Ančka Korže-Strajnar (1925–2017)
Melita Ambrožič
Biografija
UDK 929Korže-Strajnar A.
Ključne besede: biografije, bibliotekarji, Slovenija, Korže-Strajnar Ančka
Življenje in delo
V 93. letu starosti nas je 20. novembra 2017 zapustila Ančka Korže-Strajnar, dol- goletna sodelavka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) in ena najzaslužnej- ših za strokovni razvoj slovenskega knjižničarstva. Poznali smo jo kot odločno, odkrito in neposredno osebnost, ki je sogovornika znala poslušati in razumeti ter mu svetovati tako pri reševanju strokovnih kot tudi osebnih dilem. Bila pa je tudi večna optimistka, pri reševanju najtežjih strokovnih izzivov je s svojim optimizmom in energijo dokazovala, da nedosegljivi cilji skoraj ne obstajajo. Če so postavljeni premišljeno in imamo voljo za medsebojno sodelovanje, jih bomo zagotovo dosegli. V štirih desetletjih dela v knjižničarstvu je odločilno prispevala k vzpostavljanju mreže slovenskih splošnih knjižnic in knjižničnega sistema ter utrjevanju položaja knjižnic v lokalnem in širšem družbenem prostoru.
Rodila se je na Ponikvi pri Grobelnem 21. julija 1925, le nekaj let po prvi svetovni vojni in po vrnitvi svojih staršev iz Merana na južnem Tirolskem, kjer sta živela več kot desetletje, v očetov domači kraj. Tam in v šolah v Celju je preživela svoja otroška leta in zgodnjo mladost. Še kot otrok je pri devetih letih zaradi nesreče pri delu na železnici izgubila očeta. Njena najstniška leta je kruto zaznamovala druga svetovna vojna. Leta 1943 se je pridružila partizanskemu odporu, bila je terenska aktivistka in je skrbela za prenos informacij iz vasi v okoliške gozdove.
Na eni od njenih poti so jo zajeli nemški vojaki in vpričo nje ustrelili njene sta- rejše sodelavce, njo pa odpeljali v zapor v Celje. Imela je veliko srečo, saj je na poti tja eden od nemških vojakov neopaženo odvrgel njeno torbico, v kateri je imela pomembne dokumente z imeni mladih sodelavcev odpora, in ji s tem rešil življenje, saj ji niso mogli dokazati sodelovanja s partizani. Preselili so jo v mari- borski zapor, kjer se je za las izognila ustrelitvi in tam zelo bolna dočakala konec vojne, nato pa v kaosu, ki je sledil, sama in peš prišla domov na Ponikvo. Za vse življenje jo je zelo zaznamovala tudi smrt brata Ludvika, ki je malo pred koncem vojne padel v partizanih.
Slika 1: Ančka Korže-Strajnar (Vir: osebni arhiv Tatjane Marušič)
Po koncu vojne je najprej dokončala učiteljišče (pedagoški abiturientski tečaj za učitelje je opravljala v šolskem letu 1945/46) in v času od 1. novembra 1945 do 31. avgusta 1947 poučevala na osnovni šoli Celje, nato pa se je odločila za selitev v Ljubljano, kjer je bila krajši čas (od 1. septembra 1947 do 31. oktobra 1947) kot uslužbenka zaposlena pri Zvezi prosvetnih delavcev Jugoslavije v Republiškem odboru za Slovenijo ter kot kulturno-prosvetna referentka pri Krajevnem sindikal- nem svetu Ljubljana (od 1. novembra 1947 do 31. avgusta 1948). Iz učiteljskega po- klica jo je pot zanesla v novinarskega, tako je dobra tri leta (od 1. septembra 1948 do 30. oktobra 1951) delala kot novinarka v uredništvu založbe/časnika Delavska
enotnost, v tem času, 22. decembra 1950, pa je uspešno opravila še diplomski uči- teljski izpit. Njena nadaljnja življenjska pot jo je vodila v knjižničarstvo, saj se je 1. novembra 1951 zaposlila v Delavski knjižnici kot knjižničarka. Kmalu je postala vodja inozemnega oddelka, nato od začetka leta 1962 vodja oddelka za kataloge.
Državni strokovni izpit za knjižničarja je opravila 27. novembra 1952 z odliko.
V Delavski knjižnici je odkrila povsem novo področje dela, ki jo je profesional- no zelo pritegnilo, saj je kmalu ugotovila, da je pred slovenskimi knjižnicami še dolga in težka, a izzivov polna pot posodabljanja in razvoja. Spodbudno in dinamično delovno okolje je vplivalo na njen strokovni razvoj in ji v praksi omo- gočalo udejanjanje zamisli o sodobno organizirani knjižnici. Pod ravnateljstvom Avgusta Vižintina je bila namreč Delavska knjižnica postopoma preoblikovana v sodobno javno knjižnico splošnoizobraževalnega tipa. Med prvimi v Sloveni- ji je uvedla prost pristop do gradiva, vzpostavila sistem nabave domače in tuje literature, organizirala strokovno pomoč uporabnikom, razvila sistem potujoče knjižnice in prevzela matično dejavnost za knjižnice ljubljanskega območja.
Študijska praksa v Celovcu v Avstriji septembra 1955 in študijsko izpopolnjeva- nje na 14-dnevni poletni šoli za bibliotekarje v Birminghamu v Veliki Britaniji avgusta in septembra 1959 sta bila zanjo priložnost za seznanitev z organizacijo in delovanjem knjižnic v razvitih knjižničarskih okoljih. Ob obiskih angleških knjižnic je spoznala njihovo organizacijo, ureditev, opremo, postavitev gradiva v prostem pristopu in inovativne storitve za uporabnike, kar je pomembno vplivalo na njena kasnejša razmišljanja o sistemskih in organizacijskih vprašanjih razvoja slovenskih splošnih knjižnic. Navdušila sta jo visoka stopnja razvoja angleškega knjižničarstva in posluh tamkajšnje države za vlaganja v razvoj mreže takratnih ljudskih knjižnic. V zaključku poročila o izpopolnjevanju v Birmighamu je opo- zorila, da stoji slovensko knjižničarstvo na razpotju med starim in novim: »Hiter razvoj našega družbenega življenja zahteva mnogo večjo gibčnost naših ljudskih knjižnic ter odločen prelom s starimi čitalniškimi tradicijami. S sedanjim stanjem v našem ljudskem knjižničarstvu ne moremo biti zadovoljni in gotovo je splošen interes danes še veliko premajhen, da bi lahko videli perspektive knjižnic v boljši luči.« (Korže, 1960, str. 288)
Zelo ponosna je bila na osebno povabilo tedanjega ravnatelja NUK-a dr. Mirka Rupla, da se pridruži kolektivu NUK-a, ki je za uresničevanje novih nalog in od- govornosti za razvoj slovenskega knjižničarstva potreboval močno jedro zagna- nih ter strokovno usposobljenih sodelavcev. Uredba Narodne vlade Slovenije o Narodni in univerzitetni knjižnici iz leta 1945 je namreč dotedanji Univerzitetni biblioteki poleg nalog osrednje univerzitetne knjižnice predpisala tudi izvajanje nalog nacionalne knjižnice, med njimi razvojnih in svetovalnih nalog za sloven- ske knjižnice. Slednje so bile leta 1961 s prvim slovenskim zakonom o knjižnicah
opredeljene kot naloge republiške matične knjižnice. Sodelovanje pri udejanja- nju novih zakonskih pristojnosti in odgovornosti knjižnice v praksi je Ančki Kor- že-Strajnar pomenilo svojevrsten izziv v njeni poklicni karieri.
V NUK-u se je zaposlila 1. junija 1963, to je v času, ko se je na osnovi omenjenega zakona o knjižnicah vzpostavljala republiška matična dejavnost za knjižnice in je bil ustanovljen Oddelek za matično službo pri NUK (republiška matična služ- ba). Oddelek je začel izvajati matične funkcije na republiški ravni ter ob aktivni podpori celotne nacionalne knjižnice in zunanjih sodelavcev postal center za prihodnji razvoj slovenskih knjižnic. Sama se je po navdihujočem obisku angle- ških knjižnic posvetila v prvi vrsti splošnim (javnim) knjižnicam in pomagala vzpostaviti enotno delujočo knjižnično mrežo splošnih knjižnic po vsej Sloveniji.
