Tinkara Čerin TAKTIKE PREPRIČEVANJA

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

Tinkara Čerin

PROTICEPILSKA MOBILIZACIJA V SLOVENIJI:

TAKTIKE PREPRIČEVANJA Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

Tinkara Čerin

PROTICEPILSKA MOBILIZACIJA V SLOVENIJI:

TAKTIKE PREPRIČEVANJA Diplomsko delo

Mentorica: red. prof. dr. Polona Tratnik Univerzitetni študijski program prve stopnje: Sociologija

Ljubljana, 2021

Hvala Bogu, da lahko študiram.

Hvala možu in staršem za podporo in motiviranje,

predvsem pa hvala mentorici, red. prof. dr. Poloni Tratnik, za veliko mero potrpežljivosti.

IZVLEČEK

Proticepilska mobilizacija v Sloveniji: taktike prepričevanja

Diplomska naloga preko diskurzivne analize raziskuje način nagovarjanja publike in podajanja argumentov izbranih proticepilskih virov tako na spletu kot tudi v tiskani obliki, ki so dostopni v Sloveniji. V tem delu nismo raziskovali situacije s koronavirusom, temveč dogajanje na področju proticepilstva pred začetkom pandemije. Tema o cepivih je postala zelo občutljiva v javni sferi, saj je prišlo do poplave različnih javno dostopnih informacij in raziskav, ki preizprašujejo varnost in učinkovitost cepiv ter verodostojnost inštitucij, ki zagovarjajo njihovo rabo. Ker redno cepljenje zadeva večinoma starše šolskih in predšolskih otrok, v nalogi zagovarjamo hipotezo, da sta argumentacija in prepričevanje v teh medijih podkrepljena s čustvenim nabojem, različnimi despektivnimi oznakami podpornikov cepljenja in same industrije, ter opisovanjem žalostnih zgodb ljudi, predvsem otrok, ki so utrpeli posledice stranskih učinkov cepljenja, da bi izzvali strah, dvom in zaskrbljenost glede cepljenja. V teoretičnem delu ugotavljamo, da je nasprotovanje cepljenju prisotno že od 18. stoletja, razplamtelo pa se je v sedemdesetih letih 20. stoletja s proticepilsko kampanjo Gordona Stewarta v Veliki Britaniji in kasneje z znamenito afero Andrewa Wakefielda v ZDA, kjer je s kasneje ovrženo raziskavo povezal OMR cepivo z razvojem avtizma. Prvo obširno delo v Sloveniji, ki je spodbudilo proticepilsko mobilizacijo v Sloveniji, je bila doktorska disertacija Mateje Černič v letu 2014 in kasnejša izdaja znanstvene monografije Ideološki konstrukti o cepljenju. Leta 2015 se je zgodil prvi protestni shod za »svobodo odločanja o cepljenju in drugih medicinskih posegov v telo«. V empiričnem delu smo analizirali proticepilske vire s perspektive štirih avtorjev, ki so v svojih delih razpravljali o načinu podajanja informacij: Anne Kate, Aristotela, Johna Fiska in Rolanda Barthesa. Preko analize proticepilstva v dobi interneta avtorice Anne Kate, smo ugotovili, da so taktike prepričevanja ostale bolj ali manj enake, kot so bile v njeni raziskavi, ko družabna omrežja še niso bila tako razširjena kot v letu 2020.

Taktike prepričevnaja so sledeče: manipulacija z znanostjo in raziskavami, spreminjanje hipoteze o tem katera komponenta cepiva povzroča nastanek določene bolezni, ustvarjanje t.i.

»varnega prostora« s cenzuro določenih informacij in mnenj ter retorično napadanje opozicije.

Analiziranje preko Aristotelove Retorike je pokazala, da je na Facebook straneh najmočnejši

»patos«, še posebej tam, kjer so zbrana subjektivna pričevanja staršev, ki trdijo, da so cepiva poškodovala njihove otroke. »Logos« je bil najizrazitejši v tiskanih delih, kjer je z mnogimi viri in citati podkrepljena argumentacija, »etos« pa se izkaže le ob citiranju znanih oseb, kot je Mahatma Gandhi, ali pa imunologa, ki piše v prid njihovemu cilju. S pomočjo Fiska smo lahko

ugotovili, da je v pisnih virih prisotna kategorizacija informacij, s čimer bralec med seboj lažje poveže informacije, ki izven konteksta proticepilstva niso povezljive. V proticepilskih virih je uporabljenih tudi veliko metafor, ki so na eni strani zdravstvo in farmacevtsko industrijo prikazovale kot tirane in okrutneže, na drugi strani pa nasprotnike cepljenja kot odrešenike in razsvetljence. Po sledeh Barthesa se v slikovnem gradivu na Facebook straneh razbere konotativno sporočilo, da imajo cepiva slab vpliv in povzročajo tudi trpljenje. Sama argumentacija je bila v tiskanih virih veliko bolj strukturirana in jasna kot pa na Facebook straneh. Vsi viri imajo močan čustven naboj, izstopala sta le Facebook stran Civilna inciativa za prostovoljno cepljenje in delo Iluzije o cepivih, kjer ni bilo tako močnih negativnih čustev kot v ostalih virih.

KLJUČNE BESEDE:

Proticepilstvo, taktike prepričevanja, konotativna sporočila, sobe odmeva, argumentacija, notranja sredstva prepričevanja

ABSTRACT

Anti-vaccine mobilization in Slovenia: Persuasion tactics

Through the method of discursive analysis, the diploma thesis explores the persuading of the audience of a few selected anti-vaccine sources that are available in Slovenia both online and in paperback form and how they are presenting the arguments. We did not investigate the anti-vaccine movement during the coronavirus pandemic but rather what was happening beforehand. The topic of vaccines has become very sensitive in the public sphere because there has been a flood of various publicly available information and research questioning the safety and efficacy of vaccines and the credibility of institutions advocating their use. Since regular vaccinations generally concern parents of school and preschool children, we defend the hypothesis that the arguments and beliefs in these media are supported by: emotional charge, various despective labels of vaccination supporters and the industry itself, and describing the sad stories of people, especially children who have suffered consequences of vaccination side effects to provoke fear, doubt, and concern about vaccination. In the

theoretical part, we find that opposition to vaccination has been present since the 18th century and flared up in the 1970s with Gordon Stewart's anti-vaccination campaign in Great Britain and later with the famous Andrew Wakefield affair in the USA linked the MMR vaccine to the development of autism. The first extensive work in Slovenia that stimulated anti- vaccination mobilization in Slovenia was Mateja Černič's doctoral dissertation in 2014 and the later publication of the scientific monograph Ideološki konstrukti o cepljenju. In 2015, the first protest rally for "freedom to decide on vaccinations and other medical interventions in the body" occurred. In the empirical part, we analyzed anti-vaccine sources from the perspective of four authors who discussed the way pieces of information were presented:

Anna Kata, Aristotle, John Fisk, and Roland Barthes. Through an analysis of anti-vaccination in the age of the Internet by author Anna Kata, we found that persuasion tactics remained more or less the same as they were in her research when social networks were not yet as widespread as in 2020. The persuasion tactics are: manipulated science and research, changing the hypothesis about which component of the vaccine causes a particular disease, creating Safe spaces by censoring certain information or opinions and finally attacking the opposition. Analysis through Aristotle’s Rhetoric has shown that the strongest appeal of persuasion on Facebook pages is pathos, especially where the subjective testimonies of parents who claim vaccines have harmed their children are collected. Logos was most distinctive in paperback sources. There the arguments are supported by many references and

quotations. Ethos is revealed only by quoting famous people like Mahatma Gandhi or an immunologist who writes in favor of their goal. With the help of Fiske, we were able to establish that categorization of information is present in paperback sources, which makes it easier for the reader to connect information that is not compatible outside the context of vaccination. Many metaphors are used in anti-vaccination sources, portraying healthcare and the pharmaceutical industry as tyrants and savages on the one hand and opponents of

vaccination as saviors and enlightened on the other. Through the analysis of Barthes, the images on the Facebook pages present the connotative message that vaccines have a damaging effect and cause suffering. The argument itself was much more structured and explicit in print sources than on Facebook pages. All sources have a strong emotional charge.

Only the Facebook page Civilna inciativa za prostovoljno cepljenje and the work Iluzije o cepivih stood out, where the negative emotions were not that strongas strong as in other sources.

