A Änaii za istrske in mediteranske študije nnale S
ßlnnaii di Studi istriani e mediterranei
8/'96
A Änali za istrske in mediteranske študije nnale S
SLnnaii di Studi istriani e mediterranei
8/'96
7 7 0 3 5 3 8 2 8 0 1 9
A nnale S
Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies
8/'96
series historia et sociología 3
KOPER 1996
ISSN 0353-8281 UDK 908(497.12-15)(082) Letnik VI., leto 1996, številka 8
UREDNIŠKI ODBOR/
CO M ITA TO D l REDAZION E/
BOARD O F EDITORS:
Glavni urednik/Redattore Capo/Managing Editor:
Odgovorni u r ed n i k/Reda ttore responsabile/
Editor-in-Chief:
Lektorji/Supervisione/Language editors:
prof. dr. Furio Bianco (IT), Tomaž Bizajl, dr. Milan Bufon, dr. Lucija Čok, mag. Darko Darovec, dr. Goran Filipi (CRO), dr. Boris M. Gombač, Aleksej Kalc (IT), dr. Avgust Lešnik, prof. dr. Darja Mihelič, Dario Marušič, mag. Iztok Ostan, Amalia Petronio, prof. dr. Claudio Povolo (IT), prof.
dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, mag. Alenka Šauperl-Zorko, Salvator Žitko, Matej Župančič mag. Darko Darovec
Prevajalci/Traduttori/Translators:
Oblikovalec/Progetto grafico/Graphic design:
Pre\om/Composizione/Typsetting:
Tisk/Stampa/ Print:
Izdajatelja/Editori/Published by:
Sedež uredništva/Sede della redazione/
Addres of Editorial Board:
Salvator Žitko
Henrik Ciglič (angl./sl.), Janez Mikic (sl.), Sergio Settomini (it.)
Henrik Ciglič (angl./sl.), Vida Gorjup-Posinkovič (sl.), Jože Hočevar, Klara Hočevar (sl.), dr. Brigita Mader (nem.), Sergio Settomini (it.), Tullio Vianello (it.)
Dušan Podgornik
Franc Čuden - Medit d.o.o.
Gepard 1, Koper 1996
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Societa storica del Litorale- Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper/Cenfro di ricerche scientifiche della Repubblica di Slovenia, Capodistria /Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper
Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/V/a Garibaldi, 18, p.p. /P.O.Box 12, tel.: ++386 66 271-702, fax 272-31 7;
EMail: annales@zrs-kp.si
Žiro račun/Confo giro n°/Giro Acc. No.: Zgodovinsko društvo za južno Pri morsko/Societa storica del Litorale, 51400 678 9721
Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.
Redakcija te številke je bila zaključena 15. oktobra 1996.
Sofinancirajo/Supporto finanziario/ Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za Financially supported by: šolstvo in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za znanost
in tehnologijo Republike Slovenije, Zavod za odprto družbo - Slovenija, Mestna občina Koper, Občina Piran, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani ter sponzorji.
Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročnino sprejemamo na sedežu uredništva.
Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredništva.
Naklada/Tiratura/Circulation: 800 izvodov
S petim letnikom (1995), 6. št. revije ANNALES se je po sklepu ustanovitelja, Zgodovinskega društva za južno Primorsko, spremenil podnaslov revije, s prejšnjega Anali za Koprsko primorje in bližnje pokrajine - Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vicine v Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e
mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies.
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415 - 550792 mb. z dne 21.9.1992 šteje revija Annales za proizvod, od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od
prometa proizvodov in storitev.
UDK 908(497.12-15)(082) Letnik VI., Koper 1996, številka 8 ISSN 0353-8281
VSEBINA / IN D IC E G E N E R A L E /CONTEN TS
Seznam kratic ...
Indice delle abbreviazioni
PRIMORSKA IN TRST O D RAPALLA DO LONDONSKEGA M EM O R A N D U M A / IL LITORALE E TRIESTE DA RAPALLO AL M EM O RAN D U M D l LO N D RA/
THE PRIMORSKA R EG IO N AND TRIESTE FROM THE RAPALLO TREATY TO THE LO N D O N M EM O RAN D U M (1920-1954)
Jože Pirjevec: Slovensko-italijanski odnosi od leta 1915 do danes ...
Le relazioni italo-slovene dal 1915 ad oggi Milica Kacin-Wohinz: Značilnosti in oblike protifašističnega odpora na Primorskem
med dvema vojnama ...
Forme e caratteristiche della resistenza antifascista nel Litorale tra le due guerre Aleksej Kalc: L'emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre
ed il suo ruolo politico...
Slovenska in Hrvaška emigracija iz Julijske krajine med obema vojnama
in njena politična vloga
Milan Pahor: Vzpon in nasilna ukinitev
slovenskih denarnih zavodov v Trstu ...
Ascesa e chiusura forzata degli enti finanziari sloveni di Trieste
Vlasta Beltram: Specifika NO G v Slovenski Istri in njen prispevek v širšem slovenskem prostoru (s poudarkom na oskrbovanju) ...
La specificita del movimento di I iberazione popolare nell'istria slovena ed il suo contributo nel piu ampio contesto sloveno (con particolare accento ai rifornimenti)
5 Karl Stuhlpfarrer: II Litorale Adriatico 1943-1945 .. 81 Jadransko primorje 1943-1945
Metka Gombač: Autonomia e decentramento della politica jugoslava alla fine del secondo conflitto mondiale. Un caso specifico: il Comitato regionale di liberazione nazionale per
il Litorale sloveno e Trieste... 87 Avtonomija in decentralizacija jugoslovanske
politike ob koncu druge svetovne vojne. Poseben primer: Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst
Annamaria Vinci: Tempi di guerra: Trieste,
una citta allo specchio ... 111 Obdobja vojne: Trst, mesto v ogledalu
15 Glenda Sluga: Identity and Revolution: The
History of the "Forty Days" of May 1945 ... 125 Identiteta in revolucija: zgodovina “Štiridesetih
dni" maja 1945 v Trstu
Boris M. Gombač: Osvoboditev Trsta maja 1945 ... 141 23 La liberazione di Trieste nel maggio 1945
Marta Verginella: Izkušnja NOB v pričevanjih
tržaških borcev... 151 Esperienze della Guerra di Liberazione nelle
testimonianze dei combattenti triestini
61 Nevenka Troha: Odnos ljudi in političnih strank do zavezniških vojaških uprav v conah
A in B Julijske krajine (1945-1947) ... 157 II rapporto della popolazione e dei partiti politici verso le amministrazioni militari alleate nelle 73 zone A e B della Venezia Giulia (1945-1947)
Tatjana Ploj: Premoženjska struktura prebivalstva v Izoli in okolici leta 1953 in 1954 ... 167 La struttura patrimoniale della popolazione a
Isola e dintorni nel 1953-1954
REGIO NALNA PO LIFO NIJA/
POLIFONIA R E G IO N A L E / THE REGIONAL PO LYPH O N Y
Milan Bufón: Naravne, kulturne in družbene meje .. 177 Confini natural i, culturali e sociali
Johann Strutz: Istrska polifonija - Literatura in
regionalna večjezičnost ...187 La polifonía istriana - plurilinguismo e letteratura regionale
Milan Rakovac: "Istrijaniziranje" Europe ...197 L '"istrianizzazione" d eli'Europa
VEČJEZIČNO ŠOLSTVO NEKOČ IN DANES/
SCUOLA PLU RILIN G Ü E IERI E O G G I/
M ULTILIN GUAL SC H O O LIN G O F THE PAST AND PRESENT
Ivan Markovič: Gibanja šolske populacije
na C. kr. gimnaziji v Kopru v letih 1858-1919 ...
Andamento della popolazione scolastica al I. R.
Ginnasio di Capodistria dal 1858 al 1919
Božo Jakovljevič: Učiteljska škola u Kopru i školovanje hrvatskih učitelja...
L'istituto magistrale di Capodistria e 1'istruzione di maestri croati
Lucija Čok: Model zgodnjega učenja italijanskega jezika za slovensko učno prakso...
Un modello di apprendimento precoce della lingua italiana per la prassi scolastica slovena
ISTRSKA JEZIKO SLO VN A BIBLIO GRAFIJA/
BIBLIOGRAFIA LIN GÜISTICA ISTRIANA/
ISTRIAN LIN G U ISTIC BIBLIO GRAPH Y
Nelida Milani & Silvano Zilli: Bibliografía
lingüistica dell'Istria ...
Jezikoslovna bibliografija Istre
Barbara Buršič-Giudici: Bibliografía dell'istrioto ...
