UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA DELOVNA TERAPIJA, 1. STOPNJA
Nastja Bobnar
Uporaba ocenjevalnega instrumenta za oceno pripravljenosti na pisanje pri otrocih z motnjo v
razvoju
diplomsko delo
Use of Writing Readiness Inventory Tool for Children with development disorder
diploma work
Mentorica: viš. pred. dr. Lea Šuc
Somentorica: doc. dr. Katja Groleger Sršen Recenzentka: viš. pred. mag. Nevenka Gričar
Ljubljana, 2022
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici viš. pred. dr. Lei Šuc za strokovno pomoč, odzivnost, svetovanje in usmerjanje skozi proces nastajanja diplomskega dela ter somentorici doc. dr. Katji Groleger Sršen, dr. med.. Zahvaljujem se tudi recenzentki viš. pred. mag. Nevenki Gričar za končni pregled dela.
Zahvala gre tudi vsem zaposlenim na Oddelku za (re)habilitacijo otrok, ki so mi pomagali in svetovali pri izvedbi ocenjevanja. Hvala tudi Marku in Aljoši, ki sta mi pomagala pri statističnem delu raziskave. Še posebno se zahvaljujem vsem otrokom, ki so sodelovali v raziskavi.
Nenazadnje se zahvaljujem tudi svoji družini, fantu in najbližjim prijateljem, ki so me ves čas vzpodbujali in mi stali ob strani.
IZVLEČEK
Uvod: Zgodnje otroštvo je obdobje, ko otroci krepijo in izpopolnjujejo najrazličnejše gibalne spretnosti, ki so jih razvijali od rojstva naprej. Risba se kot zgodnja oblika otrokove zmožnosti risanja uporablja pri ocenjevanju vizualno-motorične koordinacije. Je predhodnica kasnejšega razvoja pisanja, ki zahteva visoko stopnjo usklajenosti in natančnosti drobno-gibalnih veščin.
Otroci z motnjami v razvoju imajo pogosto težave pri učenju vsakodnevnih aktivnosti, kot so skrb zase, igra, prostočasne aktivnosti, šolske aktivnosti ter vključevanju v vsakdanje življenje.
Zato potrebujejo pomoč delovnega terapevta, ki terapevtsko obravnavo usmerja v otroka tako, da so naloge prilagojene posamezniku. Namen: Namen diplomskega dela je bil raziskati, kakšne grafomotorične težave imajo otroci z motnjo v razvoju. V pilotski študiji smo uporabili Ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti na pisanje pri otrocih z motnjo v razvoju. Po oceni pripravljenosti otroka na pisanje bi lahko bolj usmerjeno pristopili k načrtovanju dejavnosti za izboljšanje spretnosti pisanja. Metode dela: V diplomskem delu smo uporabili kvantitativno metodo raziskovanja. Podatke smo pridobili z ocenjevalnim instrumentom za oceno pripravljenosti na pisanje. Rezultati: V raziskavi je sodelovalo 15 otrok, 11 dečkov in štiri deklice. Štirje otroci so bili stari pet let, 11 otrok je bilo starih šest let. Sedem otrok je imelo dominantno levo roko, osem otrok pa desno roko. Najvišji možni dosežek pri testiranju s testom WRITIC je 48 točk. Najvišji dosežek, ki so ga dosegli vključeni otroci, je bil 37 točk, najnižji dosežek je bil 5 točk. V povprečju so otroci dosegli 25 točk. Glede na dosežek je 13 otrok doseglo nezadostno oceno, kar pomeni, da je bila izvedba nalog zelo šibka, pod <5. percentilom.
Eden od otrok je dosegel vprašljivo oceno svojih sposobnosti, kar pomeni, da je bil dosežek nizek, pod 15. percentilom. Eden od otrok je dosegel zadostno oceno, kar pomeni, da je bil dosežek pod povprečjem oz. pod 50. percentilo. Razprava in zaključek: Grafomotorika je več kot samo pisanje in držanje pisala v roki. Pomembna je celotna drža telesa, ki kasneje vpliva na sam rokopis in končni izdelek na papirju. Velik vpliv imata tudi fizično in socialno okolje.
Ključne besede: ocenjevanje, koordinacija, rokopis, delovna terapija, otrok
ABSTRACT
Introduction: Early childhood is a period when children strengthen and perfect different moving capacities thay have developed from birth. A drawing as an early shape of child's ability to draw is used for grading visual-moving coordination. It is antecendant of child's later writing development that demands high level of compliance and accuracy of small-moving abilities.
Children with development disorders often have learning difficulties at daily performances such as taking care of yourself, play, free-time activities, school activities and inclusion in everyday life. This is the reason for need and help of an occupational therapist who directs a child by individual adjusting of tasks. Purpose: The purpose of the thesis is to research graphomotor problems of children with development disorders. The pilot case study was established for transfering and using The evaluating instrument for evaluating a write readiness of children with development disorders. After having the evaluating instrument of child's readiness to write it would be possible to approach to more directed planning of activities for improving his/her writing skills. Methods: In the diploma work we used the quantitative research method. Data were obtained with an assessment tool for assessing readiness for writing. Results: 15 children were included in the research process, 11 boys and 4 girls. 4 children were 5 years old, 11 children were 6 years old. 7 childrene had dominant left hand, 8 children had dominant right hand. The highest testing achievement made by WRITIC test is 48 points. The highest achievement of included children was 37 points, the lowest achievement was 5 points. The average achievement was 25 points. 13 children got unsufficient mark because of very low level of task performance, under 5. percentila. One child reached questionable mark of his abilities which means that his achievement was low, under 15. percentila. One child achieved sufficient mark which means that his achievement was under average or under 50. percentila. Discussion and conclusion: Graphomotorics is much more then only writing and holding a pen in one's hand. The whole body posture is important because of its later influence on a handwriting and final result on a paper. There's also a great influence of physical and social environment.
Keywords: assessment, coordination, handwriting, occupational therapy, child
KAZALO VSEBINE
1 UVOD 1
1.1 Teoretična izhodišča 2
1.2 Pisanje 2
1.3 Rokopis, zmožnost zapisovanja in grafomotorika 3
1.4 Motnje v razvoju 5
1.5 Vloga delovnega terapevta pri otrocih s težavami na področju grafomotorike 6
1.6 Kanadski MODEL P4C 8
2 NAMEN 9
3 METODE DELA 10
3.1 Izbor ocenjevalnega instrumenta 10
3.2 Preiskovanci 12
3.3 Ocenjevalni instrument 12
3.4 Protokol dela 14
3.5 Statistična analiza 14
4 REZULTATI 15
4.1 Dosežki otrok pri oceni s testom WRITIC 15
5 RAZPRAVA 27
6 ZAKLJUČEK 32
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI 33
8 PRILOGE
8.1 Soglasje o etični ustreznosti etične skupine 8.2 Predlog obrazca za sodelujoče
KAZALO TABEL
Tabela 1: Opisne statistike dosežkov vključenih otrok pri testu WRITIC 16
Tabela 2: Dosežki otrok pri oceni interesa za pisanje 17
Tabela 3: Dosežki otrok pri oceni pozornosti 17
Tabela 4: Dosežki otrok pri oceni fizičnega in socialnega okolja 17
Tabela 5:Dosežki otrok pri oceni prijema pisala 18
Tabela 6: Dosežki otrok pri oceni spreminjanja držanja pisala 18
Tabela 7: Dosežki otrok pri oceni stiska pisala 19
Tabela 8: Dosežki otrok pri oceni pritiska pisala na papir 19 Tabela 9: Dosežki otrok pri oceni drže in položaju telesa pri pisanju 19 Tabela 10: Dosežki otrok pri oceni vedenja med sedenjem otrok 20 Tabela 11: Dosežki otrok pri oceni stabilnosti pri sedenju 20 Tabela 12: Dosežki otrok pri oceni vključevanja druge roke 20
Tabela 13: Dosežki otrok pri oceni asociiranih reakcij 21
Tabela 14: Dosežki otrok pri oceni pozicije rame 21
Tabela 15: Dosežki otrok pri oceni gibanja roke med pisanjem 22
Tabela 16: Dosežki otrok pri oceni izvora gibanja pisanja 22
Tabela 17: Dosežki otrok pri oceni usmerjenosti pisanja 23
Tabela 18: Dosežki otrok pri oceni ustreznega položaja podlakti 23
Tabela 19: Dosežki otrok pri oceni položaja zapestja 24
Tabela 20: Dosežki otrok pri oceni podlakti na mizi 24
Tabela 21: Dosežki otrok pri nalogi: Pokaži pot 24
Tabela 22: Dosežki otrok pri nalogi: Pobarvaj pobarvanko 25
Tabela 23: Dosežki otrok pri nalogi: Dokončaj krivuljo z zankami navzgor 25 Tabela 24: Dosežki otrok pri nalogi: Dokončaj krivuljo z zankami navzdol 25
Tabela 25: Dosežki otrok pri nalogi: Napiši svoje ime 25
Tabela 26: Dosežki otrok pri nalogi: Okrasi žogo 26
Tabela 27: Dosežki otrok pri nalogi: Prepiši črke in številke 26
KAZALO SHEM
Shema 1: Izbirni postopek iskanja ustreznih člankov za pregled literature 11
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
ADHD
AOTA
Primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (angl.
