OBNOVLJIVE GOZDNE VIRE
Tilen HEBERLE
GRŠKA JELKA (Abies cephalonica Loud.) V SEMENSKEM SESTOJU PRI KOMNU
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij – 1. stopnja
Ljubljana, 2021
Tilen HEBERLE
GRŠKA JELKA (Abies cephalonica Loud.) V SEMENSKEM SESTOJU PRI KOMNU
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij – 1. stopnja
GREEK FIR (Abies cephalonica Loud.) IN SEED STAND AT KOMEN
B. Sc. THESIS
Academic Study Programmes
Ljubljana, 2021
Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študija Gozdarstva in obnovljivih gozdnih virov 1. stopnje na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Terensko delo je bilo opravljeno pri Komnu.
Komisija za študijska in študentska vprašanja Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire BF je 21. 11. 2020 sprejela temo diplomskega dela. Za mentorja je bil imenovan prof.
dr. Robert Brus in za recenzentadoc. dr. Kristjan Jarni.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik:
Član:
Član:
Datum zagovora:
Diplomsko delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Podpisani se strinjam z objavo svoje naloge v polnem besedilu na spletni strani Digitalne knjižnice Biotehniške fakultete.
Izjavljam, da je naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki, identična tiskani različici.
Tilen Heberle
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Du1
DK GDK 174.7Abies cephalonica Loud.+232.311.2(497.4Komen)(043.2)=163.6 KG grška jelka, Abies cephalonica, tujerodne drevesne vrste, Kras, Komen AV HEBERLE, Tilen
SA BRUS, Robert (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Večna pot 83
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in ---obnovljive gozdne vire
LI 2021
IN GRŠKA JELKA (Abies cephalonica Loud.) V SEMENSKEM SESTOJU PRI KOMNU
TD Diplomsko delo (univerzitetni študij – 1. stopnja) OP IX, 57 str., 3 pregl., 28 sl., 2 pril., 62 vir.
IJ sl JI sl/en
AI V diplomskem delu smo analizirali semenski sestoj grške jelke (Abies cephalonica Loud.) pri Komnu. Glavni namen je bil proučiti stanje in kakovost nasada s površino 2,91 ha. Naredili smo polno premerbo vseh grških jelk. Pri nekaterih drevesih so bile prisotne poškodbe, največ jih je bilo abiotskega vzroka, predvsem mraznih razpok. Te imajo lahko velik vpliv na kakovost lesa in zmanjšajo vrednost sortimentov. Pogostnost mraznih razpok nakazuje slabšo prilagojenost grške jelke na lokalno podnebje. Naredili smo tudi analizo mladja. Mladik grške jelke do velikosti 10 cm je največ od vseh drevesnih vrst, a se z večanjem višine število mladik te vrste izrazito zmanjšuje, kar je verjetno tudi posledica močnega objedanja divjadi. Glede na številčnost mladik lahko vidimo, da grška jelka v tem sestoju dobro obrodi in da je seme kaljivo, zato je primerna kot semenski sestoj. Večje potrebe po sajenju grške jelke na Krasu v večjem obsegu za zdaj ni, a bi jo bilo smiselno preizkušati v manjših nasadih še v drugih delih Krasa, ugotoviti, kateri so glavni vzroki za pojavljanje mraznih razpok in preveriti, ali se le-te pojavljajo tudi drugje. Ob nadaljevanju globalnega segrevanja grška jelka kljub naštetim slabostim ostaja potencialno zanimiva vrsta za gojenje na Krasu.
KEY WORDS DOCUMENTATION
DN Du1
DC FDC 174.7Abies cephalonica Loud.+232.311.2(497.4Komen)(043.2)=163.6 CX greek fir, Abies cephalonica, non-native tree species, Karst, Komen
AU HEBERLE, Tilen
AA BRUS, Robert (supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Večna pot 83
PB University of Ljubljana, Biotehnical Faculty, Department of Forestry, Bachelor -Study Programme in Forestry
PY 2021
TI GREEK FIR (Abies cephalonica Loud.) IN SEED STAND AT KOMEN DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes)
NO IX, 57 p., 3 tab., 28 fig., 2 ann., 62 ref.
LA sl AL sl/en
AB In the diploma thesis we analyzed the seed stand of Greek fir (Abies cephalonica Loud.) near Komen. The main objective was to study the condition and quality of the seed stand with an area of 2.91 ha. We conducted a complete inventory of all Greek firs. Damage was present in some trees, most of them of abiotic origin, mainly cold cracks. These can have a major impact on the quality of the wood and reduce its value. The frequency of cold cracks indicates an insufficient adaptation of Greek firs to the local climate.
We also conducted analyzes of young seedlings. Greek fir seedlings up to 10 cm tall are the most abundant of all tree species on our plot, but seedlings above 10 cm become less abundant with increasing height, probably also due to heavy browsing. From the abundance of seedlings, we can see that Greek fir is reproducing well in this stand, making it suitable as a seed stand. There is no need to plant Greek fir on a larger scale in the Karst now, but it would be useful to test it in smaller stands in other parts of the Karst to find out what the main causes of cold cracks are, and whether they occur elsewhere. In the face of ongoing global warming, Greek fir remains a potentially interesting species to grow in karst, despite the disadvantages mentioned above.