Za zagotavljanje strokovne pomoči občinskim matičnim knjižnicam je Oddelek za matično službo pri NUK imenoval inštruktorsko skupino, sestavljeno iz priznanih slovenskih bibliotekarjev, med katerimi je bila tudi Ančka Korže-Strajnar (Kodrič- -Dačić, 2003, str. 20–21). Kot inštruktorica se je analitično, operativno in usmerje- valno posvečala sodobnemu strokovnemu razvoju in družbenemu uveljavljanju javnih knjižnic. Specializirala se je tudi za vprašanja prostorskega načrtovanja in urejanja knjižnic (Berčič, 1996, str. 38). Biti bibliotekarka je zanjo postalo po- slanstvo in ne le služba.
Republiško matično službo za knjižnice pri NUK je vodila med letoma 1966 in 1977. V tem obdobju je bila omenjena služba odgovorna za razvojno-raziskovalno in svetovalno dejavnost na področju knjižničarstva, za izvajanje bibliotekarskih izpitov ter priznavanje strokovnih nazivov v knjižničarstvu (Komisija za prizna- vanje kvalifikacij bibliotekarske stroke je bila ustanovljena leta 1967), leta 1968 je uvedla in kasneje koordinirala sistem centralne katalogizacije slovenskega tiska, s čimer je zagotovila standardizirano bibliografsko obdelavo gradiva do vzposta- vitve vzajemnega bibliografskega sistema COBISS. Njen pomemben dosežek je bil tudi priprava strokovnih podlag za dokument Koncepcija razvoja slovenske- ga knjižničarstva (1971), ki je postavil temelje povezovanja knjižnic v knjižnične mreže in knjižnični sistem. »Kljub pomanjkanju sredstev in delavcev, organi- zacijski nedorečenosti in ohlapno opredeljenim nalogam, je konec šestdesetih oziroma v začetku sedemdesetih let republiška matična služba dosegla vrhunec svojega delovanja in vpliva,« je ob pregledu dejavnosti nekdanje matične službe zapisala avtorica Kodrič-Dačić (2003, str. 23).
Veliko je potovala po knjižnicah in obiskovala ravnatelje in knjižničarje, pa tudi občinska vodstva, ter dokazovala pomen knjižnic za razvoj lokalnih okolij in ce- lotne družbe. Posledica njenih prizadevanj so bile številne nove ali prenovljene knjižnične zgradbe, pa tudi velike spremembe v notranji organizaciji knjižnic, kar je bilo osnova za njihov razvoj skozi naslednja desetletja in je vodilo do njihove
današnje visoke stopnje razvitosti. Milica Dolejši, ki se je v Knjižnici Velenje za- poslila leta 1970, v času, ko je knjižnica delovala na le nekaj deset kvadratnih metrih prostora, je takole strnila spomine na Ančko Korže-Strajnar: »Delo knji- žnice je prav tako že nekaj let zelo kritično spremljala Republiška matična služba za knjižničarsko dejavnost. Ta je menila, da velenjska knjižnica nikakor ne sledi velikemu razvoju lepega, novega, modernega mesta. Zato si je močno prizade- vala, da bi razvoj pospešila. Imela je velik interes, da bi se stanje spremenilo, da bi imelo Velenje spodobno knjižnico. Kmalu po mojem prihodu v knjižnico se je pri velenjskem županu Nestlu Žganku in v knjižnici oglasila gospa Ančka Korže- -Strajnar z Republiške matične službe za knjižnice. Župana je nagovarjala na hitrejši razvoj velenjske knjižnice, v knjižnico pa je prišla pogledat in povprašat, kako nam gre … Razmeroma kmalu po moji zaposlitvi v knjižnici se je velenjska občina odločila zgraditi novo knjižnico z galerijo«. (Bizjak, 2009, str. 155–157)
Slika 2: Slavnostna seja knjižničnega sveta ob 200-letnici NUK-a v Ljubljani jeseni 1974, univerzitetna dvorana. Ančka Korže-Strajnar v zadnji vrsti, prva z leve
(Vir: Zbirka slikovnega gradiva NUK)
NUK-u je Ančka Korže-Strajnar ostala »zvesta« ne le do svoje formalne upokojitve 30. junija 1977, ampak je s knjižnico ostala tesno povezana še več kot desetletje.
Do 30. junija 1979 je bila v NUK-u zaposlena kot inštruktor v matični službi, v
skladu s pogodbo med knjižnico in Zvezo sindikatov Slovenije pa je del svoje delovne obveznosti opravljala na področju sindikalne dejavnosti. Nato je bila kot honorarna sodelavka, bibliotekarska svetovalka, vključena v različne razvojne in raziskovalne projekte republiške matične službe in leta 1977 ustanovljenega Bibliotekarskega strokovnega in znanstvenoraziskovalnega centra. Skupaj z Mar- tino Šircelj je sodelovala pri izdelavi strokovne programske zasnove in načrtov za gradnjo nove osrednje univerzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK 2). Osnutek programskih osnov novogradnje je bil obravnavan in potrjen na strokovnem kole- giju NUK-a 15. oktobra 1987 (Martelanc, 1996, str. 45). Sodelovala je tudi v posebni delovni skupini za pripravo dopolnjenih programskih osnov za gradnjo skupnih prostorov za NUK in CTK, t. i. Univerzitetne knjižnice Ljubljana, ki jo je takratno Ministrstvo za znanost in tehnologijo imenovalo 14. novembra 1991.
Vse od svoje prve zaposlitve v knjižničarstvu je bila dejavna v strokovnem zdru- ženju – Društvu bibliotekarjev Slovenije. V mandatnem obdobju 1954/55 je bila prvič izvoljena za članico upravnega odbora društva, dva mandata je opravljala funkcijo tajnice društva, v letih 1981–1983 je bila njegova predsednica, sodelo- vala je tudi v delu društvenih strokovnih komisij in v dejavnostih Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije. Omeniti velja, da so imeli v času njenega aktivnega delovanja v Društvu bibliotekarjev Slovenije društveni odborniki dobre stike z družbenimi in političnimi organizacijami. Sodelovali so na več sestankih kultur- nih delavcev in založnikov ter komisije SZDL za kulturna vprašanja, tesne stike so imeli tudi z republiškimi in upravnimi organi lokalnih okolij. Takšna usmeritev ni prispevala le k utrjevanju položaja profesionalnega združenja kot deležnika v odločanju o vprašanjih s področja knjižničarstva, ampak je pripomogla tudi k hitrejšemu razvoju knjižnic.
Članica uredniškega odbora revije Knjižnica je bila v obdobju 1968–1969, v treh mandatnih obdobjih je bila članica njenega uredniškega sveta. Za svoje strokovno delo je leta 1967 prejela Čopovo diplomo, najvišje državno priznanje za posebej pomembno življenjsko delo na področju knjižničarstva, ki je širšega družbenega pomena in prispeva k ugledu in napredku knjižničarske stroke. Za izjemne zaslu- ge pri bibliotekarskem delu ji je Komisija za priznavanje kvalifikacij bibliotekar- ske stroke 16. junija 1981 priznala naziv »častni bibliotekarski svetovalec«. Bila je tudi družbenopolitično angažirana in je opravljala številne odgovorne funkcije v organih sindikatov (predsednica izvršnega odbora sindikata kulture, članica predsedstva in sveta Zveze sindikatov Slovenije, članica delegacije sindikatov v Republiški konferenci SZDL, predsednica sindikata v Kulturni skupnosti Slove- nije, članica Plenuma Zveze sindikatov Jugoslavije), kot delegatka je sodelovala v dejavnostih Interesne skupnosti za kulturo Ljubljana-Center. Prejela je dve ju- goslovanski odlikovanji, in sicer red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki in red republike s srebrnim vencem.
Vsaj dve desetletji po zaključku poklicne kariere je bila njen najljubši kraj Mar- tinja vas na Dolenjskem, kjer je bil ob reki Mirni njen drugi dom. Z velikim ve- seljem je dolga leta obdelovala svoj vrt, še vedno veliko brala in se srečevala s sorodniki in prijatelji. Zelo dolgo je bila zdrava in vitalna. Nato je doživela hud padec po stopnicah, vendar je njena močna volja premagala poškodbo. Preselila se je v dom starejših Trnovo. Do zadnjega je ostala takšna, kot je bila vse življenje, optimistična, dobrovoljna in zvedava, vedno pripravljena na pogovor. Tudi, ko ji je vid že precej opešal, je bila na tekočem z vsakodnevnimi novicami, ki jih je spremljala prek radijskega sprejemnika. S posebnim žarom v očeh je rada spre- govorila o svojih otrocih, Jelki, Urošu in Andreji, ter njihovih družinah, pa seveda o spominih na štirinožne prijatelje, nemške ptičarje, ki sta jih dolga leta vzrejala z možem, zdaj pa njuno delo uspešno nadaljuje hčerka.