Attention deficit hyperactivity disorder)
Ameriško združenje delovne terapije (angl. American occupational therapy association)
ABC TEST GIBANJA Baterija za oceno otrokovega gibanja (angl. Movement assessment battery for children)
P4C
SPSS
Model sodelovanja za spremembo (angl. The Partnering for change model)
Statistical Package for the Social Sciences
URI - SOČA Univerzitetni Rehabilitacijski Inštitut Republike Slovenije - Soča WHO
ZDTS WRITIC
Svetovna zdravstvena organizacija (angl. World Health Organization)
Zbornica Delovnih Terapevtov Slovenije
Ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti na pisanje (angl.
Writing Readiness Inventory Tool In Context)
1
1 UVOD
Zgodnje otroštvo (v starosti od dve do šest let) je obdobje, ko otroci krepijo in izpopolnjujejo najrazličnejše gibalne spretnosti, ki so jih razvijali od rojstva naprej. Igra je pomemben dejavnik, ki spodbuja razvoj otrokovih kognitivnih zmožnosti in čustev. Otroci se skozi igro učijo in poleg zmožnosti grobega gibanja razvijajo drobno-gibalne veščine (Spanaki et al., 2014). Sem sodijo tudi risanje in pisanje.
Risba se kot zgodnja oblika otrokove zmožnosti risanja uporablja pri ocenjevanju vizualno- motorične koordinacije. Je predhodnica kasnejšega razvoja pisanja, ki zahteva visoko stopnjo usklajenosti in natančnosti drobno-gibalnih veščin. Zapisovanje besed je osnova za učenje črkovanja in branja, hkrati pa pomembno prispeva k razvoju koordinacije drobno-gibalnih veščin. Med sestavne dele grafomotoričnih ali rokopisnih veščin vključujemo funkcijske zmožnosti vida, ortografsko kodiranje, načrtovanje in izvedbo gibanja, kinestetične povratne informacije in vizualno-motorično koordinacijo (Thorne, 2006).
Težave z zapisovanjem besed in rokopisom (disgrafija) so opredeljene kot motnja v razvoju grafomotorike (Chung et al., 2020). Hartingsveldtova in sodelavke so ugotovile, da težave z grafomotoriko najdemo pri 6 do 33 odstotkih populacije otrok, odvisno od starosti otrok, meril za oceno in uporabljenih ocenjevalnih instrumentov (Hartingsveldt & de Vries, 2019a). Otroci, ki imajo težave s pisanjem, se tega običajno zavedajo in lahko iščejo izgovore, da bi se temu izognili. Povedo na primer, da morajo na stranišče, ošiliti svinčnike ali potrebujejo lepilo iz nahrbtnika. Delo, ki bi ga lahko končali v eni uri, traja tri ure, ker odlašajo z nalogami, ki vključujejo pisanje.
Otroci z motnjami v razvoju imajo pogosto težave pri učenju vsakodnevnih aktivnostih (skrb zase, igra, prostočasne aktivnosti, šolske aktivnosti) in vključevanju v vsakdanje življenje, zato potrebujejo pomoč delovnega terapevta, ki terapevtsko obravnavo usmerja v otroka, tako da so naloge prilagojene posamezniku (izbira ustrezne igrače, pripomočka, ustrezen položaj sedenja, stopnjevanje zahtevnosti). Delovni terapevt skozi igro vodi in usmerja otroka, ga motivira in spodbuja k ustvarjalnosti in omogoča doživljanje uspeha. V predšolskem obdobju svetuje in predstavi staršem, vzgojiteljem ter učiteljem ustrezne strategije in prilagoditve, da bo otrok uspešen pri šolskih veščinah pisanja, rezanja s škarjami, opravljanju domačih nalog (Spassova, 2020; Zbornica delovnih terapevtov Slovenije (ZDTS), n. d.).
2 1.1 Teoretična izhodišča
V nadaljevanju bomo predstavili pisanje, koliko časa se pisanju posvetijo v šoli in zakaj je v vsakodnevnem življenju rokopis še vedno pomemben. Predstavili bomo tudi grafomotoriko in najpogostejše težave pri grafomotoričnih spretnostih. Opisali bomo motnje v razvoju ter Ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti na pisanje (angl. Writing Readiness Inventory Tool In Context, v nadaljevanju WRITIC) ter vlogo delovnega terapevta pri otrocih, ki imajo težave z grafomotoriko. Dodatno bomo predstavili tudi kratek opis kanadskega modela (angl.
Partnering for Change, v nadaljevanju P4C).
1.2 Pisanje
Kljub razširjeni rabi računalnikov je čitljiv rokopis pomembna življenjska veščina, ki si zasluži večjo pozornost vzgojiteljev in zdravstvenih delavcev (Shaturaev, 2019). Pisanje je spretnost, ki jo v vsakdanjem življenju še vedno pogosto uporabljamo. V sodobni družbi je rokopis sredstvo komunikacije. Je pomembna vsakodnevna spretnost, kot je na primer zapis telefonskega sporočila, izpolnjevanje prijavnice ali pisanje čeka. Rokopis je še vedno najbolj neposredna oblika grafične komunikacije (Feder & Majnemer, 2007).
Otroci v šolskem okolju za pisanje porabijo od 30 do 60 odstotkov časa. Ob tem ima kar deset do trideset odstotkov osnovnošolskih otrok težave pri pisanju in zato potrebujejo ustrezno obravnavo. Feder in Majnemer (2007) navajata, da so težave pri pisanju celo bolj pogoste kot težave pri branju. Neuspešnost pri pisanju in doseganju kompetenc za pisanje so v osnovnošolskih letih pogosta težava, ki ima negativen vpliv tudi na samozavest in čustveno doživljanje otroka. Spretnosti, ki vplivajo na rokopis, so drobno-gibalne spretnosti, soročna in vizualno-motorična integracija, zmožnost načrtovanja gibanja, rokovanje s predmeti, propriocepcija, vid, vzdrževanje pozornosti, občutenje in zavedanje položaja ter gibanja prstov, itd. (Engel-Yeger & Rosenblum, 2010).