KEY WORDS:

Anti-vaccination, persuasion tactics, connotative messages, echo rooms, argumentation, internal appeals of persuasion

KAZALO

1 UVOD ... 1

1.1 RAZISKOVALNI PROBLEM IN HIPOTEZE ... 1

1.2 METODOLOGIJA ... 2

2 TEORETIČNI DEL ... 2

2.1 KRATEK PREGLED PROTICEPILSTVA ... 2

2.1.1 PROTICEPILSTVO V 20. STOLETJU ... 3

2.1.2 PROTICEPILSTVO V SLOVENIJI ... 4

2.1.3 PROTICEPILSTVO NA DRUŽABNIH OMREŽJIH ... 5

2.1.4 TAKTIKE NA INTERNETU ... 6

2.2 SREDSTVA PREPRIČEVANJA ... 7

2.2.1 ETOS, PATOS, LOGOS PO ARISTOTELU ... 8

2.2.2 STRATEGIJE OBVLADOVANJA DISKURZA PO JOHNU FISKU ... 10

2.2.3 POSTOPKI KONOTACIJE V FOTOGRAFIJI PO ROLANDU BARTHESU 11 3 ANALIZA IZBRANIH VIROV ... 12

3.1 TISKANI VIRI ... 12

3.1.1 WENDY LLYDAL: OTROŠTVO BREZ CEPIV ... 13

3.1.2 MATEJA ČERNIČ: IDEOLOŠKI KONSTRUKTI O CEPLJENJU ... 16

3.1.3 TETYANA OBUKHANYCH: ILUZIJE O CEPIVIH ... 18

3.2 FACEBOOK STRANI ... 19

3.2.1 NI NAS MALO (NNM) ... 20

3.2.2 Za zdravo družbo (ZZD) ... 25

3.2.3 CIVILNA INICIATIVA ZA PROSTOVOLJNO CEPLJENJE ... 30

4 ZAKLJUČEK ... 32

5 VIRI IN LITERATURA ... 34

5.1 VIRI SLIK ... 38

1 UVOD

Proticepilstvo ali zavračanje cepljenja je postala ena glavnih tem javnega diskurza v Sloveniji šele v zadnjem desetletju. Z razvojem družabnih omrežij so se pod različnimi imeni ustvarile strani in skupine, kjer se artikulirajo, krepijo in ponavljajo argumenti proti cepljenju in tako širijo dvom o varnosti, učinkovitosti in smiselnosti cepljenja, predvsem rutinskega cepljenja v otroštvu. Povečale so se baze podatkov, kjer so javno dostopne različne raziskave, po katerih posegajo tako strokovnjaki kot laiki in jih sami tudi interpretirajo, povečalo pa se je tudi število zapisov osebnih zgodb, ki pričujejo o neželenih učinkih cepiv in ko pristojne institucije pozivajo k odgovorom, od njih prejmejo nasprotovanje, ignoriranje ali pa nejasne odgovore, kar ustvarja dodaten dvom in zmedo.

1.1 RAZISKOVALNI PROBLEM IN HIPOTEZE

V diplomskem delu se bomo posvetili vprašanju, katere argumente uporabljajo aktivisti proti cepljenju, na kakšen način jih podajajo in kateri so elementi sporočanja, ki jih uporabljajo v podajanju informacij, kot so različne vrste napisi, fotografije, ilustracije, videi ipd. V delu se bomo omejili le na obdobje pred pandemijo, ki se je pričela leta 2020 in ne bomo raziskovali prispevkov glede cepiva proti virusi Covid-19. Raziskovanje bomo omejili na tri tiskane vire v slovenskem jeziku: Wendy Llydal: Otroštvo brez cepiv; Dr. Mateja Černič: Ideološki konstrukti o cepljenju ter Dr. Tetyana Obukanyich: Iluzije o cepivih in tri elektronske vire na družabnem omrežju Facebook: Ni nas malo; Za zdravo družbo in Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje. Deli W. Llydal in M. Černič smo izbrali zaradi njune obsežnosti pri citiranju različnih raziskav in drugih virov, delo Mateje Černič pa še posebej zato, ker je to prvo delo z več sto citiranimi viri, ki ga je ustvarila slovenska avtorica. Za Iluzije o cepivih smo se odločili, ker je to eno redkih del, ki ga je napisala strokovnjakinja s področja imunologije. Navedene Facebook strani smo izbrali na podlagi njihove razširjenosti med sledilci in števili »všečkov«, ki jih imajo na tem omrežju.

Sama tema o cepivih je postala zelo občutljiva, kar je razvidno iz različnih čustvenih razprav in komentarjev na izbranih Facebook straneh. Iz tega sledi hipoteza, da avtorji pričevanj in objav na straneh, ki so namenjene nagovarjanju proti cepljenju, informacije o cepivih podajajo na zelo subjektiven način, uporabljajo agresivno in strah vzbujajočo retoriko, ob enem pa imajo prispevki močan čustven naboj, s čimer preko čustvene manipulacije prepričajo bralca, da jim verjame.

1.2 METODOLOGIJA

Izbrane vire bomo obravnavali z uporabo diskurzivne analize. Pri vsakem viru posebej bomo analizirali, kateri argumenti se artikulirajo in če kateri od teh argumentov močno izstopa.

Analizirali bomo besede, ki jih posamezniki uporabljajo za označevanje različnih skupin ljudi ali materialnih dobrin, ter kakšen je odnos avtorjev do materije, ki jo obravnavajo. Analizirali bomo tudi elemente, ki jih uporabljajo za prenos informacij do bralca, kot so besedila, slike, videi, uporaba čustvenčkov na spletu in različna uporaba pisave za namen poudarjanja tako informacije kot konotacije, ki jo želijo informaciji dodati.

2 TEORETIČNI DEL

2.1 KRATEK PREGLED PROTICEPILSTVA

Odpor proti cepljenju ni neki fenomen, ki bi se pojavil šele v 21. stoletju, niti ni izum prejšnjega stoletja, temveč sega vse do samega nastanka cepiv. Zgodovinar medicine, Andrea Grignolio (2018) v svoji monografiji Kdo se boji cepiv? opisuje, kako se je leta 1721 neka skupina hotela upreti takrat poznani praksi variolizacije, ki jo je v Bostonu zagovarjal častiti oče Cotton Mather. Aprila tistega leta je ladja s Karibov poleg dobrin s seboj pripeljala tudi posadko, okuženo s črnimi kozami. Cotton Mather je ob hitri širitvi bolezni nemudoma vzpostavil sistem inokulacije, a s tem tvegal svoje življenje, saj je omenjena skupina nasprotnikov te medicinske prakse z bombo poskušala nanj izvesti atentat. Kljub temu je Mather nadaljeval kampanjo z uporabo statističnega pristopa s tem, da je ljudstvo prepričal s primerjanjem posledic bolezni s posledicami variolizacije (str. 51).

V 19. stoletju je Britanec Edward Jenner iskal način, kako se ubraniti črnih koz. Prišel je do zamisli, da bi jih lahko preprečevali s prenosom gnojnega tkiva govejih koz na človeka. Ta postopek je poimenoval vakcinacija, kar pa ni poželo pozitivnih odzivov s strani ljudstva, vendar je to prakso angleška oblast sprejela in jo uzakonila. Cepljenje je postalo obvezno za otroke in če starši za to niso poskrbeli, jih je doletela denarna kazen, ki se je s časom višala, nekateri pa so bili zaradi tega tudi obsojeni na zapor (Grignolio, 2018, str. 52). Ta zakonodaja je posegala v osebno svobodo ljudstva in je zato doživela odpor. Leta 1867 je nastala Zveza proti obveznemu cepljenju, ki je ena prvih organizacij, ki je nasprotovala obveznemu cepljenju in je izdajala tudi nekaj poljudnih revij. Skoraj dvajset let kasneje, leta 1885, pa je konec globam in kaznim zaradi necepljenja napovedal protestni shod skoraj 80.000 ljudi, ko so v mestu Leicester na policijsko postajo odvedli tri osebe, ki so nasprotovale cepljenju svojih otrok. Ob koncu 19. stoletja so ukinili vse sankcije pri zakonu o cepljenju in omogočili »ugovor vesti«

proti temu posegu, kar pa ni bilo enostavno pridobiti, saj so bili birokratski postopki zapleteni, sodniki pa se v večini primerov niso dali prepričati (str. 54).

Proticepilska gibanja niso bila prisotna le v Veliki Britaniji in ZDA, temveč tudi drugod po Evropi in Aziji. Grignolio za primer navaja Švedsko, kjer je leta 1872 upadla precepljenost zaradi zavračanja cepiv in je dve leti kasneje prišlo do novega izbruha bolezni, ki je terjal tudi smrtne žrtve. Po tej epidemiji se je prebivalstvo spet množično cepilo, gibanje nasprotnikov pa je zamrlo (Grignolio, 2018, str. 55). V ZDA je pod vplivom britanskega nasprotnika cepljenja Williama Tebba nastalo Ameriško združenje proti cepljenju, Novoangleška zveza proti obveznemu cepljenju in Newyorška zveza proti cepljenju, ki so bile zelo aktivne tako intelektualno kot fizično in jim je tako uspelo, da je bilo obvezno cepljenje v nekaterih zveznih državah preklicano (str. 56).

2.1.1 PROTICEPILSTVO V 20. STOLETJU

V 19. stoletju so cepljenju nasprotovali iz različnih razlogov, kot so splošno nezaupanje medicini, nesoglasja med zdravniki in verski zadržki, saj se je nekaterim kristjanom zdelo mešanje živalske in človeške krvi »nekrščansko« (Grignolio, 2018, str. 53). V 20. stoletju pa so laiki zavračanje utemeljevali z željo po »naravnosti«, »holističnosti« in »alternativnosti«, kar je prisotno še danes. Eden večjih mejnikov pri proticepilstvu je bila kampanja v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je zdravnik in nasprotnik cepljenja Gordon Stewart objavil poročila 36 primerov, v katerih je povezal cepivo DTP in nekatere nevrološke bolezni, ki so jih utrpeli otroci, kar je povzročilo zmedo in strah pred tem cepivom. Organizacija NCES je te primere preučila in povezavo ovrgla, a dvom med prebivalci je ostal. Na podlagi tega je nastal dokumentarec DPT: Vaccination Roulette televizijske hiše WRC-TV in knjiga Barbare Loe Fisher in Harrisa L. Coulterja A shot in the dark, ki je poudarjala možne neželene učinke cepiv (History of Anti-vaccination Movements, 2018).