Bibliografija istriotščine
Lina Pliško: Bibliografía članaka iz dijalektologije u časopisu "Istarski mozaik" i "Istra"
od 1963 do 1993 ...
Bibliografía degli saggi dialectologici nella rivista
"Istarski mozaik" e "Istra" dal 1963 al 1993
KULTURNA DEDIŠČINA/
PATRIM ONIO CU LTU RA LE/
CULTURAL H ERITAGE
Giovanni Luca: Una Madonna dell'umiltá nella chiesa tergestina di Santa Maria Maggiore ...
Mati ljubezniva v tržaški cerkvi Marije Velike
Nataša Polajnar-Frelih: Contributo all'opera dello scultore veneziano Enrico Merengo... 287 Prispevek k opusu beneškega
kiparja Enrica Merenga
Roberto Starec: L'acqua e la pietra. I pozzi-
cisterna dei villaggi istriani ... 299 Voda in kamen. Vodnjaki-kapnice v istrskih vaseh
Damjana Fortunat Černilogar: Odnos Avstro-ogrske do kulturne dediščine
med prvo svetovno vojno ... 311 II rapporto dell'Austrio-ungheria verso
H patrimonio culturale durante la prima guerra mondiale
Ivan Markovič: Cio che si sa e rimane della biblioteca appartenuta alla famiglia
Besenghi di Isola ... 325 Knjižnica družine Besenghi iz Izole: kaj je o njej znanega in kaj je še ohranjenega
ZG O D O V IN O PISJE V PRAKSI IN TEORIJI/
STORIOGRAFIA NELLA PRASSI E NELLA TEORIA/
HISTO RIO GRAPHY IN PRACTICE AND THEORY 213
Ante Miloševič: La cartografía veneziana corne fonte della topografía archeologica
della Dalmazia ... 333 Beneška kartografija kot vir za
225 topografijo Dalmacije
Darja Mihelič: O začetkih piranskega solarstva 339 Sugli inizi della salinatura a Pirano
Lovorka Čoralič: Prilog životopisu pulskog
biskupa Altobella Averoldija (oko 1468.-1531.) .... 349 Prispevek k življenjepisu škofa Altobella Averoldija Darío Tommasela: "Le traitement
243 automatique de l'information": revija
"Annales E.S.C." in računalnik ... 355
"Le traitement automatique de l'information":
261 le "Annales E.S-.C." e il computer
DELO NAŠIH ZA VO D O V IN DRUŠTEV/
ATTIVITA DEI N O S T R IIS T IT U T IE DELLE NOSTRE 2 7i SO CIETA/
ACTIVITIES B Y O U R IN STITUTION S AND ASSOCIATION S
Vida Rožac-Darovec: Poročilo Zgodovinskega društva za južno Primorsko
za obdobje 1994-1996 ... 367 Relazione della Societa storica del Litorale
2j j per il periodo 1994-1996
Dario Tomasella: "A iivello virtuale".
Una presentazione dell'associazione
internazionale History & Computing... 369
"Na navidezni ravni". Predstavitev mednarodnega društva History & Computing
OCENE IN POROČILA/
RECENSION! E RELAZIO N I/
REVIEW S AND REPORTS
Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992. Nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevičeve
in Titove Jugoslavije (Avgust Lešnik) ... 370 Slovenija, Italija/Slovenia, Italy: Bela knjiga o
diplomatskih odnosih/W hite book on diplomatic relations (Avgust Lešnik) ... 379 Boris M. Gombač: Slovenija, Italija: od preziranja do priznanja (Avgust Lešnik) ... 382 France PerovŠek: Moja resnica. Spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem
in v Ljubljani (Metka Gombač) ... 386 Peter Kos, Andrej Šemrov: Rimski novci
in kontramarke iz 1. stoletja = Roman imperial coins and countermarks of the 1st century
(Augustus - Traianus) (Darko Knez)... 387 Paola Korošec: Kulturno vrednotenje najdb z
grobišča v Kottlachu pri Gloggnitzu
(Davorin V u g a )... 388 Giovanni Levi: Nematerialna dediščina.
Življenjska pot piemontskega eksorcista
iz 17. stoletja (Sabina Mihelj) ... 389 M ichael Baxandall: Slikarstvo in izkušnja v Italiji XV. stoletja. Začetnica iz socialne zgodovine
slikovnega stila (Lili Bojanič) ... 391 Iz povijesti Istre tijekom 19. stolječa: rasprave
i opisi arhivskih fondova iz Državnog arhiva u Trstu - prikaz dviju knjiga
Pierpaola Dorsija (Marino Manin) ... 393 Saggi riguardanti l'lstria pubblicati sul časopis
za suvremenu povijest (Rivista di storia
contemporánea) di Zagabria (Marino Manin) ... 396
Marina Cattaruzza:Trieste nell'ottocento.
Le trasformazioni di una societá civile
(Angelo Cuiffardi) ... 398 Igor Karaman: Jadranske študije: priloži
ekonomsko-socialnoj historiji Rijeke, Hrvatskog primorja i Dalmacije od XVIII.
do XX. stolječa (Slavko Gaberc) ... 402 Bruno Volpi Lisjak: Slovensko pomorsko ribištvo
skozi stoletja od Trsta do Timave
(Slavko Gaberc) ... 403 Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva
in vzgoje, XXVIII, 4 (Vlasta Tul) ... 405 Andrej Vovko: "Mal položi dar domovini na
altar". Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila
in Metoda 1885-1918 (Slavica P a v lič )... 407 Rijeka, godina L, svezak 1. i 2. (Slavko Gaberc) .... 408 Zbornik kastavštine, lil. (Slavko Gaberc) ... 409 Marija Petener Lorenzin: Bibliografija Buzetskog zbornika (1976-1995) (Tea G ru jič )... 410 Buzetski zbornik, 22. knjiga (Božo Jakovljevič) 412 Milan Bufon: Prostor, meje, ljudje
(Ivica Pletikosič) ... 413 Giulio Manzini & Luciano Rocchi:
Dizionario storico fraseológico etimológico
del dialetto di Capodistria (Goran Filipi) ... 414 Dušan Jakomin: Narečni slovar Sv. Antona
pri Kopru (Goran F ilip i)... 415 IN MEMORIAM
Dr. Sergij Vilfan (1919-1996) (Darko Darovec) ... 417 Dr. Vinko Šribar (1922-1996) (Matej Župančič) .... 418 Kazalo k slikam na ovitku... 420 Indice delle foto di copertina
Sinopsisi ... 421 Sinossi
SEZNAM KRATIC
A % Avstrija
AA.VV. I Autori vari = razni avtorji
ACRS % Atti del Centro di Ricerche Storiche, Rovigno-Trieste 1970 -
AFŽ \ Antifašistična zveza žena AGI % Archivio Glottologico Italiano,
Torino (Firenze).
AIN I Antologia di Istria Nobilissima
AIVSLA fr Atti del 11 Istituto Veneto di Scienze, JZ fr Jadranski zbornik, Rijeka
Lettere ed A rti KPJ fr Komunistična partija Jugoslavije
AMSl J Atti e Memorie della Societa Istriana di La Battana fr La Battana, EDIT, Rijeka/Fiume Archeologia e Storia Patria, 1884 - LARESLEA fr Lessico etimológico abruzzese, ANNALES fr Anali za istrske in mediteranske študije/ Pescara 1985
Annali di Studi istriani Lingüistica fr Lingüistica, Univerza Ljubljana
e mediterranei, Koper. NOO fr Narodnoosvobodilni odbor
ANNALES E.S.C. fr Annales: Économies-Sociétés- NŠK fr Narodna in študijska knjižnica Trst =
Civilisations, Paris Biblioteca Nazionale degli Studi, Trieste
AS fr Arhiv Republike Slovenije OJ fr Onomastica Jugoslavica
AST fr Arch i vio di Stato di Trieste ORJEM fr Organizacija jugoslovanskih emigrantov ASV fr Archivio di Stato di Venezia O RJUN A fr Organizacija jugoslovanskih nacionalistov AT fr Archeografo Triestino, Trst 1829 - PAK fr Pokrajinski arhiv Koper
AU fr Avstralija Pl fr Pagine Istriane, Koper 1903 -
AUSB fr Annales Universitatis Scientiarum PMK fr Pokrajinski muzej Koper
Budapestinae de Rolando Eotvos PMSMP fr Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran
nuncupatae, Budapest PNF fr Partito nazionale fascista
BALM fr Bollettino dell'Atlante Lingüístico PNOO fr Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor Mediterráneo, Venezia-Roma PO fr La Porta Orientale, Trieste
BCDI fr Bollettino della carta dei Dialetti QGS fr Quaderni Giuliani di Storia
Italiani, Bari RCA fr Rivista del Collegio Araldico
BCSDVI fr Bollettino del Centro per Io studio dei RDalm. fr La Rivista Dalmatica, Roma.