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO SLIK ... VII KAZALO PREGLEDNIC ... VIII KAZALO PRILOG ... IX
1 UVOD ... 1
1.1. OPREDELITEV PROBLEMA ... 3
1.2. NAMEN DELA IN HIPOTEZE ... 4
2 PREDSTAVITEV GRŠKE JELKE ... 5
2.1. SISTEMATIKA ... 5
2.2. ETIMOLOGIJA ... 5
2.3. RAZŠIRJENOST ... 5
2.4. EKOLOGIJA ... 7
2.5. MORFOLOGIJA ... 8
2.6. UPORABNOST ... 10
2.7. OGROŽENOST ... 10
3 PREGLED OBJAV ... 12
4 RAZISKOVALNO OBMOČJE ... 18
4.1. SPLOŠNO O OBMOČJU ... 18
4.2. ZNAČILNOSTI GOZDNOGOSPODARSKE ENOTE ... 18
4.2.1. Značilnosti analiziranega sestoja ... 19
5 METODE DELA ... 21
5.1. TERENSKO DELO ... 21
5.2. ANALIZA PODATKOV ... 24
6 REZULTATI ... 26
6.1. ANALIZA PODATKOV POPISANIH GRŠKIH JELK ... 26
6.2. UGOTAVLJANJE POVEZAV MED ANALIZIRANIMI PARAMETRI ... 35
6.3. ANALIZA POMLAJEVANJA NA IZBRANIH POVRŠINAH ... 39
7 RAZPRAVA... 44
8 POVZETEK (SUMMARY) ... 49
8.1. POVZETEK ... 49 8.2. SUMMARY ... 51 9 VIRI ... 53
KAZALO SLIK
Slika 1: Razširjenost grške jelke v Grčiji; z zeleno barvo je označeno območje, kjer je nadmorska višina nad 1.000 m, z rjavo barvo pa so označene lokacije gozdov grške jelke (Aenos national park,
2021)... 6
Slika 2: Veja grške jelke od zgoraj; lahko vidimo brste, ki so jajčasti, rdečkasto rjavi, lahko vidimo tudi iglice, ki so razporejene okrog poganjka (Foto: T. Heberle) ... 9
Slika 3: Storž grške jelke; vidimo, da je že v stadiju, ko se začnejo raznašati semena (North Carolina extension gardener plant toolbox, 2021) ... 9
Slika 4: Sestoj Z154, v katerem smo izvajali meritve grške jelke; kot vidimo, je na zahodnem delu gozdnogospodarske enote Kras 1, torej na Komenskem Krasu (Gozdnogospodarski …, 2016) ... 20
Slika 5: Slika sestoja; predvsem je viden del sestoja, kjer grška jelka ni bila redčena (Foto: T. Heberle) ... 21
Slika 6: Mrazna razpoka na grški jelki; ta spada pod zelo močne razpoke, saj je daljša od dveh metrov (Foto: T. Heberle) ... 24
Slika 7: Porazdelitev dreves po višinskih razredih (n = 797) ... 26
Slika 8: Porazdelitev dreves glede na premer (n = 797) ... 27
Slika 9: Porazdelitev dreves glede na vitalnost (n = 797) ... 27
Slika 10: Porazdelitev dreves glede na velikost krošnje (n = 797) ... 28
Slika 11: Porazdelitev dreves glede na socialni položaj (n = 797) ... 29
Slika 12: Porazdelitev dreves glede na utesnjenost (n = 797) ... 29
Slika 13: Porazdelitev dreves glede na ravnost debla (n = 797) ... 30
Slika 14: Porazdelitev osebkov glede na čiščenje vej (n = 797) ... 31
Slika 15: Porazdelitev osebkov glede na število vrhov (n = 797) ... 31
Slika 16: Porazdelitev dreves po poškodbah (n = 797) ... 32
Slika 17: Porazdelitev dreves glede na vzrok poškodbe (n = 329) ... 33
Slika 18: Porazdelitev dreves glede na razpoke v deblu (n = 191)... 34
Slika 19: Primerjava vitalnosti med nepoškodovanimi in poškodovanimi drevesi (n = 797) ... 35
Slika 20: Primerjava vitalnosti dreves z mraznimi razpokami in vitalnostjo dreves brez mraznih razpok (n = 797) ... 36
Slika 21: Primerjava razporeditve premerov dreves z mraznimi razpokami z razporeditvijo premerov dreves brez mraznih razpok (n = 797) ... 37
Slika 22: Prisotnost mraznih razpok na deblu po prsnih premerih dreves v sestoju ... 38
Slika 23: Čiščenje vej dreves po prsnih premerih dreves v sestoju ... 38
Slika 24: Čiščenje dreves po višinah dreves v sestoju ... 39
Slika 25: Prikaz števila mladik na hektar posameznih drevesnih vrst po njihovih višinah, 1. del (n = 2.495)... 41
Slika 26: Prikaz števila mladik na hektar posameznih drevesnih vrst po njihovih višinah, 2. del (n = 2.495)... 41
Slika 27: Prikaz števila mladik na hektar posameznih drevesnih vrst po njihovih višinah, 3. del (n = 2.495)... 42
Slika 28: Prikaz poškodovanosti po drevesnih vrstah (n = 2.495) ... 43
