Uporaba ter vpliv mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način življenja: personalizacija fitnes trenerja

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE

Nuša Gačnik

Uporaba ter vpliv mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način življenja: personalizacija fitnes trenerja

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE

Nuša Gačnik

Mentor: prof. dr. Mitja Velikonja

Uporaba ter vpliv mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način življenja: personalizacija fitnes trenerja

Diplomsko delo

Zahvaljujem se svojemu mentorju prof. dr. Mitji Velikonja za zaupanje, vso nesebično pomoč ter hitro odzivnost med izdelavo mojega diplomskega dela.

Hvala vsem mojim najbližjim, družini, prijateljem za vso podporo in vero vame.

Posebna zahvala gre tudi vsem anketirancem, ki so si vzeli čas in rešili mojo anketo.

Uporaba ter vpliv mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način življenja: personalizacija fitnes trenerja

Znašli smo se v času, kakršnega nihče od nas ni niti v sanjah pričakoval. Zadnje leto in pol je celoten svet zajela kriza, ki jo je povzročil Covid-19. Le-ta je pustil posledice na vseh ravneh druţbe. Kar naenkrat smo se bili prisiljeni prilagoditi na nove razmere. Zaradi takšnih in drugačnih omejitev smo morali poseči po alternativnih oblikah. V mojem primeru so to mobilne aplikacije za gibanje in zdrav način ţivljenja. Ker je prišlo do zaprtja fitnes centrov, prekinitve rekreativnih športov in prepovedi druţenja, so se mnogi odločili, da si pomagajo z mobilnimi aplikacijami. Z anketnim vprašalnikom sem ţelela ugotoviti, kako so učinkovite in kako vplivajo na ţivljenje uporabnikov. Zanimalo me je, ali imajo uporabniki dovolj motivacije in kakšno stopnjo svobode jim aplikacije omogočajo. Rezultati spletne ankete so pokazali, da anketiranci, ki so redno aktivni, niso nujno tudi uporabniki mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja. Tisti anketiranci, ki so se odločili za vadbo s pomočjo mobilne aplikacije, v njih vidijo kar nekaj pozitivnih lastnosti.

Ključne besede: mobilne aplikacije, gibanje, sociologija teles, biopolitika

Use and impact of mobile applications for exercise and healthy living: personalization of a fitness trainer

We found ourselves in a time that none of us had even dreamed of. For the past year and a half, the entire world has been gripped by a crisis caused by Covid-19. This has left consequences at all levels of society. All of a sudden, we were forced to adapt to the new situation. Due to such and other limitations, we had to resort to alternative forms. In my case, these are mobile apps for exercise and a healthy lifestyle. With the closure of fitness centers, the cessation of recreational sports and the ban on socializing, many have decided to help themselves with mobile apps. With the survey questionnaire, I wanted to find out how effective they are and how they affect the lives of users. I was wondering if users have enough motivation and what degree of freedom apps give them. The results of the online survey showed that respondents who are regularly active are not necessarily also users of mobile applications for exercise and a healthy lifestyle. Those respondents who decided to exercise with the help of a mobile application see quite a few positive qualities in them.

Key words: mobile applications, movement, sociology of bodies, biopolitics

5 Kazalo

1 UVOD ... 7

2 AKADEMSKO VKLJUČEVANJE TELESA ... 9

3 TELESA V SOCIALNEM OKOLJU ... 9

3.1 Razmerje med sociologijo in biologijo ... 10

4 VELIKO POVEČANJE ZANIMANJA ZA TELO ... 11

5 SOCIOLOŠKE PRAKSE TELESA ... 12

5.1 Socialna ureditev teles ... 13

5.2 Negotovost telesa v pozni moderni ... 14

5.3 Sociologija utelešenja – »ţiveče telo« ... 15

6 BIOPOLITIKA ... 17

6.1 Povezava biopolitike z liberalizmom ... 18

7 EMPIRIČNI DEL ... 20

7.1 Spol, starost in študij/poklic ... 21

7.2 Fizični videz in vitalnost telesa ... 21

7.3 Čas, porabljen za gibanje ... 22

7.3.1 Razlogi za izbrani odgovor ... 23

7.4 Novi hobiji ... 24

7.5 Uporabljanje mobilnih aplikacij ... 24

7.5.1 Aplikacije, ki so jih uporabljali anketiranci ... 25

7.6 Oblika vadbe, ki je za anketirance najustreznejša ... 26

7.6.1 Podvprašanje o vadbi ... 26

7.7 Stopnja strinjanja s trditvami ... 27

7.8 Razlogi za uporabo aplikacij ... 28

7.9 Vnašanje podatkov v aplikacije ... 29

8 SKLEP IN ZAKLJUČEK ... 30

9 VIRI ... 32

6

PRILOGA: ... 34 Priloga A: Anketni vprašalnik ... 34

7 1 UVOD

Brez zadrţkov lahko rečemo, da je bilo leto 2020 drugačno od vseh dosedanjih. Virus Covid- 19 je zagrenil ţivljenje celotni druţbi in zaznamoval vsa področja ţivljenja. Z zapiranjem javnega ţivljenja se nam je ţivljenje obrnilo na glavo in prilagoditi smo se morali novim razmeram. Prepovedi gibanja, druţenja, izstopanja iz drţave, zapiranje ustanov in številni drugi ukrepi so zagotovo prav vsakemu izmed nas predstavljale ogromen izziv. Videti je bilo nekako tako, kot bi nekdo na daljinskemu upravljavcu za televizijo pritisnil premor in ţivljenje se je nekako zaustavilo. Nedvomno so nas doleteli pogoji, kakršnih nismo bili vajeni in bi se nam še kakšno leto prej zdeli popolnoma nemogoči in nesprejemljivi. Seveda pa se takšne stvari pogosto zgodijo takrat, ko to najmanj pričakujemo. Če smo prej ţivljenje zajemali z veliko ţlico, nam je sedaj preostala le še majhna čajna ţlička. Ker smo bili nekaj časa zaprti tudi znotraj svojih domov, je to pomenilo teţje opravljanje vsakodnevnih aktivnosti in tudi samega gibanja, ki je prav gotovo ţivljenjskega pomena. Z zaprtjem fitnes centrov in s prepovedjo druţenja nam je bilo onemogočeno dostopanje do fitnesov in osebnih trenerjev, zato smo se morali prilagoditi in poseči po alternativnih moţnostih, ki pa so le nekakšne pribliţek idealnim razmeram, kakršnih smo bili v večini vajeni.

Ena od teh moţnosti so mobilne aplikacije za vadbo in zdrav način ţivljenja, ki so nedvomno predstavljale nekakšen izhod v sili in so nam v kriznih časih omogočile, da smo kljub omejitvam lahko dostopali do vsebin, namenjenih spodbujanju k vadbi, teku, zdravi prehrani, predvsem pa h gibanju, ki je najpomembnejše za naše počutje in zdravje. So nadomestek fitnesov, do katerih v obdobju pandemije nismo imeli dostopa. Kako so aplikacije učinkovite in kakšen vpliv imajo na njihove uporabnike, bom v diplomski nalogi skušala ugotoviti s pomočjo spletne ankete. Osrednji cilj mojega diplomskega dela je ugotoviti vpliv in uporabnost mobilnih aplikacij za vadbo in zdrav način ţivljenja, ki so bile zaradi epidemije Covid-19 v zadnjem obdobju v porastu. Zaradi zaprtja vseh fitnes centrov in začasne prekinitve delovanja fitnes trenerjev so se morali posamezniki odločiti za drugačne oblike vadbe. Uporabniki fitnesa, vajeni fizične prisotnosti v telovadnici in vadbe pod vodstvom osebnega trenerja, so se kar na enkrat znašli v situaciji, ko so postali odvisni samo od sebe. Pri tem so ji pomagale aplikacije, ki spodbujajo vadbo in zdrav način ţivljenja. Te omogočajo, da posameznik personalizira svojega fitnes trenerja, in sicer s tem, da v aplikacijo vnaša svoje podatke (teţa, velikost, obseg pasu, prsi, stegna), pa tudi ţelje in cilje, ki jih ţeli doseči (izguba telesne teţe, povečanje mišične mase, izguba maščobe na določenih delih telesa). Z

8

anketo ţelim izvedeti, kakšno stopnjo zaupanja razvijejo tovrstne aplikacije pri njihovih uporabnikih in kakšna je njihova učinkovitost. Zanimalo me bo, ali imajo za uporabo tovrstnih mobilnih aplikacij uporabniki vseeno dovolj motivacije, kot bi jo imeli sicer, če bi bili fizično prisotni v fitnesu ali če bi imeli vodene vadbe z osebnimi trenerji, ki jih vedno še dodatno motivirajo in spodbujajo.

Pri metodologiji bom za začetek uporabila deskriptivno raziskovalno metodo, pri kateri gre za pregled in proučevanje ţe obstoječe relevantne literature, na katero se bom navezovala in sklicevala v diplomski nalogi. Preučila bom strokovno literaturo in znanstvene članke v slovenskem in angleškem jeziku. Vključitvena merila bodo obsegala vire, ki v celoti ustrezajo tematiki in vsebini diplomskega dela. Omejila se bom na področje samih študij telesa, vključevanja telesa na akademskem področju in poloţaja samega fizičnega telesa in v druţbi.

Zanimalo me bo tudi samo nadzorovanje telesa – od tega, da se posameznik ravna v skladu s pričakovanji okolice, vse do samonadzora oz. avto biopolitike. Navezovala se bom na Michela Foucaulta in na njegovo delo Rojstvo biopolitike (1978–1979).

