UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MATEMATIKO, NARAVOSLOVJE IN INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE
ZAKLJUČNA NALOGA
POTENCIAL ZDRAVLJENJA DEBELOSTI Z OKSITOCINOM IN NJEGOVIMI ANALOGI
NIKA KUPLENK
K U PL E N K Z A K L JU Č N A N A L O G A 2 0 1 8 LETO
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MATEMATIKO, NARAVOSLOVJE IN INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE
Zaključna naloga
(Times New Roman, 12 pt, sredinska poravnava, razmik med vrsticami:1,25)
Naslov zaključne naloge
(Times New Roman, 14 pt, krepko, sredinska poravnava, razmik med vrsticami:1,25)
(Naslov zaključne naloge v angleškem jeziku)
(Times New Roman, 12 pt, sredinska poravnava, razmik med vrsticami:1,25)
Zaključna naloga
Potencial zdravljenja debelosti z oksitocinom in njegovimi analogi
(Potential benefits for obesity treatment with oxytocin and its analogs)
Ime in priimek: Nika Kuplenk Študijski program: Biopsihologija Mentor: prof. dr. Gorazd Drevenšek
Koper, avgust 2018
Ključna dokumentacijska informacija Ime in PRIIMEK: Nika KUPLENK
Naslov zaključne naloge: Potencial zdravljenja debelosti z oksitocinom in njegovimi analogi
Kraj: Koper Leto: 2018
Število listov: 25 Število slik: 2 Število referenc: 18
Mentor: prof. dr. Gorazd Drevenšek
Ključne besede: debelost, zdravljenje, oksitocin
Izvleček: Debelost je opredeljena kot nesorazmerna telesna masa s telesno višino s prekomernim kopičenjem maščobnega tkiva. Za razumevanje razvoja debelosti je potrebno upoštevati vse okoliščine, kot so razvojni, genetski, epigenetski, psihološki in okoljski dejavniki, saj vsi vplivajo na vnos hrane, izkoristek hranil, skladiščenje in porabo maščobnih zalog. Sedanje zdravljenje debelosti je usmerjeno k zmanjšanju telesne teže z uporabo nizko tveganih metod, kot so intervencije življenjskega sloga, prehranske spremembe in telesna vadba kot prva izbira, ki ji sledijo zdravila ali operacija v izbranih primerih. Možgani debelih živali in ljudi kažejo nedotaknjeno ali celo povečano občutljivost za anoreksigenski učinek oksitocina. Predpostavlja se, da sorazmerno povišana količina holesterola v debelosti lahko poveča vezavo oksitocina z visoko afiniteto na oksitocinski receptor. Do sedaj poznano široko delovanje oksitocina zajema zmanjšanje vnosa maščob in ogljikovih hidratov, zmanjšanje z nagrajevanjem povezane motivacije za hrano, povečanje kognitivne kontrole, induciranje lipolize in oksidacije maščob, zmanjšanje telesne teže in znižanje aktivacije HPA osi.
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 III
Key words documentation
Name and SURNAME: Nika KUPLENK
Title of the final project paper: Potential benefits for obesity treatment with oxytocin and its analogs
Place: Koper Year: 2018
Number of pages: 25 Number of figures: 2 Number of references: 18
Mentor: Prof. Gorazd Drevenšek, PhD Keywords: obesity, treatment, oxytocin
Abstract: Obesity is defined as a disproportionate body weight with excessive accumulation of fat tissue. To understand the development of obesity, all circumstances, such as developmental, genetic, epigenetic, psychological and environmental factors, must be taken into account, since they all affect food intake, nutrient turnover, fat storage and utilization. The current treatment of obesity is aimed at reducing weight by using low-risk methods such as lifestyle interventions, nutritional changes and physical exercise as the first choice followed by medication or surgery in selected cases. The brain of obese animals and humans show an intact or even increased sensitivity to the anorexigenic effect of oxytocin. It is assumed that a relatively high amount of cholesterol in obesity can increase the binding of oxytocin to the oxytocin receptor with high affinity. Oxytocin's anorexigenic effect is wide-spread and is so far known to reduce intake of fats and carbohydrates, decrease reward-related food motivation, increase cognitive control, induce lipolysis and fat oxidation, reduce body weight, and lower HPA axis activation.
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, dr. Gorazdu Drevenšku, za strokovno svetovanje in pomoč pri izdelavi naloge ter dragocen čas, ki mi ga je za to namenil.
Zahvalila bi se rada tudi svojim staršem, ki sta mi omogočila študij in mi potrpežljivo stala ob strani na tej poti.
Hvala tudi tebi, Jan Golobič, za vso moralno in ostalo pomoč pri študiju in izdelavi te naloge.
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 V
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 OPREDELITEV DEBELOSTI ... 3
2.1 Regulacija hranjenja ... 3
2.2 Dejavniki tveganja ... 4
2.2.1 Razvojni dejavniki ... 4
2.2.2 Genetski in epigenetski dejavniki ... 5
2.2.3 Psihološki dejavniki ... 6
2.3 Preventiva ... 7
2.4 Zdravljenje ... 8
2.4.1 Vedenjska terapija ... 8
2.4.2 Diete ... 8
2.4.3 Telesna vadba ... 9
2.4.4 Zdravila ... 9
2.4.5 Bariatrična operacija ... 10
2.4.6 Metabolična prilagoditev ... 10
2.5 Težave pri preučevanju debelosti... 11
3 UPORABA OKSITOCINA ZA ZDRAVLJENJE DEBELOSTI ... 12
3.1 Opredelitev oksitocina ... 12
3.2 Študije na živalih ... 12
3.3 Klinične raziskave ... 13
3.3.1 Raziskave na ljudeh s prehranskimi motnjami in Prader-Willijevim sindromom ... 13
3.3.2 Raziskave na metabolno zdravih debelih ljudeh ... 13
3.3 Znižanje aktivacije HPA osi ... 15
3.4 Možni neželeni stranski učinki ... 15
4 ZAKLJUČEK ... 16
5 LITERATURA IN VIRI ... 17
KAZALO SLIK IN GRAFIKONOV
Slika 1. Razvojni dejavniki tveganja debelosti. ... 4 Slika 2. Delovanje intranazalnega vnosa oksitocina. ... 14
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 VII
SEZNAM KRATIC
DNA deoxyribonucleic acid, deoksiribonukleinska kislina
FDA Food and Drug Administration, Uprava ZDA za hrano in zdravila
fMRI functional magnetic resonance imaging, funkcionalna magnetna resonanca GWAS Genome Wide Association Studies, asociacijske študije širom genoma HDL high density lipoprotein, lipoprotein z visoko gostoto
HPA hypothalamic–pituitary–adrenal, hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza ITM indeks telesne mase
LDL low density lipoprotein, lipoprotein z nizko gostoto NAc nucleus accumbens
RNA ribonucleic acid, ribonukleinska kislina
VTA ventral tegmental area, ventralno tegmentalno območje ZDA Združene države Amerike
1 UVOD
Debelost je opredeljena kot nesorazmerna telesna masa glede na telesno višino s prekomernim kopičenjem maščobnega tkiva, ki ga po navadi spremlja blago, kronično in sistemsko vnetje. Predebeli posamezniki imajo večje tveganje za razvoj številnih zdravstvenih zapletov, ki prispevajo k zgodnejši smrti v primerjavi s posamezniki z običajno telesno težo. Debelost se povezuje z razvojem sladkorne bolezni tipa 2, nekaterimi vrstami raka (na primer na jetrih in ledvicah), težavami z dihanjem (na primer spalna apneja) ter boleznimi srca in ožilja (na primer ateroskleroza in srčni napad). Prav tako ima debelost poleg negativnega vpliva na psihološke in razpoloženjske vzorce, tudi negativen vpliv na samo kognitivno funkcijo (González-Muniesa idr., 2017). Povezana je bila na primer z nižjim povprečjem ocen v obdobju mladostništva (Singh, 2013). Kljub desetletnim prizadevanjem za upočasnitev napredka epidemije debelosti ima trenutno 39%
svetovnega prebivalstva prekomerno telesno težo, do leta 2030 pa ocenjujejo, da bo predebelih 57,8% ljudi (González-Muniesa idr., 2017). Stroški zdravstvenega varstva ljudi z debelostjo so za 42% višji od tistih, ki imajo normalno težo (Gobel, Tronnier in Munte, 2017).
