Filozofski vestnik Letnik/Volume XXII • Številka/Number 1 • 2001 • 137-150
NEKAJ PRIPOMB K DELEUZOVEMU POJMOVANJU IMANENCE KOT UNIVOKNOSTI
Pe t e r Kl e pe c
V p rič u jo č e m p rispevku nas b o d o zanim ali glavni zastavki D eleuzovega pojm o v anja im a n e n c e , o ziro m a vprašanja, kakršna se porajajo o b p roblem atik i poj
m o v an ja im a n e n c e ko t univoknosti. Tu nas n e bo toliko zanim alo vprašanje, kak šn o vlogo ig ra n a u k o u nivoknosti v Deleuzovi misli in kakšen je pravzaprav širši filozofski k o n tek st, v k a te re m ta term in n a sto p a 1, pač p a bi radi opozorili n a n e k a te re zadeve, ki so povezane tako z Deleuzovim pojm ovanjem im anen ce n a sp lo h , k o t tu d i še zlasti s pojm ovanjem univoknosti kot, k o t pravi D eleuze,
»najbolj n e n a v a d n e misli, ki j o j e najteže misliti, čeje sploh kdaj bila mišljena«.
N a jp rej p rip o m b a , ki zadeva u so d o sam ega te rm in a u nivoknosti. Brez n a d a ljn je g a je m o g o č e reči, d a j e u so d a te rm in a o zirom a k o n c e p ta u n iv o k n o sti p ra v zap rav tip ič n a - p o d o b n a j e usodi številnih d ru g ih k o n ce p to v in poj
m o vanj, k ijih D e le u ze v n e k e m tre n u tk u vpelje tako rekoč o d n ik o d er, te r jih ra v n o tak o n e p rič a k o v a n o o p u sti, n e d a bi sploh navedel kak ršn eko li razloge tak o za e n o , se pravi, za vpeljavo, k o t tu d i za sam o opu stitev pojm a. Po eni s tra n i j e tak o videti, d a v D eleuzovem o p u su n a sto p a o g ro m n o pojm ovanj, p ojm ov, n au k o v , n jih o v ih številnih različic in podrazličic, variacij, serij itn., č e ra v n o sev ed a o bstajajo, če p o v em o n a k ra tk o in ja sn o , n e k a te re teze, k ijih j e m o g o č e zaslediti v vseh o b d o b jih D eleuzovega teoretsk eg a ustvarjanja. Im a- n e n c a o z iro m a D eleu zovo p re p rič a n je , d a j e filozofija vselej filozofija im a
n e n c e , ali p a filozofije p re p ro s to ni, j e prav gotovo n a v rh u sezn am a takšnih tez. V p ra šan je, ki nas z a n im a je , a lije m ogo če znotraj D eleuzovega obsežneg a o p u s a izvzeti e n sam k o n c e p t, e n o sam o pojm ovanje, ki n i n u jn o povezano z e n im sam im k o n c e p tu a ln im a p a ra to m , ter pokazati, d a g re vseskozi ravno za to p o jm o v an je. K ar seveda še nič n e pove o tem , k a k šn a je vsebina in k o n k re t
n ejša d o lo čitev te g a p o jm o v an ja n asp lo h , k ak o r tu d i n e kak šno j e to pojm ova
n je v p o sa m e z n e m o b d o b ju .
1 B ralca nap o tev am o n a teksta P h ilip a G oodchilda in D aniela W. Sm itha, ki sta preve
d e n a v pričujoči številki Filozofskega vestnika.
O mestu univoknosti
Prav v tej točki tu d i n asto p i v p ra šan je o sam em m e s tu u n iv o k n o sti v De- leuzovem delu. G re n a m re č za v p ra šan je povezave m e d p o jm o v a n je m im a
n e n c e in n au k o m o univoknosti. Č ep rav D eleuze, k o t p rip o m in ja D. W. S m ith v že o m e n je n e m članku, p re d le to m 1968 te rm in a sp lo h n e o m e n ja , p o te m v n ek em tre n u tk u univ o k n o st p o sta n e tak o re k o č n a jp o m e m b n e jš a in p rev la
d u jo ča te m a v sk orajda vseh njeg ovih spisih. Kljub te m u velja n e m a r a še p o se bej p o u d a riti, d a un ivoknosti n ik o li n e p ritič e vloga »prve violine«. V d e lu Spinoza in problem izraza j e n a m re č u n iv o k n o st n a d ru g e m m estu , takoj za n a slovnim k o n c e p to m »izraza«, in č e tu d i, k o t sicer p o u d a r ja n a že o m e n je n e m m estu S m ith, p o te m v d elih Razlika in ponavljanje in Logika smisla u n iv o k n o st privzam e še vidnejšo vlogo, in k ljub te m u d a D e le u ze z zanj tak o z n a č iln o gesto izpostavi n ek o c e lo tn o trad icijo u n iv o k n o sti v zg od ovin i filozofije, ki p o tek a p re k D unsa Skota, S pinoze in N ietzsch eja d o . .. sam eg a D e le u za (k ako
»heglovsko«!), u n iv o k n o st v e n d a rle vseskozi še v e d n o o staja v d ru g e m p la n u takoj za k o n c e p ti, ki n asto p ajo povsem v o sp re d ju : p o n a v lja n je m o z iro m a p o novitvijo, razliko, sm islom , sin g u larn o stjo , d o g o d k o m itn .. In če p re s e n e č a , d a u n iv o k n o st enako h itro izgine k o t s e j e pojavila, bi n e m a r a veljalo o b tem p rip o m n iti dvoje.
Prvič, m ar ta h ip n a pojavitev-izginotje, te, k o t pravi n ek je S m ith, intenziv
n e poti, ki j o j e m ogoče p rim erjati z zvezdnim u trin k o m , n i p a ra d ig m a tsk a za D eleuzovo (kasnejše) pojm ovanje p o jm a k o t takega — »bolj ko se filozofija sp o
p ad a z n esram n im i in bedastim i tekm eci, bolj j i h sreču je v svojem lastn em n e drju, bolj j o ima, da bi zares izpolnila svoje poslanstvo, se pravi ustvarjala p o jm e, ki so prej aeroliti ko t p a tržna roba«?2 D ru g ače re č e n o , p o jm i k o t taki - če so kajpak n a nivoju, če »ustrezajo svojem u pojm u« — so aérolithes, m eteo rji, k a r p o m en i, d a jih ni m ogoče vnaprej p red v id eti, p lan ira ti, izraču n ati, p ro d a ti, z njim i m an ip ulirati itn. S tega gledišča j e m o g o če reči, d a j e n e n a d e n n asto p , h ip n a pojavitev-izginotje p ojm a univoknosti za D eleuza kvečjem u p re d n o s t, saj predstavlja poglavitno določitev in lastn o st »pravega« p o jm a k o t takega.
N a m e n o m a , drugič, govorim o o h ip n i p o jav itv i-izg in o ÿ u , ki p ritič e p o j
m u k o t tak em u , ki bi j o bilo v p rim e ru u n iv o k n o sti n e m a ra tre b a razlikovati o d tra jn e g a izginoÿa. Naj univ o k n o sti p o d e lim o tak šn o ali d ru g a č n o vlogo znotraj D eleuzovega celotnega opusa, naj ji p rip isu jem o vlogo »prve« ali »dru ge violine«, naj se ukvarjam o s tem , k ak šn o m esto zased ajo sam a d e la , v k a te rih n asto p a, j e ven d arle o čitno, d a v n e k e m tre n u tk u skorajda - p o u d a rja m o ta
»skorajda« - izgine, pri č e m e r ostaja vp rašan je, k ak šn a vloga ji p ritič e b o d isi v 2 Gilles D eleuze in Félix G uattari, Kaj je filozofija?, prevedel Stojan Pelko, Š tu d en tsk a založba, Ljubljana 1999, str. 17.
