Jure Aškerc DELOVANJE ŠOLSKIH SESTER SVETEGA FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA NA PODROČJU ZDRAVSTVENE NEGE V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA

Jure Aškerc

DELOVANJE ŠOLSKIH SESTER SVETEGA FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA NA PODROČJU

ZDRAVSTVENE NEGE V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM

diplomsko delo

THE WORK OF THE SCHOOL SISTERS OF. ST.

FRANCIS CHRIST THE KING IN THE FIELD OF NURSING IN SLOVENIA AND CROATIA

diploma work

Mentorica: pred. Andreja Mihelič Zajec Recenzentka: pred. Renata Vettorazzi

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Za nastalo diplomsko delo se iskreno zahvaljujem svoji mentorici, pred. Andreji Mihelič Zajec, viš. med. ses., univ. dipl. org., ki me je s svojim znanjem in spodbudnimi besedami strokovno usmerjala pri nastajanju diplomskega dela, in pred. Renati Vettorazzi, dipl. med.

ses., univ. dipl. org., za recenzijo diplomskega dela.

Posebna zahvala velja tudi šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja iz Slovenije in Hrvaške za vse informacije in gradivo, ki so ga prispevale in mi je bilo v neizmerno pomoč.

Zahvaljujem se tudi svoji družini in vsem drugim, ki ste me pri nastajanju diplomskega dela spodbujali, usmerjali in mi pomagali s svojimi nasveti.

IZVLEČEK

Uvod: Negovanje bolnih je bilo v preteklosti predvsem delo žensk. Kot mnoge redovne skupnosti so se z negovanjem bolnih in onemoglih ukvarjale tudi šolske sestre sv.

Frančiška Kristusa Kralja. Namen: Namen diplomskega dela je strniti zgodovinske vire o delovanju šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja na področju zdravstvene nege v enoten dokument. Predstaviti njihova delovišča v Sloveniji in na Hrvaškem skozi zgodovino vse do danes, način dela z bolnimi, področja delovanja in način izobraževanja.

Metode: Uporabljeni sta bili zgodovinska metoda dela s kritično analizo literature in virov, ki se nanašajo na delovanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v zdravstveni negi, in opisna metoda za analizo polstrukturiranih intervjujev. Pregledana je bila tudi vsa razpoložljiva literatura o zgodovini zdravstvene nege v spletnem arhivu člankov Obzornika zdravstvene nege na osnovi ključne besede zgodovina zdravstvene nege. Rezultati: Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja so se vključevale v negovanje bolnih že med prvo svetovno vojno v Sloveniji, po prvi svetovni vojni pa tudi na Hrvaškem. Sprva so delo opravljale brez ustrezne izobrazbe, poklica so se priučile, pred drugo svetovno vojno pa so se s področja zdravstvene nege pričele tudi šolati. Intervjuvane šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki so ali pa so bile zaposlene v zdravstvenih ustanovah, so šolane medicinske sestre, ki so med bolniki in zaposlenimi dobro sprejete, zaradi redovniškega poklica niso diskriminirane, med svojim delom pa bolnikom nudijo tudi duhovno podporo in pomoč. Razprava in zaključek: Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja so se poleg svoje primarne dejavnosti, t. j. učenja mladine, spoprijele tudi z delom v zdravstveni negi.

Na to je vplivalo predvsem obdobje prve svetovne vojne, saj so bile povečane potrebe po negovanju in skrbi za ranjene vojake. Z delom so nadaljevale tudi po prvi svetovni vojni in takrat so se začele izobraževati na področju zdravstvene nege. Z leti po drugi svetovni vojni je število šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki so delovale v zdravstvenih ustanovah, upadalo, saj so jih nadomestile t. i. »neposvetne sestre«. Nekaj šolskih sester sv.

Frančiška Kristusa Kralja delo v zdravstvu opravlja tudi danes, vendar je njihovo število majhno.

Ključne besede: zgodovina zdravstvene nege, redovnice, šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, strežba bolnikov.

ABSTRACT

Introduction: Nursing care for patients was in the past primarily women's role. Like many other monastic communities the school sisters of St. Francis Christ the King was also engaged in nursing and nurturing patients. Purpose: The purpose of this work is to collect and put together historical sources about nursing and nurturing patients in the school sisters of St. Francis Christ the King. To introduce all places where they have worked in Slovenia, Croatia and through the history till today on different perspectives: work method, work field, education. Methods: Critical analysis of historical sources which are related to the school sister of St. Francis Christ the King (nursing patients) and descriptional method for analysis of interviews. All historical articles have been checked in journal Obzornik (key words: History of nursing). Results: The sisters of St. Francis Christ the King took part in nursing patients during first World War in Slovenia, but after the war also in Croatia. They weren't educated at first, but before second World War they started to get profession in nursing. All sisters St. Francis Christ the King who were interviewed were educated nurses, who are or were employed in health institutions. Sisters-nurses didn't feel discriminated because they belong to nun community which provides them to give spiritual help and support to patients. Discussion and Conclusion: The primary role of sisters of St. Francis Christ the King is to educate the young but they also took the 'job' of nursing. In the first World War the need for nursing staff was huge, so sisters took care of soldiers. They continued with nursing after the War and also got nursing education. After the second World War their number had fallen because they were replaced with 'uninitiated sisters'.

Some sisters of St. Francis Christ the King work in healthcare even today, but their number is low.

Keywords: the history of nursing, nuns, school sisters of St. Francis Christ the King, patient care.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 Teoretična izhodišča ... 3

1.1.1 Zgodovina redovništva ... 3

1.1.2 Mariborska kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja ... 5

2 NAMEN IN CILJI ... 8

3 METODE DELA ... 9

4 REZULTATI ... 10

4.1 Delovanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja na področju zdravstvene nege v preteklosti ... 10

4.1.1 Delovanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja na področju zdravstvene nege v Sloveniji ... 11

4.1.2 Delovanje in izobraževanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v zdravstveni negi na Hrvaškem ... 13

4.2 Vključevanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v zdravstveno nego v današnjem času ... 18

5 RAZPRAVA ... 20

6 ZAKLJUČEK ... 23

7 LITERATURA IN VIRI ... 24 8 PRILOGE

8.1 Priloga 1 8.2 Priloga 2 8.3 Priloga 3 8.4 Priloga 4

KAZALO SLIK

Slika 1: Sestre bolničarke v Kninu, 1937 ... 14 Slika 2: Sestre bolničarke iz sanatorija dr. Roića, 1936 ... 15

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Šolske sestre, ki opravljale delo v bolnišnični kuhinji v Kninu Priloga 2: Šolska sestra, zaposlena v bolnišnični lekarni

Priloga 3: Spričevalo medicinske sestre, Zagreb, 1965

Priloga 4: Spričevalo o opravljenih izpitih za kvalificirano bolničarko, Reka, 1947

1

1 UVOD

»Preteklost je učiteljica prihodnosti. Zato je zanjo potreben posluh, razumevanje in spoštovanje« (Kersnič, 1999, 229).

»Ni le priložnost za odkrivanje morebitnih nepoznanih dejstev, pač pa tudi možnost za razumevanje delovanja medicinskih sester v določenem časovnem obdobju in posledično vpliv na sedanjost in tudi prihodnost« (Keršič, Ramšak, 2007, 15).

Skozi zgodovino razvoja človeštva so imeli ljudje različne poglede in mnenja glede zdravja in bolezni. Razvoj zdravstvene nege skozi čas je bil nemalokrat odvisen od dejavnikov, kot so: opremljenost bolniških prostorov, higienske razmere, razpoložljivost materiala za delo, razpoložljivost kadra ipd. Tako so bolezni in epidemije, življenjski standard in način življenja, vojne in izobraževanje zdravstveno nego izoblikovali do stanja, ki ga poznamo danes. Zgodovinski razvoj zdravstvene nege z vidika izobrazbe izvajalcev razdelimo na štiri časovna obdobja:

- intuitivno empirična doba, ki sega od začetka civilizacije človeštva do šestega stoletja,

- doba organiziranega priučevanja za poklic od leta 500 do 1859, - doba sodobnega sestrinstva od 1860 do 1945 in

- doba sodobne zdravstvene nege od leta 1946 do danes (Štebe, 1996).