Študija na 6635 posameznikih moškega in ženskega spola je preučevala ali se predebeli odrasli, ki so metabolno zdravi, hitreje starajo od odraslih z normalno težo in podobnim zdravjem. Udeležence so smatrali za zdrave, če so imeli 0 ali 1 od naslednjih 5 presnovnih dejavnikov tveganja: lipoproteine visoke gostote (HDL) manj kot 1,03 mmol/l za moške in manj kot 1,29 mmol/l za ženske ali uporaba zdravil za zniževanje holesterola; krvni tlak ≥ 130/85 mmHg ali uporaba zdravil proti hipertenziji; plazemska glukoza na tešče ≥ 5,6 mmol/l ali uporaba anti-diabetičnega zdravila; triacilglicerol ≥ 1,7 mmol/l; ocena homeostatičnega modela inzulinske rezistence (raven glukoze x raven inzulina / 22,5) več kot 3,20 (90. percentil v letih 1991-1994). Rezultati so pokazali, da so se v dveh desetletjih 2-krat bolj zmanjšale fizične funkcije in 6-krat bolj poslabšale telesne bolečine pri prvotno zdravih debelih kot pri posameznikih brez odvečne teže. Te spremembe so se zgodile s podobno pojavnostjo pri zdravih in nezdravih predebelih ljudeh. Prav tako so opazili 4-krat večjo verjetnost omejene mobilnosti in invalidnosti pri predebelih v primerjavi z udeleženci z normalno težo. To kaže na to, da debelost, tudi če je metabolično zdrava, pospešuje starostno zmanjšanje funkcionalnih sposobnosti in ogroža neodvisnost v starosti ter je zato pri zdravih debelih odraslih še vedno priporočljivo zmanjšanje telesne teže, da bi ohranili kakovost kasnejšega življenja (Bell, Sabia, Singh-Manoux, Hamer in Kivimäki, 2017).
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 2
Možgani debelih živali in ljudi kažejo nedotaknjeno ali celo povečano občutljivost za anoreksigenski učinek oksitocina. Predpostavlja se, da sorazmerno povišana količina holesterola v debelosti lahko poveča vezavo oksitocina z visoko afiniteto na oksitocinski receptor (Spetter in Hallschmid, 2017). Predklinične študije so pokazale učinek oksitocina pri zmanjšanju vnosa ogljikovih hidratov in hrane z visoko vsebnostjo maščob. Te ugotovitve kažejo, da lahko biološke poti, ki vključujejo oksitocin, odprejo nove terapevtske cilje za zdravljenje debelosti in presnovnih motenj (Lawson, 2017). Vendar pa mehanizmi, na katerih temeljijo anoreksigeni učinki oksitocina pri ljudeh zaenkrat še niso znani, kar predstavlja kritično področje za preučevanje, s ciljem da bi v bodoče oksitocin lahko uporabili v klinični praksi (Plessow idr., 2017).
2 OPREDELITEV DEBELOSTI
Povečano odlaganje maščob je glede na prvi zakon termodinamike posledica neravnovesja med vnosom kalorij in porabo energije. Da razumemo pojav debelosti pa je potrebno upoštevati vse individualne okoliščine, kot so okoljski dejavniki, splošna kakovost prehrane, stopnja telesne dejavnosti, črevesna mikrobiota, hormonski motilci, reproduktivni dejavniki, zdravila in (epi)genetski učinki, saj vsi ti dejavniki vplivajo na vnos hrane, izkoristek hranil, skladiščenje in porabo maščobnih zalog. Da bi ugotovili, ali in v kolikšni meri je nekdo debel, so bile zasnovane in razvite različne metode, vključno z oceno, ki temelji na antropometriji, bioelektrični impedančni analizi, denzitometriji in metodah, ki temeljijo na slikanju. Čeprav je indeks telesne mase (ITM) nenatančno orodje, je najpogosteje uporabljen. Grobo ocenjuje maščobnost in ugotavlja prekomerno telesno težo oziroma debelost glede na težo posameznika izraženo v kilogramih (kg) in deljeno s kvadratom višine v metrih (m2). Klasifikacija Svetovne zdravstvene organizacije, ki uporablja ITM, opredeljuje podhranjenost z <18,5 kg/m2, normalno težo z 18,5-24,9 kg/m2, prekomerno telesno težo z 25-29,9 kg/m2, debelost z ≥30 kg/m2, ITM ≥40 kg/m2 pa velja za skrajno debelost (González-Muniesa idr., 2017).
2.1 Regulacija hranjenja
Večina konceptualizacij regulacije hranjenja, predvideva, da dva vzporedna sistema vplivata na vnos hrane. Homestatski sistem vključuje hormonske regulatorje lakote, sitosti in ravni adipoznosti, kot so leptin, grelin in inzulin, ki delujejo na hipotalamus in možgansko deblo, da spodbudijo ali zavrejo hranjenje z namenom ohranjanja ustrezne ravni energetskega ravnovesja. Napaka v komponentah homeostatičnega sistema, kot je prirojeno pomanjkanje leptina, lahko povzroči trajno stanje pozitivnega energetskega ravnovesja in razvoj debelosti (Kenny, 2011).
Drug dejavnik, ki vpliva na vnos hrane pa je hedonski oz. nagrajevalni sistem v možganih.