Dialetti Veneti dell'lstria, Trieste RGI fr Rivista Geografica Italiana Borgolauro fr Rivista semestrale di storia, lettere ed arti RID fr Rivista Italiana di Dialettologia
della "Fameia Muiesana" RLiR fr Revue de linguistique Romane, Strasbourg BSGI fr Bollettino della Società Geográfica Italiana RRL fr Revue Roumane de Linguistique, Bucaresti
GDI fr Códice Diplomático Istriano RS fr Republika Slovenija
Chart.Pir. fr Chartularium Piranense, di C. DE RSA fr Romania et Slavia Adriatica
FRANCESCHI, AMSl 36 RSI fr Ricerche Slavistiche
CK KPS fr Centralni komite Komunistične SANS fr Slovensko ameriški narodni svet
partije Slovenije SANU fr Srbska akademija nauka i umjetnosti
CLN fr Comitato di Liberazione Nazionale SAZU fr Slovenska akademija znanosti
CLNAI fr Comitato di Liberazione Nazionale in umetnosti
di Alta Italia SG fr Studi Goriziani
CNRS fr Centre d'Analyse documentaire SGI fr Studi Glottologici Italiani
pour l'Archéologie Si fr Slovenija
CSICS fr Collana studi istriani del Centro cultúrale SMLV fr Studi Mediolatini e Volgari
"Gian Rinaldo Carli" SNOS fr Slovenski narodnoosvobodilni svet FEW W . von Wartburg fr Französisches etymologisches SRAZ fr Studia Romanica et Angiica Zagrabiensia
Wörterbuch, Bonn (Leipzig-Basel) 1922 TIGR fr (Organizacija) Trst-lstra-Gorica-Reka G DV fr Guida ai dialetti veneti, a cura di M. UNIVAC fr UNIVersal Automatic Computer
Cortelazzo, Padova VHARP fr Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci
ČR fr Čakavska rič i Pazinu, Rijeka, Fiume
GL fr General Linguistics VR fr Vox Romanica, Ziirich (Bern)
HAZU fr Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti v s fr Varstvo spomenikov, Ljubljana 1948 - HH fr Histria Histórica z č fr Zgodovinski časopis, Ljubljana 1947 -
HR fr Hrvaška ZRC SAZU fr Znanstveno raziskovalni center
ID fr Italia dialettale Slovenske akademije znanosti
IL fr Incontri Linguistici, Université degli Studi in umetnosti, Ljubljana
di Trieste-Università degli Studi di Udine ZRS, Koper fr Znanstveno raziskovalno središče INZ fr Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana Republike Slovenije, Koper
IT fr Italija ZVNKD fr Zavod za varstvo naravne in kulturne
ITE fr Istituto Tipográfico Editoriale, Milano dediščine, Nova Gorica JAZU fr Jugoslovenska akademija znanosti
i umjetnosti
IL LITORALE E TRIESTE DA RAPALLO AL MEMORANDUM DI LONDRA THE PRIMORSKA REGION AND TRIESTE FROM THE RAPALLO TREATY
TO THE LONDON MEMORANDUM
( 1 9 2 0 -1 9 5 4 )
* Prispevki z mednarodnega simpozija z dne 26. 5. 1995 v Kopru.
pregledni znanstveni članek UDK 327(497.4:450)"1915/1996"
SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI OD LETA 1915 DO DANES
Jože PIRJEV EC
dr.; redni profesor, Univerza v Padovi, IT-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2 professore ordinario delPUniversita degli Studi di Padova, iT-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2
IZVLEČEK
V prispevku se avtor spopade z vprašanjem slovensko-italijanskih odnosov od prve svetovne vojne dalje.
Njegova izhodiščna točka je pravzaprav tajni Londonski pakt iz leta 1915', s katerim se je Italija obvezala, da bo napovedala vojno Avstro-Ogrski v zameno pa dobila strateško pomembna ozemlja v alpsko-jadranskem prostoru in v Dalmaciji. Ta načrt, ki je slonel na premisi, da bo Italija postala po vojni ena od velikih evropskih sil, se ni uresničil, ker so razmere leta 1918 (zaradi boljševiške revolucije in VVilsonove teze o samoodločbi narodov) povsem spremenile vojne cilje. Italija je z Rapallsko pogodbo leta 1920 sicer dobila dobršen del slovenskega in hrvaškega ozemlja, ne pa popolne oblasti nad Jadranom in v balkansko-podonavskem prostoru, s katero je računala. To je povzročilo močno frustracijo, ki se je v naslednjih dveh desetletjih udejanjila v agresivni Mussolinijevi politiki in je, kljub začasnemu uspehu med letoma 1941-43, s porazom savojske monarhije doživela popoln polom. Po drugi sve
tovni vojni, ko je Italija morala prepustiti Sloveniji Posočje in Kras pa tudi del Istre, so se razmere med obema naro
doma sicer nekoliko uravnovesile, nikoli pa njuni odnosi niso postali prav prisrčni, saj se tudi v novih razmerah rim
ska vlada ni znala povsem otresti "londonskega sindroma". Zadnje popadke te bolezni je mogoče opaziti še danes v napetih odnosih med Italijo in samostojno Republiko Slovenijo.
Ključne besede; politični odnosi, londonski pakt, Rapalska pogodba, Slovenija, Italija Parole chiave: rapporti politici, Patto di Londra, Trattato di Rapallo, Slovenia, Italia
Britanski ministrski predsednik Sir Herbert H. Asquith je pisal marca 1915 svoji prijateljici Venetiji Stanley:
"Vlada je razpravljala, kako najbolj poceni kupiti takoj
šnjo intervencijo Italije, te najbolj požrešne, spolzke in perfidne sile. Posebno kar se tiče dalmatinske obale, na široko odpira svoja usta, mi pa ji ne smemo dovoliti, da bi Srbom preprečila dostop do morja. Toda ne glede na to, se nam jo splača kupiti: čeprav bom vedno mnenja, da je odigrala na mednarodnem prizorišču najbolj kla
vrno in ponižujočo od vseh vlog."1
Antanta je, kot vemo, Italijo bogato poplačala, ker se je med prvo svetovno vojno borila na njeni strani, če
prav ne tako bogato, kot je predvideval Londonski pakt, predvsem pa ne na škodo srbskih, temveč slovenskih in
hrvaških interesov. Z Rapallsko pogodbo, podpisano novembra 1920, je namreč Kraljevina SHS dobila prak
tično celo dalmatinsko obalo, odpovedati pa se je mo
rala Istri in slovenskemu Primorju, vključno z dolino So
če, kar pomeni, da je prišlo pod nadoblast savojske mo
narhije skoraj 400.000 Slovencev. Ta rešitev je pome
nila izredno hud udarec za mali slovenski narod, ki je stoletja živel pod - pogosto nenaklonjenim - pokrovitelj
stvom Habsburžanov in je bil sedaj prisiljen sprejeti njihov poraz kot lastni poraz.
Za primorske Slovence, katerih naravno središče je bil Trst, pa tudi za tiste, ki so gravitirali proti Gorici, Italijani seveda niso pomenili novost, saj so skupaj z njimi živeli v simbiozi, ki je bila dokaj tipična za Sred-
1 Herbert H. Asquith, Letters lo Venetia Stanley, Selected and edited by Michael and Eleonor Brock, Oxford University Press, 1985, str.