Da bi otroku s težavami pri pisanju lahko učinkovito pomagali, je najprej treba opraviti oceno zmožnosti pisanja. Pomembno je, da uspešnost otroka pri rokopisu ocenimo z veljavnim, zanesljivim, standardiziranim ocenjevalnim orodjem v kombinaciji z neformalnim opazovanjem v učilnici in posvetovanjem z učitelji (Feder & Majnemer, 2007).
3
1.3 Rokopis, zmožnost zapisovanja in grafomotorika
Sposobnost pisanja, poleg vzpostavljanja otrokove samopodobe, pomembno vpliva na njegov šolski uspeh (Shaturaev, 2019). Nečitljiv rokopis, ki je posledica slabše zmožnosti pisanja, lahko zato predstavlja pomembno oviro za doseganje drugih veščin, kot sta črkovanje in sestavljanje zgodb (Feder & Majnemer, 2007).
Zmožnosti gibanja, ki so pomembne za pisanje (grafomotorika), delimo na zmožnosti grobega gibanja in drobno-gibalne spretnosti. Pri zmožnostih grobega gibanja (hoja, tek, skakanje ...) sodelujejo velike mišice telesa, ki so bližje njegovemu središču. Med drobno-gibalne spretnosti štejemo pisanje, risanje, sestavljanje, nizanje, rezanje, striženje, kjer je poleg spretnosti rok pomembna tudi koordinacija gibanja oči in rok, kar pomeni, da morajo oči in roke delovati usklajeno. Grafomotorika je torej drobno-gibalna spretnost, ki je nujna za sposobnost pisanja – oblikovanje simbolov, črk, številk, črt in vzorcev (Klug, 2020).
Grafomotorične spretnosti so izraz kombinacije kognitivnih, zaznavnih in gibalnih spretnosti, ki človeku omogočajo pisanje. Težave, ki se lahko pojavijo pri grafomotoriki, so:
● težave z gibanjem: posameznik z grafomotoričnimi težavami ima težave pri aktivaciji mišic za držanje pisala ali premikanje pisala po podlagi;
● motnje spomina pri načrtovanju gibanja prstov: posameznik, ki ima težave s pisanjem, si težko zapomni oblike črk in gibanje mišic, da bi oblikoval potrebne poteze za zapis;
● agnozija prstov: nezmožnost prepoznave lastnih prstov.
Otroci s težavami pri grafomotoriki se trudijo uskladiti mišice prstov, da bi lahko držali svinčnik. Za otroke, ki imajo težave z grafomotoriko, je značilno, da (Havigerová & Janků, 2018):
● lahko napišejo le zelo kratke odlomke,
● pišejo izjemno počasi in z velikim naporom,
● uporabijo neprimeren prijem svinčnika,
● ne pišejo tekoče in
● težko oblikujejo črke.
Otroke s težavami pri grafomotoriki pogosto zmotno opredelijo, da so »leni«, »opozicijski« in
»nemotivirani«, ker se ne želijo vključiti v dejavnosti, kjer je pisanje nujno potrebno. Otroci se
4
pogosto izogibajo tem dejavnostim. Čeprav nekateri otroci s težavami v grafomotoriki pišejo počasi, je pisava lahko težko berljiva, črke pa so nečitljive (Thorne, 2006).
Avtorica Glenda Thorne (2006) v članku o grafomotoričnih veščinah in razlogih, zakaj nekateri otroci sovražijo pisanje (angl. Graphomotor Skills: Why Some Kids Hate To Write), predstavi nekaj strategij, ki otrokom lahko olajšajo delo in razumevanje (Thorne, 2006):
• čas opravljanja nalog: otrokom z grafomotoričnimi težavami je treba podaljšati čas za opravljanje pisnih nalog in/ali zmanjšati obseg pisnih rezultatov,
• naloge, kjer mora otrok popraviti velike začetnice in ločila: besedilo otrok dobi v že napisani obliki, tako da ga mora le popraviti;
• naloge, kjer mora otrok odgovarjati na vprašanja: omogočimo, da odgovarja v kratkih frazah;
• otroci bi morali imeti možnost ustnega odgovarjanja.
Za otroke z grafomotoričnimi težavami je treba uporabiti nadomestne načine ocenjevanja. Tiste, ki ne želijo pisati, lahko naučimo tipkanja na računalnik. Učenje je treba izvajati postopoma.
Otrok piše, tipka, spoznava črke. Otrok se sprva osredotoči na ideje, za katere kasneje naredi načrt. Potem pa ga opozorimo na črkovanje ter mehanična in slovnična pravila. Otroci, ki imajo težave, bi lahko bili ocenjeni glede na celoten videz in mehaniko pisanja, druga ocena pa bi bila iz vsebine napisanega. Obstajajo različne vrste programov računalniške programske opreme, ki preverjajo ustrezno črkovanje in slovnico (Thorne, 2006).
Interes za izvedbo rokopisnih nalog izhaja iz otrok samih. Hoffman et al. (2014) so predstavili osem ključnih dejavnikov, ki lahko zvišajo motivacijo in uspeh otroka:
● delovno okolje in dosego osebnih ciljev,
● zabava in raznolikost,
● strategije za reševanje problemov,
● povratne informacije,
● vzor, zgled odrasle osebe,
● pozitivna izkušnja,
● občutek kontrole,
● pozitivna okrepitev (spodbudne besede).
5 1.4 Motnje v razvoju
Motnje v razvoju otroka lahko vključujejo okvare in motnje otrokovega telesnega, kognitivnega, jezikovnega ali vedenjskega razvoja (Sulkes, 2020). Vplivajo lahko na vsakdanje delovanje in običajno trajajo vse življenje (World Health Organization (WHO), 2013).
Motnja v razvoju, ki je posledica okvare možganov, lahko nastane že v času nosečnosti, med porodom ali po porodu zaradi različnih dejavnikov, kot na primer: poškodb, okužb, dednih bolezni, uporabe alkohola ali drugih škodljivih dejavnikov (Blackburn et al., 2013).
Otroci z motnjami v razvoju težko izpolnjujejo zgodnje razvojne naloge, kot so razvoj jezika, komunikacije, socializacije in sposobnosti gibanja. Vzroki za nastanek motenj v razvoju so različni, od virusnih ali bakterijskih obolenj, genetskih okvar, motenj presnove, posledic prezgodnjega rojstva in s tem povezane nezrelosti. Glede na vzrok za motnjo v razvoju obravnava teh otrok lahko vključuje zdravila in otroku prilagojeno usposabljanje, ki mu pomaga pri razvoju za življenje potrebnih veščin. Del terapevtskega programa je delovna terapija, katere cilj je, da otrok izboljša sposobnosti, hkrati preprečevanje razvoja dodatnih težav. Pomembna je zgodnja in natančna diagnoza, ki pomaga bolje predvideti in v nekaterih primerih omiliti ali celo preprečiti težave, ki se lahko pojavijo (Lorberg & Prince, 2010).
Otroci s takimi težavami lahko v programih vzgoje in izobraževanja dobijo ustrezno dodatno strokovno pomoč. Zavod Republike Slovenije za šolstvo otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja usmerja in jim omogoča dodatno učno pomoč. Sem se uvrščajo tudi otroci s težjo obliko specifičnih učnih težav, pri katerih se zaradi znanih ali neznanih motenj ali razlik v delovanju osrednjega živčnega sistema kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu in/ali računanju. Ti otroci lahko tudi zaostajajo v razvoju in/ali imajo motnje pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, socialnih sposobnosti in/ali emocionalnega dozorevanja.
Primanjkljaji vplivajo na kognitivno obdelavo besednih in nebesednih informacij, ovirajo usvajanje in avtomatizacijo šolskih veščin ter vse življenje vplivajo na zmožnosti učenja in vedenje. Te težave niso primarno pogojene z neustreznim poučevanjem in drugimi okoljskimi dejavniki (Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2015).
