UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Romina Bradaškja
Pomanjkanje vode kot eden glavnih problemov 21. stoletja in njegove implikacije na okoljsko dimenzijo sodobne varnosti
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Romina Bradaškja
Mentor: prof. dr. Marjan Malešič
Pomanjkanje vode kot eden glavnih problemov 21. stoletja in njegove implikacije na okoljsko dimenzijo sodobne varnosti
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
»Sreča je, ko se dobro delo opravi.
In, ko imaš nekoga rad!«
(Tone Pavček)
Zahvala Moji najdražji – družina in prijatelji. Iskrena hvala za vso podporo na moji študijski poti in hvala za vse spodbudne besede pri oblikovanju magistrskega dela.
Prav tako se zahvaljujem mentorju, prof. dr. Marjanu Malešiču, za čas, potrpežljivost, usmerjanje in strokovno pomoč. Hvala, ker ste z mano delili svoje znanje.
Pomanjkanje vode kot eden glavnih problemov 21. stoletja in njegove implikacije na okoljsko dimenzijo sodobne varnosti
Magistrsko delo je usmerjeno k proučevanju problema pomanjkanja vode, ki je danes, v 21.
stoletju, globalno razširjen in prisoten že skoraj v vseh svetovnih regijah. Problematika tovrstnega okoljskega tveganja je tu postavljena v okvir sodobne varnostne paradigme, ki jo je Kopenhaška šola v sklopu svojega teoretskega raziskovanja razdelila na pet varnostnih dimenzij, s poudarkom na poučevanju implikacij problema na okoljsko dimenzijo varnosti. S te perspektive se najizrazitejši vplivi pomanjkanja sprožajo med državami v mednarodnih porečjih, kjer zaznavanje slednjega kot eksistenčnega ogrožanja vzpostavlja sekuritizacijski proces, ki se v praksi utrjuje z uporabo sekuritizacijskih mehanizmov – od jezikoslovnih, institucionalnih pa do strukturnih. Gre za instrumente spopadanja s problematiko v rokah hidro- hegemonov, ki v porečju definirajo tako konfliktne kot tudi sodelovalne odnose. Glede na to pred sodelovalnimi implikacijami pomanjkanja vode v kontekstu okoljske dimenzije varnosti prevladujejo konfliktne tenzije, kljub temu pa se še nikoli niso stopnjevale do oboroženega spopada, izhajajočega izključno z naslova vodnih virov.
Ključne besede: pomanjkanje vode, Kopenhaška šola, okoljska dimenzija varnosti, reka Jordan, reka Nil
Water scarcity as one of the major problems of the 21th century and its implications for the environmental dimension of modern security
This master’s thesis focuses on the issue of water scarcity, which is now, in the 21st century already globally widespread and affects almost all regions of the world. This environmental issue is placed within the framework of the modern security paradigm, which the Copenhagen School has divided into five security dimensions as part of its theoretical research, with an emphasis on teaching the implications of the problem for the environmental dimension of security. From this point of view the most evident effects of water scarcity are triggered among countries in international river basins, where the perception of the issue as an existential threat sets in motion a securitization process that is reinforced in practice through the use of securitization mechanisms – from the linguistic, institutional to the structural. These mechanisms are defined as hydro-hegemon’s instruments of confronting the environmental issue, which define both, conflictual and cooperative relations in the river basin. In this regard, conflict tensions prevail over cooperative implications within the context of the environmental security. Yet these tensions have never escalated to armed conflict stemming exclusively from water resources.
Key words: water scarcity, the Copenhagen school, environmental security, river Jordan, river Nile
5 Kazalo vsebine
1 UVOD ... 8
2 METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI OKVIR ... 10
2.1 OPREDELITEV PREDMETA ... 10
2.2 NAMEN DELA ... 10
2.4 HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE ... 11
2.5 METODE ... 12
2.6 NAPOVED STRUKTURE DELA ... 12
3 OKOLJE IN VARNOST ... 13
4 KONSTRUKTIVIZEM ... 18
4.1 KOPENHAŠKA ŠOLA ... 21
4.1.1 SEKURITIZACIJA ... 23
4.1.2 NIVOJI IN SEKTORJI VARNOSTI ... 25
4.1.3 OKOLJSKA DIMENZIJA VARNOSTI ... 27
5 OKOLJSKI PROBLEMI ... 30
6 VODA IN NJEN POMEN ... 32
6.1 VODA KOT OBNOVLJIV, A OMEJEN VIR ... 32
6.2 POMEN VODE ZA ČLOVEKA... 32
7 DEJAVNIK VODE KOT PROBLEM ... 33
7.1 OPIS PROBLEMA ... 33
7.2 DIMENZIJE PROBLEMA ... 34
7.3 DEJAVNIKI/VZROKI PROBLEMA POMANJKANJA VODE ... 35
7.5 ČEZMEJNE VODE ... 36
8 VODA IN OKOLJSKA VARNOST ... 37
8. 1 IMPLIKACIJE POMANJKANJA VODE NA OKOLJSKO DIMENZIJO VARNOSTI ... 39
9 PREGLED STANJA VODE PO REGIJAH ... 42
9.1 EVROPA ... 42
9.2 OCEANIJA IN AVSTRALIJA ... 43
9.3 SEVERNA AMERIKA, KARIBI IN SREDNJA AMERIKA ... 43
9.4 JUŽNA AMERIKA ... 43
9.5 AZIJA IN BLIŽNJI VZHOD ... 43
9.6 AFRIKA ... 44
9.7 ANALIZA STANJA ... 44
6
10 PRESOJA DEJAVNIKA POMANJKANJA VODE V LUČI KONSTRUKTIVIZMA IN
KOPENHAŠKE ŠOLE ... 45
11 POMANJKANJE VODE V AZIJI IN NA BLIŽNJEM VZHODU: PRIMER REKE JORDAN .... 49
11.1 GEOGRAFSKO-HIDROLOŠKI KONTEKST REKE JORDAN ... 49
11.2 HIDRO-POLITIČNI KONTEKST REKE JORDAN ... 51
11.3 ODNOS IZRAEL – SIRIJA ... 54
11.4 ODNOS IZRAEL – LIBANON ... 57
11.5 ODNOS IZRAEL – JORDANIJA ... 61
11.6 ODNOS IZRAEL – PALESTINA (Zahodni breg) ... 63
12 POMANJKANJE VODE V AFRIKI: PRIMER REKE NIL ... 68
12.1 GEOGRAFSKO-HIDROLOŠKI KONTEKST REKE NIL ... 68
12.2 HIDRO-POLITIČNI KONTEKST REKE NIL ... 69
12.3 ODNOS EGIPT – ETIOPIJA ... 72
13 PRIMERJALNA ANALIZA ... 78
14 VERIFIKACIJA HIPOTEZ ... 87
15 ZAKLJUČEK ... 92
16 VIRI ... 95
PRILOGE ... 125
PRILOGA 1: Regijski pregled stanja (pomanjkanja) vode v Severni in Srednji Ameriki s Karibi ... 125
PRILOGA 2: Regijski pregled stanja (pomanjkanja) vode v Avstraliji in Oceaniji ... 127
PRILOGA 3: Regijski pregled stanja (pomanjkanja) vode v Evropi ... 128
PRILOGA 4: Regijski pregled stanja (pomanjkanja) vode v Južni Ameriki ... 130
PRILOGA 5: Regijski pregled stanja (pomanjkanja) vode v Aziji in na Bližnjem vzhodu ... 131
PRILOGA 6: Regijski pregled stanja (pomanjkanja) vode v Afriki ... 133
7 Kazalo slik
4.1 Konstruktivistični raziskovalni program na primeru varnostne politike držve………….21
4.2 Teorija sekuritizacije v sliki………...25
8.1 Kompleksnost odnosa voda – okoljska varnost……….40
11.1 Porečje reke Jordan………...50
12.1 Porečje reke Nil………69
8 1 UVOD
VODA je ŽIVLJENJE. Neizpodbitna resnica, ki zveni enostavno za razumevanje, dejansko pa v ozadju skriva izjemno pomembnost, zapletenost in moč vplivanja na dinamiko v mednarodnih odnosih.
Po kemični sestavi čisto preprosta snov, brez kakršnega koli vonja in okusa, a kljub temu sestavina, ki v življenju živih bitij igra najvažnejšo vlogo. Rastline, živali, ljudje in vsi drugi živi organizmi brez vode ne morejo preživeti, saj je od nje odvisna večina biokemijskih reakcij (Plut, 2004, str. 71). Gre za življenjsko dobrino brez substituta, katere pomen jo postavlja najvišje na lestvici pomembnih naravnih virov (Postel, 1992, str. 28; Beach in dr., 2000, str.
39). Med drugim je ključna še za zagotovitev prehranske varnosti, industrijske proizvodnje in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter okolja samega.
