UREJANJE IN NAČRTOVANJE ZUNANJEGA BIVALNEGA PROSTORA

PEDAGOŠKA FAKULTETA BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

Študijski program: Biologija in gospodinjstvo

UREJANJE IN NAČRTOVANJE ZUNANJEGA BIVALNEGA PROSTORA

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: Kandidatka:

doc. dr. Beatriz Gabriela Tomšič Čerkez Tjaša Kotar

Ljubljana, april, 2014

IZJAVA

Podpisana Tjaša Kotar, študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer Biologija in gospodinjstvo, izjavljam, da je napisano diplomsko delo z naslovom Urejanje in načrtovanje zunanjega bivalnega prostora pri mentorici doc. dr. Beatriz Gabrieli Tomšič Čerkez moje lastno delo.

Vsi uporabljeni viri in literatura so v diplomskem delu konkretno navedeni.

Ljubljana, 2014 PODPIS:

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Beatriz Tomšič Čerkez za strokovne napotke in pomoč pri izdelavi diplomske naloge.

Posebej se zahvaljujem staršem, ki so mi omogočili študij, ter za njihove nasvete, pogovore in skupne trenutke ter fantu Primožu za spodbujanje in veliko motivacije.

Hvala tudi vsem drugim, ki ste me v času študija spodbujali in ste verjeli vame.

KAZALO VSEBINE

Povzetek ... 11

Abstract ... 12

I. UVOD ... 13

II. TEORETIČNE OSNOVE ... 14

1. IZBIRA GRADBENE PARCELE ... 14

2. HIŠA IN VRT... 15

3. OSNOVE OBLIKOVANJA VRTOV ... 16

3.1. IZBIRA SLOGA ... 17

3.1.1. ARHITEKTONSKO ALI KRAJINSKO ... 17

3.1.2. SIMETRIČNO ALI NESIMETRIČNO ... 17

3.1.3 VODORAVNO ALI NAVPIČNO ... 17

3.1.4 ENOTNO ALI RAZNOLIKO ... 18

3.1.5. VBOČENO ALI IZBOČENO ... 18

3.1.6. MIRNO ALI RAZGIBANO ... 18

3.1.7. SVETLO ALI TEMNO ... 18

3.2. BARVE V VRTU ... 19

3.2.1. HARMONIJE ... 20

3.2.2. KONTRASTI ... 21

3.2.3. BARVNA JAKOST ... 21

3.2.4. NASIČENOST IN NIANSE ... 21

3.2.5. HLADNE BARVE ... 22

3.2.5.1. ZELENA POMIRJA ... 22

3.2.5.2. MODRA OHLADI... 23

3.2.5.3. VIJOLIČNA, SIMBOL PRESTIŽA ... 23

3.2.5.4. ČRNE NI V NARAVI ... 24

3.2.5.5. SIVA POVEZUJE MOČNE BARVE ... 25

3.2.5.6. NEPRECENLJIVA BELA V VRTU ... 26

3.2.6. TOPLE BARVE ... 26

3.2.6.1. RDEČA ZA DINAMIKO... 27

3.2.6.2. ORANŽNA SPODBUJA APETIT ... 27

3.2.6.3. RUMENA OSVETLI TEMNE KOTIČKE ... 28

3.2.6.4. MEHKA IN SPROŠČUJOČA ROŽNATA ... 29

4. GRAJENI ELEMENTI ... 29

4.1. VRTNA OGRAJA ... 30

4.2. VRTNI VHOD ... 32

4.3. VRTNE POTI... 33

4.3.1. PEŠČENE POVRŠINE OZ. GRAMOZ ... 33

4.3.2. LUBJE ... 34

4.3.3. BETONSKE PLOŠČE ... 34

4.3.4. LESENI tlaki ... 35

4.3.5. OPEKE ... 35

4.4. STOPNIŠČA ... 36

4.5. VRTNI IN PODPORNI ZIDOVI ... 37

4.6. SENČNICA, PERGOLA In BRAJDA ... 39

4.6.1. SENČNICA ... 39

4.6.2. PERGOLA ... 40

4.7. VRTNA TERASA ... 41

4.8. SEDIŠČA ... 42

4.8.1. VRTNE KLOPI ... 43

4.8.2. VRTNE UTE ... 44

4.8.3. VRTNE HIŠICE ... 45

5. RAZSVETLJAVA V VRTU ... 46

6. VODNI DELI VRTA ... 48

6.3. BAZENČEK V POSODI ... 50

6.4. STOPNIČASTI SLAPOVI ... 50

6.5. VODNJAK ... 51

6.5.1. OBLIKOVNI VODNJAK ... 51

6.5.2. ZIDNI VODNJAK ... 52

6.6. PLAVALNI BAZEN ... 52

7. RASTLINJAK ... 54

8. ZIMSKI VRT ... 55

9. GRADITEV SKALNJAKA ... 56

10. ŽIVE MEJE V VRTU ... 57

10.1. PRIPRAVE IN SAJENJE ... 59

10.2. STRIŽENJE IN OBREZOVANJE ... 60

11. GREDE IN GREDICE ... 61

11.1. OBLIKOVNA VRSTA GREDIC ... 61

11.2. NEOBLIKOVNA GREDICA ... 62

11.3. GREDICE ZELIK ... 63

11.4. GREDICE GRMOVNIC ... 63

11.5. MEŠANE GREDICE ... 64

12. VRTNI NAČRTI ... 64

12.1. Kako narišemo vrtni načrt ... 65

13. ZAKLJUČEK ... 69

14. SEZNAM LITERATURE IN VIROV ... 70

15. VIRI SLIK ... 71

16. PRILOGE ... 75

16.1. PRIPRAVA ZA UČNO URO ... 75

16.1. PRIPRAVA ZA UČNO URO NARAVOSLOVJE ... 76

KAZALO SLIK

Slika 1: Urejanje gradbene parcele ... 14

Slika 2: Zelene barve vrta ... 19

Slika 3: Barvni krog ... 19

Slika 4: Kombinacija barv-modre, rumene in zelene ... 20

Slika 5: Kombinacija barv-oranžne, rumene in rdeče ... 20

Slika 6: Zimzelene rastline-pozimi nam v vrt vnesejo življenje ... 22

Slika 7: Modra barva rastlin-svišč (Gentiana) ... 23

Slika 8: Skupinska zasaditev iz sivke (Lavandule) ... 24

Slika 9: Rman (Achillea) ... 25

Slika 10: Snežna kepa (Viburnum opulus Roseum) ... 26

Slika 11: Hladna barva rože-temno rdeča – dišečnik (Calycanthus) ... 27

Slika 12: Topla barva cvetlic-škrlatno rdeča – poljski mak (Papaver rgoeas) ... 27

Slika 13: Oranžna barva -japonski javor (Acer) ... 28

Slika 14: Nežna rumena barva v spomladanskih mesecih – trobentica (Primula vulgaris) ... 28

Slika 15: Rožnata barva v cvetovih srčkov (Dicentra spectabilis) ... 29

Slika 16: Lesena ograja ... 30

Slika 17: Žična ograja ... 31

Slika 18: Vrtni vhod ... 32

Slika 19: Peščena pot ... 33

Slika 20: Lubje ... 34

Slika 21: Betonske plošče ... 34

Slika 22: Leseni tlaki ... 35

Slika 24: Opeke ... 35

Slika 25: Stopnice iz opeke ... 36

Slika 27: Zid iz škarpnikov ... 37

Slika 28: Suhozid ... 38

Slika 29: Zid iz žgane opeke ... 38

Slika 30: Senčnica iz kovanega železa ... 40

Slika 31: Pergola ... 40

Slika 32: Vrtna terasa ... 42

Slika 33: Lesena vrtna klop ... 43

Slika 34: Vrtna uta ... 44

Slika 35: Vrtna hišica ... 45

Slika 36: Nevsiljiva razpršenost svetil ... 46

Slika 37: Posebni svetlobni učinki vodnega dela vrta ... 47

Slika 38: Oblikovni bazen-dvignjen nad površino ... 49

Slika 39: Prosti bazen ... 49

Slika 40: Bazenček v posodi ... 50

Slika 41: Slap ... 51

Slika 42: Oblikovni vodnjak ... 51

Slika 43: Zidni vodnjak ... 52

Slika 44: Plavalni bazen... 53

Slika 45: Rastlinjak ... 54

Slika 46: Zimski vrt ... 55

Slika 47: Skalnjak ... 56

Slika 49: Neoblikovana živa meja ... 57

Slika 48: Oblikovana živa meja ... 57

Slika 50: Enovrstna živa meja ... 58

Slika 51: Raznovrstna živa meja ... 58

Slika 52: Sajenje žive meje ... 59

Slika 54: Žaga za obrezovanje živih mej... 60

Slika 53: Dvorezne vrtne škarje ... 60

Slika 55: Geometrično in simetrično oblikovana gredica ... 61

Slika 56: Neoblikovna gredica... 62

Slika 57: Gredica zelik ... 63

Slika 58: Gredica grmovnic ... 63

Slika 59: Mešane gredice ... 64

Slika 60: Vrtni načrt ... 67

Slika 61: Drevje in višje zelenje-nas zakrijeta pred soseščino ... 68

POVZETEK

Temo sem si izbrala, ker si želim seznaniti z načrtovanjem in urejanjem zunanjega bivalnega prostora, saj imamo že v družini posebno strast do narave. Že stari ata je bil vrtnar, sedaj pa ima tudi sestra vrtnarijo. Zato bi se želela poglobiti v to temo in se podučiti o vsem potrebnem za oblikovanje okolice hiše, kar mi bo mogoče koristilo tudi v bodoči karieri ali pa pri svetovanju oz. kot pomoč sestri.