Pet e r Kl e p e c.
Ne k a jp r ip o m b k De l e u z o v e m up o jm o v a n j uim a n e n c ek o tu n iv o k n o s t i
c e lo tn e m b o disi v kasnejšem D eleuzovem opusu , ko n astopi že o m e n je n a sp re
m e m b a , o d p rto . D o d a te n z a p le t - in n e m a ra tu d i d o d a tn i iz z iv -p re d s ta v lja v tem p o g le d u in te rp re ta c ija A lain a B adiouja, k i j e v svojem d e lu Deleuze. »La clameur de 1'Etre«, izpostavil prav u n iv o k n o st k o t o sre d n jo p o te z o D eleuzove o n to lo g ije . B adio u jev p rik az D eleuzove filozofije j e seveda za in te resira n , če
sar p a B ad io u re sn ici n a lju b o n iti n e skriva, saj priznava, d a j e vse bolj in bolj p re p rič a n , d a tandem paradoxal, ki ga tvorita n ju n i filozofiji, v tem elju zazna
m u je fr o n ta ln o n a s p ro ÿ e . Pri tem B adiou že v osnovi izhaja iz vprašanja, ki v lite ra tu ri o D eleu zu p o g o sto n asto p a, vprašanja, a lije D eleuzova filozofija m o nizem , p lu ra liz e m ali d u alize m . F ranço is Z ourabichvili, n a p rim e r, trd i, d a je
»D eleuzova filozofija d u a ln i m o n o p lu ra liz e m « s, m ed tem k o j e za B adiouja D e le u ze le nav id ez zag o v o rn ik pravic h e te ro g e n e g a , saj v resnici zagovarja prav ice E neg a. B ad io u to rej p o p u la rn i predstavi D eleuza k o t m isleca plu raliz
m a, razlik, h e te ro g e n o s ti, zoperstavlja D eleuza k o t m isleca E nega, m o n izm a - sk ratk a, u n iv o k n o sti, univocité, enoglasju, B adiou zoperstavlja clameur, h ru m e n je, tru šč, b u č a n je , g rm e n je biti.
P ri tem se sklicuje (zlasti) n a dve klasični m esti. Prvo se n a h a ja \ Différence et répétition. »Bit j e u n iv o k n a. Vselej j e obstajala zgolj e n a sam a on to lo gija, o n to lo g ija D u n sa S kota, k i j e b iti d ala en sam glas. D uns S kot pravim o zato, k e r j e u n iv o k n o b it p rip e lja l d o najvišje točke subtilnosti, čeravn o za c e n o a b stra k tn o sti. T o d a o d P a rm e n id a d o H e id e g g erja se, v n e k e m od m evu, p o n avlja e n in isti glas, ki čisto sam tvori razvoj univoknega. E n sam glas tvori h r u m e n je [c la m e u r] b iti.«4 D ru g o m esto se n a h a ja v Logiki smisla, kjer D eleu ze izhajajoč iz teze o en o g lasn o sti, univoknosti biti, zgradi cel svoj filozofski p ro g ra m : » F ilozofijaje e n o z o n to lo g ijo , to d a o n to lo g ija je e n o z en o g lasn o st
j o b iti (a n alo g ija j e b ila vselej le teološka vizija, in n e filozofska, saj j e bila p rire je n a fo rm a m B oga, sveta in ja z a ). E noglasn ost biti n e p o m e n i, d a j e bit e n a sam a: n a s p ro tn o , b iÿ a so m n o g o te ra in raznolika, vselej p o ro je n a v dis- ju n k tiv n i sintezi, in tu d i sam a disju n k tiv n a in d iv erg en tn a, membra disjuncta.
E n o g la sn o st biti p o m e n i, d a j e b it Glas, ki se izreka, in se izreka v e n e m sa
m e m »sm islu« o vsem , o č e m e r se izreka. O č e m e r se izreka, to n ik ak o r n i isto.
T o d a o n j e isti za vse, o č e m e r se izreka. G odi se torej k o t n e k e n k ra tn i d o g o d e k za vse, k a r se g o d i ali p rih a ja najrazličnejšim stvarem , Eventum tantum za vse d o g o d k e , izjem n a fo rm a za vse form e, ki ostajajo v njej v disjunkciji in ki lah k o za ra d i nje svojo d isju n k tiv n o st zadržijo in razvejajo. E no glasn ost biti j e e n a k a pozitivni ra b i d isju n k tiv n e sinteze, tem u zatrjevanju najvišje vrste: to j e sam o v e č n o v ra čan je o se b n o , ali, k o t sm o videli pri id ealn i igri, zatrjevanje
3 F rançois Z ourabichvili, Deleuze. Une philosophie de l'événement, PUF, Pariz 1996, str.
127.
4 Gilles D eleuze, Différence et répétition, PUF, Pariz 1968, str. 52.
Pe t e r Kl e p e c
vsega n ak ljučja v e n e m sam em n ak lju čju , e n k r a tn i za m a h za vse m e te , e n a sam B it za vse fo rm e in ponavljanja, e n o sam o v ztrajan je za vse, k a r o b staja, e n a sam p rik azen za vsa živa bitja, e n sam glas za vse g o v o rič e n je in vse k ap lje m orja. N apak bi bilo, če bi e n o g la sn o st biti, ki se izreka, en a čili z n e k a k šn o lažno e n o p o m en sk o stjo tega, o č e m e r se izreka. Kajti če se B it n e izrek a, n e d a bi se g o d ila in č e je Bit e n k ra tn i d o g o d e k , v k a te re m k o m u n ic ira jo vsi d o g o d ki, p o te m en o g lasn o st h k ra ti n a p o tu je n a to, k a r se g o d i, in to, k a r se izreka, e n o in isto: lahko ga atrib u ira m o vsem te le so m in sta n je m stvari in la h k o ga izrazim o v vseh pro p o zicijah . E n o g la sn o st p o m e n i id e n tite to n o e m a tič n e g a a trib u ta in lingvističnega izraženega: d o g o d k a in sm isla. P rav tak o b iti n e p u sti, d a b i se še o h ra n ja la v tistem o h la p n e m stan ju , k o d e r s o j o p u stili an a lo šk i p o g led i. E n o g lasn o st povzdiguje, izlušči b it, d a bi se ta b o lje lo čila o d tega, č e m u r se godi, in o d tega, o č e m e r se izreka. Iz tr g a jo b itje m , d a bi jim j o n a to vrnila e n k ra t sam k ra t in j o tako za vselej sp rav ila k njim . E n o g la sn o st, k i j e čisto re k a n je in čisti d o g o d ek , spravlja v stik n o tra n jo p o v ršin o je z ik a (vztraja
nje) z z u n a n jo površino biti (d o d a te k k b iti) . E n o g la sn a b it vztraja v je z ik u in se p rip e ti rečem ; tako n o tra n je ra z m e rje je z ik a m e ri z z u n a n jim ra z m e rje m biti. N e dejavna, niti trp n a, e n o g la sn a b i t je n ev tra ln a. S am a j e n e k dodatek k biti, se pravi tisti m in im u m biti, ki j e sk u p e n d e ja n sk e m u , m o ž n e m u in n e- m o žn em u . E noglasna b i t je položaj v p ra z n e m za vse d o g o d k e v e n e m , izraz nesm isla za vse sm isle v en e m , čista fo rm a A iô n a, fo rm a z u n a n jo sti, ki v zpo
stavlja razm erje m ed rečm i in p ro p o z ic ija m i. E n o g la sn o st b iti im a s k ra tk a tri določila: j e en sam d o g o d e k za vse; e n sam aliq u id za to, k a r se g o d i in k a r se izreka; e n a sam a b it za n em o žn o , m o ž n o in d ejan sk o .« 5
O m e n je n a o d lo m k a - zlasti n e k o lik o daljši o d lo m e k iz Logike smisla - p o stavljata k opico vprašanj: o d vprašanj p o zastavkih d eleuzov ske o n to lo g ije 1’, razm erja m ed b itjo in jezik o m , b itjo in d o g o d k o m , D eleuzovim p o jm o v a n je m naključja7, do o sn o v n eg a vprašanja, zakaj D eleu ze govori o en o g lasju o z iro m a univ o k n o sti in zakaj izpostavlja prav D u n sa S k o ta te r p ri tem , nav kljub sicerš
nji kritiki A ristotela, pu šča ob stra n i A ristotelove k o m e n ta to rje in in te rp re te , k o tje d e n im o Boetij, k ije že v In Categorias Aristotelis libri qu attu orp rip o m n il, d a so stvari »univoca, k ad a r im ajo isto d efin ic ijo in isto im e, diversivoca, k a d a r im ajo tako različna im e n a k o t ra zličn e d efin icije, multivoca, k a d a r so p o im e n o vana z različnim i im eni, im ajo p a isto d efin ic ijo in aequivoca, ko im ajo isto