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Povprečne temperature v stopinjah Celzija in povprečna višina padavin v mm za meteorološko postajo Tripoli v Grčiji za obdobje od 1957-2010 (Hellenic national meteorological service, 2021) ... 7 Preglednica 2: Povprečne temperature v stopinjah Celzija in povprečna višina padavin v mm za meteorološko postajo Tomaj (Godnje) za obdobje od leta 1981-2010 (Arso meteo, 2021). ... 20 Preglednica 3: Analiza mladja. V preglednici poškodovanost 1 pomeni, da je mladika
poškodovana, poškodovanost 0 pa, da ni poškodovana. ... 40
KAZALO PRILOG
Priloga A: Snemalni list za polno premerbo Priloga B: Snemalni list za analizo mladja
1 UVOD
Človek že od nekdaj vzgaja rastlinske vrste in jih hote ali nehote prenaša v nova okolja. V novem okolju se nekatere vrste dobro prilagodijo, nekatere se hitro razširijo in postanejo invazivne, tako da lahko resno ogrozijo ali celo izpodrinejo avtohtono rastlinstvo. Tuje vrste, ki so se prilagodile uspevanju in širjenju v naravi na nekem območju, najdemo tudi v Sloveniji, nekatere so se že naturalizirale in s svojo invazivnostjo celo izpodrivajo samoniklo vegetacijo (Rudolf in Brus, 2006).
Od začetka prejšnjega stoletja so v Evropi začeli širiti razne tuje drevesne vrste. Sprva so jih nasajali le v parke, drevorede in vrtove, nato so jih začeli gojiti tudi v gozdovih, da bi z njimi povečali njihov donos. Pri izbiri drevesnih vrst za gojenje odloča (poleg uporabnosti lesa) tudi donosna sposobnost teh vrst v naših razmerah. Pomembno je tudi, da so sposobne kljubovati vremenskim razmeram na območju, kjer jih bomo gojili, in kakšne so sposobnosti naravnega pomlajevanja te vrste (Kutnar in Pisek, 2013).
Tujerodne drevesne vrste poleg proizvodnje lesa opravljajo različne naloge, npr. za specializirane vrste plantaž, ki jih uporabljamo za melioracijo, agrogozdarstvo, kot zavetni pas za zaščito pred vetrovi in kot nasade ob cesti. Zaradi široke uporabnosti lahko z njimi bistveno prispevamo k državnemu gospodarstvu, poleg tega zagotavljajo ekosistemske storitve, lahko tudi podpirajo ohranjanje biotske raznovrstnosti. Obseg uporabe tujerodnih drevesnih vrst se po evropskih državah razlikuje (Brus in sod., 2019).
Tudi v prihodnosti bo pomen tujerodnih drevesnih vrst ostal velik. V nekaterih državah, kot so Velika Britanija, Irska in Portugalska, so tujerodne vrste ključnega pomena za gozdarstvo. Pomen teh vrst v prihodnosti bi bil lahko predvsem v tem, da se zmanjša odvisnost na samo nekaj drevesnih vrst in da se s tem zmanjšajo tveganja v povezavi s tem. Z njimi bi lahko v okolje nasadili vrste, ki se boljše spopadajo s podnebnimi spremembami, in s tem prispevali k povečanju prilagoditvene sposobnosti gozdov.
Vendar lahko povečana uporaba tujerodnih drevesnih vrst povzroči nezaželene učinke na gozdne ekosisteme, predvsem tako, da vpliva na naravno konkurenco in sukcesijske mehanizme, biodiverziteto ter poveča različna ekološka tveganja za gozdove (Brus in sod., 2019).
Če pogledamo v preteklost, je bil Kras v neolitiku povsem poraščen z gozdovi. Od takrat naprej je v vseh obdobjih zgodovinskega razvoja izgubljal svojo gozdno odejo, dokler ni na začetku 19. stol. postal skoraj gol. Intenzivnejše razgaljevanje Krasa se je začelo v zgodnjem novem veku, okoli leta 1500. Številni viri in pričevanja dokazujejo, da je bil Kras močno razgaljen že v 17. stoletju. O pogozdovanju Krasa je dunajska vlada začela resno razmišljati leta 1850. Veliko je k temu prispeval Jožef Koller, za pogozdovanje je predlagal črni bor (Pinus nigra J.F. Arnold). Kollerjeva pobuda se je začela uresničevati
šele proti koncu 19. stoletja. Okoliški prebivalci so nasprotovali sajenju črnega bora in so želeli saditi listavce, a jim sajenje ni uspelo. Obe svetovni vojni sta ustavili pogozdovanje Krasa, takrat se je uničilo tudi veliko nasadov. Ponovno pogozdovanje se je začelo leta 1948, od takrat pa se gozdnatost Krasa povečuje, danes se približuje že 60 % (Perko, 2017).