6 Nekatere vrste razvojnih motenj so (WHO, 2013):
● primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (v nadaljevanju ADHD),
● motnja avtističnega spektra,
● cerebralna paraliza,
● izguba sluha,
● intelektualna okvara,
● učne težave,
● okvara vida,
● nekateri imajo lahko eno ali več razvojnih težav hkrati.
Če otrok zaostaja v razvoju, potrebuje ustrezen terapevtski pristop oz. program, ki vključuje obravnavo fizioterapije, delovne terapije, logopedske obravnave, pomoč specialnega pedagoga ter individualno in družinsko psihoterapijo. Zdravniki se osredotočijo na zdravljenje osnovnih zdravstvenih težav (če so prisotne oz. je to mogoče) ali pa zdravljenje z zdravili (Smythe et al., 2021).
1.5 Vloga delovnega terapevta pri otrocih s težavami na področju grafomotorike
Delovna terapija je poklic, ki uporabnikom v vseh življenjskih obdobjih pomaga, da prilagojeno ali v polni meri izvajajo aktivnosti, ki jih želijo ali se od njih pričakujejo. Delovni terapevt je strokovni delavec, ki otrokom in mladostnikom z motnjami v razvoju pomaga, da se čim bolj uspešno vključijo v vsakdanje življenje. Delovno terapevtske obravnave so individualno prilagojene otrokovim potrebam in sposobnostim. Najpomembnejša področja, ki jih mora otrok osvojiti, so področje skrbi zase, področje igre, prostega časa in šolskih veščin (ZDTS, n. d.).
Storitve delovne terapije vključujejo (Ameriško združenje delovne terapije (AOTA), n. d.):
• individualno vrednotenje, med katerim uporabnik/družina in delovni terapevt skupaj določijo cilje;
• prilagajanje in izboljšanje sposobnosti uporabnika za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti,
• oceno rezultatov ter
• možnosti za spremembo načrta intervencije.
7
Tennyson (2006) navaja, da v Združenih državah Amerike na obravnavo najpogosteje prihajajo otroci, ki imajo težave z grafomotoriko. Delovni terapevti svetujejo učiteljem v šolah in izvajajo individualno obravnavo otrok. Terapevti skrbijo za standardizirano testiranje otrok, kasneje pa za ustrezne obravnave, povezane z vidno zaznavo, vizualno-motorično integracijo, grobim gibanjem in drobno-gibalnimi zmožnostmi, procesiranjem dražljajev in obojestransko koordinacijo gibanja.
Ratzon et al. (2007) so v članku predstavili delovno terapevtski program v Izraelu. Zapisali so, da ocena gibanja prstov in rok kaže na močno povezavo med rokopisom in zmožnostjo rokovanja s predmeti z roko. Otrokom z zaostankom v razvoju gibanja zdravnik predpiše delovno-terapevtsko obravnavo, ki zajema vizualno-motorične veščine ter ročne spretnosti (Ratzon et al., 2007).
Delovni terapevt prilagodi otroku okolje in/ali ponudi ustrezne pripomočke. Poleg ustrezne izbire igrače za otroka (velikost, material, zahtevnost igre) je pomemben otrokov položaj pri igri. Ko otrok osvoji določeno stopnjo veščin, zahtevnost igre/aktivnosti stopnjujemo. V predšolskem obdobju delovni terapevt sodeluje s starši, vzgojitelji in učitelji, ki jim svetuje o ustreznih strategijah in prilagoditvah, da bo otrok čim bolj samostojen ter uspešen pri šolskih veščinah, na primer: pisanju, rezanju s škarjami, skrbi za šolske potrebščine, opravljanju domačih nalog … (ZDTS, n. d.).
Csillag (2015) zagovarja multisenzorični pristop k učenju grafomotorike, saj pisanje vključuje motorične, slušne in vidne poti. Z nalogami, ki vključujejo pisanje (tvorjenje črk in besed), otroci postanejo hitrejši in natančnejši, postopek pisanja pa manj naporen.
Rokopis vključuje veliko komponent, vključno z drobno-gibalnimi spretnostmi in vidno zaznavnimi sposobnostmi. V delovni terapiji se osredotočamo na odpravljanje osnovnih začetnih težav, ki kasneje lahko vplivajo na celotno izvedbo naloge. Zato sprva najprej odpravimo težave, ki povzročajo slab rokopis. Pri pisanju je pomembna drža pisala, pri čemer lahko ločimo močan prijem, valjasti prijem, statični triprstni oprijem, zreli dinamični triprstni oprijem, neprilagojeni oprijem, prilagojeni oprijem … Delovni terapevti otroku pomagajo pri soročnih spretnostih rok, stabilnosti ramen in telesa, stabilizaciji telesa, premikanju zapestja, razvoju palmarnih lokov, opoziciji palca, rokovanju s predmeti v roki in mišični moči (Buckingham et al., 2019).
8
Komunikacija z učitelji in sodelovanje z delovnimi terapevti je ključnega pomena za prenos intervencijskih strategij za kasnejši uspeh otrok (Golos et al., 2011).
1.6 Kanadski MODEL P4C
V Kanadi so razvili specifični način svetovanja, ki vključuje sodelovanje z uporabnikom; model sodelovanja za spremembo (model P4C). Model P4C poudarja sodelovanje terapevtov, vzgojiteljev ali učiteljev in staršev. Usmerjen je v otroke s težavami pri gibanju ali težavami v razvoju. Model se osredotoča na vzpostavljanje odnosov in izmenjavo znanja. Skupaj oblikujejo okolje, ki spodbuja razvoj motoričnih sposobnosti, prilagodijo navodila otrokom, ki se soočajo z izzivi, ter omogočajo sodelovanje na drugačen način. Temeljne dejavnosti delovnih terapevtov pri modelu P4C so vzpostavitev odnosov in posredovanje znanja šoli in staršem.
Sestavljen je iz treh korakov. Prvi korak je univerzalna oblika učenja, drugi korak so ločena navodila, tretji korak so prilagoditve. Z uporabo modela P4C po spremembi okolja lahko terapevti sodelujejo z učitelji in starši o tem, kako bi lahko te spremembe olajšale sodelovanje otrok. To posledično poveča sposobnost učiteljev in staršev za uporabo ter izvajanje podobnih strategij tudi v prostem času (Šuc, 2019).
9
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil raziskati, kakšne grafomotorične težave imajo otroci z motnjo v razvoju. V pilotski študiji smo želeli uporabiti ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti na pisanje pri otrocih z motnjo v razvoju (angl. Writing Readiness Inventory Tool for Children with developmental disorder, WRITIC). Po oceni pripravljenosti otroka na pisanje bi lahko bolj usmerjeno pristopili k načrtovanju dejavnosti za izboljšanje spretnosti pisanja.
Oblikovali smo 3 raziskovalna vprašanja:
RV 1 – Kakšne težave se otrokom z motnjo v razvoju pojavijo pri držanju pisala?
RV 2 – Kakšen pritisk pri držanju pisala uporabljajo otroci z motnjo v razvoju?
RV 3 – Ali imajo otroci z motnjo v razvoju težave pri kopiranju črk in številk?
10
3 METODE DELA
V diplomskem delu smo uporabili kvantitativno metodo raziskovanja. Podatke smo pridobili z ocenjevalnim instrumentom za oceno pripravljenosti na pisanje.