Skupno prekriva 70,8 odstotka (361,2 milijona km2) našega planeta, medtem ko preostalih 29,2 odstotka (148,9 milijona km2) predstavlja kopno (Plut, 2004, str. 71). Približno 97 odstotkov svetovnih vodnih virov najdemo v obliki slane vode, ki je za človekovo uporabo in življenjske potrebe neprimerna (Postel, 1992, str. 27). Na drugi strani je sladka voda temeljni pogoj za človekovo preživetje, izpopolnjevanje, blaginjo ter socialno ekonomski razvoj celotnega človeštva. Ta predstavlja preostale 3 odstotke svetovne vode (Watkins, 2006, str. 134). Od tega več kot 68 odstotkov sladke vode najdemo v obliki večnega snega in ledu, dobrih 30 odstotkov v obliki podtalnice, manj kot 1 odstotek v obliki večnega podtalnega ledu ter 0,3 odstotka v svetovnih jezerih, rekah (Watkins, 2006, str. 134; Kajfež Bogataj, 2016, str. 193). Tako vodo, ki je ključna za človekov obstoj in primerna za njegovo uporabo, najdemo v relativno majhnih količinah. Ne glede na to pa naj bi, ob skrbni uporabi, še tako majhna količina zadostovala potrebam celotnega planeta, če ne bi bila neenakomerno razporejena in če ne bi nanjo, iz dneva v dan, vplivali različni dejavniki (UNDESA, b. d.).
Po tisočih letih človeškega razvoja, v katerih je voda z vidika različnih področij veljala za bogat vir, so se razmere nenadoma spremenile do točke, ko je globalna sladka voda zaradi neposredne uporabe, spremenjenega načina življenja in okoljskih vprašanj vse bolj izpostavljena pritiskom.
Medtem ko na zahodu vodo še vedno jemljemo kot samoumevno dobrino, je v mnogih predelih sveta stanje že tako alarmantno, da v populaciji sproža boje za lastno preživetje. Tako se v 21.
stoletju soočamo z neizogibnim globalnim dejstvom pomanjkanja tekočega zlata (UNDP, 2006;
United Nations, 2019).
9
Ko hitrost sprememb, zaznanih v vodnem sistemu, preseže njegovo sposobnost prilagajanja, se začnejo odražati povezave s stabilnostjo in varnostjo. S te perspektive pomanjkanje vodnih virov opredeljujemo kot varnostni problem, ki pa ni od vedno imel varnostnega prizvoka.
Potrebna so bila namreč desetletja razprav, da je prišlo do zgodovinske točke preloma za razumevanje okoljskih vprašanj znotraj samega konteksta varnosti. Govorimo o drugi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je teorijam mednarodnih odnosov uspelo prevrednotiti pomen varnosti in ji s tem pripisati novo, razširjeno dimenzijo (Grizold in Bučar, 2011, str.
830).
Zgodovinsko gledano je razvoj varnosti v mednarodnih odnosih potekal počasi in postopoma.
V preteklosti so koncept znanstveno povezovali z realističnim teoretskim pogledom (Hurrell, 1995, str. 132; Carey, 2000, str. 56), še posebej po letu 1648, ko je s podpisom Vestfalske pogodbe država tudi uradno postala najpomembnejši ustvarjalec mednarodnih odnosov z vso legitimno pravico zagotavljanja lastne varnosti po načelu igre ničelne vsote. Ker je bil koncept varnosti v svojem pogledu omejen samo na vojaško-politična vprašanja, ga definiramo kot tradicionalni državocentrični pristop (Grizold in Bučar, 2011, str. 829). Prepričanje o varnosti kot o vojaško-političnem problemu je mutatis mutandis vztrajal vse do konca obdobja leta 1989/90 (Prezelj, 2001, str. 128), ko je tradicionalni pogled začelo spreminjati novo varnostno okolje z naraščajočimi nevojaškimi grožnjami, ki so prispevale k novim poudarkom v obliki sodobne varnostne paradigme (Grizold in Bučar, 2011).
Razvoj sodobne varnostne paradigme je tako v teoriji kot v praksi aktualiziral razsežnosti varnosti, ki so bile vse do tega trenutka zanemarjene. S tem so mlajši teoretski pristopi v svojih pogledih začeli večjo pozornost namenjati različnim prvinam varnostne problematike – neenakomernemu gospodarskemu razvoju, odvisnosti od sodobnih tehnologij, boleznim, lakoti, zagotavljanju blaginje in fizičnega obstoja posameznikov, podnebnim spremembam ter degradaciji okolja. Skladno z opisanim so v ospredje razprav o sodobni varnosti vstopila še okoljska vprašanja, kamor prištevamo tudi problematiko pomanjkanja vodnih virov (Grizold in Bučar, 2011, str. 827–831).
Najpomembnejšo in precej opazno vlogo je znotraj omenjenega procesa igrala predvsem teorija konstruktivizma v okviru Kopenhaške šole, ki je v kontekstu horizontalnega razširjanja varnost razdelila na pet dimenzij (Buzan, Wæver in de Wilde, 1998, str. 49–62). Kot ugotavljata Prezelj (2002, str. 623) in Malešič (2003, str. 141) to ne pomeni razvrednotenja vojaške dimenzije varnosti, ampak gre za usklajevanje tradicionalne in post moderne definicije varnosti (prav
10
tam). Po zaslugi omenjenega preobrata in razširitve koncepta je svoje mesto v varnostni agendi dobila tudi okoljska problematika. Vse večje zavedanje prisotnosti problematike je pripeljalo do točke, ko je prav Kopenhaški šoli kot prvi uspelo povezati okolje z varnostjo (Vogler, 2011, str. 20–29). Z vzpostavljeno povezavo in procesom sekuritizacije so okolje skupaj z okoljskimi problemi predstavili kot pomembno, nujno ter eksistencialno vprašanje sodobne varnosti (Buzan in dr., 1998). V razpravo o varnosti je tako vstopil termin okoljske varnosti (Malešič, 2003, str. 142).
2 METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI OKVIR
2.1 OPREDELITEV PREDMETA
Voda kot naravni vir postaja vse bolj dragocena dobrina. Njeno pomanjkanje iz dneva v dan predstavlja izrazitejši odmik od normalnih razmer. Tovrstno okoljsko tveganje že sproža fizično naravne in družbene odklone. Vedno močnejše pa je tudi zavedanje, da izziva ne predstavlja več voda sama, temveč načini družbenega organiziranja v iskanju boljših pogojev za življenje in preživetje družbe.
Problematika pomanjkanja vodnih virov zaseda pomembno mesto znotraj sodobne varnostne paradigme, kjer v razpravi o varnosti vpade v njeno okoljsko dimenzijo. Kako je opredeljena znotraj okoljske dimenzije varnosti in kakšne so pravzaprav implikacije pomanjkanja vode na omenjeno dimenzijo, sta ključni vprašanji in rdeča nit magistrske naloge ter raziskovanja, povezanega z njo. Odgovori tako prispevajo k razumevanju zapletenosti problemskega stanja, ki ustvarja intenzivne odnose med državami, še posebej znotraj mednarodnih porečij.
2.2 NAMEN DELA
Osrednji namen magistrskega dela je predstaviti problem pomanjkanja vodnih virov skozi prizmo Kopenhaške šole v kontekstu okoljske varnostne dimenzije in skladno s tem preveriti, kako se teoretske premise odražajo na dejanskih primerih v praksi. Nato pa na podlagi primerjalne analize povleči ključne zaključke o vplivih izpostavljenega problema na okoljski sektor varnosti in poiskati odgovore na vprašanje, ali lahko pomanjkanje vode v končni točki pripelje tudi do oboroženega konflikta.
11 2.3 CILJI
Cilji analize so naslednji:
• Predstaviti genezo razvoja pomena okolja in okoljskih vprašanj, tudi v povezavi s konceptom varnosti ter sodobno varnostno paradigmo.
• Ovrednotiti teoretske temelje konstruktivizma in Kopenhaške šole z oziroma na primernost za raziskovanje izbrane problematike.
• V okviru konstruktivizma in Kopenhaške šole predstaviti sodobno teorijo varnosti, skupaj s petimi dimenzijami s poudarkom predvsem na okoljski dimenziji sodobne varnosti.
• Identificirati okoljske probleme in njihovo soodvisno naravo.
• Z naravnega in družbenega vidika razčleniti pomen vodnih virov.
• Opisati pomen pomanjkanja vode, raziskati razloge za njegov nastanek ter analizirati obstoječe stanje.
• Problem pomanjkanja vode postaviti v segment okoljske dimenzije varnosti.
• S pregledom svetovnih regiji dokumentirati stopnjo pomanjkanja vodnih virov v vsaki izmed njih.
• Presoditi dejavnik vode v luči konstruktivizma in Kopenhaške šole ter raziskati posledice pomanjkanja vode na okoljsko dimenzijo varnosti.
• S študijo primera preučiti vplive pomanjkanja vode na dinamiko odnosov med državami v porečju reke Nil in Jordan.
• S primerjalno analizo primerjati dinamiko odnosov znotraj obeh porečij v kontekstu okoljske dimenzije varnosti, ugotoviti stopnjo prisotnosti sekuritizacijskega procesa in na podlagi slednjega oceniti možnosti nastopa konflikta ter oboroženega spopada kot posledico pomanjkanja vode.
• Verificirati zastavljene hipoteze.
• Ključne ugotovitve strniti v zaključek.
2.4 HIPOTEZE IN RAZISKOVALNO VPRAŠANJE
HIPOTEZA 1: Okoljska vprašanja, vključujoč problem pomanjkanja vode, so svojo pomembnost pridobivala postopoma, skladno z vse opaznejšimi negativnimi vplivi na okolje ter varnost, ki so vodili do obravnave problematike v okviru sodobne varnostne paradigme in znotraj okoljske dimenzije varnosti, za kar je zaslužna predvsem Kopenhaška šola. Ta je v
12
kontekstu vodnih virov spoznana kot ustrezen teoretski pristop, saj s svojimi koncepti omogoča razlago za razumevanje interakcij med državami v mednarodnih porečjih.