V slovenske gozdove se je vnos tujih vrst zgodil v dveh obdobjih: 1880–1940 - prvo obdobje in 1960–1990 - »renesansa« vnosa tujerodnih vrst v gozdove. Zunaj navedenih dveh obdobij je bilo v gozdove vnesenih zelo malo tujerodnih drevesnih vrst (Veselič in sod., 2016). Kutnar in Pisek sta z uporabo različnih virov ugotovila, da je v slovenskih gozdovih 20 do 25 različnih tujerodnih drevesnih vrst (Kutnar in Pisek, 2013).
V Sloveniji so bili gozdovi v preteklih letih večkrat močno poškodovani zaradi žledoloma, vetrolomov in podlubnikov. Prav tako velja Slovenija za eno izmed območij, ki so jih podnebne spremembe najbolj prizadele. Zaradi tega bo treba v naslednjih letih obnoviti velike površine prizadetih gozdov. Za dolgoročen uspeh bo ključna izbira ustreznih drevesnih vrst. Obnova mora temeljiti na domačih drevesnih vrstah, v določenih primerih bi lahko rešitev predstavljale tujerodne drevesne vrste (Kutnar in Pisek, 2013).
Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je lesna zaloga vseh tujerodnih drevesnih vrst v Sloveniji dobre 3,3 milijona m3, kar je 0,99 % celotne lesne zaloge v Sloveniji. Najbolj razširjena je robinija (Robinia pseudoacacia L.) z 0,60 % celotne lesne zaloge gozdov, sledi ji zeleni bor (Pinus strobus L.) z 0,18 %, za njim je skupina topolov (Populus spp.), med katerimi sta tudi avtohtoni črni (Populus nigra L.) in beli topol (Populus alba L.), ta predstavlja 0,12 % celotne lesne zaloge v Sloveniji. Med bolj razširjenimi tujerodnimi drevesnimi vrstami sta še navadna ameriška duglazija (Pseudotsuga menziesii (Mirb.) Franco) z 0,05 % in rdeči hrast (Quercus rubra L.) z 0,03 %. Delež drugih tujerodnih drevesnih vrst pa predstavlja le 0,01 % celotne lesne zaloge v Sloveniji in v ta razred spada tudi grška jelka (Abies cephalonica Loud.) (Kutnar in Pisek, 2013).
Zaradi spreminjajočih se razmer (npr. segrevanje ozračja, neustrezni gozdnogojitveni načini) se utegne delež nekaterih tujerodnih drevesnih vrst v prihodnosti še povečati tudi brez našega posredovanja (Kutnar in sod., 2012). S segrevanjem ozračja bi se lahko v prihodnosti pomen grške jelke povečal. Segrevanje ozračja bi grški jelki lahko dalo spodbudo, da raste bolje na naših tleh. Z višjimi temperaturami bi nazadovala navadna jelka (Abies alba Mill.). V prihodnosti bi bila lahko potencialna tujerodna drevesna vrsta, ki bi bila primerna za saditev.
Poleg lesne vloge ima tudi veliko drugih vlog, kot so estetska, ekološka in varovalna vloga (Phitos in sod., 2015), za proizvodnjo medu (Bacandritsos, 2004) in za božična drevesca (Alizoti in sod., 2011). Estetsko je v prostoru, kot je Kras, videti zelo lepo, lahko bi rekli, da zelo izstopa in daje veliko več sence v primerjavi z drugimi gozdovi v okolici. Najdemo jo v kar nekaj parkih po Sloveniji, saj lepo dopolnjuje parke in jih še
polepša. V Sloveniji imamo tudi nekaj poskusnih sestojev, ki so bili sajeni pred 2.
svetovno vojno, z namenom, da se drevesna vrsta preizkusi tudi za gojenje na Krasu.
Pri grški jelki, ki je ena izmed najobčutljivejših jelk glede mraza, se moramo paziti mraznih razpok, kar lahko predstavlja težavo pri uvajanju vrste v novo okolje. Sano in sod. (1989) navajajo, da se v lesu pojavijo različne notranje razpoke, kar vpliva na kakovost lesa, poleg tega se zmanjša vitalnost teh dreves. Persson (1994) navaja tudi, da je posledica mraznih razpok vstopna točka za različne glive, kar lahko povzroči poškodbe v zvezi z gnilobo.
1.1. OPREDELITEV PROBLEMA
Sestoji z grško jelko so v Evropi in drugje po svetu zunaj Grčije redkost, saj vrsta zunaj Grčije, kjer je avtohtona, ne spada med najbolj poznane. V zvezi z njeno uporabnostjo je tudi pri nas odprtih še veliko vprašanj, zato smo se odločili, da analiziramo semenski sestoj pri Komnu, ki je največji pri nas.