501.
njo Evropo. V tem prostoru so namreč prebivalci mest pogosto govorili drugačen jezik, imeli drugačno kulturo in včasih celo religijo od podeželja. Ta odnos se je neokrnjeno ohranil skoraj tisoč let zaradi nepropustnosti fevdalne družbe, ki so jo od časa do časa razgibale le sporadične kmečke vstaje, o katerih pa ne moremo reči, da bi imele etnični predznak. Propad fevdalizma in večja socialna mobilnost, tipična za drugo polovico 18.
in za začetek 19. stoletja, pa sta pospešila nastanek me
ščanskih in intelektualnih slojev, ki niso hoteli biti Slo
venci samo po izvoru, temveč tudi po miselnosti in zavesti. Ugotovitev, da ti "homines novi" v imenu svojih pravic začenjajo postavljali politične zahteve in hočejo sodelovati pri upravi skupnega življenjskega prostora, je pomenila za italijansko ali poitalijančeno elito v mestih, navajeno ravnati s podeželskim prebivalstvom kot z
"dobrimi divjaki", pravo kulturno revolucijo, s katero se ni znala soočati drugače kot tako, da je spremenila svoje nazore o njih: odslej niso bili več "dobri", temveč
"hudobni" barbari. Ta spremenjeni odnos, ki ga leta 1848 in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja najbolj dokumentirano lahko opažamo v Dalmaciji, se je kmalu razširil po vsej jadranski obali do Trsta in Gorice ter postal v naslednjih desetletjih ena od glavnih potez iredentistične politike. Čeprav so se tržaški in goriški Slovenci v tem času kulturno, politično in eko
nomsko nadvse hitro razvijali, jih italijanski sosedi ni
koli niso sprejeli kot enakovredni narodnostni osebek, nasprotno, imeli so jih za "ščave", za Slovane, ki da ogrožajo in rušijo stoletno socialno harmonijo in usta
ljeni red. Zanje je bil edini sprejemljivi Slovenec tisti, ki se je odpovedal svoji etnični zavesti in jeziku ter se v imenu "višje kulture" prelevil v Italijana.2
To miselnost, ki je preživela prvo svetovno vojno, so po letu 1918 nove italijanske oblasti v Julijski krajini (kakor so preimenovali Primorsko) sprejele povsem ne
kritično, saj po svoji kulturi in psihi niso bile pri
pravljene, da bi se ustvarjalno soočale z večetnično stvarnostjo novih provinc. Ljudje, ki so jih prišli uprav
ljat, tudi če odmislimo vse avanturiste in dobičkarje, so se oblikovali v okolju, v katerem sta pojma "narod" in
"država" bila praktično istovetna. V skladu z ideologijo Risorgimenta so bili prepričani, da je treba "alloglote"
čimprej asimilirati, ker je to v korist ne samo državi temveč predvsem njim samim. Minister za šolstvo Anile je leta 1921 Josipu Vilfanu rekel: "Obsojeni ste na višjo kulturo, ne na zlo torej, temveč na dobro, zato se pre
dajte."3 Italijanski vladajoči razred si seveda ni utvarjal, da bi bilo to mogoče storiti čez noč. Čeprav po prvi svetovni vojni Italije ni obvezovala nobena mednarodna
pogodba glede zaščite slovenske in hrvaške manjšine, so najpomembnejše državne osebnosti novim podani
kom obljubljale, da bo z njimi Italija ravnala bolje kot Avstrija, v skladu s tradicijo svoje dvatisočletne kulture.
Pri tem pa niso računale s tržaškimi iredentisti, ki so kljub spremenjenim razmeram vztrajali v svojem agre
sivnem nacionalizmu, še manj pa z nastajajočim fašiz
mom in njegovo zmožnostjo, da si prisvoji vse tiste ideološke prvine, s katerimi je mogoče združiti pod svojimi banderami široke ljudske množice.
Kakšna eksplozivna mešanica lahko nastane iz spo
jitve iredentizma in fašizma, so tržaški Slovenci imeli priliko spoznati že julija 1920, ko je podivjana drhal požgala slovenski Narodni dom, ne da bi se policiji ali vojski zdelo potrebno posredovati. S tem se je začelo obdobje nasilja, ki je preplavilo Julijsko krajino in je z Mussolinijevo zmago leta 1922 doživelo kvalitetni skok, kakršnega v tej obliki zahodna Evropa še ni poznala.
Dotlej so namreč fašistične škvadre izvajale nasilje na svojo pest ob večji ali manjši potuhi oblasti, odtlej pa je postalo uradna, dolgoročno zastavljena politična linija, ki je lahko računala na vso moč državnega aparata in propagande. Slovenci, povsem nepripravljeni na tak div
ji naskok, so najprej odgovorili tako, da so iskali zaščite pri oblasteh, ko pa se je izkazalo, da so ti poskusi jalovi, so se v samoobrambi začeli zatekati tudi sami k nasilju.
Seveda so bili v neenakem boju poraženi, kot zgovorno pričata prvi in drugi Tržaški proces. S svojim uporom pa so nase vendarle pritegnili pozornost evropskega javne
ga mnenja in nemalo prispevali k temu, da so se že v tridesetih letih zahodni intelektualni in državniški krogi začeli zavedati, kako krivična je Rapallska meja.4
Te dogodke je treba seveda vključiti v širši kontekst viharnih italijansko-jugoslovanskih odnosov v obdobju med vojnama, ki so bili zaradi Mussolinijeve "napole
onske" politike, kakor jo je sam imenoval, skoraj vedno zelo napeti. V takem nezdravem in nevarnem medna
rodnem vzdušju se Slovencem, ki so bili podložni Beo
gradu, ni zdelo primerno, da bi se pridružili Hrvatom v njihovi odločni opoziciji srbski hegemoniji, saj so videli v Jugoslaviji, da rečemo z Antonom Korošcem, "Minor malus" - manjše zlo. Pri tem pa je treba vendarle ugo
toviti, da niso opustili misli na združeno Slovenijo in, kar je še bolj zanimivo, da so se v tem strinjali tako katoličani kot komunisti.
Ob izbruhu druge svetovne vojne pa sta obe stranki reagirali na italijansko zasedbo na različne načine. Po
tem ko so z Nemci in Madžari razkosali slovensko zemljo, so Italijani menili, da je primerno dati Sloven
cem Ljubljanske pokrajine (kakor so preimenovali svoj
2 Jože Pirjevec, Das Bild des Slawen in der italienischen Publizistik des Adriaraumes, Österreichische Osthefte, Jg. 33, Wien, 1991, str.
27-34.
3 Milica Kacin-Wohinc, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921-28, Založba Lipa, Koper, ZTT, Trst, 1977, knj.
L, str. 118.
4 Rebecca West, Black Lamb and Grey Falcon. A Journey through Yugoslavia, Papermac, Macmillan, London, 1984, str. 881.
kos plena) določeno kulturno avtonomijo, si s tem zago
toviti njihovo sodelovanje in celo hvaležnost ter obe
nem vzbuditi med Slovenci pod nemško zasedbo sim
patije do Italije. Vse to v upanju, da bosta Nemčija in Rusija v spopadu, ki ga je Hitler načrtoval, kmalu iz
krvaveli in da bo Italija v tem primeru lahko vključila v svoje meje tudi Štajersko in Gorenjsko. Relativno tole
rantna politika italijanskih zasedbenih oblasti je pov
zročila med Slovenci dvojno reakcijo: zmerne sile (predvsem tiste, ki so bile pod vplivom Cerkve) so bile prepričane, da bo mogoče vzpostaviti z Italijani dialog in preživeti, dokler ne pridejo boljši časi. Radikalne pa so z druge strani bile mnenja, da se je treba upreti in da je treba udariti po tistem členu v nemško-italijanski navezi, ki je šibkejši. To se je poleti 1941 zares zgodilo in povzročilo med Italijani, ki so se dotlej radi samo
všečno ponašali zaradi svoje "humanosti", tipično zapre- paščenost opeharjenega dobrotnika. Med njihovimi slo
venskimi privrženci pa se je kmalu utrdilo mnenje, da je treba med fašistično, pa vendar katoliško Italijo in bolj
ševistično in ateistično Rusijo (ki je očitno navdihovala OF) spet kot "minor malus" pač izbrati prvo. Italijani so s svoje strani v odgovor na oboroženi odpor proti "ban
ditom" in njihovim podpornikom začeli z brezobzirno vojaško in represivno akcijo, obenem pa oborožili "va
ške straže" in s tem odločilno prispevali k izbruhu dr
žavljanske in ideološke vojne na Slovenskem.5
Ko je Italija jeseni leta 1943 kapitulirala, so bili Nemci takoj pripravljeni prevzeti njeno vlogo kot pokro
vitelji domobranskega gibanja. Čeprav so z obliko
vanjem operativne cone Adriatisches Küstenland ohra
nili razdelitev slovenskega ozemlja, niso mogli prepre
čiti, da bi se OF ne uveljavila tudi na Primorskem, ki ga je Kočevski zbor oktobra 1943 tudi formalno priključil Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Ta prvi suvereni akt slo
venskega naroda pa je spremljala misel, da teritorija ni dovolj osvoboditi z orožjem v roki, temveč da je treba pripraviti tudi potrebne argumente za zagovarjanje svo
jih zahtev o novi meji z Italijo na mirovni konferenci. V ta namen je bil ustanovljen v kočevskih gozdovih raziskovalni inštitut, ki je začel zbirati potrebne zgodo