V splošnem se pusto hrano je manj kot energetsko bogato hrano, tudi po izpolnitvi energetskih zahtev. Občutenje prijetnih učinkov okusne hrane je namreč močna motivacijska sila, ki lahko preglasi homeostatične signale. (Kenny, 2011). Občutek lakote lahko povzroči prisotnost priljubljene hrane ali pričakovanje le te, stopnja lakote pa naj bi bila po teorijah pozitivne motivacije odvisna od interakcije vseh faktorjev, ki vplivajo na motivacijsko vrednost hranjenja. Ti vključujejo okus hrane, morebitne prejšnje izkušnje s to hrano, količina preteklega časa od prejšnjega obroka, tip in količina hrane v prebavilih, prisotnost ljudi, nivo glukoze v krvi (Pinel, 2011).
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 4
2.2 Dejavniki tveganja
2.2.1 Razvojni dejavniki
Kritična obdobja v razvoju debelosti so prednatalno obdobje in obdobji otroštva ter mladostništva (slika 1). Glede na teorijo izvora zdravja in bolezni v razvojnem obdobju lahko metabolični vtis - opredeljen kot programiranje metabolizma med prenatalnim in novorojenčkovim obdobjem na genomski in epigenomski ravni - trajno vpliva na tveganje za razvoj bolezni v prihodnosti. V prenatalnem obdobju je prekomerna telesna teža mater, zlasti v zgodnji nosečnosti (prvih 20 tednov), dejavnik tveganja za razvoj prekomerne teže pri otrocih, saj lahko tako prevelika prehranjenost kot tudi podhranjenost med fetalnim življenjem sprožita biološke poti, ki so pozneje v življenju odgovorne za debelost. Tako je visoka porodna teža povezana z večjim tveganjem za razvoj debelosti, medtem ko je nizka porodna teža povezana z višjim odstotkom telesne maščobe, neodvisne od ITM in abdominalno debelostjo pri mladostnikih. Daljše obdobje dojenja je na drugi strani povezano z zmanjšano pojavnostjo debelosti v odraslosti (González-Muniesa idr., 2017).
V nadaljevanju razvoja otroka se zgodnji začetek drugega obdobja povišanja krivulje ITM, ki se normalno pojavi v starosti med 5. in 7. letom, povezuje z visoko količino subkutanega oziroma podkožnega maščobnega tkiva in velikim obsegom pasu v odrasli dobi (González-Muniesa idr., 2017). Ko otrok postane starejši, je neravnovesje med porabo in vnosom energije vedno bolj pomembno pri pridobivanju teže (Atay in Bereket, 2016).
Čas pojava pubertete vpliva na ITM in je povezan s spremembami ITM iz otroštva v odraslost, s tem da zgodnji nastop pubertete povečuje tveganje za razvoj debelosti (González-Muniesa idr., 2017).
Slika 1. Razvojni dejavniki tveganja debelosti (González-Muniesa idr., 2017).
2.2.2 Genetski in epigenetski dejavniki
Iskanje odločilnega vpliva genov pri debelosti je povzročilo uspešno identifikacijo nekaterih monogenih oblik debelosti. Čeprav je sorazmerno redka, je razširjenost v sorodstvu lahko višja. Mutacije v genu MC4R (ki kodira melanokortin 4 receptor) predstavljajo do 5% ekstremne debelosti z zgodnjim začetkom in so skupaj z variantami v genu FTO, najpogostejši genetski vzrok debelosti. Od vseh odkritih lokusov ima FTO največji, a še vedno majhen učinek na dovzetnost za debelost; vsak rizični alel povečuje tveganje za debelost za 1,20 do 1,32-krat, ITM pa za 0,37 kg/m2 – kar je 1060 g telesne teže za osebo, ki je visoka 1,70 m (González-Muniesa idr., 2017). Asociacijske študije širom genoma (GWAS – Genome Wide Association Studies) so sicer prispevale k identifikaciji več kot 100 genetskih variant povezanih z debelostjo, vendar ostajajo vzročni procesi večinoma neznani. Večina variant je verjetno specifičnih za določena tkiva in s tem tvorijo skupne prispevke v bioloških poteh in mrežah, spreminjajo izražanje genov, ki vplivajo na količinske lastnosti in vplivajo na celoten epigenom (Ghosh in Bouchard, 2017). Samo genetika tako ne more pojasniti sorazmerno nedavnega (v zadnjih 30 letih) in hitrega povečanja razširjenosti debelosti po vsem svetu. Namesto tega je postalo jasno, da debelost izhaja iz interakcije več genov za dovzetnost in različnimi dejavniki življenjskega sloga (González-Muniesa idr., 2017).
Hranjenje sproži gastrointestinalne in hranilne signale, ki vplivajo na apetit z različnimi nevrotransmiterji, črevesno-možganskimi peptidi, aminokislinami in nevropeptidi.
Raziskovanje vloge mikrobiote je pri tem vključeno v vrsto raziskav, saj je bilo ugotovljeno, da je mikrobiota predebelih posameznikov manj raznolika, kar naj bi dalo prednost vnetnemu stanju, oviralo presnovo nekaterih hranilnih snovi in vplivalo na izkoriščanje energije ter na porabo in shranjevanje le te. Drugi endogeni dejavniki, povezani z debelostjo, lahko povzročijo motnje nadzora apetita, spremembo termogeneze, okvare adipogeneze, vnetne procese in motnje presnov lipidov (González-Muniesa idr., 2017).
Prekomerno uživanje energijsko bogate hrane lahko, podobno kot pri odvisnostih od drog, sproži nevroadaptivne odzive v možganskih nagrajevalnih sistemih (ventralni in dorzalni striatum, srednji možgani, amigdala in orbitofrontalna skorja) ali obratno - genetska ranljivost v sistemih nagrajevanja lahko poveča nagnjenost k zasvojenosti in debelosti (Kenny, 2011). V raziskavi se je hranjenje znatno zmanjšalo po injiciranju antagonista dopamina v nucleus accumbens (NAc), poleg tega pa je bilo dokazano, da je sproščanje dopamina v NAc sorazmerno količini zaužite hrane (Gobel, Tronnier in Munte, 2017).
Kadar so podgane predstavljene z izbiro, v veliki meri raje užijejo raztopino saharina brez kalorij kot si samodejno vbrizgajo intravensko infuzijo kokaina. Poleg tega se dobro
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 6
hranjene podgane prostovoljno izpostavijo ekstremnemu mrazu, škodljivim toplotnim bolečinam ali neprijetnim elektroimpulzom v noge, da pridejo do okusnih živil, kot so kolač, mesna pašteta, arašidovo maslo, koka kola, M&M bonboni in čokolada, tudi če je
»zastonj« na voljo manj okusna standardna hrana. Te ugotovitve poudarjajo, kako intenzivno lahko makronutrienti v energetsko bogati okusni hrani spodbujajo sisteme nagrajevanja možganov, neodvisno od njihove kalorične vrednosti, in kako visoka je motivacija za vnos take hrane tudi v odsotnosti homeostatskih potreb po energiji.