»Zdravstvena nega je poklic, katerega bistvo je v pomoči drugim, poklic, ki so ga svoje čase imeli za dobrodelnost in katerega smisel je še vedno v oskrbovanju ljudi, ki so tega potrebni« (Clift, 1996, 1).

V dobi sodobnega sestrinstva je z negovanjem bolnih pričela Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja (šolske sestre). Kongregacija šolskih sester je redovna ustanova, ki je na slovenskih tleh sprva zrasla kot samostojna kongregacija. V življenje jo je priklicala živa potreba po vzgoji mladine v prejšnjem stoletju, ko šolstvo v naših krajih še ni bilo urejeno. Škof Anton Martin Slomšek si je na vse načine prizadeval za kulturni in duhovni napredek mariborske škofije. Po nasvetu papeža Pija IX. je iskal redovnice, ki bi se zavzele za vzgojo deklet, zlasti socialno ogroženih. Vedel je, da je mnogo deklet poklicanih in pripravljenih, da se posvetijo bogu in delajo za dobro drugih. Svojo željo je Slomšek zaupal Društvu katoliških gospa v Mariboru. Te so se takoj obrnile na skupnost

2

šolskih sester tretjega reda sv. Frančiška v Eggenbergu pri Gradcu, ustanovljeno leta 1843, kamor so vstopala tudi slovenska dekleta (Lešnik, 1985).

Od prvih pisnih prošenj Društva katoliških gospa v aprilu 1863 do prihoda šolskih sester v Maribor v oktobru 1864 je bilo potrebno s potrpežljivostjo premagati veliko ovir in si priskrbeti različna dovoljenja cerkvenih in državnih oblasti, da je bilo vse pripravljeno za njihov prihod (Anon, 1970).

Čeprav je prvotni namen kongregacije šolska in vzgojna dejavnost in je to z manjšimi izjemami pol stoletja tudi bila, je v novih konstitucijah v to delovanje, poleg prvotnega namena, vnesena tudi skrb za bolnike v javnih bolnišnicah in zasebnih hišah. V prvi svetovni vojni je bilo več hiš kongregacije spremenjenih v vojne bolnišnice. Šolske sestre so morale velikokrat nepripravljene skrbeti za ranjence (Kodrič, Palac, 1986). Od takrat naprej se nekaj šolskih sester še vedno posveča zdravstveni negi v bolnišnicah ali pa v domovih za starejše (Lešnik, 1985).

Topolšica je bila prva zdravstvena ustanova, v kateri so delovale šolske sestre. Poklical jih je dr. Haus, šef zdravstvenega odseka za Slovenijo v Ljubljani. Od 1919 do 1921 so šolske sestre v bolnišnici opravljale le gospodinjska dela. Od takrat naprej pa so delale tudi kot bolničarke na kirurškem oddelku, v laboratoriju, lekarni in po potrebi so imele tudi šolo za otroke, ki so se zdravili na pljučnem oddelku (Priloga 1 in Priloga 2). Leta 1925 je Sveta kongregacija za redovnike dovolila, da so šolske sestre v oskrbo prevzele deško zdravilišče v Dobrni, podobno ustanovo, kot je bila za deklice v Topolšici. Druga podružnica mariborske kongregacije šolskih sester je bila ustanovljena leta 1904 na Hrvaškem v Splitu (Kodrič, Palac, 1986).

Tako so šolske sestre že od leta 1930 delale kot bolničarke v bolnišnici v Kninu. Pet let kasneje so prevzele delo v sanatoriju dr. Roića v Splitu, takoj po 2. svetovni vojni pa se jim je delo ponudilo tudi v zadarski bolnišnici. Leta 1950 je bilo v vojaški bolnišnici v Splitu zaposlenih nekaj šolskih sester bolničark in neposvetnih medicinskih sester, kasneje pa tudi v civilni bolnišnici, kjer šolske sestre dela niso smele opravljati v redovniških oblačilih.

Prav tako so morale svoja oblačila zamenjati za civilno delovno obleko tudi v zadarski in kninski bolnišnici. Nazadnje so bile zaposlene v bolnišnici v Dubrovniku, kjer so delo negovalk opravljale tudi redovnice drugih skupnosti. Nato so na pobudo škofa Severina

3

Perneka državni in redovniški oblasti lahko vse redovnice v bolnišnici v Dubrovniku delo opravljale v redovniških oblačilih (Nazor, 1986).

V vseh bolnišnicah, kjer so šolske sestre začele s svojim delom, so sočasno tudi stanovale.

Čeprav so sprva prevzemale delo in odgovornost brez ustrezne izobrazbe, so se s svojo pazljivostjo in marljivostjo hitro prilagodile na delo v zdravstvenih ustanovah. V današnjem obdobju se več časa posveča strokovnemu usposabljanju šolskih sester in duhovni pripravi na to delo, čeprav se število šolskih sester, ki delujejo na področju zdravstvene nege, zmanjšuje (Vučemilo, Radinović, 2009).

1.1 Teoretična izhodišča

Začetki meniških oblik v krščanstvu segajo v 3. oziroma 4. stoletje našega štetja, ko so začele nastajati prve skupnostne oblike življenja, namenjene religijskemu čaščenju.

Redovništvo kot družbeni pojav je v nadaljevanju besedila v najširšem smislu opredeljeno s pojmoma red in redovnica. Red je organizacija znotraj rimokatoliške cerkve. Redovnica pa je pripadnica oziroma članica te organizacije (Bezjak, 2011).

1.1.1 Zgodovina redovništva

Redovniško življenje ni samo krščanski pojav, saj ga poznajo mnoga druga, ne le današnja, ampak tudi nekdanja verstva pred Kristusom. Za redovniško življenje so se odločali in se še odločajo moški in ženske. Pri redovniških ustanovah je poudarjena odpoved. Živijo neporočeno, brez osebnega premoženja, v pokorščini svojemu voditelju. V skupnostih živijo po napisanih ali ustno izročenih pravilih. Kandidat za redovniško življenje nemalokrat dobi novo ime in posebno, posvečeno obleko. Poudarjeno je prizadevanje za popolnost, zato so v središču ljubezen do Boga in bližnjega, molitev in premišljevanje.

Večkrat s posebno dejavnostjo služijo človeštvu (Lešnik, 1985).

Po zgledu Jezusa Kristusa in njegove matere Marije so se krščanska dekleta konec 1., še bolj pa v 2. stoletju odpovedovala zakonu in se odločala za deviško življenje, da bi se tako tesneje povezala s Kristusom. Nosila so sivo ali črno obleko in živela doma. Proti koncu 3.

stoletja so se že umikala v samoto, v puščavo. Ob koncu 4. stoletja je bilo že več redovnic kakor redovnikov. Ponekod je bilo do 200 redovnic v enem samostanu. V začetku 6.

4

stoletja je sv. opat Benedikt, oče zahodnega meništva in prvi varuh Evrope, ustanovil samostan na Monte Cassinu in leta 534 zanj napisal Pravilo. Ta opatija je pozneje postala središče, iz katerega se je novi benediktinski red razširil po vsej zahodni Evropi. Kmalu so vsi samostani zahodne Evrope sprejeli Benediktovo Pravilo, ki je postalo temelj zahodnega meništva. Od 6. stoletja naprej imajo redovnice tudi svoje cerkve, medtem ko so prej hodile k bogoslužju v cerkve menihov. Ne samo moški, ampak tudi ženski samostani so imeli pomembno vlogo v družbi in so bili marsikje kulturno središče, v katerem so gojili znanost in umetnost. Od 11. stoletja naprej so nastajali novi moški redovi, ki so imeli tudi žensko vejo. Pripravnic za samostan so imeli toliko, da so generalni kapitlji morali celo prepovedati sprejemanje novink. Sv. Dominik je v 13. stoletju poleg dominikancev ustanovil tudi dominikanke. V 15. stoletju so bile ustanovljene karmeličanke, v 16. stoletju pa uršulinke. Pod vplivom sv. Frančiška Asiškega in pod vodstvom sv. Klare je nastal tako imenovan red sv. Frančiška ali klarise, ki so se naglo širile in jih je bilo v 17. stoletju okrog 70.000. Do 1902 so novinke takoj po enoletnem noviciatu položile večne zaobljube, od takrat naprej pa začasne za tri leta. V 19. stoletju je nastalo več ženskih redovnih ustanov, ki so se posvečale vzgoji in šolstvu ženske mladine, skrbi za bolnike in reveže ter delu v misijonih. Tudi v 20. stoletju so nastale mnoge nove redovne ustanove, ki so Cerkvi prinašale mladost in učinkovitost (Lešnik, 1985).