V diplomski nalogi se bom osredotočila na načrtovanje in urejanje zunanjega bivalnega prostora. Naš prostor je lahko zelo različnih oblik, odvisno od tega, kaj želimo od njega oz. kaj nam je v veselje. Nekatere osrečuje vrt s trato, grmovjem in nenavadno drevnino, druge pa jagodičje in sadno drevje v vrstah, kjer s škarjami v rokah skrbijo za red. Spet tretji morda ljubijo cvetlice na urejenih gredicah ali pa imajo morda raje poljubno postavljene cvetlične blazine med slikovitim kamenjem. So tudi taki ljudje, ki si želijo trato, kjer se med krokusi, trobenticami in marjeticami počutijo kot na pravljičnem vrtu. Nekateri pa imajo namen pridelovati zelenjavo in gojiti šparglje ali pa si zamišljajo, kako bi naredili bazenček, v katerem bi med trstičjem in pisanimi lokvanji plavale zlate ribice. Mogoče bi od tega nekaj naredili, drugo pa ne opustili. Veliko možnosti je, kako urediti zunanji bivalni prostor oz. vrt.

V nalogi bom predstavila osnovne smernice načrtovanja zunanjega prostora z upoštevanjem različnih dejavnosti, ki jih lahko opravljamo v vrtu. Opisala bom sestavne dele vrtov, zelenice, grajene elemente (vrtno opremo), vrtno teraso, sedišča, ograje, zelenje in rastline na splošno ter tlakovanje kot elemente oblikovanja. Osredotočila se bom tudi na to, kako narišemo vrtni načrt, kako želje uskladimo z možnostmi, kakšna zasaditev je primerna za posamezen letni čas, kako lahko vrt spremeni dodatna okrasna oprema.

KLJUČNE BESEDE

Vrt, zelenje, vrtni načrt, rastlinjak, zimski vrt, vodni deli vrta, razsvetljava v vrtu, greda

ABSTRACT

I chose this thopic, because I want to get information about the design and creation of outdoor living space. And because there is a special passion for nature that runs in our family. My grandfather was a gardener, my sister also has a horticultural activity and I would like to delve into this topic and learn about everything that is needed for the design of the surroundings of the house area, which is something I will also use in my future career, in advising, or to help my sister.

The thesis will focus on the planning and design of external living space. It can be of very different shapes, depending on what we want from it, or what gives us pleasure. Some people are satisfied with gardens with lawn, bushes or unusual trees, while others prefer berries and fruit trees in lines where they maintain order with scissors in hands. Still others may love the flowers on strictly regulated flower-beds or many have rather arbitrarily placed flower-beds among the picturesque rocks. There are also those people who want a lawn, where the crocuses, primroses and daisies make them feel like they live in a fairy-tale garden. Some have the purpose to cultivate vegetables and asparagus or they imagine how to make a small pool in which the reeds and water lilies would swim among colorful goldfish.

Maybe they will actualize some of these ideas but not abandon others. There are so many possibilities to plan outdoor living space or garden.

In the thesis the basic planning guidelines to design outdoor living space are present, taking into account the different activities that one can perform in the garden. The components of gardens, lawns, built elements (garden equipment), garden terrace, seating, fences, vegetation and plants in general, and paving as design elements are described. The focus is on how to draw a garden plan, how to harmonize wishes and options, what planting is appropriate for each season, how the additional decorative garden can be changed with accessories.

KEYWORDS :

Garden, greenery, garden design, greenhouse, winter garden, water parts of the garden, lighting in the garden, the patch

I. UVOD

Vrt velikokrat nastaja spontano – posejemo travo, posadimo drevje, običajno sadno, zasadimo kakšen grm, rože in v gredah rastejo zelenjava in zelišča. Vendar pa tako ustvarjen vrt najpogosteje ni videti tako izjemno kot v katalogih, v arboretumu ali morda pri sosedu.

Da bi izdelali prefinjen, salonski videz, je potrebno predhodno strokovno načrtovanje vrta.

Lep vrt je sad načrtnega dela, ki se začne z listom papirja in svinčnikom. Dober načrt je pogoj, da z leti postane vrt lep, zanimiv in urejen. Načrtujemo lahko sami, lahko pa zaupamo izdelavo načrta strokovnjakom.

Glavno vodilo vsakega načrtovanja mora biti, da je vrt narejen v skladu z lastnikovimi željami.

Vrt, ki lastniku ni všeč ali pa ga preveč obremenjuje, ne bo nikoli dosegel svojega namena, niti ne bo zasijal v vsej svoji lepoti.

Vrt naj se načrtuje s tehtnim premislekom. Rastline rastejo in zahtevajo prostor, pričakovanja lastnika se z leti spreminjajo. Zato moramo upoštevati, da se vrt ves čas spreminja in da dve leti zapored ni enak. Pomisliti je treba na to, kako bo se bo vrt skladal z zunanjo podobo hiše, kako se bo vizualno prilegala ograja ter, navsezadnje, kako bo zemljišče videti iz bližnje in daljne okolice.

S kakovostnim načrtom bo naš vrt postal unikatno delo, ki nam bo prinašal obilo veselja in užitkov ne glede na letni čas.

II. TEORETIČNE OSNOVE

1. IZBIRA GRADBENE PARCELE

Načrtovanje svojega doma najprej začnemo z izbiro gradbene parcele. Po navadi se odločimo za kraj v bližini naše službe, ki ima možnost graditve v komunalno urejenem območju in pa seveda upoštevamo tudi ceno gradbene parcele. Velikosti gradbenih parcel se največkrat gibljejo od 400 do 500 m². Če želimo večjo parcelo pa najlažje pridemo do nje na podeželju.

Z velikostjo parcele hkrati sovpada zahtevnost urejanja okolice oz. vrta. Čim večja je parcela, zahtevnejše je urejanje okolice. Običajno so dodeljene parcele pravokotne oblike, ki pa za razgibano ureditev vrta niso najbolj primerne, saj je vrt nekaj, kar se želi prosto razvijati. Zato ni nič narobe, če je naša parcela nepravilne oblike, saj nam je oblikovanje takega vrta lahko le še v večji izziv.

Najbolj primerno je, če hišo postavimo čim bližje k cesti, da tako prihranimo čim več prostora za bivalni vrt. Neugodne pa so parcele ob vrstnih hišah, ki so ozke, podolgovate in široke komaj toliko kot hiša ter dolge do 20 m ali več.

Pri načrtovanju je zelo pomembno, da upoštevamo tudi podnebne razmere. Od njih je odvisno, ali si želimo več sonca ali se raje skrivamo pred njim. Za bivanje in ureditev vrta so zelo neugodne severne, senčne lege in povsem južne, ki so močno izpostavljene soncu. Na splošno velja, da je najugodnejša vzhodna in jugovzhodna lega zemljišča.

Vrsta tal je tudi zelo pomemben dejavnik pri nastajajočem vrtu. Najbolj primerna gradbena parcela je tista, kjer že raste nekaj drevja, grmovja in zelenja, ki pa je po navadi zanemarjeno in se ga večini ne zdi vredno ohraniti. Rastlinje lahko prilagodimo vrsti tal, lahko pa tla tudi precej izboljšamo. Suha, peščena tla lažje spremenimo v dobra vrtna tla, kot težka ilovnata do glinasta, saj so prva topla, se hitreje ogrejejo in omogočajo rastlinam ugodnejše razmere za rast.

Slika 1: Urejanje gradbene parcele

2. HIŠA IN VRT

Hiša v splošnem pomenu pomeni in se nanaša na zatočišče ali stavbo ter strukturo, ki je stanovanje ali kraj bivanja z ljudmi. Med hišo in vrtom se spletajo najrazličnejše vezi. Za skladno povezavo med njima je odločilna njena arhitektura. Vrt brez hiše ni pravi vrt, saj mu manjka osrednji element, neko jedro, ki obvladuje ta prostor. Na podeželju je hiša brez vrta ali samo z nizkim zelenjem gola in preveč izstopa. Tudi samo nasad sadnega drevja je ne more povezati s širšim okoljem. Vrt ni le del narave, pač pa spoj naravnega in grajenega.

Dandanes vrt ni namenjen le za okras, kot je bil včasih, ampak je razširjeno stanovanje na prostem. Na trato se radi uležemo, spomladi si poiščemo prostor na soncu, v poletni vročini pa se zatečemo v senco. Tudi vrt mora biti smotrno urejen, tako kot stanovanje, kjer je vse na svojem najprimernejšem mestu. Da uredimo tak vrt pa potrebujemo kar nekaj idej.

Nekateri ljudje pričakujejo, da bodo že imeli lep in privlačen vrt, ko si kupijo lepe in drage rastline, vendar brez dobre organizacije in dela temu ni tako. Vrt še nima pravega videza, če so rastline zasajene brez kritične presoje glede njihovega druženja. Poleg tega pa se rastlinam na vrtu pridružijo še razni grajeni elementi, ki oblikujejo vrt kot celoto.

Zelo pomembna so prava razmerja med hišo, rastlinjem in vsemi grajenimi elementi (vrtna ograja, vhod, poti, podporni zidovi itd.). Med hišo in naravo naj vladajo harmonija, mirnost in ubranost, ne pa kričeča nasprotja. Izogibajmo se nepotrebnih stvari, ki so izraz slabega okusa (odvečnega okrasja na ograjah, palčkov in gradov, nenaravno urejenih skalnjakov ipd.).

Vrtni prostor je najbolje izkoriščen, če je hiša pomaknjena k cesti in odmaknjena od nje le toliko, kolikor je potrebno za parkiranje in udoben dovoz v garažo. Tako imamo vrt v celoti povezan in ga lažje uredimo po svojih željah.

