UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Fran Stopar
POSTTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA PRI REŠEVALCIH: DEJAVNIKI TVEGANJA IN TEHNIKE
SPOPRIJEMANJA
diplomsko delo
POSTTRAUMATIC STRESS DISORDER IN PARAMEDICS: RISK FACTORS AND COPING
TECHNIQUES
diploma work
Mentor: viš. pred. Robert Sotler
Somentorica: izr. prof. dr. Tina Kavčič Recenzent: mag. Janez Kramar
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju viš. pred. Robertu Sotlerju in somentorici izr. prof. dr. Tini Kavčič za strokovno usmerjanje, spodbudo in potrpežljivost pri pisanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi mag. Janezu Kramarju za recenzijo diplomskega dela in Petri Stopar za lektoriranje.
Posebej se za pomoč in podporo tekom celotnega študija zahvaljujem svoji družini, staršema, ki sta mi omogočila opravljanje študija, sestrama Marjani in Petri ter partnerici Poloni.
IZVLEČEK
Uvod: Stres je neravnovesje med zaznavanjem zahtev in posameznikove predstave o sposobnosti odziva na njih. Telo se preko stresa skuša prilagoditi na stresorje v okolju s fiziološkimi, čustvenimi, kognitivnimi in vedenjskimi odzivi, ki se navzven kažejo kot simptomi stresa. Kadar je nivo stresa bistveno višji od posameznikove sposobnosti obvladovanja, lahko pride do nastanka posttravmatske stresne motnje (PTSM). PTSM je duševna motnja, ki lahko nastane pri posameznikih, ki so bili žrtev ali priča različnim travmatskim dogodkom. Pogosto se pojavi v povezavi s stanji, kot so depresija, uživanje substanc, motnje spomina, telesne in duševne težave. Delo reševalca v nujni medicinski pomoči zajema izpostavljenost nevsakdanjim travmatskim dogodkom in drugim stresorjem, s katerimi se mora spopadati, zato so reševalci še posebej podvrženi možnosti za nastanek PTSM. Potreba po preprečevanju in nudenju pomoči pri PTSM je pri reševalcih torej velika.
Namen: V diplomskem delu smo s pomočjo pregleda literature želeli predstaviti PTSM in njeno prisotnost v poklicu reševalca v nujni medicinski pomoči. Želeli smo tudi ugotoviti, kateri so najpogostejši vzroki oz. dejavniki za nastanek posttravmatske stresne motnje pri reševalcih in katere tehnike spoprijemanja so najpogostejše in najučinkovitejše pri reševalcih, ki so bili izpostavljeni travmatskim dogodkom. Metode dela: Uporabili smo deskriptivno metodo dela s sistematičnim pregledom literature. Literaturo smo iskali v bazah Complementary index, Academic search complete, CINAHL with full text, Medline, Pubmed in Psycinfo, preko oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani. Uporabili smo literaturo, ki je bila objavljena od leta 2010 do 2020. Rezultati: V podrobnejšo analizo je bilo vključenih 9 izvirnih znanstvenih člankov v angleškem jeziku. Raziskave dokazujejo, da je PTSM pri reševalcih zelo pogosta. Glavni dejavniki za nastanek PTSM so: visoka raven kroničnega stresa, stres zaradi kritičnih dogodkov, število predhodnih izpostavljanj travmatskim dogodkom in neposredna izpostavljenost dogodkom, depresija in depresivne lastnosti ter nizka osebnostna prožnost. Obstoječe tehnike spoprijemanja s travmatskimi dogodki in stresom med reševalci so: tehnike osredotočene na problem (aktivno spoprijemanje, načrtovanje), prepoznavanje čustev, osredotočanje na izvedbo tehničnih postopkov, ločevanje poklicnega okolja od domačega, medsebojna podpora, razumevanje nemoči in pogovor o dogodku ter socialna opora sodelavca, prijatelja in družinskega člana.
Razprava in zaključek: S pregledom literature smo ugotovili, da so v delovnem okolju reševalcev prisotni številni stresorji, ki ustvarjajo stresno okolje in vplivajo na njihovo psihično in fizično zdravje. Ugotovitve so pokazale, da so med stresorji prisotni pomembni dejavniki, ki vplivajo na možnost za nastanek PTSM pri reševalcih. Vpliv teh dejavnikov se odraža z visoko prisotnostjo PTSM med reševalci. Ugotovitve tudi kažejo, da lahko z uporabo učinkovitih tehnik spoprijemanja reševalci obvladujejo stresorje in dejavnike ter tako posledično zmanjšajo možnost za nastanek PTSM. V poklicu reševalca je torej pomembno zgodnje odkrivanje dejavnikov, ki povzročajo nastanek PTSM, in oblikovanje preventivnih programov, s katerimi bi se reševalci učili tehnik spoprijemanja ter imeli možnost celostne psihosocialne pomoči.
Ključne besede: reševalec, PTSM, posttravmatska stresna motnja, dejavniki za nastanek PTSM, tehnike spoprijemanja.
ABSTRACT
Introduction: Stress is an imbalance between the perception of demands and the individual’s perception of the ability to respond to them. During stress, the body tries to adapt to stressors in the environment through physiological, emotional, cognitive and behavioural responses which manifest outwardly as symptoms of stress. When the stress level is substantially higher than the individual's ability to cope it, the posttraumatic stress disorder (PTSD) can occur. PTSD is a mental disorder that can occur in individuals who have been victims of or witnessed various traumatic events. It is often accompanied by conditions, such as depression, use of substances, memory impairment, physical and mental problems. The work of paramedics in emergency medical care involves exposure to unusual traumatic events and other stressors that they have to deal with, so paramedics are particularly vulnerable to the possibility of developing PTSD. The need to prevent and provide assistance with PTSD is therefore high among paramedics. Purpose: In the diploma work we wanted to present PTSD and its presence in the profession of a paramedic in emergency medical care by reviewing literature. The next aim was to determine the most common causes or factors of posttraumatic stress disorder in paramedics and to discover, which coping techniques are the most common and effective among paramedics, who have been exposed to traumatic events. Methods: We used a descriptive method with a systematic review of the literature. Literature was searched in the Complementary index, Academic search complete, CINAHL with full text, Medline, Pubmed and Psycinfo databases, via access from the University of Ljubljana. We used the literature published from 2010 to 2020.
Results: Nine original scientific articles in English were included in a more detailed analysis. The research shows that PTSD is very common in paramedics. The main factors for the development of PTSD are: high levels of chronic stress, critical incident stress, the number of previous exposures to traumatic events and direct exposure to events, depression and depressive traits and low personality resilience. Existing techniques for dealing with traumatic events and stress among paramedics are: problem-focused techniques (active coping, planning), emotion recognition, focusing on the implementation of technical procedures. separating professional environment from home life, mutual support, understanding helplessness and talking about the event, social support of a co-worker, friend and family member. Discussion and conclusion: According the reviewed literature, in the working environment of paramedics there are many stressors, which create a stressful environment and affect paramedics’ mental and physical health. We find some important factors that influence the possibility of PTSD in paramedics. The influence of these factors is reflected in the high presence of PTSD among paramedics. The findings suggest that effective coping techniques can help paramedics to control stressors and risk factors, thereby reducing the potential for PTSD. In the profession of a paramedic it is therefore important to detect the factors that cause the development of PTSD as early as possible and to design prevention programs that will help paramedics learn coping techniques and give them the opportunity for comprehensive psychosocial assistance.
Keywords: paramedic, PTSD, posttraumatic stress disorder, factors of PTSD, coping techniques.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Teoretična izhodišča ... 2
1.1.1 Stres ... 2
1.1.1.1 Simptomi stresa ... 3
1.1.2 Posttravmatska stresna motnja ... 4
Simptomi posttravmatske stresne motnje ... 5
Dejavniki tveganja ... 5
1.1.3 Narava dela reševalcev ... 6
1.1.4 Prisotnost PTSM v poklicu reševalca v nujni medicinski pomoči ... 7
2 NAMEN IN CILJI ... 9
3 METODE DELA ... 10
4 REZULTATI ... 12
5 RAZPRAVA ... 15
5.1 Dejavniki posttravmatske stresne motnje pri reševalcih ... 15
5.2 Najpogostejše in najučinkovitejše tehnike spoprijemanja pri reševalcih, ki so bili izpostavljeni travmatskim dogodkom ... 19
6 ZAKLJUČEK ... 24
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 25
8 PRILOGE
8.1 Prikaz rezultatov vključenih raziskav
KAZALO TABEL
Tabela 1 Zadetki pregleda podatkovnih baz z uporabljenimi izbranimi ključnimi besedami ... 10
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
PTSM Posttravmatska stresna motnja PTSS Posttravmatska stresna simptomatika
1
1 UVOD
Stres lahko opredelimo kot neravnovesje med zaznavanjem zahtev in posameznikove predstave o sposobnosti odziva na njih. V okolju se pojavljajo različne situacije, ki jih ljudje različno ocenjujemo oziroma dojemamo, kar se kaže v tem, da je enaka situacija neki osebi stresna, drugi osebi pa ne predstavlja težav. Preko stresa se tako telo s fizičnim, čustvenim in kognitivnim odzivom prilagodi na zahteve oziroma stresorje v okolju, kar se kaže s telesnimi, čustvenimi, miselnimi in vedenjskimi simptomi. Zato je pomembno uravnavanje količine in intenzivnosti stresa, saj lahko ta povzroči škodo splošnemu zdravju osebe oziroma povzroči bolezen (Kočan, Perić, 2014; Seizovič, 2013; Walker et al., 2012).