vinske, etnične in gospodarske podatke v podporo tezi, da je treba Sloveniji priključiti celo Primorsko, s Trstom in Gorico. Voditelji OF niso zanikali, da je Trst bil po svojem prebivalstvu večinoma italijansko mesto, trdili pa so, da je bil skozi stoletja naravno upravno, kulturno in ekonomsko središče zaledja, h kateremu spada. Obe
nem so v imenu proletarskega internacionalizma obljub
ljali, da bodo spoštovali in ščitili italijansko manjšino, na katero so gledali, v upanju, da se bo revolucija raz
širila tudi na Apeninski polotok, kot na pomembni vezni
člen z italijanskim narodom.6
Vprašanje nove meje je že leta 1944 sprožilo prva trenja med slovenskim in italijanskim odporniškim giba
njem, pa tudi, kar je še pomembneje, prva razhajanja med Titom in njegovimi zahodnimi zavezniki. Italijan
ska kapitulacija je ameriškim in britanskim četam dajala pravico, da zasedejo celo Italijo, vključno z Julijsko krajino. S tem pa se niso strinjali Jugoslovani, ki so trdili, da jih dogovori med Rimom in Zahodom ne vežejo, toliko bolj, ker je prebivalstvo tega področja s sodelo
vanjem v uporu dokazalo svojo voljo, da se priključi novi Jugoslaviji. Posledica teh različnih stališč, ki jih Tito in feldmaršal Alexander nista uspela uskladiti, ko sta se marca srečala v Beogradu, je bil dvojni pohod na Trst z jugoslovanske in zavezniške strani, v prepričanju, kot je rekel Churchill, da "tisti, ki prej pride, prej melje".7 Tekmo so z velikimi žrtvami sicer dobili Jugo
slovani, vendar komaj za las, saj so že naslednjega dne prispele v mesto tudi zavezniške enote in tam tudi ostale. Vzroke za takšno situacijo, ki je bila v osvo
bojeni Evropi povsem izjemna (do podobne je prišlo samo na Koroškem), je iskati v tem, da Slovenci niso imeli jasno začrtanih zgodovinskih meja, na katere bi se lahko sklicevali, predvsem pa v tem, da je Churchill vedno razločneje videl Tita le kot podaljšek Stalinove roke in se resno bal širjenja komunističnega vpliva na Zahodu, predvsem v Severni Italiji in Franciji. Bolj kot Titu se mu je zdelo torej potrebno - povedati Stalinu , da kaj takega ne bo dovolil in da je pripravljen seči tudi po orožju v obrambo lastne influenčne sfere. Zato je ulti
mativno zahteval, naj Tito umakne svoje čete iz Trsta, Gorice in okoliškega ozemlja, in to tudi dosegel, ker se Stalinu ni zdelo vredno tvegati spora z Zahodom zaradi teritorija, ki za Sovjetsko zvezo ni bil pomemben.
V štiridesetih dneh, kolikor so Jugoslovani ostali v Trstu in Gorici, so vodili ambivalentno politiko. Z ene strani so si s poudarjanjem slovensko-italijanskega brat
stva skušali pridobiti poleg delavskega razreda, ki so ga že imeli na svoji strani, tudi meščanske italijanske sloje.
Z druge pa so proti tistim, ki so jih smatrali za nevarne ali za nasprotnike, sprožili kapilarno represivno akcijo ter jo izpeljali na tipično revolucionarni oziroma stali
nistični način z masovnimi aretacijami in poboji. V očeh italijanskega meščanstva, ki je doživelo prihod
"slavo-komunistov" kot epohalno katastrofo, je takšna politika zadobila dimenzije pravega genocida in postala povod za očitke, ki se še danes niso polegli. Že oktobra 1944 je italijanska vlada v svoji propagandi proti jugo
slovanskim zahtevam trdila, da je Rapallska meja ločni
ca ne samo med dvema narodoma, temveč tudi med dve-ma kulturama in ideološkima svetovoma. V ozračju
5 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Založba Obzorja, Maribor, 1987.
6 Jože Pirjevec, La questione nazionale nella Resistenza dei popoli croato e sloveno, Qualestoria, I. XIII., april, 1985, št. 1, str. 68-81.
7 Dušan Biber, ur., Tito-Churchill. Strogo tajno, Globus, Zagreb, 1981, str. 503-517.
.¿C f t i
. , r ^
-■V • -J’ ■■ :■? ■ r - - . '
^ V íl* § É r Ífe ¡i.
cJ5>-' j '-ii
^86S&á#T*
•: ■ C jA-irjAT .> • ■• ■ X A A f T^'C '
* * J ( ¡
■ Í
P.
'--V/.;, ' f
aHHMMMMEc
a , :
* £- .*4
■ ’ ' ■
■- "
■ >/■
Mussolini v Trstu leta 1938. (NŠK).
Mussolini a Trieste nel 1938.
hladne vojne, ki se je medtem razdivjala, je to tezo italijanska stran še razvila in se pri tem v svojih argu
mentih pogosto posluževala iredentističnega in fašisti
čnega izrazja.8 Vse to je seveda še poglobilo razdor med obema narodoma in državama, ki sta februarja leta 1947 sicer podpisali mirovno pogodbo, s katero je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje kot nekakšen tampon med njima, toda to sta storili pod prisilo, brez vere v resnično možnost sprave. V naslednjih letih se razmere kljub temu, da je Stalin junija 1948 izključil KPJ iz Kominforma, niso bistveno spremenile. S tem, da se je
odcepila od sovjetskega bloka in se približala Zahodu, je Jugoslavija sicer postala vojaška predstraža Italiji, to
da če so dejstvo, da je varovala Ljubljanska vrata, znali ceniti v VVashingtonu, Londonu in Parizu, se to ni zgo
dilo v Rimu. Spremenjene mednarodne razmere tako niso odločilno vplivale na bilateralne odnose, saj je bilo tržaško vprašanje še vedno odprto, kajti že jeseni leta 1947 je postalo jasno, da STO ne bo nikoli zaživelo.
Rešitev problema je prišla spet od zunaj, z odločilnim posegom Angležev in Amerikancev, ki so po hudi krizi leta 1953 oktobra naslednjega leta Jugoslavijo in Italijo
8 Documenti diplomatici italiani. Decima serie: 1943-1948, knj. i. (9. IX. 1943-11. XII. 1944), Istituto poligrafico e Zecca dello Stato, Rim, 1992, passim; Nazionalismo e neofascismo nella lotta política al confine oriéntale 1945-75, istituto per la storia del movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia, Trst, 1977.
tako rekoč prisilili, da sta sprejeli Londonski memoran
dum. Ta dokument, po katerem naj bi Italija dobila cono A, Jugoslavija pa ohranila cono B STO, v svoji dvo
umnosti jasno kaže, da rimska vlada tudi tokrat ni pristopila k reševanju odprtih problemov z namenom, da bi jih premostila enkrat za vselej. Ker meja formalno ni bila dokončno zakoličena, so italijanski vladni krogi v naslednjih letih govorili o njej kot o "demarkacijski črti"
in pri tem zavestno gojili v svojem javnem mnenju pre
pričanje, da jo bo mogoče še spremeniti. Italijanske oblasti so se odločile za tako politiko, ker so hotele zadostiti številnim istrskim beguncem, ki so po vojni iz neprilagodljivosti novim, gotovo nelahkim razmeram zapustili svoje domove, pa tudi, ker se niso nikoli znale povsem sprijazniti s stvarnostjo, kakršno je narekovala izgubljena vojna. Posebno v obmejnih pokrajinah so tako zavestno gojile iredentistično miselnost in kulturo, h kateri je seveda spadalo, kot njen sestavni del, tudi zapostavljanje slovenske manjšine, celo njene tržaške veje, pa čeprav jo je ščitil posebni statut, priložen Lon
donskemu memorandumu. V letih po njegovem podpisu je mogoče tako opaziti zanimivo dvojnost: medtem ko so se zaradi odprte meje gospodarski odnosi med Slo
venijo oziroma Jugoslavijo in Italijo močno razmahnili ter sta si Trst in Gorica zaradi priliva jugoslovanskih kupcev odločno opomogla, se kultura sožitja nikakor ni mogla zakoreniniti v zavesti večine njunih italijanskih prebivalcev.9
To je postalo povsem očitno po letu 1975, ko sta Jugoslavija in Italija sklenili Osimske sporazume in priznali dokončnost meja med bivšo cono A in B. Tudi tokrat rimska vlada ni pristopila k rešitvi problema iz lastnega prepričanja, temveč bolj pod pritiskom Was- hingtona, kjer je prevladovalo mnenje, da je treba to kočljivo vprašanje urediti še pred Titovo smrtjo. Ker niso bili cepljeni na organizem, ki bi bil nanje pripravljen, so predvsem v tržaškem javnem mnenju Osimski spora
zumi povzročili silovito reakcijo in spodbudili nastanek novega političnega gibanja, Liste za Trst, ki je v naslednjem desetletju močno pogojevala lokalno poli
tično življenje, saj je postala nekakšen vezni člen med skrajno desnico in socialistično levico. Kako odločilna je bila za podpis Osimskih sporazumov skrb zagotoviti Jugoslaviji miren prehod iz titoističnega v posttitoistično obdobje, dokazuje tudi dejstvo, da je v njih vprašanje manjšin zastavljeno na povsem obroben in v bistvu ne
zadovoljiv način.10 Kljub temu, da si je jugoslovanska stran želela bolj zavezujoč dogovor, s svojo zahtevo ni prodrla, ker italijanska na to ni bila pripravljena. Tako je tekst, ki govori o manjšinah, zavestno ohlapen in po
vsem nedvoumen v eni sami točki: tam, kjer pravi, da je zaščita manjšin notranje vprašanje ene in druge države.