Publicistična dejavnost
Ančka Korže-Strajnar je objavila več kot 90 strokovnih del s področja organiza- cije, delovanja ter gradnje in opreme knjižnic, razvoja matične dejavnosti, stro- kovnih standardov in normativov za knjižnice, položaja javnega knjižničarstva, dostopnosti knjižničnega gradiva, knjižničnih katalogov, medknjižnične izposo- je, knjižnične statistike … Redno je objavljala tudi poročila o strokovnih sreča- njih slovenskih oziroma jugoslovanskih knjižničarjev in na številnih tudi sama sodelovala z referatom. Na tem mestu žal bogate strokovne dediščine, ki nam jo je zapustila, ne moremo predstaviti celovito, zaustavili se bomo le pri nekaj izbra- nih delih, ki izpričujejo njeno široko strokovno znanje, poglobljen in analitičen pristop pri preučevanju knjižnic in knjižničarstva ter sistemsko razmišljanje pri snovanju razvojnih usmeritev. Ker se je pri poimenovanju vrste knjižnic termino- logija skozi čas spreminjala, izraz javna knjižnica pa se je uporabljal v različnih pomenih, velja opozoriti, da ima avtorica, ko govori o javnih knjižnicah, »v mislih ljudske, študijske in sindikalne javne knjižnice« oziroma kasnejše splošnoizo- braževalne knjižnice (Kodrič-Dačić, 1998, str. 160–161). V predstavitvi njenih del ohranjamo izvirno uporabljeno terminologijo.
Stanje in problemi javnega knjižničarstva
Niz prispevkov Ančke Korže-Strajnar se nanaša na analizo podatkov o delovanju javnih knjižnic in stanju njihove mreže v šestdesetih, sedemdesetih in osemdese- tih letih prejšnjega stoletja, ki jih je redno zbirala republiška matična služba. Pri predstavljanju zbranih podatkov ni le nizala golih podatkov, ampak je ugotavlja- la razvojne trende ter opozarjala tako na pozitivne dosežke kot tudi na slabosti
in nevarnosti, ki jih je odkrivala statistika knjižnic (npr. prešibko povezovanje knjižnic z njihovimi okolji, neprimerna nabavna politika, zmanjševanje sredstev za nakup gradiva, kadrovska stagnacija knjižnic, premajhna skrb za hitrejšo in učinkovitejšo rast knjižnične mreže znotraj posameznih občin, neenakomerna razvitost knjižničnih mrež po občinah, pomanjkanje in neprimernost knjižničnih prostorov).
Prispevke o razvoju, položaju in problemih javnega knjižničarstva je objavljala tako v knjižničarskih publikacijah kot tudi časnikih (Delo, Dnevnik, Naši razgledi, Kulturni poročevalec). V njih je opozarjala na neustrezno razumevanje vloge in pomena knjižnic v lokalnih in širšem družbenem okolju ter njihovega prispev- ka k razvoju strokovno in splošno razgledanega posameznika: »Nam je seveda jasno, kaj želimo, ko postavljamo zahtevo po boljši mreži knjižnic, po strokov- no sposobnem in izobraženem knjižničarskem kadru, po sodobnih prostorih in moderni strokovni ureditvi knjižnic, toda neprestano se moramo boriti z javnim mnenjem, ki ima še vedno zastarele predstave o knjižnici … Slišimo mnenje, da delovni ljudje nimajo časa za branje in da berejo le tisti, ki imajo preveč prostega časa. In tako kaže, da se nekaterim zdi škoda sredstev za oskrbovanje ‘bralcev’
z literaturo, pod katero si navadno predstavljajo le zabavno lektiro za spanec in sprostitev.« (Korže, 1964, str. 29) Če bi občine in drugi odgovorni dejavniki pravil- no razumeli vlogo knjižnic, jih nadalje razvijali in podpirali ter jih uvrščali med ustanove, ki so za izobraževanje ravno tako potrebne in nepogrešljive kot šole, bi knjižnice lahko uporabnikom ponudile primerne prostore, sodobno in aktualno literaturo ter strokovno usposobljen knjižničarski kader.
O tridesetletnem povojnem razvoju slovenskega javnega knjižničarstva, tj. ljud- skih oziroma splošnoizobraževalnih knjižnic, je Ančka Korže-Strajnar pripravila obsežen prispevek za avstrijsko strokovno revijo Biblos, povzetek članka pa ob- javila v Obvestilih Republiške matične službe (Korže-Strajnar, 1975a). Uvodoma je poudarila, da je bilo v treh povojnih desetletjih prisotnih več dejavnikov, ki so slovensko javno knjižničarstvo ovirali pri njegovem vključevanju v sodobne knjiž ničarske tokove. Tako je bila večina javnih knjižnic med drugo svetovno voj- no uničena, povojno obdobje pa je zaznamovalo pomanjkanje strokovnih kadrov in knjižničnih prostorov. Prvi dokument o strokovni organizaciji in mreži t. i. ljud- skih knjižnic, ki ga je pripravil Bogomir Gerlanc, je bil sicer sprejet že med vojno, leta 1945 pa tudi uradno potrjen v obliki posebne uredbe o ljudskih knjižnicah, vendar se je zaradi premajhnih vlaganj v razvoj knjižnic uresničil le manjši del načrtov. Kljub temu je v nekaj letih po vojni močno naraslo število javnih (ljud- skih, študijskih in sindikalnih) knjižnic, ki pa so delovale po zastarelih stro- kovnih konceptih in na temelju predvojne knjižnične mreže. Knjižnično delo so opravljali večinoma neprofesionalni kadri, celotna mreža je premogla le peščico strokovnih knjižničarskih delavcev, med katerimi so imeli visoko izobrazbo samo
trije. Le sedem študijskih knjižnic, ki so bile ustanovljene v takratnih okrož nih središčih, je delovalo v pogojih, ki so omogočali njihov strokovni razvoj. Posledi- ca takšnega stanja je bil hiter razpad mreže javnih knjižnic v petdesetih letih prej- šnjega stoletja, prenehale so delovati sindikalne knjižnice in skoraj dve tretjini ljudskih knjižnic. Jedro nadaljnjega razvoja so postale velike mestne knjižnice, ki so po vzoru anglo-ameriških splošnih knjižnic postajale vzorčni primeri sodobno organizirane knjižnične službe.
Zakon o knjižnicah (1961) se po mnenju Ančke Korže-Strajnar ni dotaknil skoraj nobenega od pomembnih vprašanj, ki so pestila knjižničarstvo v tistem obdobju, je pa bil pomemben zaradi uzakonitve republiške matične službe in možnosti ustanavljanja občinskih matičnih služb, kar je pripomoglo k utrjevanju javne knjižnične mreže, posodabljanju knjižnic in razvoju strokovnega kadra – uve- den je bil višješolski študij knjižničarstva. Republiška matična služba pri NUK je leta 1968 uvedla centralno katalogizacijo slovenskega tiska ter dosegla dogovor o strokovnih standardih za občinske matične knjižnice in standardih o njihovem poslovanju, spodbudila pa tudi razmišljanja o nujnosti spremembe obstoječe javne knjižnične mreže. Leta 1971 je bila tako sprejeta nova koncepcija razvoja javnega knjižničarstva, ki je odpravila dvojnost v sistemu javnih knjižnic (vzpo- reden obstoj ljudskih in študijskih knjižnic) in uvedla nov koncept splošnoizo- braževalne knjižnice. Določila je tudi njihovo povezovanje v enovite knjižnične sisteme občin oziroma regij. Splošnoizobraževalne knjižnice so se razvrščale v šest kategorij, na osnovi katerih so bile določene njihove naloge in zahteve glede prostorov in opremljenosti. Strokovni standardi za njihovo delovanje so bili poso- dobljeni. Sprejet je bil tudi petletni plan splošnoizobraževalne knjižnične mreže za obdobje 1971–1975, ki se je uspešno udejanjal v praksi: »Menim, da je pre- hojena pot v slovenskem javnem knjižničarstvu danes na tisti stopnji, ko lahko zatrdimo, da je pionirska doba in reorganizacija mreže javnih knjižnic dejansko pri kraju. … Start v naslednje obdobje razvoja je nedvomno uspešen,« je zapisala avtorica (Korže-Strajnar, 1975a, str. 8–9).
V kritičnem pregledu uresničitve ciljev omenjenega petletnega razvojnega načrta je Korže-Strajnar ugotavljala, da se v doseganju strokovnih standardov kažejo precejšnje razlike med knjižnicami glede obsega knjižnične zbirke in njenega obrata, knjižnice pa so še vedno »… bolj usmerjene v zbiranje in hranjenje gra- diva kot pa v izposojo in animacijo za širjenje knjige.« (Korže-Strajnar, 1976a, str.