Enostaven dostop do energetsko bogate hrane se tako šteje za velik okoljski dejavnik tveganja za debelost, prekomeren vnos takih živil pa za velik dejavnik nedavnega povečanja pojavnosti debelosti (Kenny, 2011).
2.2.3 Psihološki dejavniki
Aspekti telesne samopodobe obsegajo zapleteno kognitivno shemo, kako posameznik zaznava svoj videz in lahko vplivajo na posameznikovo psihosocialno in čustveno delovanje. Med bolniki z motnjami prehranjevanja ima prav motnja telesne samopodobe osrednjo vlogo pri vzdrževanju psihopatologije, saj nekateri posamezniki teži in obliki pripisujejo tako pomembnost, da to vpliva na njihovo zaznavanje sebe in posledično predstavlja oviro pri zdravljenju. Epizode kompulzivnega prenajedanja, med katerimi posamezniki občutijo izgubo nadzora med hranjenjem z nenavadno velikimi količinami hrane, je tako mogoče delno razlagati kot rezultat kognitivnih in vedenjskih poskusov za nadzorovanje prehranjevanja in s tem telesne teže (Lydecker, White in Grilo, 2017).
Prenajedanje je mogoče obravnavati kot ekstremno obliko dezinhibiranega prehranjevanja ali kot odgovor na čustvena stanja, kot so anksioznost, depresija ali dolgčas, saj lahko deloma pomaga kratkoročno zmanjšati te negativne misli ali čustva (Lillis, Hayes in Levin, 2011). Različni raziskovalci predpostavljajo, da prenajedanje premakne pozornost z negativnega razmišljanja in čustvenega odzivanja na prehranjevanje, premik pozornosti pa zmanjšuje čustveno odzivnost in s tem krepi samo vedenje prenajedanja (Bosch, Miltenberger, Gross, Knudson in Breitweiser, 2008). Odkrivanje kompulzivnega prenajedanja je pogosto težko zaradi sramu in neznanja obolelih in bližnjih. Posamezniki, katerih motnja se ne zdravi, težijo k znatni pridobitvi telesne teže v resnem (morbidnem) debelostnem območju ITM (Wever, Dingemans, Geerets, in Danner, 2018).
Visoko kalorična predelana živila, velike porcije, hitro hranjenje, hitra prehrana, večja poraba sladkanih pijač, izpuščanje zajtrka, odsotnost družine ob obrokih, nizek vnos mlečnih izdelkov, sadja in zelenjava so prehrambni dejavniki, povezani z otroško debelostjo. Dodatno se tudi povečano sedentarno vedenje z nizko stopnjo fizične aktivnosti, kot je igranje video iger, gledanje televizije močno povezuje z razvojem debelosti. Čas gledanja televizije ima več učinkov, na primer spodbujanje sedentarnega
življenjskega sloga, prehranjevanje pod vplivom televizijskih oglasov in zmanjševanje števila ur spanja. Številne študije so pokazale povezavo med krajšim trajanjem spanja in debelostjo. Tudi kronični stres, bodisi osebni ali starševski, lahko povzroči povečano tveganje za debelost v otroštvu (Atay in Bereket, 2016).
Poleg količine kalorij vplivata na energijsko ravnovesje in dolgoročno telesno težo vrsta in kakovost (na primer nasičeni proti nenasičenim lipidom pa tudi vir maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin) vnešenih kalorij. Kljub temu, da je to področje še vedno sporno, se visokokakovosten prehranski vzorec (opredeljen z uravnoteženo porabo makrohranil, v kateri je 10-20% energije pridobljeno iz beljakovin, <30% iz maščob in 50-55% iz ogljikovih hidratov) povezuje z znižanjem telesne mase in tveganjem za razvoj debelosti.
Ta ugotovitev velja tudi za večje uživanje sadja in oreškov, zelenjave, polnozrnatih izdelkov, jogurta in stremljenje k mediteranski prehrani. Nasprotno se povečana poraba pijač sladkanih s sladkorjem, čipsa, ocvrtega krompirja, rdečega in predelanega mesa in komercialnih pekovskih izdelkov povezuje s povečanjem telesne mase (González-Muniesa idr., 2017).
2.3 Preventiva
Preventiva pred debelostjo naj bi se osredotočala na vzdrževanje hujšanja ali obvladovanje pridobivanja prekomerne telesne teže. Vključuje predvsem programe za promocijo zdravja in aktivnega načina življenja. Na splošno naj bi se intervencija začela čim prej, tudi v prednatalnem obdobju. Kompleksnost debelosti zahteva večstopenjske in večkomponentne intervencije s sistemskim pristopom. Večstopenjski pristopi se osredotočajo na spreminjanje vedenja z delovanjem na več ravneh: posameznika (pogosto v času otroštva in mladostništva), šol, poklicnih okolij in skupnosti. Večkomponentne intervencije vključujejo več kot eno strategijo za spreminjanje vedenja v isti ravni. Potreben je širok vidik, saj je malo verjetno, da bi bilo osredotočanje samo na eno ali na omejeno število komponent ali le na zdravstveni sektor učinkovito (González-Muniesa idr., 2017).
Postavitev rekreacijskih prostorov za telesno dejavnost, zagotavljanje svežega sadja in zelenjave v šolskih obrokih, izogibanje avtomatov z vnaprej pripravljeno hrano so le nekateri ukrepi, potrebni za preprečevanje debelosti. V družinskem okolju je ključno tudi sprejetje ukrepov za oblikovanje zdravih prehranjevalnih navad v otroštvu. Nekateri med njimi vključujejo prehranjevanje z družino v strukturiranih obrokih, preprečevanje gledanja televizije, zlasti med obroki, spodbujanje uživanja sadja in zelenjave, omejevanje prehranjevanja v restavracijah, zlasti tistih s hitro prehrano in izogibanje sladkanim pijačam (Atay in Bereket, 2016).
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 8
2.4 Zdravljenje
Zdravljenje debelosti je usmerjeno k zmanjšanju telesne teže z uporabo nizko tveganih metod, kot so intervencije življenjskega sloga, prehranske spremembe in telesna vadba kot prva izbira, ki ji sledijo zdravila ali operacija v izbranih primerih (González-Muniesa idr., 2017).