Za pridobitev podatkov, ki bodo pomagali odgovoriti na moje raziskovalno vprašanje, bom uporabila spletno anketo. Anketirala bom predvsem študente in študentke, saj menim, da imamo za tovrstne aktivnosti več časa kot pa morda starejše, ţe zaposlene osebe. Svoj izbor anketirancev bom omejila po starosti, in sicer na posameznike, stare med 19 in 29 let.

Ugotavljala bom razlike po spolu, pri čemer pričakujem, da bodo razlike opazne, saj se po navadi ţelje ţensk in ţelje moških na področju vadbe precej razlikujejo. Moški bi ţeleli predvsem pridobiti mišično maso, medtem ko so ţenske nagnjene bolj k izgubi ali vzdrţevanju teţe. Z analizo rezultatov bom tako prišla do ključnih ugotovitev za moje diplomsko delo.

9 2 AKADEMSKO VKLJUČEVANJE TELESA

Konec 80. letih prejšnjega stoletja se je začelo močno povečevati akademsko zanimanje za telo. Sociologija telesa se je pojavila kot ločeno področje preučevanja in celo predlagano je, da naj telo sluţi kot organizacijsko načelo za sociologijo. Sociolog Bryan Turner (1992) je z izrazom »somatska druţba« opisal, da je telo v sodobnih druţbenih sistemih postalo »glavno polje politične in kulturne dejavnosti« (Shilling, 2012, str. 1). Povečalo se je tudi zanimanje nestrokovne javnosti za telo. Revije, časopisi in televizije neprestano prinašajo podobe teles, nemalokrat tudi povezane z učinki plastične kirurgije ter teţnjami, kako ohraniti telo mlado in zapeljivo. Hkrati je postalo prizadevanje za hujšanje in vzdrţevanje vitkosti večmilijonska industrija. Pomembno je vedeti, da zanimanje za telo ni novo. Na primer, v vojnih časih vlade tradicionalno izraţajo zaskrbljenost zaradi fizičnega zdravja in sposobnosti drţavljanov. Kljub temu poloţaj telesa v sodobni popularni kulturi odraţa individualizacijo telesa brez primere.

Vse večje število ljudi se vse bolj ukvarja z zdravjem, obliko in videzom lastnega telesa kot izrazom individualne identitete.

Vsak resen poskus razumevanja tega povečanega zanimanja za telo mora upoštevati pogoje, ki so predstavljali kontekst za ta trend. V zvezi s tem je koristno omeniti nekatere dogodke, ki so spremljali vzpon moderne in so se radikalizirali v sodobnem obdobju visoke modernosti.

Modernost so na splošno označevali kot tiste načine druţbenega ţivljenja in organizacije, ki so se pojavili v postfevdalni Evropi, vendar so v dvajsetem stoletju pridobivali vse bolj globalni vpliv. Čeprav je modernost sestavljena iz več institucionalnih dimenzij, ki imajo svoje posebne usmeritve, jo lahko pribliţno razumemo kot »industrializiran svet«. Med številnimi učinki je omogočila povečanje stopnje nadzora, ki so ga v nacionalnih drţavah na splošno in zlasti v medicinskih poklicih lahko izvajale nad telesi svojih drţavljanov.

3 TELESA V SOCIALNEM OKOLJU

Na tej točki se je smiselno vprašati, zakaj se je začela znanost tako pozno zanimati za telo.

Vključevanje telesa v raziskave, sklici na telo kot tako ali na sociologijo telesa so bili pred objavo Turnerjeve vplivne knjige zelo redki. Na vprašanje, zakaj je bilo zanimanje za telo tako šibko, sta skušala odgovoriti Scott in Morgan v delu Body Matters (1994). Na to

10

vprašanje je moţnih več odgovorov. Pri tem ne gre zanemariti, da so to odsotnost delile različne druge teme, ki se dotikajo nekaterih temeljnih človekovih dejavnosti in lastnosti, vključno s spolnostjo, nasiljem, čustvi in vojno (Morgan in Scott, 1994, str. 1). To so teme, ki se jih raziskovalci niso radi lotevali in so bila na nek način zanemarjena področja. Zanimivo je tudi, da imajo ta področja tudi močne telesne konotacije in da so bila ta vprašanja v sociologiji razmeroma redko obravnavana zaradi podobnih razlogov. Pomembno je izpostaviti tudi, da veliko socioloških raziskav nastaja na univerzah, ki so ustanove, tradicionalno povezane s kultiviranjem uma in z uporabo razuma. Opazna je tudi nekakšna puritanska zapuščine (Morgan in Scott, 1994, str. 1), ki na primer še vedno zavira pisanje ali predavanje o spolnosti, iztrebljanju, goloti in telesnem razkazovanju ali propadanju.

Zdi pa se, da obstajata dva globlja in med seboj povezana razloga za relativno zanemarjanje telesnih praks v sociologiji. Prva je povezana s spektri sociobiologije. Večina sociologije se pri poskusu vzpostavitve svojih poverilnic začne z nekakšno distancirano vajo, izjavo o tem, kaj sociologija ni. Pomembna referenca na tem področju je Durkheimov Samomor (1897).

Homo Sociologicus se jasno razlikuje od alternativnih različic, ki se opirajo na biološke procese, nagone in vse druge oblike redukcionizma ali esencializma (Morgan in Scott, 1994, str. 2). Osrednji primer, o katerem bom razpravljala, bi bila konvencionalno razumljena razlika med spolom (sex) in spolom (gender), pri kateri se prvi nanaša na biološke razlike, medtem ko je drugi resnični predmet discipline, ki pomeni druţbeno ali kulturno konstruirane, poudarjene ali priznane razlike (Morgan in Scott, str. 2). Na prvi pogled se zdi, da je telo omejeno na biološko plat biološke/kulturne ločnice, tako da lahko vsaka omemba telesa s seboj nosi konotacije neke vrste esencializma.

Drugi pomemben razlog, ki ga bom kasneje obravnavala, pa je v zvezi s posebnim racionalnim in sodobnim projektom, ki je značilen za sociologijo ţe od njenih začetkov kot znanstvene discipline. Racionalnosti so po navadi odpirale razlike med urejenim, nadzorovanim in abstraktnim na eni strani ter neurejenim, nenadzorovanim in konkretnim na drugi strani, pri čemer so telo in telesne zadeve prepuščene implicitno diskreditiranemu naboru kategorij (Morgan in Scott, 1994, str. 2).

3.1 Razmerje med sociologijo in biologijo

Kljub teţnji sociologije, da kritizira redukcionistična pojasnila, so sociologi običajno dopuščali vpliv bioloških dejavnikov. Veliko socioloških raziskav izrecno ali implicitnim sprejema biološke osnove, ki so sicer nekako zunaj področja sociološke analize. Sociologija je

11

torej delovala z dodatnim pojmovanjem; dodaten poudarek je na druţbenem, pomen biologije pa je minimiziran, vendar se ohranja druţbena/naravna dihotomija. Številni neuspehi sociologov pri uveljavljanju telesa so dejansko pustili odprto pot vse večjemu vplivu sociobiologije, ki ideološko razume naravno neizogibnost določenih telesnih procesov in praks ter nam jih predstavi v znanstvenem jeziku. Izpostavila bi besede Connella, da »telesa rastejo, delujejo, cvetijo in propadajo v druţbenih situacijah, ki povzročajo telesne učinke«

(1987, str. 86). Tudi sociologi in – kar je morda še pomembneje – feministke, ki nasprotujejo biološkemu determinizmu in redukcionizmu v zvezi s spolom, po navadi sprejemajo anatomske razlike med spoloma. Zavzemajo se za sociologijo telesa, pridobljeno z zgodovinsko analizo. Sociologija kot kritična disciplina je za analizo odprla številne samoumevne in ideološke predpostavke in zdi se, da ni razloga za izvzemanje anatomije iz tega procesa.

Očitno obstajajo opazne razlike med večino moških in ţenskih teles, čeprav obstoj hermafroditov in transseksualcev postavlja celo to domnevo pod vprašaj. Zdi se, da so skozi čas ostale te razlike precej konstantne. V sodobnem času je prišlo do sprememb v razlagi teh razlik in te so imele široke posledice. Na primer, obstajajo dokazi, da pred 18. stoletjem niso poznali razlik med moškimi in ţenskimi genitalijami. Predstavljali so si le, da so ţenske locirane znotraj in moške zunaj telesa (Morgan in Scott, 1994, str. 6). De Graaf, ki je leta 1672 »odkril« jajčnike, je le-te poimenoval z isto besedo, kot se je takrat uporabljala za moške testise. Leta 1819 v Londonskem medicinskem slovarju piše: »Ovarija: prej imenovana ţenska moda; zdaj pa naj bi bile posode jajčnih celic ali ţenskega semena« (Gallagher in Laquer, 1987). Iz navedenega vidimo, da gre za premik od navpičnega urejanja moških in ţenskih teles, pri čemer je ţensko videti kot manjvredna različica moškega, do horizontalnega urejanja, ki temelji na nasprotju in neenakosti. Gallagher in Laquer (1987) trdita, da je bil ta premik bolj dolţan ideologiji kot »odkritjem« o anatomiji, saj je bila razlika vedno razpoloţljiva podlaga za kategorizacijo zaradi ţenske sposobnosti rojstva.