Naslednji pomemben mejnik je bila svetovno znana afera Andrewa Wakefielda, ki je objavil raziskavo, kjer je povezal trivalentno cepivo OMR z avtizmom. Kasneje se je izkazalo, da je bila študija ustvarjena pristransko v prid stranki, ki je hotela potrditi, da je bil otrok v razsodbi poškodovan s cepivi, v sami aferi pa naj bi tudi Wakefield imel osebne koristi. (History of Anti- vaccination Movements, 2018) Ta študija je bila kasneje mnogokrat ovržena, Wakefieldu pa so odvzeli zdravniško licenco in ga izbrisali iz zdravstvenega registra.

2.1.2 PROTICEPILSTVO V SLOVENIJI

Začetke proticepilstva v Sloveniji je težko definirati, saj pred letom 2014 ni bilo zaslediti nobenih posebnih mejnikov na tem področju. Razvoj spletne tehnologije in odpiranje prostora socialnim omrežjem in blogom je to definiranje še bolj otežilo, saj so v virtualnem svetu teritorialne meje zabrisane. Na to zabrisanost kažejo tudi viri, ki jih proticepilski aktivisti navajajo na spletnih straneh in v obširnejših tiskanih delih, ki izhajajo iz tujine. Tudi izraz

»proticepilstvo« je nov v slovenskem jeziku¹, saj se je začel pojavljati šele v zadnji 10 letih, ko pa po spletu brskamo pod geslom »proticepilstvo«, pa nam Google med zadetke med drugimi prikaže spletne članke iz Mladine, Dnevnika, intervju Vala 202. Preko teh predlaganih zadetkov pridemo do sklepa, da je izraz »proticepilstvo« pravzaprav izraz, ki ga uporabljajo cepivom naklonjeni mediji in osebe, s katerimi se sami »proticepilci« ne poistovetijo direktno. Alina Gjerkeš (2019), ki je izvajala intervjuje s t. i. »proticepilci«, je pisala o tem, da so le-ti zavračali ta termin ali pa pravili, da je izraz »uporabljen nekorektno« (str. 19). Ob pregledu najdenih Facebook strani, ki jih lahko označimo za proticepilske, se nobena ne identificira kot »proti cepljenju«, ampak trdijo, da zagovarjajo med drugimi »svobodo odločanja« (Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje, 2013) glede cepljenja in »informiranost« v povezavi s stranskimi učinki cepiv (Ni nas malo, 2018).

Pomembnejši mejnik v slovenskem prostoru je bila doktorska disertacija leta 2014, ki jo je napisala sociologinja Mateja Černič, z naslovom »Ideološki konstrukti o cepljenju«, ki je leta 2018 izšla kot znanstvena monografija. Na to delo je bilo kasneje veliko odziva, še posebej preko medija Mladina, ki jo je poimenoval kot »proticepilsko biblijo« (Zgonik, Doktorica proticepilstva, 2018). Odzvali so se tudi znanstveniki s tega področja, kot sta imunolog dr. Alojz Ihan in infektolog dr. Marko Pokorn, študenti združeni v »Projekt imuno« pa so z recenzijo teh specialistov razstavili, razložili in ovrgli nekaj trditev iz monografije (Zgonik, Laži in zavajanja v slovenski proticepilski bibliji, 2018).

10. maja 2015 se je zgodil prvi protestni shod za »svobodo odločanja o cepljenju in drugih medicinskih posegov v telo« (Nasprotniki obveznega cepljenja bodo danes zavzeli Ljubljano, 2015). Ti shodi se od takrat dalje dogajajo vsako leto, zadnji je bil 3. junija 2020, na katerega se je odzvalo več kot 100 ljudi. Februarja 2020 pa je nevladna stranka Za zdravo družbo s

1 Na ZRC SAZU je bilo 10. 4. 2018 poslano vprašanje neznanega avtorja glede prevajanja tega koncepta iz italijanščine in angleščine, kjer pa so podali mnenje, da je termin »proticepilstvo« že nekako uveljavljen na spletu in ob tem navedli nekaj virov, od katerih je najstarejši vir iz leta 2016.

Vir: https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/proticepilsko-gibanje#v (pridobljeno 14. 8. 2020)

podporo več kot 5000 podpisov vložila predlog novele zakona o nalezljivih boleznih z željo, da cepljenje postane prostovoljno. V začetku junija je državni zbor ta predlog obravnaval in ga enoglasno zavrnil (M. Z., 2020). V glavnih tiskanih in spletnih medijih argumenti proti cepljenju oziroma argumenti za svobodo cepljenja ne dobijo prostora, če pa jih že obravnavajo, pa je to z negativno konotacijo, zato so ta gibanja veliko dejavnejša na družabnih omrežjih, kjer si z aktivnim objavljanjem pridobijo pozornost.

2.1.3 PROTICEPILSTVO NA DRUŽABNIH OMREŽJIH

Debata o cepivih burno poteka še danes, še posebej od razmaha družabnih omrežij. Internet je postal območje, kjer vsak lahko najde, posreduje in ustvarja informacije, kar potencialno ustvarja zmedo, napačno informiranost in tudi enoumje.

O proticepilstvu na internetu je večkrat citirana kanadska antropologinja in psihologinja Anna Kata (2012) v svoji študiji izpostavila pomemben vidik, ki oblikuje ne le odnos do cepiv, temveč celotno družbeno percepcijo. Poudarila je, da je postmodernistična filozofija dala posamezniku moč, da sam presoja in se tudi sam odloča, ter omogoča dvom v znanost in avtoriteto. »Lahko bi se reklo, da je v postmoderni družbi vsak »strokovnjak«,« (Kata, 2012, str. 3779) ² in

»To se kaže v proticepilstvu na internetu, kjer samooklicani »strokovnjaki« ponujajo konfliktna sporočila; z idejo, da so različne »resnice«, ki temeljijo na različnih pogledih na svet enako veljavne, nasveti strokovnjakov, podprti z dokazi pa postanejo le še eno od mnogih mnenj.«³ (ibid.)

Ta zaključek, da strokovni nasvet postane le še eno od mnogih mnenj, je zelo pomemben za razumevanje porasta dvoma v koristnost in učinkovitost cepiv, saj se sodobni starši s stalnim dostopom do spleta obračajo ravno na internet po nove informacije oziroma po informacije s področja, ki je zanje aktualno, recimo cepljenje otroka, in o njem še nimajo izdelanega mnenja ali pa imajo določene dvome. Kata (2012) v študiji omenja intervjuje s starši o tej temi, kjer se pokaže zmedenost in dvom zaradi mnogih podatkov prikazanih v debati o cepivih. Izkazalo se je, da bodo starši v dvomih želeli širši spekter informacij in te nemalokrat iskali na internetu,

2 Izvornik: »Indeed, it can be argued that in a postmoderen society, everybody is an »expert«.« (Kata, 2012, str.

3779)

3 Izvornik: »This is demonstrated by anti-vaccinationism on the Internet, where self-proclaimed »experts« tout conflicting messages; with the notion that multiple »truths« based on different worldviews are equally valida, evidence-based advice from qualified vaccine experts become just another opinion among many.« (Kata, 2012,

kjer pa se nahaja cela paleta različnih mnenj. Avtorica navaja nekaj vplivnih spretnih strani, kot so SafeMinds, Generation Rescue, Age of Autism, različna omrežja, ki se sklicujejo na nevtralnost, čeprav so bile dejansko pristranske do cepiv.

2.1.4 TAKTIKE NA INTERNETU

Taktik na internetu, kot jih prepoznava Kata (2012), je več. Prva, ki jo navaja, je manipulacija z znanostjo, kjer izpostavlja spletno stran Fourteen Studies website, ki razporeja v lestvico znanstvene študije o cepivih, njegov kriterij pa deluje seveda v prid proticepilstvu in je s tem narejen bolj na ideološki podlagi kot pa znanstveni. Druga taktika zadeva spreminjanje hipotez, kjer kot primer navaja kontroverzno povezavo med cepivom OMR in avtizmom. Leta 1998 je bila zaradi študije Andrewa Wakefielda o cepivu OMR postavljena hipoteza, da cepivo sámo povzroča avtizem; ko je bilo to večkrat ovrženo, so navajali kot glavnega povzročitelja avtizma, tiomersal, sestavina cepiva, katere del je tudi živo srebro, a tudi to trditev so znanstveniki med letoma 2003 in 2008 s študijami zavrnili (Hurley, Tadrous, & Miller, 2010). Še več, tiomersal, je bil leta 1999 izločen iz mnogih cepiv, nato pa se je hipoteza spremenila, saj naj bi bil povzročitelj avtizma adjuvans aluminij.

Tretja taktika, ki jo navaja Kata, je cenzura, kjer omenja bloge, kot je The Age of Autism, kjer se s sklicevanjem na »moderacijo razprave« ali pa na »ustvarjanje varnega prostora« kritične komentarje briše, kar ustvari t. i. sobe odmeva. (str. 3782) Uporaba blogov je z leti bolj zamrla, saj so se pojavile in razvile platforme, kot so med drugimi Facebook, Twitter, Reddit, ampak tam opažamo enak pojav sob odmeva, kjer se stalno potrjuje in krepi ena in ista zgodba, če pa kdo komentira z nasprotnim mnenjem, je verbalno napaden, nekateri uporabniki tudi pozovejo administratorja sobe ali strani, da ga odstrani oz. blokira, nekje pa celo tak poziv ni potreben.

V debati o cepivih in pojavu sob odmeva enakih stališč, mnenj in informacij, še posebej na Facebooku, govorijo tudi Schmidt, Zollo, Scala, Betch in Quattrociocchi (2018), ki so izvajali raziskavo o polarizaciji debate o cepivih na Facebooku. Kar so odkrili, je dejstvo, da je tako na

»pro« kot na »kontra« strani opaziti sobe odmeva, torej uporabniki sami izberejo strani in osebe, ki jim bodo sledili in skupine, ki se jim bodo priključili ter se zaprejo v mehurček istih mnenj.