Taki formulaciji niso botrovale samo desničarske, neofašistične in iredentistične sile, ki so bile in so močne v italijanskem političnem življenju ter v držav
nem aparatu, temveč tudi jakobinska kultura, na kateri še vedno sloni italijanska država. Prepričanje, da med državljansko pripadnostjo in narodnostno zavestjo ne sme biti razlike, ni prisotna samo v konservativnih kro
gih, temveč jo je mogoče zaznati tudi na levici, kakor je očitno iz manifesta tistih "razsvetljenih" italijanskih inte
lektualcev, ki so pred dvema ali tremi leti protestirali proti zakonskemu osnutku v prid manjšinskim skupno
stim v Italiji, o katerem naj bi razpravljal parlament, češ da ruši celovitost italijanskega kulturnega prostora.
Izhajajoč iz teh premis, je mogoče tudi razumeti, zakaj Italija v zadnjem stadiju jugoslovanske krize ni podprla slovenske težnje k osamosvojitvi. Ker Italija slovenskega naroda nikoli ni vzela prav zares, temveč ga je smatrala bolj kot nekakšno folklorno varianto srbsko-hrvaškega jedra, ker na novost slovenskega kul
turnega in političnega preporoda osemdesetih let inte
lektualno ni bila pripravljena, se je zunanji minister De Michelis znašel povsem v sozvočju s tistimi kolegi znotraj Evropske skupnosti, ki so vsak iz svojih razlogov prav tako nasprotovali razpadu Jugoslavije. Še maja 1991 je slovesno izjavil, da Evropa Slovenije ne bo pri
znala niti v petdesetih letih, kar pa ga pol leta kasneje, ko se je Nemčija odločila navezati z Ljubljano diplo
matske stike, ni motilo, da bi ne zavzel povsem na
sprotnega stališča. Za ta salto mortale se seveda ni odločil iz protesta proti srbski agresivni vojni v Sloveniji in pozneje na Hrvaškem, temveč zato, ker se je zbal, da bi nekaj dni po Maastrichtu zaradi razhajanja med bonnsko vlado in njenimi partnerji ne prišlo do razkola, ki bi imel usodne posledice v evropskem političnem živ
ljenju.11 Skratka, šlo je za politiko, ki je ni pogojevala želja, da bi se med sosednjima državama in narodoma oblikovali novi, plodnejši odnosi. Da je ta ocena pra
vilna, sta v naslednjih letih potrdila tudi oba njegova na
slednika v Farnesini: zunanja ministra Andreatta in Mar
tino. Oba, posebno slednji, sta poskušala izrabiti šibkost in mednarodno izolacijo mlade države, da bi na njen rovaš utrdila italijanski vpliv v severno-jadranskem geo
političnem prostoru. Pri tem sta uporabila že tradici
onalna sredstva pritiska: nacionalistično in iredenti
stično miselnost obmejnega italijanskega prebivalstva, ogrožanje življenjskih interesov slovenske manjšine v Italiji in podporo zahodnih zaveznikov - v tem primeru Evropske zveze - ki pač zaradi tega obrobnega vpra-
9 Klaus Gatterer, Im Kampf gegen Rom, Molden, Dunaj-Frankfurt-Zurich, 1968; Jože Pirjevec, Tržaški vozel, ZTT, Trst, 1985.
10 Osimski sporazumi, Založba Lipa, Koper, 1977, str.335.
11 Jože Pirjevec, Jugoslavija, 1918-1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije, Založba Lipa, Koper
šanja ne namerava otežkočati svojih odnosov z Italijo.
Pri tem je najbolj zanimivo, da rimska vlada za svoj pristanek tesnejšemu sodelovanju Slovenije z Evropo ne postavlja problema italijanske manjšine, temveč misli predvsem na interese istrskih beguncev. Ker pa je med temi še krepko zakoreninjeno prepričanje, da so Slo
venci le "hudobni" barbari, ni upati v skorajšnje izbolj
šanje medetičnih odnosov v našem prostoru. Še bolj vznemirjujoča pa je ugotovitev, da ponuja italijanska stran nadvse svojsko razlago o veljavnosti mednarodnih sporazumov. Po izkušnji tega stoletja, ko se je Italija v
diplomatsko zgodovino zapisala predvsem zaradi svoje pogodbene nestabilnosti, bi pričakovali, da bodo v rim
skih političnih in diplomatskih krogih nadvse previdni, ko izražajo svoje mnenje o podpisanih in v parlamentu potrjenih dogovorih. Namesto takšne opreznosti pa mo
ramo beležiti čudne izjave, ki postavljajo pod vprašaj Osimske sporazume, češ da so bili sklenjeni s totalitarno in komunistično državo ter da v spremenjenih razmerah ne držijo več. Nenavadna interpretacija, ki bi, če bi se uveljavila, podrla politično ravnovesje ne samo v Evropi, temveč na celem svetu.
RIASSUNTO
Nel suo contributo, l'autore affronta la questione del rapporti italo-sloveni dalla prima guerra mondiale in poi. A dire ¡I vero, il punto di partenza prescelto è rappresentato dall'accordo segreto del 1915, noto come Patío di Londra, con il quale ¡'Italia si impegnava a dichiarare guerra all'Austro-Ungheria ricavandone come contropartita alcuni territori strategicamente importanti nell'area alpino-adriatica e nella Dalmazia. Questo piano, poggiante sulla premessa che ¡'Italia dopo il conflitto sarebbe divenuta una delle grandi potenze europee, non ebbe successo poiché nel 1918 (in seguito alia rivoluzione bolscevica e alie tesi di Wilson sull'autodeterminazione dei popoli) la situazione fece mutare radicalmente i fini della guerra. Con il Trattato di Rapallo del 1920, I'Italia si vide assegnare si una buona parte dei territori sloveni e croati, ma non riusci ad avere il controllo completo dell'Adriatico e dell'area balcanico-danubiana alia quale aspirava. Ció provocó un forte senso di frustazione che nei due decenni successivi si manifestó nell'aggressiva política mussoliniana che, nonostante il temporáneo successo registrato nel periodo 1941-1943, sfoció con la sconfitta della monarchia dei Savoia nella catástrofe pió completa. Dopo il secondo conflitto mondiale, con l'talia che dovette cedere alia Slovenia le regioni del Posočje e del Carso, nonché una parte dell'lstria, i rapporti tía i due popoli trovarono si un certo equilibrio, ma non furono mai molto cordiali, poiché anche nelle nuove condizioni il governo di Roma non seppe liberarsi completamente della "síndrome londinese". G li ultimi effetti di questa malattia sono tuttora presentí nei tesi rapporti tía l'ltalia e l'indipendente Repubblica di Slovenia.
strokovno delo UDK 323.1 (=497.1 )(497.4-15)"1921/194111
ZNAČILNOSTI IN OBLIKE PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA NA PRIMORSKEM MED DVEMA VOJNAMA
M ilica K A C IN -W O H IN Z
dr., znanstvena svetnica, Inštitut za novejšo zgodovino, SI-1000 Slovenija, Kongresni trg 1 dott, consulente scientifico, Istituto di storia contemporánea, SI-1000 Slovenija, Kongresni trg 1
IZVLEČEK
Avtorica obravnava razvoj odporništva Slovencev - in Hrvatov - v Julijski krajini med dvema vojnama proti raznaroditveni politiki italijanske države in posebej fašizma. Snov je razdelila na tri obdobja, glede na različne oblike ravnanja države z narodno manjšino in temu ustrezne različne metode odpora. Odpor se je razvijal s treh političnih pozicij: narodnoliberalne, krščanske in komunistične, bil je antifašističen, njegova osnovna značilnost pa je bila v narodnostnem motivu.