5 Gilles Deleuze, Logika smisla, prevedel T om až Erzar, K rtina, L jubljana 1998, str. 172- 173.
0 N ekatere vidike tega problem a osvetljujeta že o m e n je n a prispevka S m itha in G oodc- hilda.
7 O Deleuzovem pojm ovanju d o godka in naključja p rim naš članek: »D eleuzovo poj
movanje naključja«, Filozofski vestnik, XIX, št. 3 /9 8 , L jubljana 1998, str. 55-74.
Ne k a jp r ip o m b k De l e u z o v e m up o j m o v a n j uim a n e n c ek o tu n i v o k n o s t i
im e in ra zličn o d efin ic ijo .« 8 N ad alje, m a r n e g re pri v p rašanju univ ok no sti tu d i za sp ecifičn i D eleuzov p o se g v s p o r o univerzalijah? M ar n e g re v ozadju p r o b le m a ra z m e rja u n iv o k n o sti in im a n e n c e vselej za p ro b le m n o m in alizm a, u n iv erzalizm a, abstrakcij, iluzij in univerzalnega? O bravnavo p ro b lem a tik e s p o ra o u n iv erz alija h skozi D eleuzovo filozofijo si p rih ra n ju je m o za kako d ru go p rilo ž n o st, p ri č e m e r p rip o m in ja m o , da v osnovi ne g re le za razm erje D eleuzove filozofije d o zg o dovine filozofije k o t take, za so d o b n e zastavke, ki n a sto p a jo v o p re d elitv i d o že o m e n je n e g a spora, tem več tu di za p ro b lem , k ije n o tra n ji sam i D eleuzovi filozofiji k o t taki. Č eprav sam D eleuze p ri vpeljavi univocité v zgoraj n a v e d e n ih o d lo m k ih izpostavlja Glas, ki se izreka v e n e m sa m e m »sm islu« o vsem , o č e m e r se izreka, bi n e m a ra vprašan je p o tem vox ra z u m e li tu d i k o t v p rašan je p o tistem glasu, besedi, te rm in u , k o n c e p tu , ki iz re k a in s tem z a zn am u je n e le filozofijo ko t tako, filozofijo n asp lo h , tem več in p re d v sem tu d i D eleuzovo lastn o filozofijo. T a beseda, ta te rm in , ta o zn ače
valec, če h o č e te , j e prav »im anenca«.
T u d i ta vidik m o ra m o im eti p re d seboj, ko se lotevam o u so d e n a u k a ozi
ro m a p o jm a u n iv o k n o sti v D eleuzovi misli. V prašanje po un iv o k n o sti j e tako tu d i v p ra šan je p o tistem te rm in u , p o jm u , pojm ovanju, k i j e »isti za vse, o če
m e r se izreka« in ki n a s to p a »kot n e k e n k ra tn i d o g o d e k za vse, k ar se g od i ali p rih aja « v D eleuzovi lastni m isli. In nazad n je, a n e n a za d n jem m estu, j e tu di zato D e le u ze v k o re s p o n d e n c i m e d D eleuzom in B adiou jem , ki j o B adiou o m e n ja v že o m e n je n e m d e lu , » n ek eg a d n e z velikim i črkam i zapisal: ‘u nivok
n o s t = im a n e n c a ’«.!) N i razloga, d a bi B adiouju n e verjeli, še zlasti zato n e, k e r im a m o n a voljo D eleuzove se m in a rje n a m ed m režju , ki d ok azujejo , d a s e j e D e le u ze k razdelavi u n iv o k n o sti in im a n e n c e - navkljub siceršnji tip ičn i u sod i te rm in a u n iv o k n o sti, navkljub njegovi pojavitvi-izginotju v o bjavljenih d elih - v e n d a rle n e n e h n o vračal v se d e m d e se tih in osem d esetih , kar še d o d a tn o p o d k re p lju je tezo, d a u n iv o k n o sti v en d a rle p ritiče p o se b e n status, status, ki n e m a r a tu d i p o d ro b n e je o p re d e lju je zastavke, n a k atere m e ri D eleuzovo p o j
m o v an je im a n e n c e .
Imanenca kot bojni krik
P o u d a rk i v te h s e m in a ijih , k ijih izpostavljata tu d i že o m e n je n a p re v o d a o b e h avtorjev, p a postavljajo v n e k o lik o d ru g a č n o luč D eleuzovo tezo, d a j e
8 Prim . u red n išk o in prevajalsko o p o m b o Matjaža Vesela v: Anicij Manlij Severin Boetij, Filozofsko-teoloski traktati, prevod in sp rem n a beseda Matjaž Vesel, Založba ZRC, L jubljana 1999, str. 30, o p o m b a št. 13.
‘J A lain B adiou, Court traité d'ontologie transitoire, Seuil, Pariz 1998, str. 62.
filozofija p o svojem bistvu filozofija im a n e n c e . B olje re č e n o , ta teza k ajp ak ostaja ista, p re sen ečajo , ali p a tu d i n e , n e k o lik o d ru g a č n i p o u d a rk i o d tistih, ki sm o j i h navajeni. D eleuze n a m re č tako re k o č d o k o n c a vztraja p ri tem , d a j e
»Religija tam , kjer j e tra n sc e n d e n c a , n av p ičn o Bitje, kraljestvo n a n e b u ali zemlji; Filozofija p a je tam , kjer j e im a n e n c a , č e tu d i služi k o t a r e n a za a g o n in rivalstvo«111. T akšen p o u d a re k izpostavlja p re d v sem a n g a ž ira n o s t in b re z k o m p ro m isn o st opredelitve filozofije k o t im a n e n c e , videti je , d a je im a n e n c a p r e d vsem in v prvi vrsti b o jn i krik, s k a te rim skuša filozofija n e n e h n o izlo čati tisto, kar ni o n a sam a, pri č e m e r n e g re n iti za tisto, k a r sicer D eleu ze o p re d e lju je k o t n e-filo z o fijo 11, n iti za (običajni) boj s tek m eci in rivali.