Stres, ki je posledica izpostavljenosti stresorjem, kot so travmatski dogodki, hude psihične obremenitve oz. hude stresne situacije, lahko privede do posttravmatske stresne motnje (PTSM). Ti dogodki so nepričakovani in pri osebi povzročijo strah, grozoto in nemoč, ne glede na to, ali je oseba neposredno povezana s travmatskim dogodkom kot opazovalec ali kot žrtev travmatskega dogodka. Po izpostavljenosti travmatskemu dogodku se lahko pojavijo pogosti simptomi PTSM, kot so psihična otopelost, moreči spomini na dogodek, disociativne reakcije itd. Ti se lahko pri osebi pojavijo takoj oziroma so lahko tudi zakasnjeni (APA, 2013).
Med najbolj stresne in dovzetne poklice za nastanek PTSM se uvrščajo poklici prvih posredovalcev, kot so gasilci, policisti in reševalci. Od vseh prvih posredovalcev pa imajo ravno reševalci najvišjo stopnjo PTSM (Drewitz Chesney, 2012). Poklic reševalca je travmatskim dogodkom izpostavljen na dnevni bazi, saj njegova narava dela zahteva, da nudi strokovno in profesionalno pomoč ljudem, ki so v življenjsko ogrožujočih situacijah. Zato imajo lahko ti dogodki močan čustveni vpliv na reševalce, kar lahko povzroči številne psihične težave, kot so depresija, anksioznost, stres in PTSM (Lavrič, 2011). Visoko prisotnost PTSM med reševalci dokazujejo tudi svetovne raziskave, kot je meta-analiza Petrie in sodelavcev (2018), ki je pokazala, da ima več kot eden izmed desetih reševalcev simptome, ki ustrezajo PTSM.
Ker je PTSM v poklicu reševalca tako pogosta, je še toliko bolj pomembno, da zna vsak reševalec prepoznati dejavnike tveganja in simptome za nastanek PTSM, najti pomoč in se znati s tem primerno soočiti. Hkrati je pomembno, da reševalne službe poleg zdravljenja
2
PTSM zagotovijo tudi programe, ki so namenjeni identifikaciji simptomov, preprečevanju in pomoči pri psihičnih težavah (Petrie et al., 2018).
1.1 Teoretična izhodišča
1.1.1 Stres
Lazarus in Folkman (1984, cit. po Payne, Walker, 1996, 113) sta razvila transakcijski model stresa in v njem stres opredelila kot »poseben odnos med posameznikom in okoljem, ki ga posameznik zaznava kot obremenjujočega, ki presega njegove zmožnosti in ki ogroža njegovo blagostanje«. Tako lahko vsaka oseba preko spoznavne ocene sama zase določi oz.
oceni resnost dogodka, ki se ji je zgodil. Spoznavna ocena pa se deli na primarno oceno in sekundarno oziroma ponovno oceno. Oseba s primarno oceno določi, ali je dogodek pozitiven, nepomemben, ali pa stresen oziroma takšen, da ji predstavlja grožnjo, izziv ali škodo. Pri sekundarni oceni se odloči, kaj je treba storiti glede na zaznano grožnjo na podlagi rešitev, ki jih ima na voljo. Iz tega izhaja, da ljudje med seboj različno ocenjujejo dogodke in imajo različne tehnike spoprijemanja s stresom. Od uporabe teh tehnik je odvisno, ali so uspešni pri spoprijemanju in doseganju adaptacije. Kadar pa spoprijemanje s stresom oz.
prilagoditev ne uspe, govorimo o maladaptaciji. Tako lahko govorimo o stresu, ki negativno vpliva na osebo. Ta nastane zaradi reakcije osebe na izzive, ki so prezahtevni za njene zmožnosti obvladovanja in ga imenujemo distres. Eustres ali pozitivni stres pa osebi da moč, zagnanost in zmožnost za opravljanje izzivov (Kavčič et al., 2019; Kočan, Perič, 2014;
Walker et al., 2012).
Faktorji tveganja za stres lahko izvirajo iz različnih okolij; iz delovnega okolja, zunaj delovnega okolja in kritičnih življenjskih dogodkov, v katerih se lahko pojavljajo različni stresorji, ki različno vplivajo na osebo (Svetina, 2007, cit. po Lavrič, 2011). Stresor lahko opredelimo kot pojav, ki predstavlja grožnjo oziroma neposredno nevarnost osebi, bližnjim osebam oziroma stvarem, ki so osebi pomembne, ter pojav, ki lahko osebi deformira življenje. Poznamo več vrst stresorjev, eni izmed njih so kataklizmični stresorji, ki so opredeljeni kot nepričakovani pojavi, ki se kažejo kot naravne in tehnološke nesreče, kjer je vključena večja množica ljudi. Osebni stresorji so usmerjeni individualno na osebo in niso vedno napovedljivi. Najpogostejši in na prvi pogled nepomembni so stresorji iz ozadja, ki
3
se kažejo kot konstantni problemi, ki privedejo do kroničnega vznemirjenja oz. distresa. Kot dodaten stresor pa se lahko izkažejo tudi neprimerne tehnike spoprijemanja, kot na primer zloraba substanc (alkohol, cigareti, prepovedane substance), ki osebi zagotavljajo lažno blagostanje in problem samo še povečajo (Walker et al., 2012; Lavrič, 2011).
1.1.1.1 Simptomi stresa
Človeški možgani uporabljajo stres kot orodje za prepoznavanje situacij v okolju, ki nam predstavljajo grožnjo in jih ne moremo obvladati. Preko stresa se telo fizično, čustveno in kognitivno odzove na zahteve stresorjev oziroma dražljajev, ki so odgovorni za zrušenje notranjega ravnovesja v organizmu (Seizovič, 2013).
Pojav simptomov, povezanih s stresom, je koristen, toda kadar kombinacija različnih simptomov traja dalj časa, lahko to privede do bolezni, povezane s stresom. Lahko se zgodi, da oseba razvije načine odzivanja, ki niso koristni ali prilagojeni, zato jih je pomembno prepoznati in tako odpraviti stres. Simptomi stresa se delijo na:
• fiziološke ali telesne simptome:
− slabost, bruhanje,
− glavoboli in bolečine v mišicah,
− panični napadi,
− motnje spanca,
− nizek imunski sistem.
• emocionalne ali čustvene simptome:
− vznemirjenje, občutljivost,
− anksioznost,
− žalost,
− jeza,
− strah,
− depresija.
• kognitivne ali miselne simptome:
− zmedenost,
− slaba koncentracija,
4
− zaskrbljenost,
− občutek nemoči, brezupnosti.
• vedenjske simptome:
− jok,
− zloraba alkohola, drog, tobačnih izdelkov,
− slabo prehranjevanje,
− opuščanje vsakodnevnih aktivnosti (Walker et al., 2012).
1.1.2 Posttravmatska stresna motnja
American Psychiatric Association – APA (2013) – opredeljuje PTSM kot duševno motnjo, ki se lahko pojavi pri ljudeh, ki so bili udeleženi ali priča različnim travmatskim dogodkom, kot so hude nesreče, teroristični napadi, vojne ali nasilna vedenja oseb. Kot posledica PTSM se lahko pri osebah pojavi podoživljanje travmatskega dogodka skozi spomine ali nočne more zaradi intenzivnih motečih misli in občutkov, ki so nastali ob travmatskem dogodku.
PTSM se pogosto pojavi v povezanosti s stanji, kot so depresija, uživanje substanc, motnje spomina, telesne in duševne težave. Poklici, kot so reševalec, policist in gasilec, so največkrat izpostavljeni različnim travmatskim dogodkom, ki presegajo meje normalnih človeških izkušenj, kar poveča dovzetnost za razvoj posttravmatskih stresnih simptomov.
Mishra in sodelavci (2010) navajajo, da med najbolj pogosto doživete travmatske dogodke spadajo: srečanje z osebo, ki je hudo poškodovana ali z mrtvo osebo; srečanje z osebo, ki je vključena v požarno nesrečo, poplavo in naravno nesrečo; in srečanje z osebo, ki je podvržena življenjsko ogrožajoči situaciji.
Kot navaja Lavrič (2011), se odzivi posameznika glede na travmatski dogodek lahko pokažejo takoj po dogodku, kot tudi par mesecev kasneje, in trajajo v različnem časovnem obdobju (par tednov ali mesecev). Pojav teh odzivov različno vpliva na posameznika, saj se odzivi razlikujejo glede na časovni obseg in intenziteto, vsak posameznik pa ima svojo mejo obvladovanja le-teh. Ko ti odzivi prekoračijo sposobnost obvladovanja, pride do patološkega odziva oz. PTSM.
5
Simptomi posttravmatske stresne motnje
APA (2013) opredeljuje naslednje simptome posttravmatske stresne motnje:
• ponavljajoči, neprostovoljni in moteči pretresljivi spomini travmatskega dogodka;
• ponavljajoče se pretresljive sanje, ki so vsebinsko ali čustveno povezane s travmatskim dogodkom;
• disociativne reakcije, pri katerih posameznik podoživlja travmatski dogodek in se na njega odziva, kot da bi se dogajal v sedanjem trenutku;
• intenzivna ali dolgotrajna psihološka stiska ob izpostavljenosti stvarem, ki simbolizirajo oz. spominjajo na travmatski dogodek;
• psihološke reakcije ob izpostavljenosti stvarem, ki simbolizirajo oz. spominjajo na travmatski dogodek.