Idejno, družbeno, politično in cerkveno ozračje se je odražalo in je vplivalo tudi na redovne ustanove te dobe: na njihov nastanek, razvoj in delovanje. Čeprav se je propadanje redovnega življenja v 18. stoletju nadaljevalo še v prvih letih 19. stoletja, so se začele v drugi polovici tega stoletja obnavljati stare ustanove in ustanavljati nove. V glavnem je politična in družbena usmeritev 19. stoletja težila k strogi ločitvi cerkvenega in posvetnega, k ločitvi Cerkve od države. Cerkev in vera nista bili temelj vsakdanjega življenja. Cerkev se je v 19. stoletju srečala z Evropo, v kateri je imelo krščansko življenje vedno manj vrednosti in priznanja. Demokratska misel se je kot socializem širila po vsem svetu.

Čeprav ni bila Cerkev v vseh državah Evrope v istih odnosih z državo in ni bilo povsod istih pogojev za sožitje, so se povsod pojavljale težave. Urediti je bilo potrebno odnose z državo na čisto drugačnih temeljih kot prej in Cerkev se je morala najprej notranje okrepiti in postati enotna. Cesar Franc Jožef (1848–1916) je dovolil škofom, da smejo svobodno sodelovati z Rimom in da svobodno upravljajo škofije v disciplinskih in cerkvenih zadevah. Po prizadevanju škofa Rauscherja je bil 18. julija 1855 sklenjen konkordat med Sv. sedežem in monarhijo in s tem je bil tudi na nek način zaključen vpliv jožefinizma.

5

Jožefinizem teži za zmanjšanjem moči Cerkve in za nadoblastjo države nad njo, vendar ni sovražen Cerkvi. Država je priznala Cerkvi neodvisnost v notranjih zadevah, svobodno sodelovanje s Sv. sedežem, cerkveno pravo je imelo isto moč kot državno, Cerkev je prevzela nadzor nad šolstvom itd. Položaj Cerkve se je poslabšal po letu 1860, ko je bil konkordat razvrednoten z državno zakonodajo leta 1868. Celoten odraz tega časa, posebno v avstrijski monarhiji, se je pokazal tudi pri začetkih kongregacije šolskih sester (Nazor, 1997).

1.1.2 Mariborska kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja

Sredi 19. stoletja je v Gradcu nastala matična družba iz katere se je razvila mariborska kongregacija. Njen nastanek je jasen odraz obnovljenega verskega življenja v Avstriji. V sekavski (graški) škofiji se je za obnovo močno prizadeval škof Roman Sebastijan Zängerle (1771–1848). Predvsem se je zavzemal za ustanavljanje samostanov, v katerih bi redovnice vzgajale mladino in stregle bolnikom. Zato je z velikim navdušenjem sprejel zamisel in prošnjo skupine učiteljic, ki so vodile zasebno dekliško šolo v Gradcu pod vodstvom sester Antonije in Amalije Lampel. Te učiteljice so bile iz mestnih družin, a so s svojim delom in življenjem želele posnemati ideal sv. Frančiška Asiškega. Vse so bile članice Tretjega reda sv. Frančiška. Tedanja upraviteljica šole Antonija Lampel (1807–

1851) je želela, da bi bila cerkveno potrjena tudi ta mala frančiškanska skupnost, ki se je odločila za samostansko življenje. S prošnjo se je obrnila na škofa Zängerla, ki je po njenih predlogih in zamislih in na temelju Pravila Tretjega reda sv. Frančiška sestavil statute za novo skupnost, ki jih je predložil v odobritev Sv. sedežu. Papež Gregor XVI (1831–1846) jih je potrdil že julija leta 1842. To je bilo nekaj nenavadnega. Potrditev redovnih pravil zahteva namreč določen čas življenja po pravilih, da se ta preizkusijo (Kodrič, Palac, 1986).

Začetek nove skupnosti je bil zelo skromen. Temeljil je na dobri volji in krščanskem smislu za tveganje. Leta 1848 je umrl škof Zängerle. S tem je mlada skupnost izgubila močno oporo. Za vrhovno predstojnico je bila izvoljena sestra Agneza Pfund. Mati Agneza je hotela usmeriti mlado ustanovo po svoji zamisli. Samovoljno ravnanje matere Agneze, ki je uvajala disciplinske ukrepe in je hotela spremeniti dotedanji način življenja v skupnosti, in njen grob odnos do na smrt bolne matere Frančiške je ustvaril nezaupanje drugih

6

redovnic, tudi tistih, ki so bile naklonjene materi Agnezi. Redovnice so začele zapuščati skupnost, ker v njej ni bilo več tistega, zaradi česar so vanjo vstopile. Odpuščala jih je tudi sama mati Agneza, če so se ji zdele »nepokorne«. Umrla je leta 1858, stara komaj 38 let, prepričana, da so se ji izpolnile vse želje, in izčrpana od prizadevanja in naporov. Nekaj let pozneje je frančiškanski general postavil Sv. sedežu nekaj vprašanj. Razjasniti je želel priključitev kongregacije graških šolskih sester njihovemu redu, dobil pa je odgovor, da ta priključitev ni veljavna. Tako je sekavški škof J. B. Zwerger (1867–1893) takoj po nastopu svoje službe (1867) znova potrdil stara pravila ustanove matere Frančiške Lampel (Rojs, Zorec 1987).

V ta čas spadajo tudi začetki nove kongregacije v Mariboru, ki je nastala iz ustanove matere Frančiške Lampel. Začetek je v mariborski podružnici, ki je bila osnovana leta 1864, a se je leta 1869 osamosvojila v samostojno kongregacijo šolskih sester v Mariboru (Kodrič, Palac, 1986).

Kongregacija šolskih sester je redovna ustanova, ki je na slovenskih tleh zrasla kot prva samostojna kongregacija. Nastala je zaradi potrebe po vzgoji mladine v 19. stoletju, ko v naših krajih šolstvo še ni bilo urejeno. Škof Anton Martin Slomšek si je na vse načine prizadeval za kulturni in duhovni napredek mariborske škofije. Po nasvetu papeža Pija IX.

je iskal redovnice, ki bi se zavzele za vzgojo deklet, zlasti socialno ogroženih. Vedel je, da je mnogo deklet poklicanih in pripravljenih, da se posvetijo bogu in delajo za dobro drugih.

Svojo željo je Slomšek zaupal Društvu katoliških gospa v Mariboru. Te so se takoj obrnile na skupnost šolskih sester tretjega reda sv. Frančiška v Eggenbergu pri Gradcu, ustanovljeno leta 1843, kamor so vstopala tudi slovenska dekleta (Lešnik, 1985).

Od prvih pismenih prošenj Društva katoliških gospa v aprilu 1863 do prihoda šolskih sester v oktobru leta 1864 je bilo potrebno premagati veliko ovir in si priskrbeti razna dovoljenja cerkvenih in državnih oblasti, da je bilo končno vse pripravljeno za prihod šolskih sester (Kodrič, Palac, 1986). Leta 1864 so v Maribor iz Gradca prišle prve šolske sestre in takoj začele s poukom revnih deklic in vezenjem bogoslužnih oblačil (Lešnik, 1985). 13. septembra leta 1869 je škof Stepinšek imenoval šolsko sestro Mergareto Pucher za prvo predstojnico mariborske skupnosti, t. j. za častno mater samostojne kongregacije šolskih sester v Mariboru. Novoustanovljena kongregacija se je hitro razvijala. Do začetka 20. stoletja je bil zanjo značilen notranji razvoj: hitro je raslo število šolskih sester in

7

kandidatk, s tem se je širilo tudi vzgojno in šolsko delo v materni hiši in v slovenskih pokrajinah avstro-ogrske države (Kodrič, Palac, 1986).