K temu sedaj pripomorejo tudi algoritmi, ki jih je platforma ustvarila, da se uporabniku na zidu pojavljajo le tiste informacije in objave, ki so sorodne zadnje iskanim informacijam in objavam (Adee, 2016). Če torej oseba v zadnjem tednu bere in »všečka« objave s proticepilsko vsebino, ji bo algoritem filtriral in ponujal le objave takšne vrste, čeprav lahko uporabnik »sledi« tudi stranem, ki zagovarjajo uporabo cepiv.

Četrta taktika, ki jo navaja Kata (2012) in je delno povezana tudi s cenzuro, je »napadanje opozicije«, kjer so se nekateri aktivisti posluževali pravnih tožb, nekatere so napadali na osebnem nivoju z različnimi žaljivkami in namesto da bi v debati »zmagali« z argumenti, so se velikokrat zanašali na ustrahovanje (str. 3782). Napadanje je toliko očitnejše, kjer so vpletena čustva uporabnikov oziroma napadejo tistega, ki ne čuti enako kot večina (Glej poglavje 0).

Še ena od taktik, ki je Ana Kata ni omenila, pa je vendarle prisotna, je navajanje osebnih primerov. Facebook stran Ni nas malo, ki jo bomo podrobnejše obravnavali v nadaljevanju, je narejena prav za kopičenje osebnih primerov otrok, ki naj bi utrpeli poškodbe zaradi cepiv. Ta pričevanja sprožijo t. i. »učinek prepoznane žrtve«⁴, saj se bralec spusti v zgodbo, se vanjo vživi in se mu lahko zazdi, da osebo pozna. Zgodbe so navadno zelo čustvene in opremljene s fotografijami žrtve. »Živost« žrtve na koncu v publiki vzbudi željo po tem, da bi tudi ukrepali in žrtvi pomagali, ugotavljata Jenni in Loewenstein (1997). Ena najbolj znanih zgodb z učinkom prepoznane žrtve v Sloveniji je bil fantek Kris, ki je imel težko prirojeno bolezen. Zdravilo za to bolezen je stalo milijone evrov. Zgodba je preko medijev in družabnih omrežij zaokrožila po državi in na podlagi tega učinka so donatorji skupaj zbrali več kot 3,7 milijonov evrov (A.V., 2019). V kontekstu cepiv večina uporabnikov sočustvuje s starši in otroci v objavah in napadejo kogarkoli, ki bi podvomil v njihovo zgodbo in če je v njej vzrok za težko izkušnjo res cepivo.

Obenem te zgodbe potencialno vlivajo strah staršem majhnih otrok pred cepljenjem.

2.2 SREDSTVA PREPRIČEVANJA

Če osebe zavzamejo stališče proti cepljenju, še ne pomeni, da so aktivne v prepričevanju drugih.

Glede na to, da je v Sloveniji in mnogih državah cepljenje z določenimi cepivi obvezno (Zakon o nalezljivih boleznih /ZNB/, 1995), so morale te osebe zavestno zavzeti stališče proti cepljenju, saj se v pediatriji praksa cepljenja že več let rutinsko izvaja. To rutino potrjujejo koledarji cepljenja otrok (Center za nalezljive bolezni, 2020), na splošno pa stroka deli prepričanje, da je iznajdba cepiv zgodba uspeha globalnega pomena (WHO, brez datuma). Aristotel, avtor starogrške razprave o umetnosti nagovarjanja, je izpostavil »zunanja« in »notranja« sredstva prepričevanja, ki vplivajo na oblikovanje prepričanja. Med »zunanja« sredstva prepričevanja je prišteval zakone in pogodbe, med »notranja« pa tista, ki »neposredno pripadajo retorični veščini« (Zidar Gale, Žagar, Žmavec, & Pirc, 2006, str. 42). Sledenje je poimenoval etos, patos in logos (Zidar Gale, Žagar, Žmavec, & Pirc, 2006).

2.2.1 ETOS, PATOS, LOGOS PO ARISTOTELU

Etos, patos in logos so tri »notranja« sredstva prepričevanja, ki jih retorik uporabi, da prepriča poslušalce.⁵ Govorec ali pisec jih uporablja poljubno glede na publiko, ta pa se bo odzvala glede na to, katero sredstvo bo zanjo najbolj prepričljivo.

»Etos« označuje samega govornika njegov značaj, osebnost, nastop oziroma družbeni ugled.

Poslušalec ali bralec bo njegovemu govoru in razlogom za določeno prepričanje bolj odprt, ker verjame ali v njegovo strokovnost, dobronamernost ali pa preprosto zato, ker je poslušalcu všeč in ima določeno avtoriteto. Po Aristotelu je od vseh sredstev prepričevanja »etos« tisti, ki se najbolj razvija skozi čas in ima vpliv na daljši rok, saj si mora oseba ugled pridobiti s karizmo, velikokrat pa tudi z določenimi dosežki.

Za primer moči tega sredstva prepričevanja so v raziskavi, kjer so proučevali vpliv »etosa« v obdobju sedmih let, prišli do zaključka, da če se je stopnja etosa, torej ugleda, povečala za deset točk, se je s tem tudi povečala njihova prepričljivost za 31 odstotkov (Manzoor, Chen, Lee, &

Smith, 2020).

Med proticepilskimi viri pa lahko domnevamo, da je »etos« še posebej dejaven pri branju knjige Iluzije o cepivih (2012) avtorice dr. Tetyane Obukhanych, ki ne le da ima naziv doktorice, temveč je tudi imunologinja, izučena na ameriški univerzi Harvard; njeno poreklo in profesija dajeta njeni argumentaciji toliko večjo težo.

Drugo sredstvo prepričevanja, ki ga navaja Aristotel, je »patos«, ki se nanaša neposredno na publiko in na vzbujanja čustev. S tem ko govorec uporablja patos, torej uporabi določen izbor besed in primerov z namenom, da sproži prav določeno čustven odziv. Sklenemo lahko, da uporablja orodje čustvene manipulacije.

Za boljše razumevanje tega, kako močno je to sredstvo prepričevanja, so v Maleziji izvedli manjšo raziskavo na eni od univerz, kjer so 165 študentov izprašali, na kakšen način bi se lotili prepričevanja na specifično temo. Odkrili so, da bi večina izprašanih študentov, vključenih v raziskavo, pri prepričevanju najprej uporabila »patos« (55 %), takoj za tem pa »logos« (45 %) (Ting, 2018).

V prejšnjem podpoglavju smo omenili, da je »patos« močno prisoten tudi pri proticepilskih virih, kot je Facebook stran Ni nas malo, kjer preko osebnih zgodb, tragedij, pisci in

5 Retorika se sicer prvotno nanaša na govorništvo, a kasneje so izraz uporabili tudi za druge medije.

administratorji vplivajo na čustva bralcev, prisotnost tega sredstva pa potrjujejo različni odzivi s t. i. »čustvenčki«⁶ oziroma komentarji, kjer opišejo svoje počutje, reakcijo. Čustveni odziv lahko vzpodbudijo čustva in besedišče, ki ga pisec uporabi za označevanje predmetov, anekdot in oseb, razvijanje teorij zarot ali pa ustvarjanje skrajnih analogij:

»Cepljenje je ritual, do katerega moderna družba goji strahospoštovanje, ker zmotno zgodovino cepljenja nenehno ponavljajo in utrjujejo. Odkar je človek izumil pisavo, obstajajo ljudje, ki zgodovino zapisujejo narobe, da bi ljudi prepričali, da so se dogodki odvijali na določen način, in ne tako, kot so se dejansko zgodili. To so počeli vladarji starega Egipta, to je počel Stalin, to je počel režim apartheida in to počne cepilna industrija.« (Lydall, 2014, str. 5)

Tretje in morda celo najzahtevnejše sredstvo prepričevanja po Aristotelu je »logos« oziroma argumentacija. Aristotel ga umešča kot osrednji del govora, saj v njem govorec podaja

»razumsko« utemeljitev svojega stališča, ki jo lahko podkrepi s primeri, kot so študije, statistike, pričevanja in anekdote ali pa preko etimemov, kar pomeni logično povezovanje različnih ali sorodnih trditev (Zidar Gale, Žagar, Žmavec, & Pirc, 2006).

V primeru virov proti cepljenju kot je (Lydall, 2014) ali (Černič, 2014), je razvidno, da je argumentacija podkrepljena z mnogimi viri, včasih pa tudi z logičnimi dedukcijami; v obeh delih namreč najdemo več sto citiranih virov, pa naj bodo ti resnični, lažni, pravilno ali napačno interpretirani. V primeru Facebook strani dobijo velik pomen tudi slike, spletne povezave in deljeni video posnetki, ki funkcionirajo kot primeri za potrditev argumenta, ali pa so njegov povzetek.

Aristotelova notranja sredstva prepričevanja etos, patos in logos se artikulirajo na različne načine. V antiki je bil največkrat uporabljen medij govor in nastop pred živo publiko, v sodobnem času pa se ta publika prenese na družabna omrežja, spletne strani, pred televizijski ekran ali na platnice knjig. Uporaba medijev je postala pestra, gledalec pa je ostal bolj izoliran in prepuščen lastnemu raziskovanju.