HIPOTEZA 2: V 21. stoletju problem pomanjkanja vode že dosega globalne razsežnosti, kar se navezuje na dejstvo, da se s problematiko soočajo vsi predeli sveta, najizraziteje pa se tovrstno okoljsko tveganje izraža v afriški in azijski regiji.
HIPOTEZA 3: Problem pomanjkanja vode znotraj okoljske dimenzije varnosti v mednarodnih porečjih ustvarja pogoje za oblikovanje hidro-konfliktnih povezav, ki se ob uporabi sekuritizacijskih mehanizmov potencirajo do končne točke oboroženega spopada.
HIPOTEZA 4: Za nastanek oboroženega spopada med državami določenega mednarodnega porečja ni odgovoren izključno problem pomanjkanja vode, obravnavan v kontekstu okoljske dimenzije varnosti, ima pa slednji pri razvoju konflikta v oboroženi spopad posredno vlogo.
2.5 METODE
• Začetno preučevanje je temeljilo na metodi zbiranja ustreznih informacij, podatkov, virov in literature – osnova za dobro nadaljnje raziskovanje ter ubesedovanje analiziranega.
• V naslednji stopnji raziskovanja sem s pomočjo deskriptivne metode, na podlagi analize primarnih dokumentov in literature, povzemala in citirala izbrano gradivo.
• Uporabila sem tudi metodo analize statističnih podatkov. Slednja je do izraza prišla v segmentu regijskega pregleda, čigar glavni namen je, da služi kot osnova za prepoznavanje aktualnih primerov z najizrazitejšo sliko pomanjkanja vode.
• Sledila je uporaba metode študije primera meddržavnih odnosov mednarodnih porečij reke Nil in Jordan, s pomočjo katerih sem proučevala prisotnost sekuritizacijskega procesa, vzpostavljenega zaradi pomanjkanja vodnih virov znotraj okoljske dimenzije varnosti. Ugotavljala sem tudi načine sekuritizacije vode in njihovo uspešnost.
• V sklepnem delu sem primerjala raziskane vzorce sekuritizacije in na tej podlagi oblikovala ključne ugotovitve o dinamiki meddržavnih odnosov znotraj mednarodnih porečij, ki jih sproža problematika pomanjkanja vode.
2.6 NAPOVED STRUKTURE DELA
Smoter magistrskega dela je v začetni fazi usmerjen v opredelitev okolja kot pojma v povezavi s samim konceptom varnosti. Sledi pregled premis teorije konstruktivizma v spremstvu
13
Kopenhaške šole, skupaj s kratko opredelitvijo okoljske dimenzije sodobne varnosti. Po teoretskem pregledu pride na vrsto identifikacija okoljskih problemov, raziskovanje medsebojnih soodvisnosti med pojavi v navezavi s problemom pomanjkanja vode. S korakom naprej se usmerim še v pomen vode in vodnih virov, tako z naravne kot z družbene perspektive, kar nadgradim z opisom ter analizo omenjenega problema.
Empirični del začnem s svetovnim pregledom regij v luči izpostavljene problematike, kjer je primarni namen ugotoviti, kje pomanjkanje vode predstavlja največji izziv. Skladno s tem sledi izbor najobčutljivejših regij – severnoafriške s porečjem reke Nil in bližnjevzhodne s porečjem reke Jordan, znotraj katerih analiziram dinamiko meddržavnih odnosov. Naslednja stopnja raziskovanja je analiza vplivov pomanjkanja vode na okoljsko dimenzijo varnosti. S študijo primera, ob pomoči Kopenhaške šole, ugotavljam še obstoj in taktike sekuritizacijskih procesov ter njihovo uspešnost skupaj z možnostjo nastopa konfliktov tako znotraj nilskega kot tudi jordanskega vodnega bazena. V sklepnem delu je prostor za primerjalno analizo, kot instrument primerjanja dinamike obeh porečij, kar omogoča ugotavljanje splošnih implikacij problema pomanjkanja vode, z oziroma na okoljsko dimenzijo varnosti v mednarodnih porečjih.
Magistrsko delo sklenem z verifikacijo zastavljenih hipotez in z zaključkom.
3 OKOLJE IN VARNOST
Termin okolje izhaja iz francoske besede environner, kar v prevodu pomeni obkrožati. Prav tako ga povezujemo z angleškim izrazom the environment, katerega pomen definiramo kot okolico in zunanje pogoje, pri čemer okolica predstavlja vse, kar nas obkroža, zunanje pogoje pa razumemo v kontekstu vpliva različnih dejavnikov na to okolico (Vogler, 2005, str. 3). V trenutku, ko okolje prenesemo na raven družbenih ved oziroma mednarodnih odnosov, ga začnemo opredeljevati kot biogeosfero Zemlje, vključujoč vsa okoljska vprašanja (Bučar, 1995, str. 168).
V splošnem okolje človeku zagotavlja tri ključne stvari – okolje kot skladišče najpomembnejših življenjskih virov, vključno z vodo, okolje kot prostor za odlagališče odpadkov, produkt človekove dejavnosti in okolje kot habitat, prostor za življenje, delo, potovanja. Na točki, ko ljudje začnejo čezmerno izkoriščati sposobnost okolja z izpolnitvijo vsake zgornje funkcije v popolnosti, se rezultat dejavnosti odraža v obliki različnih, tako lokalnih kot globalnih okoljskih problemov (Dunlap in Jorgenson, 2012, str. 1).
14
Okoljske težave s svojimi implikacijami na neki način omejujejo življenje človeka vse od začetkov njegovega obstoja in nikakor ne moremo trditi, da so na kakršen koli način novi.
Relativno nova, v povezavi z okoljem, pa je dimenzija mednarodnih odnosov in politike na splošno – gre za t. i. mednarodno okoljsko politiko (Hough, 2008, str. 145).
Zametki oblikovanja mednarodne okoljske politike in ozaveščanja o okolju ter okoljskih problemih segajo v 19. stoletje (Greene, 2001, str. 389; Hough, 2008, str. 144–145).
Tradicionalno so bili okoljski problemi obravnavani na mednarodnih konferencah, kjer so se kot rezultat srečanj oblikovale pogodbe z določili o usklajevanju okoljskih problemov (Brown in Kütting, 2008, str. 153). Prva takšna mednarodna pogodba, katere namen je bil zaustavitev širjenja t. i. Phylloxera bolezni, je bila podpisana leta 1889 v švicarskem Bernu (Hough, 2008, str. 145). Temu je sledila cela serija regionalnih in globalnih dogovorov s področja rastlinstva, kasneje pa še s področja živalstva (Greene, 2001, str. 389).
Kljub opaznim premikom reševanja problematike pa za obdobje vzpona okoljskih problemov po lestvici pomembnosti veljajo šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Hitra rast pomembnosti je bila, kot ugotavlja Vogler (1997, str. 222–223), posledica večjega javnega zavedanja o degradaciji okolja, onesnaženosti ter o neprijetnih posledicah razvijajoče se industrijske civilizacije. Tako nikakor ne preseneča dejstvo, da je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeto rekordno število okoljskih sporazumov (Brown in Kütting, 2008, str. 153). Gre za obdobje hitrega prehoda okoljskih vprašanj v mednarodno politično agendo, pa čeprav jih je bilo mogoče najti bolj na njenem dnu (Vogler, 1997, str. 222–223).
Največji napredek na poti k mednarodni ozaveščenosti o okolju ter okoljskih problemih pa je zagotovo prineslo obdobje med Stockholmom in Riom. S konferenco Združenih narodov (ZN) o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972 je bil postavljen novi mejnik – prvo uradno priznanje mednarodne razsežnosti novega zelenega zavedanja (Vogler, 1997, str. 223). Vloženi napori sicer niso uspeli sekuritizirati okoljskih problemov in jih s tem postaviti na najvišjo stopnico mednarodne politične agende, vseeno pa je bilo v tem procesu zaznati nekaj visoke politike (Hough, 2008, str. 146). Kljub želji po izboljšanju stanja je bilo že na začetku procesa očitno, da okoljskih težav ne bo mogoče ločiti od zahtev držav v razvoju po pomoči, spreminjanju mednarodnih gospodarskih razmerij in razvoju samem. Na podlagi tovrstnega
15
konteksta se je kasneje oblikoval koncept trajnostnega razvoja1, ki je jasnejšo obliko dobil s formulacijo Brundtlandine komisije leta 1987 (Vogler, 2008, str. 196).
Trend v obdobju med konferenco v Stockholmu in konferenco v Riu je šel v smeri poglabljanja ozaveščenosti o obsegu okoljskih problemov (Vogler, 1997, str. 223). Poleg naštetega je bilo tu opaziti tudi spremembo v srži debate, ki je bila v sedemdesetih letih osredotočena na lokalno onesnaževanje in omejenost naravnih virov, medtem ko je s konferenco v Riu leta 1992 fokus debate prešel na globalno spreminjanje okolja ter omejene zmogljivosti planeta (Hurrell, 1995, str. 131). Tovrstno razmišljanje je postavilo okoljske probleme pod okrilje visoke politike (DeSombre, 2002, str. 33) in omogočilo sklenitev mnogih pomembnih dokumentov (Nester, 2001, str. 485).