Izvor sadik grške jelke pri našem analiziranem sestoju ni znan, tudi nobene konkretne raziskave niso bile izvedene, zato je pomembno, da ta sestoj proučimo in iz tega poskušamo pridobiti informacije, ki bi bile uporabne za načrtovanje prihodnjih sestojev na Krasu. Predvsem je pomembno, da z diplomskim delom raziščemo grško jelko in njeno uspešnost, predvsem v našem največjem semenskem sestoju.
Največja težava pri grški jelki na Krasu je, da jo verjetno pogosto prizadene mraz. Zaradi mraza nastanejo mrazne razpoke, ki vplivajo na kakovost in vitalnost dreves. To ni ravno obetavno za sajenje te drevesne vrste pri nas, saj želimo čim bolj kakovostne sortimente.
Zato je pomembno, da analiziramo, koliko dreves ima mrazne razpoke in kakšen je njihov vpliv na vitalnost v sestoju, ki ga bomo proučevali.
Pomembno pri ugotavljanju uspešnosti neke vrste je proučevanje poskusnih nasadov, saj lahko samo tako ugotavljamo ustreznost in prilagodljivost. Nasadi nam tako pokažejo, kako v resnici neka drevesna vrsta uspeva na nekem območju. Pokažejo nam tudi različne poškodbe, ki so razvidne šele čez čas, kot so npr. mrazne razpoke. Ker je nasad že od leta 1935/36, in ker še nikoli ni bil analiziran, se nam zdi, da je raziskava še toliko pomembnejša.
1.2. NAMEN DELA IN HIPOTEZE
Namen dela je bil pridobiti podrobnejše podatke o grški jelki v semenskem sestoju pri Komnu. S polno premerbo smo želeli pridobiti podatke o stanju in strukturi nasada ter z analizo mladja podatke o pomlajevanju vrste. Z ugotovitvami želimo opozoriti na dobre in slabe strani grške jelke pri nas, s tem pa pomagati pri odločitvah v zvezi s prihodnjo uporabo te drevesne vrste pri nas.
Naše hipoteze so:
1. Grška jelka glede kakovosti in priraščanja kaže potencial za prihodnje gojenje.
2. Največji delež poškodb povzročajo abiotski dejavniki.
3. Semenski sestoj grške jelke pri Komnu je primeren za nabiranje kakovostnega gozdnega reprodukcijskega materiala.
4. Mrazne razpoke vplivajo na slabšo vitalnost dreves.
2 PREDSTAVITEV GRŠKE JELKE 2.1. SISTEMATIKA
Grška jelka (Abies cephalonica Loud.) spada v organizacijski tip cevnice, brstnice (Tracheophyta), spada v deblo (Phylum) semenk (Spermatophyta), razvojno stopnjo golosemenke (Gymnospermae), poddeblo (Subphylum) igličastolistne golosemenke (Coniferophytina), razred (Classis) Pinopsida, podrazred (Subclassis) storžnjaki (Pinidae), red (Order) Pinales, družina (Familia) borovke (Pinaceae), rod (Genus) jelka (Abies Mill.), vrsto (Species) grška jelka (Abies cephalonica Loud.) (Farjon, 2010).
Rod Abies Mill. vsebuje igličasta, vednozelena drevesa. Na lanskih poganjkih se razvijejo cvetovi, moški cvetovi so viseči z rdečkastimi ali rumenkastimi prašnicami, ženski so pokončni, enako storži. Storži dozorijo v prvem letu in razpadejo na drevesu. Razvite so krovne in plodne luske, krovne samo pri nekaterih vrstah gledajo izpod plodnih. Semena so velika in smolnata. Skorja je gladka in siva ter razpoka pozno. Na vejah, ki rastejo v vencih, so iglice, te so na spodnjem koncu razširjene v okroglast nastavek, s katerim so pritrjene na vejico. Po odpadanju lahko tam vidimo površinsko, plitvo in okroglasto brazgotino. Iglice so večinoma ploščate, na spodnji strani imajo po dve srebrnobeli progi, ki ju tvorijo listne reže. Opisanih je okrog 40 vrst (Brus, 2015).
2.2. ETIMOLOGIJA
Kot je razvidno iz latinskega imena vrste, je grška jelka (Abies cephalonica Loud.) dobila svoje ime po grškem otoku Kefalonija. Prvi primerki vrste, ki so bili uporabljeni za znanstveni opis nove drevesne vrste, so prišli z gore Aenos, ki leži na otoku Kefalonija. Če smo natančnejši, je leta 1824 takratni guverner Kefalonije, angleški general Charles James Napier poslal semena grške jelke svojemu prijatelju Longu, ki jih je posejal. Kasneje je Long dobil še vejo jelke z gore Aenos, na kateri je bilo še nekaj dozorelih storžev. Glede na ves ta material je J. W. Loudon leta 1838 opisal jelko z gore Aenos kot novo vrsto z latinskim imenom Abies cephalonica(Phitos in sod., 2015).
2.3. RAZŠIRJENOST
Grška jelka je endemična vrsta grške flore in se naravno pojavlja na otoku Kefalonija, prav tako se pojavlja na Peloponezu, Evbeji, v osrednji Grčiji ter je razširjena do severnega Pindosa in vzhoda osrednje Grčije. Sporadično je razširjena tudi na polotoku Atos.