2.2.2 STRATEGIJE OBVLADOVANJA DISKURZA PO JOHNU FISKU

Fiskova analiza strategije obvladovanja televizijskega diskurza je koristna za razumevanje podajanja informacij – ne le s strani novinarjev na televiziji, temveč tudi na družabnih omrežjih

in v tiskani literaturi, kjer jih njihovi avtorji in administratorji, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju, uporabljajo za podkrepitev svojih argumentov in doseganje svojih ciljev.

Kot ugotavlja Fiske, si gledalec oz. bralec, s tem, ko si izbere tudi neki določen medij, izbere nek sklop žanrov, ki jih ta medij posreduje. Fiske (2004) navaja raziskavo, kjer so ugotovili, da se preference v žanrih na televiziji razlikujejo znotraj gospodinjstva. Ženske in otroci so se raje posluževali fikcije, medtem ko so moški dajali prednost t. i. »faktičnim« programom (str. 152), torej informativnim oddajam.

Posebnost informativnih oddaj oziroma poročil je, da se predstavljajo kot realne, objektivne in pomembne, kar pa ne pomeni, da to v resnici tudi so. Fiske (2004) pri tem proučevanju pojasni, da je podajanje poročil podvrženo strategijam obvladovanja informacij, ki jih uporabljajo novinarji. Le-ti hočejo prikazati poročila kot nekaj realnega, kot dejstva, ki obstajajo v družbi in jih preko sledečih elementov ločujejo od fikcije. Najprej so informacije kategorizirane v več različnih podkategorij. V njih nastopajo znani obrazi, kot so specifične osebe iz javne sfere ali pa tipski prikazi različnih profesionalcev. Novica je aktualna in negativna, kar vzbudi pozornost, saj prikazuje deviacijo od sprejete družbene norme, da je življenje urejeno in harmonično in s tem utrjuje ideologijo dominantnih razredov. S tem ko jih novinar »uklešči« v dominanten vrednotni sistem družbe, predstavi informacijo kot objektivno, čeprav je novinar sam informacije ovrednotil subjektivno.

V povezavi med Fiskovo analizo in proticepilstvom na družabnih omrežjih lahko sklenemo, da je dvom v cepiva in nasprotovanje cepljenju aktualna tema, ki vzbuja veliko negativnih čustev s strani nasprotnikov cepljenja, saj izražajo jezo in nezadovoljstvo nad zdravniki, inštitucijami in na splošno stroko, ki cepljenje podpira. To je razvidno v vseh kasneje obravnavanih proticepilskih virih. Za konkreten primer nekakšnega odklona od družbene norme vzemimo sliko 9, ki jo vidimo v nadaljevanju. Na sliki je prikazan slogan »Za svobodo izbire«. Svoboda izbire oziroma svoboda je utrjena vrednota zahodne družbe in je hkrati skladna z ideologijo dominantnega razreda. Z rabo predloga »za« avtorji slike nakazujejo, da je prišlo do deviacije svobodne izbire ter da si prizadevajo to deviacijo odpraviti.

Po Fisku novinarji obenem uporabljajo tudi specifično izrazoslovje za oris dogodka in informacij, kjer se poslužujejo rabe metafor, da predstavijo dogodek bolj dramatično ali pa z njo zaklenejo pomen informacij. Tako nemalokrat lahko preberemo, da je politika vojna, igra ali drama, kjer pa »te klišejske metafore izvirajo iz institucionalnega diskurza« (Fiske, 2004, str. 161) Primer tovrstne klišejske metafore v proticepilskih virih bi lahko bila vojna oziroma

bojna metafora, kjer kot napadalca prikaže t. i. farmacevkaliste in kot žrtve homeopatijo ter ljudi: »Farmacevkalistom ne bo uspelo pokončati homeopatije, uspeva pa jim pokončati milijone ljudi, katerih življenja bi lahko s homeopatijo rešili« (Lydall, 2014, str. 162).

Novičarska naracija je torej tista, ki postavi zanko prepričanju, da so poročila objektivna in »ne- fikcijska«, saj jih te metafore, dramatiziranje in vrednotenje postavijo na polje fikcije, pomembno pa je tudi zavedanje, da fikcija sama po sebi, kot žanr, izvira iz resničnosti. Bolj ko se z uporabo strategij obvladovanja diskurza posega v samo informacijo, bolj se realnost in fikcija prepletata.

2.2.3 POSTOPKI KONOTACIJE V FOTOGRAFIJI PO ROLANDU BARTHESU

Administratorji Facebook strani pri svojih objavah po večini uporabljajo tudi slikovno gradivo, večinoma fotografije, ki pa ni objavljeno le za to, da popestri tekst in ga naredi bolj vpadljivega, temveč zato, da lažje prenese glavno sporočilo publiki. Roland Barthes je preučeval sporočilnost fotografije, ki je umeščena v nek kontekst, kot je na primer članek. Kot pravi, lahko fotografija posreduje dve sporočili. Prvo sporočilo, ki ga posreduje, je dobesedno sporočilo;

imenuje ga denotativno sporočilo. Drugo sporočilo pa je posredovano preko avtorjevega posega v fotografijo oziroma preko njegovega »stila«. To sporočilo imenuje konotativno sporočilo.

Postopkov konotacije fotografije je več.

Prvi postopek, ki ga navede, je učinek zvijače, kjer avtor fotografije poseže v denotativno sporočilo, ga spremeni in s tem doda neko drugo sporočilo (Barthes, 1977, str. 21). Ker fotografija daje vtis verodostojnosti, bo tudi dobro preoblikovana fotografija izgledala kot verodostojna. V zvezi z obravnavanim slikovnim gradivom v tej nalogi lahko rečemo, da je bil tak učinek zvijače izveden na sliki 4, kjer je avtor povezal podobo Mahatme Gandhija s citatom, ki ga je v nekem intervjuju zares izrekel, vendar ga je kasneje ovrgel in se zanj opravičil. Tega podatka avtor slike ni omenil in je s tem izvedel zvijačo v prid lastni ideologiji. Po Barthesu je tekst tudi neke vrste parazit fotografiji, ki je ustvarjen zato, da »pohitri« konotacijo fotografije, ob enem pa zasidra njen pomen in ga poglobi (str. 25).

Drugi postopek konotacije je poza, kjer avtor izkoristi dejanski položaj objekta na sliki in mu doda konotativno sporočilo (str. 22). Primer takega postopka je razviden na sliki 5, kjer avtor objave na Facebook strani Ni nas malo uporabi podobo jokajočega otroka in ga ob besedilu objave uporabi, da poveže cepljenje s trpljenjem otroka.

Tretji postopek, ki ga omenja Barthes, je uporaba izbranih objektov. Preko objektov na sliki, ki

kateri se nahaja publika in objekt (str. 22). Na primeru slike 4 lahko vidimo križ, ki je v zahodni kulturi simbol za krščanstvo, trpljenje ali smrt. Objekt na sliki nima druge uporabne vrednosti kot to, da je nosilec nekega pomena. Ta pomen je avtor slike povezal s tekstom in definiral pomen. Na sliki 4 je ta pomen torej smrt.

Fotogeničnost je četrti izmed postopkov konotiranja po Barthesu, kar pomeni, da ima slika že sama konotativni pomen, le da je nekako »olepšana« s tehnikami osvetljevanja in izpostavljenosti (str. 23). V naboru slik na proticepilskih Facebook straneh lahko za primer rabe fotogeničnosti vzamemo fotografije pričevanj. Z osvetljavo, različnimi vrstami papirja, različnimi pisavami in barvami črnila se preko njihove »fotogeničnosti« prepozna sporočilo verodostojnosti, da so prepisana pričevanja resnična.

Razumevanje konotacij na fotografijah oziroma na splošno v slikovnem gradivu je odvisno od bralca. Odvisno je od njegove kognitivne sposobnosti prepoznavanja objektov na sliki in ideološkega okvirja, skozi katerega sliko gleda (njegovo politično prepričanje, osebnih vrednot, ekonomskega statusa, odnosa do lastne okolice itd.).

3 ANALIZA IZBRANIH VIROV

V tem poglavju bomo podrobnejše pregledali tri tiskane vire: Otroštvo brez cepiv novozelandske antropologinje Wendy Llydal, Ideološki konstrukti o cepljenju slovenske sociologinje Mateje Černič in Iluzije o cepivih ameriške imunologinje Tetyane Obukhanych in tri slovenske Facebook strani: Ni nas malo, Za zdravo družbo in Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje. Pri vsakem viru bomo naredili pregled argumentacije in na kakšen način je podkrepljena, pri spletnih virih pa bomo izpostavili pet taktik nagovarjanja in katera je v njih najbolj izražena in kolikšen je njihov domet na splošno.

3.1 TISKANI VIRI

Tiskani viri so v primerjavi s spletnimi oziroma z družabnimi omrežji na neki način zelo omejeni. Ne dopuščajo sprotnega dopolnjevanja informacij, ponovnega urejanja (razen če pride do ponovne izdaje in ponatisa) in ne vzpostavlja dialoga z bralcem. Pomembno je, da je delo samo dobro strukturirano in da avtor premišljeno uporabi notranja in zunanja sredstva prepričevanja, etos sam pa je izražen že predhodno, še preden avtor delo objavi.

3.1.1 WENDY LLYDAL: OTROŠTVO BREZ CEPIV

Delo Otroštvo brez cepiv je bilo v izvirniku objavljeno že leta 2009, slovenski prevod pa je doživelo pet let kasneje. Knjiga je strukturirana kot set mitov, ki naj bi jih širili zagovorniki cepljenja; vsakemu mitu se posveti v svojem poglavju, nekaj pa jih nameni tudi drugim zdravstvenim nasvetom in obrazložitvam.