K akšen je pravzaprav »običajni« boj filozofije z n je n im i tek m eci, ali bolje, kak šn o je pravzaprav »običajno« ozirom a »klasično« D eleuzovo pojm ovanje im a
nence? V Pourparlers, den im o , D eleuze p o u d a rja , d a se v svojih d e lih n e n e h n o sklicuje n a im anenco: »Vsi avtorji, s k aterim i sem se ukvaijal, so postavili ravni
n o im an ence, trasirali so polje im a n e n c e (celo K ant, ko se o d p o v e tra n sc e n d e n tn i rabi sintez, ter se pri tem drži m o žn eg a izkustva in n e re a ln e eksperi- m entacije). A bstraktno ne pojasnjuje ničesar, pač p a m o ra biti sam o p o jasn je
no: univerzalije n e obstajajo, tra n sc e n d e n ta lije prav tako ne, E d e n n e obstaja, n e obstajata n e subjekt (objekt) n e U m . O bstajajo zgolj procesi, ki so lah k o procesi unifikacije, subjektivacije, racionalizacije, to d a n ič več k o t to. Ti p ro cesi se vršijo n a k o n k re tn ih »mnoštvih«, m noštvo j e n a m re č resn ičn i e le m e n t, k jer se kaj dogaja. R avnino im an en ce n aseljujejo m noštva, n ek a k o tako k o t p le m e n a naseljujejo puščavo, ne d a bi ta p re n e h a la biti puščava. R avnina im a n e n c e m o ra biti konstruirana, im a n e n c a je n e k konstruktivizem . [...] Ko se sklicujejo n a tran scen d en co , ustavljajo gibanje, d a bi n am esto e k sp e rim e n tira n ja vpeljali interpretacijo. B ello u rje to lepo pokazal za film, za tokove p o d o b . In te rp re ta c i
jo se vselej po čn e v im e n u nečesa, česar d o m n e v n o ni. Prav e n o tn o s tje tisto, k ar m anjka m noštvu, tako k o tje subjekt tisto, č e m u r m an jk a d o g o d e k (»dežuje«).
[...] P rocesi so postajanja. Procesov n e p re so ja m o glede n a rezu ltat, k ijih k o n ča, pač p a glede n a kvaliteto njihovega p o te k a in g led e n a m o č n jiho veg a n a d a ljevanja: tako k o t v p rim eru postajanja-žival, ali n e -su b je k tiv n ih individuacij.
[...] Univerzalije n e obstajajo, obstajajo sam o singu larn osti. P o jem n i n e k a u n i
verzalnost, pač p a m nožica sing ularnosti, vsaka o d teh se ra z p ro stira vse do sosedstva z d ru g o sin g u larn o m nožico.«12 Poglavitni p o u d a re k p ri tem j e n a tem , d a je im an en ca konstruktivizem , k ije zavezan n e n e h n i p red elavi pojm o v - sam o m išljenje teija gibanje, ki g re lah k o v n esk o n čn o st. Filozofija j e lah k o
10 Gilles D eleuze in Félix G uattari, Kaj je filozofija1?, nav. delo, str. 48.
11 O tem prim: P ete r Klepec, »Deleuzove tri fo rm e mišljenja«, Problemi, XXXVI, št. 7—
8/1 9 9 8 , Ljubljana 1998, str. 139-155.
12 Gilles D eleuze, Pourparlers, É ditions de M inuit, Pariz 1990, str. 199-200.
Pe t e r Kl e p e c
Ne k a jp r ip o m b k De l e u z o v em u p o jm o v a n j uim a n e n c e k o tu n iv o k n o s t i
logika m n o štev le tako, d a so sam a m noštva vselej v gibanju, d a se vselej sp rem i
njajo, le tako ostajajo o d p rta o ziro m a trajanje. G ibanje za D eleuza vselej izraža s p re m e m b o celo te, gib an je j e vselej povezano s celoto. V izhodiščnem citatu iz Pourparlers tako n e gre toliko za zoperstavitev ab straktnega in k o n k re tn e g a, u n i
verzalizm a in n o m in aliz m a, če že h o čete, pač pa predvsem za zoperstavitev gi
b a n ja m irovan ju, blokad i, ustavitvi gibanja in nadaljevanju postajanja. N aloga m išlje n ja je tako videti p recej jasn a: filozofija m o ra ustvaijati pojm e, saj ni sam a nič d ru g e g a k o t ustvarjanje, to p a n i nič drug eg a kot u p o r, u p iran je . D obim o, skratka, n a sle d n jo enačb o : m išljenje=ustvarjanje=upor. A č e j e filozofija u p o r, če m u se pravzaprav upira?
Po e n i stran i g re za u p o r in zoperstavitev m n en ju , iz k atereg a h o če filozofi
j a izstopiti, in kaosu, ki se m u zoperstavlja iri kljubuje. N enazadn je tu d i sam p la n im a n e n c e , ra v n in o im a n e n c e obkroža m egla, prvi, ki tvega, d a se b o v tej m egli izgubil, p a j e prav filozof, k ij e to ravnino u trl in vpeljal. P ro b lem je n a
m re č v tem , d a n i n o b e n e g a pravila, ki bi lahko vnaprej povedalo a lije ravnina, ki sm o j o uvedli, d o b ra ali ne. D a toliko nejasnosti, m egle, ob kro ža ravnino im a n e n c e , j e m o goče, pravi D eleuze v Kaj je filozofija?, pojasniti n a dva načina:
m isel se, prvič, n e m o re zaustaviti, d a n e bi im an en ce in te rp re tira la k o t im a
n e n tn e n e č e m u k o t O b jek ta k o ntem placije, Subjekta refleksije ali p a D rugega ko m u n ik acije. G lede n a iluzije, ki obkrožajo ravnino, j e tako skoraj n u jn o in n eizo g ib n o , d a prej ali slej p rid e d o vpeljave transcend ence. Č eprav j e spisek teh iluzij, ki o b krožajo ra v n in o im an en c e tako rekoč nesk o n čen , jih D eleuza n ašteje p red v sem štirils: iluzijo univerzalij, iluzijo diskurzivnosti, iluzijo večnega in p a iluzijo tra n sc e n d e n c e , ki im a p oseb en status, saj »je m o rd a p re d vsemi drugim i«. S tra n sc e n d e n c o im am o opravka bodisi takrat, ko im a n e n c a n asto p a k o t im a n e n tn a n e č e m u , bodisi takrat, ko tran sc en d en c o n a jd e m o v sam i ima- n en c i. S teg a vidika se zgodovina filozofije kaže kot zgodovina e n e sam e iluzije.
T ri vrste U niverzalij - k o n tem p lacija, refleksija, kom unikacija - so tako k o t tri d o b e filozofije, E idetika, K ritika in F enom enologija. E dina izjem a v vsej tej zgo
dovini, p o u d a rja D eleuze, j e kajpak Spinoza, zanj im an en ca n i več im a n e n tn a n ek i stvari, m o rd a j e bil ed in i, ki ni sklepal n o b e n ih kom prom isov s tran sc en d e n c o in j o povsod preg an jal. S p in o z a je zato za D eleuza p rin c filozofov, »vrto
glavica im a n e n c e , ki si j i j e toliko filozofov zam an prizadevalo izogniti«, še več,
» S p in o z aje Kristus filozofov, največji filozofi p a so apostoli, ki se od daljujejo ali približujejo tej skrivnosti. S pinoza, nesk o n čn o postajanje filozofa. Pokazal, zari
sal, mislil j e »najboljšo« ravnino im an en ce, se pravi najčistejšo, tisto, ki se ne p o n u ja tra n sc e n d e n tn e m u niti znova n e p o n u ja tran sc en d en tn eg a, tisto, ki nav
d ih u je n ajm anj iluzij, slabih občutkov in zm otnih zaznav...«14 13 Prim . Gilles D eleuze in Félix G uattari, Kaj je filozofija?, nav. delo, str. 54.