15) Opozorila je, da knjižnice ne smejo pričakovati vseh rešitev od zunaj, okrepiti morajo tudi svoja notranja prizadevanja za spremembo stanja in se ne izogibati niti radikalnejšim rešitvam – z boljšo organizacijo dela, ustrezno informacijsko dejavnostjo in različnimi oblikami kulturne vzgoje bodo lahko povečale izposojo gradiva in število članov. Z veseljem pa je ugotavljala, da se je kadrovska zasedba knjižnic izboljšala in da so se sredstva za osebne dohodke občutno povečala.
Namesto linearnega zviševanja sredstev za knjižnice, odvisnega od proračunskih gibanj, se je zavzemala za uvedbo programskega financiranja, temelječega na konkretnih merilih: »Zato naše bodoče načrtovanje ne bo moglo biti tako po- splošeno kot doslej, ampak bomo morali sprejeti konkretne kazalce za razvoj dejavnosti in to tudi realizirati.« (Korže-Strajnar, 1976a, str. 18) Ob koncu analize je poudarila, da so napori, vloženi v uresničevanje novega koncepta splošno- izobraževalnih knjižnic, sicer na marsikaterem področju njihovega delovanja že dali prve rezultate, bo pa treba preveriti ustreznost sprejete koncepcije razvoja javnega knjižničarstva z vidika organiziranosti in modelov splošnoizobraževal- nih knjižnic ter nove rešitve vključiti v predlog novega zakona o knjižničarstvu, ki je bil že nekaj časa v pripravi.
V razmišljanjih o razvojnih usmeritvah splošnoizobraževalnih knjižnic v obdob ju 1976–1980 je poudarila, da morajo biti zastavljeni cilji konkretni in realno doseg- ljivi (Korže-Strajnar, 1976b), uspešneje pa bodo uresničeni, če bodo knjižnice pri zagotavljanju storitev medsebojno sodelovale in se povezovale, dejavnost pa koordinirale tudi z drugimi vrstami knjižnic, v prvi vrsti s šolskimi. Nujna naj bi bila tudi večja družbena angažiranost vodilnih knjižničarskih kadrov, ki se morajo znati bojevati za uresničevanje zastavljenih ciljev, ne pa prikrito ali odkrito nasprotovati spremembam in ostajati zaprti v svoje utečene poti. V pri- spevku je avtorica navedla številne predloge za izboljšanje pogojev dela knjižnic in povečanje kakovosti njihovih storitev, terjala pa tudi njihovo samokritičnost:
»Veliko je razlogov, da se ponovno lotimo razčiščevanja problemov, ki kažejo na to, da so prenekatere knjižnice neracionalne in drage in da bodo še dražje, če se ne bomo organizirali bolj funkcionalno in se dogovorili, kaj je potrebno oziroma nepotrebno v naši dejavnosti in čemu se bo treba odreči, ker tega preprosto ne zmoremo.« (Korže-Strajnar, 1976b, str. 10)
Omeniti velja tudi avtoričino primerjalno analizo stanja javnih knjižnic na ozem- lju nekdanje skupne države Jugoslavije v letu 1976 (Korže-Strajnar, 1978). Podatki o dejavnosti knjižnic so bili s pomočjo vprašalnikov zbrani po vseh republikah in obeh avtonomnih pokrajinah ter posredovani takratnemu Inštitutu Borisa Ki- driča v Vinči pri Beogradu (danes Inštitut jedrskih znanosti Vinča). Statistična obdelava podatkov o 444 javnih knjižnicah je bila tam prvič opravljena s pomočjo računalnikov, oblikovana računalniška zbirka podatkov pa je omogočala različne analize in primerjave.
Razvoj matičnih knjižnic in knjižnične mreže
Pomemben del strokovnega dela in objav Ančke Korže-Strajnar je povezan z raz- vojem instituta matične službe na ravni države in v (takrat) 62 občinah, ki ga je
leta 1961 uvedel prvi slovenski zakon o knjižnicah. Zakon je določil, da se vzpo- stavijo matične knjižnice, ki za območje ene ali več občin oziroma za območje celotne Slovenije poleg rednih nalog opravljajo še posebne naloge. Tako naj bi se matična knjižnica na svojem območju v okviru posebnih nalog ukvarjala z vpra- šanji organizacije in pospeševanja knjižničarske službe in stroke, posredovala izposojo knjižničnega gradiva, vodila registracijo knjižnic in evidenco njihovega knjižničnega gradiva, pomagala pri strokovnem delu knjižničarskega osebja ter skrbela za njihovo vzgojo in strokovno izpopolnjevanje.
Podrobno je naloge matičnih knjižnic ter pogoje za izvajanje njihove dejavnosti Ančka Korže-Strajnar opredelila že v prispevku Matična knjižnica v občini. Mreža matičnih knjižnic naj bi vključevala republiško matično knjižnico, mreža matič- nih knjižnic po občinah pa bo dolžna zajeti vse »naše knjižničarstvo do zadnjih vasi in do društev, do ljudskih, mladinskih in strokovnih knjižnic, do samostojnih in nesamostojnih itd.« (Korže, 1961, str. 49) Poudarila je, da se bo mreža gradila tako horizontalno kot vertikalno: »To se pravi, poleg tega, da bomo imeli matično knjižnico za občino ali več občin, ki bo povezana z vsemi različnimi knjižnicami svojega področja, bo obstajala tudi vertikalna linija matičnih knjižnic.« (Korže, 1961, str. 50) Kot primer je navedla, da bodo na primer strokovne tehniške knjiž- nice povezane s Centralno tehniško knjižnico v Ljubljani, pionirske in mladinske z republiško pionirsko knjižnico, ljudske z republiško matično ljudsko knjižnico itd. Čeprav tovrstnega povezovanja omenjeni zakon ni vključeval, pa je določal, da lahko republiška matična knjižnica nekatere svoje naloge prenese na druge knjižnice. Ker po vseh občinah še ni bilo ustrezno razvitih knjižnic, ki bi lahko prevzele vlogo matičnih knjižnic, je avtorica predlagala, da bi vsaj za prehodno obdobje lahko organizirali matične centre za več občin skupaj. »Občinske matič- ne knjižnice bodo postale naša glavna akcijska središča, s pomočjo katerih bomo izvajali program modernizacije knjižničarstva in kjer se bodo morali tudi čim hitreje pokazati rezultati naših prizadevanj,« je zapisala v času, ko so se zakonska določila že začela udejanjati v praksi (Korže-Strajnar, 1963, str. 33).
Sodelovala je pri pripravi strokovnih izhodišč za dokument Sedemletni načrt za razvoj knjižničarstva (1963), ki so nastala v sodelovanju med NUK-om, sekreta- riatom za kulturo in prosveto RS Slovenije ter Društvom bibliotekarjev Slovenije.
Omenjeni razvojni dokument je bil pripravljen na osnovi sklepa Izvršnega sveta SR Slovenije o ukrepih za pripravo načrta gospodarskega in družbenega razvoja SR Slovenije za obdobje 1964–1970. V njem je poudarjeno, da se v prihodnjih letih pričakuje hitrejši razvoj slovenskega knjižničarstva in tudi spremembe v strokov- nem delu knjižnic. Knjižnice naj bi bile v celoti povezane v enotno »knjižničarsko omrežje«, ki je z ustanavljanjem matičnih knjižnic že dobivalo svojo dokončno obliko. Z načrtnim delovanjem republiške matične knjižnice naj bi se strokovna knjižničarska dejavnost razvijala v smeri ureditve omrežja občinskih matičnih
knjižnic in razvoja njihove strokovne dejavnosti ter strokovnega usmerjanja in modernizacije vseh vrst knjižnic. Zaradi velikega pomanjkanja strokovnih kadrov je bila predlagana uvedba višješolskega študija s področja knjižničarstva, ki naj bi kasneje prerasel v visokošolskega, vzporedno pa bi potekalo tudi neformalno izobraževanje knjižničarskih delavcev v okviru občasnih tečajev in seminarjev.
V planskem obdobju naj bi posebno pozornost namenili izdajanju učbenikov in strokovnih priročnikov za potrebe izobraževanja knjižničarjev, razvoju razis- kovalne dejavnosti na področju bibliotekarstva in tesnejšemu sodelovanju med knjižnicami in založniki na področju širjenja knjige.