4 VELIKO POVEČANJE ZANIMANJA ZA TELO

Omenili smo, da je prišlo v znanosti do izrednega povečanja zanimanja za telo. Zakaj je prišlo do tega dejanja, ki ga je simbolizirala in ne povzročila Turnerjeva knjiga? Eden od odgovorov bi bil lahko v tem, da telesne zadeve v preteklosti sploh niso bile tako zanemarjene, kot se je

12

domnevalo. Turner je na primer trdil, da je zanimanje za telesne zadeve vedno del klasične tradicije socialne antropologije (Turner, 1991), tako da je del razlage lahko v rivalstvu med dvema disciplinama. Natančneje, Turner je v istem članku zagovarjal skrito zgodovino telesa v zahodni misli, začenši z Nietzschejem (Morgan in Scott, 1994, str. 3). Misleci, ki so se ukvarjali s telesom, so večinoma ostali na robu sociološkega raziskovanja. Zdi se, da je šlo pri tem bolj za ignoriranje telesnih vprašanj, postavljenih drugje, kot za preprosto odpravo takšnih tem. Vprašanja o telesu imajo v sami sociologiji svojo zgodovino, deloma skrivno, včasih pa tudi odprto, čeprav ni nujno, da so dobesedno označena kot taka.

Zato bi bilo morda treba preoblikovati vprašanje, zakaj se je v zadnjih letih razmahnila eksplicitno telesno usmerjena sociologija. V zvezi s tem pojavom je moţno navesti sezname razlogov in vplivov. Frank (1990) na primer pripisuje pomen razvoju različnih feminističnih teorij in kritik, ki omenjajo ogromen in razširjen vpliv Michela Foucaulta. Glede na prejšnje komentarje je zanimivo, da je tretja vrsta vplivov tisto, kar Foucault imenuje »kontradiktorni impulzi sodobnosti« (Frank, 1990, str. 132). Eden od vidikov sodobnosti, in sicer bolj pozitivistična stran, po navadi dojema telo kot trden in ločen predmet. Drugi vidik sodobnosti razume telo kot manj stabilno in bolj skrivnostno. Frank (1990) opozarja na protislovne značilnosti sodobnosti (Morgan in Scott, 1994, str. 4).

Namesto Frankovega poudarka na modernizmu (1990) bi morali večji pomen pripisati postmodernizmu, pri čemer se zavedamo, da so meje med obema sporne in pogosto zelo dvoumne. Turner je med tistimi raziskovalci, ki vidijo nekatere afinitete med skrbmi postmodernizma in sociologijo telesa (Turner, 1991). Opazne so sorodnosti med obema razvojema, ki izpostavljata, da je človeško telo preveč resna ali preveč zapletena zadeva, da bi ga razčlenjevali (Morgan in Scott, 1994, str. 4). Poglede, ki ločujejo um in telo od druţbene in fizikalne vede, lahko označimo kot sporne.

5 SOCIOLOŠKE PRAKSE TELESA

Dandanes je na voljo veliko literature o sociologiji telesa, ki obsega vrsto pogledov. Med njimi obstajajo različni alternativni načini razumevanja in analiziranja telesa, pri čemer so najočitnejši pristopi zakoreninjeni v fizikalnih vedah in razvrščeni kot del naturalistične perspektive (Nettleton, 2010, str. 48). V nadaljevanju se bom osredotočila na tri glavne

13

sociološke pristope, ki jih izpostavlja sociologinja Sarah Nettleton (2010). Prvi pristop zajema tiste, ki opozarjajo na druţbeno regulacijo telesa, zlasti na način, kako druţbene institucije urejajo, nadzorujejo, spremljajo in uporabljajo telesa. Naša telesa so seveda zelo politizirana.

Čeprav radi mislimo, da imamo svoja telesa v lasti, jih neprestano nadzorujemo in vemo, kaj počnemo z njimi, to ni povsem res. To dejstvo je morda postalo najočitneje zaradi feminističnih analiz načinov, kako je medicina obvladovala ţenska telesa. Druga perspektiva v sociologiji telesne literature se osredotoča na ontologijo telesa. Številni teoretiki so si zastavili vprašanje, kaj je pravzaprav telo. Njihov odgovor je, da se zdi, da smo v pozno modernih druţbah vse bolj negotovi, kaj telo v resnici je. Za večino sociologov je telo v večji ali manjši meri druţbeno konstruirano (Nettleton, 2010, str. 48). Vendar obstaja več različic tega pogleda: nekateri trdijo, da je telo preprosto izmišljotina – učinek njegovega diskurzivnega konteksta, medtem ko drugi trdijo, da telesa kaţejo določene lastnosti, kot so manire, hoja, oblika, na katere vplivajo druţbeni in kulturni dejavniki. Tretji pristop namenja več pozornosti načinu doţivljanja oz. ţivljenju telesa. Medtem ko fenomenološki pristop sprejema, da je telo do neke mere druţbeno oblikovano, trdi, da mora ustrezna sociologija upoštevati, kaj telo ali bolje rečeno utelešeni igralec dejansko počne (Nettleton, 2010, str. 48).

V tem smislu je morda natančneje opisana kot sociologija utelešenja in ne kot sociologija telesa. Do neke mere se je ta pristop pojavil kot rezultat kritičnih in ustvarjalnih razprav na tem študijskem področju, ki so poskušale nasprotovati dominantnemu strukturalističnemu pristopu, osredotočenem na druţbeno regulacijo teles.

5.1 Socialna ureditev teles

Kot ţe omenjeno, Turner (1992) v svoji knjigi Regulating Bodies navaja, da se pozno moderne druţbe premikajo k temu, kar on imenuje »somatska druţba«. To je druţbeni sistem, v katerem telo predstavlja osrednje področje politične in kulturne dejavnosti. Glavni pomisleki druţbe postajajo vse manj povezani s povečanjem proizvodnje, kar je bilo značilno v industrijskem kapitalizmu, in bolj z urejanjem teles. Turner (1992, str. 12–13) piše: »Naše glavne politične skrbi so, kako urediti prostore med telesi, spremljati vmesnike med organi, druţbami in kulturami. Telesa ţelimo zapreti s spodbujanjem varne spolnosti, spolne vzgoje, brezplačnih kondomov in čiste igle. Skrbi nas, ali lahko svetovna populacija preţivi globalno onesnaţenje. Somatska druţba je tako ključno, morda kritično strukturirana okoli regulativnih organov (Nettleton, 2010, str. 49).

14

Z vidika razvoja analitičnega okvira, ki deluje na dveh ravneh – telesih posameznikov in telesih prebivalstva, Turner v svojem delu The Body and Society (2008) opredeljuje štiri osnovne druţbene naloge, ki so osrednjega pomena za druţbeno ureditev. Imenujemo jih lahko kot štirje r-ji. Prvi je reprodukcija – nanaša se na ustanovitev institucij, ki sčasoma upravljajo prebivalstvo, da zagotovijo zadovoljevanje telesnih potreb, na primer nadzor spolnosti. Druga naloga je potreba po ureditvi organov, zlasti medicinskega nadzora in nadzora nad kriminalom; tretja zadrţanost, ki se nanaša na notranji jaz in spodbude za nadzor ţelje in strasti v interesu druţbene organizacije, in četrta predstavitev telesa, ki se nanaša na njegovo fizično predstavitev na svetovnem prizorišču.

Turnerjeva konceptualizacija (2008) štirih "r"-jev v veliki meri dolguje idejam Foucaulta, zlasti njegovim spisom o normalizaciji in nadzoru. Ti opozarjajo na načine spremljanja, ocenjevanja in popravljanja organov v sodobnih institucijah. Osrednja ideja, ki izhaja iz Foucaultovih del (1976, 1979), je, da je prehod s predmodernih na sodobne oblike druţbe vključeval premik tistega, kar on imenuje suvereno oblast: oblast je v telesu monarha, ki vlada z močjo discipline, pri čemer se moč vlaga v telesa širšega prebivalstva. Moč discipline se nanaša na način, kako se organi urejajo, usposabljajo, vzdrţujejo in razumejo; najočitneje je to v druţbenih ustanovah, kot so šole, zapori in bolnišnice (Nettleton, 2010, str. 50). Moč discipline deluje na dveh ravneh. Najprej se posamezna telesa usposobijo in opazujejo.

Foucault to imenuje anatomopolitika človeškega telesa. Hkrati poteka spremljanje populacije.

Ta proces imenuje »regulativni nadzor oz. biopolitika prebivalstva« (1976, 1979). Ravno ti dve ravni, tj. raven posameznika in raven prebivalstva, sta osnova Turnerjevih argumentov o regulativnih organih. Foucault trdi, da se v teh institucijah proizvaja znanje o telesih.

Opazovanje teles v zaporih je na primer prineslo znanje, ki ga danes poznamo kot kriminologijo, opazovanje trupel v bolnišnicah pa je prispevalo k medicinski znanosti.

Pravzaprav je bil diskurz patološke medicine v osemnajstem stoletju tisti, ki je bil osnova teles v zahodni druţbi, kot jih poznamo danes. Foucault je trdil, da je telo izmišljotina, ki je odvisna od njegovega diskurzivnega konteksta (Nettleton, 2010, 50). Skozi te razprave lahko vidimo, da je urejanje teles ključno za vzdrţevanje druţbenega reda.

5.2 Negotovost telesa v pozni moderni

Številni teoretiki zagovarjajo mnenje, da je telo postalo eno glavnih dejavnikov, prek katerih ljudje razvijajo svojo druţbeno identiteto. Medtem ko se zdi, da sta okolje in druţbeni svet

»izven nadzora«, telo postane nekakšno sidro. Giddens (1991) poudarja, da je jaz utelešen,

15

zato je reguliran nadzor nad telesom temeljno sredstvo, s katerim se ohranja biografija samopodobe. Giddens (1991, str. 218) navaja: Telo je bilo nekoč en vidik narave, ki ga temeljno urejajo procesi, ki so le obrobno podvrţeni človekovemu posredovanju. Telo je bilo

»dano«, pogosto neprijeten in neustrezen sedeţ samega sebe. Z naraščajočim vdorom telesa v abstraktne sisteme se vse to spremeni. Telo, tako kot jaz, postane mesto interakcije, prilaščanja in ponovnega prilaščanja, ki povezuje refleksno organizirane procese in sistematično urejeno strokovno znanje (Nettleton, 2010, str. 52). Nekoč je vladalo prepričanje, da je to mesto duše. Telo je postalo popolnoma pripravljeno na to, da lahko nanj učinkujejo vplivi visoke sodobnosti. V konceptualnem prostoru med njimi potrebujemo vedno več vodnikov in praktičnih priročnikov za zdravje, prehrano, videz, telesno vadbo, ljubljenje in mnoge druge stvari.