3.1 Izbor ocenjevalnega instrumenta
Pred začetkom raziskave smo opravili pregled literature. Poiskali smo članke o raziskavah, ki so vključevale različne ocenjevalne instrumente, namenjene ocenjevanju grafomotorike. Za iskanje v zbirkah Google Učenjak, DiKul ScienceDirect ter PubMed in ResearchGate smo uporabili ključne besede v angleščini: »assessment«, »visuomotor coordination«,
»graphomotor skills«, »handwriting«, »occupational therapy«, »children OR child« (zbirke).
Vključitvena merila (objava članka med leti 2006 in 2021):
● članek je v slovenskem in angleškem jeziku,
● članek je objavljen v znanstveno-strokovni reviji,
● članek je lahko v e-obliki,
● članek se nanaša na grafomotoriko pri otrocih,
● članek vključuje delovno terapevtske pristope.
Po pregledu člankov smo našli devet različnih ocenjevalnih instrumentov za oceno grafomotorike za otroke v različnih starostnih obdobjih. Izbirni postopek iskanja ustreznih člankov za pregled literature je prikazan v Shemi 1. Po posvetu z delovnimi terapevtkami z Oddelka za (re)habilitacijo otrok na URI - Soča smo izbrali ocenjevalni instrument WRITIC, ki je namenjen oceni pripravljenosti otroka na pisanje v predšolskem obdobju.
11
Shema 1: Izbirni postopek iskanja ustreznih člankov za pregled literature
Št. virov v polnem besedilu (n = 58)
Št. virov, primernih za natančno analizo (n = 6)
Št. virov primernih za končno analizo (n = 6)
Elektronski viri raziskovalnih člankov v polnem besedilu
(n = 256)
Ostali viri v polnem besedilu (n = 0)
Izključeni članki (niso dostopni v celoti in/ali je iz naslova in izvlečka
razvidno, da ne ustrezajo vključitvenim kriterijem)
(n = 198)
Izključeni članki (po podrobnejšem branju celotnega besedila smo ugotovili, da ne odgovarjajo na naša
raziskovalna vprašanja) (n = 52)
12 3.2 Preiskovanci
V raziskavi je sodelovalo 15 otrok (11 dečkov in štiri deklice). Štirje otroci so bili stari pet let, 11 otrok je bilo starih šest let. Sedem otrok je imelo dominantno levo roko, osem otrok pa desno roko.
V raziskavo smo povabili otroke v starosti od pet do šest let, ki so bili v maju in juniju leta 2021 vključeni v terapevtske programe (predvsem delovno terapijo) na Oddelku za (re)habilitacijo otrok URI - Soča. Sodelovali so otroci z razvojno motnjo koordinacije (dosežek pod 5.
percentilo pri testu ABC gibanja, ob izključenih drugih vzrokih za motnje koordinacije gibanja).
Starši otrok so pred ocenjevanjem prejeli informacije o raziskavi in sodelovanje svojega otroka v raziskavi potrdili s podpisom izjave o obveščenem pristanku.
3.3 Ocenjevalni instrument
Ocenjevalni instrument za oceno pripravljenosti za pisanje (WRITIC) so avtorice razvile za oceno rokopisa pri otrocih starih od pet do šest let (Amsterdam University of Applied Sciences, 2021), torej za pregledovanje in oceno pripravljenosti rokopisa pred dejanskim pojavom pisanja in pred vstopom v 1. razred. Uporabljamo ga lahko v fazi razvoja pisanja, kadar učitelji ali vzgojitelji pri otrocih opazijo zaostanek v razvoju pri grafomotoriki in imajo pomisleke glede pripravljenosti teh otrok na učenje pisanja.
Avtorice so v nadaljnji analizi potrdile odlično zanesljivost testa pri standardizirani uporabi.
Testiranje z WRITIC je dokaj enostavno izvedljivo in učinkovito. Uporabijo ga lahko delovni terapevti, specialni pedagogi kot tudi učitelji v šolski praksi. Za uporabo instrumenta je treba opraviti ustrezno izobraževanje (Hartingsveldt, 2014). Leta 2020 je bil prvič preveden v angleščino in portugalščino.
Ocenjevalni instrument je namenjen ocenjevanju treh področij:
● otrok (interes za naloge, ki vključujejo pisanje izven šolskih dejavnosti in vzdrževanje pozornosti),
● okolje (fizično – višina mize in stola, socialno – interakcija z drugimi sošolci, učitelji),
● naloge, ki vključujejo pisanje.
13
WRITIC je sestavljen iz dveh delov. Najprej opravimo kratek intervju, pri katerem zberemo informacije o interesu otroka za risanje, barvanje in pisanje izven šolskih dejavnosti. Odgovore na vprašanja skozi celoten ocenjevalni instrument ocenjujemo s pomočjo tristopenjske lestvice (2 točki – dobra izvedba, 1 točka – vprašljiva/dvoumna izvedba, 0 – neustrezna izvedba). Iz prve ocene lahko razberemo interes otroka, ali ohranja pozornost, posluša navodila ter tudi oceno okolja (fizično – stol, miza in socialno – interakcija z drugimi). Kasneje otrokove sposobnosti ocenimo tako, da opazujemo izvedbo petih nalog in ocenimo uspešnost.
Pri oceni izvedbe upoštevamo navodila v priročniku, kjer je s primeri natančno prikazano, kakšna izvedba je primerna za določeno oceno. Oceno opravimo na podlagi opazovanja funkcioniranja otroka: katera roka je dominantna, kakšen je prijem pisala (statičen, dinamičen), kakšna je moč držanja pisala, pritisk pisala na površino, kakšna je razdalja med otrokovim nosom in mizo, kako se otrok vede na stolu, kakšna je stabilnost sedenja, ali druga roka sodeluje pri pisanju (držanje lista), pojav asociiranih reakcij, položaj rame, distalni in proksimalni premiki, usmerjenost pisanja, položaj podlakti in zapestja, položaj podlakti na mizi. Pri ocenjevanju opazujemo tudi gibanje roke v rami, zapestju, gibanje palca in prstov.
Dosežek v točkah vpišemo v ocenjevalni list, nato ga lahko pretvorimo v percentilni rezultat (Hartingsveldt & de Vries, 2019b).
Glede na doseženi rezultat ugotovimo, kakšna je raven otrokovih rokopisnih spretnosti (Hartingsveldt & de Vries, 2019b):
• pod 5. percentilom pomeni, da je izvedba grafomotorike zelo pomanjkljiva oz. nezadostna;
• pod 15. perc. pomeni, da je izvedba pomanjkljiva oz. dvomljiva;
• do 50. perc. pomeni, da je izvedba pod povprečjem, vendar zadostna;
• do 85. perc. pomeni, da je izvedba nad povprečjem in je zadostna;
• do 95. perc. pomeni, da je izvedba zelo dobra;
• nad 95. perc. pomeni, da je izvedba odlična.
Glede na dosežene rezultate lahko za posameznega otroka, če je potrebno, načrtujemo nadaljnjo terapevtsko obravnavo za izboljšanje rokopisa.
14 3.4 Protokol dela
Ocenjevanje pripravljenosti za pisanje je potekalo v prostorih delovne terapije na URI - Soča.
Oceno smo opravili člani raziskovalne skupine (delovne terapevtke) in študentka delovne terapije. Postopek ocenjevanja ne predstavlja tveganja za varnost otrok. V primeru, da smo pri oceni ugotovili težave, so delovne terapevtke na URI - Soča otroku ponudile ustrezen terapevtski program in svetovanje za prilagoditve v šolskem programu.
3.5 Statistična analiza
Kvantitativne podatke smo zbrali s pomočjo ocenjevalnega instrumenta (WRITIC), nato pa dosežke analizirali s pomočjo programa Statistical Package for the Social Sciences (v nadaljevanju SPSS). Program se uporablja kot grafični in statistični vmesnik za upravljanje, analizo in predstavitev podatkov (The American University in Cairo, 2011).
