove prijatelje, preveriti možnosti zaposlitve, pomagati ljudem, ki so v stiski, ali pa zgolj to, da želi izkoristiti prosti čas. (Gril, 2007 str. 65) Posamezniki se odločijo opravljati prostovoljno delo na tistem področju, ki ima zanje pomen. Med prostovoljci so prisotni posamezniki vseh generacij, od otrok do najstnikov in starejših oseb. (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 12) Niso samo prejemniki pomoči tisti, ki jim prostovoljno delo prinaša korist, temveč ima vpliv tudi na prostovoljce. Prostovoljci z opravljanjem prostovoljnega dela pridobijo nova znanja in izkušnje, bolj zaupajo vase ter na splošno krepijo socialno kohezivnost družbe. (Gril, 2007 str.

1)

Prostovoljstvo ima v slovenski družbi prav posebno mesto, saj je »Slovenija zgodovinsko prepletena s prostovoljstvom«. (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 1) Čeprav se oblike prostovoljstva spreminjajo, prostovoljstvo še vedno predstavlja izkazovanje solidarnosti med ljudmi.

Leta 2011 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o prostovoljstvu, ki prostovoljstvo definira oziroma opredeljuje kot »družbeno koristno brezplačno delo.« Zakon je prostovoljstvu podelil državno priznanje ter določil njegov pomen. Prav tako se je z zakonom prostovoljstvo sistemsko uredilo, začelo se je sistematično voditi evidenco o prostovoljcih in opravljenem prostovoljskem delu.

Določile so se obveznosti in pravice, ki jih imajo prostovoljci ter prostovoljske organizacije in službe, določila se je vloga same države, lokalnih skupnosti ter nepridobitnih organizacij, ki delujejo na področju spodbujanja in razvoja organiziranega prostovoljstva. Poleg tega so se definirale prostovoljske službe, prostovoljske organizacije in organizirano prostovoljstvo ter seveda temeljna načela prostovoljnega dela (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 16) Pomembno je, da obstaja med državo (nacionalno ravnjo) ter prostovoljskimi organizacijami, službami uspešno medsebojno sodelovanje. Prostovoljstvo pa ima pomembno vlogo tudi na lokalni ravni. V lokalnih skupnostih, kjer je prostovoljstvo sprejeto, je možnost za zagotavljanje varnosti in zagotavljanje pomoči tistim, ki jo potrebujejo, toliko večja.

Prostovoljci, ki se pri prostovoljnem delu redno srečujejo z ljudmi na terenu, so za pripravljavce zakonodaje in druge odločevalce pomemben vir informacij, s katerimi lahko pripomorejo h

29

kakovostnejšemu življenju posameznikov in boljši družbi. (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 17)

Prav posebno mesto na področju prostovoljstva v Sloveniji pa ima Slovenska filantropija, ki združuje več kot 1.300 raznolikih organizacij. Kot zagovornica in promotorica prostovoljstva je Slovenska filantropija v neprestanem stiku s prostovoljci, prostovoljskimi organizacijami, uporabniki in seveda tudi s pomembnimi odločevalci. Ključno vlogo je imela tudi pri pripravi same novele Zakona o prostovoljstvu in pri pripravi državne strategije prostovoljstva. (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 17)

Veliko organizacij v Sloveniji deluje s pomočjo prostovoljcev in prostovoljnega dela. V družbi je povpraševanja po pomoči prostovoljcev vedno več, prav tako pa je veliko tudi tistih, ki bi radi pomagali in nekaj naredili. (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 10)

Zasebne neprofitne organizacije v Sloveniji skrbijo za usmerjanje in organizacijo na področju prostovoljstva in prostovoljnega dela, z namenom usklajenega in strokovnega delovanja.