Okvirna konvencija ZN o podnebnih spremembah (1992)2 je eden takšnih okoljskih dokumentov, ki še danes krojijo smernice na področju okoljsko problematike (Horowitz, 2016, str. 740). Osnovna oblika, sprejeta leta 1992 na podnebni konferenci v Riu, predstavlja okvir za sodelovanje in reševanje tega svetovno perečega problema – nekakšen temelj za vse znanstvene, ekonomske in politične dele v razpravah o podnebni politiki (Oppenheimer in Petsonk, 2005, str. 213–214; Harmsen, 2018, str. 6). Gre za skupek ciljev, načel in obveznosti držav, postavljenih v kontekst prizadevanj po zmanjševanju emisij toplogrednih plinov ter preprečitve nevarnih antropogenih posegov v okolje skupaj z vzpostavitvijo institucionaliziranega nadzora nad implementacijo zavez iz dokumenta (Okvirna konvencija ZN o podnebnih spremembah, 1992, 2. člen; Oppenheimer in Petsonk, 2005, str. 203).
Okvirna konvencija o spremembi podnebja je izpopolnjeno obliko dobila z naslednjim naporom ZN v Kjotu leta 1997 (Cooper, 1998, str. 66–79; Böhringer, 2003, str. 1–2). Gre za Kjotski protokol (1997)3, prvi mednarodni dokument z določili o obveznem zmanjševanju količine toplogrednih plinov v ozračje na povprečno 5 odstotkov, v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, za obdobje med 2008 in 2012 (Oppenheimer in Petsonk, 2005, str. 203–204). Kljub kritikam o manjši stopnji ambicioznosti pri postavljanju ciljev Kjotski protokol ostaja pomemben mejnik
1V poročilu Brundtlandine komisije iz leta 1987 je trajnostni razvoj definiran kot »razvoj, ki izpolnjuje potrebe sedanjosti, da ne bi škodil sposobnosti prihodnjih generacij, da izpolnjuje svoje zahteve.« (Vogler, 2008, str. 199)
2Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah – United Nations Framework Convention on Climate Change (UNFCCC), podpisana 9. maja 1992 v New Yorku, v veljavi od 21. marca 1994. Število pogodbenic: 198 (7. avgust 2018).
3Kjotski protokol k Okvirni konvenciji ZN o spremembi podnebja – Kyoto Protocol to United Nations Framework Convention on Climate Change, sprejet 11. decembra 1997 v Kjotu na Japonskem, v veljavi od 16. februarja 2005. Število pogodbenic: 192 (7. februar 2021).
16
v smislu napredka znotraj boja proti podnebnim spremembam ter korak naprej v smeri operacionalizacije Okvirne konvencije (Gerden, 2018, str. 162).
Vizijo Kjotskega protokola je po letu 2012 nadaljeval amandma iz Dohe (2012)4, sprejet istega leta na konferenci v Katarju. Slednji predvideva uresničevanje zapovedi iz omenjenega protokola, v obdobju do leta 2013 do leta 2020 (Hens in Nath, 2003, str. 15; Bavishi, 2013, str.
1–2) .
Točno deset let po konferenci v Riu se je v Johannesburgu odvijal svetovni vrh o trajnostnem razvoju – Rio +10 (Ruffing, 2002; La Viña, Hoff in DeRose, 2003, str. 1). Ozračje je bilo prežeto z občutkom, da konferenca bolj kot ne postaja pogovorna delavnica o globalni katastrofi s podnebnimi spremembami v glavni vlogi (Klein, 2002). Kljub pestremu dogajanju je skupaj z načrtom za implementiranje sledilo sprejetje Johannesburške deklaracije o trajnostnem razvoju, ki je postala še ena v seriji nezavezujočih zavez držav, izpogajane spremembe pa še en dodatek v kategoriji izzivov (Hens in Nath, 2003, str. 21–23; La Viña in dr., 2003, str. 2–3).
Naslednja pomembna točka je bila konferenca ZN v Kopenhagnu leta 2009, odgovorna za dvig podnebnih sprememb na najvišjo politično raven (UNFCCC, b. d. a). Pogajanja so sklenili s sprejetjem Københaškega sporazuma, namenjenega omejevanju ogljikovih izpustov, skupaj s hitrim odzivanjem na spremembe podnebja ter nadaljevanju pogajanj o pravno zavezujočem instrumentu (Meyer, 2009).
Dvajset let po Riu smo bili priča konferenci ZN o trajnostnem razvoju v Riu de Jeneiru – Rio +20. Srečanje je ponudilo zgodovinsko priložnost za usmeritve v trajnostno prihodnost z večjo varnostjo, dostojnim življenjskim standardom, delovnimi mesti in čisto energijo (Leggett in Carter, 2012, str. 1–2).
Leta 2015 se je konferenca ZN o podnebnih spremembah odvijala v francoski prestolnici (Jayaraman, 2015, str. 1–2). Izid pogajanj so zapisali v Pariški sporazum (2015)5, ki prvič združuje vse države v ambicioznem prizadevanju boja proti podnebnim spremembam in kot tak začrta nov potek globalnih podnebnih prizadevanj za nizkoogljično prihodnost (Dröge, 2016, str. 5–8; UNFCCC, b. d. f). Osrednji usmeritvi sporazuma sta predvsem ohranjanje svetovnega
4Amandma iz Dohe – Doha Amendment to the Kyoto Protocol, sprejet 8. decembra 2012 v Dohi, Katar, v veljavi od 2. oktobra 2020. Število pogodbenic: 145 (28. oktober 2020).
5Pariški sporazum – The Paris Agreement, sprejet 12. decembra 2015 v Parizu, podpisan 22. aprila 2016 na sedežu ZN v New Yorku, v veljavi od 4. novembra 2016. Število pogodbenic: 181 (29. marec 2021).
17
dviga temperature v danem stoletju, v primerjavi s pred industrijsko ravnjo, precej pod 2 °C in prizadevanje za omejevanje povišanja temperature za največ 1,5 °C (Pariški sporazum, 2015;
Jayaraman 2015, str. 4). V veljavo je stopil 4. novembra 2016, ko je bil izpolnjen pogoj dvojnega praga – pridružitev 55 držav, ki predstavljajo 55 odstotkov vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov. Uspel je v segmentu, kjer Kopenhagen ni (Dröge, 2016, str. 7; UNFCCC, b. d. b).
Sledila je Katoviška konferenca o podnebnih spremembah. Glavna usmeritev je šla v smeri zagotovitve popolne operacionalizacije pariškega sporazuma (Guterres, 2018a; UNFCCC, b. d.
c). Po maratonskih pogajanjih pa so se države sporazumele le o sprejetju podnebnega svežnja iz Katovic, o nizu smernic za izvajanje pomembnega pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (UMANOTERA, 2020, str. 15; UNFCCC, b. d. e).
V zadnjih treh desetletjih je na področju podnebnih sprememb opaziti eksponentno povečanje konferenc ZN. Iz nekoč majhnih delovnih srečanj so se razvila v letne konference, ki se uvrščajo med največja mednarodna srečanja. Zato tu ne preseneti dejstvo, da omenjeni tip konference enačimo z definicijo najpomembnejšega svetovnega foruma za večstrankarsko razpravo o podnebnih spremembah (UNFCCC, b. d. d).
Če s čim, potem so ZN s svojimi konferencami uspeli v angažiranju okolja kot dela sfere mednarodne politike, ki je postopoma postalo tudi eno izmed najbolj perečih vprašanj mednarodne skupnosti (Brown in Kütting, 2008, str. 153; Vogler, 2008, str. 198). Dogajanje v 20. stoletju je pripeljalo do točke, da so v 21. stoletju okoljska vprašanja visoko na mednarodni politični agendi. V primerjavi s preteklostjo tako danes o svetovni politiki težko govorimo neodvisno od okolja in okoljskih vprašanj (Greene, 2001, str. 387; Hough, 2008, str. 222;
UNFCCC, b. d. d).
Prehojene stopnice so vodile tudi do postopnega pridobivanja pomembnosti okolja v povezavi s konceptom varnosti, ki že iz preteklosti velja za ključno prvino zagotavljanja razvoja in samega obstoja človeka. Je osnova za izpopolnjevanje biti posameznika v luči fizičnega, duhovnega, duševnega, kulturnega in družbenega. Prav tako je od same varnosti odvisna kakovost bivanja posameznika tako v naravnem kot tudi v družbenem okolju (Grizold in Bučar, 2011, str. 829).
V preteklosti je bilo v mednarodnih odnosih prisotno prepričanje, da med okoljem in varnostjo ni nobene povezave. To se je začelo spreminjati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je
18
mednarodna družba intenzivneje razpravljala o povezavi okolja in varnosti v istem kontekstu.
S koncem hladne vojne je tako prišlo do dejanskega preoblikovanja varnostnega koncepta varnosti (Carey, 2000, str. 58; Vogler, 2011, str. 11–12; Grizold in Bučar, 2011, str. 141;
Malešič, 2012, str. 267). Na mednarodni sceni je napočil čas za radikalne spremembe, kar je povzročilo ogrožanje, ki ni več vključevalo države kot take, ampak je začelo presegati nacionalne meje (Carey, 2000, str. 8; DeSombre, 2002, str. 31). Nastalo je novo kompleksno varnostno okolje, vključujoč mnoge nove nevojaške grožnje (Grizold in Bučar, 2011, str. 830).