Za vse podatke smo izračunali opisne statistike in izdelali grafične prikaze. Pri ordinalnih spremenljivkah smo izračunali povprečje. Za nominalne in ordinalne spremenljivke smo izračunali srednjo vrednost (mediana) in modus ali gostiščnico, ki nam poda informacijo o tem, katera ocena se je največkrat pojavila v posamezni postavki testa, ter aritmetično sredino.
Podatke smo statistično analizirali s programom IBM SPSS Statistics 23 za okolje Windows (IBM, 2015).
Raziskavo je odobrila Komisija za medicinsko etiko Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta republike Slovenije - Soča (marec 2021; zap. št. 035-1/2021-2/2-6).
15
4 REZULTATI
4.1 Dosežki otrok pri oceni s testom WRITIC
Najvišji možni dosežek pri testiranju s testom WRITIC je 48 točk. Najvišji dosežek, ki so ga dosegli vključeni otroci, je bil 37 točk, najnižji dosežek je bil 5 točk. V povprečju so otroci dosegli 25,7 točke.
Glede na dosežek je 13 otrok doseglo nezadostno oceno, kar pomeni, da je bila izvedba nalog zelo šibka, pod <5. percentilom. Eden od otrok je dosegel vprašljivo oceno svojih sposobnost, kar pomeni, da je bil dosežek nizek, pod 15. percentilom. Eden od otrok je dosegel zadostno oceno, kar pomeni, da je bil dosežek pod povprečjem oz. pod 50. percentilom.
Natančneje so dosežki otrok pri posameznih postavkah predstavljeni v Tabeli 1.
16
Tabela 1: Opisne statistike dosežkov vključenih otrok pri testu WRITIC
Postavka testa WRITIC N Minimum Maksimum Aritmetična
sredina
INTERES 15 0 12 8,5
POZORNOST 15 0 2 1,3
FIZIČNO OKOLJE 15 2 4 3,5
SOCIALNO OKOLJE 15 1 2 1,8
DOMINANCA 15 1 2 1,5
DINAMIČEN, STATIČEN
OPRIJEM 14 1 6 2,6
NEUSTREZEN OPRIJEM 15 0 6 0,8
SPREMINJANJE OPRIJEMA
PISALA 15 0 6 3,8
TIP OPRIJEMA PISALA 15 2 6 4,7
MOČ OPRIJEMA PISALA 15 0 6 2,4
PRITISK PISALA NA PAPIR 15 0 6 2,3
RAZDALJA MED NOSOM IN
MIZO 15 1 5 2,9
OBNAŠANJE MED
SEDENJEM 15 3 6 4,1
OHRANJANJE POLOŽAJA
TELESA MED SEDENJEM 15 0 3 1,7
DRUGA ROKA 15 0 6 3,1
ASOCIIRANE REAKCIJE 15 0 6 4,9
POLOŽAJ RAME 15 0 5 2,1
PREMIKI DISTALNO
PROKSIMALNO 15 0 6 3,1
GIBANJE ROKE MED
PISANJEM 15 0 6 2,1
POLOŽAJ PODLAKTI 15 0 6 3,1
POLOŽAJ ZAPESTJA 15 0 4 2,3
PODLAKT NA MIZI 15 2 4 3,4
POKAŽI POT 15 0 2 0,5
POBARVAJ POBARVANKO 15 0 2 1
DOKONČAJ ZANKO 15 0 2 0,5
DOKONČAJ ZANKO
NAVZDOL 15 0 2 0,5
NAPIŠI SVOJE IME 15 0 2 1,4
OKRASI ŽOGO 15 0 2 0,8
PREPIŠI ČRKE IN ŠTEVILKE 15 0 2 0,5
Legenda: N število otrok
17
Za razliko od teh dokaj slabih ocen pripravljenosti na pisanje pa je večina otrok dosegla dober rezultat pri oceni interesa za pisanje (Tabela 2).
Tabela 2: Dosežki otrok pri oceni interesa za pisanje
INTERES ZA PISANJE ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
VISOK 2 12
3 11
2 10
1 9
SREDNJI 2 8
2 7
2 6
NIZEK 1 0
Pri oceni vzdrževanja pozornosti je šest otrok doseglo obe možni točki, osem otrok je doseglo eno točko, en otrok pa ni dosegel nobene točke (Tabela 3).
Tabela 3: Dosežki otrok pri oceni pozornosti
POZORNOST ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
VISOKA 6 2
SREDNJA 8 1
NIZKA 1 0
Ocena okolja, v katerem otrok izvaja naloge, je pokazala, da imajo otroci kljub prilagoditvam okolja še vedno težave pri pisanju. Pri oceni fizičnega okolja je najvišja možna ocena 4 točke (ustrezna višina mize in stola). Večina otrok (N = 10) je dosegla vse možne točke, dva otroka eno manj. Trije otroci so dosegli le dve točki. Ocena socialnega okolja se načeloma izvede v učilnici, vendar zaradi epidemioloških razmer tega nismo mogli izpeljati. Najvišji možni dosežek je dve točki (mirno okolje), kar je doseglo 12 otrok, ostali pa eno točko (Tabela 4).
Tabela 4: Dosežki otrok pri oceni fizičnega in socialnega okolja
FIZIČNO OKOLJE ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
PRILAGOJENO 10 4
NEPRILAGOJENO 2 3
3 2
SOCIALNO OKOLJE ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
MIRNO 12 2
NEMIRNO 3 1
18
V nadaljevanju smo pri reševanju testnih nalog opazovali otrokovo držo in prijem. Najprej smo določili dominanco (sedem otrok levičarjev, osem desničarjev). Drža in prijem pisala sta lahko dinamična in statična. Pri oceni prijema otrok lahko doseže največ šest točk, kar so dosegli štirje otroci (imeli so triprstni prijem). Trije otroci so pisalo držali z valjastim prijemom in dosegli 2 točki. Ostali otroci so imeli neustrezen prijem in dosegli 1 točko. Eden od otrok, pri katerem zaradi neobičajnega položaja roke nismo mogli določiti prijema pisala, je dobil oceno 0 točk (nerazvit prijem) (Tabela 5).
Tabela 5:Dosežki otrok pri oceni prijema pisala
PRIJEM PISALA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
STATIČEN 4 6
DINAMIČEN 3 2
NEUSTREZEN 7 1
NERAZVIT 1 0
Pri oceni spreminjanja držanja svinčnika je pet otrok svinčnik držalo vedno na enak način (6 točk), ostali pa so prijeme oz. način držanja ter gibanje roke, zapestja in prstov spreminjali (štirje so dosegli 4 točke, štirje so dosegli 3 točke, eden je dosegel 2 točki, eden ni dosegel nobene točke) (Tabela 6).
Tabela 6: Dosežki otrok pri oceni spreminjanja držanja pisala
SPREMINJANJE DRŽANJA
PISALA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
ENAK NAČIN 5 6
SPREMENJEN NAČIN 4 4
4 3
1 2
1 0
19
Pisalo so otroci držali različno močno, le eden z normalno silo roke, zapestja in prstov (6 točk).
Ostali so imeli pri tem manj (eden otrok 5 točk, eden 4 točke) ali več težav (pet otrok je doseglo 3 točke, trije otroci 2 točki, štirje otroci nobene točke) (Tabela 7).
Tabela 7: Dosežki otrok pri oceni stiska pisala
STISK PISALA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
NORMALNA SILA 1 6
NEUSTREZNA SILA (PREMOČAN
ALI PRENEŽEN STISK) 1 5
1 4
5 3
3 2
4 1
Ugotovili smo tudi različen pritisk pisala na papir. Le en otrok je pritiskal primerno (6 točk), ostali pa preveč ali premalo (eden otrok 5 točk, dva otroka 4 točke, pet otrok 3 točke, en otrok 1 točko). Kar pet otrok ni doseglo nobene točke, kar pomeni, da v nobenem primeru niso ustrezno odmerili pritiska s pisalom na podlago (Tabela 8).