Večinoma raste med nadmorskima višinama 800 in 1.800 m (Phitos in sod., 2015).
Zunaj njenega naravnega areala jo najdemo tudi v drugih državah po Evropi, v Veliki Britaniji je nekaj poskusnih nasadov grške jelke (Savill in sod., 2016), bolj razširjena je v Italiji, kjer se tudi uspešno pomlajuje (Rovelli, 2013), in v Franciji (Fady in Vauthier, 1988), najdemo jo tudi še v drugih evropskih državah, v nasadih in parkih. V Italiji je naturalizirana v Furlaniji-Julijski krajini, v deželi Marke, v Umbriji, Sardiniji, na Siciliji in deželi Abruci (Galasso in sod., 2018).
Razširjena je po parkih v Evropi, največjo zabeleženo višino dosega v Botaničnem vrtu Bodnant Garden v Združenem kraljestvu, kjer dosega višino 43,50 m (Monumental trees, 2021).
Slika 1: Razširjenost grške jelke v Grčiji; z zeleno barvo je označeno območje, kjer je nadmorska višina nad 1.000 m, z rjavo barvo pa so označene lokacije gozdov grške jelke (Aenos national park, 2021)
V Sloveniji grška jelka ni samonikla. Na Krasu so v prvi polovici 20. stoletja zasadili nekaj njenih nasadov, največjega leta 1935 pri Komnu in še enega pri Volčjem Gradu, dva nasada sta še v bližini Kozine in Rodika (Brus, 2004). Nasad v Rodiku je najstarejši v Sloveniji in je bil zasnovan že pred 1. svetovno vojno (Puhek, 1980). Nasad v Volčjem Gradu je iz leta 1935/36 (Jurhar, 1973). V okolici Škocjanskih jam se vrsta tudi naravno pomlajuje zunaj nasadov (Brus, 2004). Grško jelko lahko v Sloveniji najdemo tudi v botaničnem vrtu v Ljubljani (Botanični vrt univerze v Ljubljani, 2021) in Sežani (Vrt Sežana, 2021), lahko jo najdemo tudi v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih (Simonič in sod., 2018), v Arboretumu Volčji Potok (Arboretum Volčji Potok, 2021). Najdemo jo lahko tudi na vrtu kakšne hiše, predvsem na Primorskem, saj se grška jelka prodaja tudi kot okrasno drevo.
Ne smemo je zamenjati z Borisovo jelko (Abies borisii-regis Mattf.), ki je razširjena na območju Severne Makedonije in južne Bolgarije, kjer se srečujeta areala grške in navadne
jelke. Ta jelka je prehodna oblika med omenjenima vrstama in se razlikuje samo po nekaterih morfoloških znakih. Borisova jelka je verjetno hibridnega porekla (Brus, 2015).
Preglednica 1: Povprečne temperature v stopinjah Celzija in povprečna višina padavin v mm za meteorološko postajo Tripoli v Grčiji za obdobje od 1957-2010 (Hellenic national meteorological service, 2021)
Povprečna temperatura (°C)
Povprečna višina padavin (mm)
Januar 5 103,6
Februar 5,7 89,0
Marec 8,1 74,8
April 11,8 53,9
Maj 17,2 37,6
Junij 22,2 23,3
Julij 24,7 19,4
Avgust 24,2 19,3
September 19,7 29,2
Oktober 14,6 66,1
November 9,9 108,8
December 6,5 125,8
Leto povprečje 14,1 62,6
Leto skupaj / 750,8
2.4. EKOLOGIJA
Vročino in sušo grška jelka prenaša bolje kot navadna jelka, a bolje prenaša mraz kot španska jelka (Abies pinsapo Boiss.) in je v Srednji Evropi prezimno trda. Primernejša je za sajenje na toplejših območjih, saj mlade poganjke pogosto poškoduje pozna slana (Brus, 2015). Vendar je od vseh jelk najobčutljivejša na nizke temperature, a ima prednost pri visokih temperaturah, pri čemer temperature do 41 °C na drevo nimajo vpliva (Panetsos, 1975), prav tako preživi temperature do -18 °C (Schütt, 1991). Grška jelka lahko raste tako v polnem osončenju kot v senci (Panetsos, 1975). Njena rastna doba traja približno 200 dni (Schütt, 1991).
Grška jelka je na splošno prilagodljiva in trpežna drevesna vrsta. Ustreza ji večina vrst tal, razen tistih, ki so stalno mokra. Najbolj ji ustrezajo tla, ki so vlažna, globoka in rodovitna ter imajo pH od 5 do 5,5 (Panetsos, 1975). Bolj kot vsebnost hranil v tleh in pH je pomembno vodno ravnovesje (Schütt, 1991).