Danes tako okoljska in varnostna vprašanja obravnavamo v neposredni povezavi. Kot ugotavlja Malešič (2012, str. 264), na tej točki nikakor ne moremo zanikati njihove močne prepletenosti in povezanosti. V bistvu gre za kompleksna, večplastna vprašanja v kulturnem, znanstvenem in političnem smislu, ki so spremenila mišljenje, kaj dejansko definira varnost (DeSombre, 2002, str. 31; Malešič, 2012, str. 264).
4 KONSTRUKTIVIZEM
Razlaga o obstoju in delovanju družbenih pojavov ni nikoli enoznačna, vedno je odvisno skozi katere leče se odločimo gledati nanje. Iz tega naslova se pri iskanju razlag obračamo na teoretske pristope, ki jih štejemo kot ključne instrumente družbenih pogledov bodisi na posameznika, skupino, skupnost, državo bodisi na mednarodni sistem ali mednarodno skupnost (Daddow, 2017, str. 15–21; McGlinchey, Walters in Gold, 2017, str. 1–2). Z različnimi teoretskimi pristopi imamo opraviti tudi znotraj znanosti o mednarodnih odnosih, ki velja za eno mlajših na področju družboslovja. Razvijati se je začela kot odgovor na prvo svetovno vojno, s ciljem preprečiti morebitno ponovno morijo tovrstnih razsežnosti (Cox in Companaro, 2016, str. 20–21). Vzpostavitev ponovnega vojnega stanja je zapletlo sliko in pripeljalo do osnovanja številnih novih teorij. Zaradi dinamike nenehnega prehajanja teorij in tekmovanja med seboj mednarodne odnose skupaj z mednarodno politiko označujemo kot nekakšen oder, na katerem se stalno odvijajo različne perspektive akterjev. V kontekstu teoretičnega pluralizma pa svojo vlogo in pozicijo jasno zastopa tudi konstruktivizem (Morgenthau 1995, 91–92;
Spindler in Schieder, 2014, str. 1–4; McGlinchey in dr., 2017, str. 3–4).
Konstruktivizem, eden mlajših, pomembnejših in vodilnih teoretskih pristopov v teorijah mednarodnih odnosov,6 je bil kot termin, v tem kontekstu, prvič uporabljen leta 1989 v knjigi
6V splošnem konstruktivizem opredeljujemo kot družbeno teorijo, kar pa ne pomeni, da jo definiramo tudi kot teorijo mednarodnih odnosov oziroma vsebinsko teorijo mednarodne politike. Jedro raziskovanja je definirano na
19
z naslovom World of our making.7 Takrat se je na mednarodni politični sceni vzpostavil intelektualni prostor za kritiko obstoječih (statičnih) in oblikovanje novih teorij8 (McDonald, 2008a, str. 60; Reus-Smith, 2013, str. 223; Daddow, 2017, str. 134). Gre za širok družbeni pristop, katerega zanimanje in raziskovanje seže dlje od zgolj nacionalnih držav, kot to velja na primer za teorijo realizma,9 oči so tu uprte predvsem v mednarodni sistem ter njegovo delovanje, intelektualna sfera omenjenega pristopa pa obsega vse od politične ekonomije, mednarodnih organizacij, mednarodne varnosti ter med drugim zajema tudi lastnosti globalne politike (Ruggie, 1999; Barnett in Finnemore, 2004; McDonald, 2008a, str. 60).
Konstruktivizem se je razvijal v različnih smereh – od neoklasičnega, modernističnega, postmodernega, thin in thick konstruktivizma do lingvističnega, holističnega, sistemskega itd.
Znotraj omenjenih tipov so predstavniki oblikovali svoje predpostavke, vendar je, kljub takšnemu razponu raznolikosti, med njimi le mogoče najti enotnost (Brglez, 2008, str. 107).
Najočitnejše stičišče idej konstruktivizma v splošnem predstavlja njegovo osrednje vodilo, ki temelji na predpostavki o družbeni konstrukciji realnosti (Barnett, 2001, str. 258).
Družbeno konstrukcijo realnosti štejemo za osnovni družbeni proces, katerega posledica je, da vse, kar v družbi obstaja, od različnih družbenih struktur do akterjev, rezultat interakcij posameznikov (Sterling-Folker, 2006, str. 116; Malešič, 2012, str. 274; Reus-Smith, 2013). Pri tem družbene strukture in družbene identitete nikakor ne morejo biti obravnavane kot dane, iz perspektive konstruktivistov je namreč vse postavljeno v točno določen kontekst, ki usmerja konstrukcijo oziroma reprodukcijo sveta (Onuf, 1998, str. 59). Družbena konstrukcija vzpostavlja razliko med konteksti in zavrača možnost obstoja zgolj ene same realnosti, zato konstruktivisti poskušajo pojasnjevati ter razumeti spremembe znotraj mednarodnega sistema.
konceptualizaciji odnosa agent–struktura, vendar se pri tem pozablja na dane vzorce svetovne politike. Čeprav konstruktivističnega pogleda zaradi navedenih razlogov ne moremo opredeliti kot vsebinsko teorijo mednarodnih odnosov, pa ga, zaradi globoke povezanosti z njimi, označujemo kot pristop mednarodnih odnosov (Barnett, 2001, str. 258).
7Avtor: Nicholas Onuf.
8Konec hladne vojne se je za mnoge teoretike zgodil nepričakovano, to pa je privedlo do porasta analitičnih problemov za vse obstoječe teorije mednarodnih odnosov. Nezmožnost oblikovanja novih perspektiv kot odgovor na dogajanje po tem pomembnem obdobju v zgodovini je tako odprla vrata novim teoretičnim pristopom. Svojo priložnost je na tem mestu izkoristil konstruktivizem, saj so hitre in radikalne spremembe njihova osrednja usmeritev (Sterling-Folker, 2006, str. 115).
9S predpostavko Alexandra Wendta Anarhy is what states make of it (v prevodu Anarhija je tisto, kar države iz nje naredijo) so konstruktivisti postavili dodatno kritiko realizmu. Trdijo, da želja po preživetju ni pogojena zgolj z anarhijo, tako tudi tekmovanje za moč, varnostna dilema in vojna niso njene neizogibne značilnosti. Pogled konstruktivistov gre v smeri, da mi sami z medsebojno reakcijo ustvarjamo neizogibne rezultate, ki se odražajo kot varnostna dilema ali prisotnost tekmovanja (Sterling-Folker, 2006, str. 116).
20
Pri vsem tem pa pomembno vlogo igrajo t. i. idejni dejavniki, med katere prištevamo norme (pravila), identitete in ideje (Malešič, 2012, str. 274–275).
Norme veljajo za skupna prepričanja o legitimnem ravnanju akterjev mednarodne skupnosti z določenimi identitetami, med katerimi se vzpostavljajo različni družbeni odnosi. Gre za to, da na eni strani družbeni odnosi oblikujejo identitete v to, kar so in vice versa, na drugi strani pa identitete konstruirajo svet takšen, kakršen je (Onuf, 1998, str. 59). Pri vsem tem pa ne smemo izpustiti pomembne vloge idej, ki predstavljajo skupek znanj, praks in drugih nematerialnih dejavnikov. Pri širjenju idej pomembno vlogo igra jezik, še ena uveljavljena konstruktivistična ugotovitev. Z uporabo jezika oziroma govornih dejanj10 ideje postajajo realnost, vse našteto pa je orodje družbene konstrukcije (McDonald, 2008a, str. 59–60).
Opisana konstruktivistična logika zdrži tudi, ko jo prenesemo na raven svetovne politike in mednarodnih odnosov, vključujoč različne nacionalne politike, varnost in druge vidike javne sfere življenja. Po besedah Onufa (1998) je svetovna politika svet našega ustvarjanja – world of our making, z drugimi besedami, družbeni konstrukt, ki se oblikuje preko jezika in diskurzivnih praks ter javnega diskurza, pri čemer akter nima čisto prostih rok pri izbiri pogojev, kljub temu pa on sam oblikuje izbiro v procesu interakcije z drugimi akterji (Fierke, 2012, str. 180). V bistvu gre za spreminjajočo se dejavnost, brez kakršnih koli fiksnih ali ustaljenih lastnosti (McDonald, 2008a, str. 60–61). Segment svetovne politike oziroma državne varnostne politike povzema tudi konstruktivistični raziskovalni načrt, pri čemer je ta program mogoče do neke mere posplošiti tudi na zgolj zunanjo politiko ali širše na celotno mednarodno skupnost in mednarodne odnose (Brglez, 2008, str. 108).
10Govorno dejanje oziroma t. i. speech act, ki predstavlja pomemben del tako konstruktivistične tradicije kot tudi Kopenhaške šole (o omenjeni šoli več v nadaljevanju), je osnovan na filozofiji jezika, oblikovani s strani Austina.
Slednji je v tem okviru razlikoval med ustnim izrazom in performativno izjavo, pri čemer gre pri prvem zgolj za golo izgovarjanje besed, stavkov, ki so dejansko resnični, pri omenjeni izjavi pa imamo opraviti z močjo jezika v kontekstu transformiranja določene situacije, kjer le ta poskrbi za perspektivo, v kateri razlika med resničnim/neresničnim in objektivnim/subjektivnim postane nepomembna. Opredeljujemo jo le z besedami uspešno/neuspešno, odvisno od sposobnosti in učinkovitosti transformacije same (Austin, 1975, 98; McDonald, 2008a, str. 69).