2.4.1 Vedenjska terapija
Vedenjska terapija pomaga bolnikom, da razumejo in spremljajo svoje prehranjevalno vedenje – sprožilce, lokacije, hitrost in način prehranjevanja. Vključuje tudi strategije, ki ljudem pomagajo razviti asertivno vedenje, kognitivne tehnike za spopadanje z mislimi in načine za reševanje stresa. Najnovejši pristopi vključujejo spletna orodja z avtomatiziranimi elektronskimi sporočili, svetovanjem po elektronski pošti in vedenjsko terapijo (González-Muniesa idr., 2017).
Med različnimi vedenjskimi strategijami se je samo-beleženje teže izkazalo za učinkovito pri zmanjševanju telesne teže in vzdrževanju le te. V raziskavi Chin in drugih (2016) so preverjali uspešnost aplikacije za pametne telefone »Noom Coach« pri uspešnosti hujšanja.
Ob prvi prijavi se od uporabnikov zahteva, da določijo ciljno telesno težo in zabeležijo njihovo trenutno težo. Z uporabo aplikacije uporabniki beležijo dnevne vnose hrane, monitor dejavnosti, ki je del aplikacije pa dnevno shrani število korakov, ki jih je na dan prehodil posameznik. Na podlagi teh podatkov aplikacija ustvari poročila, ki prikazujejo trend uporabnikove teže, kalorične in hranilne povzetke prehrane, ter ponuja povratne informacije, vključno z vrstami vaj, ki pomagajo doseči ciljno telesno težo uporabnika.
Odkrili so, da je 77,9% uporabnikov izgubilo težo, njihov ITM se je zmanjšal s 30,2 na 28,1 kg/m2 pri moških in z 28,0 kg/m2 na 26,5 kg/m2 pri ženskah. Najpomembnejši dejavnik, ki je vplival na vzdrževanje ali neuspeh zmanjšanja telesne teže, je bila pogostnost vnosa večerje (Chin idr., 2016).
2.4.2 Diete
Negativno energijsko ravnovesje z omejevanjem kalorij se pogosto uporablja za hujšanje z dietami. Na splošno se priporoča zmanjšanje energetskega vnosa za 500 kcal na dan, individualno zmanjšanje za 30% energetskega vnosa ali omejitev na 1200 kcal na dan za ženske oziroma 1.500 kcal na dan za moške. Pri metaanalizi številnih priljubljenih diet so diete z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov po 12 mesecih povzročile zmanjšanje telesne mase za 7,25 kg v primerjavi z 7,27 kg prehrane z nizko vsebnostjo maščob. Izboljšanje celotne prehranske kakovosti brez neposredne omejitve energije je lahko prav tako
koristno za zmanjšanje teže, vendar je pri vseh dietah ključnega pomena upoštevanje prehranjevalnega programa.
Razlike med posamezniki v izgubi teže so visoke pri vseh dietah; nekateri posamezniki izgubijo veliko, medtem ko drugi dejansko pridobijo težo. Za dolgoročno vzdrževanje hujšanja in ohranjanje zdrave telesne teže je sicer pomembno upoštevanje prehranjevalnega načrta, vendar ima lahko tudi razmerje makrohranil pomembno vlogo.
Večji vnos beljakovin in živil z nizkim glikemičnim indeksom ter zmanjšanje vnosa maščob lahko pomaga pri vzdrževanju izgube teže, medtem ko lahko prehrana z višjim deležem ogljikovih hidratov vpliva na ponovno pridobivanje telesne teže (González- Muniesa idr., 2017).
2.4.3 Telesna vadba
Kot pri vseh posameznikih s sedentarnim načinom življenja je tudi predebelim priporočeno postopno povečati aerobno telesno aktivnost, na primer s hitro hojo, dokler ne dosežejo cilja > 150 minut vadbe na teden. Ta pristop koristi zdravju, ne glede na izgubo teže, saj zmerna raven telesne aktivnosti zmanjšuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni in bolezni srca in ožilja. Metaanaliza je sicer pokazala, da fizična aktivnost skupaj z ustrezno dieto povzroči dodatno izgubo teže za 1 do 1,5 kg v 12 mesecih. Za dolgoročno vzdrževanje telesne mase je kasneje morda potrebno povečati čas vadbe na 60-90 minut na dan. Zdi se, da vrsta telesne dejavnosti (na primer aerobna vadba v primerjavi z vadbo za moč ali visoka intenzivnost v primerjavi z nizko intenzivnostjo) ne vpliva na skupno izgubo teže.
(González-Muniesa idr., 2017).
2.4.4 Zdravila
Zdravila pri zdravljenju debelosti so odobrena kot dodatek k dieti in telesni vadbi, nobeno pa ni dovoljeno za uporabo v času nosečnosti in dojenja ali pri starostnikih. Uporabljajo se pri bolnikih s srednje do visoko tvegano debelostjo (ITM > 30 kg/m2 ali > 27 kg/m2 ob prisotnosti druge bolezni). Predpogoj je tudi pomanjkanja uspeha pri zmanjšanju in ohranjanju telesne teže z dieto in telesno aktivnostjo. Idealnega zdravila ni; pri pravem bolniku lahko katero koli od njih uspe. Če bolniki po 3 mesecih ne izgubijo 4-5% telesne mase, se zdravilo preneha jemati in potrebno je uporabiti drug pristop (González-Muniesa idr., 2017).
Do nedavnega je bilo edino zdravilo odobreno v Evropski Uniji orlistat, leta 2015 pa so odobrili tudi naltrekson in liraglutid. Zdravilo orlistat deluje tako, da zavira lipazo trebušne slinavke, kar zmanjša absorpcijo prehranske maščobe iz črevesja za približno 30%, kar
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 10
posledično omejuje vnos kalorij. Dokumentirana izguba teže je skromna, neprijetni stranski učinki, kot je mastno blato in povečano črevesno delovanje, pa so nadalje omejili širšo uporabo (Gobel, Tronnier in Munte, 2017).
2.4.5 Bariatrična operacija
Merila za bariatrično operacijo so ITM > 40 kg/m2 ali ITM > 35 kg/m2 ob prisotnosti druge bolezni, rezultati pa so na splošno ugodni. Rezultati po bariatrični operaciji so na splošno pokazali ugodne rezultate. Študija na švedskih predebelih ljudi je spremljala 2000 bolnikov 20 let, ki so bili operirani z enim od treh načinov: vzdolžno resekcijo želodca, želodčnim trakom in želodčnim obvodom. Smrtnost se je zmanjšala za 24%, predvsem zaradi zmanjšanega tveganja za miokardni infarkt. Izboljšale so tudi številne druge komorbidnosti, kot sta diabetes tipa 2 in spalna apneja, pacienti pa so poročali o doslednem izboljšanju kakovosti življenja. Nekateri bolniki se sicer težko prilagajajo globokim spremembam v količini in vrsti hrane, ki jo lahko pojedo po operaciji. Potrebni so tudi vseživljenjsko spremljanje in dodajanje vitaminov in mineralov. Drugi stranski učinki vključujejo še refluks, hipoglikemijo in ponovno pridobitev teže, operacija v prvotno stanje pa nosi večje tveganje brez zagotovila za uspeh (González-Muniesa idr., 2017).