Glede na to tezo smo zato v odnosu do svojega telesa vedno bolj negotovi. Menimo, da so bolj upogljiva in si jih aktivno prizadevamo spremeniti, izboljšati in nadgraditi. To, kako doţivljamo kot svoje telo, je vedno druţbeno pogojeno in ena od osrednjih značilnosti sodobnega časa je, da se počutimo prisiljeni ustvarjati fleksibilno in zato prilagodljivo ter druţbeno sprejemljivo telo. Shilling (1993) prav tako trdi, da bi bilo telo najbolje zamisliti kot nedokončan biološki in druţbeni pojav, ki se zaradi svojega sodelovanja v druţbi preoblikuje v določenih mejah (Shilling, 1993, str. 12). Telo je torej v nenehnem stanju

»nedokončanosti«. Na telo se gleda kot na entiteto, ki je v procesu postajanja; projekt, na katerem bi morali delati in ga uresničiti kot del posameznikove samopodobe (Shilling, 1993, str. 5). Projekti telesa postajajo vse bolj izpopolnjeni in zapleteni v kontekstu, kjer obstajata tako znanje kot tehnologija za njihovo preoblikovanje na načine, ki so jih v preteklosti lahko obravnavali kot področje fikcije. Če ţelimo oblikovati, spreminjati in poustvarjati svoje telo, lahko zdaj izbiramo med široko paleto medicinskih tehnologij in postopkov od različnih oblik tehnik za pomoč pri spočetju do genskih terapij, oblik kozmetične kirurgije itd. Shilling ocenjuje ta pojav kot ironijo. S širjenjem svojega strokovnega znanja postajamo vse bolj negotovi, kaj telo v resnici je in kakšne so njegove meje.

5.3 Sociologija utelešenja – »živeče telo«

Sociologija utelešenja se je razvila iz kritike literature, ki ni bila zmoţna vključevanja glasov ţivečih teles (Nettleton, 2010, str. 55). Ta pristop na podlagi fenomenoloških analiz ugotavlja, da večina obstoječe literature ni uspela izpodbiti cele vrste dualizmov, kot so razcep med umom in telesom, kultura in narava, razum in čustva. Takšni druţbeno ustvarjeni dualizmi so

16

škodljivi ne samo zato, ker so laţni, ampak tudi zato, ker krepijo ideologije in druţbene hierarhije. Ta dualizem, trdita Bendelow in Williams (1998), je bil preslikan na delitev dela po spolu, v kateri so bili moški v zgodovini povezani z umom, kulturo in javnim področjem proizvodnje, medtem ko so bile ţenske vezane na svoja telesa, naravo in zasebno sfero domače reprodukcije. Najpomembneje pa je, da s sociološkega vidika ovirajo vsako učinkovito teoretiziranje, ki mora prevzeti neločljivo interakcijo in enotnost duha in telesa.

Študije o bolečini in čustvih so morda bolj kot katerekoli druge pokazale, da telo in um nista ločeni entiteti (Bendelow in Williams, 1998).

Fenomenološka perspektiva se osredotoča na »ţivo« oz. »ţiveče telo«, kar predstavlja idejo, da je zavest vedno vgrajena v telo. Človek je utelešeno druţbeno sredstvo. Delo Merleau- Pontyja, zlasti njegovo besedilo Phenomenology of Perception (1962), so bili ponovno pregledani in mnogi menijo, da je to ključno za našo oceno utelešenja. Merleau-Ponty je trdil, da je vsa človeška percepcija utelešena. Ničesar ne moremo zaznati in čutila ne morejo delovati neodvisno od telesa. To ne pomeni, da so nekako zlepljena, kot bi lahko nakazoval kartezijski pojem telesa, temveč je med obema nekaj nihanja (Nettleton, 2010, str. 56). Ta ideja je osnova pojma »utelešenja«.

Ob tem, da je utelešena zavest osrednjega pomena, je poudarjeno tudi, da se ne zavedamo svojih telesnih dejanj. Telesu ne govorimo rutinsko, naj postavi eno nogo pred drugo, če hočemo hoditi, ali da naj vdihnemo skozi nos, če ţelimo vonjati vrtnico. V tem smislu je telo

»samoumevno« ali »odsotno«, kot pravi Leder (1990). Čeprav je telo v nekem smislu najbolj stalna in neizogibna prisotnost v našem ţivljenju, je zanj značilna tudi njegova odsotnost. To pomeni, da je lastno telo redko tematski predmet izkušenj, saj se podlaga izkušenj nagiba k odstopanju od neposrednega doţivljanja (Leder, 1990, str. 1). V tej perspektivi se domneva, da ţivo telo konstruira in gradi v ţivljenjskem svetu in znotraj njega. Ţivo telo je namerna entiteta, ki rodi ta svet. Leder (1992, str. 25) pravi, da v pomembnem smislu ţivo telo pomaga pri oblikovanju tega sveta kot izkušenega. Ne moremo razumeti pomena in oblike predmetov, ne da bi se sklicevali na telesne moči, s katerimi jih angaţiramo – naša čutila, gibljivost, jezik, ţelje. Ţiveče telo ni le ena stvar na svetu, ampak način, kako svet nastane (Nettleton, 2010, str. 57).

17 6 BIOPOLITIKA

Koncept biopolitike je raziskoval in razvijal francoski filozof Michel Foucault ter ga predstavil v svojem delu Rojstvo biopolitike (1978–1979), na katerega se bom navezovala v nadaljevanju. Biopolitika je način nadzora populacije, ki se je pojavil v 18. stoletju. Gre za to, da so vlade ţelele racionalizirati probleme, značilne za skupnost ţivih bitij, ki sestavljajo populacijo. To so bili higiena, rodnost, zdravje, ţivljenjska doba, rase, delovna sposobnost, migracije, javna varnost itd. Foucault razume biopolitiko kot način upravljanja s populacijo, ki se razvije po francoski revoluciji. Gre za poskus oblasti, da vzpostavi kontrolo nad ţivljenjem, vendar ne tako, da bi ljudem kar koli neposredno vsiljevali. Človeška bitja smo biološka vrsta, ki se lahko obravnava na dva načina. Individualno kot posameznike, gre za disciplinirani register, ali pa jih analiziramo kot celoto. In ravno ta nadzor in upravljanje s populacijo je domena biopolitike. Za upravljanje s populacijo pa je treba poznati njene značilnosti, kot so smrtnost, rodnost, obolevanje itd.

V 20. stoletju je prišlo do propada totalitarnih reţimov in tako je bil v večini drţav uveden kapitalistični reţim, ki naj bi v demokratično-liberalnem duhu stremel k osvoboditvi posameznikov od številnih ţe obstoječih ideologij in jim tako omogočil, da postanejo sami svoji gospodarji. Na prvi pogled se zdi, da takšen sistem ponuja neskončne moţnosti, saj temelji na svobodnem odločanju, vendar pa so kasnejše raziskave pokazale, da se posamezniki, ki naj bi jim bila podeljena svoboda izbire, v številnih okoliščinah vedejo povsem enako kot tisti, katerim ta moţnost ni bila ponujena, le da so svojo odločitev drugače interpretirali. Protislovnost liberalnih dolţnosti je v tem, da občutek navidezne svobode odločanja hitro pripelje do podreditve ali celo ponovitve storjenih dejanj, hitreje kot na primer v njihovih vplivnejših različicah.

»

(2015). [Recenzija knjige Rojstvo biopolitike, M. Foucault]. Družboslovne razprave, XXXII (2016), 83, 115–116). Poprej je druţbena omejitev prihajala od znotraj, medtem ko v 18.

stoletju stopi v ospredje notranje upravljanje racionalnosti vladanja. To se močno povezuje z liberalizmom, kjer nova oblast nima namena, da bi vsesplošno podredila drţavljane, ampak ţeli ponuditi takšno moţnost »svobode«, da bodo posamezniki sami zase vedeli, kako se v neki dani situaciji odzvati in najbolje ravnati. Spremeni se to, da se posamezniku ne narekuje, kako bi moral ravnati, kaj je v skladu s pravili in kako naj se odloča, ampak so mu zgolj omogočeni pogoji, v katerih bo deloval, ţivel in ustvarjal. Lahko rečemo, da na podlagi tega

18

vladajoče strukture ne potrebujejo konkretnega telesa za nadzorovanje, saj se odločanje v veliki meri prenese na posameznike same. Liberalizem torej skuša na nek način minimizirati vlado, hkrati pa vseeno povečuje nadzor nad telesi, čeprav naj bi se ljudje uravnavali sami.

Gre za idejo, da manj nadzora pomeni več svobode, vendar to ne drţi popolnoma, ampak v bistvu označuje popolnost nadzora. Ljudje sprejemajo usmeritve, kako morajo zaradi različnih mehanizmov moči ravnati, in so deleţni oblikovanja in nadzorovanja, ne da bi se tega sploh zavedali.

6.1 Povezava biopolitike z liberalizmom

Problemi, kot so zdravstvo, higiena, rodnost, ţivljenjska doba, rasna enakost itd., so bili od 19. stoletja dalje deleţni vse večje pozornost in so se za njih začeli vedno bolj zavzemati.