Zasebne neprofitne organizacije za uspešno delovanje potrebujejo koordinatorja oziroma mentorja, ki bi skrbel za organizacijo in koordiniranje prostovoljskega dela, ker pa velika večina zasebnih neprofitnih organizacij prihodke pridobiva s pomočjo članarin ali manjših (lokalnih) financiranj, je posledica finančnega primanjkljaja to, da si tega ne morejo privoščiti. Programi zasebnih neprofitnih organizacij, ki delujejo s pomočjo prostovoljcev, se pri svojem delovanju srečujejo z različnimi izzivi, vse od priprave prostovoljskih programov, iskanja novih prostovoljcev ter usposabljanja le-teh, izziva vodenja in motiviranja novih in starih prostovoljcev, izziva pomanjkanja sodelovanja med zasebnimi neprofitnimi organizacijami in javnimi zavodi ter seveda izziva pridobivanja finančnih sredstev. (Jamšek in drugi, v Vojnovič, 2015, str. 12–13)

Prostovoljstvo ima pomembno vlogo tudi na področju socialnega varstva. Programe socialnega varstva opravljajo javni zavodi in seveda tudi zasebne neprofitne organizacije.

Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo letno izvede analizo letnega poročila programov, ki so sofinancirani s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

30

V letu 2019 (najnovejša dostopna analiza na spletni strani Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo) je bilo na področju starejših (Mreža programov za starejše, ki so ogroženi s socialno izključenostjo ali potrebujejo podporo in pomoč v vsakodnevnem življenju, vključno s programi pomoči in podpore za dementne osebe in njihove svojce, ter medgeneracijska središča) vključenih 4.582 prostovoljcev. Prevladujejo ženske, kar 85,5 odstotka predstavljajo prostovoljke in le 14,5 odstotka je predstavnikov moške populacije. Analiza strukture kadra v programih, namenjenim starostnikom, potrjuje pomen vključenosti prostovoljcev. Kar 98 odstotkov vseh predstavljajo prostovoljci, samo 0,5 odstotka je zaposlenih preko Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 1,2 odstotka predstavljajo plačani izvajalci, 0,3 odstotka pa jih je zaposlenih preko drugega vira. (Kovač in drugi, 2020, str. 157–158) Skupno so prostovoljci v letu 2019 opravili več kot 900.000 ur prostovoljnega dela. Od tega jih je 50,6 odstotka opravilo več kot 501 uro prostovoljnega dela, 34,3 odstotka od 101 do 500 ur, 10,0 odstotkov od 24 do 100 ur, 5,1 % prostovoljcev pa je opravilo manj kot 24 ur prostovoljnega dela. (Kovač in drugi, 2020, str. 159)

Vloga prostovoljcev pri socialnovarstvenih programih je ključnega pomena, saj imajo pomembno vlogo pri samem obstoju in nadaljnjem razvoju omenjenih programov. Dela, ki jih opravljajo prostovoljci, so različna; lahko je organizacijsko delo, strokovno delo na področju socialnega varstva. ali druga strokovna dela oziroma druga dela nasploh. Socialnovarstveni programi znotraj javnih zavodov in zasebnih neprofitnih organizacijah prispevajo h kakovostnejšemu življenju ranljivejših skupin, brez prostovoljcev pa to ne bi bilo mogoče.

2.4.6 Sistem blaginje

Zagotavljanje oskrbe starejšim nedvomno predstavlja pomembne izzive države blaginje, saj se je država blaginje razvijala v povsem drugačni družbi oz. družbenih razmerah. Kot navajata Filipovič Hrast in Rakar (2019, str. 115), so to bili časi, ko je bila življenjska doba prebivalcev veliko krajša, za socialno varnost starostnikov je prispevalo veliko več delovno aktivnih, saj je bilo razmerje med delovno populacijo in populacijo starejših, ki predstavljajo tako imenovano odvisno populacijo, bistveno ugodnejše kot je dandanes. Takšna preobrazba populacije za državo blaginje pomeni neprestano potrebo po preoblikovanju in spremembah. Povečani izdatki, namenjeni pokojninam, zmanjšan finančni pritok v državni proračun zaradi vedno večjega dela odvisne populacije ter počasnejša gospodarska rast, ki je posledica drugačnih

31

navad potrošnje mlajše generacije, predstavljajo za državo blaginje »trojni pritisk«. (Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 115)