Omenjeni simptomi se najpogosteje pojavijo v prvih treh mesecih po travmatskem dogodku, vendar je postavitev diagnoze pri osebi lahko tudi kasnejša, saj se lahko simptomi pojavijo bistveno kasneje, kar avtorji v knjigi (APA, 2013) imenujejo zakasnelo izražanje.
Dejavniki tveganja
Dejavniki tveganja, ki vplivajo na nastanek PTSM, se po APA (2013) delijo v tri kategorije:
• pretravmatski dejavniki:
− osebnostni dejavniki:
o čustvene težave v otroštvu do 6. leta starosti, izpostavljenost travmatskim dogodkom;
o duševne motnje, panične motnje, depresija, PTSM, obsesivno kompulzivna motnja;
− okoljski dejavniki:
o nizek socialno ekonomski status, o nizka stopnja izobrazbe,
o stiske v otroštvu (disfunkcija družine, smrt starša),
o kulturne značilnosti (samoobtoževanje kot tehnika spoprijemanja), o nizka inteligenca,
o pripadnost etnični manjšini,
6 o psihiatrične bolezni v družini;
− genetski in psihološki dejavniki:
o ženski spol,
o izpostavljenost travmatskemu dogodku v zgodnji starosti, o določeni genotipi;
• peritravmatski dejavniki:
− okoljski dejavniki:
o stopnja resnosti oz. težavnosti travme, o doživljanje življenjske nevarnosti, o osebna poškodba,
o medosebno nasilje;
• posttravmatski dejavniki:
− osebnostni dejavniki:
o negativno prepričanje o sebi, drugih in svetu, o neučinkovite tehnike spoprijemanja,
o razvoj akutne stresne motnje;
− okoljski dejavniki:
o poznejša izpostavljenost ponavljajočim vznemirljivim spominom in škodljivim življenjskim dogodkom,
o izgube, povezane s travmo, finančne izgube (APA, 2013).
Pri osebi, ki ima PTSM, v primerjavi z osebo brez motnje, je 80 odstotkov več možnosti, da ima tudi simptome, ki ustrezajo kriteriju za depresivno motnjo, zlorabo substanc, bipolarnost in anksioznost. Zato so za preprečevanje nastanka PTSM pomemben zaščitni dejavniki nudenja socialne podpore vsem, ki doživijo travmo (APA, 2013).
1.1.3 Narava dela reševalcev
Poklic reševalca obsega nudenje pomoči ljudem, ki se so v življenjski nevarnosti, zaradi česar so tudi reševalci izpostavljeni nevarnosti in ekstremnemu stresu. Od njih se zahteva prevzemanje odgovornosti za življenje in varnost drugih, srečevanje z ljudmi, ki se borijo za življenje ali smrt in izpostavljenost ostalim nevarnostim pri delu. Med opravljanjem poklica so reševalci v stiku z različnimi dejavniki tveganja za nastanek stresa (različen ritem dela,
7
slab ritem prehranjevanja, zmanjšan stik z družino, slabi timski odnosi itd.), kar se v praksi kaže s pogostim uživanjem zdravil proti glavobolom in bolečinam v želodcu (Kucmin et al., 2018; Kočan, Perić, 2014).
Kot navajajo Oravecz in sodelavci (2016), se poklic reševalca poleg nekaterih drugih poklicev (policisti, pogrebniki, gasilci, travmatologi, forenziki, psihiatri, psihologi) uvršča med poklice, ki so še posebej izpostavljeni travmatskim dogodkom oz. poklicnim travmatskim izkušnjam. Razmeroma velikokrat se zgodi, da izpostavljenost poklicnim travmatskim izkušnjam povzroči, da tudi zaposleni postanejo žrtve, saj lahko zaradi okoliščin pridobijo psihične težave. Avtorji trdijo, da je vključenost ponesrečenega otroka v travmatskem dogodku velik dejavnik za povečanje vpliva na nastanek poklicne travme pri zaposlenih. Zaposleni naj bi se tekom poklicne poti privadili oz. naučili živeti s travmatskimi izkušnjami, vendar svetovne raziskave, kot je raziskava Petrie in sodelavcev (2018), dokazujejo prisotnost PTSM in drugih duševnih bolezni pri reševalcih, kar dokazuje, da odpornost na travmatske izkušnje pri zaposlenih v reševalnih službah ni prisotna.
Narava dela reševalcev od njih torej zahteva dnevno izpostavljenost travmatskim dogodkom, zaradi katerih reševalci doživljajo veliko psihičnih, čustvenih in vedenjskih težav.
Posledično pa se z dnevno izpostavljenostjo travmatskim dogodkom povečuje tudi tveganje za nastanek PTSM pri reševalcih (Jones, 2017; Berger et al., 2012).
1.1.4 Prisotnost PTSM v poklicu reševalca v nujni medicinski pomoči
V raziskavi sistematičnega pregleda literature z meta-analizo, kjer so raziskovali prevalenco PTSM med vsemi zaposlenimi v različnih skupinah prvih posredovalcev (gasilci, reševalci, policisti) po svetu, so ugotovili, da je prisotnost PTSM bistveno večja kot pri splošni populaciji. Izmed vseh skupin prvih posredovalcev so najbolj izpostavljeni reševalci.
Omenjeno pa so razložili z dejstvom, da so reševalci izpostavljeni večjemu pritisku ter stresu v službi kot druge reševalne službe in imajo tudi bližji kontakt z osebo oz. žrtvijo. Največjo prisotnost PTSM so ugotovili med reševalci v Aziji, zaradi pogostih in hudih naravnih katastrof, predvsem potresov (Berger et al., 2012).
Enako kažejo ugotovitve v meta-analizi Petrie in sodelavcev (2018), kjer so preiskovali PTSM med reševalnim osebjem po vsem svetu. Prav tako so odkrili, da je PTSM
8
zaskrbljujoče višja pri reševalcih v primerjavi s splošno populacijo, oziroma da več kot eden od desetih zaposlenih v reševalni službi poroča o simptomih, povezanih s PTSM. Zaradi tako pogoste prisotnosti PTSM je pomembno raziskati vzroke in na podlagi teh najti ustrezne strategije za spopadanjem s tovrstnimi težavami.
9
2 NAMEN IN CILJI
Namen diplomskega dela je predstaviti posttravmatsko stresno motnjo in njeno prisotnost v poklicu reševalca v nujni medicinski pomoči.
Cilji so preoblikovani v dve raziskovalni vprašanji:
1. Kateri so najpogostejši vzroki oz. dejavniki za nastanek posttravmatske stresne motnje pri reševalcih?
2. Katere tehnike spoprijemanja so najpogostejše in najučinkovitejše pri reševalcih, ki so bili izpostavljeni travmatskim dogodkom?
10
3 METODE DELA
Uporabljena je bila deskriptivna (opisna) metoda dela s sistematičnim pregledom literature.
Preiskana je bila tuja in domača literatura. Za pregled in iskanje so bile uporabljene podatkovne baze: Complementary index, Academic search complete, CINAHL with full text, Medline, Pubmed, Psycinfo. Pri iskanju so bile uporabljene naslednje ključne besede v angleškem jeziku: Paramedics AND posttraumatic stress disorder OR ptsd OR post traumatic stress disorder OR post-traumatic stress disorder, coping OR dealing. Za literaturo v slovenščini pa: Reševalci IN posttravmatska stresna motnja ALI ptsm ALI post travmatska stresna motnja ALI post-travmatska stresna motnja, spoprijemanje ALI obvladovanje. Pogoj je bil, da so te besede vključene v izvleček posameznega vira. Starost literature je bila omejena na 10 let oziroma na obdobje od leta 2010 do leta 2020. Za dostop do literature je bil uporabljen oddaljeni dostop Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Skupno je bilo tako najdenih 143 enot literature.
Tabela 1 Zadetki pregleda podatkovnih baz z uporabljenimi izbranimi ključnimi besedami Ključne besede Paramedics, posttraumatic stress
disorder OR ptsd OR post traumatic stress disorder OR post-traumatic stress disorder, coping OR dealing.
Reševalci, posttravmatska stresna motnja ALI ptsm ALI post travmatska stresna motnja ALI post-travmatska stresna motnja, spoprijemanje ALI obvladovanje.
Complementary Index 69
Academic Search Complete 26
CINAHL with Full Text 9
Medline 11
Pubmed 13
11
Psycinfo 15
Skupno št. člankov 143
Vsi zadetki so bili pregledani z namenom izbire najprimernejših za nadaljnji pregled.
Izločeni so bili tisti viri, ki so bili podvojeni ter napisani v jezikih, ki niso angleščina in slovenščina, in tisti, katerih besedilo ni bilo v celoti dostopno. Nato so bili izvlečki preostalih virov pregledani z namenom izbire tistih, ki so bili vsebinsko najustreznejši za nadaljnjo analizo. V končno analizo je bilo tako vključenih 9 izvirnih znanstvenih člankov v angleškem jeziku.
12
4 REZULTATI
V pregled literature je bilo vključenih devet raziskav. V prvih petih raziskavah (Fjeldheim et al., 2014; Donnelly, 2012; Wild et al., 2016; Michael et al., 2016; Surgenor et al., 2020) so ugotavljali dejavnike tveganja za nastanek PTSM, v šesti raziskavi (Donnelly et al., 2016) so ugotavljali tako dejavnike tveganja PTSM kot tehnike spoprijemanja s stresom, v zadnjih treh raziskavah (Halpern et al., 2012; Oginska-Bulik, Kobylarczyk, 2015; Avraham et al., 2014) pa so ugotavljali tehnike spoprijemanja s stresom oz. travmatskimi dogodki. Rezultati so predstavljeni tabelarično v prilogi.