Šolske sestre so se in se še posvečajo :

- apostolatu resnice, to je krščanski vzgoji in pouku mladine, - apostolatu ljubezni, to je negi bolnikov in onemoglih, in pa

-

Ko so ljudje videli delo šolskih sester, so jih vabili še v druge kraje: najprej v okolico Maribora, v Celje, na Gorenjsko, na Tržaško in Koroško, v Dalmacijo, kasneje pa k izseljencem v Severno in Južno Ameriko (Lešnik, 1985).

8

2 NAMEN IN CILJI

Namen diplomskega dela je raziskati dostopne zgodovinske vire o delovanju in vključevanju šolskih sester v dejavnost zdravstvene nege ter njihov vpliv na razvoj zdravstvene nege, in jih strniti v enoten dokument.

Cilji so:

- opisati delovanje šolskih sester na področju zdravstvene nege v Sloveniji in na Hrvaškem v preteklosti,

- predstaviti današnje vključevanje šolskih sester v dejavnost zdravstvene nege.

9

3 METODE DELA

Pri diplomskem delu sta bili uporabljeni zgodovinska in deskriptivna metoda dela.

Zgodovinska metoda se nanaša na analizo virov o delovanju šolskih sester v zdravstveni negi v Sloveniji in na Hrvaškem.

S predstojnico šolskih sester v Ljubljani smo 4. 9. 2013 opravili obisk provincialne hiše. To je omogočilo dostop do več vrst literature. Prav tako so svoj del literature 11. 4. 2015 v hrvaškem jeziku prispevale šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja iz splitske province.

Omogočen je bil tudi vpogled v kroniko materne hiše v Mariboru, ki zajema zapise od leta 1864 do 1941.

Opisno metodo dela smo uporabili pri izvedbi štirih polstrukturiranih intervjujev. Intervjuje smo izvedli preko elektronske pošte v obdobju med 14. 6. 2016 in 1. 7. 2016.

Intervjuvanke so se z intervjujem strinjale in so prostovoljno sodelovale. Zastavili smo jim osem odprtih vprašanj, na katere so lahko opisno odgovorile. Opravili smo analizo intervjujev.

10

4 REZULTATI

Zdravstveno-socialno delovanje je v kongregaciji uvedeno šele po prvi svetovni vojni.

Lahko sklepamo, da je bila to posledica vojnih razmer in potreb.

4.1 Delovanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja na področju zdravstvene nege v preteklosti

Čeprav je bil prvotni namen kongregacije šolska in vzgojna dejavnost in je to tudi pol stoletja z manjšimi izjemami bila, je bilo v novih konstitucijah delovanje v zdravstvu vneseno, kolikor so to zahtevale razmere, skrb za bolnike v javnih bolnišnicah in zasebnih hišah. V prvi svetovni vojni je bilo več hiš kongregacije spremenjenih v vojne bolnišnice;

šolske sestre so morale, četudi nepripravljene, skrbeti za ranjence (Kodrič, Palac, 1986).

Od takrat naprej se nekaj šolskih sester še vedno posveča negi bolnikov ali ostarelih v domovih (Lešnik, 1985).

Tedanja vrhovna predstojnica mati Lidvina Purgaj je videla, da se bliža čas, ko bodo prosili za šolske sestre, ki bi skrbele za bolnike, starejše in onemogle. Čutila je, da se lahko to novo področje apostolata vključi v frančiškanskega duha služenja majhnim in potrebnim (Kodrič, Palac, 1986).

Zdravstveno-socialno apostolsko delovanje kongregacije je pomembnejše in bolj razvito v evropskih provincah kot v ameriških, zlasti v Severni Ameriki. Ta apostolat obsega: delo v bolnišnicah in zdraviliščih, domovih za starejše in onemogle ter v ustanovah za invalide in socialno skrb za ljudi siromašnejših družbenih slojev (Rojs, Zorec, 1987).

Mnogo ustanov, v katerih so šolske sestre delale med obema svetovnima vojnama, je na začetku druge svetovne vojne prenehalo delovati. V nekaterih ustanovah v tedanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji so šolske sestre sicer ostale, a pod drugimi pogoji; niso več delovale kot skupnost, pogosto so morale delati v civilni obleki, izenačene so bile z neposvetnimi medicinskimi sestrami ipd. V zvezi s tem so nastale mnoge težave, ki jih obdobje pred drugo svetovno vojno ni poznalo. Zdravstveno delovanje v različnih oblikah je del apostolata vseh provinc kongregacije šolskih sester. Najbolj je razvito v vseh treh hrvaških provincah, v Dubrovniku, Zadru in Splitu (Kodrič, Palac, 1986).

11

4.1.1 Delovanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja na področju zdravstvene nege v Sloveniji

Razen v mariborski začasni vojaški bolnišnici, ki je bila v stavbi mariborskega učiteljišča, so šolske sestre skrbele za bolne tudi v Topolšici in Dobrni pri Celju. Začetki delovanja na področju zdravstvene nege segajo v čas prve svetovne vojne, ko je bila potreba po oskrbi ranjenih vojakov velika.

Topolšica je bila prva zdravstvena ustanova, v kateri so na področju zdravstvene nege delovale šolske sestre. Poklical jih je dr. Haus, takratni šef zdravstvenega odseka za Slovenijo v Ljubljani. Od leta 1919 do 1921 so opravljale le gospodinjska dela v bolnišnici. Po letu 1921 pa so pričele z delom tudi kot bolničarke na kirurškem oddelku, v laboratoriju, lekarni, po potrebi pa so imele tudi šolo za otroke, ki so se zdravili na pljučnem oddelku. Otrok je bilo pozimi približno 45, poleti do 90. Na začetku druge svetovne vojne je v Topolšici delalo 23 šolskih sester. Ko so Nemci zasedli zdravilišče, je prevzel njegovo vodstvo dr. Haus. Vse šolske sestre so ostale na svojih mestih, le tri Hrvatice so odšle domov. Leta 1944, malo pred koncem druge svetovne vojne, je okupator zaradi pomanjkanja hrane zaprl zdravilišče, šolske sestre je pa z inventarjem vred odpeljal v bolnišnico Rottenmann na Zgornjem Štajerskem (Kodrič, Palac, 1986). V Rottenmannu so prevzele bolniško strežbo v splošni bolnišnici. Tu so ostale do leta 1945, ko so Rusi zmagoslavno vkorakali tudi v Rottenmann. Še isto leto so se z vsem bolniškim osebjem in inventarjem vrnile zopet v Topolšico, kjer je bil sanatorij že obnovljen in so bile vse topolške »vile« (to so bile hiše) polne tuberkuloznih vojakov. Nadaljevale so svoje samaritansko delo, le da je vodstvo posameznih vojaških vil prevzela državna oblast. Na dan žena, 8. marca 1948, je upravnik sanatorija šolskih sestram v refektoriju zjutraj prebral odlok o ukinitvi dela redovnic, ki so opravljale delo bolničark, po celi Sloveniji. Takrat so dobile odpustnice in zdravilišče so morale zapustiti v 48 urah. Odšle so na svoje domove, le ena bolna šolska sestra je smela ostati tam (Rojs, Zorec, 1987).

Leta 1925 je Sveta kongregacija za redovnike dovolila, da smejo šolske sestre v oskrbo prevzeti deško zdravilišče v Dobrni, podobno ustanovo, kot je bila za deklice v Topolšici.

Lastno hišo so kupile v Dobrni leta 1938. Služila naj bi tistim, ki so potrebovali zdravljenje v tem zdravilišču. Ko so Nemci okupirali Slovenijo, so morale šolske sestre zapustiti tudi to hišo (Kodrič, Palac, 1986).