Ko so v fazi mladike, lažje preživijo v bolj senčnih predelih kot neposredno na soncu. V naravnem okolju raste v okoljih s povprečno količino padavin med 500 in 2.500 mm, a
preživi tudi dolga obdobja suše (Panetsos, 1975). Med junijem in septembrom v naravnem okolju v Grčiji ne pade niti 100 mm padavin, a oblikovanje oblakov in megla znatno zmanjšata poletno sušo. Največ padavin pade pozno jeseni in pozimi (Schütt, 1991).
Na višjih nadmorskih višinah v naravnem okolju lahko grška jelka tvori čiste sestoje, v nižjih pa raste skupaj z vzhodno bukvijo (Fagus orientalis Lipsky), hrasti (Quercus spp.), pravim kostanjem (Castanea sativa Mill.) in črnim borom (Savill, 2019).
Ima pa tudi veliko regenerativno sposobnost, tako da je postopek »obglavljanja« možno ponavljati, to pa privede do oblik krošenj, podobnih harfi. Brez te sposobnosti, bi jelka že izumrla, saj jo rade objedajo tudi živali (Puhek, 1980).
2.5. MORFOLOGIJA
Grška jelka ima široko krošnjo, močne korenine in dolge veje, visoka je do 30 metrov (Brus, 2015) z deblom v prsnem premeru do 1 (-2) m (Eckenwalder, 2009). Je vetrocvetka.
Njena življenjska doba v senčnih razmerah je približno 100 let. Če je primerno osvetljena, doživi starost okoli 500 let. Njena skorja je sivkasto rjava in tvori brazde (Panetsos, 1975).
Mladi poganjki so goli, brsti rdečkastorjavi, jajčasti in močno smolnati. Iglice so razporejene okoli poganjka, včasih razčesane, dolge 15–30 mm, široke približno 2 mm, ploščate, ostro zašiljene, trde in bodeče. Na zgornji strani so bleščeče temno zelene barve, na koncu s sledovi listnih rež in na spodnji strani z dvema razločnima belima črtama (Brus, 2015).
Grška jelka cveti med majem in junijem. Kot vse vrste jelk je enodomna drevesna vrsta, njeni cvetovi so enospolni, torej so moški reproduktivni organi ločeni od ženskih, vendar vsi rastejo na istem drevesu. Moška socvetja so vijolične barve in se razvijejo na spodnjih vejah drevesa, ženska socvetja so rumene barve(Phitos in sod., 2015).Grške jelke vstopijo v reproduktivno fazo med 20. in 30. letom, ta faza traja okoli 70 let (Panetsos, 1975).
Slika 2: Veja grške jelke od zgoraj; lahko vidimo brste, ki so jajčasti, rdečkasto rjavi, lahko vidimo tudi iglice, ki so razporejene okrog poganjka (Foto: T. Heberle)
Storži so pokončni, proti vrhu stožčasto zoženi ali valjasti, 2,5 do 4,5 cm debeli in 10–16 cm dolgi, smolnati in rjavi, krovne luske gledajo izpod plodnih in so zavihane nazaj (Brus, 2015). Phitos in sod. (2015) navajajo, da storži dozorijo ob koncu jeseni, potem začnejo razpadati in začne se raznašanje semena.
Slika 3: Storž grške jelke; vidimo, da je že v stadiju, ko se začnejo raznašati semena (North Carolina extension gardener plant toolbox, 2021)
Panetsos (1975) še podrobneje opiše semena. Navaja, da je semen veliko (od 55 do 340 na storž) in da so krilata. Semena imajo majhno kaljivost (od 25 do 70 %), značilnost te vrste je, da je velika produkcija semen vsake dve do štiri leta.
Mladike grške jelke prvih deset let zrastejo v višino od 50 do 60 cm, še hitrejša rast pa se dogaja od 20. leta naprej (Schütt, 1991).
2.6. UPORABNOST
Grška jelka je neprecenljiva drevesna vrsta v Grčiji. Znana je po svoji odpornosti proti suši, je relativno skromna in proizvede precej lesa. Les grške jelke je bel, mehak in prožen.
Tvori lepe, goste gozdove, ki imajo velik ekološki, estetski, gospodarski in varovalni pomen (Phitos in sod., 2015). Panetsos (1975) navaja, da se njen les uporablja kot gradbeni les, embalažni les, v ladjedelstvu, prav tako v proizvodnji palet in vžigalic. A zaradi vse večje redkosti drevesa se ne uporablja več tako pogosto.
Alizoti in sod. (2011) navajajo tudi, da se grška jelka uporablja za božična drevesca.
Potencial vidijo kot alternativo navadni jelki za pogozdovanje v drugih predelih Evrope, predvsem zaradi manjše potrebe po vodi. Bele (1995) omenja, da jo uporabljajo za pogozdovanje v Italiji in južni Franciji, kjer ima tudi velik ekonomski pomen.