Poleg organizacije enotne knjižnične mreže ter prizadevanj za ureditev knjižni- čarstva po enotnih strokovnih načelih je bilo v šestdesetih letih prejšnjega sto- letja nujno zagotoviti tudi stabilno financiranje knjižnic. Na več mestih je Ančka Korže-Strajnar opozarjala na mačehovski odnos za knjižnice pristojnih organov in teles do problematike zagotavljanja ustreznih pogojev za delo knjižnic, pa tudi na premajhno angažiranost ter neenotnost knjižničarjev samih v »bojih«
za izboljšanje materialnih pogojev knjižnic. Ob zagovornikih kolikor je mogoče centralizirane ter proračunsko urejene oblike financiranja, ki so izhajali iz repu- bliških služb in knjižnic širšega družbenega pomena, je bil velik tudi delež tistih, ki so predlagali, da naj bo vsaj 80 odstotkov knjižnic takšnih, da bodo sposobne same sklepati pogodbe o financiranju s svojimi ustanovitelji ter v dogovoru z njimi tudi razporejati pridobljene finančne vire. Obstajala je tudi tretja skupina, ki bi odločanje o financiranju prepustila uporabnikom knjižnic. »Da prihaja do vtisa nejasnosti in občutnih divergenc v naših razpravah, pa je po vsej verjetno- sti krivo tudi dejstvo, da večkrat govorimo o našem knjižničarstvu kar poprek, ko da gre za enotno knjižničarsko mrežo z enotno problematiko in istimi obve- znostmi,« je opozarjala avtorica (Korže-Strajnar, 1966, str. 69). Zavzemala se je za financiranje knjižnic glede na njihove naloge in ciljno skupino uporabnikov, pri čemer bi upoštevali dve osnovni skupini knjižnic, in sicer skupino strokovnih in znanstvenih knjižnic ter skupino splošnoizobraževalnih knjižnic. Za razvoj slednjih bi morala biti zainteresirana celotna družba, torej »… vsi, ki jim je do tega, da bo naš človek vsestransko kultiviran, izobražen in družbeno osveščen.
Tu ni mogoče dvomiti, kdo je uporabnik, in tudi ne bi smelo biti vprašanje, kdo je plačnik.« (Korže-Strajnar, 1966, str. 70) Kritična je bila do stanja, v katerem se je odgovornost za financiranje knjižnic prelagala »na različna ramena«, kar je zaustavilo načrtovani razvoj javnega knjižničarstva. Nesprejemljivo se ji je zdelo tudi ravnanje ustanoviteljev strokovnih in znanstvenih knjižnic, ki v izobraževa- nje knjižničarjev niso bili pripravljeni vlagati lastnih sredstev in so odgovornost za razvoj kadrov prelagali na občinske matične knjižnice.
Razvoj občinskih matičnih knjižnic in njihove dejavnosti je Ančka Korže-Strajnar spremljala tako z rednimi analizami podatkov o njihovem delovanju kot tudi z
obiskovanjem knjižnic in opozarjanjem na slabosti, ki so se kazale v razvoju mre- že in v delu občinskih matičnih knjižnic. Za Republiški sekretariat za prosveto in kulturo, ki je junija 1970 izdelal analizo obstoječe knjižnične mreže v Sloveniji in njenega delovanja v obdobju 1964−1968, je pripravila obsežno študijo o stanju knjižnične mreže ter doseganju strokovnih normativov za občinske matične knji- žnice (Korže-Strajnar, 1970). V uvodnem delu študije je poudarila, da bi morala biti občinska matična knjižnica temeljna kulturna in izobraževalna institucija vsake občine, vendar v vseh občinah pogoji za to niso zagotovljeni. Ugotavljala je na primer prepočasen razvoj knjižničnih zbirk: »Že leta opozarjamo, kako šibka je knjižna zaloga v mreži naših občinskih knjižnic. Knjižnica brez določene temelj- ne knjižne zaloge, brez kontinuirane nabave knjig je kakor tovarna brez strojev ali šola brez učil.« (Korže-Strajnar, 1970, str. 3) Opozarjala je tudi na vprašanje ka- kovosti nabavljenega gradiva, kajti nizek delež strokovne literature v knjižničnih zbirkah ni bil dobra osnova za razvoj splošnoizobraževalne dejavnosti knjižnic, in na problematiko strokovne usposobljenosti knjižničnega osebja. Ocenila je, da kar 40 odstotkov zaposlenih v občinskih knjižnicah še ni opravilo strokovnega izpita, njihov strokovni razvoj pa je vprašljiv: »Zlasti zadnja leta se strokovno izobraževanje hudo zanemarja in vrsta mlajših delavcev dobiva strokovne nazive, ki jim ne pritičejo. Velika krivda za tako stanje leži na samoupravnih organih knji- žnic in seveda na ustanoviteljih, tj. občinah, ki za delo v knjižnicah postavljajo izredno malo zahtev.« (Korže-Strajnar, 1970, str. 5) Glede odprtosti knjižnic za uporabnike je predlagala izračunavanje časa poslovanja z bralci na osnovi števila prebivalcev določenega območja ter opustitev pravila, ki se je »udomačilo« med knjižnicami, in sicer da za notranja opravila porabijo 40 odstotkov delovnega časa, preostali del pa ga namenijo uporabnikom – večinoma v času, ki ustreza knjižničarjem in ne nujno tudi uporabnikom. V obsežno analizo, ki sledi uvod- nemu delu študije, je zajela dejavnost vseh občinskih matičnih knjižnic. Njeni rezultati in avtoričine ugotovitve so predstavljali strokovno podlago za kasnejšo široko razpravo o stanju slovenskega knjižničarstva, ki je svoje mesto dobila tudi v republiški skupščini.
Koncepcija razvoja knjižničarstva in nov model javne (splošnoizobraževalne) knjižnice
Omenjena razprava, ki je potekala v letu 1970, je pokazala na določene pomanj- kljivosti v slovenskem knjižničarstvu in zato na potrebo po izdelavi sodobnejših normativov za organizacijo in poslovanje knjižnične službe, premisleku o vlogi in mestu študijskih knjižnic v knjižnični mreži ter pripravi analize delovanja knjiž- nic v okviru univerze in načrta njihovega povezovanja v univerzitetno knjižnično mrežo. Priprava strokovnih rešitev je bila poverjena NUK-u kot republiški matični knjižnici, ki je v sodelovanju z Društvom bibliotekarjev Slovenije, Skupnostjo
študijskih knjižnic Slovenije in številnimi strokovnjaki s področja knjižničarstva v letu 1971 pripravil predlog koncepcije razvoja slovenskega knjižničarstva in predlog nove organizacije mreže javnih (splošnoizobraževalnih) knjižnic (Kon- cepcija razvoja knjižničarstva v Sloveniji, 1971). Gre za strateški dokument, ki je dobil tako strokovno kot družbenopolitično podporo.
Predlog nove organizacije splošnoizobraževalne knjižnične mreže je temeljil na strokovnih izhodiščih, ki sta jih pripravili Breda Filo in Ančka Korže-Strajnar (Filo in Korže-Strajnar, 1970). V gradivu sta poudarili, da stopa slovensko knjižničar- stvo v fazo priprave organizacijskih shem za novi knjižnični sistem v Sloveniji, ki predpostavlja ne le spremembe v organizaciji knjižničarske službe, ampak tudi nove naloge in funkcijo javne knjižnice v družbi: »To pomeni, da bomo v Sloveniji dokončno opustili dosedanji tip ljudske knjižnice, ki v sodobni družbi nima možnosti razvoja. Prav tako bodo slovenske študijske knjižnice, ki so doslej poslovale predvsem kot pokrajinske splošnoznanstvene knjižnice, prilagodile svoje poslovanje in svoje naloge kar najširšemu krogu uporabnikov.« (Filo in Korže-Strajnar, 1970, str. 2) V delu sta utemeljili koncept enotne splošnoizobra- ževalne knjižnice, ki služi v enaki meri izobraževanju, strokovnemu izpopolnje- vanju, razširjanju znanstvenih spoznanj, kulturnemu delovanju in zabavi. Da bi prebivalstvu na svojem območju lahko zagotavljala enake možnosti dostopa do knjižničnega gradiva in informacij, se mora povezati s krajevnimi knjižnicami v knjižnični sistem.