V raziskavah, ki so preučevale dejavnike PTSM, je sodelovalo skupno 3502 udeležencev, ki so bili pretežno moškega spola (od 51,80 % do 76,1 %), najnižja povprečna starost je bila 22 let, najvišja pa 42,28 let. V raziskavah avtorjev Wild et al., 2016; Michael et al., 2016;
Donnelly et al., 2016 so sodelovali izključno reševalci, v raziskavi Fjeldheim et al., 2014, pa študenti lokalne univerze v Južni Afriki, ki so tudi že delali kot reševalci. V ostalih dveh raziskavah (Surgenor et al., 2020; Donnelly, 2012) pa so bili poleg večjega deleža reševalcev vključeni tudi zdravstveni tehniki v nujni medicinski pomoči (29,8 %) in zdravstveni dispečerji (6,5 %).V raziskave spoprijemanja reševalcev s stresom, travmatskimi dogodki (Donnelly et al., 2016; Oginska-Bulik, Kobylarczyk, 2015; Avraham et al., 2014; Halpern et al., 2012) so vključili 430 reševalcev, ki so bili pretežno moškega spola (od 62 % do 71 %), razen v raziskavi Oginska-Bulik, Kobylarczyk, 2015, v katero so bili vključeni samo reševalci moškega spola. Najnižja povprečna starost udeležencev je bila 35,47 let, najvišja pa 38,3 let. V raziskavi Avraham et al., 2014, pa so bili reševalci stari od 23 do 51 let.
Presečno korelacijski raziskavi (Michael et al., 2016; Fjeldheim et al., 2014) sta ugotovili, da je bilo med reševalci doživete največ neposredne izpostavljenosti travmatskemu dogodku, ki je kot dejavnik močno vplivala na nastanek PTSM pri reševalcih. Michael in sodelavci (2016) so ugotovili, da sta bili dve tretjini (66 %) reševalcev izpostavljeni neposrednemu travmatskemu dogodku. Od tega je bilo največ moških reševalcev (71 %) izpostavljenih neposrednemu dogodku, prisotnost PTSM pa je bila v 5,19 % popolna in v 14,06 % delna. Fjeldheim in sodelavci (2014) pa so poleg visoke, 94-odstotne, neposredne izpostavljenosti travmatskemu dogodku pri reševalcih ugotovili še druge dejavnike, ki so vplivali na nastanek PTSM. Ti so: število predhodnih izpostavljenosti travmatskim dogodkom, depresija, slaba socialna opora in nizka osebnostna prožnost. Prepoznali so tudi najbolj pogoste doživete travmatske dogodke, ki so jim bili reševalci priča oz. so se zgodili
13
njim. To so: transportne nesreče (53 %), ki so bile najpogostejše pri udeležencih s PTSM (n
= 15,65 %); nenadna smrt bližnjega (51 %); prisostvovanje pri osebi, ki trpi zaradi življenjsko nevarne bolezni oz. nesreče (51 %); udeležba pri požaru oz. eksploziji (39 %) in biti žrtev fizičnega napada (33 %). Podobne rezultate so odkrili tudi Wild in sodelavci (2016), ki so pokazali, da kognitivni dejavniki (depresivne lastnosti, nizka osebnostna prožnost), psihološke lastnosti (disociacija, nevroticizem), kognitivni odzivi na spomine stresnih dogodkov (tlačenje misli, negativne misli, zakrivanje čustev) vplivajo na nastanek epizod PTSM pri reševalcih. Raziskavi Donnelly in sodelavci (Donnelly et al., 2016;
Donnelly, 2012) sta odkrili, da so izpostavljenost stresorjem kroničnega stresa in stres zaradi kritičnih dogodkov ter odvisnost od uživanja alkohola pomembni dejavniki tveganja za razvoj PTSS pri zaposlenih pri reševalcih. Donnelly in sodelavci (2016) so še odkrili, da demografske karakteristike niso pomembno vplivale na razvoj PTSM, z izjemo reševalcev z licenco iz dodatne zdravstvene oskrbe, ki so imeli višjo stopnjo stresa zaradi kritičnih dogodkov, kot reševalci z licenco iz primarne zdravstvene oskrbe. Ugotovljeno je bilo tudi, da stres, ki je posledica delovnega procesa, kot dejavnik tveganja pomembno samostojno vpliva na nastanek PTSM. Raziskava Surgenorja in sodelavcev (2020) pa je odkrila, da je višja starost reševalcev zmanjšala verjetnost PTSM, medtem ko so motnje v temeljnem prepričanju povečale možnosti za nastanek PTSM. Enako kot prvi dve raziskavi (Michael et al., 2016; Fjeldheim et al., 2014) je tudi ta odkrila 81-odstotno neposredno izpostavljenost travmatskim dogodkom med reševalci. Prav tako so ugotovili najbolj pogoste travmatske dogodke med reševalci, ki so: transportne nesreče (73,10 %), fizični napadi (65,30 %), naravne nesreče (62,60 %), resne nesreče (52 %). Podobno so ugotovili tudi Fjeldheim in sodelavci (2014), ki so za najpogostejše travmatske dogodke prepoznali transportne nesreče (53 %), ki so bile najpogostejše pri udeležencih s PTSM (n = 15,65 %).
Glede spoprijemanja s stresom pri reševalcih raziskava Donnelly in sodelavci (2016) ugotavlja, da je med reševalci za obvladovanje poklicnega stresa najbolj zaželena (pri več kot 80 % udeležencev) socialna opora oziroma pomoč s strani sodelavca, s katerim največkrat delajo v izmeni, in prijatelja ali družinskega člana. Podobno kaže tudi raziskava Halperna in sodelavcev (2012), in sicer, da je 82,10 % reševalcev v prvih 24 urah po travmatskem dogodku socialna oporo iskalo pri stiku s sodelavcem ali svojim nadrejenim, od tega jih je 62,11 % pomoč prepoznalo kot koristno. 66,84 % reševalcev je navezalo stik s prijateljem ali članom družine, preko katerih je 50 % reševalcev dobilo koristno pomoč.
Ugotovili so še povezavo aleksitimije s praktično vsemi trenutnimi psihološkimi simptomi
14
(PTSM, depresija, izgorelost, somatizacijske motnje) pri obravnavanih reševalcih in to, da je bilo večje izražanje čustev povezano z večjim zadovoljstvom pridobljene pomoči od stikov, h katerim so se reševalci obrnili. Raziskava avtorjev Oginska-Bulik, Kobylarczyk (2015) je ugotovila, da so najpogosteje uporabljene tehnike spoprijemanja s stresom med reševalci aktivno spoprijemanje, načrtovanje (pozitivno vpliva na odnos med osebnostno prožnostjo in posttravmatsko rastjo), pozitivno preoblikovanje misli. Tehnika negativna izražanja pa je bila prepoznana kot zaviralec, ki vpliva na povezavo med osebnostno prožnostjo in posttravmatsko rastjo. V raziskavi (Avraham et al., 2016) so za najpogostejše in najučinkovitejše tehnike spoprijemanja oz. doseganja čustvenega odklopa pri reševalcih prepoznali osredotočanje na izvajanje tehničnih postopkov, ločevanje poklicnega okolja od domačega in medsebojno podporo. Za spoprijemanje z izgubo občutka nadzora nad dogodkom (npr. smrt pacienta) pa sta bili odkriti tehniki razumevanja nemoči in pogovora o dogodku.
15
5 RAZPRAVA
V diplomskem delu smo želeli na podlagi pregleda literature raziskati in ugotoviti, kateri dejavniki vplivajo na nastanek PTSM v poklicu reševalca in katere so najpogosteje uporabljene tehnike spoprijemanja reševalcev s stresom in travmatskimi dogodki.
Za PTSM je značilno, da se razvije zaradi izpostavljenosti travmatskim dogodkom, (kot so prometne nesreče, nasilje, teroristični napadi, posilstvo), bodisi preko neposrednih izkušenj, pričevanja dogodkov bodisi preko ponavljajočih doživljanj podrobnosti teh dogodkov. V zvezi s to duševno motnjo se pojavi širok spekter simptomov, ki so povezani s travmatskimi dogodki, kot so pretresljive sanje ali misli, podoživljanje, depresija, anksioznost, jeza, spremembe v razpoloženju ter vzburjenost. Ko ti vztrajajo več kot mesec dni, gre torej za PTSM in ne več akutno stresno motnjo. Delo reševalca v nujni medicinski pomoči zajema izpostavljenost nesrečam in travmatskim dogodkom, s katerimi se mora spopadati, kljub temu, da ti pojavi presegajo obseg tipičnih človeških zmožnosti, kar lahko prispeva k večji dovzetnosti za razvoj PTSM. Ponavljanje takšnih dogodkov v poklicu negativno vpliva na splošno počutje in reševalca naredi ranljivejšega za nastanek PTSM, če pa se dogodki ne ponavljajo, lahko simptomi sčasoma izzvenijo (Alaqeel et al., 2019; Iranmanesh et al., 2013). Ker je PTSM v nujni medicinski pomoči resen problem, je ključno, da se raziskuje dejavnike tveganja in tehnike spoprijemanja ter se zaposlenim v tem poklicu nudi pomoč pri spopadanju s stresom in se tako ohrani psihološko zdravje reševalcev (Alaqeel et al., 2019;
Mirhaghi et al., 2016).