12

Začetki delovanja na področju zdravstvene nege v Mariboru segajo v leto 1914. V septembru so v učiteljišče, kjer so šolske sestre poučevale, nastanili 30 ranjenih vojakov. Z dovoljenjem primarija Thalmana so se v oktobru istega leta lahko urile v postrežbi bolnikov v tamkajšnji vojaški bolnišnici. Že v decembru je v šolsko poslopje, ki so ga preuredile v rezervno bolnišnico, prispelo 98 ranjencev, za katere so morale poskrbeti.

Šolske sestre, ki so opravljale delo bolniških strežnic, so dobile tudi nove bele predpasnike in rokave, na levem rokavu pa je bil rdeč križ (Kronika, 2007).

V januarju 1915 je bilo v bolnišnici že 286 bolnih in ranjenih vojakov. V februarju je v bolnišnico v enem večeru prispelo kar 189 ranjencev iz Karpatov, 129 jih je prišlo peš, ostalih 60 pa z vozovi. 4. marca 1915 je število bolnih in ranjenih vojakov znašalo kar 336.

Ker po sobah ni bilo več prostora, kjer bi bili nastanjeni, so postelje namestili tudi po vseh hodnikih. 9. junija 1915 je stanje bolnih vojakov v bolnišnici znašalo približno 174, a so že proti koncu istega meseca z italijanskega bojišča prispeli novi ranjenci. Tri šolske sestre, ki so opravljale delo bolniških strežnic, so bile 10. decembra 1916 odlikovane z bronasto častno medaljo Rdečega križa in z vojaškim odlikovanjem zaradi posebnih zaslug za vojaško sanitetno nego. Tudi takratni vojaški komandant je pripomnil, da takšne vneme za delo z bolnimi, kot so jo pokazale, ni videl nikjer drugje. V decembru 1917 je bila bolnišnica izpraznjena in šolske sestre so vse temeljito očistile, zamenjale slamnata ležišča, tako da je bila bolnišnica lepo urejena. Iz kronoloških zapisov je razvidno, da je v tem obdobju tam delovalo 18 šolskih sester bolničark. V februarju 1918 jih je na vojaško povelje nekaj odpotovalo na delo v bolnišnico v Buttrio v Italiji. 8. marca istega leta pa so bolnišnico v Mariboru zapustili zadnji vojaki, komandirji (Nazor, 1997).

General iz Gradca, stotnik iz Maribora in poveljnik rezervne bolnišnice 1 z Dunaja so 2.

septembra 1918 prišli do šolskih sester s prošnjo, da bi šolsko poslopje spet preuredile v bolnišnico. Ker pa so začele s celodnevnim poukom gospodinjstva, to ni bilo mogoče in so za ta namen preuredile le nekaj sob, ki so bile prej skladišče. V tem mesecu se je v samostanu pojavila tudi nova nalezljiva bolezen, t. i. španska gripa. Iz Buttria se je ravno takrat vrnila sestra Tekla, šolska sestra bolničarka, ki je začela obolele šolske sestre zdraviti po Kneippovi metodi. Vse obolele razen treh je uspela obvarovati pred pljučnico. Umrla ni nobena (Nazor, 1986).

Iz zapisa 20. januarja 1939 je razvidno, da je šest kandidatk za šolske sestre začelo šolanje v strežniški šoli v Ljubljani. 13. januarja 1941 jih je nekaj odšlo v Srbijo, v Senjski

13

Rudnik, kjer so negovale bolnike v tamkajšnji rudarski bolnišnici. 4. aprila 1941 je bil razglašen alarm za nevarnost pred zračnimi napadi. Šolske sestre so sestavljale tudi sanitetno ekipo (Kronika, 2007). Po tem obdobju zaradi začetka druge svetovne vojne zapisov v kroniki ni več.

4.1.2 Delovanje in izobraževanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v zdravstveni negi na Hrvaškem

Ker se je kongregacija šolskih sester iz Slovenije pred prvo svetovno vojno razširila tudi na Hrvaško, so s svojim delom na področju zdravstvene nege nadaljevale tudi v Kninu, Splitu, Zadru, Dubrovniku in po frančiškanskih samostanih.

Vpoklic za delo v novozgrajeni bolnišnici v Kninu je bila pomembna prelomnica za provinco šolskih sester v Splitu. Njihov prihod je bil načrtovan že vnaprej, tako kot otvoritev in odprtje bolnišnice. Poleg negovanja bolnih so opravljale tudi delo v lekarni, kuhinji ter pralnici in šivalnici bolnišničnega perila. Med upravo bolnišnice in samostanom je bil sklenjen dogovor, da lahko bivajo v bolnišnici in da dobijo tudi svojo kapelico za molitev (Nazor, 1986).

Prve štiri šolske sestre so v bolnišnico prispele 31. decembra 1929. Naslednje leto, 1930, so v bolnišnico prišle še štiri, v letu 1932 pet, leta 1937 ena in v letu 1938 sedem. Na začetku so bile priča nerazumevanju s strani neposvetnih bolničarjev in bolničark, vendar so v svoji veri vse to strpno prenašale (Vučemilo, Radinović, 2009). Sprva je bilo tam več Slovenk, ki so bile strokovno usposobljene bolničarke in nekatere so se za vedno vključile v splitsko provinco šolskih sester (Kodrič, Palac, 1986).

Na njih je bila velika odgovornost, ker niso imele ustrezne izobrazbe. Zaradi njene samoiniciativnosti in poguma so leta 1940 šolsko sestro Salezijo Šimunović poslali v strežniško šolo v Ljubljani, prvi pa sta odšli v strežniško šolo v Zagreb šolska sestra Doloroza Aškerc in šolska sestra Dominika Dragošević (Vučemilo, Radinović, 2009).

14

Na Sliki 1 lahko vidimo trinajst šolskih sester bolničark, ki so fotografirane pred bolnišnico v Kninu leta 1937.

Začetek druge svetovne vojne je prinesel nove težave in izzive za šolske sestre. Bolnišnica je odpustila vse »civilne« bolnike in sprejemala le ranjene vojake. Takrat so v bolnišnici vladali vojaški režim in nečloveški odnosi, šolske sestre pa so preživljale težko vojno obdobje. Kljub vsemu so ves čas skrbele za bolne in ranjene, pa čeprav včasih tudi za ceno lastnega življenja. Tuberkuloza, tifus, antraks in druge nalezljive bolezni so vzele mnoga življenja. Zavedale so se nevarnosti, vendar so imele le en cilj – skrbeti za bolne (Vučemilo, Radinović, 2009).

31. novembra 1948 so vse šolske sestre, ki niso imele ustrezne izobrazbe za poklice v zdravstveni negi, dobile odpoved, zato se je njihovo število v bolnišnici močno zmanjšalo.

Prepovedali so jim tudi delo v redovniških oblačilih. Ker je bilo delo šolskih sester v kninski bolnišnici eden redkih finančnih prihodkov za samostan, se je leta 1950 takratna vrhovna predstojnica Margareta Puhar pogovorila z upraviteljem bolnišnice in ga prosila, naj jih zopet zaposli. Upravitelj je na prošnjo pristal, a tako, da so morale svoja redovniška oblačila na delovnem mestu zamenjati z uniformo neposvetnih medicinskih sester (Kodrič, Palac, 1986).

Leta 1954 se je število šolskih sester v bolnišnici zopet povečalo, saj so delovale na različnih oddelkih: internem, kirurškem in na oddelku za nalezljive bolezni. Leta 1956 so jim dodelili odgovorna mesta:

− sestra Doloroza Aškerc, odgovorna bolničarka na internem oddelku,

Slika 1: Šolske sestre bolničarke v Kninu, 1937 (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)

15

− sestra Karmela Runje, odgovorna bolničarka na kirurškem oddelku in

− sestra Anuncijata Klapež, odgovorna bolničarka na oddelku za nalezljive bolezni.

Od takrat naprej so nemoteno opravljale delo v zdravstveni negi vse do začetka devetdesetih let, ko se je začela pripravljati državljanska vojna. Leta 1991 so med zadnjimi Hrvati komaj uspele zapustiti Knin (Vučemilo, Radinović, 2009).