Kljub temu, da se skoraj vse države Evrope spopadajo s takšnimi ali drugačnimi pritiski, pa so med njimi vseeno prisotne »pomembne zgodovinsko pogojene institucionalne razlike«, gre za različne sisteme zagotavljanja socialne varnosti starejših, odvisno tudi od tega, kakšno vlogo imajo posamezni akterji pri tem. (Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 117)

Razvoj sistema države blaginje v Sloveniji lahko od osamosvojitve dalje delimo na tri pomembnejša obdobja:

- Prvo obdobje; imenovano tranzicijsko obdobje, ki je trajalo od 1991 do leta 1999. V tem času je država oblikovala sistem blaginje (dualni model), v katerem so se prepletale značilnosti socialdemokratskega sistema države blaginje in značilnosti konservativno- korporativističnega sistema blaginje.

- Drugo obdobje; v prvem desetletju 21. stoletja je državo spremljala visoka gospodarska rast, ohranil se je dualni model sistema blaginje, a seveda ne brez sprememb. Do večjih sprememb je prišlo leta 2008, ko je nastopila gospodarska kriza, posledično pa je prišlo do reform na trgu delovne sile in na področju socialne zakonodaje.

- Tretje obdobje; od leta 2010 dalje v Sloveniji prihaja do reform. Spremembe, ki se dogajajo na področju socialne zakonodaje (prenovljena zakonodaja, uvedba varčevalnih ukrepov), lahko opredelimo kot neoliberalne. Leta 2014 se je začelo obdobje

»okrepljene gospodarske rasti«, tako so bili od leta 2016 ukinjeni nekateri varčevalni ukrepi. (Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 51)

V delu avtoric Kolarič, Črnak Meglič in Vojnovič (Kolarič in druge, 2002) je predstavljenih pet tipov sistemov blaginje. Sistemi blaginje se med seboj razlikujejo predvsem po tem, kateri družbeni sloj je v določenem obdobju v določeni družbi imel nadzor nad oblastjo, ter po tem, v kakšnem odnosu sta cerkev in država. V nadaljevanju je predstavljenih vseh pet sistemov blaginje ter pomen trga, države in civilnodružbenih organizacij. (Kolarič in drugi v Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 39)

32 Ločimo:

- Liberalni sistem blaginje; pomembno vlogo znotraj liberalnega sistema blaginje ima trg, saj je sam temelj sistema domneva, da si lahko posameznik socialno varnost in blaginjo na trgu zagotovi z lastnim delom. Za tiste, ki so iz trga izključeni, pa naj bi poskrbele civilnodružbene organizacije, ki imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju dobrin in storitev na področju izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva, ki jih država in trg nista sposobna zagotoviti v zadostni meri. Vloga države je v liberalnem sistemu blaginje na zadnjem mestu, država naj bi skrbela le za tiste posameznike, ki so izključeni tako s trga dela kot tudi iz civilnodružbenih organizacij.

- Konservativno-korporativistični sistem blaginje; tudi v tem sistemu blaginje ima primarno vlogo pri zagotavljanju blaginje trg. Imenovan je tudi kvazitrg, saj civilnodružbene organizacije in zavarovalni skladi na podlagi koncesijskih pogodb nudijo storitve. Civilnodružbene organizacije imajo, čeprav spadajo na zadnje mesto, ključno vlogo pri zagotavljanju storitev, naročenih s strani države. Država v omenjenem sistemu s pomočjo obveznih socialnih zavarovanj spodbuja aktivne državljane h kupovanju sredstev na trgu. Država predstavlja naročnika in financerja storitev, civilnodružbene organizacije pa proizvajalca javnih storitev in dobrin državi.

- Socialdemokratski sistem blaginje; primarno vlogo pri zagotavljanju blaginje ima v socialdemokratskem sistemu blaginje država. Državi so v pomoč močan javni sektor, univerzalni programi ter univerzalne socialne pravice državljanov. Močan javni sektor je tudi razlog, da civilnodružbene organizacije nimajo tolikšne vloge pri proizvajanju dobrin in storitev. Vseeno pa opozarjajo na tiste skupine, katerih potrebe ne glede na univerzalnost programov niso zadovoljene.