5.1 Dejavniki posttravmatske stresne motnje pri reševalcih
Pomembne dejavnike, ki povečajo možnost za nastanek PTSM, so ugotovili v vseh šestih analiziranih raziskavah (Fjeldheim et al., 2014; Donnelly, 2012; Wild et al., 2016; Michael et al., 2016; Surgenor et al., 2020; Donnelly et al., 2016). Ugotovitve kažejo, da so najpogostejši dejavniki: visoka raven kroničnega stresa oz. stres, ki izvira iz delovnega procesa; stres zaradi kritičnih dogodkov; število predhodnih izpostavljenosti travmatskim dogodkom in neposredna izpostavljenost dogodkom; depresija in depresivne lastnosti ter nizka osebnostna prožnost. Ostali ugotovljeni dejavniki so: slaba socialna opora, odvisnost od uživanja alkohola, psihološke lastnosti (disociacija, nevroticizem), kognitivni odzivi na
16
spomine stresnih dogodkov (tlačenje misli, negativne misli, zakrivanje čustev) in motnje v temeljnem prepričanju.
Ugotovitve Donnelly in sodelavcev (2016) poudarjajo, da na nastanek PTSM vplivata dve vrsti stresa. To sta kronični poklicni stres (stres, ki izvira iz delovnega procesa in iz značilnosti organizacije) ter stres zaradi kritičnih dogodkov. Najbolj pomemben dejavnik tveganja izmed teh pa je stres, ki izvira iz delovnega procesa, ki v poklicu reševalca vključuje stresorje, kot so napor zaradi izmenskega dela, utrujenost, pomanjkanje časa za malico med delom, občutek stalne prisotnosti v službi, upravljanje socialnega življenja izven dela ter slaba podpora oz. razumevanje prijateljev in družine. Stres zaradi kritičnih dogodkov pa zajema stresorje, ki so povezani z oskrbo pacientov v nesrečah. To so smrt otroka v nesreči, vključenost in pomoč znancu v nesreči, akutno bolni ali hudo poškodovani pacienti. Poleg obstoječih intervencij za reševanje poklicnega stresa pri reševalcih bi bila zato koristna dodatna usmerjenost v odpravljanje stresorjev stresa, ki izvira delovnega procesa, in ne samo v odpravljanje stresa zaradi kritičnih dogodkov. Donnelly v raziskavi (2012) predstavi, da so bili reševalci z visoko stopnjo kroničnega stresa bolj izpostavljeni PTSM kot tisti z nižjo stopnjo kroničnega stresa. Pozornost na stopnjo kroničnega stresa pri zaposlenih v nujni medicinski pomoči je potrebna, saj so reševalci zaradi narave dela izpostavljeni tudi stresu zaradi kritičnih dogodkov, ki ga lahko kronični stres še poslabša. Na področju stresa v nujni medicinski pomoči so torej potrebne raziskave, s pomočjo katerih bi tudi v Sloveniji lahko opredelili problem poklicnega stresa pri reševalcih. Tako bi tudi reševalci dobili boljše znanje o obvladovanju stresorjev, prepoznavali, kdaj zaradi stresa trpijo, in takoj poiskali pomoč. Poleg tega lahko posameznikovo zavedanje o vplivu poklicnega stresa pomaga pri lažjem razpravljanju med zaposlenimi o stresnih reakcijah. Na podlagi teh ugotovitev je v službi nujne medicinske pomoči pomembno dati poudarek na dobro institucionalno zaščito zaposlenih in izvajati ukrepe za preprečevanje kroničnih stresorjev ter tako preprečiti razvoj PTSM. Raziskava Drewit-Chesney (2012) je ugotovila, da trenutne biomedicinske, vedenjske in družbeno okoljske intervencije ne obravnavajo delovnega okolja reševalcev, kar prispeva k visoki stopnji PTSM. Prihodnje raziskave bi se morale osredotočiti tudi na raziskovanje vpliva kroničnega stresa in stresa zaradi kritičnih dogodkov ter drugih stresnih reakcij pri reševalcih, kot sta depresija in tesnoba, pa tudi na to, kako lahko stres vpliva na izide, povezane z varnostjo, kot so poškodbe, napake, neželeni dogodki in vedenja, ki ogrožajo varnost na delovnem mestu.
17
V raziskavi Fjeldheim in sodelavci (2014) so pri študentih reševalcih ugotovili visoko stopnjo izpostavljenosti travmatskemu dogodku, tako posredno (npr. priča prometni nesreči) kot neposredno z delom (npr. biti žrtev fizičnega napada). Podobno so ugotovili tudi v raziskavi Rybojada in sodelavcev (2015), kjer so ugotovili, da je tudi med reševalci, ki so v kratkem časovnem obdobju izpostavljeni večjem številu travmatskim dogodkom, večja možnost za nastanek PTSM. Izpostavljenost travmatskemu dogodku je torej pogosta med celotnim reševalnim osebjem, študentje reševalci pa so zaradi pomanjkanja izkušenj še posebno občutljivi na škodljive učinke, povezane z izpostavljenostjo dogodku. Michael in sodelavci (2016) svoje ugotovitve razlagajo tako, da imajo neposredni travmatski dogodki večji vpliv na razvoj PTSM, kot posredni dogodki pri reševalcih. Tako se zgodi, da se reševalci, ki so izpostavljeni neposrednemu travmatskemu dogodku, ne morejo uspešno čustveno distancirati, in se pojavi dvom v samega sebe, kar lahko posledično vpliva na zmanjšano učinkovitost pri spopadanju z motečimi spomini na dogodek. Med poklicnim usposabljanjem je zato pomembna ustrezna priprava na travmatske dogodke, saj so tako reševalci pripravljeni na takšne stvari in bolj zaupajo vase oz. svoje sposobnosti. Tako bi lahko prepoznali simptome PTSM v začetni fazi in hkrati začeli izvajati funkcionalne strategije, ki bi vplivale na spopadanje z negativnimi spoznanji in na preprečitev razvoja PTSM.
Tudi ugotovitve v raziskavi, ki so jo izvedli Wild in sodelavci (2016), pokažejo potrebo po ustrezni podpori za zaposlene v reševalnih službah, ki so izpostavljeni potencialnim travmatskim dogodkom. Pomembno pa je odkrivanje PTSM v časovnem obdobju na začetku usposabljanja reševalcev, saj je raziskava pokazala, da se reševalce, ki imajo tveganje za razvoj PTSM, lahko odkrije že v prvem tednu usposabljanja. Dejavniki tveganja za nastanek PTSM, ugotovljeni v tej študiji, so bili povezani z neprilagojenimi posttravmatskimi spoznanji, s kognitivnimi odzivi na spomine stresnih dogodkov (tlačenje misli, negativne misli, zakrivanje čustev), z izogibanjem, s psihološkimi lastnostmi, kot so nagnjenost k disociativnim reakcijam in nevroticizmu, ter z majhno socialno oporo in osebnostno prožnostjo. Potrebno bi bilo torej opravljati preventivne teste, s katerimi bi pri reševalcih z znaki PTSM odkrili tudi morebitno depresijo. Ker obstajajo povezave tudi v obratni smeri, torej da depresija vpliva na razvoj PTSM, je treba izvajati tudi teste, ki bi pri reševalcih, nagnjenih k depresiji, ugotavljali možne znake PTSM (Eiche et al., 2019). Dejavniki, opredeljeni v raziskavah, bi lahko služili kot cilji za spreminjanje prihodnjih programov
18
pomoči, kar bi lahko pomagalo preprečiti razvoj PTSM in depresije pri ogroženih posameznikih in povezano tveganje za telesne bolezni.
Osebnostna prožnost, sposobnost spoprijemanja s stisko, ne da bi ta osebi škodovala, lahko preprečuje pojav simptomov PTSM. Reševalci, ki so bili izpostavljeni enemu ali več travmatskim dogodkom ter imajo slabo socialno oporo in nizko osebnostno prožnost, so lahko bolj podvrženi nastanku PTSM. Zato bi bilo zelo dobrodošlo, da bi za študente in delujoče reševalce obstajal program, ki bi jim pomagal graditi osebnostno prožnost (Fjeldheim, 2014; Wild et al., 2016). Te ugotovitve potrjuje tudi raziskava Streb in sodelavci (2014), ki ugotavlja, da visoka stopnja osebnostne prožnosti vpliva na preprečitev nastanka PTSM pri reševalcih in da bi s programi krepitve osebnostne prožnosti lahko preprečili nastanek PTSM pri reševalcih.
Donnelly (2012) je v raziskavi ugotovila pomembne povezave med uživanjem alkohola in PTSM. Prvič, reševalci, ki prekomerno uživajo alkohol, imajo večjo verjetnost, da se bodo znašli v nevarnih ali travmatskih okoliščinah, ne zaradi svojega poklicnega okolja, temveč zaradi motenega odločanja, in povečajo možnosti za razvoj PTSM. Drugič, zloraba alkohola lahko poveča ranljivost za PTSM, tako da poveča tesnobo, stres ali krivdo, povezano s prekomernim pitjem, ali povzroči fiziološke reakcije (npr. visok nivo zaužitja), zaradi katerih je posameznik v prekomerno vzburjenem stanju in bolj ranljiv za nastanek PTSM.