Prvih 30 let so šolske sestre bolničarke stanovale v bolnišnici, leta 1963 pa je splitska provinca šolskih sester v bližini samostanske cerkve kupila hišo, ki je bila namenjena njihovemu bivanju (Kodrič, Palac, 1986).

V sanatoriju dr. Roića v Splitu so šolske sestre opravljale delo od leta 1935 do leta 1945 v eni izmed najuglednejših zdravstvenih ustanov v mestu. V sanatoriju so delovale naslednje šolske sestre: sestra Paula Pavičić, sestra Celina Dragojević, sestra Serafina Martinac (Slika 2), sestra Vinka Franulić, sestra Ignacija Bajalić in sestra Skolastika Rančić (Nazor, 1986).

Dr. Roić je bil zelo dober, vendar strog učitelj. Vse je moralo biti narejeno isti trenutek, kot si je zamislil. Od šolskih sester je zahteval, da so vsestranske in spretne negovalke in inštrumentarke, vendar mnoge od njih niso imele ne znanja in ne izkušenj s tem delom (Nazor, 1986).

V času druge svetovne vojne, ko je bil Zadar pod italijanskimi oblastmi, so v bolnišnici delo opravljale italijanske redovnice. Po padcu italijanskih oblasti se je zadarsko zdravstvo

Slika 2: Šolske sestre bolničarke iz sanatorija dr. Roića, 1936 (Vir: Osebni arhiv šolskih sester v Splitu)

16

znašlo v velikih težavah. Dr. Boris Šlajmer, ki je poznal šolske sestre že iz kninske bolnišnice, se je zavzel, da pridejo na delovišče tudi v zadarsko bolnišnico (Vučemilo, Radinović, 2009).

Predstojnica splitske province šolskih sester sestra Asumpta Alfirević in ravnatelj državne bolnišnice v Zadru sta 1. novembra 1945 podpisala dogovor, da šolske sestre opravljajo zdravstveno službo v Zadru. Zadarski nadškof Dujam Munzani jih je podprl pri zahtevah, da bodo imele:

− dodeljene posebne stanovanjske prostore, ki bodo namenjeni izključno njim in v katere brez njihove privolitve ne sme vstopiti nihče,

− da jim bo zajamčen takšen razpored dela, ki jih ne bo oviral pri opravljanju njihovih redovniških dolžnosti,

− da sklenejo pisni dogovor o vseh delovnih dolžnostih in

- da bodo spoštovani vsi predpisi občinskega cerkvenega prava in posebnih svetih pravil reda šolskih sester (Kodrič, Palac, 1986).

Vse zgoraj navedene ukrepe je bolnišnica sprejela in šolske sestre so pričele z delom. Po odhodu dr. Šlajmerja v Dubrovnik so izgubile podporo in so se morale spoprijeti z novimi težavami. Uprava bolnišnice jim je prepovedala delo v redovniških oblačilih in zaradi tega so 31. novembra 1948 dale odpoved. Nekaj let kasneje so se sprijaznile z nošenjem civilnih oblačil med delom v bolnišnici in se vrnile na delo. Na zahtevo ustanove so stanovale na različnih mestih, da nihče ni posumil, da so redovnice (Nazor, 1986).

Delo v bolnišnici je zahtevalo strokovno usposobljenost in zato so jim omogočili izobraževanje v različnih mestih (Vučemilo, Radinović, 2009). V Prilogi 3 in Prilogi 4 sta prikazani spričevali o zaključenem šolanju s področja zdravstvene nege.

V vojaški bolnišnici v Splitu so leta 1950 zaposlili nekaj šolskih sester bolničark, kasneje pa tudi v civilni bolnišnici. V obeh ustanovah so delo opravljale v civilni obleki. Prav tako so v civilni obleki delo opravljale tudi v Zadru in v Kninu. Nato so bile zaposlene tudi v bolnišnici v Dubrovniku, kjer so delale tudi redovnice iz drugih redov. Po dogovoru škofa Severina Perneka pri državnih in redovniških oblasteh so lahko šolske sestre tam svoje delo opravljale v redovniških oblačilih (Vučemilo, Radinovič, 2009).

17

Ko je splitska mestna uprava samostanu leta 1960 odvzela vrt na severovzhodni strani samostana, je začela graditi ubožnico „Duško Mrduljaš“. Šolskih sestram so obljubili, da bodo lahko v ubožnici opravljale delo kot negovalke. Ubožnico so naselili 18. novembra leta 1961. Nadškof in uprava province ter nekateri zaposleni zdravniki ubožnice, predvsem dr. Mihovil Silobrčić, so si močno prizadevali, da bi šolske sestre opravljale delo v redovniških oblačilih. To je bila edina ustanova v Splitu, poleg kasneje zgrajenega doma starejših, kjer so lahko opravljale svoje delo v redovniških oblačilih (Nazor, 1997).

Tako kot v Kninu in Zadru so morale tudi v bolnišnici Firule v Splitu opravljati svoje delo v civilnih uniformah vse do osamosvojitve Republike Hrvaške leta 1991 (Kodrič, Palac, 1986). Prva šolska sestra, ki je bila zaposlena v tej bolnišnici, je bila sestra Salezija Šimunivić. Poleg nje je tam delo bolničark opravljalo še pet drugih šolskih sester (Nazor, 1986).

V Dubrovniku sta leta 1960 zaključili srednjo zdravstveno šolo dve šolski sestri kandidatki. Delovanje šolskih sester v zdravstveni negi v Dubrovniku se je pričelo z letom 1964, ko so zaposlili šolsko sestro Vinko Čovo, ki je imela bolničarsko šolo in je delo opravljala do leta 1968. Službo je leta 1982 po končani srednji zdravstveni šoli dobila šolska sestra Domagoja Jurić-Grgić, ki je ob delu zaključila tudi višjo zdravstveno šolo in leta 1994 postala glavna sestra. Od leta 1983 je šolska sestra Matija Drmić po končani višji zdravstveni šoli delo opravljala v Medicinskem centru v Dubrovniku. Šolska sestra Marislava Samardžić pa je delala v bolnišnici od leta 1984 (Vučemilo, Radinović, 2009).

V času državljanske vojne je bilo najtežje šolskih sestram, ki so opravljale zdravstveno nego v Kninu. Kot vsi drugi Hrvati so morale za seboj pustiti vse in oditi. V maju leta 1991 je bil šolskim sestram, zaposlenim v kninski bolnišnici, ponujen letni dopust, ki je pomenil odpoved delovnega razmerja. Včasih so jim grozili tudi s smrtjo. Druga za drugo so zapustile Knin (Vučemilo, Radinović, 2009).

Nič lažje ni bilo šolskim sestram v Zadru in v Dubrovniku. Vsakodnevno bombardiranje in velika nevarnost tudi za ceno lastnega življenja jim nista preprečila, da bi odšle na delo.

Pogosto so nekaj dni ostale kar v bolnišnici, ker je bilo zaradi granat nemogoče oditi domov. Najbolj pomembno jim je bilo reševati življenja in pomagati obvladati strah, ki je bil največji sovražnik v tem vojnem obdobju. Split ni bil med najbolj ogroženimi mesti, vendar so tja prihajali ranjenci z vseh strani. Šolske sestre so naenkrat postale kirurške

18

sestre, ki so skrbele za ranjence. Najtežje jim je bilo, ko so se počutile nemočne ob ranjencih, ki jim ni bilo več pomoči (Kodrič, Palac, 1986).

Šolske sestre na področju zdravstvene nege delujejo tudi v nekaterih frančiškanskih samostanih. Od leta 1978 so prisotne v samostanu v Omišu, kjer so nato samostan preuredili za potrebe bolnih in nemočnih duhovnikov. Prva, ki je 1985 začela z negovalnim delom v Omišu, je bila šolska sestra Jasna Kasalo. Še istega leta jo je zamenjala šolska sestra Anuncijata Klapež, ki je delo opravljala vse do leta 1996. Zamenjala jo je šolska sestra Fabijana Balajić. V tem obdobju so negovale bolne tudi v samostanu na Poljudu v Splitu in v frančiškanski provinci sv. Jeronima v Zadru (Nazor, 1986).