3.1.1.1 ARGUMENTACIJA IN UTEMELJITVE

Wendy Llydal (2014) v svojem delu analizira mite o cepljenju. Našteje jih štirinajst. Nekateri so si med seboj podobni, zato jih lahko strnemo v 8 sklopov:

1. Koristi cepljenja ne pretehtajo njihovih tveganj, ker je stranskih učinkov mnogo več, kot jih je registriranih, saj že pred uvedbo niso ustrezno testirana, po uvedbi pa stranski učinki niso ustrezno evidentirani. (Miti 1, 2, 3, 11, 12 in 13)

2. Samoomejujoče otroške nalezljive bolezni so za imunski sistem koristnejše kot cepivo.

(Poglavje o teoriji o koristnosti otroških nalezljivih bolezni)

3. Bolezni kot je davica niso upadle zaradi cepiv in tudi cepiva ne zaustavijo pojavnosti epidemij. (Mita 4 in 5)

4. Čredna imunost je znanstvena izmišljotina. (Mit 6)

5. Cepiva ne delujejo, saj ni nobenih študij, ki bi potrdilo učinkovitost, nedelovanje pa opravičujejo z različnimi izgovori. (Miti 7, 8, 11, 12)

6. Cepivi Edwarda Jennerja in Louisa Pasteurja nista bili tako uspešni, kot to razlaga stroka in sta ljudem bolj škodovala kot koristila. (Mita 9 in 10)

7. Cepljenja se ne da nadomestiti s homeopatskim cepivom. (Mit 14)

Večina teh argumentov je močno podkrepljenih z različnimi poročili dogodkov epidemij bolezni, proti katerim obstaja rutinsko cepljenje. Opisuje pojave izbruhov oslovskega kašlja na Švedskem in v Veliki Britaniji, kjer je bila na Švedskem pred drugo epidemijo nižja od prve, rezultat pa je bil podoben.

»Popolna odsotnost cepljenja na Švedskem leta 1982 ni imela nobenega vpliva na bakterijo, ki povzroča oslovski kašelj. Ljudje, ki trdijo, da lahko stopnja precepljenosti na posameznem območju povzroči ali prepreči epidemijo, govorijo neumnosti.« (str. 110)

Za izpodbijanje mita o čredni imunosti je med drugimi navedla:

»V eni od gambijskih vasi je izbruh ošpic leta 1984 potrdil, da 90-odstotna precepljenost ni dovolj, da necepljeni ne bi dobili ošpic; ošpice je dobilo 30,1 odstotka necepljenih in 3,6

odstotka cepljenih vaških otrok. To kaže, da cepivo prepreči ali preloži ošpice pri cepljenih in da čredna imunost ne obstaja.« (str. 103)

In »V ZDA obstajajo mnoge šole in fakultete, kjer je »polno cepljenih« 100 odstotkov učencev ali študentov, toda 100-odstotna precepljenost ne prepreči, da tam ne bi prihajalo do izbruhov ošpic.« (Prav tam.)

Druga vrsta dogodkov, ki se tudi pojavijo praktično pri vsakem poglavju, pa so osebne zgodbe, oziroma anekdote iz njenega življenja. V njih poudari svoje presenečenje, ogorčenost, jezo, žalost in včasih tudi zmagoslavje, predvsem pa v njih prikaže zagovornike cepljenja kot indoktrinirane, nestrpne in agresivne, dvomljivce pa za razsvetljene in žrtve. Pri opisovanju strokovnjakov je še toliko bolj neizprosna, saj jim pripisuje tudi zlobnost in brezvestnost.

»V tej skupini [medicinskih sester] je bilo kar nekaj agresivnih dam in ujezilo jih je skoraj vse, kar sem povedala. Ko sem rekla, da tuberkulozo povzroča slaba prehrana in vlažno bivališče, so začele bevskati vame, da jo povzročajo priseljenci.« (str. 52)

»Sir Graham Wilson pozablja, da se v takih okoliščinah nesrečno počutijo le ljudje, ki imajo vest. Večina ljudi pa lahko preneha biti nesrečna, če se vdaja patološkemu zanikanju. Za tiste ljudi, ki so del cepilne mašinerije, je zanikanje resničnostni način, kako ostati srečen. Je tudi način, kako obdržati službo.« (str. 148)

»Zdravstveno ozaveščene skupnosti prirejajo »ošpične zabave«, da bi imelo čim več otrok priložnost dobiti ošpice.« (str. 23)

3.1.1.2 SUBJEKTIVNOST

Kar je presenetljivo pri branju te knjige, je visoka stopnja subjektivnosti, ki je vpletena v samo retoriko. Tu lahko prepoznamo subtilno uporabo »patosa«, saj se s poimenovanji podpornikov cepiv, kot so »farmafili«,«propagandisti«, »cepilski fanatiki« »cepilni gorečneži«, »ljudje, ki jim je moderna medicina oprala možgane«, »cepilni navdušenci« itd., bralec oddalji od podobe, ki jo avtorica prikazuje in se zaradi njene konotacije z njo ne želi poistovetiti. Obenem jasno podaja svoje mnenje o določenih trditvah, kot je »kriviti poplave za odpoved cepiv je milo rečeno trapasto« (str. 144). Močno pa so prisotni tudi pokazatelji neke teorije zarote farmacevtskih lobijev. Glede njih recimo trdi, da želi »cepilni establišment ljudem vcepiti prepričanje, da bi nas grozne bolezni nenehno ogrožale, če ne bi bilo njihovega posredovanja s cepivi« (str. 93), da zdravniki zavestno podajajo drugo diagnozo zato, da bi prikrili nedelovanje cepiv; med izgovori je navedla disertacijo sociologa o »ustrahovalni kampanji

zdravstvenega urada«, kjer je pokazal, »kako zdravstveni urad ustvari ›problem‹ in nato samega sebe prikaže kot ›rešitelja‹, ki ima ›superiorno znanje‹« (str. 132) in v poglavju o homeopatiji zaključi s stavkom: »Farmacevkalistom ne bo uspelo pokončati homeopatije, uspeva pa jim pokončati milijone ljudi, katerih življenja bi lahko s homeopatijo rešili« (str. 162). V teh zapisih po Fisku (2004) lahko prepoznamo eksnominacijo stališča tako zdravstvenega sistema in farmacije, kjer jih predstavi brezosebno in despektivno v smislu, da ni alternativnega stališča znotraj teh sistemov, kar jim pridaja lastnost togosti in hladnosti. Obenem odnos med farmacevti in homeopatijo predstavi z metaforo vojne oziroma morilskega pohoda in s tem bralcu enači množično in sistematsko ubijanje s konfliktom med farmacevtsko znanostjo in homeopatijo.

Na določenih mestih Wendy Llydal navaja tudi situacijo v Sloveniji in enako vrednoti odnos medicine, inštitucije ali vladnega organa:

»[Odbor poročilo, ki mu ga izroči izdelovalec, samo prebere in izdelek odobri, če je ta v poročilu dovolj lepo prikazan.] Tako je tudi v Sloveniji, kjer je za izdajanje dovoljenj poklicana Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZPM), ki prejeta poročila samo ovrednoti, sama pa ničesar ne razišče. Gre za vladno agencijo, toda večino prihodkov mora ustvariti iz tržnih dejavnosti za farmacevtske družbe.« (str. 232)

Poleg zgodb, dogodkov in anekdot, pa še posebej za podkrepitev argumentov 1, 2 in 3, uporabi mnogo primerov raziskav, ponekod jih citira tudi po šest naenkrat: »Če med potekom nalezljive bolezni vročino zbijemo, bolnik postane bolj ranljiv za povzročitelje. Okuženi človek ima z vročino večjo možnost preživetja, kot če vročine ne izkusi.⁷« (str. 29)

V poglavjih kjer zagovarja trditev, da cepiva niso povzročila upada pojavnosti bolezni, pa je podala tudi grafe, ki jih je izrisala sama (graf 1).

Graf 1 (vir: Llydal, 2014, str. 109)

Posebno pozornost je Llydalova namenila razlagi samih bolezni, proti katerim obstaja cepivo, njihovemu poteku in načinu zdravljenja. Že pri samem opisu poda nekaj strategij kako se z boleznijo spoprijeti, ločeno pa napiše poglavje o tem, kaj storiti, če pride do zapletov in kako uporabljati homeopatijo. Ob omembi homeopatije je opazno, da se pisateljičin ton izražanja umiri in postane prijetnejši, saj vsebuje mnogo manj slabšalnih poimenovanj. Ob tem se je izkazalo protislovje z vidno pristranskostjo do cepiv, saj poleg obsojanja cepiv kot škodljiv in neučinkovit preparat trdi, da je tudi premalo oziroma slabo raziskan in da so te raziskave prirejene, obenem pa glede homeopatije pravi, da ni znano kako deluje: »Kako energija v zdravilu stimulira spremembo, ni znano, toda razlika je, ali delovanja ne razumemo ali pa nekaj ne deluje.« (str. 154)

3.1.2 MATEJA ČERNIČ: IDEOLOŠKI KONSTRUKTI O CEPLJENJU

Znanstvena monografija sociologinje Mateje Černič (2014) je prva slovenska knjiga, ki nasprotuje cepljenju, ki pa je po mnogih elementih podobna delu Wendy Llydal (2014).