2.4.6 Metabolična prilagoditev
Izgubo telesne mase spremlja upočasnitev bazalnega metabolizma, ki je pogosto večja, kot bi pričakovali na podlagi izmerjenih sprememb v sestavi telesa. Ta pojav se imenuje
"metabolična prilagoditev" ali "adaptivna termogeneza" in deluje tako, da zmanjša porabo energije in s tem ovira izgubo teže med intervencijo. Je sorazmeren, vendar nepopoln odziv na prizadevanje za zmanjšanje telesne teže glede izhodiščno težo.
Raziskava na nekdanjih udeležencih šova The Biggest Loser, je pokazala, da je večina udeležencev po vrnitvi v normalno življenje ponovno pridobila precejšno količino teže, ki so jo izgubili med oddajo. Kljub temu pa je bazalni metabolizem ostal na enaki povprečni ravni kot na koncu oddaje in je bil približno 500 kcal/dan nižji od pričakovanega na podlagi izmerjenih sprememb v sestavi telesa in povečane starosti preiskovancev. V nasprotju je kontrolna skupina bolnikov z želodčnim obvodom imela občutno metabolično prilagoditev 6 mesecev po operaciji, po 1 letu pa je le ta izginila, kljub nadaljevanju izgube teže. Vabljivo je sklepati, da pomanjkanje dolgoročne prilagoditve metabolizma po bariatričnem kirurškem posegu lahko odraža trajno ponastavitev nastavljene telesne teže (Fothergill idr., 2016).
Kljub vztrajnim metaboličnim prilagoditvam, ki nasprotujejo prizadevanjem posameznikov, da bi izgubili odvečno težo, v nekaterih študijah na drugi strani poročajo, da je vzdrževanje hujšanja včasih lažje po določenem času - po tem, ko so posamezniki uspešno vzdrževali hujšanje 2-5 let, so se njihove možnosti za dolgoročnejši uspeh močno povečale. Študije vseeno kažejo, da debelost povzroči trajen metabolni vpliv, ki se ne odpravi po izgubi teže. Ta pretežno prebiva v maščobnem tkivu, medtem ko se druga metabolna tkiva, vključno z jetri, mišicami in hipotalamusom, po izgubi teže vrnejo na ravni pred debelostjo. Presnovne lastnosti maščobnih tkiv po izgubi telesne teže bi tako lahko imele pomembno vlogo pri ohranjanju biološkega gona, da bi posamezniki ponovno pridobili težo (Hernandez-Carretero idr., 2018). Za hitro izgubo teže, kot je tista, ki jo doživljajo udeleženci šova The Biggest Loser, sicer pogosto velja, da poveča tveganje ponovne pridobitve teže, vendar nedavne študije tega niso potrdile, saj sama hitrost izgube teže ni vplivala na dolgoročno ohranjanje telesne teže (Fothergill idr., 2016).
2.5 Težave pri preučevanju debelosti
Ena izmed večjih težav pri preučevanju debelosti je izjemna razlika v načinu kopičenja telesne maščobe pri posameznikih. Očiten primer takšne heterogenosti je raznolikost telesne konfiguracije in različna regionalna kopičenja telesne maščobe na katerikoli ravni adipoznosti. Tako poznamo subkutano ali podkožno maščobno tkivo, ki se nalaga na področju bokov, zadnjice in stegen in je pogostejše pri ženskah ter visceralno maščobno tkivo, ki se nahaja pod abdominalnimi mišicami, obkroža notranje organe in je pogostejše pri moških (González-Muniesa idr., 2017).
Tudi epigenetski procesi, vključno z metilacijo DNA, histonsko modifikacijo in nekodirajočimi RNA-ji, ki spreminjajo in izključujejo gene brez spreminjanja sekvence DNA, predstavljajo izziv pri preučevanju debelosti. So občutljivi na zunanje dejavnike (na primer prehrano in fizično aktivnost) in notranje dejavnike (na primer hormone in genetske dejavnike), so reverzibilni in se lahko dedujejo na naslednje generacije. Epigenetski procesi so celično, časovno in tkivno specifični. Dokazi o vlogi epigenetike pri debelosti so prišli večinoma iz živalskih modelov in le občasno iz študij pri ljudeh (González-Muniesa idr., 2017).
Za običajno obliko človeške debelosti je značilno, da posameznik pridobi približno 1-2 kg na leto v obdobju 15-25 let, odvisno od posameznika. Ta stopnja letnega povečanja telesne mase je precej majhna, če se razširi čez 365 dni, zato ni presenetljivo, da je pripisovanje vzročnosti v etiologiji debelosti težavno (Ghosh in Bouchard, 2017).
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 12
3 UPORABA OKSITOCINA ZA ZDRAVLJENJE DEBELOSTI 3.1 Opredelitev oksitocina
Oksitocin je peptidni hormon iz devetih aminokislin. Nastaja v supraoptičnem jedru in paraventrikularnem jedru hipotalamusa. Veže se na oksitocinski receptor, ki je član družine z G proteinom sklopljenih receptorjev in uravnava vrsto fizioloških procesov, vključno s prehranjevanjem in presnovo. Oksitocinski receptorji so porazdeljeni v osrednjem živčnem sistemu (na primer v hipotalamusu, bazalnih ganglijih, ventralnem tegmentalnem območju - VTA, NAc, frontalnem režnju, insuli, nucleus tractus solitarii in hrbtenjači) in perifernih regijah, ki so ključnega pomena za nadzor vnosa hrane in presnovo (na primer vagusni živec, anteriorna hipofiza, adipocite, gastrointestinalni trakt in trebušna slinavka; Lawson, 2017). Čeprav endogeni oksitocin slabo prehaja skozi krvno-možgansko pregrado, vedenjske študije kažejo, da lahko oksitocin vstopi neposredno v zadnjem delu možganov ali deluje na vagusni živec, študija na nehumanih primatih pa kaže, da oksitocin pri suprafizioloških koncentracijah, ki se administrira intravenozno ali intranazalno, prehaja v cerebrospinalno tekočino (Lawson, 2017).