Zelo pomemben je prostor med hišo in vrtom, kjer stopimo iz dnevnih prostorov na teraso, saj je terasa pomemben del vrtnega prostora. Terasa loči vrt od hiše in ustvarja jasna razmerja med grajenimi elementi in zelenjem. Njena velikost je odvisna od razgibanosti arhitekture. Če je le možno, naj bo terasa tako široka, kot je visoka fasada. Najlepše je, če lahko stopimo nanjo kar čez prag. Pomembno je tudi, kakšen dostop imamo s terase naprej na vrt. Ta naj bo čim lažji, brez številnih stopnic. S terase naj se pogled naprej odpira v vrt.

3. OSNOVE OBLIKOVANJA VRTOV

Bernard (1999) je navedla, da: »se osnovne sestavine vrta delijo na grajene in žive. Vendar imajo tudi neživi elementi, iz katerih gradimo opremo vrta, denimo kamen, les železo, svoj pomen, svojo izrazno moč. Z njimi oblikujemo ogrodje vrta. Njihova velikost in oblika izvirata iz namena, za katerega jih potrebujemo. Brez tega vrt ni pravi vrt, pač pa le del narave.

Živi element, nasproten grajenemu, je rastlina. Ker so rastline z živalmi neločljivo povezane, pogosto omenjamo tudi te. Rastline so naravni in odločilen element oblikovanja vrta. Njihova pravilna uporaba je za oblikovanje vrta izrednega pomena, saj jih je treba ne le poznati, pač pa tudi družiti. Njihova vloga ni več kot nekdaj zgolj dekorativna. Rastline nočejo predstavljati le svoje vsiljene oblike kot rezane žive meje, krogle in piramide. Pokazati hočejo svojo posebno življenjsko obliko, rasti zraven njim fiziognomsko sorodne družbe rastlin in se razviti do popolne lepote.

Za ustrezno oblikovanje vrta potrebujemo dobro osnovo: tako potrebno tehnično in praktično znanje za oblikovanje grajenega kot poznavanje rastlinskega materiala pa tudi določeno umetniško sposobnost oblikovanja. Za oblikovanje ni pravil, saj imamo pri tem veliko možnosti za uresničevanje svojih zamisli. Splošna načela oblikovanja ne veljajo le za vrt v celoti, pač pa tudi za posamezne dele. Oblikovanje je lahko enostavno do vsestransko, umirjeno do razgibano. Kljub raznolikosti uporabljenega materiala pa naj vedno učinkuje kot celota, ki je uglašena s svojim okoljem.

Vrt osnujemo najprej v grobih obrisih, nato šele v podrobnostih. Med prostimi in zasajenimi površinami naj bo pravo sorazmerje, prav tako med ospredjem in ozadjem, med levo in desno stranjo vrta. Pomembna so tudi sorazmerja med višinami, posebno višina hiše in drevja. Za skladnost je potrebna določena enotnost materialov, oblik in barv. Rastline naj se ponavljajo v določenih ritmih. Razlike v obliki, barvi in strukturi ustvarjajo napetost in delajo vrt zanimiv. S kontrasti stopnjujejo učinke.

Z omejevanjem vrta, posebno z večjim drevjem in grmovjem, ustvarimo vtis zaključenega prostora. Tega pa ne dosežemo takoj, pač pa šele z leti. Pri odločanju za striženo živo mejo imejmo pred očmi, da so prijetnejše rahle, neenakomerne skupine lesnatih rastlin, ki zabrišejo ostre meje vrta.

Z zelenjem ali grajenimi elementi razčlenimo mejni nasad v več prostorov, ki jih povežemo z zanimivimi prehodi. Tudi poti so pomemben element pri oblikovanju vrta, vsekakor jih prilagodimo celoti. V zelo majhnem vrtu naj prostora ne delijo po nepotrebnem. Za hojo je namenjena tudi trata. Ponekod zadostujejo že plošče za stopinje v trati ali med rastlinami.

Poglede v vrtu najbolj priteguje hiša. Od vhoda in z oken ali terase pa usmerimo poglede na

Kot na vseh drugih področjih je za dober pristop tudi pri oblikovanju vrtov dobro upoštevati določena načela,« (str. 52, 53).

3.1. IZBIRA SLOGA

3.1.1 ARHITEKTONSKO ALI KRAJINSKO

»Obe načeli sta bili vedno zastopani v zgodovini vrtne umetnosti. Simetrija je bila pomembna tam, kjer si je človek podredil naravo. To je bilo povsem prisotno v nekdanjih grajskih vrtovih in na drugih reprezentančnih površinah, pa tudi v koristnih zelenjavnih in zeliščnih vrtovih, kjer so rastline razvrščene po človekovi volji. Temu nasprotno krajinsko oblikovanje pa še ne pomeni, da povsem posnemamo naravno, razgibano, ker lahko vodi v kaotično. Sedanje oblikovanje dopušča eno in drugo. Odločilno je, kje dajemo prednost enemu in kje drugemu,« (Bernard, 1999, str. 53, 54).

3.1.2 SIMETRIČNO ALI NESIMETRIČNO

»V vrtu lahko prevladujejo strogo geometrijske oblike površin – pravokotnik, krog in še druge ali pa nepravilne – ledvičaste in z drugimi nepravilnimi linijami omejene oblike. Pri tem je simetrija uporabljena tam, kjer človek gospoduje nad naravo, kot smo že omenili pri gradivih in v vrtovih za pridelavo raznih vrtnih rastlin. Čeprav je nekaj časa prevladovalo mnenje, da je simetrija preživela, pa sedanje oblikovanje dopušča eno in drugo. Kjer je simetrija zaželena, prav tako moti, če je ne najdemo, enako tam, kjer ni primerna. Majhen vrt lahko dobi svojo privlačnost prav zaradi simetrične ureditve, pač pa je povsem zgrešena v večjem sonaravno oblikovanem vrtu,« (Bernard, 1999, str. 54).

3.1.3 VODORAVNO ALI NAVPIČNO

»Ravna površina izraža mir. Okrog nje razvrščene vertikale to površino le zaokrožijo in okrepijo občutek zaprtosti vase, umirjenosti. Vse pokončno deluje vzvišeno in opozarja nase.

Če je v trati zasajenega preveč drevja, to deluje nemirno. S posameznim drevesom označimo potek poti, njen razcep ali križišče,« (Bernard, 1999, str. 54).

3.1.4 ENOTNO ALI RAZNOLIKO

Pri oblikovanju vrta moramo posamezne elemente vrtnega oblikovanja spojiti v neko celoto, tako grajene kot rastlinske. Rastlinje moramo zasaditi v nekem zaporedju, da nastane prava harmonija, da ne daje vtisa prevelike raznolikosti. Tudi grajeni elementi morajo biti po velikosti podrejeni celoti vrta, da ni kateri preveč vpadljiv.

3.1.5. VBOČENO ALI IZBOČENO

Med pomembne sestavine oblikovanja vrta štejemo tudi konkavne ali navznoter obrnjene in konveksne ali navzven obrnjene oblike. Vbočeno je vabljivo, intimno, priteguje k ogledu, izbočeno pa odbija. Vrtu prijetne so navznoter obrnjene linije robnega zelenja, bregov ter nasadov. Zaželene so zaobljene oblike bregov in rahlo vdolbene travne površine. Vrtne klopi zato vedno postavimo na vbočen del poti. Na izbočena mesta postavimo navadno vertikalne motive, saj so bolj poudarjena in imajo večji ter lepši učinek na vrt. Tako na primer stožčastih cipres nikoli ne sadimo v kotanjo, ampak na malo dvignjena, izbočena mesta.

3.1.6. MIRNO ALI RAZGIBANO

Vrt naj izžareva mir, zato ga ne preobložimo z vsem mogočim, da ne deluje nemirno.

Potrebno je pravo razmerje med posameznimi elementi oblikovanja. Vtis razgibanosti dajejo stopnišča, zidovi, grede s cvetjem, grmovja in tekoča voda. Zato take površine potrebujejo mirno ozadje trate ali žive meje.

3.1.7. SVETLO ALI TEMNO

V menjavi svetlobe in sence je velik čar, zato njenih učinkov ne prepustimo naključju, ampak jih vnaprej predvidimo. S primerno zasaditvijo ustvarjamo temne, senčne kote, da so drugod sončni, svetli kotički tem prijetnejši. Številne vrste okrasnih rastlin bodo uspevale in imele naravno košato rast le na odprtih in sončnih kotičkih. Skoraj vse enoletnice dobijo na senčnih rastiščih predolga stebla, slabo cvetijo in se grdo razraščajo. V senčnih razmerah dobro uspevajo spomladanske čebulice ter različne vrste trajnic, kot je na primer hosta.

3.2. BARVE V VRTU

Barve v vrtu igrajo pomembno vlogo, vendar velikokrat pri izbiri rastlin za vrt izbiramo le-te glede na njihov izgled – torej, kaj nam je všeč na prvi pogled. V vrtu imajo pomembno vlogo tudi barve. Izbira barve in s tem tudi rastlin se je skozi zgodovino spreminjala. Naši predniki niso imeli tako zelo široke palete rastlin in z njimi barv. Izbira rastlin in barv se je širila skozi stoletja s pomočjo žlahtnjenja. V vrtovih naših prednikov je tako velikokrat prevladovala zelena barva.

Barve se spreminjajo tudi glede na osvetljenost. Na primer temne barve se v temnem kotičku izgubijo, medtem ko nam na svetlem mestu pričarajo občutek globine. Z barvami lahko nek prostor optično povečamo ali zmanjšamo. Z njimi lahko pričaramo v vrtu tudi različna razpoloženja.

Barve so pomembna sestavina vsakega vrta. Če vemo, kako jih uporabljati (kombinirati), lahko vrtu dodamo dodaten čar. S pravilnimi barvnimi kombinacijami lahko naredimo majhen vrt večji in večji vrt manjši.

V osnovi poznamo šest barv. Le-te so barve mavrice, ki jih dobimo tako, da spustimo svetlobni žarek skozi prizmo, kjer se žarek lomi v ločene in jasne barve.