Glede na število prebivalcev, ki jim služijo posamezne splošnoizobraževalne knjiž nice, sta avtorici predlagali njihovo razvrščanje v šest tipov (skupin). Knjiž- nice I. in II. skupine naj bi prevzele vlogo regionalnih knjižnic, knjižnice III., IV.
in V. skupine bi bile občinske knjižnice, uvrščene v VI. skupino pa krajevne knji- žnice. Zaradi upravne razdrobljenosti Slovenije na majhne občine pa večina ob- činskih matičnih knjižnic ni imela ustreznih pogojev za razvoj knjižnične mreže na svojem območju, zato sta predlagali razvoj regionalnih knjižničnih sistemov, v katerih »… dosedanje študijske knjižnice in nekatere večje ljudske knjižnice prevzamejo nalogo osrednjih splošnoizobraževalnih knjižnic v knjižničnem sis- temu določene regije.« (Filo in Korže-Strajnar, 1970, str. 5) Predvideli sta 14 knjiž- ničnih regij. Osrednja splošnoizobraževalna knjižnica regije naj bi delovala kot centralna knjižnica regionalnega knjižničnega sistema in kot občinska knjižnica svojega ožjega območja. Občinske splošnoizobraževalne knjižnice naj bi delovale kot samostojni kulturni zavodi, z mrežo nesamostojnih krajevnih knjižnic in izpo- sojevališč. Splošnoizobraževalne knjižnice v regionalnih ali občinskih središčih bi opravljale tudi matično službo za vse vrste knjižnic svojega območja. Avtorici sta navedli tudi strokovna priporočila in normative za prostore in opremo sploš- noizobraževalnih knjižnic, za strukturo knjižnične zbirke in nabavno politiko, strokovno ureditev, financiranje, knjižnične delavce, člane in druge obiskovalce
knjižnic, izposojo gradiva ter čas poslovanja za uporabnike. Ob pripravi novega zakona o knjižničarstvu (sprejetega leta 1982), ki je uzakonil povezovanje vseh vrst knjižnic v enoten knjižnični sistem, je bil model organizacije splošnoizobra- ževalnega knjižničarstva, ki sta ga zasnovali avtorici, osnova za pripravo zakon- skih rešitev na tem področju.
O začrtani koncepciji razvoja slovenskega knjižničarstva je Ančka Korže-Strajnar poročala na IV. skupščini Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije (Bled, 15.–17.
september 1971). Osrednja tema strokovnega srečanja ob dvajsetletnici delovanja Zveze je bila posvečena razvojnim koncepcijam knjižničarstva v republikah in av- tonomnih pokrajinah nekdanje skupne države Jugoslavije. V referatu je avtorica poudarila, da je bila knjižničarska dejavnost v Sloveniji v zadnjih letih izrazito usmerjena v iskanje novih razvojnih konceptov, kajti razvoj knjižničarstva je bil v povojnih letih veliko prepočasen, tog in prilagojen razmeram v preteklosti. Zato je postajalo vse pomembnejše vprašanje, kako sistem knjižničarske dejavnosti prilagoditi vse hitrejšemu družbenemu razvoju in potrebam permanentnega izo- braževanja prebivalstva (Korže-Strajnar, 1972a, str. 53). Udeležencem srečanja je predstavila zasnovo slovenskega knjižničnega sistema ter načrtovane oblike po- vezovanja različnih tipov knjižnic v horizontalne in vertikalne knjižnične mreže.
Načrtovanje, gradnja in opremljanje knjižnic
Velik del svojega strokovnega dela je Ančka Korže-Strajnar posvetila vprašanjem gradnje in opreme knjižnic. Do objave prevoda mednarodnih standardov za javne knjižnice (Korže-Strajnar, 1975b), ki ga je pripravila republiška matična služba pri NUK, enotnih strokovnih izhodišč za gradnjo knjižnic slovensko knjižničarstvo ni imelo. Kasneje so bili sprejeti še jugoslovanski standardi za posamezne vrste knjižnic, ki so vključevali tudi poglavja o gradnji knjižnic. Vendar za sistematično delo na tem področju ni bilo ustreznih kadrovskih in materialnih možnosti. Po- membna so zato bila v letu 1977 pridobljena sredstva Kulturne skupnosti Sloveni- je za pripravo strokovne študije »Osnove standardov za gradnjo splošnoizobraže- valnih knjižnic III. skupine«. Študija je vključevala programsko zasnovo tovrstne knjižnice, standarde opreme in opredelitev prostorskih razmerij v knjižnicah ter uveljavila koncept modularnega načrtovanja knjižničnih stavb (Korže-Strajnar, 1980a, str. 64). Leto kasneje je republiška matična služba pridobila še sredstva za raziskovalno nalogo s področja tipizacije knjižnične opreme (knjižne police, katalogne omarice, stojala za neknjižno gradivo, izposojevalne mize ipd.). Ančka Korže-Strajnar je leta 1978 pripravila tudi prevod predloga jugoslovanskih stan- dardov za prostore in opremo knjižnic, v sodelovanju z arhitekti pa priporočila za prostorsko oblikovanje splošnoizobraževalnih knjižnic (Korže-Strajnar, Mrevlje- -Pollak in Skulj, 1984).
Kot svetovalka za gradnjo splošnoizobraževalnih knjižnic pri matični službi NUK je opozarjala, da morajo knjižničarji več pozornosti namenjati prostorski problematiki knjižnic in da so zaradi sprememb v funkciji knjižnic ter njihovi organiziranosti in načinih dostopnosti knjižničnega gradiva, nujne tudi spre- membe v načinu gradnje in opremljanja knjižnic. »Nas so se te spremembe, ki so v razvitem knjižničarskem svetu vidne na vsakem koraku, komaj dotaknile tako v miselnosti kot v praksi«, je ugotavljala (Korže-Strajnar, 1985b, str. 266). In če sta se v knjižnični mreži splošnoizobraževalnih knjižnic postopoma oblikovala lasten koncept in strategija prostorskega oblikovanja, v primeru drugih vrst knjiž- nic pravih ciljnih usmeritev ni bilo, naslanjale so se praviloma na že zastarele ali tuje izkušnje, neprilagojene lastnim razvojnim interesom. Posledica tega so bile, po mnenju avtorice, pogoste napake pri gradnjah in opremljanju knjižnic. Zato se je zavzemala za oblikovanje kakovostnih in poenotenih standardov za pro- storsko načrtovanje knjižnic, izobraževanje knjižničarjev na področju gradnje in opremljanja knjižnic, vzpostavitev skupine svetovalcev, ki se bo s problematiko ukvarjala sistematično, ter za objavljanje rezultatov raziskav in dokumentov o gradnji knjižnic. Odločno je nasprotovala praksi knjižničarjev, ki načrtovanje gradnje ali prenove knjižnic prepuščajo arhitektom: »Zato predlagam, da odloč- no zahtevamo posvetovalno pravico pri vsaki novogradnji ali prenovi knjižnič- nih prostorov in da to na primeren način uveljavljamo tudi v praksi. Za vsako novogradnjo ali večjo prenovo knjižničnih prostorov je potrebno pripraviti ciljni elaborat za arhitekta, ki ga mora izdelati knjižničarski strokovnjak, ki se s to pro- blematiko ukvarja, ali team strokovnjakov, seveda ob sodelovanju z vodjo knjiž- nice in z odgovornim vodjem investicijskih del. Pri tem je pomembno, da se team oblikuje dovolj zgodaj, po možnosti prej, preden je na razpolago lokacija stavbe oziroma prostorov. Seveda mora elaborat upoštevati sodobne trende bibliotečne gradnje in ciljno usmeritev knjižnične dejavnosti posameznih knjižnic v našem knjižničnoinformacijskem sistemu.« (Korže-Strajnar, 1985b, str. 276)
Z veseljem je poročala o gradnji novih knjižnic, tako je na primer ob odprtju knjiž nice v Tolminu zapisala, da gre za eno najlepših splošnih knjižnic v Sloveniji in za prvo »knjižnično hišo«, zgrajeno po načelih strokovnih standardov za to vrsto knjižnic (Korže-Strajnar, 1980b). O novi stavbi Knjižnice Prežihov Voranc pa je zapisala, da: »… sodi s svojo zunanjo ambientalno podobo, tako kot s svojo notranjo funkcionalnostjo v višji kakovostni razred in v ničemer ne zaostaja za evropskimi dimenzijami knjižničnih gradenj in razvojem sodobne arhitekture.«
(Korže-Strajnar, 1988, str. 197)
Organizacija dela in poslovanje knjižnic
V svojih delih je Ančka Korže-Strajnar pogosto opozarjala na pomen pravilne in racionalne organizacije dela znotraj knjižnice, ki naj bi bila prvi pogoj za učin- kovitost in kakovost njenega poslovanja. Ugotavljala je: »Pri nas je razmeroma slabo obdelan celoten sklop vprašanj, ki se nanašajo na organizacijo in tehniko poslovanja knjižnic. Nimamo ustreznih priročnikov s tega področja dela, smo brez kakršnihkoli predpisov o načinu poslovanja posameznih vrst knjižnic niti nimamo ustreznih navodil ali priporočil, razen nekaj fragmentarnih poskusov, ki pa za nikogar niso obvezni. Pregled naše domače priročniške literature, ki se nanaša na organizacijo in poslovanje knjižnic, pokaže, da v zadnjih 15 letih na tem področju ni bilo narejenega ničesar, pa tudi iz prejšnjih desetletij je priročna literatura te vrste zelo redka.« (Korže-Strajnar, 1985a, str. 97) Posledica takšnega stanja je bila individualizacija poslovanja knjižnic, ki je vodila v njihovo zaprtost in ovirala medsebojno sodelovanje.