21
Slika 4.1: Konstruktivistični raziskovalni program na primeru varnostne politike držav
Vir: prirejeno po Jepperson, Wendt in Katzenstein (1996, str. 53) v Brglez (2008, str. 108).11 Pri tem gre za pet vzorčno zastavljenih teoretičnih trditev (Brglez, 2008, str. 108):
(1) Mednarodne norme ali pravila imajo dvojni učinek – oblikujejo nacionalne varnostne interese ali pa (neposredno) vplivajo na varnostno politiko držav.
(2) Kulturni in institucionalni elementi državnih globalnih in »notranjih« okolij (predvsem norme ali pravila) oblikujejo identiteto držav.
(3) Variacije ali spremembe v identiteti držav vplivajo na varnostne interese in varnostno politiko držav.
(4) Izoblikovanje identitete držav vplivajo na meddržavne, na pravilih osnovane strukture (kot so mednarodni režimi in varnostne skupnosti).
(5) Politike držav hkrati reproducirajo in rekonstruirajo kulturne in institucionalne strukture (delujejo torej povratno na države).
Kljub navedenim skupnim premisam konstruktivističnih pristopov, tudi na področju svetovne politike in varnosti, pa nobena izmed prej omenjenih vej ni šla tako daleč, da bi se eksplicitno odločila raziskati delovanje koncepta varnosti. Zasluge za korak naprej gredo Kopenhaški šoli, ki je s svojim raziskovanjem uspela poglobiti in razširiti pomen sodobne varnostne paradigme ter razviti okvir za analizo sodobne konstrukcije varnosti, osnovane na govornih dejanjih, ki določene težave, dinamiko ali akterje prepoznava kot eksistenčno grožnjo (Huysmans, 1997, str. 491; Emmers, 2007, str. 110; Filimon, 2016, str. 49).
4.1 KOPENHAŠKA ŠOLA
Kopenhaška šola, teoretična smer konstruktivizma, je sestavni del varnostnih študij, znotraj katerih zasleduje kritični pristop do varnosti. Začetke oblikovanja beležimo v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, svoj preporod pa je doživela takoj po koncu hladne vojne, vzporedno z razcvetom konstruktivizma samega, v času, ko se je klic po spremembah
11Jepperson, R. L., Wendt, A. in Katzenstein, P. J. (1996). Norms, Identity, and Culture in National Security. V P.
J. Katzenstein (ur.), The Culture of National Security: Norms and Identity in World Politics (str. 33–75). Columbia University Press.
22
vzpostavil tudi na področju poglabljanja definicije varnosti, mednarodni parket pa so zavzele novodobne grožnje, povezane z okoljem, revščino in človekovimi pravicami (Wæver, 1995, str.
47; Romaniuk, 2018, str. 224; Filimon, 2016, str. 50). Akademska šola, delujoča v okviru Kopenhaškega mirovnega inštituta, katerega vidnejši predstavniki so Barry Buzan, Ole Wæver in Jaap de Wilde, se je bolj kot s samo definicijo varnosti prednostno ukvarjala z vprašanjem, kako varnost preko intersubjektivnih procesov pridobi svoj pomen in kakšni so kasneje njeni vplivi (Emmers, 2007, str. 110; McDonald, 2008a, str. 68; Malešič, 2012, str. 275).
Novonastala akademska šola je varnosti dala nov pridih, saj se je v svojem razmišljanju obrnila stran od tradicionalno ozkih pogledov o varnosti, obravnavanih zgolj skozi prizmo vojaške in državocentrične perspektive (Williams, 2003, str. 511). Namesto opredeljevanja varnosti v kontekstu vojne in moči, kot dveh glavnih elementov, so se osredotočili predvsem na grožnje referenčnemu objektu, ki so tako nevojaške kot tudi vojaške narave (Huysmans, 1997, str. 488;
Buzan in dr., 1998, str. 2; Emmers, 2007, str. 110). V okviru svojega delovanja so čutili potrebo po konstrukciji nove konceptualizacije varnosti, znotraj katere velja, da tveganje in ranljivosti iz mnogih različnih sfer lahko opredeljujemo kot varnostni problem le takrat, ko v popolnosti zadosti določenemu merilu, na podlagi katerega jih nato razlikujemo od problemov ter dinamike običajne politike (Buzan, 1997, str. 13; Buzan in dr., 1998, str. 4–5).
Kot vidimo, ima varnost, v primerjavi s splošnim prepričanjem o povezavi med varnostjo in odsotnostjo groženj, znotraj varnostnega diskurza Kopenhaške šole ravno nasprotni prizvok, saj koncept slednje veže neposredno na dejstvo o širokem spektru prisotnih tveganj, ki ob nastopu sekuritizacije takoj postanejo pomembna varnostna vprašanja (de Wilde, 2008, str.
596). In prav teorija sekuritizacije je tudi glavni doprinos k novi konceptualizaciji sodobne varnostne paradigme. Ta predstavlja inovativen, produktiven, in hkrati sporen način raziskovanja v varnostnih študijah (Williams, 2003, str. 511; McDonald, 2008b, str. 2).
Huysmans (1997, str. 186) k temu dodaja, da prav sekuritizacija ponuja najbolj temeljito in konstantno raziskovanje pomembnosti ter posledic, ki jih poglabljanje varnostne agende prinaša s seboj. V osnovi gre pri poglabljanju za obravnavo širšega spektra varnostnih vprašanj, ki vključuje vse, od groženj na individualni ravni, ravni poddržavnih skupin pa do globalnih problemov (Williams, 2003, str. 512–513). Glede na teorijo sekuritizacije kot osnovne platforme je Kopenhaška šola zasledovala prepričanje, da bi bilo varnost koristno obravnavati v obsegu koncepta regionalnih varnostnih kompleksov in koncepta nivojev ter sektorjev (Buzan in dr., 1998, str. 1; Williams, 2003, str. 513).
23 4.1.1 SEKURITIZACIJA
Sekuritizacija je v svojem bistvu teorija, ki je močno povezana s konceptom varnosti in postavlja izziv vsem tradicionalnim pristopom k temu konceptu. Zmotno je misliti, da je varnost znotraj teorije sekuritizacije objektivno dejstvo, gre namreč za rezultat točno določenega družbenega procesa, imenovanega tudi družbena konstrukcija varnostnih vprašanj (Williams, 2003, str. 513). Slednje potrjujeta tudi Buzan in Wæver (2003, str. 491), saj teorijo sekuritizacije opredeljujeta kot govorno dejanje, orodje v rokah izbranih sekuritizacijskih akterjev, na podlagi katerega se oblikuje intersubjektivno razumevanje oziroma uvajanje družbeno- konstruktivistične perspektive, ki določen problem/vprašanje preoblikuje in ga začne obravnavati kot eksistenčno grožnjo referenčnemu objektu, naposled pa služi še kot instrument spopadanja s prisotno grožnjo, ki presega ukrepe običajnega političnega delovanja (Buzan, 1997, str. 13; Buzan in Wæver, 2003, str. 13; Wæver, 2004). Skladno s tem sekuritizacija predstavlja skrajno obliko politizacije na sekuritizacijskem spektru (Buzan, 1997, str. 14). 12 Sekuritizacijski proces poteka v dveh osnovnih fazah – fazi oblikovanja eksistenčne grožnje nasproti referenčnemu subjektu/objektu in sprejetja groženj s strani dotične širše javnosti oziroma subjekta/objekta, kar med drugim nakazuje na proces, ki omogoča izključitev normalne politike ter uvedbo, posledično tudi uporabo, nujnih ukrepov kot odgovor na morebitno zaznano krizo. Vse skupaj vodi k oblikovanju varnostnih politik, katerih cilj je odsotnost groženj, zmanjšanje tveganja in končno tudi uspešno upravljanje z učinki uresničenih groženj (Buzan in dr., 1998, str. 23–24; Taureck, 2006, str. 54; de Wilde, 2008, str. 597). V obeh fazah v ospredje stopi pomen govornega dejanja oziroma diskurzivnega predstavljanja točno določenega vprašanja v kontekstu eksistenčne grožnje ob uporabi jezika, kar opozarja na pomembno vlogo omenjenih prvin v samem procesu.
In kakšna je potem tu definicija varnosti? Glede na predstavljeno lahko varnost opredelimo kot rezultat pogajanj med govornikom in občinstvom, ki jo večkrat opisujemo tudi kot metaforično vojno (Williams, 2003, str. 513; Emmers, 2007, str. 112–113; Trombetta, 2007, str. 1). Varnost tako enačimo z govornim dejanjem, pri čemer ni zanimiva kot znak za nekaj resničnega, ampak je v obliki izreka predstavljena kot dejanje. Vse skupaj lepo povzame Wæver (1995, str. 55) v
12Vprašanja v mednarodnih odnosih so skladno s sekurtitizacijsko lestvico lahko označena kot nepolitizirana, politizirana ali sekuritizirana vprašanja. Pri prvi kategoriji, nepolitizirana vprašanja, je vmešavanje države nično, prav tako v nobenem možnem pogledu slednje niso del javnega razglabljanja in javnega odločanja. Nasprotni pol zasedajo politizirana vprašanja, ki jih lahko brez težave definiramo kot sestavni del javnih politik, katerih potrebo po vladnih odločitvah nikakor ne gre zanemariti. V zadnji, a ne najmanj pomembni, kategoriji pa imamo opraviti z sekuritizacijskimi vprašanji, opredeljujemo jih tudi kot ekstremno obliko politizacije (Emmers, 2007, str. 112).