Tabela 8: Dosežki otrok pri oceni pritiska pisala na papir
PRITISK PISALA NA PAPIR ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
PRIMEREN PRITISK 1 6
PREMOČAN PRITISK ALI
PRENEŽEN PRITISK 1 5
2 4
5 3
1 1
5 0
Za pisanje je pomembna dobra drža in položaj telesa pri izvedbi nalog. V primeru, da razdalja znaša približno toliko, kot je dolžina od zapestja do komolca otrokove roke, otrok lahko doseže 5 točk, kar sta dosegla dva otroka. Devet otrok je doseglo 3 točke, dva otroka dosegla 2 točki, dva otroka le eno točko (Tabela 9).
Tabela 9: Dosežki otrok pri oceni drže in položaju telesa pri pisanju
DRŽA IN POLOŽAJ TELESA PRI
PISANJU ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
PRIMERNA RAZDALJA 2 5
NEPRIMERNA RAZDALJA
(PREBLIZU ALI PREDALEČ) 9 3
2 2
2 1
20
Pri oceni vedenja med sedenjem otrok, ki sedi mirno, lahko doseže šest točk. Takšni so bili štirje otroci, en otrok je dosegel 5 točk. Ostali otroci so imeli več težav, bili so nemirni in so dosegli le štiri (trije otroci) ali tri točke (sedem otrok) (Tabela 10).
Tabela 10: Dosežki otrok pri oceni vedenja med sedenjem otrok
VEDENJE MED SEDENJEM
OTROK ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
MIRNO 4 6
1 5
NEMIRNO 3 4
7 3
Stabilnost pri sedenju (pokončen položaj brez podpore) je obdržalo pet otrok (3 točke), ostali so imeli nekaj težav (štirje so dosegli 2 točki, dva sta dosegla 1 točko). Kar štirje so pri pisanju potrebovali podporo rok, trupa ali stopal, zato niso dosegli nobene točke (Tabela 11).
Tabela 11: Dosežki otrok pri oceni stabilnosti pri sedenju
STABILNOST PRI SEDENJU ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke) POKONČEN POLOŽAJ BREZ
PODPORE 5 3
MALO PODPORE 4 2
2 1
PODPORA ROK, TRUPA ALI
STOPAL 4 0
Druga roka pri pisanju ne počiva. Držanje lista z drugo roko in uporaba druge roke je potrebna za dobro izvedbo naloge, kar so brez težav opravili trije otroci (6 točk). Ostali so imeli pri tem nekaj težav (eden je dosegel 4 točke, pet jih je doseglo 3 točke, štirje 2 točki). Dva otroka sta imela pri tem hude težave (eden je dosegel 1 točko, drugi pa nobene) (Tabela 12).
Tabela 12: Dosežki otrok pri oceni vključevanja druge roke
DRUGA ROKA PRI PISANJU NE
POČIVA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
DRŽANJE LISTA Z DRUGO ROKO 3 6
DRUGA ROKA OBČASNO
SODELUJE 1 4
5 3
4 2
DRUGA ROKA NE SODELUJE 1 1
1 0
21
Asociiranih reakcij je bilo zelo malo. Devet otrok je doseglo vseh 6 točk, kar pomeni, da nismo opazili nobene asociirane reakcije. Ostali otroci so imeli nekaj asociiranih reakcij (dva otroka 5 točk, eden otrok 4 točke, eden otrok 3 točke), dva pa precej (eden otrok 2 točki, drugi ni dosegel nobene točke) (Tabela 13).
Tabela 13: Dosežki otrok pri oceni asociiranih reakcij
ASOCIIRANE REAKCIJE ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
NISO PRISOTNE 9 6
OBČASNO PRISOTNE 2 5
1 4
SO PRISOTNE 1 3
1 2
1 0
Pri oceni položaja rame med pisanjem nagibanje na stran pomeni, da pozicija rame ni ustrezna.
Sproščeni položaj v srednji liniji zadošča za dosežek 5 točk, kar je dosegel le eden od otrok.
Ostali so imeli pri tem nekaj težav (eden je dosegel 4 točke, štirje 3 točke, pet 2 točki), štirje pa precej (eden je dosegel 1 točko, trije niso dosegli nobene) (Tabela 14).
Tabela 14: Dosežki otrok pri oceni pozicije rame
POZICIJA RAME ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
SPROŠČEN POLOŽAJ 1 5
1 4
DELNO SPROŠČEN POLOŽAJ 4 3
NESPROŠČEN POLOŽAJ 5 2
1 1
3 0
22
Le trije otroci so pisalo držali dinamično, z ustreznim prilagajanjem položaja roke, zapestja in prstov (6 točk), ostali so imeli pri tem nekaj težav (osem jih je doseglo 5 točk, eden je dosegel 4 točke, dva sta dosegla 3 točke, eden pa le 2 točki (Tabela 15).
Tabela 15: Dosežki otrok pri oceni gibanja roke med pisanjem
GIBANJE ROKE MED PISANJEM ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke) USTREZNO PRILAGAJANJE
POLOŽAJA ROKE, ZAPESTJA IN PRSTOV
3 6
NEUSTREZNO PRILAGAJANJE POLOŽAJA ROKE, ZAPESTJA IN
PRSTOV
8 5
1 4
2 3
1 2
Sledila je ocena, od kod izvira gibanje pri pisanju (večinoma iz palca in prstov (6 točk), večinoma iz zapestja (4 točke) ali iz rame (2 točki)). Najvišji možni rezultat so dosegli trije otroci, trije so dosegli 4 točke. Več kot polovica otrok, osem, jih je doseglo le 2 točki, eden pa celo nobene točke (Tabela 16).
Tabela 16: Dosežki otrok pri oceni izvora gibanja pisanja
IZVOR GIBANJA PISANJA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
PALEC IN PRSTI 3 6
VEČINOMA ZAPESTJE 3 4
RAMA 8 2
1 0
23
Ocenjevali smo tudi usmerjenost pisanja. Otrok, ki lahko gladko spremeni smer, lahko doseže 6 točk, kar je uspelo enemu od otrok. V primeru, da je spreminjanje smeri različno gladko, otrok doseže 4 točke (en otrok) ali 3 točke (šest otrok). Ostali otroci so imeli več težav in so spreminjali položaj roke ali usmerjenost papirja (eden otrok je dosegel 2 točki, dva otroka 1 točko, štirje otroci niso dosegli nobene točke) (Tabela 17).
Tabela 17: Dosežki otrok pri oceni usmerjenosti pisanja
USMERJENOST PISANJA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
GLADKO SPREMENI SMER 1 6
RAZLIČNO GLADKO SPREMENI SMER
1 4
6 3
SPREMINJANJE POLOŽAJA ROKE ALI USMERJENOST
PAPIRJA
1 2
2 1
4 0
Ustrezen položaj podlakti pomeni, da je ta v rahli pronaciji, 45 stopinj. Tak položaj so med pisanjem zmogli vzdrževati trije otroci (6 točk). Pri ostalih se je položaj spreminjal (eden otrok je dosegel 4 točke, sedem otrok 3 točke, eden otrok 2 točki, dva 1 točko). Eden od otrok je zmogel vzdrževati le srednji položaj, zato ni dosegel nobene točke (Tabela 18).