14 Ibid., str. 64.
Pe t e r Kl e p e c.
N a v ed en i o d lo m e k pravzaprav zelo le p o p o n a z o ri o sn o v n o težavo. P ro b lem je , prvič, v tem , d a D eleuze tako izpostavi S pino zo . P ri tem n e g re za to, d a izpostavlja prav S pinozo, prav v seen o bi bilo k o g a izm ed svojih avtorjev, o z iro m a avtorjev, s k aterim i s e je ukvarjal, bi izpostavil - L u k re cija, H u m a , N ietzsc
heja, B ergsona, D unsa S k o ta... Č e tu d i D eleu ze b e se d o n ajb o ljša postavlja v n arek o v aje - S p in o z a je »pokazal, zarisal, m islil »najboljšo« ra v n in o im a n e n ce« - j e b ese d a v en d a rle postavljen a in izre čen a , p a tu d i če n e bi b ila Še večji p ro b le m predstavlja o zn ačb a »najčistejša«. Zakaj? V čem j e p ro b le m a tič n o s t teh dveh označb? O bstaja n a m re č n e š te to ra v n in im a n e n c e , tak o, d a j e vselej težko re či, ali j e tisto, k ar p rim e rja m o , e n a sam a ra v n in a ali p a g re za več ravnin in da j e težko ločevati m e d ra v n in a m i - so im eli p re d s o k ra tik i e n o sam o p o d o b o misli, n e glede n a razlike m e d H e ra k lito m in P a rm e n id o m ? Ali lah k o go vorim o o klasični ravnini im a n e n c e , o k lasičn i p o d o b i m isli, ki s e j e nad aljev ala o d P la to n a d o D escartesa? Ali p a j e , vsak velik filo zo f k o t j e to povedal F oucault, velik zato, k e r j e m islil »drug ače« , k e r j e u trl svojo ra v n in o im a n e n c e . A tudi, če zadeve postavim o tako, p ro b le m a še v e d n o n ism o o d p r a vili. Ko p ri en e m sam em avtorju ra zlik u je m o m e d ra zličn im i filozofijam i, m a r to ni zato, ker j e sp re m e n il ravnine, k e r j e n ašel še n e k o d ru g o p o d o b o m isli?
Najsi j e ravnin im a n e n c e n ešteto , najsi j e e n sam a, videti j e , d a sm o o b so je n i n a to, d a u tre m o , trasiram o svojo lastn o ra v n in o , n e d a bi v edeli, k a te ro rav n i
n o b o sekala in s k atero ravnino bo so v p ad a la in se u jem ala. R av n in a im a n e n ce j e k o t n ek a k šn a m reža, ki im a s k u p n e e le m e n te - vsak e le m e n t, k ije u stvar
j e n n a e n i ravnini, se sklicuje n a d ru g e h e te r o g e n e e le m e n te , ki so u stv arjen i n a d ru g ih ravninah, ravno zato j e m išljen je za D eleu za h e te ro g e n e z a . N a d a lje, vsaka ravnina j e listnata, feuilleté, p a h lja č a sta in o b e n e m p re lu k n ja n a , p o m anjkljiva, troué, zaradi te pom anjkljivosti j e ra v n in a »rešeto, k ije n a p e to čez kaos«, p rav zato p a je - navkljub n e d v o m n o n a m e r n i D eleuzovi p ro v o k a tiv n o sti - tak o tvegano k atero k o li ra v n in o im a n e n c e o m e n ja ti zgolj v su p erla tiv ih .
A te g a se, dru g ič, D eleuze sam še kak o d o b ro zaveda, saj sam postavlja vp rašan je, ali obstaja n ek a n ajboljša ra v n in a , ra v n in a , ki n e bi več v o d ila v tra n sc e n d e n c o , ki im a n e n c e n e bi d o je m a la k o t im a n e n tn e n e č e m u , ali ki n e bi več p o sn em ala tra n sc e n d e n tn e g a ? »Rekli b o m o , d a j e TIST A [LE] ra v n in a im a n e n c e h k ra ti tisto, k ar m o ra b iti m išljen o in tisto, č e sar se n e d a m isliti.
Prav ra v n in a bi lahko b ila tisto n e -m iš lje n o m isli. T o j e osn o v a vseh ra v n in , im a n e n tn a vsaki ravnini, ki si j o j e m o g o č e zam isliti, ki p a te osn ov e n e u sp e m isliti. J e najbolj in tim n o v m isli, p a v e n d a r a b so lu tn i zu n aj. Z u n aj, k i j e dlje o d vsega zu n a n je g a sveta, saj obstaja zn o tra j, k ije g loblji o d vsakega n o tr a n je ga sveta: to je im an en c a, ‘in tim n o s t k o t Z unaj, z u n a n jo st, k ije p o sta la v d o r, ki duši, in o b ra t e n e g a in d ru g e g a ’. N e n e h n a tja—in -n a z a j ra v n in e , n e s k o n č n o g ibanje. M o rda p a j e prav v tem v rh u n sk a g esta filozofije: n e to lik o m isliti
T IS T O ra v n in o im a n e n c e , tem več pokazati, d a je tu, n em išlje n a v vsaki ravni
ni. M isliti j o tako, k o t zunaj in zn o traj misli, n e -z u n a n ji zunaj in n e - n o tra n ji zn o tra j. T isto , k a r n e m o re b iti m išljeno, p a v e n d a r m o ra b iti m išljeno, j e bilo e n k r a t m išljen o - tak o k o t s e j e K ristus e n k ra t utelesil, da bi to k ra t pokazal m o ž n o st n e m o g o č e g a . T a k o je S pin o za Kristus filo zofov ...«15
T o d a , č e m u se m išljen je sp lo h zoperstavlja? Z unanjosti? R esd aje z m išlje
n je m za D e le u za vselej p o v ez an o nasilje, sila zunaja, resd a zanj resn ica ni n i
koli p r o d u k t n e k e p r e d h o d n e d o b re volje, pač p a j e odvisna od srečan ja z n e k o re čjo , ki n as prisili v m išljenje, v iskanje resničnega, a ta zunaj ni nikoli čisti zunaj, tem več vselej n a n e k i p arad o k sn i točki sovp adanja n o tran jo sti in z u n a n jo sti, n a točki ek stim n o sti. T a ekstim ni D rugi, ki m e p re tre sa , vznem ir
ja , ščuva, ki m e sili v n e k o d elo v an je o ziro m a m išljenje, ta D rugi, ki zlom i in tim n o id e n tite to in s tem vsako id e n tite to , ta vselej že n o ri, shizofreni D rugi torej ni n e k a n e k a čisto z u n a n ja prisila, ki bi nas zapeljala v iluzijo, tem več se n a h a ja v sam i p a ra d o k sn i n o tra n jo sti-z u n a n jo sti. S teg a gledišča, če p ustim o o stalo p ro b le m a tik o , k i j e s tem po vezana ob stra n i10, k o n ec koncev tu d i n e m o re m o re či, d a so iluzije nekaj zunan jeg a, tem več vselej tu d i že n o tra n ji p ro b le m sam e filozofije. E n ak o velja tudi za tra n sc e n d e n c o . T o d a - m a r ni vsaj n a tr e n u te k v ideti, d a D eleu ze v svojem n e n e h n e m grom ovništvu p ro ti tra n s c e n d e n c i, n a s e d a p rav tiste m u do g m atsk em u m išljenju, p ro ti k a te re m u j e im el to lik o p o v ed a ti, in k a te re g a izhodišče sestoji v tem , d a rav n in a selek
c io n ira tisto, k a r j e u p ra v ič e n o m isliti, d a bi tako n a re d ila svoje poteze, svoje sm eri ali d ia g ra m a tič n a gibanja. D escartes j e bil sicer prvi, čeravno j e bilo p re d njim že veliko d ru g ih , za k a te re g a je bila zm ota n eke vrste p o teza ali sm er, k ije izražala negativ misli. T ak šn o n ev arn o st je za n e k a te re m islece predstavljala tu d i n e u m n o st, am nezija, afazija, delirij, n o ro st itn.. T ako n a en i strani d obim o tisto, k a r je d o b ilo pravico, d a j e lahk o m išljeno in k a r je o h ra n je n o ko t diagra
m a tič n a p o te z a n a sebi, k a r p a j e o d rin je n o o d ostalih rivalskih določitev, n a e n i strani im am o ne-filozofijo, n a d ru g i tisto, kar filozofija ni.