To je skladno tudi z ugotovitvami raziskave Hsiao in sodelavci (2019), ki so ugotovili, da so reševalci, ki imajo občutek krivde in neuspeha glede travmatskega dogodka, bolj podvrženi tveganju za nastanek PTSM. Tretja možnost je, da imajo reševalci, ki poročajo o višjih stopnjah uživanja alkohola, že izkušnje s travmatskimi dogodki v preteklosti. Zato je možno, da PTSM v tem primeru ni nujno povezan s travmatskimi dogodki na delovnem mestu.
Vseeno pa so vse tri možnosti verodostojna razlaga, zakaj je zloraba alkohola pomemben napovednik PTSM v nujni medicinski pomoči.
Surgernor in sodelavci (2020) so ugotovili, da je motnja temeljnih prepričanj neodvisno napovedala višjo raven PTSM. To je skladno tudi z razlago, da motnje aktivirajo moteče misli v povezavi s PTSM. Za zaščitni dejavnik se je izkazala višja starost reševalcev. Ta lahko prinese večjo trdnost in življenjske izkušnje za psihološko prilagajanje travmatskim dogodkom. Je pa tudi možno, da so se starejši reševalci s PTSM morda izključili iz poklica reševalca. Nasprotno so ugotovili v raziskavi Eiche in sodelavci (2019), saj so dokazali, da imajo starejši reševalci slabše splošno počutje in višjo stopnjo PTSM v primerjavi z mlajšimi
19
reševalci. Razlog za to bi lahko bil, da so zaradi daljše delovne dobe dalj časa izpostavljeni stresu in dejavnikom za nastanek PTSM, ki vplivajo na psihofizično zdravje reševalcev.
Potrebne so torej obširnejše raziskave vpliva demografskih in drugih lastnosti na nastanek PTSM.
Ugotovitve vseh analiziranih raziskav so torej pokazale številne dejavnike, ki so jim reševalci v svojem delovnem okolju izpostavljeni na dnevni ravni. Predvsem pa je bil ugotovljen pomemben vpliv teh dejavnikov na možnost nastanka PTSM pri reševalcih.
Slednje je podprto z dejstvom, da so v večini analiziranih raziskav ugotovili visoko prisotnost PTSM med reševalci. Zato si je pomembno prizadevati za prepoznavanje in odpravo teh dejavnikov ter s tem preprečevanje možnosti za nastanek PTSM.
5.2 Najpogostejše in najučinkovitejše tehnike spoprijemanja pri reševalcih, ki so bili izpostavljeni travmatskim dogodkom
Ker delo reševalcev obsega izpostavljenost mnogim dejavnikom tveganja za nastanek PTSM, ki jih je mogoče pravočasno ugotoviti in preprečiti, je pomembno vedeti, katere tehnike spoprijemanja obstajajo in jih vključevati v programe pomoči reševalnih služb.
Tehnike spoprijemanja, ugotovljene v analiziranih raziskavah, (Donnelly et al., 2016;
Halpern et al., 2012; Oginska-Bulik, Kobylarczyk, 2015; Avraham et al., 2014) so: tehnike, osredotočene na problem (aktivno spoprijemanje, načrtovanje); prepoznavanje čustev;
osredotočanje na izvedbo tehničnih postopkov; ločevanje poklicnega okolja od domačega;
medsebojna podpora; razumevanje nemoči in pogovor o dogodku; socialna opora sodelavca, prijatelja in družinskega člana.
Na prvem mestu je potrebno, da vsak reševalec in njegovi sodelavci znajo prepoznati simptome PTSM, saj lahko na podlagi tega napovejo možnost za nastanek PTSM in/ali poiščejo pomoč. Halpern in sodelavci (2012) so ugotovili, da so bile težave pri prepoznavanju čustev povezane s simptomi PTSM, izgorelosti in depresije. Prav tako so bile težave povezane s počasnejšim okrevanjem po fizičnem vznemirjenju zaradi travmatskega dogodka. Ker je nezmožnost prepoznavanja in opisovanja čustev oz. aleksitimija povezana s strahom pred fizičnimi simptomi anksioznosti, lahko ta pripomore k dolgotrajnejšemu fizičnemu vznemirjenju po kritičnemu dogodku, kar lahko za razliko od ostalih komponent akutne stresne reakcije bolj napove PTSM. Njihove ugotovitve kažejo, da bi lahko reševalci
20
s prepoznavanjem čustev pomembno vplivali na nadzorovanje poklicnega stresa, zato je njihovo izobraževanje na področju prepoznavanja čustev nov pomemben pristop, saj bi se tako lahko reševalci lažje spoprijemali s poklicnim stresom in zmanjšali oz. preprečili njegov vpliv na razvoj PTSM.
Na drugem mestu je potrebno, da v primeru ugotovljenih simptomov ali nastanka PTSM in po travmatskih dogodkih reševalci vedo, na koga se lahko obrnejo po pomoč. V raziskavi Donnelly in sodelavci (2016) so avtorji ugotavljali, h katerim virom podpore se reševalci najpogosteje obrnejo za obvladovanje poklicnega stresa. Ugotovili so, da so reševalci najbolj naklonjeni prejemanju podpore sodelavcev, prijateljev ali družinskih članov. Programi medsebojne podpore in programi, ki ne le reševalcem, pač pa tudi njihovim družinam, nudijo pomoč in sredstva za spoprijemanje s tovrstnimi težavami, pozitivno vplivajo na zdravje in dobro počutje reševalcev.
Da pa reševalci že v samem začetku preprečijo kakršnekoli možnosti za nastanek PTSM, ki so povezane z dejavniki, ki so jim izpostavljeni, je pomembno, da uporabljajo tehnike spoprijemanja. To je lahko zanje uspešna preventiva. Trenutne tehnike, kot so poročanje (ang. debriefings) o stresu zaradi kritičnih dogodkov, se osredotočajo izključno na stres zaradi kritičnih dogodkov in imajo kljub njihovi široki uporabi nedosledne dokaze, ki podpirajo njihovo uporabo. Druge pogoste intervencije za soočanje s stresom na delovnem mestu so na voljo v obliki načrtov za pomoč zaposlenim, programov zavarovanja na delovnem mestu, osebnih psihologov ali drugih institucionalnih služb za duševno zdravje (Donnelly et al., 2016). Toda takšni posegi so osredotočeni na zdravljenje patoloških odzivov, ko se ti že pojavijo, in ne na preprečevanje. Poleg tega so bile ugotovljene pomembne ovire za dostop do teh storitev, vključno s stigmatizacijo, z izzivi načrtovanja, osebnim prepričanjem o duševnem zdravju ter z duševnimi boleznimi in pomisleki glede strokovnih posledic iskanja pomoči. Glede na problematiko trenutnih programov, ki so na voljo reševalcem, ugotovitve poudarjajo potrebo po razvoju posegov za obravnavo številnih dejavnikov, ki lahko prispevajo k razvoju stresnih reakcij pri reševalcih. Ugotovitve raziskave Donnelly in sodelavci (2016) so pokazale, da morajo biti programi za obvladovanje stresa na delovnem mestu celostni in usmerjeni tako na stresorje kritičnih dogodkov kot na kronične stresorje na delovnem mestu. Usmerjene celostne pobude za zdravje in dobro počutje, ki obravnavajo vpliv stresa zaradi kritičnih dogodkov in kroničnih stresorjev, ki so povezani z vsakodnevnim delom reševalca, lahko tako preprečijo PTSM.
Raziskava Brom in sodelavci (2017) je ugotavljala, da je lahko učinkovita tudi uporaba
21
terapije somatskega doživljanja (telesno usmerjen pristop za zdravljenje travm in stresnih motenj) za pomoč pri zdravljenju PTSM. Potrebno je torej dodatno raziskati vse obstoječe načine in tehnike spoprijemanja s stresom in travmatskimi dogodki, saj bomo le tako lahko prišli do najučinkovitejših načinov za spoprijemanje s težavami, prisotnimi med reševalci.
Posebno pozornost je treba nameniti tehniki spoprijemanja, imenovani načrtovanje, ki se je v raziskavi (Oginska-Bulik, Kobylarczyk, 2015) poleg tehnike aktivnega spoprijemanja izkazala za pogosto uporabljeno med reševalci. Uporaba te tehnike spoprijemanja (tehnika, osredotočena na problem) poveča raven posttravmatske rasti po travmatskem dogodku, še posebej v smislu hvaležnosti do življenja. To so potrdile tudi ugotovitve v raziskavi LeBlanc in sodelavci (2011), saj tehnike, osredotočene na problem, ščitijo reševalce in so povezane z nizko anksioznostjo v trenutku travmatskega dogodka. Poleg tega je uporaba tehnike načrtovanja pri reševalcih pogojena z visoko stopnjo osebnostne prožnosti. Visoka osebnostna prožnost lahko tako neposredno ali posredno vpliva na posttravmatske spremembe in osebi po travmatskem dogodku pomaga pri uporabi tehnik spoprijemanja, še posebej pri načrtovanju, kar povzroči posttravmatsko rast in preprečitev nastanka PTSM.
Prisotnost osebnostne prožnosti in uporaba tehnike načrtovanja lahko reševalcem omogoči, da iz travmatskega dogodka pridobijo korist, razvijajo osebnostno prožnost in tako povečajo učinkovitost obvladovanja travmatskih izkušenj. Smiselne bi bile dodatne raziskave, s katerimi bi se preverilo, ali so dosežene spremembe dolgoročne ali ne.