Medtem ko mi vidimo vse barve mavrice, naše oko pravzaprav zaznava samo tri: rdečo, rumeno in modro.

Tem trem barvam pravimo primarne barve.

Ostale barve, ki jih vidimo v mavrici, pa so:

oranžna, ki je mešanica rdeče in rumene, zelena, ki je mešanica rumene in modre, ter vijolična, ki je mešanica modre in rdeče. Tem trem barvam pa pravimo sekundarne barve, ker so nastale z mešanjem primarnih barv.

Slika 2: Zelene barve vrta

Slika 3: Barvni krog

Če zgoraj naštete barve nanizamo na nek trak in ga upognemo, dobimo tako imenovani barvni krog. Če barvni krog razdelimo na polovico, bomo dobili na eni strani hladne, na drugi pa tople barve. Barvni krog lahko uporabimo za prikazovanje razlik med harmonijami in kontrasti.

3.2.1. HARMONIJE

Če želimo v vrtu doseči harmonično zasaditev, bomo skupaj sadili rastline, ki vsebujejo barve, ki na barvnem krogu ležijo ena poleg druge.

Harmonične zasaditve so lahko pomirjajoče, sproščujoče, razburljive ali živahne. Na primer kombinacija modre, rumene in zelene deluje sproščujoče in pomirjajoče, kombinacija oranžne, rumene in rdeče pa deluje živahno in polno energije.

Slika 4: Kombinacija barv- modre, rumene in zelene

Slika 5: Kombinacija barv-oranžne, rumene in rdeče

3.2.2. KONTRASTI

Zasaditve z rastlinami, ki imajo cvetove ali liste v barvah, ki si na barvnem krogu niso blizu (nasproti ležeče), so poznane kot kontrastne zasaditve. Kontrasti vedno vsebujejo tople barve, ki se ujemajo s hladnimi barvami. Barve, ki si na barvnem krogu ležijo nasproti, so znane tudi kot dopolnilne barve, npr.:

• rdeča in zelena,

• oranžna in modra,

• rumena in vijolična.

3.2.3. BARVNA JAKOST

Kot vemo, imajo barve različne jakosti. Če želimo v vrtu doseči močan kontrast, bomo izbirali rastline, ki vsebujejo barve, ki so si nasproti ležeče na barvnem krogu. Pri tem pa moramo biti pazljivi, da bomo vnesli v vrt približno enako količino ene in druge barve. Podobno je pri harmoničnih zasaditvah.

Marsikdo si zaželi imeti vrt zasajen samo z eno barvo. Tudi takšni vrtovi so lahko zanimivi. Pri tem pa izbiramo rastline, ki vsebujejo isto barvo v različnih odtenkih. Znani so npr. angleški beli vrtovi.

Ker poznamo veliko različnih barv, moramo vedeti tudi, da imajo različne nianse in da so nekatere zelo nasičene.

3.2.4. NASIČENOST IN NIANSE

Nasičena barva je barva, ki je zelo intenzivna in čista. Bolj kot je barva nasičena, bolj bo izstopala iz okolice. Vse to je potrebno upoštevati tudi pri načrtovanju vrtov, še posebej, če uporabljamo močne barve, kot so npr. oranžna, rdeča in rumena. Te barve uporabljamo v vrtu, če želimo imeti močne in bogate barve (z njimi poudarimo kakšen vrtni element).

Če je nasičenost nekakšno merilo za barvno intenzivnost, so nianse merilo za svetlo in temno. Vse barve vsebujejo nianse, ki so lahko svetle ali temne. Tako ima npr. rumena svetle nianse, vijolična pa temne.

3.2.5. HLADNE BARVE

Hladne barve so barve, ki jih uporabljamo za poudarjanje globine in prostornosti. Ker so to navadno bolj temne in umirjene barve, jih uporabljamo v svetlih predelih vrta, če želimo doseči učinek večjega vrta. Z njimi lahko tudi umirimo močne barve z druge polovice barvnega kroga ali pa jih uporabimo za kontrastne barve. Prav tako lahko s hladnimi barvami ustvarimo zanimive harmonične zasaditve.

Med hladne barve prištevamo: zeleno, modro, vijolično, črno, sivo ter belo. V nadaljevanju sledi opis posamezne barve in njen pomen v vrtu.

3.2.5.1. ZELENA POMIRJA

Zelena je barva, ki je v naravi najbolj zastopana, saj je barva vegetacije. Ker deluje pomirjajoče, jo uporabljamo v predelu vrta, kjer bomo počivali (npr. gledanje zelene barve pomaga ublažiti glavobole). Je tudi barva, ki jo lahko kombiniramo skoraj z vsako barvo.

Nekateri so mišljenja, da z zeleno ne moremo narediti zanimivega vrta, vendar se motijo.

Kvaliteta zelene barve je v tem, da jo lahko v vrtu uporabljamo tudi samostojno, saj imajo rastline liste različnih oblik, teksture in so lahko v različnih odtenkih zelene. Z različno višino rastlin pa lahko v vrt vnesemo tudi občutek razgibanosti.

Dobre kontrastne zasaditve z zeleno barvo bomo dobili, če ji dodamo rdečo barvo.

Harmonične zasaditve pa bomo dosegli z dodajanjem modre in/ali rumene, saj je zelena mešanica ravno teh dveh barv. Zelena se uporablja tudi za umirjanje močnih barv – je nekakšen blažilec.

Slika 6: Zimzelene rastline-pozimi nam v vrt vnesejo življenje

3.2.5.2. MODRA OHLADI

Modra je zelo hladna barva, zato je v vročih poletjih dovolj že samo pogled npr. na modro morje, da nas osveži. Uporablja se tudi za poudarjanje globine in prostornosti, zato jo največkrat sadimo na robove v vrtovih.

Poleg zelene je modra barva najbolj prijetna barva, ki jo uporabljamo v vrtovih. Dobro deluje skoraj z vsemi ostalimi barvami. Z vijolično in zeleno barvo tvori nežne harmonične zasaditve, v kontrastnih zasaditvah pa umirja močne barve, kot sta oranžna (komplementarna barva) in rumena, ki še vedno lahko delujeta svetlo.

Modrapride najbolj do izraza, če jo uporabljamo v senci. Na primer pod drevesi lahko pričaramo iluzijo, da je tam jezero. Na soncu bo delovala modra nekoliko topleje in lahko odseva odtenke rožnate barve. Tako lahko k takšnim rastlinam kombiniramo rožnato barvo in bomo ustvarili harmonično zasaditev, ki bo delovala osvežujoče.

Temno modri cvetovi imajo posebno vrednost.

Če jih kombiniramo z belo cvetočimi rastlinami, bodo ostali vidni dalj kot ostale barve. Temu je tako zaradi tega, ker je oko bolj dovzetno za modro barvo v mraku in ker se ob sončnem zahodu začne pojavljati modra barva. To lahko izkoristimo tako, da zasadimo prostor, kjer se zadržujemo ob poletnih večerih, z modro in belo barvo.

3.2.5.3. VIJOLIČNA, SIMBOL PRESTIŽA

Vijolična je ena izmed najbolj bogatih in razkošnih barv. V nekaterih kulturah je vijolična simbol za prestiž, družbeni položaj in bogastvo, drugje pa jo povezujejo z žalovanjem. S temno vijolično lahko v vrtu ustvarimo kotiček, kjer bomo meditirali. Vijolična je tudi barva, ki jo najdemo na robu mavrice.

Vijolična ima recesivno lastnost, saj se lahko v vrtu ob kombinaciji z zeleno in ostalimi močnejšimi barvami izgubi. Tako je priporočljivo, da uporabljamo vijolično barvo v skupinskih zasaditvah nekje, kjer bo prišla do izraza (npr. skupinske zasaditve iz sivke (Lavandula sp.)).

Slika 7: Modra barva rastlin-svišč (Gentiana)

Vijolično tako kot modro uporabljamo bolj v ozadjih za dodajanje globine. Deluje diskretno in sproščujoče. Vijolična barva ima tudi to lastnost, da bo ob dodajanju drugih barv spremenila barvo – npr. z dodatkom rdeče bo delovala bolj purpurno rdeče, z dodatkom modre pa bo delovala bolj modro. Z njo lahko tudi omilimo živahne barve (npr. rumeno).

Harmonične zasaditve z vijolično bomo dosegli, če ji bomo dodajali modro in/ali rožnato.

Vijolična je tudi najbolj temna barva na barvnem krogu in je že zelo blizu črni barvi. Njena kontrastna barva je rumena. Pri tej kontrastni kombinaciji moramo biti pazljivi, da ne bomo uporabljali preveč temno vijolične in močne rumene, ker bo rumena preveč izstopala.

Poskušajmo najti bolj umirjene vijolične in nežno rumene barve.

3.2.5.4. ČRNE NI V NARAVI

Črna je barva, ki ni zastopana na barvnem krogu, a bi jo vseeno rada omenila. V naravi črne barve ni – obstajajo črnikave barve. Rastline s črnimi cvetovi delujejo očarljivo in nenaravno.

Mogoče se ravno zaradi tega žlahtnitelji že dolga stoletja trudijo, da bi dobili čisto črno barvo v cvetu katere od rastlin.

Kot sem zapisala v prejšnjem odstavku, črne barve v naravi ni. Cvetovi, listje in stebla, ki izgledajo črno, vedno vsebujejo še eno barvo – rdečo ali vijolično. Črna barva vnese v nasad dramatičnost, zato jo lahko vnašamo v vrt na pravšnji razdalji.

Črna ima na nasprotni strani belo barvo, s katero tvori kontrast. V vrtu jo uporabljamo predvsem za poudarjanje globine. Sama barva pa pomeni odsotnost svetlobe in predstavlja nedostopnost ter individualnost.