V okviru dolgoročnega raziskovalnega programa Arhivistika – bibliotekarstvo, katerega izvajalec je bil Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, NUK pa koordinator programskega sklopa »Slovensko bibliotekarstvo in njegov ra- zvoj«, je Ančka Korže-Strajnar na vzorcu 16 knjižnic opravila raziskavo o nji- hovem notranjem poslovanju, delovnih postopkih ter načinih evidentiranja in obdelave podatkov v poslovanju. Analizirala je postopke evidentiranja dotoka knjižničnega gradiva ter njegove strokovne obdelave, načine in orodja za posre- dovanje informacij o gradivu uporabnikom, pripomočke za vodenje podatkov o uporabnikih in o njihovi uporabi knjižničnega gradiva ter pravila poslovanja knjižnic. V poročilu o raziskavi (Umek idr., 1984) je poudarila, da je mogoče za- znati številne slabosti v notranjem poslovanju vseh vrst knjižnic. Rezultati razis- kave so pričali o veliki raznolikosti v delovnih postopkih, pri uporabi osnovnih pripomočkov za delo in poslovanje knjižnic, kar je avtorico vodilo k pripravi pri- ročnika za poenotenje poslovanja knjižnic.
V publikaciji Delovni pripomočki za organizacijo poslovanja knjižnic (Korže-Straj- nar, 1987) je predstavila vzorce posodobljenih obrazcev za vodenje evidenc o poslovanju knjižnice ter ponudila predlog enotnih delovnih pripomočkov in sta- tističnih evidenc, vključno s podrobnimi navodili za njihovo uporabo. Poudarila je, da morajo knjižnice spremljati podatke o materialnih osnovah dela, dotoku gradivu ter njegovi uporabi, stanju knjižnične zbirke, strukturi uporabnikov, in- formacijskih storitvah za uporabnike itd., in jih uporabljati za merjenje rezulta- tov svojega dela. Kakovost rezultatov meritev ter možnost njihovega primerjanja pa bosta odvisni od poenotenega načina zbiranja podatkov. Zato je bila ena od prednostnih nalog republiške matične službe pri NUK ves čas njenega obstoja
tudi standardizacija vodenja podatkov o delovanju knjižnic, kar je predstavljalo osnovo za kasnejši razvoj sistema nacionalne knjižnične statistike pri NUK-u.
Knjižnično gradivo v prostem pristopu
Ponudba knjižničnega gradiva v prostem pristopu ter opuščanje klasičnega pultnega sistema sta se Ančki Korže-Strajnar zdela nujna ukrepa za povečanje dostopnosti ter izrabe knjižnične zbirke v javnih oziroma splošnoizobraževal- nih knjižnicah. Poudarjala je, da sistem prostega pristopa ne pomeni le koristi za bralca, »marveč tudi za knjižničarske delavce, saj se knjižničar pretežno reši tehničnega dela pri individualni izposoji in se lahko posveča informacijam ter zahtevnejšim bralcem, ki iščejo določeno literaturo« (Korže-Strajnar, 1969, str.
31). Z uvajanjem prostega dostopa do knjižničnega gradiva so slovenske knjiž- nice že dobro desetletje po končani drugi svetovni vojni sledile praksi knjižnic iz knjižničarsko razvitega sveta. Tudi odločitev za sprejem sistema univerzalne decimalne klasifikacije pri ureditvi prostega pristopa se je izkazala kot primerna.
Je pa avtorica opozarjala na organizacijske in tehnične težave, ki so se pokazale pri uvajanju prostega pristopa v primeru, ko so si nov sistem knjižnice priredile po svoje: »Knjige v prostem pristopu so razporejene polovičarsko in večkrat celo slabše kot prej po starem pultnem sistemu. Dogaja se, da se v fondu ne spozna več ne knjižničar, še manj pa bralec, in je tako odpor proti prostemu pristopu razumljiv z obeh strani. Večina knjižničarje se ob taki situaciji zateka k izposo- janju na pamet, kar vnaša še večjo zmedo v že tako neurejenem fondu. Veliko knjižnega fonda ostaja tako neizkoriščenega, pozabljenega, in zahtevnejši bralec v taki knjižnici nima kaj iskati, saj večinoma ne more dobiti tistega, kar potrebuje.
Ni čudno torej, da je odnos javnosti do take knjižnice pasiven in je praktično ne potrebuje.« (Korže-Strajnar, 1969, str. 32) Nestrokovna ureditev gradiva po po- licah je v takšnih knjižnicah povzročala zmedo tako pri uporabnikih kot knjiž- ničarjih, knjižnični fond pa je postajal vedno bolj neurejen. Zato je avtorica ostro opomnila knjižnice, da naj pri uvajanju in upravljanju prostega pristopa ravnajo odgovorno: »Skupnost vlaga v razvoj knjižnic in knjižničarstva znatna finančna sredstva, mi pa smo dolžni knjižnično mrežo urediti sodobno in racionalno. Minil je čas, ko se je vodilni knjižničarski kader ukvarjal predvsem s katalogizacijo in so ga organizacija, dostopnost in delo z bralci bolj malo zanimale. Knjižnica ne more biti več predvsem izposojevalnica romanov in zabavne literature, temveč javnosti široko dostopna izobraževalna ustanova, ki ji je glavna skrb, da ima na zalogi vso literaturo, ki občana zanima in jo pri svojem delu potrebuje.« (Korže- -Strajnar, 1969, str. 32)
Da bi knjižnice imele manj težav pri prehajanju na prost pristop, je avtorica na- vedla priporočila za izbor knjižničnega gradiva za postavitev v prost pristop, za razporeditev gradiva na policah po strokovnih skupinah ter za njegovo zunanjo opremo. Natančno je opisala tudi primeren način signiranja gradiva (oblikovanja signatur), tj. z uporabo klasifikacijske oznake ter podatka o avtorju in naslovu knjige, in poudarila prednosti takšnega sistema zunanje opreme knjig. Še posebej pa je opozorila tudi na pomen knjižničnih katalogov: »Nobena sodobno organizi- rana knjižnica si danes ne sme več dovoljevati površnega odnosa do katalogov.«
(Korže-Strajnar, 1969, str. 40) Poleg skrbi za kataloge, ki jih knjižnica potrebuje za svoje notranje poslovanje, bi morala še posebno pozornost nameniti katalogom za uporabnike.
Slovenska knjižna produkcija in knjižnične zbirke
V enem od zadnjih objavljenih strokovnih prispevkov avtorica analizira sloven- sko knjižno produkcijo z vidika njenega zadovoljevanja potreb nabavne politike knjižnic ter interesov širše javnosti. Preveriti je želela tudi utemeljenost trditev, ki so se v tistem času pojavljale, in sicer da je slovenska knjižna produkcija že v samem evropskem vrhu, zato tudi njeno morebitno zmanjševanje ne bo prineslo škodljivih posledic. Ugotovila je, da je v letu 1988 manj kot polovica objavljenih knjig in brošur ustrezala kriterijem nabavne politike splošnoizobraževalnih knjiž- nic. Tako majhen izbor za nabavo primernega gradiva seveda ni mogel zadovo- ljiti širokega spektra interesov uporabnikov knjižnic. Posebej kritična je bila do zmanjševanja obsega izdane prevodne literature, kar je bil po njenem mnenju pokazatelj tako premajhne odprtosti Slovenije v Evropo in svet kot tudi nepri- merne založniške prakse: »Založništvo pa že skoraj celo desetletje ne stori skoraj ničesar, da bi se stvari začele spreminjati, razen da množično izdaja slabo in trivialno ter za knjižnice neuporabno literaturo.« (Korže-Strajnar, 1990, str. 12) Rezultati analize nakupov gradiva v splošnoizobraževalnih knjižnicah so pokaza- li, da v povprečju knjižnice pri nabavi gradiva sicer dosegajo priporočeno razmer- je med strokovno in leposlovno literaturo, da pa postaja tekoča slovenska knjižna produkcija zaradi omejenih nabavnih proračunov knjižnic v manjših podeželskih krajih praktično nedostopna. Glede na standarde je bil v letu 1988 nakup knjiž- ničnega gradiva v splošnoizobraževalnih knjižnicah v povprečju skoraj za polo- vico nižji od predpisanih vrednosti, zato se ji je zdelo samoumevno, da število bralcev v krajevnih knjižnicah upada – brez novitet jih pač ni mogoče privabiti.