Šolske sestre neprestano skrbijo za tudi za svoje starejše, nemočne in bolne članice. Tiste, ki so najbolj potrebne zdravstvene nege in oskrbe, so zbrane na negovalnem oddelku samostana na Lovretu. Za njih največkrat skrbijo upokojene šolske sestre, ki so opravljale poklice v zdravstveni negi (Vučemilo, Radinović, 2009).

4.2 Vključevanje šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v zdravstveno nego v današnjem času

S šolskimi sestrami, ki so ali pa še delujejo na področju zdravstvene nege, smo opravili polstrukturirane intervjuje. Sodelovale so štiri šolske sestre. Vsaki izmed njih smo zastavili osem enakih odprtih vprašanj, na katere so lahko opisno odgovorile. V nadaljevanju smo intervjuvanke poimenovali s črkami A, B, C in D.

Na prvo zastavljeno vprašanje, kako dolgo že delujejo ali pa so delovale na področju zdravstvene nege, so odgovorile: intervjuvanka A: 37 let, intervjuvanka B: 40 let, intervjuvanka C: 37 let in intervjuvanka D: več kot 13 let. Povprečna doba delovanja v zdravstveni negi je 32 let.

Na vprašanje o kraju šolanja za poklic v zdravstveni negi sta se dve odgovorili, da v Zemunu v Srbiji, ena v Novemu Sadu v Srbiji, ena pa na srednji zdravstveni šoli v Ljubljani.

Na tretje vprašanje, ali so se kot redovnice v službi na področju zdravstvene nege kdaj počutile diskriminirane, so vse štiri intervjuvanke odgovorile z ne. Intervjuvanka C je pojasnila: »Med sodelavkami sem doživela sprejetost, spoštovanje, pomoč, razumevanje.«

19

Naslednje vprašanje se je nanašalo na to, kakšen pogled imajo bolniki na njih kot redovnice. Tri so odgovorile, da so jih z veseljem sprejeli, jim celo bolj zaupali, intervjuvanka A pa je odgovorila: »Bolniki od redovnice zahtevajo več, nekateri celo izzivajo.«

Na vprašanje, ali so med svojim delom kdaj opazile potrebo po stalni prisotnosti in delovanju redovnic povsod v zdravstvenih ustanovah, so odgovorile z da. V raznih ustanovah se pojavljajo povpraševanje in celo prošnje po medicinskih sestrah redovnicah.

Intervjuvanka D je odgovorila: »Redovnica se lažje posveti delu z bolniki, ker nima svoje družine.«

Na vprašanje, ali pacientom med svojim delom nudijo duhovno podporo in pomoč, so tri ogovorile z da. Le intervjuvanka A je odgovorila z ne. Intervjuvanka C je odgovorila: »S soglasjem medicinskega osebja in staršev novorojenčkov sem umirajoče otroke krstila.«

V sedmem vprašanju nas je zanimalo, kako se med delom v zdravstveni negi počutijo sprejete med sodelavci. Intervjuvanke so odgovorile z zelo pozitivnimi odgovori, da so bile vedno lepo sprejete in so se dobro počutile.

Na zadnje, osmo zastavljeno vprašanje, ali so pri svojem delu kdaj naletele na težave zaradi svoje pripadnosti redovništvu, so odgovorile z ne. Intervjuvanka D pa je zapisala:

»Če je vpričo mene kdo preklinjal in je vedel, da sem redovnica, se je opravičil.«

20

5 RAZPRAVA

Potrebno je opozoriti na rabo imen šolska sestra, bolničarka, sestra bolničarka. Imena so uporabljena, kot so navedena v dokumentih, iz katerih smo črpali zapis. Ime redovnic

»šolske sestre« izhaja iz njihove prvotne dejavnosti, učenja mladine. Raba imena »sestre bolničarke«, »bolniške strežnice« ali pa samo »bolničarke« pa je uporabljena za šolske sestre, ki so opravljale delo na področju zdravstvene nege. Termin »sestra« pred terminom

»bolničarka« so šolske sestre uporabile podobno kot »sestra redovnica« in ne kot medicinska sestra.

Šolske sestre so se poleg svoje prvotne dejavnosti, učenja mladih, v času prve svetovne vojne začele ukvarjati in delovati tudi v zdravstveni negi, saj je bila potreba po negovanju ranjencev velika. Zaradi njihovega zavedanja odgovornosti do dela so se pred drugo svetovno vojno začele izobraževati za poklice v zdravstveni negi (Rojs, Zorec, 1987).

Pri preučevanju njihovega dela je bila uporabljena vsa razpoložljiva literatura, med drugim tudi kronika materne hiše v Mariboru, ki razkriva podrobne zapise o njihovih začetkih dela z bolnimi in težavah, na katere so med delom naletele. Arhivsko gradivo, kot so slike z njihovih delovišč in spričevala o končanem šolanju, so šolske sestre posredovale po elektronski pošti.

Šolske sestre, ki so opravljale delo na področju danes imenovane zdravstvene nege, so delovale na različnih deloviščih, saj je bila potreba po tovrstnem kadru od ustanove do ustanove različna. Velik vpliv na njihovo razvrščanje po deloviščih so imele tudi vojne razmere, saj so nemalokrat zaradi nevarnosti bombnih napadov bolnišnice selili na druga mesta. Šolske sestre so na začetku največkrat stanovale kar v bolnišnicah, kjer sta jim bila zagotovljena tudi ustrezna prehrana in plačilo za delo. Dogovori, ki so bili sklenjeni med bolnišnicami in samostani, so jih ščitili pred mnogimi težavami, tako da so lahko uskladile svoje redovniško življenje z njihovim delom. Razvrščanje šolskih sester po bolnišnicah je bilo izključno delo predstojnic samostana. Zagotovljen so imele tudi 15-dnevni dopust, ki so ga lahko koristile za svoje duhovne vaje, ko jim je to odredila predstojnica samostana.

Pogosto so bile podvržene nerazumevanju s strani neposvetnih bolničarjev in bolničark, pa tudi upravnikov bolnišnice (Nazor, 1997).

21

Po končani drugi svetovni vojni je večina šolskih sester, ki niso bile izobražene za poklice v zdravstveni negi, dobila odpoved. Vendar so se čez nekaj časa ponovno lahko zaposlile v zdravstvenih ustanovah, s tem, da so morale na delovnem mestu svoja redovniška oblačila zamenjati z uniformami neposvetnih medicinskih sester (Nazor, 1986).

Z leti se je število šolskih sester, ki delujejo na področju zdravstvene nege v zdravstvenih ustanovah, zmanjšalo. Danes na Hrvaškem v zdravstveni negi dela 7 šolskih sester, od tega dve v Dubrovniku, ena v Zagrebu, ena v bolnišnici v Splitu, tri pa v domu starejših. V Sloveniji pa je v zdravstveni negi zaposlena le še ena šolska sestra v Splošni bolnišnici v Celju (Vučemilo, Radinović, 2009).

Iz rezultatov, ki smo jih dobili z izvedbo štirih polstrukturiranih intervjujev šolskih sester, lahko potrdimo, da še opravljajo poklice v zdravstveni negi. Vse, ki v današnjem času opravljajo poklic medicinske sestre, imajo zaključeno tudi ustrezno šolanje, včasih temu ni bilo tako in so se opravljanja poklica priučile. Če so bile med drugo svetovno vojno in po njej šolske sestre na delovnem mestu večkrat diskriminirane, razvrednotene in manjvredne, danes teh težav ne navajajo več. Nobena od intervjuvank na delovnem mestu ni imela težav z diskriminacijo zaradi pripadnosti redovništvu. Na delu se počutijo dobro sprejete med sodelavci in drugimi zaposlenimi, večinoma tudi med bolniki.