Argumentacija sicer ni zastavljena v obliki razbijanja mitov, je pa naslovljena kot izpostavljanje

»ideoloških konstruktov o cepljenju«. Za razliko od Llydal avtorica posveti celo poglavje obrazložitvi glavnih konceptov, s katerimi bo operirala in so pomembni za nadaljnjo argumentacijo in tudi knjiga je veliko bolje umeščena v slovenski prostor kot Otroštvo brez cepiv, ki ima le ponekod podatke o slovenskih praksah. Še ena opazna razlika med knjigama je v tem, da se razen grafov v Ideoloških konstruktih … ne pojavljajo nobene skice, kot se v prejšnjem viru, je pa skozi knjigo opazna dosledna uporaba odebeljenega tiska, kar pomaga bralcu pri iskanju informacij, ki se avtorici zdijo pomembnejše. Pri obeh je tudi enako močno prisotna subjektivnost in postavljanje nasprotnikov cepiv v luč žrtev oblasti in zdravstvene institucije.

»Že skromen pregled posameznih izjav in člankov razkrije strašljivo agresiven sovražni govor ter nastrojenost proti kritikom cepljenja in necepljenim. In kar je še bolj grozljivo – ta nastrojenost (vključno z zahtevami po kazenski odgovornosti in segregaciji) ni vzniknila iz neke obrobne skupine ekstremistov. Ravno nasprotno, ustvarjajo in netijo jih najvidnejši predstavniki zdravniške stroke, mediji pa jim pri tem pogosto nekritično in izdatno pomagajo.«

(Černič, 2014, str. 34)

3.1.2.1 ARGUMENTACIJA IN UTEMELJITVE

Argumenti v monografiji so podobni tem novozelandske avtorice in si sledijo:

1. Upad bolezni niso preprečila cepiva.

2. Cepiva imajo škodljive posledice zaradi kemikalij, prisotnih v cepivih.

3. Imunski sistem otrok je prekrhek, da bi dobro prenašal cepiva.

4. Stranski učinki cepljenja lahko povzročijo hude poškodbe živčnega sistema, avtizem ali celo sindrom nenadne smrti v zibki.

5. Študije o varnosti in učinkovitosti cepiv niso ustrezno izvajane in stranskih učinkov je več, kot jih navajajo proizvajalci in ni nobenih ustreznih sistemov spremljanja reakcij po cepljenju.

6. Čredna imunost ne obstaja in necepljeni otroci ne ogrožajo družbe.

7. Institucije odgovorne za preverjanje cepiv delajo v prid farmacevtski industriji.

V primerjavi z Llydal (2014) se je za utemeljitev argumentov Černič (2014) poslužila veliko bolj znanstvenega pristopa, saj jih je podkrepila s celo paleto različnih grafov in tabel, kjer je prikazala statistiko bodisi upadanja bolezni bodisi utemeljitev povezave znanosti in farmacevtske industrije (primer: Černič, 2014, str. 106 in 327). Navedla je tudi veliko več argumentacij institucij, vladnih organov in strokovnjakov, torej prepoznavnih družbenih akterjev, ki pa po Fisku (2004) nosijo »akumulirane pomene svojih preteklih pojavitev« (str.

154) v družbi in s tem pridobijo na svojem semiotičnem pomenu. Znotraj avtoričinega diskurza brez dvoma lahko rečemo, da je, kar se tiče sredstev prepričevanja, v tem delu »logos« zelo dobro uporabljen in podprt. Informacije so tudi zelo jasno kategorizirane in povezane, kjer pa je pomembno zavedanje, da »uvrščanje v skupno kategorijo bralca nagovarja, naj jih razume glede na njihove podobnost, in ne glede na razlike med njimi /…/ tvorijo smisel, ki služi [avtoričinim] interesom« (Fiske, 2004, str. 156).

Z navajanjem pričevanj nekaterih družin pa nedvomno v bralcu vzpodbudi sočustvovanje, saj so si pričevanja zelo podobna izpovedim, ki jih lahko najdemo na

Facebook strani Ni nas malo in pokaže se lahko tudi efekt prepoznane žrtve.

»S pediatrom o tem nismo dosti razpravljali. Rekla sem le, da mi ne moremo dokazati, da je to od cepiva, oni pa nama kot staršema ne morejo dokazati, da ni. Mi pri sebi vemo, da je naš otrok pred cepljenjem govoril, se odzival, ko si ga poklical, raziskoval svet okoli sebe … Najbolj pa me pri vsem tem boli, ker se nam staršem meče pesek v oči in ko pride do tega, kar sem opisala zgoraj, ostanemo sami. Še dobro, da je internet in pa določene skupine, kjer si starši, ki nas je doletela podobna usoda, pomagamo in govorimo isti jezik.« (Černič, 2014, str. 198) Zanimiv je avtoričin odnos do branja odgovorov, ki jih je prejemala od državnih inštitucij, saj so polne cinizma in jeze⁸. To je pomembna lastnost, ki jo navaja Fiske (2004), saj pravi, da

»cinično in jezno branje poročil lahko dekonstruira njihove konvencije in desmistificira ideološko prakso, za katero si prizadevajo« (str. 155). V primeru Ideoloških konstruktov … lahko rečemo, da avtorica s ciničnim in jeznim pisanjem podaja bralcu razkrito ideološko prakso inštitucije s prikazom ali nesposobnosti, nerazumevanja ali pa ignoriranja in zavlačevanja.

3.1.3 TETYANA OBUKHANYCH: ILUZIJE O CEPIVIH

Od vseh treh tiskanih virov lahko rečemo, da je pri delu Tetyane Obukhanych (2012) zelo močno prisotno sredstvo prepričevanja »etos«. Avtorica ne le da je imunologija, temveč je bila šolana na Harvardu, ki je svetovno znana in zelo spoštovana univerza. Delo je v primerjavi z drugima dvema manj obsežno in je izdano kot e-knjiga, način podajanja informacij pa je kljub subjektivnosti veliko manj agresiven in aktivističen in ne črni stroke tako močno kot drugi dve deli in avtorica se ne spusti v predpostavljanje teorij zarote. Še celo nasprotno, svojo stroko na neki način označuje, kot da je zašla, kjer se poslužuje metafore ozdravitve oziroma odrešenja;

v predgovoru pravi, da želi, da prihodnje generacije imunologov »rešijo to znanost in jo zapeljejo na pravi tir. /…/ In, nenazadnje, knjiga je moj poskus ozdraviti razkol v naši družbi med tistimi ljudmi, ki nasprotujejo cepivom zaradi njihove vprašljive varnosti, in onimi, ki zaradi strahu pred boleznimi odklanjajo stališča nasprotnikov cepljenja.« (str. 7)

8 Enak odnos oziroma rabo jezika opazimo tudi pri Wendy Llydal (2014), kjer opisuje svoje koresponednce.

3.1.3.1 ARGUMENTACIJA IN UTEMELJITVE

Argumenti pri Obukhanych (2012) niso tako hitro razpoznavni kot pri Llydal (2014) ali Černič (2014), temveč so prepleteni v retoriko postavljanja vprašanj in razlaganja konceptov, procesov in dogodkov, ponekod pa je prisotnih več argumentov hkrati z bolj kratko obrazložitvijo.

1. Cepiva dajejo le kratkotrajno zaščito in premaknejo tveganje obolevanja v starejšo dobo.

2. Cepljenje ne pomeni imunost.

3. Možna je naravna in varna imunost na tetanus.

4. Znanstvene študije o učinkovitosti cepiv niso ustrezno izvajane.

5. Imunski spomin ni enako imunost.

6. Aluminij v cepivih lahko povzroči alergije.

7. Cepiva niso povsem varna.

8. Cepiva uničujejo možnost naravne in s tem boljše imunosti.

9. Cepivo proti gripi je narejena na principu ugibanja.

10. Čredna imunost obstaja le pri 68 % imunosti prebivalstva na bolezen.

– Prizadevanje ozaveščanja staršev (zadaj uporabni viri)

Ton pisanja avtorice je zelo mehak in do neke mere vzbuja občutek zaskrbljenosti in sočutja, v kombinaciji z njenim etosom pa je stopnja prepričljivosti po vsej verjetnosti veliko večja, kot bi bila sicer le s patosom. Delo tudi veliko bolj nagovarja starše kot recimo Černič (2014), s tem ko že v predgovoru napove, da je namen knjige starše »seznaniti s pomembno imunološko podlago, na podlagi katere bodo lahko sprejemali odločitve o cepljenju svojih otrok;«

(Obukhanych, 2012, str. 7) na koncu dela pa avtorica v dodatku navede različne vire, kjer lahko bralci najdejo še več informacij raziskav, analiz cepiv, zakonodaje in konec koncev tudi povezave za mreženje z drugimi enako mislečimi starši.

3.2 FACEBOOK STRANI

Za analizo sem izbrala tri Facebook strani, kjer se nasprotuje cepljenju. To so Ni nas malo, politična stranka Za zdravo družbo in Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje. Ker imajo te strani različne datume nastanka⁹, smo se odločili, da jih časovno zamejim na obdobje delovanja

9 Na primer stran Ni nas malo obstaja od novembra 2018, medtem ko je Civilna iniciativa za prostovoljno

strani Ni nas malo, ki neprekinjeno deluje že kakšno leto in pol od novembra 2018¹⁰ do junija 2020. V nadaljevanju smo analizo razporedili po številu všečkov in sledilcev od največ, do najmanj, kjer predvidevamo, da imajo strani z največ sledilci¹¹ tudi največji domet.