24
enem od svojih zapisov: »Če izgovoriš, se nekaj naredi. Z izgovarjanjem besede 'varnost' pa državni predstavnik premakne določen razvoj na določeno področje in s tem zahteva posebno pravico do uporabe vseh potrebnih sredstev za blokiranje.«
Nasprotni proces imenujemo desekuritizacijski proces. Gre za dinamiko, kjer določeno težavo/vprašanje/akterja odmaknemo iz varnostnega konteksta, mu odvzamemo varnostni pomen ter status eksistenčne grožnje nasproti določenemu referenčnemu objektu, hkrati pa ga postavimo nazaj v proces delovanja običajne politike (Buzan in dr., 1998, str. 29; McDonald, 2008a, str. 70).
25 Slika 4.2: Teorija sekuritizacije v sliki
Vir: prirejeno po Buzan in dr. (1998) v de Wilde (2008, str. 597).13 4.1.2 NIVOJI IN SEKTORJI VARNOSTI
Razmišljanje o razširjanju in poglabljanju koncepta varnosti je pripeljalo tako do vertikalne kot tudi do horizontalne razširitve znotraj koncepta. Za vertikalno razširitev velja, da se razpon odgovornosti zagotavljanja varnosti pomika v smeri navzgor-navzdol (navzgor na mednarodne institucije, navzdol na lokalne in regionalne nosilce oblasti), pri čemer se tvorijo konceptualni okvirji – individualne/človeške varnosti, skupnostne varnosti, nacionalne varnosti, regionalne in globalne varnosti, ki izhajajo iz prve točke okvirja analize, osnovanega na petih nivojih, kot jih definirajo Buzan in dr. (1998, str. 5–6) – mednarodni sistemi, mednarodni podsistemi, regionalni sistemi, enote oziroma države, podsistemi in posamezniki.
13Buzan, B., Wæver, O. in de Wilde, J. (1998). Security. A New Framework For Analysis. Boulder London: Lynne Rienner Publishers.
REPRODUKTIVNA STRUKTURA/ 'NORMAL ORDER' [sedimentirane vrednote]
politizacija
Zaznana težava/zaznane
težave
• sekuritizacijski akterj/ji
• vrste govornega dejanja
• vrste vrednot
• referenčni objekt
• vrste analize tveganje (z nivoji analize)
• vrsta zaznanih groženj sekuritizacija
Nujni ukrepi/
nove politike
desekuritizacija
• Rešitev problema ('back to normal')
• Institucionalna prilagoditev
• Sprememba diskurza (izguba zanimanja javnosti)
• Izguba
primera (case lost; izguba vrednot,nova reproduktivna struktura)
• desekuritizacijski akter/ji
• vrste govornega dejanja
• vrste vrednot
• referenčni objekt
• vrste varnostih politik ( z nivoji analize)
26
Izmed petih konceptualnih okvirjev vertikalne razširitve znotraj okvirja analize Buzan (1991a, str. 187) najbolj poudarja pomen regionalne varnosti, ki v neposredni povezavi s teorijo sekuritizacije tvori koncept regionalnega varnostnega kompleksa.
Pri slednjem gre za mednarodni podsistem odnosov z vidika varnosti, ki temelji na geografskem elementu. V kontekstu varnosti namreč regijo opredeljujemo kot »obstoj posebnega in pomembnega podsistema varnostnih odnosov v množici držav, katerih usoda je, da so zaklenjene v geografski bližini ena z drugo.« (Buzan, 1991a, str. 188) V bistvu gre za primarna varnostna vprašanja ene države, ki so dovolj tesno povezana s primarnimi varnostnimi vprašanji druge države, da jih nikakor ne moremo obravnavati ločeno, prav tako ni smiselno ločeno analizirati in reševati težav nacionalne politike posamezne države (Huysmans, 1998, str. 498).
In če smo še natančnejši, imamo pravzaprav opraviti s skupinami držav s svojevrstnimi analogijami in strukturami, imenovanimi tudi miniaturne anarhije, katerih glavni procesi sekuritizacije/desekuritizacije so medsebojno neločljivo povezani (Buzan in Wæver, 2003, str.
43–44). Parametre znotraj tovrstnih varnostnih kompleksov narekuje asimetrija moči, katere krivulja je načeloma konstantna, v primeru nastopa morebitne spremembe pa je vpliv nanje viden v štirih segmentih – v ohranjanju statusa quo, zunanji (vpliv sprememb na odnos med zunanjimi akterji) in notranji (vpliv na odnos in asimetrijo znotraj sektorja) transformaciji in t.
i. prekrivanju (zunanji akter svojo moč postavi nasproti varnostnemu kompleksu) (Zeitoun, 2007, str. 214).
Predstavljeno vertikalno razširitev spremlja še horizontalna razširitev, ki, skladno z logiko Kopenhaške šole enači varnost in preživetje, pri čemer velja predpostaviti, da je varnost enako preživetje zgolj in le takrat, ko se določeno vprašanje/težava v odnosu do referenčnega objekta postavlja kot eksistenčno ogrožanje (Emmers, 2007, str. 110). Iz tega izvira pet dimenzij sodobne varnostne paradigme. Opredeljujejo jih kot specifične vidike mednarodnega sistema, ki iz različnih zornih kotov poudarjajo določen vidik odnosov in interakcij, vzpostavljenih med enotami (Buzan, Jones in Little, 1993, str. 31; Buzan, 1997, str. 15). Tovrsten multisektorski proces dodaja nove referenčne objekte na mednarodno politično sceno, ki se postavljajo ob bok državi in jo v vseh pogledih tudi presegajo, hkrati pa se odklanja od splošnega ogrožanja – gre namreč za to, da se kakovost obstoja znotraj sektorjev ter nivojev analize spreminja, kar ima posledično vpliv tudi na variacijo narave eksistenčnih groženj (Buzan, 1997, str. 16; Emmers, 2007, str. 111)
27
Kopenhaška šola kot akademski pristop mednarodnih odnosov je tako varnost razširila na naslednje varnostne sektorje:
• vojaško dimenzijo varnosti,
• politično dimenzijo varnosti,
• societalno dimenzijo varnosti,
• ekonomsko dimenzijo varnosti in
• okoljsko dimenzijo varnosti (Buzan, 1991a, str. 116; Buzan in dr., 1998, str. 27; Booth, 2007, str. 161–162; Emmers, 2007, str. 110; Stone, 2009, str. 4; Malešič, 2012, str. 275;
Filimon, 2016, str. 54).
Gre za samostojne segmente varnosti, kjer v vsakem izmed njih prevladujejo neodvisne, značilne in zakoreninjene enote, vrednote, sekuritizacijski akterji ter referenčni objekti, ki narekujejo notranjo dinamiko, kar zdrži tudi v odnosu do narave preživetja skupaj, s stopnjo ogroženosti sektorja samega (Buzan, 1991a, str. 116; Buzan, 1997, str. 15).
4.1.3 OKOLJSKA DIMENZIJA VARNOSTI
Prve poskuse manifestacije okoljskega varnostnega diskurza je bilo v primerjavi s preostalimi dimenzijami varnosti zaznati v sedemdesetih letih, na kar je vse skupaj vodilo do začetkov sekuritizacije okoljskih vprašanj in oblikovanja okoljske varnosti (Falk, 1971; Brown, 1977;
Wæver, 1995, str. 11–12; Trombetta, 2007, str. 585). Kot narekuje de Wilde (2001, str. 2 v Trombetta, 2007, str. 586)14, je bila »okoljska varnost /…/ dobra ideja /…/, namenjena ozaveščanju tradicionalnih varnostnih analitikov glede vprašanj, ki so resnično pomembna.«
Pobudo za oblikovanje okoljskega sektorja varnosti je tu prevzela Kopenhaška šola, in kljub temu da okolje ni bilo nikoli primarna skrb tega akademskega pristopa, se je slednja izrecno ukvarjala z njegovo posebnostjo. Buzan (1991a, str. 19) ga je namreč prepoznal kot tistega izmed sektorjev sodobne varnostne dinamike, ki zahteva potrebo po obravnavanju v vsej svoji specifičnosti, pri čemer zasleduje osnovno logiko sektorja, segajočo preko nacionalnih meja in je vezana na dejstvo, da človeštvo s svojim načinom življenja presega zemljine zmogljivosti – zmogljivosti lokalnih, regionalnih in globalnih ekosistemov.
Okoljsko dimenzijo varnosti definirata dve med seboj različni agendi, znanstvena in politična.
Primarna dejavnost znanstvene agende je identifikacija ter raziskovanje okoljskih težav s
14de Wilde, J. (2001). Environmental Security. Unpublished Manuscript.
28
potencialom ogrožanja svetovne populacije, medtem ko politična agenda vključuje skupek javnih politik s postopki odločanja o načinih spoprijemanja z vprašanji okoljske problematike, ki namen svojega delovanja vidijo v ozaveščanju javnosti, sprejemanju politične odgovornosti in obravnavi dilem političnega upravljanja v povezavi s problematičnimi vprašanji (Trombetta, 2007, str. 11). Prevladujoča dinamika odvisnosti med obema se nanaša na ozaveščanje o učinkih ter ocenah morebitnih groženj, kljub temu pa je prepričanje o domnevni nujnosti okoljskih vprašanj v prvi vrsti zgolj in le politično vprašanje, ne glede na to, ali je narava groženj z znanstvenega vidika resnično ogrožajoča ali špekulativna. Sekuritizacijske poteze politične agende tako v osnovi večinoma determinirajo aktualno vidne grožnje, kar povečuje možnost njihovega zakasnelega upravljanja, posledično tudi neuspeha (Buzan in dr., 1998, str. 72–73).