S kratka, v p rašan je se čisto p re p ro s to glasi: im a tra n sc e n d e n c a status zm o
te? J e tra n s c e n d e n c a vselej re lig io zn a tran sc en d en c a? Sta ateizem in religija n u jn o zoperstav ljen a? D eleuzov o d go vor ni le v tem , d a j e »vselej m ogoče e k stra k tira ti kak a teizem iz religije«, pač p a tu d i v tem , d a re lig io zn a tran sc en d e n c a n i e d in a tra n s c e n d e n c a . T ra n s c e n d e n c a je lah k o tu d i »prazna«, n a p o l
ni se v to likšn i m e ri, k o lik o r se n a g ib a in kolikor p re č k a različne nivoje, ki so h ie ra rh iz ira n i in ki se skupaj p ro jicira jo n a n e k o regijo ravnine, to se pravi, n a n e k asp ek t, ki u stre z a n e s k o n č n e m u gibanju. T ak šno tra n sc e n d e n c o d o b im o
15 Ibid., 63-64.
,r' O tem širše: P e te r K lepec, »K onceptualna oseba in cogito à la Deleuze«, Filozofski vestnik, XIX, št. 1 /9 8 , L jubljana 1998, str. 78-90.
Nekajp r i p o m b k De l e u z o v e m up o jm o v a n j uim a n e n c e k o tu n i v o k n o s t i
Pe t e r Kl e p e c.
takrat, ko na ravn in o im a n e n c e n ase lim o F ig ure. F ig u ra j e p o svojem bistvu p aradigm atska, projektivna, h ie ra rh ič n a in re fe re n č n a , te r k o t tak a p re d sta v lja zgled n asp ro tja pojm a. » F ig u raje k o t fab u lacija p ri B erg so n u : im a re lig io z
ni izvor. T o d a ko p o stan e estetska, n je n a č u tn a tra n s c e n d e n c a sto p i v tih o ali o d k rito opozicijo z n a d č u tn o tra n s c e n d e n c o re lig ij.« 17
Z a č u d u jo č e je , pravi D eleuze, kolik o fdozofov še v e d n o je m lje za tra g ič n o sm rt B oga. »Ateizem ni d ra m a , pač p a v e d rin a filozofa in d o sež ek filozofije.«
Kljub te m u se D eleuze zaveda, d a filozofija n e oprav i s te o lo g ijo v e n e m zam a
h u , d a golo vztrajanje p ri im a n e n c i n e p re ž e n e tra n s c e n d e n c e . »R azglasiti sm rt B oga ali celo sm rt človeka n i še nič. K ar šteje, j e kako. Že N ie tz s c h e je pokazal, d a B og u m ira n a več način ov; in d a so bogovi res u m rli, v e n d a r o d sm eha, ko so slišali e n e g a izm ed b ogov trd iti, d a j e E d in i« .18 E d in e m u o ziro m a E n e m u se izo g n em o tako, d a p ostavim o Dvojico, dvoje m n o štev , dva tip a m n o g o tero sti. N a ta n č n e je re č e n o , » m n o g o te ro sti j e več. že o d začetk a p o tr e b u je m o vsaj dve, dva tipa. N e g re za to, d a bi b il d u alize m več v re d e n o d en o te; to d a m n o g o te ro st j e n a ta n k o tisto, k a r se d o g a ja m e d o b e m a . Dva tip a p o te m ta k e m n e bosta e d e n n ad d ru g im , tem več e d e n o b d ru g e m , e d e n p ro ti d ru g e m u , iz oči v oči ali tesn o skupaj.«19 Skratka, le č e je n a m e s to E n e g a m n o š
tvo, k o t vselej že razcep ljen o n a vsaj dve m noštvi im a m o o p ra v k a z m n o štv o m ko t n esk o n č n im , im a n e n tn im , niko li id e n tič n im sa m e m u sebi, n ik o li povsem zaprtim in sklenjenim - skratka, C elo ta k o t O d p rto j e d ru g o im e za im a n e n - co. »C elota je torej k o t nit, ki p re či m n o žice in s le h e rn i m e d njim i p o n u ja u d e ja n je n o m ožnost, d a k o m u n ic ira z d ru g o m n o žico , v n e sk o n č n o st. C elo ta je tisto O d p rto , ki prej ko t n a m a te rijo in p ro s to r n a p o tu je n a čas in ce lo n a d u h . K akršnokoli ž e je njihovo ra zm erje, n ik o li n e sm em o m ešati n ad a lje v a
nja e n ih m nožic v d ru g e z o d p rtje m ce lo te , ki p re č i s le h e rn o o d n jih . Z a p rt sistem ni nikoli p o p o ln o m a zaprt; p o e n i stra n i ga v p ro s to ru n a d ru g e siste
m e veže bolj ali m anj »tenka« nit, p o d ru g i stra n i p a j e in te g rira n o z iro m a re in te g rira n v celoto, ki m u vzdolž te n iti p o d e lju je traja n je .« 20
A kaj se zgodi »vmes«!
Č e je torej filozofija vselej filozofija im a n e n c e , če filozofijo im a n e n c e p o b ližje d o lo č a tro jn i vozel m išljenja, u stv arjan ja in u p o ra , č e j e ta u p o r u sp e še n
17 Ibid., str. 200.
18 Gilles D eleuze, »Po čem p rep o z n am o strukturalizem ?«, v: Sodobna literarna teorija (zbornik), ur. Aleš Pogačnik, prevedel Stojan Pelko, KRTINA, L jubljana 1995, str. 62.
1!i Gilles D eleuze in Félix G uattari, Kaj je filozofija?, nav. delo, str. 157.
20 Gilles Deleuze, Podoba-gibanje, prevedel Stojan Pelko, Studia H um anitatis, SKUC in Filozofska fakulteta, Ljubljana 1991, str. 29.