Avraham in sodelavci (2014), so v raziskavi poudarili, da so reševalci pogosto v stiku z osebami v življenjsko nevarnih situacijah, zato so se velikokrat primorani spopadati s poklicnimi in čustvenimi izzivi. Preko nudenja pomoči žrtvam travmatskih dogodkov in istočasne izpostavljenosti travmatskim dogodkom se reševalci soočajo s strahom pred smrtjo in boleznimi. Pogosto se z namenom zavarovanja sebe čustveno odmaknejo od pacientov in njihovih družin ter se tako zaščitijo pred težkimi dogodki, ki bi jih morda čustveno vznemirili. Ena izmed razširjenih tehnik, ki se med takšnimi dogodkom uporablja za čustveno distanciranje oz. čustveni odklop od pacientov in njihovih družin, je osredotočenost na tehnične dejavnosti. Ta taktika reševalcem pomaga pri obvladovanju težav in stresa, povezanega s temi dogodki.
Reševalci so v raziskavi poročali o pozitivnih čustvih in osebnostni rasti, ko so imeli občutek nadzora nad dogodkom, v katerem so uspeli rešiti življenje pacientu ali pa se je pacientovo stanje začelo izboljševati ob določenih odločitvah reševalcev. Obenem so reševalci doživljali
22
travmatske dogodke, v katerih pacientom niso mogli pomagati zaradi različnih omejitev ali zaradi nepričakovanih izidov situacije, v katerih se je pacientovo stanje kljub prejemu pomoči reševalca poslabšalo. V teh primerih so imeli reševalci občutek pomanjkanja nadzora nad dogodkom. To povzroča negativna čustva zaradi narave njihove poklicne vloge, ki zahteva, da ostanejo pod nadzorom in rešujejo življenja. Z namenom, da se znebijo negativnih čustev, je učinkovita tehnika spoprijemanja pogovor o poteku dogodka in razumevanje nemoči v določenih trenutkih. Obravnava dogodka na tak način reševalcem omogoča razbremeniti čustveno breme, jim pomaga verjeti, da so vse storili pravilno, z namenom, da bi pacientu pomagali, in jim na koncu omogoča nov občutek nadzora, kot tudi profesionalno samozavest.
Zaskrbljujoče v raziskavi Avraham in sodelavci (2014) je poročanje izraelskih reševalcev, da v letu pred udeležbo v raziskavi niso sodelovali v nobeni podporni dejavnosti, ki jo je organizirala njihova organizacija. To dejstvo kaže na temeljno potrebo po razvoju programov supervizije, pa tudi individualne ali skupinske podpore reševalcem pred in po srečanju s travmatskimi dogodki.
Razvoj programa usposabljanja na to temo bi lahko reševalcem pomagal pri oblikovanju tehnik spoprijemanja in izboljšanju njihovega občutka nadzora med posredovanjem pri travmatskih dogodkih. Ti programi bodo povečali ozaveščenost reševalcev o vplivu travmatskih dogodkov in jim lahko pomagali, da prepoznajo potrebo po sprejetju pomoči, kadar je to potrebno. Pomagajo jim lahko tudi pri izražanju svojih čustev in strahov pred in po izpostavljenosti dogodku. Programi so lahko tudi sredstvo za prepoznavanje reševalcev, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko podporo. Številni dogodki, ki so jim reševalci izpostavljeni pri delu, predstavljajo srečanja s travmatskimi dogodki. Pri takšnih dogodkih lahko zaznajo grožnjo svojemu duševnemu počutju ali pacientovemu življenju. Povezovanje svojih čustev s čustvi pacientov in njihovih družin lahko pri reševalcih vzbudi težke občutke, ki ogrožajo njihovo poklicno identiteto in samopodobo. Z doseganjem usmerjanja in nadzorovanja svojih čustev oz. čustvenega odklopa preko omenjenih tehnik do pacientov in/ali njihovih družin lahko reševalci še naprej delujejo v svojem osebnem in poklicnem življenju. Vzpostaviti ravnovesje med čustveno povezanostjo in nenavezanostjo na pacienta ni enostavno, je pa nujno, da se reševalci znajo čustveno oddaljiti od pacienta, ter se tako spoprijemati s travmatskimi dogodki. Na ta odnos opozarjajo tudi ugotovitve Luftman in sodelavcev (2017), ki so pokazale, da bolj, kot so reševalci intimno vezani na pacienta ali dogodek, večjo možnost imajo za nastanek PTSM. Učinkovito spoprijemanje bi zmanjšalo
23
tveganje za nastanek začasne travmatizacije in posledični razvoj PTSM, kar bi vodilo k poklicni in osebni rasti.
Obstaja malo raziskav, ki so osredotočene na ugotavljanje PTSM med reševalci in dejavnike tveganja za nastanek motnje. Tudi analizirane raziskave so vključevale različne skupine oseb, ki delujejo v nujni medicinski pomoči, ne le reševalcev. Zaradi nehomogenosti vzorca v raziskavah, ugotovitev ne smemo posplošiti na vse reševalce. Poleg tega pa so bile raziskave narejene v različnih državah, v katerih ima reševalno osebje različno izobrazbo in funkcije, zato ugotovitev ne moremo popolnoma posplošiti na reševalce v Sloveniji. Tudi v Sloveniji bi bilo treba narediti raziskavo, ki bi zajemala le reševalce. Ključno bi bilo izvajati tudi presejalne teste za zgodnje odkrivanje dejavnikov in simptomov PTSM pri reševalcih, saj bi jim tako lahko čim prej ponudili psihološko podporo in jih seznanili ter jih naučili tehnik spoprijemanja s travmatskimi dogodki in stresom. Kljub temu lahko te ugotovitve v teoriji in praksi uporabimo za osveščanje potencialne prisotnosti PTSM, predstavitev uporabljenih tehnik spoprijemanj in dejavnikov, ki so prisotni v delovnem okolju vseh reševalcev in lahko vplivajo na nastanek motnje tudi v Sloveniji. Prav tako lahko ugotovitve uporabimo za temelj nadaljnjega raziskovanja PTSM pri reševalcih.
24
6 ZAKLJUČEK
Družba pričakuje, da bo reševalno osebje sposobno učinkovito delovati v zelo stresnih situacijah, ne da bi ga stres in situacije, ki so vključeni v njihovo delo, čustveno pretresli, zato reševalci podobno pričakujejo tudi od sebe. Težave lahko nastanejo, ko odkrijejo, da se zaradi srečanja s travmatskimi dogodki počutijo ranljive in to ovira njihovo delovanje. Ti dogodki lahko poleg ostalih dejavnikov izzovejo številne psihične težave in duševne motnje, nenazadnje tudi PTSM. To je duševna motnja, ki nastane ob dlje časa trajajoči izpostavljenosti stresu ali ob posrednem ali neposrednem stiku s hudim travmatskim dogodkom. PTSM lahko pri reševalcih povzroči podoživljanje travmatskega dogodka v obliki pretresljivih spominov ali sanj, disociativne reakcije in psihične težave, ki negativno vplivajo na splošno zdravje in delo reševalcev.
Potrebno je torej boljše razumevanje dejavnikov tveganja in zaščitnih dejavnikov PTSM ter poznavanje tehnik spoprijemanja s travmatskimi dogodki in stresom pri reševalcih. To potrjujejo rezultati raziskav, ki so pokazali visoko prisotnost PTSM pri reševalcih, ki so bili podvrženi visoki prisotnosti stresa, depresiji, slabemu fizičnemu zdravju, nizki osebnostni prožnosti in nizki socialni podpori, kar škoduje njihovemu splošnemu zdravju in vpliva na njihovo delo. Interakcije med dejavniki tveganja kažejo, da ti dejavniki delujejo eden na drugega, nastanek PTSM je tako povezan s kroničnim stresom, stresom zaradi kritičnih dogodkov, številom predhodnih izpostavljenosti travmatskim dogodkom in neposredno izpostavljenostjo dogodku, depresijo, nizko osebnostno prožnostjo ter s povečano uporabo alkohola in nekaterimi drugimi dejavniki.
Ključno je torej posvečanje pozornosti dejavnikom tveganja, saj se na njihovi osnovi lahko oblikuje programe pomoči, ki bi pomagali preprečiti razvoj PTSM pri ogroženih posameznikih, in tveganje za razvoj ostalih drugih bolezni. Poleg omenjenega pa ima ključno vlogo tudi osveščanje in učenje reševalcev o tehnikah spoprijemanja s stresom in travmatskimi dogodki, ki jih lahko uporabijo v svojem poklicu. Tehnike, ki reševalcem omogočajo spoprijemanje s travmatskimi dogodki in stresom, ki ga doživljajo v svojem poklicu, lahko odpravljajo psihološke stiske in pomagajo pri ohranjanju psihičnega ter splošnega zdravja reševalcev. Hkrati služijo kot preventiva za nastanek PTSM, saj lahko preprečijo vpliv dejavnikov. To reševalcem omogoča nemoteno in profesionalno opravljanje poklica, saj lahko le tako zagotovijo strokovno in kakovostno nujno medicinsko pomoč.
25
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Alaqeel MK, Aljerian NA, AINahdi MA, Almaini RY (2019). Post-Traumatic stress disorder among emergency medical services personnel: a cross-sectional study. Asian J Med Sci 10(4): 28–31. doi: 10.3126/ajms.v10i4.23990.
APA – American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders. 5. iz. Arlington, VA: American psychiatric publishing.
Avraham N, Goldblatt H, Yafe E (2014). Paramedics experiences and coping strategies when encountering critical incidents. Qual Health Res 24(1): 194–208. doi:
10.1177/1049732313519867.