Takšno stanje se ji je zdelo nesprejemljivo, zapisala je: »Politika, ki tako izrazito zanemarja funkcijo tiskane besede kot pomembnega informacijskega medija, ni dobra, je pa značilna v naših sedanjih razmerah, ko se varčevanje običajno
začenja prav pri knjigi, čeprav je le-ta glede na druge nekonvencionalne medije še vodno najcenejša in najhitrejša.« (Korže-Strajnar, 1990, str. 15)
Izdajateljska politika takratnih založnikov se ji je zdela vse preveč usmerjena na individualnega kupca in tiskanje raznih »hoby-priročnikov« s podobno ali isto vsebino ter najrazličnejših kuharic, opozorila pa je tudi na slabosti v nabavni politiki splošnoizobraževalnih knjižnic, ki naj bi bile pri izboru knjižnega gradiva premalo pozorne na njegovo kakovost. Na osnovi podatkov o izdanih knjižnih na- slovih po posameznih državah je argumentirano zavrnila trditve o primerljivosti obsega slovenske knjižne produkcije z drugimi evropskimi državami. Da bi se v prihodnje izognili napačnim ocenam in trditvam, povezanih s knjižno produkci- jo, ki lahko imajo za omenjeno dejavnost tudi negativne posledice, je predlagala, da bi se tovrstne primerjalne študije opravljale vsaj na vsakih tri do pet let.
Drugi prispevki
V reviji Knjižnica je Ančka Korže-Strajnar objavila več poročil o strokovnih sre- čanjih in plenumih Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije in Društva biblio- tekarjev Slovenije ter prispevkov ob jubilejih oseb, ki so bile zaslužne za razvoj slovenskega knjižničarstva. Z vidika danes aktualnih razprav o plačnem siste- mu bo zagotovo zanimivo prebiranje gradiv o nastajanju Samoupravnega spo- razuma o merilih za delitev dohodka in osebnih dohodkov, ki jih je za področje knjižnic zbrala in uredila Ančka Korže-Strajnar, predsednica takratne komisije za samo upravni sporazum (Korže-Strajnar, 1972b). Dokument je bil sprejet 27.
oktobra 1971. Kot soavtorica je sodelovala pri pripravi prispevka o organizaciji in delovanju slovenskih knjižničarjev v obdobju 1931–1967 (Pivec Stele, Berčič in Korže-Strajnar, 1967), pregled zbornikov oziroma gradiv strokovnih posvetovanj Društva bibliotekarjev Slovenije pokaže, da skoraj ni bilo srečanja, na katerem ne bi sodelovala s pisnim ali ustnim prispevkom. V dnevnem tisku pa se je še ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja argumenti- rano vključevala v polemike o načrtih za gradnjo knjižnice NUK II.
Zahvala
Svojcem Ančke Korže-Strajnar se zahvaljujem za podatke, ki so osvetlili njeno bo- gato in zanimivo življenjsko pot.
Navedeni viri
Berčič, B. (1996). Sooblikovali so slovensko nacionalno knjižnico (1784–1992). V Petde- set let Narodne in univerzitetne knjižnice (str. 19–40). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.
Bizjak, D. (2009). Javno knjižničarstvo v Šaleški dolini med leti 1960 in 1991. V L. Planko (ur.), Knjižnice na Šaleškem: zbornik ob 75-letnici Knjižnice Velenje (str. 105–166). Velenje:
Knjižnica Velenje.
Filo, B. in Korže-Strajnar, A. (1970). Nova organizacija splošnoizobraževalne knjižnične mreže v Sloveniji. Obvestila Republiške matične knjižnice, 3(6), 1–19.
Kodrič-Dačić, E. (1998). Splošnoizobraževalne knjižnice, javne knjižnice, splošne knjižni- ce in knjižnice na splošno. Knjižnica, 42(4), 149–163.
Kodrič-Dačić, E. (2003). Hommage matični službi in matični knjižnici. Knjižnica, 47(3), 7– 33.
Koncepcija razvoja knjižničarstva v Sloveniji. (Predlog). (1971). Kulturni poročevalec, 2(10), 18–33.
Korže, A. (1960). Prava knjiga, o pravem času, na pravem mestu. Sodobna pota, 5(6–7), 283–288.
Korže, A. (1961). Matična knjižnica v občini. Knjižnica, 5(1–4), 49–61.
Korže, A. (1963). Nekateri problemi ob razvijanju matične službe. Knjižnica, 7(1–2), 33–37.
Korže, A. (1964). O problemu javnih knjižnic ljubljanskega okraja in Zasavja. Knjižnica, 8(1–2), 28–38.
Korže-Strajnar, A. (1966). Financiranje knjižničarstva in reforma. Knjižnica, 10(1–4), 68–71.
Korže-Strajnar, A. (1969). Ureditev prostega pristopa v ljudski knjižnici. Knjižnica, 13(1–4), 31–41.
Korže-Strajnar, A. (1970). Občinske matične knjižnice v luči postavljenih normativov. Ob- vestila Republiške matične knjižnice, 3(4), 1–70.
Korže-Strajnar, A. (1972a). Koncepcija razvoja slovenskega knjižničarstva. V Bibliotekar- stvo Jugoslavije: 1969–1971: III. in IV. skupščina Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije (str.
53–61). Ljubljana: Zveza društev bibliotekarjev Jugoslavije.
Korže-Strajnar, A. (1972b). Poročilo o dosedanjem delu komisije za samoupravno spora- zumevanje o merilih za delitev dohodka in osebnih dohodkov za področje knjižnic z za- pisniki in vsemi drugimi dokumenti. Obvestila Republiške matične knjižnice, 5(9), 1–99.
Korže-Strajnar, A. (1975a). Javne knjižnice v Sloveniji po letu 1945. Obvestila Republiške matične knjižnice, 7(12), 1–9.
Korže-Strajnar, A. (ur.) (1975b). Standardi za javne knjižnice. Ljubljana: Narodna in uni- verzitetna knjižnica.
Korže-Strajnar, A. (1976a). Kritični pregled ob zaključku prvega petletnega načrta razvoja splošnoizobraževalnih knjižnic. Obvestila Republiške matične službe, 8(15), 14–21.
Korže-Strajnar, A. (1976b). Srednjeročna usmeritev razvoja splošnoizobraževalnih knjižnic Slovenije 1976–80. Obvestila Republiške matične službe, 8(15), 8–13.
Korže-Strajnar, A. (1978). Javne knjižnice v Sloveniji in Jugoslaviji. Knjižnica, 22(1–2), 55–60.
Korže-Strajnar, A. (1980a). Ob pripravi kataloga standardov za gradnjo in opremo splošno- izobraževalnih knjižnic III. skupine. Knjižnica, 24(1–4), 63–66.
Korže-Strajnar, A. (1980b). Zgrajena je nova knjižnica v Tolminu. Knjižnica, 24(1–4), 115–
116.
Korže-Strajnar, A. (1985a). Delovni postopki in obdelava podatkov v poslovanju knjižnic.
Knjižnica, 29(2–3), 91–153.
Korže-Strajnar, A. (1985b). Slovenske relacije prostorskega načrtovanja, gradnje in oprem- ljanja knjižnic. Knjižnica, 29(4), 265–277.
Korže-Strajnar, A. (1987). Delovni pripomočki za organizacijo poslovanja knjižnic. Ljubljana:
Narodna in univerzitetna knjižnica.
Korže-Strajnar, A. (1988). Nova knjižnica Prežihov Voranc v Ljubljani. Knjižnica, 32(3–4), 197–198.
Korže-Strajnar, A. (1990). Slovenska knjižna produkcija in ponudba v knjižnicah. Knjižni- ca, 34(4), 9–19.
Korže-Strajnar, A., Mrevlje-Pollak, D. in Skulj, I. (1984). Prostorsko oblikovanje splošnoizo- braževalnih knjižnic. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.
Martelanc, T. (1996). Kako smo se pripravljali na gradnjo nove knjižnice. V Petdeset let Na- rodne in univerzitetne knjižnice (str. 41–50). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.
Pivec-Stele, M., Berčič, B. in Korže-Strajnar, A. (1967). Organizacija slovenskih bibliotekar- jev 1931–1947–1967. Knjižnica, 11(1–4), 5–42.
Sedemletni načrt za razvoj knjižničarstva. (1963). Knjižnica, 7(1–2), 92–93.
Umek, E., Popovič, M., Korže-Strajnar, A. in Novak, V. (1984). Arhivistika. Slovensko biblio- tekarstvo in njegov razvoj. Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije.
Zakon o knjižnicah. (1961). Knjižnica, 5(1–4), 5–13.
dr. Melita Ambrožič
Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana e-pošta: melita.ambrozic@nuk.uni-lj.si