Veliko vlogo pri tem igra tudi sama politična racionalnost tega časa, zato le-te vsekakor ne moremo izključiti. Z njeno pomočjo so stopili v ospredje in dobili ostrino. Govorimo o liberalizmu. Kako je mogoče znotraj sistema, ki si prizadeva za spoštovanje prava in svobodne pobude posameznikov, vzeti v obzir pojav »populacija« skupaj z njegovimi svojskimi učinki in problemi? (Foucault, 1978–1979, str. 290). Liberalizem moramo razumeti kot metodo racionalizacije izvajanja oblasti. Njegova posebnost je ta, da sledi notranjemu pravilu maksimalne ekonomičnosti. Seveda si vsaka vlada prizadeva, da bi maksimirala svoje učinke vladanja in s tem zniţala cene, tako v ekonomskem kot tudi v političnem smislu. Ko govorimo o vladi, tukaj ne gre za vlado kot institucijo, temveč govorimo o nekakšnih ukrepih in orodjih, ki pripomorejo, da drţava lahko vodi in nadzira ljudi.

Na tej točki je treba omeniti Polizeiwissenschaft (Foucault, 1978–1979) oz. javno politiko, ki se je v 18. stoletju razvila v Nemčiji. Le-ta je vključevala današnjo javno pravo, upravno znanost, zgodnjo politično ekonomijo, skrb za javno zdravje, urbanizem in urbano načrtovanje. Razlog za nastanek najverjetneje leţi v tem, da niso imeli velike drţavne oblike, poleg tega pa je veliko prednost predstavljala teritorialna majhnost in je bilo enostavneje dostopati do enot, ki jih je bilo laţje opazovati s tehničnimi in pojmovnimi orodji tistega časa.

Hkrati pa so veliko razmišljali o tem, da jim manjkata red in administracija. Prepričani so bili, da so premalo pozorni in se jim neopazno izmuzne preveč stvari, da je preveč področij brez urejanja in uravnavanja in tako dalje. Če povzamem, lahko rečemo, da so bili prepričani, da premalo vladajo. To vrsto mehanizma prevzame tehnologija vladanja, ki je podrejena načelu razloga drţave. Na nek način tej vladi uspe popolnoma naravno vzeti v zakup probleme

19

populacije, za katero pa se zahteva, da je čim številnejša in čim bolj dejavna, kar seveda pozitivno pripomore k moči drţave.

Ravno nasprotno pa je z liberalno racionalizacijo, ki izhaja iz postulata, da vladanje ne bi smelo biti cilj samemu sebi. Glavna teţava liberalizma je ta, da je mentaliteta usmerjena v to, da vedno vladamo preveč. Ne sme se spraševati samo o najboljših sredstvih, s katerimi bi dosegli svoje učinke, temveč o moţnosti in sami legitimnosti svojega načrta, da bo imela učinke (Foucault, 1978–1979, str. 291–292). Ob takem mišljenju se vedno skriva vprašanje, zakaj bi potemtakem morali vladati. Iz te točke prihaja tudi dejstvo, da skoraj ni razlike med liberalno kritiko in problematiko druţbe, ki je v tem obdobju precej nova. Je pa ravno druţba ta, na podlagi katere se bo poskušalo ugotoviti, zakaj je vladanje vseeno izjemnega pomena, in v katerih primerih ga vseeno lahko izpustimo in je celo nekoristno ter škodljivo, da posegamo v druţbo s pozicije vladanja. Sama druţba ima torej izreden pomen, saj je pogoj, prav tako pa tudi zadnji cilj, da se preneha postavljati vprašanje, kako vladati čim več in s čim manjšo ceno. Namesto tega po njeni zaslugi pride v ospredje vprašanje, zakaj je treba vladati, torej zaradi česa je nujno, da vladanje obstaja in katerim ciljem mora slediti z ozirom na druţbo, da bi upravičilo svoj obstoj (Foucault, 1978–1979, str. 192).

20 7 EMPIRIČNI DEL

V začetnem delu diplomske naloge, torej pri pregledovanju ţe obstoječih virov, sem se v večini navezovala predvsem na študije telesa, vključevanje telesa v znanstvene raziskave, dojemanje telesa kot takega, nadzorovanje telesa in biopolitiko. V nadaljevanju se bom posvetila posameznikovemu samonadzoru lastnega telesa in ţivljenja, ki ga bom predstavila na podlagi uporabe ter vpliva mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja. Tega področja iz kulture vsakdanjega ţivljenja se mi je zdelo smiselno lotiti, saj sem bila mnenja, da se je uporaba aplikacij v zadnjem letu in pol predvsem zaradi širjenja virusa Covid-19 oz.

pandemije, ki je pretresla cel svet, močno povečala. Tema mi je bila še toliko bolj privlačna, ker sem tudi sama v tem času začela uporabljati mobilne aplikacije za gibanje in zdrav način ţivljenja, in sicer predvsem za tek, nadzorovanje vnesenih kalorij in štetje korakov. Ker sem jih začela uporabljati vsakodnevno, sem bila prepričana, da pri tem nisem sama in da bom lahko našla tudi druge posameznike, ki so trenerja kot vodjo običajne vadbe npr. v fitnes centrih nadomestili z mobilnimi aplikacijami.

Z anketo sem preverjala zanesljivost svojih dveh hipotez. Prva pravi, da so uporabniki aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja posledično bolj nagnjeni k samostojnemu in organiziranemu načinu ţivljenja. Druga pa je, da se uporabniki aplikacij počutijo svobodne, kajti sami razpolagajo s časom in sami postavljajo svoje cilje in ţelje, vendar pa so vseeno podrejeni druţbenim normam in njenim pričakovanjem, ki narekuje vitko, zapeljivo in izoblikovano telo ter zdrav način ţivljenja.

Da bi prišla do ţeljnih podatkov, sem sestavila spletno anketo. Uporabila sem portal »1KA«

(2021), ki mi je olajšal analizo pridobljenih podatkov. Pri izbiri anketirancev sem se omejila predvsem na osebe, stare med 20 in 30 let, saj sem bila mnenja, da je ta generacija tehnološko najnaprednejša in najbolj opremljena, torej je največja verjetnost, da so posegli po tovrstnih mobilnih aplikacijah. Glede spola se nisem omejila, saj sem ţelela podatke tako od ţenske kot tudi moške populacije. Poleg vsega ostalega me je zanimala tudi razlika med spoloma, katere vrste gibanja imajo najraje, zakaj se gibajo, ali so uporabljali mobilne aplikacije, kako pomemben jim je videz in podobno. Anketirance sem povprašala tudi po študiju oz. izobrazbi, saj me je zanimalo, ali obstajajo razlike npr. med študenti in zaposlenimi delavci.

Svojo anketo sem delili predvsem z osebami, za katere vem, da se dosti gibajo in imajo pozitiven odnos do športa, saj sem bila prepričana, da bom od njih dobila najbolj zadovoljive

21

podatke. Anketo sem delila tudi v eno od skupin na Facebooku, ki je namenjena zdravemu načinu ţivljenja, vadbi in podobno. Povezala sem se tudi z eno izmed slovenskih influencerk oz. vplivnic na področju fitnesa, ki je izpolnila anketo in jo delila s prijateljicami ter prijatelji.

Ker je teţko predvideti, kdo tovrstne aplikacije dejansko uporablja, sem sicer dobila vpogled v mišljenje ljudi, ki se jih posluţujejo, hkrati pa tudi v mišljenje ljudi, ki aplikacij ne uporabljajo. Če je posameznik zelo aktiven in se vsakodnevno giba, namreč še ne pomeni, da uporablja tudi aplikacije za gibanje in zdrav način ţivljenja. Dandanes poznamo poleg aplikacij ţe številne alternativne moţnosti, zato ni presenetljivo, da v času anketiranja niso vsi uporabljali mobilnih aplikacij.

7.1 Spol, starost in študij/poklic

Anketo je v celoti rešilo 113 anketirancev, med njimi je bilo 71 ali 63 % ţensk in 41 moških, eden od anketirancev pa se je označil kot drugo. Največ anketirancev, kar 65 % vseh sodelujočih, spada v starostno skupino med 20 in 24 let. Naslednja starostna skupina po številu je med 25 in 29 let, ki predstavlja 17 % anketirancev. 7 % oseb je v starosti od 30 do 34 let, 6 % anketirancev je starih od 15 do 19, po en predstavnik je v skupinah do 14 in od 35 do 39 let, v skupini nad 40 let so trije posamezniki, ki predstavljajo 3 % vseh anketirancev.

Zanimala me je še njihova izobrazba, natančneje smer študija ali poklic. Odgovori so bili precej različni, saj je šlo za vprašanje odprtega tipa, zato bom navedla le tiste, ki so se največkrat ponovili. Pet anketirancev obiskuje ekonomsko fakultete, dva študirata zdravstveno nego, dva varnostne vede, dva sta strojna tehnika, trije fizioterapevti, nekaj je predstavnikov Fakultete za druţbene vede in številni drugi.

7.2 Fizični videz in vitalnost telesa

Pri prvem osnovnem vprašanju, ki se navezuje na celotno tematiko ankete, me je zanimalo, kako pomemben je za anketiranca fizični videz oz. vitalnost telesa. Na voljo so imeli pet moţnih odgovorov: (1) veliko dam na zunanjost, (2) fizični videz pripomore k moji samopodobi, (3) bolj kot fizični videz mi je pomembno zdravje telesa, (4) fizični videz mi ni pomemben in (5) drugo, kjer so lahko sami vnašali poljuben odgovor. Največ anketirancev se je strinjalo s trditvijo, da fizični videz pripomore k njihovi samopodobi. Kar 63 se jih je odločilo za ta odgovor, kar predstavlja 56 % celote. Rezultat potrjuje dejstvo, da je posameznikom zunanjost pomembna, saj je to prva stvar, ki jo pri nekom opazimo, še preden ga spoznamo. Med 63 anketiranci, ki so izbrali ta odgovor, je bilo 41 ţensk in 21 moških. Na tej točki se lahko naveţem na Turnerja (1992) in njegov izraz somatska druţba, ki opisuje,

22

kako je telo v sodobnih druţbah postalo polje politične in kulturne dejavnosti. Torej gre na nek način za to, kako druţba, kultura in politika vplivajo na našo percepcijo telesa, postavljajo določene norme in pričakovanja, v našem primeru vplivajo na predstavo, kakšno je lepo ali zdravo telo. K temu pripomore tudi dejstvo, na katerega opozarja Shilling (2012): revije, časopisi in televizija neprestano vsiljujejo podobe teles, ki predstavljajo nek ideal.