- Katoliški sistem blaginje; le v katoliškem sistemu blaginje imajo primarno vlogo civilnodružbene organizacije (ustanovitelj je cerkev) in neformalna socialna omrežja.

Civilnodružbene organizacije opravljajo v katoliškem sistemu blaginje dvojno funkcijo oz. nalogo. Kot prvo je njihova naloga ta, da proizvajajo kolektivne dobrine in storitve, namenjene prodaji na kvazi trgu, kot drugo pa je njihova naloga zagotavljanje legitimnosti cerkvi. Trg, ki zaseda drugo mesto, deluje na področju zasebnih kolektivnih zavarovalnih shem. Država v sfero civilnodružbenih organizacij in trga poseže le v primeru, če je to nujno potrebno.

33

- Državnosocialistični sistem blaginje; primarno vlogo je imela država, ki je opravljala funkcijo lastnika, nadzornika in financerja institucij, ki so nudile denarna nadomestila ali proizvajala storitve. Ker pa državi ni uspelo zadovoljiti vseh potreb državljanov, so socialno varnost in blaginjo zagotavljala tudi neformalna socialna omrežja, zlasti ožji in širši družinski člani. Civilnodružbene organizacije so imele v državnosocialističnem sistemu blaginje minimalno vlogo zaradi vseh omejitev in formalnih ovir samoorganiziranja državljanov. (Filipovič Hrast, 2019, str. 41–45)

Cilj sodobnih sistemov blaginje je, da s pomočjo storitev, ki jih nudijo starejšim na področju oskrbe, pripomore h kakovostnemu staranju, ob enem pa se vloga, ki jo imajo družinski člani starejše osebe, bistveno zmanjšuje. (Osterle 2010 v Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 124) Politike držav ter programi, s katerimi starejšim nudijo oskrbo ter posledično vplivajo na kakovost življenja in njihov položaj v družbi, se med državami razlikujejo. Avtorici Filipovič Hrast in Rakar (2019, str. 117) v delu po Hoovmanu in Kivaku (2002) povzemata razlikovanje

»glede na način financiranja (na podlagi kontributivnosti ali brez), glede na stopnjo selektivnosti in upravičenosti (ali so programi univerzalni ali selektivni glede na ocenjene potrebe) in v svojih oblikah pomoči (ali gre za denarne oblike, kot so sofinanciranje, davčne olajšave in prejemki, ali za nedenarne oblike pomoči).«

Prav tako pa se omenjene politike držav in programi razlikujejo tudi glede na to, kakšno vlogo imajo določeni akterji pri izvajanju storitev, namenjenih starejšim. V nekaterih državah imajo ključno vlogo svojci starejše osebe, v nekaterih javne storitve, pomembno vlogo pa imata tudi trg ter civilnodružbene (prostovoljne) organizacije. V Sloveniji oskrbo starejšim v večini nudijo svojci družine ali pa širša neformalna omrežja. Država pa ne igra pomembne vloge. Takšen način oskrbe starejših imenujemo »nepodprti – implicitni familializem«. (Filipovič Hrast in Rakar, 2019, str. 128)

Rakar in Filipovič Hrast sta v članku (Rakar in Filipovič Hrast, 2018, str. 772) analizirali vlogo, ki jo imajo država, trg in skupnost (blaginjski trikotnik) pri oskrbi starejših v sistemu blaginje Slovenije (mešana blaginja). Eno izmed ključnih vprašanj, ki sta ga avtorici postavili, se je nanašalo na oskrbo starejših in pokojnine starejših v sistemu blaginje, ki ga ima Slovenija. Prav tako sta želeli ugotoviti, kakšno vlogo imajo pri tem akterji blaginjskega trikotnika. Po mnenju udeležencev raziskave je država tista, ki mora starostnikom zagotoviti socialno varnost, oskrbo