Slika 8: Skupinska zasaditev iz sivke (Lavandule)

3.2.5.5. SIVA POVEZUJE MOČNE BARVE

Siva je barva, ki lahko pastelne barve naredi bolj intenzivne, na drugi strani pa nevtralizira (umiri) kričeče barve. Čeprav je siva v naravi malo zastopana, ima 'diplomatsko' vlogo, saj pomaga povezovati barve, ki se drugače med sabo tepejo.

Siva je bolj nevtralna barva in se velikokrat uporablja za ozadja, da pridejo druge barve bolj do izraza. Zelo uporabna je v kombinaciji z močnimi barvami, ki se jih drugače izogibamo.

Tako lahko dosežemo kontrastno zasaditev, če kombiniramo sivo z rastlinami, ki imajo temne cvetove ali liste (npr. temno vijolična, temno rdeča barva). Harmonične zasaditve bomo dosegli, če bomo k sivi kombinirali modre, rožnate in krem barve.

Siva je nekakšen kompromis med belo in zeleno, kajti velikokrat se zgodi, da je bela v neki kombinaciji premočna, zelena pa ne umiri barv, kot smo si zamislili.

V naravi ne zasledimo veliko sive, največkrat jo najdemo v sivih listih.

Takšne rastline (sivo-listne) so v večini sukulenti in imajo rade suha področja.

Slika 9: Rman (Achillea) – preden se cvetki odprejo, so sive barve prav tako kot njegovi listi

3.2.5.6. NEPRECENLJIVA BELA V VRTU

Bela pravzaprav ni barva, a ima neprecenljiv efekt v vrtu, saj:

na soncu deluje hladno in osvežujoče, v senci osvetli temne kotičke in je zvečer zadnja barva, ki jo še vidimo, ko se ostale barve že izgubijo v ozadje.

Je tudi barva nasprotij, saj lahko deluje hladno in elegantno, na drugi strani pa je lahko romantična.

Belo lahko kombiniramo z vsemi ostalimi barvami. Harmonične zasaditve z belo barvo delujejo osvežujoče in spodbudno. V kontrastnih zasaditvah pa lahko bela deluje kot blažilec med dvema močnima barvama. Poznane so tudi zasaditve, kjer je uporabljena samo bela barva. Takšni vrtovi lahko včasih delujejo dolgočasno, a tudi razgibano.

V zasaditvah, kjer imamo poleg bele tudi zeleno, lahko uporabimo rastline z velikimi belimi cvetovi. Če pa uporabljamo belo v mešanih zasaditvah, kjer je uporabljenih več barv, je priporočljivo, da imajo rastline manjše bele cvetove, da bela ne izstopa preveč.

3.2.6. TOPLE BARVE

Tople barve so barve, ki so zelo močne in hitro pritegnejo pozornost. Zato jih velikokrat uporabljamo v predelu vrta, kjer želimo nekaj poudariti oziroma nek predel vrta poživiti, osvetliti. Ker so to močne barve, jih v vrt vnašamo previdno (raje manj kot preveč).

Med tople barve prištevamo: rdečo, oranžno, rumeno ter rožnato.

Pa si poglejmo posamezno barvo bolj podrobno, da bomo ugotovili njen pomen v vrtu.

Slika 10: Snežna kepa (Viburnum opulus Roseum)

3.2.6.1. RDEČA ZA DINAMIKO

Rdeča je topla in vznemirjajoča barva, ki je sinonim za nevarnost in agresijo, po drugi strani pa je tudi sinonim za ljubezen. Z rdečo lahko v vrt vnesemo strast in dramo, kar drugim barvam ne more uspeti.

Harmonične zasaditve z rdečo je težko doseči, ampak kontrastne zasaditve so pa vedno dramatične in izstopajoče. V naravi rdeče ne najdemo veliko, bolj se pojavlja v jesenskih mesecih, ko se obarvajo listi in dobimo zanimive jesenske palete. Ker je rdeča močna barva, jo v vrt vnašamo previdno. Uporabljamo jo v predelu vrta, kjer se bodo dogajale dinamične dejavnosti.

Poznamo dve različni vrsti rdeče barve: tople rdeče, ki se nagibajo bolj proti rumenim (npr.

škrlatna, živo rdeča,…) in hladne rdeče, ki se nagibajo bolj proti vijoličnim (npr. temno rdeča).

Za razliko od drugih barv je rdeča barva resnično rdeča v svoji najbolj nasičeni obliki.

3.2.6.2. ORANŽNA SPODBUJA APETIT

Oranžna je zelo zahtevna barva, ki kar kriči po pozornosti. Težko jo je kombinirati s katerimi drugimi barvami, ker je zelo močna barva. Najbolje deluje v kombinaciji z rumeno in rdečo, saj je mešanica teh dveh barv.

Z oranžno bomo v vrt vnesli toploto in ga poživili. Ker je topla barva, jo bomo najlaže kombinirali z ostalimi toplimi barvami. Tako bomo tudi dosegli harmonične zasaditve. Če želimo doseči kontrastno zasaditev, jo bomo kombinirali z modro.

Slika 12: Topla barva cvetlic – škrlatno rdeča – poljski mak (Papaver rgoeas)

Slika 11: Hladna barva rože – temno rdeča – dišečnik (Calycanthus)

V naravi oranžne ni veliko, tako kot rdeča se tudi oranžna pojavlja bolj v jesenskih mesecih. Oranžna je močna barva, zato jo uporabljamo oziroma vnašamo v vrt previdno – bolje manj kot preveč. V vrtu jo uporabljamo v predelih, kjer se nameravamo hraniti, saj spodbuja apetit.

3.2.6.3. RUMENA OSVETLI TEMNE KOTIČKE

Rumena je barva, ki simbolizira sonce, toploto, zlato, … Ker je bolj živahna barva, bo v vrt vnesla svetlobo in bo posvetlila temne kotičke. Na primer zlato rumena bo najbolje delovala na soncu, medtem ko bodo nežno rumene barve vnesle nekaj svetlobe v temnejše predele vrta.

Harmonične zasaditve z rumeno bodo delovale mehko in sončno. Kontrastne zasaditve pa lahko delujejo živahno in izjemno prijetno, ne da bi delovale preveč drzno. Z rumeno ne delamo enobarvnih zasaditev, ker lahko deluje moteče in pritegne preveč pozornosti.

Spomladi in v jeseni rumena v vrtu ne deluje tako moteče, ker je takrat sonce dokaj nizko na nebu. Poleti pa lahko deluje rumena moteče, ker je tudi sonce višje na nebu in je močnejše. Ker je rumena tako močna barva, lahko hitro dominira med barvam, ki so bolj nežne. Zato si je potrebno zapomniti, da deluje harmonično z rdečo in oranžno, medtem ko lahko dosežemo močan kontrast, če ji dodamo modro.

Slika 13: Oranžna barva – japonski javor (Acer)

Slika 14: Nežna rumena barva v spomladanskih mesecih – trobentica (Primula vulgaris)

3.2.6.4. MEHKA IN SPROŠČUJOČA ROŽNATA

Rožnata je barva, ki je ne najdemo na mavrici, vendar jo najdemo v marsikaterem cvetu. Je barva, ki deluje kot vezni člen med toplimi in hladnimi barvami. Sama sem se odločila, da jo uvrstim med tople barve.

Rožnato barvo lahko najdemo v nežnih odtenkih, ki delujejo toplo ali pa v temnejših odtenkih, ki so nagnjeni že bolj proti modri, in delujejo hladneje. Dobro je, da ti dve skupini rožnate barve ne mešamo med sabo, saj bo pri hladnejših tonih izstopala modra, pri toplejših pa bolj rumena barva. Rožnata sama deluje mehko in sproščujoče, temnim barvam pa daje globino in jih obogati. Veliko rožnatih cvetov vsebuje še drugo barvo. Le-takšne rastline nam dajo namig, katero barvo jim lahko dodamo. Lepe harmonične zasaditve bomo dosegli, če bomo rožnato kombinirali z vijolično, modro in belo.

Takšne zasaditve delujejo tudi sveže. K rožnati ni priporočljivo kombinirati rdeče barve, čeprav je rožnata mešanica rdeče in bele barve. Bela v rožnati izniči učinek rdeče in tako se rožnata ter rdeča barva ne prenašata.

4. GRAJENI ELEMENTI

Med grajene elemente vrta sodi vse, kar je grajeno. Vrtna ograja, pozanimati se moramo za tlake, s katerimi bomo tlakovali dvorišče, teraso, poti in stezice, ponekod so potrebne razne pregrade, zidovi ali škarpe, senčnice ali pergole, klopi in večja sedišča. Seveda je nujno potrebna tudi voda za zalivanje, zaželena pa je tudi kot okrasni motiv. Že v mraku bo lahko vrt osvetlila prijetna vrtna razsvetljava in podaljšala bivanje v njem. Morda potrebujemo vrtno uto ali pa rastlinjak.

Za izdelavo vrtne opreme lahko uporabimo različne materiale, še najbolj primerna oz.

uporabna pa sta kamen in les.

Kamen kot naraven material je ob pravilni uporabi v vrtu zelo zaželen. Lahko ga uporabimo za izdelavo tlakovanih poti, pri urejanju skalnjaka, za graditev raznih pregrad oz. sten, pri urejanju vodnih motivov, večje skale pa lahko uporabimo tudi kot okrasni motiv za poživitev

Slika 15: Rožnata barva v cvetovih srčkov (Dicentra spectabilis)

vrta.

Les pa je še bolj priljubljen, saj izžareva v vrtu toplino in domačnost. Polepša hišo in njeno okolico. Uporabimo ga lahko za gradnjo vrtnih klopi, ut, senčnic, ograj itd.

4.1. VRTNA OGRAJA

Pri odločanju o primernosti vrtne ograje je treba predvsem ugotoviti, kolikšno zaščito, varnost in zasebnost potrebujemo v svojem vrtu. Ali naj ograja zadržuje v vrtu majhne otroke, ali bo dovolj močna, da bo preprečevala vstop vsiljivcem, ali nas moti, da sosedje vidijo vse, kar se dogaja na našem vrtu.