31 % anketirancev se je odločilo za odgovor, da jim je bolj kot zunanjost pomembno zdravje telesa. Menim, da je takšno stališče tudi pozitivna lastnost, hkrati pa je tudi res, da se lepo telo, vitko telo pogosto povezuje z zdravim telesom. Torej dojemamo zdravje in vitkost drugo z drugim, z roko v roki. S tem odgovorom se je strinjalo 22 ţensk in 13 moških. Za odgovor

»Veliko dam na zunanjost« se je odločilo 12 ljudi, kar je 11 % vseh. Zanimivo je, da je bilo pri tem odgovoru 6 ţenskih in 6 moških glasov. Glede na to, da med tistimi, ki so izpolnili anketo, prevladuje ţenski spol, lahko sklepamo, da je moškim na tej točki zunanji videz očitno pomembnejši kot ţenskam. Le ena izmed anketirank je izbrala odgovor, da ji fizični videz ni pomemben, kar me je presenetilo, saj sem pričakovala, da bo v primeru izbire tega odgovora to storil anketiranec in ne anketiranka.

7.3 Čas, porabljen za gibanje

Glede na okoliščine zaradi virusa Covid-19 me je zanimalo, koliko so se anketiranci gibali v primerjavi s časom pred razglašeno pandemijo. 51 anketirancev (45% celotnega vzorca) se je v tem času gibalo več, kot so se leta pred tem. Rezultat me ni presenetil, saj tudi sama sodim v skupino ljudi, ki so se med epidemijo gibali več kot pred njo. Menim, da razlog za to tiči v dejstvu, da smo imeli na razpolago veliko več časa, saj so bile ostale dejavnosti, ki smo jih običajno počeli v prostem času, zaradi epidemije onemogočene. Ker je veliko drţavljanov delalo tudi od doma, menim, da je vsakemu ustrezalo, da lahko vsaj malo zapusti hišo in se sprehodi ter razgiba. Visok deleţ oseb, ki so povečale gibanje, je verjetno tudi posledica naveličanosti zaradi zaprtja v lastnih domovih in občutka neproduktivnosti. 22 % oziroma 24 anketirancev je izbralo trditev, da so se gibali manj. Na zmanjšanje aktivnosti je gotovo vplivalo zaprtje fitnesov in ukinitev moţnosti za rekreacijske športe, nekaterim pa je zagotovo padla tudi motivacija za individualno rekreacijo. 32 oz. 28 % vseh anketirancev je izbralo odgovor, da so se gibali enako. Tudi ta rezultat ni presenetljiv, da je bilo med anketiranci kar nekaj takih, ki se redno ukvarjajo s športom ali rekreacijo, torej jih tudi ukrepi za preprečevanje širjenja okuţbe s Covid-19 na tej poti niso zaustavili. Pri odgovorih se je pokazala razlika med spoloma: največ ţensk, kar 39 od 71, je izbralo odgovor, da so se gibale

23

več, medtem ko je največ moških (17 od 41) izbralo odgovor, da so se gibali enako. Rezultat za moško populacijo me je presenetil, saj sem bila prepričana, da so bili kot pogosti obiskovalci fitnes centrov in udeleţenci rekreativnih športov, kot so nogomet, košarka, odbojka ipd., ravno oni najbolj prikrajšani.

7.3.1 Razlogi za izbrani odgovor

Naslednje vprašanje je bilo navezano na predhodnega, saj me je zanimal razlog za manj ali več gibanja med epidemijo. Anketiranci so imeli na voljo šest moţnih odgovorov, in sicer:

»več prostega časa«, »občutek neproduktivnosti«, »zaprtje fitnes centov«, »prekinitev rekreativnih športov«, »ljubezen do gibanja/športa« ter »drugo«, kjer so lahko poljubno vnesli odgovor. Največ se jih je odločilo za odgovor, da so imeli več prostega časa, kar le potrdi moje zgornje razmišljanje. Ker so imeli več prostega časa, so se več gibali. Če si pogledamo to še v številkah, ugotovimo, da se je za ta odgovor odločilo 38 anketirancev, kar predstavlja 34 % celotnega vzorca. Drugi najbolj priljubljen odgovor je bil »ljubezen do gibanja/športa«, kar me zopet ni presenetilo, saj sem omenila ţe ob gornjem vprašanju, da je kar nekaj anketirancev takih, ki se s športom ali določeno rekreacijo redno ukvarjajo. Tako je odgovorilo 26 oseb, kar je 23 % celotnega vzorca. Naslednja skupina anketirancev se je več gibala zaradi občutka neproduktivnosti. Dolgotrajna zaprtost med štirimi stenami, brez nekakšnih konkretnih zadolţitev, poleg šole in sluţbe seveda, je zaradi pomanjkanja gibanja privedla do slabega počutja. S to trditvijo se je strinjalo 22 anketirancev, kar predstavlja 19 % vseh anketirancev. Odgovor »prekinitev rekreativnih športov« je izbralo osem anketirancev,

»zaprtje fitnes centrov« je obkljukalo sedem oseb, pod kategorijo »drugo« pa so se vpisali štirje posamezniki. Eden od razlogov je bil sluţba, drugi izguba volje, tretji moţnost »online«

vadbe v ţivo, eden je odgovoril, da ni hodil v šolo. Tako moški kot ţenske so najpogosteje izbrali odgovor, da so imeli več prostega časa. Pri moških temu odgovoru takoj sledi

»ljubezen do športa«, ki ima le en glas manj. Pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da je od osmih anketirancev, ki so za odgovor izbrali »prekinitev rekreativnih športov«, kar šest moškega spola, kar zopet potrjuje moje razmišljanje, da so moški tisti, ki se več ukvarjajo z rekreativnimi športi oz. imajo za njih več moţnosti. Na primer rekreativne nogometne lige, tako košarkarske kot tudi odbojkarske, so načeloma bolj priljubljene pri moških, saj gre za posebno vrsto rekreacije, ki se mnogokrat zaključi tudi s sproščenim druţenjem. Na tej točki se mi zdi smiselno omeniti razliko med spolom (sex) in spolom (gender), ki jo opisujeta Scott in Morgan (1994). Prvi se nanaša na biološke razlike, medtem ko je drugi resnični predmet discipline, ki pomeni druţbeno ali kulturno konstruirane razlike. Tukaj pride bolj do izraza

24

»gender«, saj so moški tisti, na katere najprej pomislimo, ko razmišljamo o rekreativnih ekipnih športih, kot sta nogomet ali košarka.

7.4 Novi hobiji

Z naslednjim vprašanjem sem se smiselno navezala na prejšnje dva, saj me je zanimalo, kaj novega so anketiranci počeli v času epidemije, česar prej niso. V oklepaju sem navedla še primere: šport, gibanje, vadba. Connell (1987) pravi, da telesa rastejo, delujejo, cvetijo in propadajo v različnih druţbenih situacijah, ki povzročajo telesne učinke. Torej, navaditi smo se morali na nove razmere, se jim prilagoditi in skupaj z njimi ponovno zaţiveti.

Odgovorov je bilo seveda kar precej, saj je bilo vprašanje odprtega tipa. Izpostavila bom tiste, ki so se največkrat pojavili. Najpogosteje so navajali vadbo doma. Kar 28 jih je napisalo, da so se v tem času odločili za treniranje doma, nekateri so izpostavili tudi vadbo v domačem fitnesu, nekateri so imeli vodene vadbe s pomočjo tehnologije, kot so aplikacije ali posnetki na YouTube. Takoj za tem je sledil odgovor, povezan s hojo in sprehajanjem. 18 anketirancev je napisalo, da so si v tem obdobju vzeli več časa za daljše sprehode, spoznavanje okolice in da so bili več na prostem. 12 anketirancev je začelo teči, kar 7 anketirancev se je začelo na novo ukvarjati s kolesarjenjem. Na tej točki bi jih bilo zanimivo vprašati, če si je kdo izmed njih kupil tudi električno kolo, katerega priljubljenost je v zadnjih nekaj letih močno narasla.

6 anketirancev je napisalo, da so se začeli ukvarjati z jogo, od tega je bilo 5 ţensk in en moški predstavnik, kar me je tudi nekako presenetilo. Razveseljivo je dejstvo, da je vseeno toliko posameznikov ţelelo ostati aktivnih oz. postali celo bolj aktivni in se niso podredili pritisku osame, v katero nas je potisnila epidemija. Večina anketirancev je napisala vsaj eno dejavnost, s katero so se v času epidemije začeli na novo ukvarjati, kar je vredno pohvale, saj kaţe na zavedanje, kako pomembno je gibanje za naše počutje in zdravje.

7.5 Uporabljanje mobilnih aplikacij

Nettleton (2010) pravi, da je telo na nek način postalo popolnoma na voljo, da lahko nanj učinkujejo vplivi visoke sodobnosti. V konceptualnem prostoru med njimi potrebujemo vedno več vodnikov in praktičnih priročnikov za zdravje, prehrano, videz, telesno vadbo, kar pa v našem primeru predstavljajo mobilne aplikacije za gibanje in zdrav način ţivljenja.