Sintetični oksitocin je odobrila Uprava ZDA za hrano in zdravila (FDA) in se pogosto uporablja za indukcijo poroda in nadzor krvavitev iz maternice po porodu ter je na voljo v intravenskih in intramuskularnih oblikah. Glede na kratki razpolovni čas (od 2 do 8 minut v periferni krvi in 19 do 28 minut v cerebrospinalni tekočini) intramuskularni ali intravenski vnos ni mogoč pri kronični uporabi. Intranazalne formulacije oksitocina so komercialno dostopne za olajšanje odvajanja mleka pri doječih materah, vendar pa so nepraktične (sestoji iz 6 razpršilcev po 4 i.e. oksitocina, danih štirikrat na dan). Pri miših, ki imajo s prehrano povzročeno debelost, je kontinuirano subkutano dajanje oksitocina z mini črpalko več kot trikrat bolj učinkovito pri doseganju zmanjšanja telesne mase kot enkratni dnevni vnos istega odmerka (13,0% v primerjavi z 3,6%), kar kaže na to, da bi lahko oblike z dolgotrajnejšim delovanjem oksitocina imele večjo učinkovitost kot sedanje možnosti (Lawson, 2017).
3.2 Študije na živalih
Študije na živalih kažejo, da je oksitocin močan regulator kaloričnega vnosa in metabolizma. Miši z izbitim genom za oksitocin ali oksitocinski receptor pridobijo težo in razvijejo debelost, eksogen vnos oksitocina pri miših, podganah in opicah, bodisi centralno ali periferno, pa vodi k trajnemu zmanjševanju telesne mase z zmanjšanjem vnosa hrane, povečanjem ali vzdrževanjem porabe energije in s spodbujanjem lipolize. Učinki so skoraj takojšnji, ohranjajo pa jih z ponavljajočim doziranjem (Lawson, 2017). Rhesus opicam, ki
so jim s prehrano povzročili debelost in so štiri tedne prejemale subkutano oksitocin, se je zmanjšal vnos hrane za približno 27%, njihova telesna težo pa za 3,3%, medtem ko se je njihova poraba energije povečala za 14% (Spetter in Hallschmid, 2017).
3.3 Klinične raziskave
3.3.1 Raziskave na ljudeh s prehranskimi motnjami in Prader-Willijevim sindromom
Klinična, z naključnim izborom in s placebom nadzorovana presejalna študija intravenskega enkratnega vnosa oksitocina (z odmerkom 40 i.e.) ženskam je pokazala, da je oksitocin v naslednjih 24 urah zmanjšal količino zabeleženega vnosa hrane pri ženskah z bulimijo, ne pa pri ženskah z anoreksijo ali v zdravi kontrolni skupini. V študiji večkratnega intranazalnega vnosa oksitocina (z odmerkom 12-24 i.e. dvakrat na dan) pri dečkih in deklicah s Prader-Willijevim sindromom (genetskim sindromom, za katerega je značilna huda zgodnja debelost in hiperfagija) je 4 tedne zdravljenja z oksitocinom zmanjšalo pojavnost nenormalnega vedenja v povezavi s hrano (na primer preokupacija s hrano) v podskupini mlajših otrok (tistih, starih od 6 do 10 let), ne pa pri otrocih starih 11- 14 let (Lawson, 2017).
3.3.2 Raziskave na metabolno zdravih debelih ljudeh
V klinični, s placebom nadzorovani raziskavi z enim intranazalnim odmerkom 24 i.e.
oksitocina pri 25 zdravih moških brez diabetesa (13 oseb z normalno težo in 12 s prekomerno telesno težo oziroma debelostjo), je oksitocin zmanjšal vnos maščob, ogljikovih hidratov in kalorij na testnem obroku za 122 kcal, medtem ko je vnos beljakovin ostal enak. Uporabil so vizualne analogne lestvice za oceno sprememb apetita in niso našli nobenega dokaza, da bi oksitocin vplival na samozaznavo, kar kaže, da lahko oksitocin spremeni prehransko vedenje brez zavedanja posameznika. Ker so posamezniki zaužili manj energetsko bogate hrane, bi oksitocin lahko zaviral vnos hrane delno tudi z modulacijo z nagrajevanjem povezane motivacije za hrano (slika 2; Lawson, 2017).
Razpoložljivost oksitocina v VTA namreč spreminja nivo dopamina v možganskih regijah pod VTA, kar zagotavlja potencialno biološko povezavo med oksitocinom in motivacijskim vedenjem. Pri podganah je vnos oksitocina v VTA in NAc zmanjšalo vnos saharoze. V s placebom nadzorovani raziskavi enkratnega intranazalnega odmerka 24 i.e.
oksitocina pri zdravih predebelih moških so ugotovili, da je po vnosu oksitocina in gledanju visokokalorične hrane, v nasprotju s kontrolno skupino, sledila bilateralna hipoaktivacija v VTA. Poleg tega je analiza fMRI pokazala hipoaktivacijo hipotalamusa, osrednjega možganskega območja, povezanega s homeostatično motivacijo hranjenja in hkrati povečano aktivnost frontopolarne skorje, povezane s kognitivno kontrolo, v
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 14
primerjavi s placebom (slika 2). Osebe s prekomerno telesno težo in debelostjo kažejo zmanjšan kognitivni nadzor v primerjavi z osebami z normalno težo, nižji kognitivni nadzor pa je povezan z višjo pojavnostjo nenadzorovanega hranjenja in večjega vnosa hrane. (Plessow idr., 2017).
Predklinične študije kažejo, da oksitocin inducira lipolizo in oksidacijo maščob, ki neodvisno od vnosa hrane povzročita zmanjšano telesno maščobo in težo (slika 2). Zlasti zmanjšuje visceralno in jetrno maščobo, ki sta metabolno pomembni odlagališči maščobe, povezani z večjim tveganjem za metabolni sindrom ter bolezni srca in ožilja. V majhni študiji, pri kateri so 8 tednov dajali intranazalni oksitocin (24 i.e. pred obroki in pred spanjem) moškim in ženskam s prekomerno telesno težo oziroma debelostjo, je oksitocin povzročil izgubo telesne mase z izboljšanim krvnim profilom lipidov (nižje ravni celotnega holesterola in lipoproteina z nizko gostoto - LDL) in zmanjšan obseg pasu (Lawson, 2017).
Klinična, s placebom nadzorovana študija z odmerkom 24 i.e. oksitocina, ki so ga intranazalno dajali štirikrat na dan pri moških in ženskah s prekomerno telesno težo ali debelostjo, je pokazala, da je oksitocin v 8 tednih povzročil znatno izgubo telesne teže (slika 2). Ta študija je bila omejena z majhno velikostjo vzorca (devet udeležencev je bilo naključno dodeljenih za prejemanje oksitocina) in skupine niso bile dobro usklajene glede na starostno ali izhodiščno težo. Vendar je bila izguba teže približno 9 kg (ali 9%), kar je podobno izgubi teže, ki jo vidimo pri sicer najučinkovitejših zdravilih za debelost odobrenih s strani FDA (Lawson, 2017).
Slika 2. Delovanje intranazalnega vnosa oksitocina (Spetter in Hallschmid, 2017).