V kolikor je prisotna potreba bolnikov po duhovni podpori in pomoči, jim jo v večini nudijo. V zdravstveni negi je obravnava duhovnosti pri bolnikih zelo pomembna, to narekuje tudi Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (Kodeks, 2014). Mihelič Zajec in sodelavci (2020) so ugotovili, da raziskave področja duhovnosti v zdravstveni negi nakazujejo, da se medicinske sestre zavedajo pomena duhovne obravnave pacienta, vendar jo iz različnih razlogov redko upoštevajo v praksi. Ker smo trenutno priča intenzivnim in zelo kratkim obravnavam bolnikov v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, je pomanjkanje časa tisto, ki nam onemogoča vzpostavitev pristnega odnosa z bolnikom. Medicinska sestra mora znati oceniti pacientovo duhovno stanje in prepoznati njegove duhovne potrebe in uporabiti ustrezne intervencije. Zavedati se mora svoje lastne duhovnosti, bolniku pa ne sme vsiljevati svojih duhovnih prepričanj, zagotoviti mu mora dobre informacije o možnostih duhovne podpore in jih obravnavati enakovredno kot fizične in psihološke potrebe.

22

Bolniki so s strani šolskih sester dojemali duhovnost kot religiozno podporo, intervjuvanka C je v odgovoru na šesto vprašanje navedla: »Bolniki, ki so vedeli, da sem redovnica, so me prosili, naj pokličem duhovnika.«

Duhovnost je dinamična razsežnost človeka, človek skozi njo doživlja, izraža in išče smisel in način povezanosti s seboj, z drugimi ali pa z višjo silo. Mnogim to omogoča hitrejše okrevanje v času bolezni. Obravnava duhovnosti v zdravstveni negi podpira izražanje duhovnosti v obsegu navedenih razsežnosti in v skladu s pripravljenostjo bolnika.

Duhovnost ni usmerjena le na religiozno prepričanje, ne pomeni vsiljevanja lastnih prepričanj in vrednot drugim, kot tudi ni omejena na specifičnega strokovnega delavca ali religioznega voditelja. Področje duhovnosti vključuje odnos do Boga, višje sile, ne glede na osebno vero ali pripadnost religiji z njenimi prepričanji (Mihelič Zajec et al., 2020).

Šolske sestre iz svojih izkušenj ocenjujejo, da je delovanje redovnic v zdravstvenih ustanovah potrebno, večkrat dobijo s strani zdravstvenih ustanov tudi pobudo oziroma prošnjo po tem. To je razvidno tudi iz odgovora intervjuvanke B na šesto vprašanje: »V Novem Sadu in v Ljubljani sem delala z drugimi našimi sestrami, ker je vodstvo na obeh klinikah prosilo za sestre redovnice.«

Na področju tovrstnega raziskovanja bi bilo dobro opraviti dodatne raziskave o duhovni podpori bolnikom po zdravstvenih ustanovah v Sloveniji. Ugotoviti bi bilo potrebno, ali imajo posamezne zdravstvene ustanove napisana priporočila, smernice, ki so v pomoč medicinskim sestram pri ugotavljanju in zagotavljanju bolnikovih potreb po duhovni podpori. Medicinskim sestram je potrebno zagotoviti tudi možnost izobraževanja v tej smeri, da se jih seznani z s priporočili in smernicami o duhovni podpori bolnikom in da se jih spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju na tem področju.

Ob nastajanju tega diplomskega dela smo ugotovili, da je področje delovanja redovniških skupnosti v zdravstveni negi in s tem povezano duhovno podporo bolnikom zelo širok pojem. Zaradi omejitve raziskovanja na področje delovanja šolskih sester v zdravstveni negi smo se v diplomskem delu le bežno dotaknili posameznih dejstev o duhovni podpori bolnikom.

23

6 ZAKLJUČEK

Zgodovina šolskih sester z njihovo vključenostjo v negovanje bolnih je pomembna za poznavanje zgodovine in razvoja zdravstvene nege. Na podlagi preučenega gradiva, ki je bilo uporabljeno v diplomskem delu, je razvidno, da so bile šolske sestre s svojim pristopom k novemu področju svojega delovanja zelo odgovorne, vztrajne in požrtvovalne, saj so se kljub začetnemu nepoznavanju zdravstvene nege med prvo svetovno vojno k temu poklicu priučile, kasneje izobrazile in z delom nadaljevale tudi po končani vojni vse do danes. Premostile so mnogo ovir in prebrodile mnoge težave, ki jih je prineslo vojno in povojno obdobje.

Diplomsko delo bo prispevalo k boljšemu poznavanju zgodovine zdravstvene nege oziroma delovanja šolskih sester v Sloveniji in na Hrvaškem na tem področju, k lažjemu razumevanju dela v takratnih razmerah, morda pa bo tudi spodbuda za nadaljnje preučevanje in raziskovanje zgodovine zdravstvene nege.

24

7 LITERATURA IN VIRI

Anon (1970). Bežen pogled na prehojeno pot: ob stoletnici naše redovne skupnosti.

Beograd: Mariborska provinca šolskih sester, 6, 7, 9.

Bezjak S (2011). Kristusove neveste: žensko redovništvo na Slovenskem v 20. stoletju.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 60, 146.

Clift JM. (1996). Kaj je zdravstvena nega? Obzor Zdr N 30(1/2): 1–2.

Kersnič P (1999). Praznujmo preteklost sestrinstva, zahtevajmo prihodnost. Obzor Zdr N 33(5/6): 229–33.

Keršič Ramšak I (2007). 80 let delovanja medicinskih sester v ljubljanski regiji. In uredniki. Zdravstvena nega včeraj, danes, jutri,…:ob 80 letnici delovanja Medicinskih sester v ljubljanski regiji: zbornik, Ljubljana, 27. november 2007. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 15.

Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (2014). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2.

Kodrič MS, Palac BN (1986). Redovništvo na slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, inštitut za zgodovino cerkve, 15, 26, 31, 32, 37, 39, 41, 186.

Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru; 1864 – 1941 (2007). Ljubljana:

Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Mariborska provinca, 85, 108, 222, 239, 242, 250, 254, 256, 274, 316, 320, 344, 410, 451, 464, 508, 556, 587.

Lešnik R, ed. (1985). Šolske sestre med nami. Ljubljana: Zveza redovnih predstojnic Slovenije, 42–9.

Mihelič Zajec A, Karnjuš I, Babnik K, Klun B, Štrancar K (2020). Splošna priporočila za duhovno oskrbo v zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 5, 8–11.

25

Rojs SL, Zorec SA (1987). Šolske sestre sv. Frančiška Mariborska provinca. Ljubljana:

Mariborska provinca šolskih sester, 13,73, 105, 198, 217.

Nazor BR (1997). Put u svjetlo. Split: Zbornik ˝Kačić˝, Provincijalat provincije Presvetog Srca Isusova školskih sestara franjevaka, 7, 121–2.

Nazor BR (1986). Lovretske sestre. Split: Zbornik ˝Kačić˝, Provincijalat školskih sestara Trečeg reda sv. Franje , 152–6, 168.

Štebe V (1996). Repetitorij zgodovine zdravstvene nege. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 6.

Vučemilo MP, Radinović NS (2009). Stoljetna baština. Split: Crkva u svijetu, Školske sestre Franjevke Krista Kralja, Provincija Presvetog Srca Isusova, 281–93.

8 PRILOGE 8.1 Priloga 1

Priloga 1: Šolske sestre, ki opravljalo delo v bolnišnični kuhinji v Kninu (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)

8.2 Priloga 2

Priloga 2: Šolska sestra, zaposlena v bolnišnični lekarni (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)

8.3 Priloga 3

Priloga 3: Spričevalo medicinske sestre, Zagreb, 1965 (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)

Priloga 4: Spričevalo o opravljenih izpitih za kvalificirano bolničarko, Reka, 1947 (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)Priloga 5: Spričevalo medicinske sestre,

Zagreb, 1965 (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)

8.4 Priloga 4

Priloga 4: Spričevalo o opravljenih izpitih za kvalificirano bolničarko, Reka, 1947 (Vir: osebni arhiv šolskih sester v Splitu)