Anketirance sem vprašala, ali so v zadnjem letu in pol uporabljali mobilne aplikacije za gibanje in zdrav način ţivljenja. Pri tem naj poudarim, da je bilo teţko razbrati, kdo je zares uporabljal mobilne aplikacije in kdo se je lotil drugačnih alternativnih moţnosti. Če se oseba

25

redno giblje, še ne pomeni, da uporablja tudi te vrste aplikacije. Od vseh anketirancev je bilo 39 takih, ki so izjavili, da so v zadnjem letu in pol uporabljali mobilne aplikacije za gibanje in zdrav način ţivljenja. Od tega se je za pritrdilni odgovor odločilo 14 moških in 25 ţensk.

Zanimivo se mi zdi tukaj poudariti tudi razlike po starostnih skupinah. V skupini starih od 20 do 24 let je bilo 24 takih, ki so uporabljali aplikacije, in 46 tistih, ki jih niso. Pri anketirancih, starih med 25 in 29, jih je 6 aplikacije uporabljalo in 11 ne. Med anketiranci v starostni skupini med 30 in 34 so odgovorili štirje z DA in štirje z NE. V najvišji starostni lestvici, ki sem jo postavila, v kateri imamo tri osebe, pa sta dva odgovorila, da sta uporabljala aplikacije, in eden, da jih ni. Višja je starostna lestvica, več anketirancev uporablja mobilne aplikacije za vadbo, kar se mi zdi izjemno zanimivo. Sama sem bila mnenja, da bo rezultat pri tem vprašanju ravno obraten, saj se morda mlajše generacije na tehnologijo bolj spoznajo in imajo tudi morda več časa kot pa zaposlene osebe, ki imajo poleg tega morda tudi druţino in otroke.

7.5.1 Aplikacije, ki so jih uporabljali anketiranci

Podvprašanje k vprašanju o uporabi mobilnih aplikacij se je nanašalo na to, katere aplikacije so uporabljali oz. uporabljajo anketiranci. Osem anketirancev je izpostavilo aplikacije Health, ki so po navadi ţe samodejno prenesene na naših pametnih telefonih. Pri tem ni pomembno, katero aplikacijo imamo (npr. Samsung Health, Apple healts, Huawei aplikacija), saj vse delujejo pribliţno na enak način. Posebej priljubljena je moţnost štetja korakov, kjer aplikacija zabeleţi, koliko korakov je uporabnik naredil v enem dnevu ali koliko kilometrov je prehodil in podobno. Tovrstne aplikacije so najbolj primerne za posameznike, ki veliko hodijo ali tečejo. Šest anketirancev je napisalo, da uporabljajo MyFitnessPal. Ker te aplikacije sama nisem poznala, zato sem si jo prenesla na svoj pametni telefon in jo preizkusila.

Zanimivo mi je bilo dejstvo, da aplikacija uporabnika najprej vpraša, kakšen je njegov cilj:

izgubiti teţo, ohraniti teţo ali pridobiti teţo. Sledi vprašanje o obsegu aktivnosti. Moţnosti so:

»nisem veliko aktivna«, »malo sem aktivna«, »sem aktivna« in »zelo sem aktivna«. Sledi vnos podatkov o spolu, rojstnem datumi in kraju bivanja, o višini in teţi ter koliko bi ţelela tehtati. Vnesti je treba, kakšen je tedenski cilj uporabnika in koliko kg si ţeli tedensko izgubiti. Moţnosti so: 0,2 kg na teden, 0,5 kg na teden (pri tej moţnosti piše, da je priporočljiva), 0,8 kg na teden in 1 kg na teden. Za konec je treba izbrati še uporabniško ime.

Torej tukaj je lep primer aplikacije, ki od uporabnika zahteva določene podatke, da lahko laţje spremlja svoj napredek in si zastavi cilje, pri katerih ti aplikacija ponudi tudi nasvete. Pet anketirancev je navedlo, da imajo aplikacijo Strava, ki je namenjena predvsem za tek in hojo.

Prav tako nadzoruje uporabnikovo pot, kilometrino, čas, hitrost in korake. Uporabnik lahko

26

vnaša svoje podatke in si tako zastavlja cilje. Tudi sama aplikacija lahko svetuje, kaj je za posameznega uporabnika najprimerneje. Lahko ga opozarja in motivira (npr.: »danes še nisi bil aktiven, zato se hitro spravi na noge«). Štirje anketiranci so napisali tudi, da so uporabljali pametne ure različnih znamk, ki imajo prav tako ţe samodejno dodane različne moţnosti. Po štirikrat sta bili navedeni aplikaciji Adidas Running in Nike Running, ki sta namenjeni predvsem teku.

7.6 Oblika vadbe, ki je za anketirance najustreznejša

Pri vprašanju o tem, katera vadba jim bolj ustreza, so imeli anketiranci moţnost izbirati med štirimi odgovori: »samostojna vadba v fitnes centru«, »vodena vadba v fitnes centru pod okriljem fitnes trenerja«, »samostojna vadba doma« in »vodena vadba doma s pomočjo mobilnih aplikacij za gibanje«. Največ anketirancev se je določilo za odgovor »samostojna vadba doma«. Teh je 52, kar predstavlja 46 % celotnega vzorca. Sledil je odgovor »vodena vadba v fitnes centru pod okriljem fitnes trenerja«, ki ga je izbralo 21 anketirancev oz. 19 % vseh sodelujočih. 19 jih je obkljukalo, da imajo najraje samostojno vadbo v fitnes centru.

Vodeno vadbo doma s pomočjo mobilnih aplikacij za gibanje je izbralo najmanj, in sicer 13 anketirancev oz. 12 % celotnega vzorca. Očitno je, da ima večina najraje vadbe doma, kjer so odvisni sami od sebe, sami kreirajo treninge in izbirajo čas, kdaj se bodo vadbe lotili.

Nekoliko manj je takih, ki najraje hodi v fitnes.

7.6.1 Podvprašanje o vadbi

Pri utemeljitvi izbire, katera vadba jim najbolj ustreza, so anketiranci lahko obkljukali več moţnih trditev. Na voljo so jih imeli osem, in sicer naslednje: »dodatna motivacija s strani trenerja«, »zaupanje v trenerja«, »manj moţnosti za poškodbe«, »sam razpolagaš s časom in vrsto treninga«, »ni drugih ljudi, ki bi te obsojali«, »odvisen si sam od sebe«, »večja samostojnost« in »drugo«, kjer so lahko poljubno vnesli odgovor. Največ anketirancev je obkljukalo odgovor, da sam razpolagaš s časom in vrsto treninga. Kar 71 anketirancev se je strinjalo s to trditvijo, kar predstavlja 68 % celote. Temu sledi odgovor, da si odvisen sam od sebe; izbralo ga je 59 anketirancev. 33 se jih je odločilo za večjo samostojnost. Menim, da imajo ti trije odgovori, ki jih je izbralo največ anketirancev, skupne značilnosti, saj kaţejo na ţeljo po samostojnosti, neodvisnosti. Posamezniku se ni treba ozirati na druge; prilagaja se le svojim potrebam. Očitno je to glavni razlog, da posamezniki najraje trenirajo doma oz. brez posebnega nadzora osebe, ki bi jim narekovala, kako morajo ravnati. Ostale odgovore je izbiralo manj anketirancev. 21 oseb je izbralo odgovor, da ni drugih ljudi, ki bi te obsojali, kar

27

se očitno navezuje na odgovor, da najraje trenirajo doma in ne v fitnes centru, kjer je po navadi prisotnih več ljudi. Sledi dodatna motivacija s strani trenerja, kar je izbralo 20 anketirancev, očitno tistih, ki imajo raje vodene vadbe v fitnes centrih. 14 anketirancev je odgovorilo, da zaupajo trenerju, 10 anketirancev meni, da je manj moţnosti za poškodbe.

Tudi za slednjo trditev predvidevam, da se nanaša na anketirance, ki imajo raje vadbe v fitnes centrih in pod okriljem trenerja. Za druge moţnosti so se odločili štirje anketiranci in navedli zelo zanimive odgovore. Ena izmed anketirank je napisala: »Če se prijaviš na vodene vadbe, potem moraš iti in si ne moreš kar tako premisliti, da se ti ne ljubi, kot se mi pogosto to zgodi doma.« Torej ima na vodenih vadbah več motivacije za delo, kot pa sama doma. Eden je navedel, da je ceneje, če treniraš doma. Ena od anketirank se je malo pošalila in napisala, da ne trpi samo ona, ampak še 10 drugih poleg nje. Zadnji pa je napisal, da je več pripomočkov in naprav za učinkovitejši trening.

7.7 Stopnja strinjanja s trditvami

Sledilo je vprašanje malo drugačnega tipa. Od anketirancev sem pričakovala, da ocenijo, v kolikšni meri se strinjajo s petimi trditvami. Na voljo so imeli pet stopenj strinjanja: »sploh se ne strinjam«, »bolj se ne strinjam kot strinjam«, »niti se ne strinjam niti se strinjam«, »bolj se strinjam kot ne strinjam« in »popolnoma se strinjam«.

S prvo trditvijo »Vadba s pomočjo mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja je v primerjavi s fizično prisotnostjo v fitnes centru bolj učinkovita« se je kar 40 % anketirancev

»bolj ne strinjalo kot strinjalo«. 37 % anketirancev je bilo neopredeljenih oz. so izbrali srednjo oceno (»niti se ne strinjam niti se strinjam«). Samo 5 % se jih je odločilo, da se s trditvijo popolnoma strinjajo, kar 12 % pa je izbralo, da se sploh ne strinjajo. Morda razlog leţi v tem, da je teţko vztrajati, ko si odvisen sam od sebe, ko nimaš fizične osebe, ki bi te vodila, spodbujala in točno vedela, kaj je zate dobro in kaj ne.