V kontekstu ogrožanja okolja srečamo tri kategorije groženj – grožnje človeški civilizaciji, neposredno vezane na naravno okolje neodvisno od človekove dejavnosti (vulkanski izbruhi, potresi, padci meteoritov itd.), grožnje, izhajajoče iz človekove dejavnosti z neposrednim vplivom na naravo, opredeljujoče tudi kot eksistenčne grožnje civilizaciji (onesnaževanje, izkoriščanje okolja itd.), in človeške grožnje naravnemu sistemu, ki v nasprotju s prej omenjenimi grožnjami ne ogrožajo obstoja dane civilizacije (izčrpavanje mineralnih snovi, ki jih je ob predpostavki negativnih učinkov mogoče zagotoviti z napredkom v sodobni tehnologiji) (Buzan in dr., 1998, str. 81). Kljub obsežnemu naboru groženj, prevladujočih v okolju, pa ne vpadajo vse v kontekst okoljske dimenzije varnosti, le ta namreč v celoti sekuritizira samo okoljske grožnje, rezultat človekove dejavnosti, ki hkrati predstavljajo ogrožanje tako človeške eksistence kot tudi stopnje njene razvitosti (Buzan, 1991b, str. 450).15 Grožnje okoljskega sektorja varnosti ustvarjajo zapletenost, ki zajema širok spekter okoljskih vprašanj, od težav, povezanih z uničevanjem ekosistemov (podnebne spremembe, erozija, ozonska luknja, širjenje puščave, onesnaženje itd.), energetskih problemov (prekomerno izčrpavanje, pomanjkanje in neenakomerna razporeditev naravnih virov), demografskih problemov (slabe higienske, zdravstvene razmere, rast prebivalstva, urbanizacija, epidemije, politične ter družbene migracije itd.), s hrano povezanih problemov (lakota, revščina, razne bolezni, izguba rodovitnosti tal, pomanjkanje in neenakomerna distribucija vodnih virov, epidemije itd.), ekonomskih problemov (netrajnostni načini proizvodnje, družbena
15Pri tem nikakor ne moremo trditi, da grožnje z naslova naravnih nesreč, ki jih umeščamo v kategorijo t. i. akutnih kriz, niso sekuritizirana, le te namreč dosegajo visoko stopnjo sekuritizacije, prav tako tudi institucionalizacije.
Sekuritizacija pride do izraza ob nastopu same krize, ki jo je nemogoče kadarkoli predvidevati in ob tem od družbe zahteva uspešno krizno upravljanje, za slednje pa so potrebne dobre institucionalizirane oblike (Stone, 2009, str.
6).
29
nestabilnost) in problemov, vezanih na konflikte (degradacija okolja kot posledica nasilja in z vojno povezna okoljska škoda) (de Wilde, 2008, str. 598).
V okviru naštetih okoljskih groženj znotraj te dimenzije razlikujemo med grožnjami okolja, ki vodijo v sekuritizacijo okolja samega in grožnjami, izvirajočimi iz okolja skupaj s sekuritizacijo posameznikov/družbe, ki jih vplivi le teh najbolj definirajo (prav tam). Skladno s tem se okoljska varnost osredotoča na dva različna referenčna objekta – okolje in vez med okoljem ter civilizacijo, med katerima, poleg koalicijskega odnosa, naletimo na trk interesov, kjer se krešejo mnenja bodisi zagovornikov okolja bodisi glasnikov lastne, človekove varnosti. Trk lahko označimo tudi kot človeški boj, vendar ne z naravo, temveč s spreminjanjem človeške kulture, ki dosega velike ekonomske in demografske razsežnosti, kar neposredno vpliva na dinamiko znotraj vseh podsistemov pod okriljem mednarodnega sistema, pri čemer se stopnja intenzitete razlikuje (Buzan in dr., 1998, str. 81).
Pomemben vidik okoljske dimenzije varnosti je sekuritizacija učinkov okoljskih groženj, Buzan (1991a, str. 83) tu v ospredje postavlja učinke t. i. creeping disasters16 oziroma kriz, katerih glavni lastnosti sta počasno stopnjevanje in vztrajno poslabšanje življenjskih razmer, pri čemer je o sekuritizaciji učinkov govora prav v vsaki pori krize, od začetka do konca, brez ozira na očitnost učinkov ali vplivov. Če slednja nastopi prepozno, se začnemo soočati z okoljskim problemom, ki so ga ali spregledali ali zatrli njegove negativne posledice zaradi neizrazitosti, kar pripelje do točke nezmožnosti reševanje danega problema. Končna faza okoljske degradacije je tako neizbežno dejstvo, vrnitev v prvotno stanje pa v danem primeru ni več mogoča. Za nameček okoljska degradacija vodi še v možno gospodarsko prikrajšanost, politični razpad, državljanske upore, raznovrstne konflikte, kar se lahko v skrajnem primeru stopnjuje tudi do vojnega stanja (Buzan in dr., 1998, str. 84).
V osnovi najuspešnejša sekuritizacija okoljskih groženj poteka na lokalnem nivoju, kjer države ustvarjajo regionalne varnostne komplekse (Buzan in Wæver, 2003, str. 44). Večkrat moramo pri tovrstni sekuritizaciji v zakup vzeti tudi odnos vzrok-posledica, ki sta tako nivojsko kot tudi prostorsko različno locirana, saj vzrok okoljskih težav večinoma nastane stran od mesta posledic ali drugače, akterji, ki povzročajo okoljsko škodo, se razlikujejo od tistih, ki zaradi nje
16Dinamiko tovrstne kategorije kriz nazorno prikazuje primer erozije prsti. Gre za pojav, ki se počasi, konstantno stopnjuje in če prej ne pride do sekuritizacije, lahko to pripelje tudi do konflikta. Slednjega je že bilo mogoče opaziti v Sudanu, kjer se je kot produkt negativnih učinkov erozije in prepozne sekuritizacije razvila vojna.
30
trpijo,17 kar pomeni, da je sekuritizacija včasih potrebna tudi tam, kjer ni zaslediti negativnih posledic okoljskih težav (de Wilde, 2008, str. 601–602).
5 OKOLJSKI PROBLEMI
Vpliv družbe na okolje je v preteklosti dosegal zgolj lokalne razsežnosti, kar je pomenilo, da se je bilo težavam mogoče izogniti že s tem, da so posamezniki ali skupnosti zamenjale mesto svojega bivanja. Intenzivnost družbenih vplivov na okoljske segmente je bila enostavno premajhna, da bi povzročala kakršne koli spremembe, predvsem negativne (Greene, 2001, str.
388; Nicholson, 2002, str. 185). Danes, v 21. stoletju, je slika popolnoma obrnjena. Spopadamo se s številnimi okoljskimi težavami različnih dimenzij – nekatere so bolj preproste za regulacijo in samo odpravo, spet druge so težko obvladljive z neizogibnimi okoljskimi posledicami. Le peščica okoljskih vprašanj je nacionalne narave z ožje lokalnimi vplivi, medtem ko preostali del nosi etiketo globalnosti (Hurrell, 1995, str. 130; Vogler, 1997, str. 225–226; Greene, 2001, str. 387–388; Nicholson, 2002, str. 186; Hough, 2008, str. 150; Dunlap in Jorgenson, 2012).
Okoljski problemi mednarodne skupnosti so tako neizbežno dejstvo, ki se v praksi identificira v obliki podnebnih sprememb, izsekavanja gozdov, širjenja puščav, kislega dežja, prenaseljenosti, hitrega širjenja mest, erozije tal, čezmernega izčrpavanja naravnih virov, prisotnosti strupenih kemikalij in nevarnih odpadkov, onesnaževanja zraka ter vode, zakisanja oceanov, pomanjkanja vodnih virov, pomanjkanja hrane (Schnaiberg in Gould, 1994, str. 6–10;
Vogler, 1997, str. 226–228; Nester, 2001, str. 483–484; DeSombre, 2002, str. 35; Hough, 2008, str. 156–160) pri čemer Hurrell in Kingsbury (1992, str. 2) na seznam dodajata še izgubo biotske raznovrstnosti, pojavnost ozonske luknje in problem morskega dna.
Med očitnejše in aktualnejše okoljske probleme mednarodne skupnosti prištevamo podnebne spremembe – produkt globalnega segrevanja ozračja, odraz onesnaževanja zraka z ogromnimi izpusti toplogrednih plinov v ozračje, kar pospešeno spreminja povprečje zemljine temperature ter vpliva na pojavnost sprememb v nekem daljšem opazovanem obdobju (Hough, 2008, str.
157–159).
17Predstavniki Kopenhaške šole so med okoljskimi problemi in prvo svetovno vojno povlekli paralelo. Vplivi vojne so segali v vsak predel sveta, slednji so se razlikovali zgolj po intenziteti vpliva. Enako velja za okoljske težave, saj je večina učinkov neenakomerno razdeljena in tako nobena težava ne vključuje enako vseh predelov sveta (de Wilde, 2008, str. 601–2).