Kar se lahko izrazi kot problem pri objavah Facebook strani je, da je zelo težko ugotavljati, ali uporabnik prebere celotno objavo, ali prebere le prvih 120 do 150 znakov, preden jih funkcija

»preberi več« ne odreže, ali na hitro pogleda le sliko. Po eni strani je to problem za analizo dejanskega dometa strani, po drugi strani pa ne vemo, ali je uporabnik sploh prejel celotno informacijo, ali se strinja z vsem napisanim, ali pa všečka objavo le z enim generalnim strinjanjem z idejami in nanjo reagira le zato, da bi ji povečal domet.

3.2.1 NI NAS MALO (NNM)

Ta Facebook stran je nastala 26. novembra 2018 in objavila prvi prispevek mesec kasneje, 30.

12. 2018. Stran se predstavlja kot »Skupnost predana informiranju o svobodi odločanja, cepivih in njihovih stranskih učinkih« (Ni nas malo, 2018), material večine objav pa so izpovedi staršev, ki trdijo, da so njihovi otroci utrpeli poškodbe zaradi cepiv. Referenca na to Facebook stran je tudi oznaka #ninasmalo, ki jo napišejo pri vsaki objavi. Na tej strani argumenti proti cepljenju niso artikulirani tako strukturirano kot drugod, lahko pa sklepamo, da se z objavljanjem odločitev drugih držav, recimo Švedske, ki so opustile obvezno cepljenje in s tem objavljanjem tudi argumentov, z njimi strinjajo. Glavni argumenti, ki se pojavljajo v tem kontekstu so, da cepiva niso ustrezno testirana glede učinkovitosti in varnosti, ni bilo narejenih ustreznih študij med cepljenimi in necepljenimi otroci in da obstajajo raziskave, ki dokazujejo, da cepiva niso ne varna ne učinkovita. Po drugi strani pa, ker objavljajo izpovedi staršev, kjer presodijo, da so simptomi bolezni njihovih otrok posledica cepiv, lahko sklepamo, da je njihov glavni argument škodljivost cepiv.

Enako kot v delih Ideološki konstrukti o cepljenju (2014) in Otroštvo brez cepiv (2014) razlagajo potek praktično vsake bolezni, proti kateri obstaja cepivo in njihove simptome. Vsaka bolezen je predstavljena pod svojo objavo in jo spremlja tudi določena grafika oziroma fotografija. Pri navajanju virov informacij so zelo dosledni, zato lahko ob vsaki objavi, ki

10 Podatek pridobljen 14. 8. 2020.

11 Facebook platforma omogoča in razlikuje ti dve funkciji. Če uporabnik všečka stran, ji s tem izkaže podporo, dobi obvestila o novih aktivnostih te strani in jih že avtomatično sledi, medtem ko je sledilec le obveščen o dejavnostih na strani in za razliko od všečka, sledilca ne moremo identificirati v vizitki strani in le-ta njegovega imena ali profilne slike ne more uporabiti v svoji promociji. (vir: www.facebook.com).

podaja neko strokovno znanje oziroma dokumentirane informacije o cepivih, boleznih in praksah, najdemo tudi povezave do teh spletnih virov.

NNM je odprta stran, kar pomeni, da lahko do njene vsebine dostopa vsak uporabnik tega socialnega omrežja in jo lahko spremlja preko klika na ikoni »všečkaj« in »sledi«. Spletna stran ima preko 7.500 všečkov in preko 7.600 sledilcev¹², kar je največ od vseh petih analiziranih strani. V začetkih svojega delovanja je ustvarila tri objave, v katerih je pozvala sledilce, da jo delijo in všečkajo; dve od teh sta bili nagradni igri¹³, kjer je bilo navodilo za participacijo všečkanje in deljenje objave in označevanje treh oseb v komentarju. To je ena od strategij samo promocije in širjenja sledilne baze na socialnih omrežjih, ki se je poslužuje nemalo administratorjev odprtih strani.

3.2.1.1 POGOSTI ELEMENTI V OBJAVAH

Glavnina njihovih objav ima pričevanjsko vsebino, kjer so zapisane izpovedi staršev, ki so prepričani, da so njihovi otroci poškodovani s cepivi. Vsaka izpoved ima svojo objavo in vsaka je opremljena s fotografijo zapisa¹⁴ (slika 1), nekatere objave pa so imele tudi drug slikovni material, kot so primeri obolelih delov telesa (slika 2), simptomov, nekje pa je bila dodana tudi grafika (slika 3), citat slavne osebe (slika 4) ali fotografija jokajočega dojenčka (slika 5).

Po Rolandu Barthesu (1977) na primeru slike 1 vidimo na fotografiji zbir besed, kjer lahko na denotativni ravni razberemo, da gre za rokopis, neko zgodbo. Ob dodanih besedah objave in poimenovanju objave kot »14. IZPOVED« pa fotografija dobi konotativni pomen, kot je, da fotografija pomeni neki dokaz o verodostojnosti zgodbe, o tem, da jo je napisala realna oseba in zaporedje fotografij različnih pisav, odtenkov razsvetljave, vrst papirja nam sporoča, da je teh piscev več, torej je tudi več oseb (staršev), ki so doživeli podobne stvari. Ta dodatni pomen v sintaksi s celotno objavo in sosledjem več objav tudi potrjuje ideologijo, ki prevladuje na tej Facebook strani.

Pri sliki 2, ki je bila uporabljena kot primer simptomov bolezni, ki jo je utrpela hči staršev v 11.

izpovedi, objavljeni 8. junija 2019 prepoznamo konotacijo preko besedila in to je Barthes (1977) poimenoval »zasidranje«. Besedilo v objavi nas pripelje do fotografije in njuna povezava nam sporoča, da noge na sliki niso neke »pikčaste noge«, temveč da je to simptom

12 Podatek zbran 14. 8. 2020.

13 Objavljeni sta bili 5. 2. 2019 in 27. 3. 2019.

14 Večinoma so bili to rokopisi, ponekod pa so administratorji presodili, da zapis ni bil dobro čitljiv in so ga pretipkali na računalnik ali pa so zraven posnetki ekranov, saj jim nekateri izpoved pošljejo tudi na facebookov

bolezni, ki je opisana v tekstu. V povezavi koncepta konotacije z Aristotelovim patosom je v tem kontekstu slika lahko manipulativna, saj to ni prikaz njenih simptomov, saj se le-ti od pacienta do pacienta lahko izražajo drugače. Za primerjavo lahko temu podobne fotografije v letu 2020 najdemo tudi na škatlicah cigaret (slika 6), kjer pa so uporabljene kot strašilo in poziv, da kadilec preneha s kajenjem. Glede na to, da ima Facebook stran močno proticepilsko agendo, lahko sklepamo, da je bila dodatna fotografija kot strašilo ali opozorilo, kaj se lahko po cepljenju zgodi tudi bralčevemu otroku.

Slika 3 in 4 po imata Barthesovi klasifikaciji načinov podajanja konotacije kot osrednji element prikazan nek objekt, obenem pa sta obe podobi zasidrani z dodanim tekstom. Pri sliki 3 je avtor uporabil objekt križa, ki bi lahko po konotaciji pomenil versko znamenje, mučilno napravo ali pa znamenje, ki ga najdemo na pokopališču, saj kot je Barthes (1977) definiral konotacijo le-ta

»ni ne umetna /…/, ne naravna, temveč historična« (str. 22), torej so objektu v slovenskem prostoru bolj ali manj pripisani ti pomeni. S sidriščem v tekstu simbol oklesti ostalih pomenov in ga omeji le na pomen smrti in ga definira, da gre za smrt dojenčkov. Podoba in besedilo dopolnjujeta drug drugega, kjer »podoba ilustrira tekst (ga naredi bolj jasnega)« (str. 26).

Na sliki 4 je konotacija podana preko učinka zvijače¹⁵, kjer je ob citatu narisan obraz slavne osebe, Gandhija, ki v svetu velja kot avtoriteta, referenca za etične in moralne sodbe in modrosti, torej je bralca mogoče prepričati zaradi njegovega močnega etosa, ampak je besedilo portret zasidralo v potrjevanje ideologije Facebook strani. Citat ob njegovi sliki je bil izvzet iz konteksta: kar je napisano, je res izjavil, vendar je kasneje to isto izjavo negiral in priznal svojo zmoto (Iannelli, 2019).

Zadnji navedeni primer (slika 5) je med vsemi najzanimivejši zaradi močnega nagovarjanja preko vzbujanja čustev in pripete konotacije preko strategije »pozicije«¹⁶ (Barthes, Image Music Text, 1977). Objavljena je bila 22. 12. 2019 kot dodatek 82. izpovedi, kjer avtorica omenja kričeč jok in mnogo drugih simptomov, ki jih je imel otrok v tistem obdobju. Fotografija je spet uporabljena iz drugega vira, enako kot slika 2, pri objavi sami pa poveča njen čustveni naboj in v bralcu še bolj stimulira negativna čustva.

15 Ang. Prevod: “trick effects”

16 Ang. Prevod: pose

Slika 1: Rokopis izpovedi (vir:

www.facebook.com/ninasmalo)

Slika 2: Fotografija simptomov bolezni (vir:

www.facebook.com/ninasmalo)

Slika 3: Grafika o SIDS (vir:

www.facebook.com/ninasmalo)

Slika 4: Mahatma Gandhi (Vir:

www.facebook.com/ninasmalo)

Slika 5: Jokajoč otrok (vir:

www.facebook.com/ninasmalo)

Slika 6: Škatlica cigaret (vir:

https://www.zurnal24.si/zdravje/aktualno/se-bolj- grozljive-tako-zgleda-nova-cigaretna-skatlica-ki-je-ze-v-