3.3 Znižanje aktivacije HPA osi
Poleg neposrednih koristnih metabolnih učinkov lahko oksitocin prispeva tudi k dodatnim komplementarnim učinkom z zmanjšanjem aktivacije osi hipotalamus-hipofiza- nadledvična žleza (HPA; slika 2). Oksitocinski receptorji se nahajajo v anteriorni hipofizi in nadledvičnih žlezah, intravenski ali intranazalni vnos oksitocina pri človeku pa zmanjšuje koncentracijo adrenokortikotropnega hormona in kortizola v osnovnih in stresnih pogojih. Negativni učinki kortizola na metabolizem sicer vključujejo učinke na presnovo lipidov, kopičenje telesnih maščob in homeostazo glukoze (Lawson, 2017).
3.4 Možni neželeni stranski učinki
Glede na trenutno znanje o morebitnih škodljivih učinkih oksitocina pri porodu, je ključno varnostno vprašanje, ki ga bo treba oceniti za kronično uporabo tveganje za nastanek kardiovaskularnih dogodkov, kot so aritmije in spremembe v krvnem tlaku ter hiponatriemije. Manj ogrožajoči neželeni učinki, ki bi lahko omejili uporabo, vključujejo glavobol in slabost. Uporaba oksitocina za zdravljenje debelosti in presnovnih motenj bi bila nemogoča v nosečnosti zaradi tveganja za krčenje maternice. Raziskave kroničnega intranazalnega vnosa oksitocina pri ljudeh so trajale do 6 mesecev brez poročil o resnih varnostnih težavah (Lawson, 2017).
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 16
4 ZAKLJUČEK
V zadnjih desetletjih beležimo velik porast debelosti in z debelostjo povezanih bolezni, zato je ključnega pomena skrb za preventivo in s tem ohranjanje kakovosti življenja ljudi.
Ker pa je debelost bolezen kompleksnega in še ne povsem raziskanega vzroka, je pomembno, da stremimo k razvoju varnih in učinkovitih zdravil.
Oksitocin je eno najpogostejših zdravil uporabljenih pri porodu, v zadnjih letih pa klinične raziskave začenjajo opredeljevati učinke oksitocina na prehranjevalno vedenje in presnovo.
Njegovo do sedaj poznano široko delovanje zajema zmanjšanje vnosa maščob in ogljikovih hidratov, zmanjšanje z nagrajevanjem povezane motivacije za hrano, povečanje kognitivne kontrole, induciranje lipolize in oksidacije maščob, zmanjšanje telesne teže in znižanje aktivacije HPA osi.
Izboljšanje razumevanja o delovanju oksitocina pri ljudeh, bo ključnega pomena za napredovanje kliničnih terapij. Pomembne bodo nadaljnje raziskave, ki bodo preučevale terapevtske učinke, odvisne od odmerka in različnih poti administracije. Prav tako je treba določiti varnost kronične uporabe oksitocina v ustreznih kliničnih populacijah. Raziskati je potrebno tudi alternativne načine za povečanje učinka oksitocina v telesu (na primer farmakološka zdravila, ki povečujejo sproščanje, delujejo na oksitocinski receptor ali zmanjšujejo razgradnjo oksitocina).
5 LITERATURA IN VIRI
Atay, Z. in Bereket, A. (2016). Current status on obesity in childhood and adolescence:
Prevalence, etiology, co-morbidities and management. Obesity Medicine, 3, 1-9.
Bell, J. A., Sabia, S., Singh-Manoux, A., Hamer, M. in Kivimäki, M. (2017). Healthy obesity and risk of accelerated functional decline and disability. International Journal of Obesity, 41, 866–872.
Bosch, A., Miltenberger, R. G., Gross, A., Knudson P. in Breitweiser, C. B. (2008).
Evaluation of Extinction as a Functional Treatment for Binge Eating. Behavior Modification, 32 (4), 556-576.
Chin, S. O., Keum, C., Woo, J., Park, J., Choi, H. J., Woo J. in Rhee, S. J. (2016).
Successful weight reduction and maintenance by using a smartphone application in those with overweight and obesity. Scientific Reports, 6, 1-8.
Fothegrill, E., Guo, J., Howard, L., Kerns, J. C., Knuth, N. D., ... in Hall, K. D. (2016).
Persistent Metabolic Adaptation 6 Years After “The Biggest Loser” Competition. Obesity, 24, 1612-1619.
Ghosh, S. in Bouchard, C. (2017). Convergence between biological, behavioural and genetic determinants of obesity. Nature Reviews Genetics, 18 (12), 731-748.
Gobel, C. H., Tronnier, V. M. in Munte, T. F. (2017). Brain stimulation in obesity.
International Journal of Obesity, 41, 1721–1727.
González-Muniesa, P., Mártinez-González, M. A., Hu, F. B., Després, J. P., Matsuzawa, Y., Loos, R. J. F., Moreno, L. A., Bray, G. A. in Martinez, J.A. (2017). Obesity. Nature Reviews Primers, 3, 1-18.
Hernandez-Carretero, A., Weber, N., La Frano, M. R., Ying, W., Rodriguez, J. L., ... in Osborn, O. (2018). Obesity-induced changes in lipid mediators persist after weight loss.
International Journal of Obesity, 42, 728-736.
Kenny, P. J. (2011). Reward Mechanisms in Obesity: New Insights and Future Directions.
Neuron Review, 69 (4), 664-679.
Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, 2018 18
Lawson, E. A. (2017). The effects of oxytocin on eating behaviour and metabolism in humans. Nature Reviews Endocrinology, 13 (12), 700-709.
Lillis, J., Hayes, S. C. in Levin, M. E. (2011). Binge Eating and Weight Control: The Role of Experiential Avoidance. Behavior Modification, 35 (3) 252–264.
Lydecker, J. A., White, M. A. in Grilo, C. M. (2017). Form and formulation: Examining the distinctiveness of body image constructs in treatment-seeking patients with binge- eating disorder. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 85 (11), 1095-1103.
Pinel, J. (2011). Biopsychology (8. izdaja). Boston: Pearson Education.
Plessow, F., Marengi, D. A., Perry, S. K., Felicione, J. M., Franklin, R., Holmes, T. M., Holsen, L. M., Makris, N., Deckersbach, T. in Lawson, E. A. (2017). Effects of Intranasal Oxytocin on the Blood Oxygenation Level-Dependent Signal in Food Motivation and Cognitive Control Pathways in Overweight and Obese Men. Neuropsychopharmacology, 43 (3), 638-645.
Singh, M. K. (2013). Get Physical, Get Smart! Science Translational Medicine, 5 (173).
Spetter, M. S. in Hallschmid, M. (2017). Current findings on the role of oxytocin in the regulation of food intake. Physiology & Behavior, 176, 31-39.
Wever, M. C. M., Dingemans, A. E., Geerets, T. in Danner, U. N. (2018). Screening for Binge Eating Disorder in people with obesity. Obesity Research & Clinical Practice, 12 (3), 299-306.