Tabela 18: Dosežki otrok pri oceni ustreznega položaja podlakti
USTREZEN POLOŽAJ PODLAKTI ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
POLOŽAJ OBDRŽI 3 6
SPREMENI POLOŽAJ 1 4
7 3
1 2
2 1
OBDRŽI LE SREDNJI POLOŽAJ 1 0
24
Za učinkovito pisanje je pomemben iztegnjen položaj zapestja, ki je v rahli dorzalni fleksiji za 30 stopinj (4 točke), kar so zmogli trije otroci. Zapestje v srednjem položaju prinaša 3 točke (en otrok) ali 2 točki (deset otrok). Eden od otrok ni dosegel nobene točke, ker je bilo zapestje upognjeno v smeri palmarne fleksije (Tabela 19).
Tabela 19: Dosežki otrok pri oceni položaja zapestja
POLOŽAJ ZAPESTJA ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
RAHLA DORZALNA FLEKSIJA 3 4
ZAPESTJE V SREDNJEM POLOŽAJU
1 3
10 2
PALMARNA FLEKSIJA 1 0
Med pisanjem podlaket običajno počiva na mizi (4 točke), kar je zmoglo sedem otrok. Ostali so imeli zapestje dvignjeno od podlage (sedem otrok, 3 točke; eden otrok 2 točki) (Tabela 20).
Tabela 20: Dosežki otrok pri oceni podlakti na mizi
PODLAKET NA MIZI ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
PODLAKET POČIVA NA MIZI 7 4
ZAPESTJE DVIGNJENO OD PODLAGE
7 3
1 2
Zadnji sklop ocenjevanja pripravljenosti na pisanje je namenjen oceni uspešnosti izvedbe posameznih nalog. Pri nalogi »Pokaži pot« otrok doseže najvišje možno število točk, če zmore vleči gladko črto in ob tem ne dvigne pisala od podlage. To je zmogel le eden od otrok (2 točki), šest jih je pisalo dvignilo včasih oz. črta ni bila gladka (1 točka). Ostali otroci pri tej nalogi niso dosegli nobene točke, saj so svinčnik pogosto dvigovali od podlage oz. je bila črta preveč vijugasta (Tabela 21).
Tabela 21: Dosežki otrok pri nalogi: Pokaži pot
POKAŽI POT ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
1 2
6 1
8 0
25
Za najvišjo oceno pri nalogi »Pobarvaj pobarvanko« otrok ne sme barvati preko črte, polje pa mora biti pobarvano v celoti (2 točki). To so zmogli le trije otroci, ostali so imeli več težav (Tabela 22).
Tabela 22: Dosežki otrok pri nalogi: Pobarvaj pobarvanko
POBARVAJ POBARVANKO ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
3 2
9 1
3 0
Naslednji dve nalogi od otroka zahtevata, da nadaljuje že zarisane krivulje (navzgor in navzdol). Krivulje z zankami navzgor in navzdol sta zmogla brez napak narisati le dva otroka, ostali so imeli več težav (Tabela 23 in Tabela 24).
Tabela 23: Dosežki otrok pri nalogi: Dokončaj krivuljo z zankami navzgor
DOKONČAJ KRIVULJO Z
ZANKAMI NAVZGOR ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
2 2
3 1
10 0
Tabela 24: Dosežki otrok pri nalogi: Dokončaj krivuljo z zankami navzdol
DOKONČAJ KRIVULJO Z
ZANKAMI NAVZDOL ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
2 2
4 1
9 0
Zadnje tri naloge so namenjene oceni gibanja prstov pri pisanju. Pri prvi mora otrok zapisati svoje ime. Dovoljeno je, da pri tem obrne kakšno črko, da doseže vse, tj. 2 točki. To je zmogla večina otrok (Tabela 25). Če zmore otrok prepisati svoje ime, dobi eno točko, sicer pa ne dobi točk.
Tabela 25: Dosežki otrok pri nalogi: Napiši svoje ime
NAPIŠI SVOJE IME ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
10 2
1 1
4 0
26
Če otrok okrasi žogo s spiralami v narisani žogi, pri naslednji nalogi dobi 2 točki. To je brez težav zmogel le en otrok (Tabela 26). Ostali so imeli pri tem težave, štirje pa naloge sploh niso opravili.
Tabela 26: Dosežki otrok pri nalogi: Okrasi žogo
OKRASI ŽOGO ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
1 2
10 1
4 0
Za uspešno opravljeno nalogo »Prepiši črke in številke« mora otrok ustrezno prepisati vsaj 10 od 12 številk in črk. To so zmogli le trije otroci, ostali so zmogli prepisati manj številk (1 točka) ali pa sploh nobene (Tabela 27).
Tabela 27: Dosežki otrok pri nalogi: Prepiši črke in številke
PREPIŠI ČRKE IN ŠTEVILKE ŠTEVILO OTROK DOSEŽEK (točke)
3 2
2 1
10 0
27
5 RAZPRAVA
Ugotovili smo, da imajo v raziskavo vključeni otroci z motnjo v razvoju težave pri držanju pisala. Ob tem smo našli nekaj otrok, ki so svinčnik držali neprimerno. Roy (2020) poudarja, da spreminjanje otrokovega držanja svinčnika ne bo nenadoma izboljšalo otrokovega rokopisa, čeprav je držanje svinčnika pomemben sestavni del otrokove sposobnosti učinkovitega pisanja.
Nekaj otrok je med izvedbo ocenjevanja svinčnik odložilo ali pa so razgibali prste, saj so bili od pisanja utrujeni. To bi lahko kazalo na veliko vloženega napora za pisanje, ki je lahko posledica različnih težav, od zmanjšane mišične moči do težav pri koordinaciji gibanja. V terapevtskem programu je mogoče prilagoditi oprijem pisala otroka, kar lahko zmanjša utrujenost rok in bolečino pri pisanju. Poleg tega lahko delovni terapevt v vadbo za krepitev mišic rok, razvoj fine motorike in izboljšanje spretnosti uporablja zabavne dejavnosti, pri katerih otroci vztrajajo dlje časa. Poleg tega lahko otroku svetuje, kako naj drži svinčnik z nadomestno strategijo.
Otroci so s pisalom večinoma neustrezno pritiskali na papir. Pritisk svinčnika na papir je odvisen od propriocepcije, enega od senzoričnih sistemov. Proprioceptivni sistem od mišic in sklepov sprejema podatke o položaju telesa, teži, pritisku, raztezanju in gibanju. Propriocepcija nam omogoča, da pri nalogi uporabimo več ali manj pritiska in sile (Ayres & Robbins, 2002).
Iz izkušenj vemo, da dvigovanje peresa zahteva zelo malo pritiska in napora, medtem ko premikanje velikega nahrbtnika zahteva več dela. Ko pišemo, svinčnik držimo s kazalcem, sredincem in palcem ter ga podpiramo z dlanjo in prstom, ko se roka premika po strani. Delujoči proprioceptivni sistem nam omogoča premikanje majhnih mišic roke za premikanje svinčnika v tekočih gibih in z »ravno pravšnjim« pritiskom. Sposobni smo označiti črte na papirju, premakniti papir s podporno roko, tekoče obračati strani v zvezku in obdržati papir v enem kosu. Pri ocenjevanju smo opazili, da otroci s svinčnikom prelahko ali premočno pritiskajo na papir. V prvem primeru otroci pišejo tako rahlo, da ne moremo prebrati celotnega vzorca pisanja, težko ločimo črke, otrokova roka ali rokav morda celo razmažeta črte svinčnika, pisava je nečitljiva in težko berljiva. V drugem primeru, ko otroci močno pritiskajo na papir, so črke pri pisanju zelo temne, svinčnik se lahko zlomi, ko poskušamo izbrisati napisano, se napis ne izbriše v celoti, papir se raztrga, premiki niso tekoči, rokopis zahteva veliko truda, otrok je utrujen, razočaran, prsti pa so boleči (Beck, 2019).