Ograje povedo veliko o lastnikovem značaju in njegovem odnosu do okolice. Visoka ograja, ki povsem zakriva vrt, že na daleč govori, da se lastnik zapira pred okolico, nizka ograja označuje odprtega lastnika, daje nam vtis sproščenosti in svobodnosti.

Ograje pa niso le sredstvo za označevanje meja. Lahko jih uporabljamo tudi za zaščito pred hrupom ali kot vetrobrane. V takšnem primeru pa je visoka ograja povsem umestna.

Materialov za gradnjo ograj je veliko. Uporabljajo se lahko bambus, les (deske, količki, pragovi), kovinske žice, kamen, beton, železo, rastline, …

Torej so lahko ograje:

• Lesene montažne – montažne plošče iz okvira in prepletenih ter prekrivajočih se desk ali lesenih plošč, ki so pritrjene na pokončne kole. Deske so lahko položene vodoravno ali navpično. Te ograje zagotavljajo zasebnost, a niso preveč močne.

• Ograje iz stebrov in prečnih lat – dve ali več vodoravnih letev je pritrjenih na pokončne kole. Te ograje so močne in poceni.

Slika 16: Lesena ograja

• Prepleteni plotovi – montažne plošče iz prepletenih vej, pogosto leskovih ali vrbovih.

Zagotavljajo začasno zaščito mladim grmom in živim mejam, sicer pa hitro propadejo.

• Železne ograje – so navadno iz litega ali kovanega železa. So zelo drage, zato se jih ne splača izbrati.

• Žične ograje – to so ograje iz žične mreže, pritrjene na betonske, lesene ali železne kole. So poceni in preprečujejo prehod živine.

Tudi oblik ograj je veliko. Nekatere delujejo zaprto, druge odprto. Ograje lahko služijo tudi kot okras ali pa opora za vzpenjavke. Tip ograje je odvisen od okolja, v katerem je vrt. V mestnih območjih in primestnih naseljih so ograje drugačne kot na podeželju. Mestne vrtove pogosto nasproti cesti omejujejo opečnati, kamniti ali ometani zidovi, kombinirane ograje z zidovi in lesom, kovinske ograje, stare ročno kovane in druge ograje. Na deželi pa naj bi poleg živih mej prevladovale predvsem lesene ograje različnih izvedb.

Z ograjo lahko omejimo tudi posamezen del vrta, kot na primer zelenjavni ali sadni vrt, omejimo lahko izpust za konje ali psa, ter druge domače živali.

Pri postavitvi moramo paziti, da je ograja povsem na naši strani meje. Preden začnemo z deli, preverimo v urbanističnem načrtu, kakšno ograjo lahko postavimo in kakšno ne. Ograja naj se ujema z arhitekturo v vrtu in bližnjo okolico. Smiselno je tudi posvetovanje s sosedom.

Še posebej pa moramo paziti tudi na to, da ograja ni prenizka, visoka naj bo najmanj 80 cm, leseni deli ograje naj ne pridejo v stik z zemljo, da se ne napojijo z vodo in prehitro zgnijejo.

Lesene late naj bodo zgoraj poševno zaobljene, da lahko voda z njih hitreje odteka.

Najenostavnejša za postavitev je montažna ograja, ki jo lahko kupimo in že izdelane dele sestavimo skupaj. Plošče enostavno pritrdimo na betonske, kovinske ali lesene stebre. Leseni stebri naj stojijo na kovinskem ali betonskem podstavku, da so zaščiteni pred razgradnjo. Na strminah lahko ograjo postavimo poševno ali stopničasto. Stopničasta postavitev zahteva, da so stebri različno visoki glede na nagib terena. Odprtino, ki nastane v spodnjem delu, lahko zapolnimo z opekami ali kamnito škarpo. Poševna ograja ima enak naklon kot teren. Manj primerna je za teren z različnim naklonom.

Slika 17: Žična ograja

Les za ograjo moramo temeljito zaščititi. Najbolje je kupiti že impregniran les. Hrastova in kostanjeva ograja zahtevata manj zaščite, ker je ta les bolj odporen. Za zaščito uporabljamo premaze na vodni osnovi, ki jih obnavljamo vsake štiri leta.

Dobro oblikovana ograja je lepa sama po sebi, zato ji dodamo le malo rastlinskega okrasja.

4.2. VRTNI VHOD

Urejenost vrtnega vhoda je zelo pomembna za izoblikovanje splošnega vtisa o vrtu. Večina ljudi si namreč že na vhodu ustvari osnovni vtis. Vrtna vrata so izredno pomembna. Če bi lahko na vrt vstopili s katere koli strani neovirano, to ne bi bil pravi vrt, saj je vrt ograjen prostor, v katerega vstopimo skozi vrata.

Pri odločanju o novem vrtnem vhodu moramo biti pozorni na nekatere uporabne zadeve.

Paziti moramo, kako širok naj bo vhod in ali bomo lahko sami postavili vrata. Če imamo majhne otroke, je pomembno, da je vhod zaprt, zato si lahko omislimo vrata na zapah, ki mora biti zunaj dosega otrok. Če želimo imeti na vrtu zasebnost, naj bo vhod približno enako visok kot okoliške ograje in s polnimi vrati.

Za današnji čas so značilna pred dovozom v garažo daljinsko vodena drsna vrata z elektronskim odpiranjem in zapiranjem. Vrata iz kovanega železa se najbolj podajajo h kamniti ali opečnati ograji in seveda k istovrstni, torej železni ograji. K zidani ograji lahko dodamo lesena vrata, ne moremo pa postaviti k leseni ograji vrat iz kovanega železa.

K sodobnemu vedremu, prosto oblikovanemu vrtu se podajo preprostejše, a elegantne, oblike vrat, ki ne zakrivajo povsem pogleda na vrt. Kjer pa vrt omejuje živa meja, so bolj primerna lesena ali kovinska vrata.

Slika 18: Vrtni vhod

4.3. VRTNE POTI

Vrtne poti sodijo med pomembne grajene elemente, saj povezujejo posamezne dele vrta s hišo, cesto in garažo. Uredimo jih le, kjer je nujno potrebno, kjer stalno hodimo, saj bi sicer nastale v trati grde uhojene steze.

Poti naj se ne vijugajo brez smisla. Vedno je najboljša najkrajša pot.

Vsaka tlakovana pot potrebuje trdno podlago, zato najprej posnamemo humozno plast.

Spodaj nasujemo 5 cm debelo grobega gramoza, ki jo povaljamo, nanjo pa nasujemo še 5 cm drobnega peska ali mivke, v katero polagamo plošče. Ne smemo pozabiti na primeren nagib na obe strani poti, da voda po dežju hitreje odteče s poti. Nagib naj bo od 1,5 do 2 cm.

Najširša je glavna pot v vrtu. Široka naj bo od 1 do 2 m, da lahko po njej po potrebi peljemo samokolnico. Stranske poti pa so lahko ožje.

4.3.1. PEŠČENE POVRŠINE OZ. GRAMOZ

Gramoz sestavljajo kosi kamenja in prodnikov določene velikosti. Lahko je različnih barv, ki mu jih dajejo posamezne kamnine. Da se ne meša z zemljo ob poti, je potreben nižji robnik ali obroba iz nizke žive meje. Navadno ga nasujejo na plastično podlogo, ki preprečuje razvoj plevelov. Kemična sredstva za zatiranje plevela na poteh niso zaželena, saj se spirajo v okolico in jo tako uničujejo.

Prednosti: gramoz je preprost za polaganje in je razmeroma poceni, primeren je za neoblikovano in oblikovano zasnovane vrtove ter lepo povezuje odprte površine z zasajenimi, s škripanjem odžene morebitne vsiljivce.

Slabosti: na njem se pogosto naseli plevel, brez trdnih robnikov se razsipa naokoli, drobna zrna pa lahko s čevlji

zanesemo v hišo. Slika 19: Peščena pot

4.3.2. LUBJE

Z lubjem ali sekanci nasute poti so mehke in zato še posebej prijetne za hojo. Ko se nasutje močno posede ali preperi, dodamo novega. S tem ko ga vedno znova dodajamo, postaja plast lubja vedno debelejša, kar pa je dobro, saj skoznjo ne more vzkliti plevel, zato z njim nimamo dela. Primeren je tudi za poti med zelenjavnimi gredami, da jih ni potrebno pleti.

Prednosti: je razmeroma poceni in dostopen material, preprost za uporabo, saj ga samo nasujemo, kjer želimo imeti pot, pri hoji daje prijeten občutek.

Slabosti: nasutje je potrebno vsake dve do ti leta napolniti, ker se lubje drobi, brez primernih robnikov se lubje raztresa naokrog, na prevelikih površinah je lahko okrasni učinek zdrobljenega lubja pretiran in se ne sklada z drugimi deli vrta.

4.3.3. BETONSKE PLOŠČE

Že izdelane betonske plošče so različnih oblik, velikosti in barv. Lahko so gladke ali imajo različne teksture. Navadno jih polagamo v vrstah, da so robovi poti ravni. Posamezna plošča naj bo dovolj velika, da lahko stopimo nanjo z obema nogama. V trato polagamo temnejše plošče, saj bele preveč izstopajo. Med njimi naj bo čim manj prostora, da se vmes ne naseli plevel.

Prednosti: plošče so razmeroma poceni, so zelo trpežne, z obrabo postanejo še lepše kot prej, so mnogostransko uporabne in preproste za polaganje.

Slabosti: Na novo položene betonske plošče so videti zelo grobe, svetlejše obarvane pa se nikoli povsem ne zlijejo z rastlinami in drugimi vrtnimi gradivi.