Ne k a jp r i p o m b k De l e u z o v e m up o jm o v a n j u im a n e n c ek o tu n iv o k n o s t i
le, če se n ik o li n e ustavi, če m išljenje nikoli n e zaustavi svojega g ib an ja in u stv arjan ja, k a r je m o g o če le skozi n a p e to s t in razcep vsaj dveh m noštev, č e je p ri te m filozofija im a n e n c e n e n e h n o v sp o p a d u s svojimi tek m eci in n a s p ro t
niki, če n a n jo vselej p re ži n e v a rn o st tra n sc e n d e n c e , č e je vselej izpostavljena (lastn im ) iluzijam in p re te n z ija m , in če nikoli n e začenja, prav tako pa nikoli n e k o n č u je , p o te m j e n e k o lik o bolj razum ljivo, zakaj D eleuze vztraja p ri tem , d a se prav o v p ra šan je glasi: kaj se zgodi »vmes«? »Vmes«, za k a te re g a gre, je n a m re č d ru g o im e za im a n e n c o - vselej začenjam o »vmes«, vselej p rič n e m o
»s stvarjo sam o«, vselej se n a h a ja m o »v sredi« p ro b lem a , a ta vmes, k ije d ru g o im e za im a n e n c o , j e p o tre b n o vselej znova k o n stru irati - im anen ca= k on struk - tivizem .21 Č e p a zadeve p ostavim o tako, p o te m tisto, k ar se zgodi »vmes«, n i
koli n i n ek aj povsem čistega. T o d a zakaj p o te m D eleuze, prvič, Spinozo izpo
stavlja k o t »najboljšo ra v n in o im a n e n c e , se pravi najčistejšo, tisto, ki se ne p o n u ja tra n s c e n d e n tn e m u n iti znova n e p o n u ja tra n sc e n d e n tn e g a « te r v n e k a te rih se m in a rjih , ki so objavljeni n a m ed m re žju , zadeve postavlja tako, ka
k o r d a s e je filozofija, s tem ko s e je ukvarjala z B ogom , ko m p ro m itirala: »Pour
quoi est—ce que la philosophie s'est—elle tellement compromise avec Dieu,«12 Zakaj je filozofija sk lep ala z B og om tak šn e k o m p ro m ise, ozirom a, zakaj s e je filozofija p u stila o m ad ež ev ati, o b elež iti, zaznam ovati, k o m p ro m itira ti s p ro b lem a tik o , za k a te ro j e n e le videti, d a j i n e p rip a d a , tem več, d a je bila zavoljo ukvarjanja z n jo p risilje n a sklep ati tak šn e k o m p ro m ise, d a j o j e lah ko n e m a ra le sram . T o d a n a točki, n a k a te ri bi, g led e n a D eleuzov sloves in siceršnjo usm eritev, p ričak o v ali vse p re j kaj d ru g e g a , D eleuze o p tik o o b rn e in ugotovi, d a j e p o d re d ite v p ravzaprav pogoj sv obode in ustvarjalnosti. T o n e n a z a d n je dokazuje tak o p rim e r, ki g a sam o m e n ja , slikarstvo, k o t tudi sam a filo z o fija -v z e m im o sam o S p in o zo , teg a p rin c a filozofov, ali p a d e n im o Leibniza. »Ateizem tako«, k o t se glasi v že n a v e d e n e m se m in a rju , »v n ek e m sm islu n i bil religiji nikoli n ek aj zu n a n je g a: ateizem , to j e u m e tn išk a m oč, k ije n a d e lu v religiji. Z Bo
g o m j e vse do v o ljen o . M očan o b č u te k im am , d a je bilo to za filozofijo n a ta n k o isto, in d a če so n a m filozofi toliko govorili o B ogu - p ri č e m e r so bili lahko k risÿ a n i ali v eru jo č i - , te m u n i m an jk alo o b ilo sm eha. T o n i bil nev ern i sm eh, tem več ra d o s t d e la , ki so se ga lotevali [...] Filozofiji sta B og in božja tem a p o n u d ila n en a d o m e stljiv o p rilo žn o st, d a osvobodita tisto, k a r j e o b jek t us- tv aijan ja v filozofyi - se pravi, p ojm e.« T ro jn i vozel m išljenja, ustvarjanja in u p o r a im a tak o za D eleu za n ajboljše pogoje za svoje u d ejan ja n je takrat, ko p ris ta n e n a n e k o o m ejitev, n a n e k o polje, n a n ek o p o d re d ite v in šele ta m u o m o g o č i n e o m e je n o kreativ n o st. G re za deleuzovsko različico p o a n te , ki jo
21 Gilles D eleuze, Pourparlers, nav. delo, str. 165 ff.
22 Gilles D eleuze, se m in a r z d n e 25. novem bra 1980, ki se nahaja n a m edm režju: h ttp :/
/ w w w .im a g in e t.fr/d e lu z e /tx t/2 5 1 1 8 0 .h tm l.
Pe t e r Kl e p e c
L acan n e m a ra še najbolj ek sp licitn o izpostavi n a z a d n jih s tra n e h s e m in a rja Štirje temeljni koncepti psihoanalize, ko p rim e rja S pinozo vo in K antovo p o jm o v a
nje želje in ko izreče tu d i n asled n je: »To n a m tu d i p o m ag a, d a ra z u m e m o , zakaj j e sle h e rn o zavetje, kjer bi lah k o p rišlo d o zn o sn e g a, u b ra n e g a e n e g a spola d o d ru g eg a, m o žn o le, če p o seže vm es - in v tem j e n a u k p sih o a n a liz e — m edij očetovske m etafo re.« 23 U stvarjanje p o jm a, za k a te re g a g re D e le u zu , j e m o žn o le n a ravnini im an en c e, m o ž n o j e le, če se zaved am o, d a sm o n e k je
»vmes«, d a sm o že sredi »stvari sam e«, d a se vselej že n a h a ja m o »v sredi« p r o b lem a, d a sm o vselej že pristali n a Z ako n. U stvarjan je k o t tra n sg re sija Z ak o n a , u p o r, k o t u p o r »tistem u, k ar je « , j e m o rd a n e le m o ž n o in tem več tu d i n ajb olj p lo d n o tedaj, ko p rista n e m o n a postavo. V osnovi g re za pavlovsko p o a n to , p o k ateri šele p re k postave vem o za g r e h 24, šele zak o n , k o t pravi L ac an v E tiki psihoanalize, n a re d i g re h , transg resijo, k a r z d ru g im i b e se d a m i za D e le u z a p o m en i, d a šele postava in zakon p ostavita p o g o je za u stv arjan je. P rav zato D e
leuze tako p o u d a rja zrcaln o n a s p ro tn o trd itev »Z B o go m j e vse d o v o ljen o « o d sicer o b ičajn e »Če ni Boga, j e vse p re p o v e d a n o « . P o a n ta j e v tem , d a la h k o n ek okvir šele tedaj, ko p rista n e m o n an j p ravzaprav še najbo lj ra d ik a ln o p r e k o račim o , pustim o za seboj. P o u d a riti velja, d a tu za D e le u za n i b istv en o to, d a gre za predstavo o ziro m a pojm o v n i okvir, ki ga d a je ta p rav B og in te o lo g i
ja . G re za p o u d a re k , k ije bistven za D eleuzov style indirect libre'\r\ ki o d lo č iln o zaznam uje D eleuzov p risto p k zgod ovini filozofije, ko av to r s p o m o č jo p o sred n ik o v pove, kar pač im a za p o v ed ati. Ti p o sre d n ik i, k o n c e p tu a ln e b e se d e o ziro m a pojm ovni liki, so za D eleuze ključni: »Tisto, k a r j e b istv en o , so p o sredniki. Kreacija, to so p o sre d n ik i. B rez n jih n i dela. P o sre d n ik i so lah k o ljudje — za filozofa u m etn ik i ali zn anstv eniki, za z n a n stv e n ik a filozofi ali u m e t
niki, a tu d i stvari, rastline, celo živali, k o t p ri C astan ed i. T e p o s re d n ik e j e p o tre b n o proizvesti, p a naj b o d o fiktivni ali re aln i, živi ali neživi. G re za n e k o serijo. Č e ne o blik u jem o serije, p a č e tu d i j e povsem im a g in a rn a , sm o izg u b ljeni.«25
P rista n ek n a te p o sre d n ik e , p rista n e k n a tisti »vmes«, v k a te re m vselej p riče n jam o , j e pravzaprav ugotovitev, d a sm o vselej že sre d i k o m p ro m isa , d a sm o vselej že po pu stili in se k o m p ro m itira li. S čim , pravzap rav n iti n i toliko p o m e m b n o . Etiko im an en c e, k a k o r j o p red stav lja D eleuze, bi la h k o povzeli z B adioujevim i besedam i: » T re b a je nadaljevati!«. Prav vsem različicam , k i j ih
“ Ja cq u es Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, S em inar, knjiga XI., prevedli Rastko M očnik, Zoja Skušek-M očnik, Slavoj Žižek, 1. ponatis, A nalecta, L jubljana 1996, str. 258.