Ključne besede: protifašizem, Primorska Parole chiave: antifascismo, Litorale
Prva in glavna značilnost odpora primorskih Slo
vencev in istrskih Hrvatov po prvi vojni je bil odpor pro
ti pripadnosti Primorske in Istre, naseljenima z ok. pol milijona Slovencev in Hrvatov, h Kraljevini Italiji. Ta odpor je bil tembolj utemeljen in razumljiv, ker so se hkrati po razpadu Habsburške monarhije Slovenci in Hrvati združili s Srbi v skupno državo jugoslovanskih narodov, iz katere so bili torej izločeni Primorci in Istrani, ki jih je rapalska, še prej pa londonska, pogodba prisodila Italiji.
V času med dvema vojnama to prebivalstvo dveh narodnosti v italijanski državi praviloma obravnavamo skupno, zaradi skupne usode in podobnega zgodovin
skega razvoja. Obravnavamo ga kot eno, slovensko- hrvaško ali celo jugoslovansko manjšino. To dejstvo, ki ga je uveljavila jugoslovanska historiografija po prvi in drugi vojni v bitki za jugoslovanske državne meje, se nam sedaj, ko smo docela ločeni v dve državi, začenja maščevati, tako da pri nekaterih tudi bistvenih skupnih podatkih ne vemo, kaj pripada eni in kaj drugi manjšini.
Ločevanje postane tembolj težavno, ker dogodki in številke niso v sorazmerju s številom posameznega manjšinskega prebivalstva. Nekatere probleme pod enotnimi oznakami bo torej potrebno na novo raziskati.
Zgodovinski procesi slovenske in hrvaške manjšine v Italiji so se razvijali v treh razdobjih z različnimi zna
čilnostmi, ki jih je pogojeval državnopravni položaj te
manjšine oziroma odnos italijanske države do nje. Prvo razdobje obsega prvi dve povojni leti, ki ju karakteri- zirata italijanska vojaška zasedbena uprava na eni ter delavski revolucionarni odpor na drugi strani. Drugo raz
dobje obsega čas od aneksije Julijske krajine 1921. leta k Italiji do uvedbe fašističnega totalitarizma, to je čas, ko je še obstajala možnost legalne parlamentarne bitke za narodne pravice manjšine. Tretje razdobje sega od 1927. leta do začetka narodnoosvobodilne vojne, zanj je značilen ilegalni pa tudi oboroženi antifašistični od
por. V vseh teh treh razdobjih so se Slovenci - in tudi Hrvati - upirali streh različnih politično-ideoloških pozi
cij, ki so se v določenih trenutkih zbliževala, v drugih pa razhajala: s socialistično in komunistično stranko, na kr
ščanskosocialnih ali katoliških pozicijah in na narodno- liberalnih, imenovanih tudi edinjaških pozicijah. Na po
dročju narodnoobrambnega odpora sta krščanska in li
beralna struja tvorili enoten narodnjaški tabor, odpor so
cialistične oziroma komunistične stranke pa je bil ide
ološke in razredne narave. V dobi ilegalnega odpora so se meje med pristaši teh treh strank ali skupin brisale, zlasti med preprostimi ljudmi na podeželju prav na liniji antifašizma.
V prvem razdobju, ki je v italijanski historiografiji znano kot "rdeče dvoletje", so Slovenci vezali svojo nacionalno usodo na revolucijo, na spremembo druž
benega reda, ki ga je obetalo revolucionarno razpo
loženje italijanskega socialističnega gibanja. Revolucija naj bi avtomatično rešila njihove socialne pa tudi nacionalne zahteve. Ni tako zelo iz trte izvita oznaka
"slavo-comunismo", "slavo-bolscevismo", ki jo je iznašel fašizem že v samem začetku kot motiv za ofenzivo proti dvema sovražnikoma hkrati. Delavsko gibanje je bilo izredno močno, odražalo se je s številnimi demon
stracijami, manifestacijami, stavkovnimi valovi, s spo
padi z oblastnimi in fašističimi silami, ki so privedli do razdejanj in mrtvih na obeh straneh. Ni zajelo samo industrijskih mest, temveč tudi slovensko in hrvaško po
deželje. Naglo so se ustanavljale socialistične celice, goriški organizator Henrik Tuma jih je poimenoval kar komunistične, z več desetinami članov. Na primer: v Bovcu 150, v Kobaridu 300, v Cerknem 60, v Čepovanu 150 in tako naprej. Do jeseni 1920 naj bi bilo že ok.
3000 Slovencev v Italijanski socialistični stranki. Toda čim je splošno revolucionarno razpoloženje v Italiji upadlo, so razpadle tudi te celice. Preostali, zavestnejši, so se nato ob razcepitvi socialistične stranke januarja 1921. leta v pretežni večini pridružili k novousta
novljeni Komunistični stranki Italije. Prav zaradi take odločitve slovenskih socialistov je bila Komunistična stranka Italije v Julijski krajini vedno močnejša od so
cialistične. Ni slučaj, da je krščanskosocialna struja sre
di leta 1920 zahtevala od skupnega narodnjaškega Poli
tičnega društva Edinost program prilagojen delavcem in kmetom, tudi zato, ker "ne smemo boja proti kapita
lizmu puščati za monopol socialistom".1
Sicer pa organiziranega nacionalnega odpora v teh prvih povojnih letih skorajda ni bilo. Takole je pisal predsednik Sveta za zasedeno ozemlje v Ljubljani Fran Vodopivec Josipu Vilfanu v Trst: "Mene... je tržaških dogodkov sram! Vsaj en majhen, posamezen pojav od
pora, vsaj kak, četudi nepremišljen protest - ne, nič se ni zgodilo ne tostran ne onstran črte. Toliko, da nismo poljubili palice, ki nas ubija. Dvakrat me je sram, da sem toliko časa predsedoval organizaciji, ki je štela med svoje naloge pripraviti vse za odločilni trenutek... Ako bi bila organizacija zmožna življenja, morala bi tedaj pokazati, da živi, tudi če bi morala pasti kaka žrtev."2 Pisarna za zasedeno ozemlje v Ljubljani, ki je skrbela za stike, obveščanje in propagando na Primorskem, s taj
nim vodstvom v Gorici, je med drugim širila med ljudi take zapovedi: Ena sama je tvoja domovina: Jugoslavija;
ne govori po nepotrebnem tujega jezika; nauči otroke ljubiti materin jezik; ne ženi se s tujko; ne prodajaj svoje hiše tujcu; ne prejemaj njegovih darov in podobno.
Odposlanci te Pisarne, primorski emigranti - kurirji, so tajno prehajali čez demarkacijsko črto, širili propagando in vzpodbujali ljudi, da bi zaupali v pravično razmejitev ter obenem zbirali informacije o ravnanju zasedbenih
oblasti, s katerimi so pogajalci nastopali na mirovnih pogajanjih. Sicer pa so bili kar pogosti slučajni napadi in spopadi med posamezniki, največkrat ob prehajanju ljudi čez demarkacijsko mejo. Znani so tudi pretepi domačih fantov z italijanskimi vojaki na plesih ter samo
iniciativno postavljanje zased, iz katerih so vaški fantje napadali vojaške patrulje. Najvidnejši primeri upornosti proti fašistom pa tudi proti italijanski okupacijski upravi so bili: delavska barikada pri Sv. Jakobu v Trstu med splošno stavko septembra 1920. leta, z devetimi mrtvimi (med petsto aretiranimi delavci jih je bilo dve tretjini slovenske narodnosti), znamenit napad Marežganov na koprsko fašistično "skvadro" med volitvami maja 1921.
leta, s štirimi mrtvimi fašisti in eno civilno žrtvijo, v Istri pa upor kmetov na Proštini in obramba "Labinske re
publike" aprila 1921. leta. Za te zadnje akcije pa je značilno, da so bile obrambne narave, posledica fa
šistične ofenzive, ki je z nasiljem zatirala in zatrla revolucionarnost delavskega gibanja.
Najboljši dokaz o razrednem in nacionalnem upor
niškem razpoloženju Slovencev so bile obsodbe pred vojaškim sodiščem v Trstu. V policijskih prijavah ljudi sodišču srečamo na primer take obtožbe: vneti zago
vornik jugoslovanskih teženj, zagrizen italofob, nepo
mirljiv sovražnik italijanstva, revolucionarno usmerjen, zagrizen Jugoslovan ter boljševik in podobno. Sicer pa je bila upornost Slovencev v tej prvi dobi pod Italijo pogojena s strogim zasedbenim režimom, z odredbami o prepovedi vsakršnih manifestaacij slovanskih čustev, vključno s prepovedjo nošenja nacionalnih barv ali simbolov in s strogimi kaznimi za kršenje teh odredb.