Slika 20: Lubje

4.3.4. LESENI TLAKI

Leseni tlaki so primerni za poti v naravno urejenih predelih vrta. Na senčnih, vlažnih legah pa na njih rado drsi. Če niso globinsko impregnirani, lahko v nekaj letih propadejo.

Prednosti: na izbiro so v različnih barvah, teksturi in vzorcih, les je večnamensko gradivo, na voljo je v večini vrtnarskih središč, leseni

podi so primerni za povezavo vrta z notranjim bivalnim prostorom.

Slabosti: po nekaj letih lahko propadejo, ker les strohni, kadar so tla mokra, na njih zelo drsi.

4.3.5. OPEKE

Pogosto jih uporabljamo za tlakovanje ravnih površin. Položimo jih v maltno podlago ter zamažemo vmesne reže. So odporne proti dežju in mrazu ter zelo privlačne zaradi različnih barv in tekstur.

Prednosti: Je zelo privlačno gradivo za tlakovanje vrtnih poti, še posebej se lepo poda k opečnatim zgradbam. Zelo lepo se kombinira z večino drugih vrst tlakovcev. Majhnost opeke omogoča različne načine tlakovanja, vzorčasto položene opeke pa so lahko zelo dekorativne.

Slabosti: Polaganje opek je zelo zamudno, zato so lahko najeti delavci velik strošek.

Slika 23: Opeke Slika 22: Leseni tlaki

4.4. STOPNIŠČA

Stopnice so zelo prikladen način za premostitev višinske razlike, kadar imamo v vrtu strmine.

Lahko pa so tudi privlačna in zelo zanimiva okrasna sestavina vrta, ki bo omogočila opazovanje drugih središčnih točk iz drugačnih središčnih kotov. Na vznožjih in vmesnih ploščadih širokih in nizkih stopnic je dovolj prostora za rastline v cvetličnih posodah. Takšne stopnice kar vabijo k postanku in uživanju v novih razgledih.

Stopnice so lahko nevarne, zato je treba v krajih z mrzlimi in mokrimi zimami narediti hrapave in dovolj široke stopne ploskve, na katerih ne bo drselo.

Stopnišča na strmih bregovih speljemo čim položneje. Zato jih vijugamo po bregu. Če je le mogoče, naj stopnice potekajo s strani in ne pravokotno na brežino.

Za stopnišča sta zelo primerna materiala kamen in les. V naravno oblikovanem vrtu stopnice ob straneh obdamo z zelenjem.

V arhitektonsko oblikovanem vrtu stopnišča ob straneh zaključimo s podpornimi zidovi ali z robnikom.

Oblike stopnišč so lahko zelo različne. Stopnice iz opeke in talnih plošč so zelo praktične, saj je izračun njihovih dimenzij precej preprost, ker imajo plošče in opeke standardne mere.

Stopnice pa lahko zgradimo tudi iz drugih gradiv, celo takšnih, ki imajo za čelno stranico stare železniške pragove ali betonske in kamnite tlakovce.

Slika 24: Stopnice iz opeke

Slika 25: Stopnice iz kamna

4.5. VRTNI IN PODPORNI ZIDOVI

Prostor okoli hiše je navadno raven, razen v hribovitem svetu. Z manjšimi podpornimi zidovi lahko tudi povsem raven vrt zanimivo oblikujemo in ga razgibamo. V strmem bregovitem svetu pa so podporni zidovi že nujno potrebni.

Vrtni zidovi morajo biti vedno usklajeni z okolico. Višina, tekstura in barva so zelo pomembni elementi, na katere moramo biti pozorni, da se med sabo usklajujejo. Tako morajo biti zidovi ob hišah zgrajeni iz enakih ali podobnih gradiv, kot so uporabljena na vrtu in v hiši, da bodo zidovi zadovoljiva vizualna povezava med hišo in vrtom. Trdno zgrajeni zidovi so sprva veliko dražji, kot če bi jih nadomestili s katerimkoli tipom ograje ali pregrade, vendar trajajo več desetletij in navadno skoraj ne potrebujejo vzdrževanja. Za njihovo gradnjo je navadno potrebno gradbeno dovoljenje, občinske oblasti pa pogosto določajo, kolikšna sme biti višina zidov.

V zadnjih nekaj letih se močno širijo nenaravni zidovi iz škarpnikov, zasajenih z rastlinjem.

Taki zidovi delujejo zelo nemirno.

Slika 26: Zid iz škarpnikov

Veliko lepši so iz kamna grajeni na suho položeni zidovi, ki jih lahko z nekaj spretnosti in znanja naredimo tudi sami. Ti dajejo vrtu poseben čar. Zanj ne potrebujemo ne vode ne veziva. Izbiramo le primerno velike in

široke kamne in jih polagamo enega na drugega, podobno kot bi zidali z opeko.

Pri graditvi moramo paziti le na to, da zid ni navpičen, ampak poševno nagnjen k bregu. Namesto veziva dodamo med posamezne plasti kamnov in v razpoke mešanico ilovice, šote in peska. Obenem pa že lahko vmes sadimo manjše sadike trajnic in drugih rastlin, ki jih bodo prerasle.

Pomembno je tudi, da ne mešamo spranih rečnih kamnov in ostrih, lomljenih v kamnolomu.

Za graditev višjih zidov pa že potrebujemo nekaj več znanja. Zid mora imeti višini primerno močan temelj. Poskrbeti moramo tudi, da ne pozabimo na odprtine za odtok vode. Taki višji zidovi so lahko betonski, na vidni strani obloženi s kamnom ali pa imajo sprednjo stran grobo ometano. Še najbolj enostavno pa je sezidati zid iz votlakov, ki jih položimo na temelj, armiramo in zalijemo z betonom.

Posebej zanimivi so tudi zidovi iz žgane opeke, za katere moramo ravno tako narediti najprej višini primeren temelj. Pred

vlago zid zavarujemo z vodoravno in navpično položeno izolacijsko plastjo strešne lepenke in bitumna, na vrhu pa ga pred zamakanjem zavarujemo s krono.

V vrtu so privlačne tudi stene iz trpežnega, najbolje globinsko impregniranega lesa. Z njimi premostimo višinske razlike na bregovih, terasah, na poteh in sediščih.

Slika 27: Suhozid

Slika 28: Zid iz žgane opeke

4.6. SENČNICA, PERGOLA IN BRAJDA

Senčnice in pergole so že od nekdaj zelo pomemben element oblikovanja okolice hiše. S svojim ogrodjem dajejo plezajočim in ovijajočim rastlinam oporo, da se razrastejo v višino in širino ter jih tako prekrijejo s svojim zelenjem.

Za vinorodne kraje pa so značilne k hišam prislonjene ali prosto stoječe brajde z vinsko trto.

Slikovite brajde, podprte s koli, dajejo poseben čar domačijam v vinorodnih območjih.

4.6.1. SENČNICA

Senčnice so navadno manjše zgradbe, zaprte s treh strani ali ograjene in postavljene ob vrtnih ograjah ali živih mejah. Te vrtne zgradbe so vklenjene v gost preplet vzpenjavk in zbujajo občutek prisrčne zasebnosti na sicer precej odprtem prostoru. V njih je navadno klop, s katere se odpira lep razgled po vrtu. Pomembno je, da je senčnica dovolj visoka, da je v njej človeku dovolj udobno, tudi če stoji, saj manjše senčnice vzbujajo občutek utesnjenosti, zlasti kadar jih na gosto poraščajo vzpenjavke. Biti mora trdno zgrajena, da ne klone pod težo rastlin, kljub temu pa mora biti tudi dovolj odprta, da je zračna in da bodo vanjo lahko vdrle prijetne vonjave cvetja.

Za grajenje senčnice se največkrat uporabljata les in kovano železo.

Za senčnice ob hiši uporabljamo tesan ali žagan in pooblan, dobro impregniran les, ki naj bo čim trpežnejši. Najprimernejši je hrastov les. Za rustikalne senčnice na deželi pa lahko uporabimo tudi okrogel les.

Senčnica je trpežnejša, če stoji na kamnitem ali betonskem podstavku, da les ne pride v stik z zemljo. Betonske podstavke, na katere so z železom pritrjeni leseni oporniki, zabetoniramo v isti višini s tlemi, da niso opazni. S pravilno konstrukcijo lesenih elementov preprečimo, da bi voda zastajala v utorih, torej da hitro odteče in se les osuši. Podporni zidovi naj ne bodo preveč masivni, saj je senčnica veliko lepša, če je ogrodje bolj zračno in lahko.

Majhne senčnice iz kovanega železa pa sodijo predvsem v majhne vrtove. Te so lahko še posebno lepo oblikovane, če jih izdela strokovnjak po dobro zamišljeni predlogi. Zgolj z varjenjem železja si sami težko ustvarimo kaj posebno primernega. Še najlažje si spreten domač oblikovalec zvari ogrodje za popenjavke v obliki loka, priporočljiveje pa je, da kar kupimo že gotove elemente in jih sami samo sestavimo skupaj.

Senca je odvisna tudi od rastlin, ki jih posadimo. Široko rastoče rastline, kot je srobot ali vrtnica, prepuščajo več svetlobe kot bujno rastoče popenjavke. Pomembno je, da nad sedišče z mizo ne sadimo rastlin, ki dlje časa cvetijo in z njih neprestano odpadajo cvetovi.

4.6.2. PERGOLA

Pergola je zelo podobna senčnici, razlika je le v tem, da je ta odprta le s strani in zgoraj.

Kadar je pergola namenjena dajanju sence kotičku za sedenje, je njena lega večinoma že vnaprej določena. Premisliti pa moramo še o oblikovni zasnovi pergole. Pomembno je, da se ujema z bližnjo okolico v vrtu. Neoblikovanim (neformalnim) vrtovom najbolj ustrezajo lesene ali kovinske pergole. Oblikovnim (formalnim) vrtovom pa bolj ustrezajo pergole na opečnatih, betonskih ali kamnitih stebrih.