Berger W, Coutinho ESF, Figueira I et al. (2012). Rescuers at risk: a systematic review and meta-regression analysis of the worldwide current prevalence and correlates of PTSD in rescue workers. Soc Psychiatry Psychiatr Epidemiol 47(6): 1001–11. doi:10.1007/s00127- 011-0408-2.
Brom D, Stokar Y, Lawi C et al. (2017). Somatic experiencing for posttraumatic stress disorder: a randomized controlled outcome study. J Trauma Stress 30: 304–12. doi:
10.1002/jts.22189.
Donnelly E (2012). Work-related stress and posttraumatic stress in emergency medical services. Prehosp Emerg Care 16(1): 76–85. doi: 10.3109/10903127.2011.621044.
EA Donnelly, Bradford P, Davis M, Hedges C, Klingel M (2016). Predictors of
posttraumatic stress and preferred sources of social support among canadian paramedics.
CJEM 18(3): 205–12. doi: 10.1017/cem.2015.92.
Drewitz-Chesney C (2012). Posttraumatic stress disorder among paramedics: exploring a new solution with occupational health nurses using the ottawa charter as a framework.
Workplace Health Saf 60(6): 257–63. doi: 10.1177/216507991206000605.
Eiche C, Birkholz T, Jobst E, Gall C, Prottengeier J (2019). Well-being and PTSD in German emergency medical services – a nationwide crosssectional survey. PLoS One 14(7). doi: doi.org/10.1371/journal.pone.0220154.
26
Fjeldheim CB, Nothling J, Pretorius K et al. (2014). Trauma exposure, posttraumatic stress disorder and the effect of explanatory variables in paramedic trainees. BMC Emerg Med 14(11). doi: 10.1186/1471-227x-14-11.
Halpern J, Maunder RG, Schwartz B, Gurevich M (2012). Identifying, describing, and expressing emotions after critical incidents in paramedics. J Trauma Stress 25: 111–4. doi:
10.1002/jts.21662.
Hsiao YY, Chang WH, Ma IC et al. (2019). Long-term ptsd risks in emergency medical technicians who responded to the 2016 taiwan earthquake: a six-month observational follow-up study. Int J Environ Res Public Health 16(24): e4983. doi:
10.3390/ijerph16244983.
Iranmanesh S, Tirgari B, Bardsiri HS (2013). Post-traumatic stress disorder among
paramedic and hospital emergency personnel in south-east iran. World J Emerg Med 4(1):
26–31. doi: 10.5847/wjem.j.issn.1920-8642.2013.01.005.
Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4129899/ <29. 4. 2020>.
Jones S (2017). Describing the mental health profile of first responders: a systematic rewiew. J Am Psychiatr Nurses Assoc 23(3): 200–14. doi: 10.1177/1078390317695266.
Kavčič T, Avsec A, Petrič M, Kocjan Zager G (2019). Funkcionalni vidiki osebnosti. 1. iz.
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Kočan E, Perić J (2014). Reševalec in stres. In: Vajd R, Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 2014: zbornik. 21 . mednarodni simpozij o urgentni medicini, Portorož, Slovenija 19. – 12. 6. 2014. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, 337–9.
Dostopno na: http://www.szum.si/media/uploads/files/Zbornik%20UM%202014.pdf
<30. 4. 2020>.
Kucmin T, Kucmin A, Turska D, Turski A, Nogalski A (2018). Coping styles and dispositional optimism as predictors of post-traumatic stress disorder (ptsd) symptoms intensity in paramedics. Psychiatr Pol 52(3): 557–71. doi: 10.12740/pp/68514.
27
Lavrič A (2011). Psihosocialna podpora reševalcem. Ujma 25: 297–303.
Dostopno na: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2011/297.pdf <30. 4. 2020>.
LeBlanc VR, Regehr C, Birze A et al. (2011). The association between posttraumatic stress, coping, and acute stress responses in paramedics. Traumatology 17(4): 10–6.
Dostopno na: https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/1534765611429078 <27. 4.
2020>.
Luftman K, Aydellote J, Rix K et al. (2017). PTSD in those who care for the injured.
Injury 48(2): 293–6. doi: 10.1016/j.injury.2016.11.001.
Michael T, Streb M, Haller P (2016). PTSD in paramedics: Direct versus indirect threats, posttraumatic cognitions and, dealing with intrusions. Int J Cogn Ther 9(1): 57–72. doi:
10.1521/ijct.2016.9.1.57.
Mirhaghi A, Mirhaghi M, Oshio A, Sarabian S (2016). Systematic review of the
personality profile of paramedics: bringing evidence into emergency medical personnel recruitment policy. Turk J Emerg Med 15(3): 144–9.
Dostopno na: http://akademikaciltip.com/archives/archive-detail/article-
preview/systematic-review-of-the-personality-profile-of-pa/21814 <30. 4.2020>.
Mishra S, Goebert D, Char E, Dukes P, Ahmed I (2010). Trauma exposure and symptoms of post-traumatic stress disorder in emergency medical services personnel in Hawaii.
Emerg Med J 27: 708–11. doi: 10.1136/emj.2009.080622.
Oginska-Bulik N, Kobylarczyk M (2015). Relation between resiliency and post-traumatic growth in a group of paramedics: the mediating role of coping strategies. Int J Occup Med Environ Health 28(4): 707–19. doi: 10.13075/ijomeh.1896.00323.
Oravecz R, Penko J, Suklan J (2016). Travmatiziranost slovenskih reševalcev. In: Vajd R, Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 2016: zbornik. 23 . mednarodni simpozij o urgentni medicini, Portorož, Slovenija 9. – 11. 6. 2016. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, 163–5.
Dostopno na: http://www.szum.si/media/uploads/files/Urgentna_medicina_2016.pdf <30.
4. 2020>.
28
Payne S, Walker J (1996). Psychology for nurses and the caring professions. 1. iz.
Buckingham: Open University Press.
Petrie K, Milligan-Saville, Gayed A, Deady M et al. (2018). Prevalence of ptsd and common mental disorders amongst ambulance personnel: a systematic review and meta- analysis. Soc Psychiatry Psychiatr Epidemiol 53(9): 897–909. doi: 10.1007/s00127-018- 1539-5.
Rybojad B, Aftyka A, Baran M, Rzonca P (2015). Risk factors for posttraumatic stress disorder in polish paramedics: a pilot study. J Emerg Med 50(2): 270–76.
Dostopno na:
https://www.researchgate.net/publication/281195682_Risk_Factors_for_Posttraumatic_Str ess_Disorder_in_Polish_Paramedics_A_Pilot_Study <30. 4. 2020>.
Seizovič D (2013). Stres pri reševalcih. Delo in varnost 58(2): 42–4. Dostopno na:
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-EFO2MWMM <30. 4. 2020>.
Streb M, Haller P, Michael T (2014). PTSD in paramedics: resilience and sense of coherence. Cogn Behav Therap 42(4): 452–63. doi: 10.1017/S1352465813000337.
Surgenor LJ, Snell DL, Dorahy M (2020). Factors associated with psychiatric morbidity, post-traumatic stress disorder and post-traumatic growth in paramedic first responders: the role of core beliefs. AJP 17. doi: 10.33151/ajp.17.727.
Walker J, Payne S, Jarrett N, Ley T (2012). Psychology for nurses and the caring professions. 4. iz. New York, Maidenhead: Open University Press.
Wild J, Smith KV, Thompson E, Bear F, Lommen MJ, Ehlers A (2016). A prospective study of pre-trauma risk factors for post-traumatic stress disorder and depression. Psychol Med 46(12): 2571–82. doi: 10.1017/S0033291716000532.
8 PRILOGE
8.1 Prikaz rezultatov vključenih raziskav
Tabela 2 Prikaz rezultatov analiziranih raziskav
Avtor, leto,
država Namen Udeleženci Mere Ugotovitve
Fjeldheim et al., 2014, Južna Afrika
Raziskati izpostavljenost travmam in PTSM ter odkriti dejavnike tveganja in varovanja.
132 reševalcev študentov (moških 84, 64
%; 48, 36,4 % žensk; povprečna starost vseh 22 let) lokalne univerze v Južni Afriki, ki so hkrati opravljali delo reševalca na terenu.
Vprašalniki za ocenjevanje neposrednih izkušenj različnih travmatskih dogodkov; pogostost in resnost simptomov PTSM; problematične uporabe alkohola; fizičnega zdravstvenega stanja;
dojemanja stresa v različnih življenjskih situacijah;
socialne opore družine, prijateljev in drugih;
osebnostne prožnosti.
Prepoznani dejavniki tveganja za PTSM so število predhodnih izpostavljenosti travmam, depresija, slaba socialna opora in nizka osebnostna prožnost.
Donnelly, 2012, ZDA
Dokazati vpliv poklicnega stresa (kronični stres in stres zaradi kritičnih dogodkov) in uživanja alkohola na razvoj PTSS.
1633 zaposlenih v nujni medicinski pomoči, od tega 70,2 % reševalcev (76,1
% moških; 30,1 % žensk) in 29,8 % tehnikov nujne medicinske pomoči iz različnih zveznih držav ZDA. Povprečna starost vseh je 34,67 let. Povprečna delovna doba je 10,28 let.
Vprašalniki za ocenjevanje problematične uporabe alkohola; PTSS; stopnje stresa zaradi kritičnih dogodkov in kroničnega stresa; stopnje stresa pri travmatskih dogodkih v zadnjih šestih mesecih.
Visoka raven kroničnega stresa (stres, ki izvira iz delovnega procesa), stres zaradi kritičnih dogodkov in odvisnost od uživanja alkohola pomembno povečajo raven vpliva na pojav PTSS.