Na eni strani je tak režim vzpodbujal odpor, na drugi pa so se ljudje vendarle morali previdno obnašati, tembolj, ker so se komaj znebili vojnih grozot s prek njihove zemlje potekajoče soške fronte.
V drugem razdobju, po priključitvi Julijske krajine k Italiji, je težo odpora proti fašističnemu raznarodovanju manjšine nosil narodnjaški tabor. Cilj političnega vod
stva je bil ubraniti se italijanizacije z ohranjevanjem in razvijanjem narodne zavesti, kulture in tradicij prebi
valstva, da se bo lahko nekoč neokrnjeno pridružilo jugoslovanskim narodom. To naj bi se zgodilo "potom sporazuma s sosedi in posebno tudi z italijansko drža
vo", je zagotavljal prvi predstavnik primorskih Sloven
cev Tržačan Josip Vilfan, in ker Slovenci niso sovražni Italiji, se ne bodo posluževali metod, "ki bi nas kot italijanske državljane spravljale v navzkrižje z zakoni".3 Lojalnost in zakonitost delovanja je politično vodstvo potrdilo tudi fašistični vladi, kajti "spričo tega novega položaja, ki zadobiva s tem, kar se je zgodilo zakonito obliko, je naše zadržanje jasno... Kakor smo vedno spoštovali državo in bili pokorni zakonom, tako hočemo
1 Zgodovinski arhiv Ljubljane (ZALj), Zbirka Vilfan, fasc. 16.
2 Prav tam, fasc. 26.
3 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Pisarna za zasedeno ozemlje, fasc. 1, Jadranski zbor, 1921.
storiti tudi v novih razmerah", beremo v tržaškem dnev
niku Edinost.4 Ko je iz protesta proti fašističnemu umoru socialističnega poslanca Giacoma Matteottija sredi leta 1924, ker je protestiral v poslanski zbornici proti fašističnemu nasilju med volitvami, protifašistična tako imenovana Aventinska opozicija zapustila italijanski parlament se ji slovenska in tudi nemška poslanca nista pridružila. "Obstanek in bodoči konec fašizma je pristna rodbinska zadeva", tuja slovenski stvari, se je zagovarjal Vilfan, naloga zastopnikov nacionalnih manjšin "zahte
va drugačno taktiko nego li naloga opozicionalnih strank kot takšnih... Nam, navadnim manjšinam je pač sojena ista vloga kakor oslu, ki je brcnil leva šele, ko je obležal na smrt bolan", osebno pa je menil, da je treba počakati, da bo "lev dodobra umrl".5
Ne glede na to, da je bil fašizem neprimerno nevar
nejši za obstoj narodne manjšine kot prejšnje demokra
tične vlade, se je zdel lojalen odnos do države in oblasti edina realna in možna politika za zavarovanje nacio
nalne individualnosti. Ta odnos do legitimne oblasti pa ni izključeval ostre kritike režima in glasnega obsojanja fašizma, kar je bil tudi "antifašistični odpor". To se je kazalo posebno v intervencijah slovenskih poslancev v rimskem parlamentu, v protestih in verbalnih napadih na lokalni fašizem, pri vzbujanju protifašističnih čustev v ljudeh in pri angažiranju ljudi v kulturnih in drugih društvih. Krščanskosocialna struja je v javnosti manj skrivala svojo protifašistično usmerjenost kot tržaška na
rodnjaška, med drugim si je štela v zaslugo, da je pov
zročila razpad slovenskega fašizma, ki se je kot Vladna stranka rodil 1922. leta v Gorici in je že čez dve leti
"neopazno legel v grob... Naša politična organizacija je ponosna, da je borbo proti slovenskemu snoparstvu vodila in jo po težkih žrtvah srečno končala", je za
pisano v poročilu goriškega društva Edinost.6
V parlamentu so bili v letih 1921 do decembra 1923 štirje slovenski poslanci in en Hrvat, zatem do konca 1928. leta dva: josip Vilfan in Engelbert Besednjak. Oba sta nenehoma obtoževala vlado za vsak ukrep proti Slovencem in grozila, da se bodo ljudje uprli, da bo vsaka hiša postala slovenska šola in vsi starši učitelji, da bodo Slovenci in Hrvati zagotovo zdržali italijanski pri
tisk, če so več stoletji zdržali germanskega. Posebej vehementne govore je imel voditelj krščanskosocialne struje Engelbert Besednjak, spominjali so na govor, ki ga je Matteotti plačal z življenjem. Proti Gentilejevi šolski reformi, ki je "razrvala vse kulturno in socialno življenje Slovencev in Hrvatov v Italiji", je ob sleherni razpravi o proračunu nastopal skupaj s poslancema nemške manj
šine Južnega Tirola. Med drugim je decembra 1924
dejal, da italijanska šolska politika do manjšine ni samo skrunjenje naravnih pravic, marveč "skrunjenje pravic človeštva" in da raznaroditev ni v interesu države. Ne bodo jo dosegli, le stopnjo civilizacije da bodo znižali, je zaključil, ker narodne zavesti nihče ne more odpra
viti, najmanj učitelj. "Vaša politika do nas je najboljši učitelj..., ki ga poznam... Vsakršen poskus raznaroditve bo naletel na najbolj odločen in nezlomljiv odpor."7 Uradno razglašena in uresničevana lojalnost pa ni ovirala narodnih voditeljev, da ne bi hkrati razmišljali o ustanovitvi "tajne organizacije po deželi za neronske čase, v katerih smo že", kakor je pisal duhovnik Virgil Šček Josipu Vilfanu decembra 1924. Za tako orga
nizacijo je Šček predvidel, da zmore sam v petih tednih zbrati dovolj ljudi.8 In zarodek take organizacije je res prav tedaj nastal pod samo streho narodnjaškega dnevnika Edinost, po podeželju pa so v okviru legalnih prosvetnih društev in zunaj njih spontano nastajale skupinice za ilegalno delo.
Z lojalnostjo do oblasti, pa tudi zaradi obzira ita
lijanske države do Jugoslavije, s katero je do 1929. leta veljala prijateljska pogodba, so narodni voditelji dosegli samo podaljšanje življenja slovenskih političnih in kulturnih inštitucij za eno do dve leti, medtem ko so bile vse italijanske protifašistične stranke ukinjene že konec 1926. leta.
Po razpustu parlamenta sta oba poslanca nadaljevala z delovanjem za ohranitev manjšine po lojalni in legi
timni poti v emigraciji, v okviru Kongresa evropskih na
rodnosti pri Ligi narodov. Glavni učinek teh prizadevanj je bila internacionalizacija vprašanja zatiranih narodnih manjšin v Italiji, in s tem obsodba fašizma. Sicer pa je bil Kongres po besedah in zaslugi njegovega pred
sednika Vilfana "embrijo" prave združene Evrope, kar velja danes, ko je združena Evropa stvarnost, posebej poudariti. Leta 1931 je Kongres izdal brošuro s kon
kretno problematiko narodnih manjšin, poročilo o jugo
slovanski manjšini sta napisala Vilfan in Besednjak na osnovi gradiva, ki ga je zbiral Lavo Čermelj v Manj
šinskem inštitutu v Ljubljani. V njem je na 44 straneh, v angleščini in francoščini, obravnavano in številčno ovrednoteno vse, kar je fašistična Italija dotlej storila Slovencem in Hrvatom. S tem se je Kongres odmaknil od temeljnega načela neobsojanja večinskih narodov.
Nedvoumno je povedal, da ti narodi, medtem ko branijo svoje manjšine v drugih državah, zatirajo narodne manj
šine v svoji državi. V poročilu o Julijski krajini je med drugim rečeno, da če bodo italijanske oblasti privedle do konca akcijo poitalijančevanja priimkov, "bomo imeli edinstven primer v zgodovini, ko bo celemu Ijud-
4 Edinost, 29. 10. 1922.
5 ZALj, Zbirka Vilfan, fasc. 18, Vilfan uredništvu Edinosti 14. 6. 1924; Korespondenca J. Vilfan, Vilfan sinu Joži 10. 1. 1925.
6 Zbirka Rustja.
7 Atti del Parlamento italiano, Camera dei Deputati, XXVII Legislatura, Roma, 1924-1928, vol. II, str. 1758-1762.
8 ZALj, Zbirka Vilfan, fasc. 16.