Pri izbiri pergole in njeni postavitvi moramo upoštevati, da je konstrukcija dovolj trdna za rastline, ki jih nameravamo nasaditi k pergoli. Velikost in razmerja pergole morajo biti usklajena z velikostjo hiše in vrta. Kadar na naš vrt gledajo okna sosednjih hiš, je pergola zelo koristna, ker rastline zakrivajo sosedom pogled in vrtu zagotavljajo potrebno zasebnost.

Kadar je pergola ob hiši, moramo poskrbeti, da v sobah ne bo preveč temno in vlažno. S pergolo pa lahko tudi usmerimo pozornost na vrtno

pot, ki pa mora biti lepo speljana in dovolj široka.

Pergole lahko brez velikega napora postavimo tudi sami, saj so na voljo že v vseh večjih vrtnarskih centrih. Preproste rustikalne pergole so iz skupaj zbitih ali zvezanih kolov. Te lahko nosijo samo lažje vzpenjavke. Za težje rastline morajo biti pergole trdnejše. Pergola je na splošno visoka vsaj 2,5 m, da lahko pod njo neovirano hodimo tudi takrat, ko je

Slika 29: Senčnica iz kovanega železa

4.7. VRTNA TERASA

Terasa najbolje povezuje hišo z njenim zunanjim okoljem. Po navadi je obrnjena na zahodno ali jugozahodno stran, saj je tu poleti največ sonca. Terasa je lahko odprta ali pa zastekljena.

Če je zastekljena, ima navadno funkcijo zimskega vrta ali pa povečane dnevne sobe. Kakšno teraso želimo imeti, pa je povezano s tem, na kakšnem območju živimo. V hladnejših krajih si želimo pokrito teraso, v zavetju pred vetrom in več sonca. V toplejših in vročih krajih pa potrebujemo predvsem senčno teraso. Poletno vročino pa lahko še dodatno ublažimo z nasadom različnih popenjavk in večjih posodovk. Po potrebi pa lahko postavimo nanjo še senčnik.

Za uspešno in všečno povezavo med hišo in vrtom, moramo biti pri opremljanju terase zelo pozorni, da se notranje pohištvo ujema z opremo na terasi. Psihološko najbolj mamljiv način povezovanja notranjih prostorov z vrtom so zastekljena vrata in velika okna. Omogočajo lepo viden dostop, poleg tega pa delujejo kot nekakšen okvir, skozi katerega lahko iz hiše opazujemo lepo rastlinje zunaj.

Tla terase so lahko zelo različna. Če je terasa zaprta, jo lahko tlakujemo z zanimivim tlakom, ki pa naj bo povezan s podobno talno oblogo kot je v notranjem prostoru. Tlak naj bo odporen proti zmrzovanju in naj ne drsi.

Terasa je pravzaprav vrtna soba na prostem, zato jo temu primerno opremimo. Če zanemarimo udobnost in ceno, potem je za vrtno pohištvo najpomembnejše, da je trpežno in da zdrži različne vremenske razmere. Če se odločimo za oblazinjene sedežne garniture, moramo paziti, da so dovolj lahke, da jih v slabem vremenu brez težav pospravimo pod streho. Leseno pohištvo je uporabno več let in s staranjem postaja včasih še lepše. Pri pohištvu iz tikovine in drugih trdih tropskih lesov pa se moramo pozanimati, ali izvira iz nasadov ali podobnih obnovljivih virov. Primerno je tudi kovinsko pohištvo, ki je zelo čvrsto in trpežno ter včasih tudi presenetljivo udobno. Lahko pa uporabimo tudi cenene plastične stole in mize, ki jim voda ne pride do živega, lahko pa spremenijo barvo zaradi daljše izpostavljenosti soncu. Barve opreme naj se ujemajo z zelenjem na terasi ali na vrtu.

Razsvetljeno teraso lahko uporabljamo tudi v večernih urah, če ji dodamo svetila, ki naj se vklapljajo v ureditev terase. Lahko pa mizo razsvetljujejo tudi sveče, ki s svojim migotanjem ustvarijo še posebno prijetno razpoloženje.

Nesporno je, da na vrtu pripravljena in postrežena jed bolj tekne, kadar nam dišave z žara že prej vzbudijo tek. V ta namen si na terasi uredimo prostor za žar, ali pa kar poletno kuhinjo.

Kuhinja je tako lahko zgrajena fiksno ali pa jo uredimo le občasno. Zadošča že delno s streho prekrita stena, osvetlitev in voda v bližini. Ker pa žara ne uporabljamo ravno vsak dan, pač pa zgolj nekajkrat v sezoni, je bolje, da je prenosen, in ga postavimo tja le, kadar ga potrebujemo.

Teraso lahko še bolj polepšamo z raznimi okrasnimi predmeti, kot so glinaste posode, v katere lahko posadimo primerne rastline ali pa jih kar pustimo prazne. Tudi obešanke s cvetjem polepšajo teraso, vendar z njimi ne smemo pretiravati. S pergolo ali senčniki pa lahko naredimo zunanjo teraso bolj podobno hišnemu prostoru. Če želimo še poudariti občutek zaprtosti, naredimo zakritje iz dišečih grmovnic in drugih rastlin ter jih postavimo tako, da bodo odišavljale sobo.

4.8. SEDIŠČA

Vsak vrt je dosti bolj prijeten, če lahko v toplih dneh v njem malo posedimo. Še posebej spomladi in jeseni, ko iščemo prve in zadnje sončne žarke. Poleti v vročini, pa smo veseli, če imamo sedišča postavljena pod kakšnim drevjem, v prijetni senčki, kjer pihlja veter in nas hladi.

Za postavitev mize s klopmi moramo izbrati prijeten kotiček z lepim razgledom na okolico, v zavetju drevja ali grmovja, prijeten prostor med cvetjem ali pa kar na trati pod drevesom.

Senco lahko nadomestimo tudi s senčnikom ali pa z lahnim ogrodjem s popenjavko.

Slika 31: Vrtna terasa

4.8.1. VRTNE KLOPI

So nepogrešljiv element vrta. Klopi naj bodo trpežne, iz trdega lesa, saj ostanejo na prostem in na dežju dlje časa.

Najbolje je, da so klopi izdelane iz lat, saj po dežju voda iz njih hitro odteče in se hitreje posušijo. Lesene klopi so najlepše, če so v naravni barvi. Lahko so tudi v povezavi z barvami ograj na hiši npr. modre, zelene ali bele. Nikakor pa ni priporočljivo, da so posamezne klopi v istem vrtu različnih barv, ali pa da je vsaka lata druge barve. Dobro je, da se izogibamo močno vpadljivih barv, posebno v povezavi s cvetjem.

Vrtu dajejo posebej lep zgled debelejše klopi iz na pol prežaganih hlodov, vendar se take klopi po dežju ne posušijo hitro, zato tudi prej propadejo oz. strohnijo. Take klopi je najbolje postaviti kam v zavetje pred dežjem.

Zanimive so tudi kamnite klopi, ki se na soncu prijetno ogrejejo. Če pa so te klopi v senci, pa moramo imeti zraven še blazine.

Za posedanje so namenjeni tudi nizki opečni ali kamniti podporni zidovi, ki jih prekrijemo z latastim sediščem.

Sedišča klopi naj bodo s hrbtne strani vedno malo zakrita. Če klopi niso v zavetju, je dobro, da ob njih zasadimo živo mejo ali prosto rastoče grmovje. Pot do sedišča naj se približa s strani. Sedišče pride bolj do izraza, če ga obdajajo velike dekorativne trajnice. Če imamo na vrtu ribnik, ali kak drug vodni motiv, zelo radi postavimo klop poleg. Tla pred in pod sediščem tlakujemo ali posujemo s peskom. Če je sedišče obrnjeno proti jugu, nas slepi sonce, zato ga raje obrnemo tako, da nam sije v hrbet.

Slika 32: Lesena vrtna klop

4.8.2. VRTNE UTE

Vrtne ute so zelo privlačne in priljubljene v naših vrtovih. Še posebej nam pritegnejo pogled, če so obrasle z vrtnicami ali kakimi drugimi popenjavkami. Pod njeno streho se lahko zatečemo v deževnem vremenu in tudi, kadar si v toplih poletnih dneh zaželimo sence.

V uti imamo običajno postavljeno le mizo s klopjo ali stoli. Je zelo enostavna za sestavo, saj jo lahko kupimo že narejeno in jo sami samo sestavimo skupaj in postavimo na trdna tla. Kaj je lepšega, kot to, da lahko v prijetnem toplem dnevu popijemo čaj ali kavo v prijetni vrtni uti.

Uto postavimo po navadi v bližini hiše, da imamo blizu za prenos stvari iz hiše v uto. Običajno je lesena, do polovice zaprta, zgornji del pa odprt ali obdan z redkimi, križno položenimi letvami za oporo popenjavkam. Vrat večinoma ni. Streha je lahko pokrita z bobrovcem, skodlami, slamo ali pa s tegulo, kot je sedaj najbolj moderno. Če ima uta vrata in okna, je lahko tudi toplotno izolirana in zastekljena. Taka je primerna tudi za hladnejši zimski čas.

Dobro pa si je zapomniti tudi to, da, če uta ni posebno lepa in jo želimo zakriti z zelenjem, bo to najhitreje opravila plezajoča dresen. Hitro rastejo pa tudi še divja trta, glicinija, v senci pa jo z velikimi vpadljivimi listi pokrije bohotni podraščec. Še hitreje lahko oblikujemo senčnico ob pomoči lažjih kovinskih podpornih elementov, povezanih z žicami, ob katere zasadimo mlade sadike rastlin, kot sta npr. gaber ali beka. Veje privezujemo ob oporo in jih med seboj prepletamo. V nekaj letih se strnejo v zeleno streho. Vendar pa je treba tako uto pozneje redno obrezovati, da ne podivja.