Sledila je trditev »Pri uporabi mobilnih aplikacij za gibanje imam dovolj motivacije za konstantno delo«. Največ anketirancev (29 %) se je odločilo za odgovor »bolj se ne strinjam kot strinjam«. Najmanj glasov pa si delita »sploh se ne strinjam« in »popolnoma se strinjam«, saj sta dobila oba po 8 glasov, kar predstavlja 8 % celotnega vzorca. Menim, da takšni rezultati za to trditev niso presenetljivi, saj sem ţe vnaprej domnevala, da je samostojna vadba odvisna od stopnje motivacije, vztrajnosti in trme. Torej je pomanjkanje motivacije in vztrajnosti v okoliščinah, ko smo prepuščeni samim sebi, očitno velika ovira za samostojno vadbo.

28

Pri trditvi »Z uporabo mobilnih aplikacij za gibanje sem bolj samostojen/na in svoboden/na«

se je največ anketirancev (34 %) odločilo za odgovor »bolj se strinjam kot ne strinjam«.

Sledili so jim anketiranci, ki so bili neopredeljeni in so izbrali sredinski odgovor, torej »niti se ne strinjam niti se strinjam«. 21 % anketirancev se s trditvijo popolnoma strinja, 6 % anketirancev pa se z njo sploh ne strinja.

Rezultati za četrto trditev, tj. »Da lahko sam razpolagaš s časom in vrsto treninga je velika prednost«, so pričakovani. 63 % anketirancev se je opredelilo, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. 30 % je bilo takih, ki se bolj strinjajo kot ne strinjajo, pomembno pa se mi zdi tudi, da se niti eden ni odločil za prvo stopnjo (»sploh se ne strinjam«). Vsekakor je prednost, da lahko vsak sam izbira čas vadbe. Prilagaja se zgolj samemu sebi in svojim vnaprej predvidenim obveznostim. Tako je lahko učinkovitejši in svoj čas bolje izkoristi.

Zadnja trditev je bila: »Uporaba mobilnih aplikacij za gibanje pripomore k sami organizaciji vsakdana«. Pri tej trditvi je največ anketirancev (46 %) izbralo, da se z njo bolj strinjajo kot ne strinjajo. Prav tako je bilo nekoliko pričakovano, da se 22 % anketirancev popolnoma strinja. Trije anketiranci se s trditvijo sploh niso strinjali. Iz odgovorov sklepamo, da večina ocenjuje uporabo aplikacij kot najboljši moţen način razporejanja svojega časa, pripomoček za laţje kreiranja njihovega vsakdana, saj si lahko ţe vnaprej lahko določijo, kdaj bodo kaj opravili, kdaj si bodo vzeli čas zase, kdaj počivali in kdaj bodo aktivni.

7.8 Razlogi za uporabo aplikacij

Pri anketnem vprašanju, zakaj so se odločili za uporabo mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja, so imeli anketiranci na voljo šest različnih odgovorov: »izguba telesne teţe«,

»izguba maščob na določenih predelih telesa«, »pridobiti na mišični masi«, »vzdrţevanje kondicije«, »ţelja po gibanju« in »drugo«, kjer so lahko poljubno vnesli svoj odgovor.

Shilling (1993) poudarja, da smo glede svojega telesa precej negotovi. Predstavljamo si, da so upogljiva in si jih aktivno prizadevamo spremeniti, izboljšati in nadgraditi in ravno na to trditev se nanaša moje vprašanje. Zavedati se je treba, kot sem ţe nekajkrat omenila, da je telo vedno druţbeno pogojeno in ena od osrednjih značilnosti sodobnega časa je, da se počutimo prisiljeni delati na ustvarjanju fleksibilnega in zato prilagodljivega ter druţbeno sprejemljivega telesa.

Največ anketirancev je izbralo odgovor »ţelja po gibanju«. Takšnih je bilo 22 oseb. Na drugem mestu sta se izenačila dva odgovora, in sicer »pridobiti na mišični masi« in

29

»vzdrţevati kondicijo«. Obe trditvi je izbralo po 16 anketirancev. Vse ostale odgovore je izbralo po 11 anketirancev. Pod moţnostjo »drugo« je večina napisala, da aplikacij niso uporabljali. Pomembno se mi zdi izpostaviti razlike po spolu: od enajstih anketirancev, ki so se odločili za odgovor »izgubiti telesno teţo«, je bilo kar 10 ţensk in le en moški. Največ ţensk je odgovorilo, da so imele ţeljo po gibanju, teh je bilo 13, medtem ko je največ moških poleg ţelje po gibanju izbralo še odgovor »pridobiti na mišični masi«, obojih je bilo po devet anketirancev.

7.9 Vnašanje podatkov v aplikacije

Zadnje vprašanje ankete se navezuje na vnašanje podatkov v mobilne aplikacije. Nettleton (2010) navaja, da so naša telesa zelo politizirana. Čeprav radi mislimo, da imamo svoja telesa v lasti, jih neprestano nadzorujemo in vemo, kaj z njimi počnemo, to ni povsem res. Telo je več ali manj druţbeno konstruirano, kar ponazarjajo tudi naše aplikacije.

Številne aplikacije imajo moţnost vnašanja svojih podatkov, kot so starost, spol, teţa, velikost, obseg pasu, bokov, prsi itd. Pod vprašanje sem nanizala osem moţnosti. Anketiranci so lahko izbrali več odgovorov, s katerimi se strinjajo. Največ anketirancev, in sicer kar 72, je izbralo odgovor, da laţje spremljajo svoj napredek. 55 anketirancev meni, da to pripomore k zastavljanju ciljev. 48 jih je izbralo, da aplikacija lahko svetuje, katere vadbe so primerne zanje. Za odgovor, da imajo tako večjo motivacijo, se je odločilo kar 34 ljudi, kar me je nekoliko presenetilo. Na podlagi pridobljenih podatkov sklepam, da uporabniki aplikacij le- tem kar precej zaupajo oz. se jim zdi vnašanje svojih podatkov smiselno. Med anketiranci so nekateri tudi drugačnega mnenja: 9 se jih je odločilo, da aplikacijam ne zaupajo, 8 anketirancev je strah pred zlorabo podatkov, kar 31 pa jih je izbralo odgovor, da lahko pride do prevelike obsedenosti z napredkom in številkami. Pomisleki so gotovo upravičeni, saj se lahko zgodi, da postanejo uporabniki aplikacij obsedeni s svojimi cilji, napredkom in posledično številkami. Nedoseganje ţeljenega cilja lahko na njih pusti psihološke posledice, zato moramo biti pri uporabi aplikacij pozorni, da ne bi prišlo do odvisnosti.

30 8 SKLEP IN ZAKLJUČEK

V diplomskem delu sem raziskovala uporabo in vpliv mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja. V zadnjem letu in pol nas je doletelo nekaj, česar si leta nazaj tudi v sanjah nismo mogli predstavljati. Epidemija nalezljive bolezni Covid-19 kriza je pustila posledice na prav vseh področjih druţbe. Zapiranje lokalov, prepovedi druţenja, delo od doma, zapiranje občinskih meja, zapiranje drţave, posledično tudi zapiranje fitnes centrov in prekinitev rekreativnih športov je drţavljane prisililo, da so se prilagodili novim razmeram. Med epidemijo so se pojavile številne alternativne moţnosti za preţivljanje prostega časa. Med temi je uporaba mobilnih aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja, ki uporabnikom ponujajo moţnost vodene vadbe doma, jih usmerjajo pri prehrani, spremljajo njihov napredek, jih motivirajo, zabeleţijo njihovo dnevno aktivnost, vse od hoje, daljših sprehodov, teka ali kaj podobnega.

V prvem delu diplomske naloge sem se osredotočila na analizo ţe obstoječih virov, ki so se mi zdeli smiselni za mojo temo. Veliko pozornosti sem posvetila sociološkim študijam telesa.

Začela sem z akademskim vključevanjem telesa, tj. kdaj in zakaj se je telo kot subjekt začelo pojavljati v znanstvenih raziskavah, kdaj je dobilo dejanski pomen, da ne predstavlja le nekaj fizičnega. Zanimali so me poloţaj telesa v socialnem okolju, telo v sociološki teoriji, nekatere sociološke prakse telesa ter socialna ureditev teles. Nekaj pozornosti sem namenila tudi sociologiji utelešenja oz. »ţivečemu telesu«. V drugem delu pa sem se navezala na biopolitiko Michela Foucaulta: kaj je biopolitika, zakaj se je pojavila in kakšen vpliv je imel liberalizem kot politični sistem. Pomembno se mi zdi omeniti vpliv same druţbe na dojemanje telesa, saj je le-to druţbeno konstruirano. V revijah, časopisih in na televiziji lahko vsakodnevno spremljamo podobe telesa, ki naj bi bila lepa, zdrava in druţbeno zaţelena. Mnogi se ravnajo po smernicah, ki jih narekuje druţba, hkrati pa ljudje prek telesa razvijejo svojo druţbeno identiteto.

Da sem lahko preverila zanesljivost svojih dveh hipotez, sem se v drugem delu posvetila analizi spletne ankete. Prva hipoteza se glasi, da so uporabniki aplikacij za gibanje in zdrav način ţivljenja posledično bolj nagnjeni k samostojnemu in organiziranemu načinu ţivljenja.

Ljudje prek telesa razvijajo svojo druţbeno identiteto. Ugotovila sem, da so zaradi mobilnih aplikacij lahko samostojnejši tako pri gibanju kot tudi v zasebnem ţivljenju, saj so odvisni sami od sebe. Ob njih ni fizične osebe, ki bi jih spodbujala, motivirala in potiskala naprej,