24 Prim . Alain Badiou, Sveti Pavel. Utemeljitev univerzalnosti, prevedla A lenka Z upančič, Problemi 5 -6 /9 8 , A nalecta, Ljubljana 1998, str. 83 sq.
25 Gilles D eleuze, Pourparlers, nav. delo, str. 1 7 1 .0 tem širše: P ete r K lepec, »K onceptual
n a oseba in cogito à la Deleuze«, Filozofski vestnik, XIX, št. 1 /9 8 , L jubljana 1998, str. 7 8 - 90.
D e le u ze p re d sta v lja v svojem o b širn e m opu su , d a j e im a n e n c o p o tre b n o k o n s tru ira ti v e d n o znova, d a m o ra m o vselej nadaljevati p roces k o n stru k cije im a
n e n c e , d a g ib a n ja n e sm em o zaustaviti in b lokirati, d a j e filozofija o ziro m a m išljen je k o t tako u stv arjan je in u p o r h k rati, u p o r sm rti, hlapčevstvu, nečast- n o sti, sra m o ti, sra m u itn . Im a n e n c a k o t konstruktivizem k a r z d ru g im i b ese
d a m i p o m e n i, d a j e filozofija zo p erstav ljen a svojem u času in p ro sto ru , če p rav im a ta u p o r tu d i d o lo č e n e om ejitve. Filozofija lahko vodi velike n o tra n je boje, la h k o se u p ir a svojem u času, v e n d a r p a ni sila, k akršne so religije, države in m ed iji, zato se z n jim i n e m o re spuščati v boj, tem več lahk o vodi kvečjem u v o jn o b re z b oja, n e k a k šn o gverilo. K er silam n im a česa pov edati, se z n jim i n e po g o v arja, tem več k večjem u »pregovarja«. K er p a sile p rečijo sle h e rn e g a od n as, sm o prav zap rav v v eč n ih p o g a ja n jih s sam im seboj, še več, k e r so sile, ki p re č ijo filozofa, zanj prevelike, p re m o č n e , preveč n ez n o sn e, ta p resežek, ki ga izkuša in o k a te re m p rič a n e le filozof, pač p a tako rekoč vsakdo - vsakdo je bil kdaj p rič a n e č e m u » ce qui m 'arrive est trop grand pour moi« - p a je d ru g o im e za Eventum tantum . T a e n sam d o g o d e k , ki se v ečno vrača, j e d ru g o im e za im a n e n c o k o t u n iv o k n o st, za tisti vzrok sam ega sebe, ki ga skuša D eleuze izo
lirati p ri S pin ozi, za im anentni vzrok, ki ko proizvaja, ostaja znotraj sebe, prav tak o p a zn o tra j n je g a ostaja tu d i o d njega pro izvedeni u činek. T u gre za os
n o v n o D eleuzovo sh e m o tiste p a ra d o k s n e notranjo sti-zu n an jo sti, ki sm o j o sam i sicer p o im e n o v a li z L acan o v im te rm in o m ekstimno, za osn o v n o m atrico im a n e n c e k o t tisteg a »vmes«, s k aterim vselej p ričen jam o , za p o sre d n ik e , ki j i h vselej p o tre b u je m o , zato, d a bi ustvarjali pojm e. In tu sledi ključni D eleu- zov d o d a te k —je m o g o če ustvaijati tako, d a n e re p ro d u c ira m o v ed no istega, j e m o g o č a » sp revrnitev p lato n izm a« , sprevrnitev tiste logike, ki se n avd ih u je p ri p la to n iz m u in ki n as j e d o d o b ra sezn an ila z » n aslednjo idejo: B o g je n a re d il človeka p o svoji p o d o b i in p o d o b n o sti« 21’? Kajti »platonizem u tem elju je ce lo t
n o d o m e n o , ki j o b o filozofija p re p o z n a la k o t svojo: d o m e n o re p rez en tacije, ki j o n ase lju jejo p o sn e tki-ikone in ki ni d e fin ira n a z zu n an jim razm erjem do k a k e g a p re d m e ta , a m p a k z n o tra n jim razm erjem do m o d e la o ziro m a te m e lja. P la to n ističn i m o d e l j e m o d e l Istega.«27 U ni vokn ost j e tak o v zadnji in sta n ci p o sk u s m isliti ustv arjan je k o t ustvarjanje novega. V prašanje, ali to D eleuze v re sn ic i u sp e tu p u šč a m o o d p rto , n ed v o m n o p a je , d a j e D eleuze ta e n sam d o g o d e k , ki se v e č n o vrača, ra z u m e l tako, d a j e ob takšn em po jm o van ju m o g o če reči, d a j e C e lo ta O d p rto , m noštvo n esk o n č n o st kot im a n e n c a in n es
k lad n o skladje, d ish a rm o n ič n a h arm o n ija, neujem ajoče ujem anje.28 E dino tako 2,1 Gilles D eleuze, Logika smisla, nav. delo, str. 241.
27 Ibid., str. 242.
28 Prim . Gilles D eleuze, Différence et répétition, nav. delo, str. 190; Le Pii. Leibniz et le baro
que, É ditions de M inuit, Pariz 1988, str. 111-112,188; Image-temps, Cinéma 2, M inuit, Pariz 1985, str. 234-237, 242.
Ne k a jp r i p o m b k De l e u z o v e m u p o jm o v a n j uim a n e n c e k o tu n i v o k n o s t i
Pe t e r Kl e p e c
j e ta Eventum tantum v svojih ak tu alizacijah » tako številen«, d o g o d e k , z a ra d i k a te re g a se v n e k e m p o m e n u n ič n e zgodi, a se v e n d a rle k a r n a p re j n ek aj d og aja in sp re m in ja - zaradi c e s a r j e B adiou povsem u p ra v ič e n o te m e ljn o e n a č b o D eleuzove filozofije zapisal kot: » b it= d o g o d ek « .2!l K ako rk oli že, ta d ig n ite ta d o g o d k a j e za D eleuza vselej neločljiva o d filozofije k o t » am o r fati« - biti en a k , p rim erjati se z d o g o d k o m , ali p o stati sin svojih la stn ih d o g o d k o v , zaradi česar »ni d ru g e etike k o t amor fa ti filozofije«30, saj »filozofija n im a d r u gega cilja o d tega, d a p o stan e d o sto jn a d o g o d k a « 31, k a r je zgolj d ru g a različica tem eljn eg a deleuzovskega etičn e g a im perativa: »ne b o d i n e v re d e n tistega, k ar se ti g o d i« .32
P e te r K lepec Filozofski in š titu t ZRC SAZU L ju b lja n a
2!l Alain Badiou, Court traité d'ontologie transitoire, nav. delo, str. 71.
30 Gilles D eleuze in Félix Guattari, Kaj je filozofija1?, nav.delo, str. 165.
■4' Ibid..
32 Gilles D eleuze, Logika smisla, nav. delo, str. 144.