Velikokrat se sadi tudi v parkih. V naravnem okolju je pogosto podvržena hibridizaciji. Ta lastnost je dobrodošla v okrasnem drevesničarstvu, saj imamo lahko s tem veliko različnih sort. Vendar ima grška jelka nekaj različnih sort, ki se prodajajo na trgu, to so Abies cephalonica ‘Meyer’s Dwarf’, Abies cephalonica ‘Greg’s Broom’, Abies cephalonica
’Hunnewell’, Abies cephalonica ’Barabits Gold’. Iz iglic ne delamo ničesar uporabnega, saj so strupene za ljudi in živali. Okoli korenin rastejo gobe, ki so dobrega okusa, to so npr.
vrste Pleurotus ostreatus, Morchella conica in Morchella esculenta, ki jih lahko izkušeni nabiralec gob nabira in uživa (Panetsos, 1975).
Uporablja se tudi za proizvodnjo medu s pomočjo žuželke vrste Marchalina hellenica, ki izloča mano (Bacandritsos, 2004).
2.7. OGROŽENOST
Zaradi zmanjševanja areala so jo uvrstili na svetovni seznam ogroženih drevesnih vrst.
Popolnoma je zavarovana v rezervatih, prvi je na otoku Kefalonija, drugi v hribovju Oete v osrednji Grčiji (Brus, 2015) in še tretji v gorovju Parnas(Duffey, 1982).
Grška jelka ima, kjer je prisotna, precejšnjo razširjenost. Zgodovinsko je bila pod človeškim pritiskom že več tisoč let, kar lahko opazimo na stanju nekaterih gozdov grških
jelk danes. Paša, sečnja, kmetijstvo in ogenj so najpomembnejši dejavniki, ki povzročajo degradacijo naravnih ekosistemov, prav tako s sušo povezana ekstremna obdobja in okužbe s škodljivci (Gardner, 2011). Zanjo so najnevarnejši požari, na katere ni prilagojena.
Uničili so že več sestojev. Za primer lahko vzamemo požar leta 2007 v narodnem parku gore Parnitha, kjer je ogenj uničil 2.080 ha gozdov in na gori Taygetos, kjer je uničil 4.500 ha (Arianoutsou in sod., 2010). Grške jelke na teh območjih kažejo znake stresa in odmiranja, vzrok naj bi bila onesnaženost zraka (Heliotis in sod., 1988).
Zapisali bomo še nekaj o škodljivcih, ki so pri grški jelki velikokrat neopazni.
Najpomembnejši škodljivci so jelova debelna uš (Adelges piceae), krivozobi jelov lubadar (Pityokteines curvidens), od kožekrilcev pa vrsta Megastigmus suspectus. Največja nevarnost za grško jelko so nekatere glive, te so jelov trohnobnež (Heterobasidion abietinum), jelov koreničnik (Heterobasidion annosum) in sivorumena mraznica (Armillaria melea). Napada jo tudi bakterija koreninski rak (Agrobacterium tumefaciens) (Panetsos, 1975), eden od škodljivcev je tudi bela omela (Viscum album L.) (Raftoyannis in sod., 2015).
3 PREGLED OBJAV
Sestoji z grško jelko (Abies cephalonica Loud.) so po svetu zelo redki, največ jih je v Grčiji, kjer je naravni areal (Phitos in sod., 2015). Zato je tudi objav glede grške jelke malo, največ jih je seveda iz Grčije. Iskali smo objave o gojenju, reprodukciji, škodljivih dejavnikih, morfologiji in tudi o mraznih razpokah.
Cilj študije, ki so jo objavili Politi in sod. (2011), je bil ugotoviti, kako poteka reprodukcija grške jelke. Območje, kjer so jo proučevali, je bilo v narodnem parku gore Aenos na otoku Kefalonija v Grčiji. Opazili niso nobenih večjih razlik med začetkom in potekom pomembnejših fenoloških dogodkov po gradientu nadmorske višine. Med študijo so opazili majhno odstopanje v obdobju širjenja semen. Obdobje širjenja semena se je začelo dogajati vedno bolj zgodaj jeseni, trajanje obdobja se je zmanjševalo. Tako se je leta 2004 obdobje širjenja začelo na začetku novembra in je trajalo 10 dni, medtem ko se je leta 2007 obdobje širjenja začelo na koncu septembra in je trajalo manj kot teden dni. Grška jelka v proučevanem območju doseže reproduktivno zrelost okoli starosti 50 let. Produkcija semen traja še kar nekaj let in doseže svoj maksimum pri starosti drevesa 100–140 let. Meritve, ki so bile izvajane štiri zaporedna leta študije, so pokazale veliko medletno spremenljivost v številu dreves, ki proizvajajo storže, kar kaže na semenska leta pri vrsti. Ugotovili so, da če je seme v dormanci eno leto, to povzroči upad kaljivosti za 20 %.
Daskalakou in sod. (2017) so analizirali semenjenje in dinamiko obnove gozda grške jelke v narodnem parku Parnitha. Na območju raziskave so od leta 2013 merili letno spremenljivost produkcije storžev/semen grške jelke na 130 naključno določenih dreves (10 dreves na 13 raziskovalnih ploskvah, od tega je bilo osem ploskev na neprizadetem območju in pet ploskev na nezgorelih »otočkih« gozdnega požara leta 2007). V semenskem letu 2013 je bilo dreves s storži 55 %, leta 2014 je bilo takih dreves 40 %, leta 2015 88 % in leta 2016 je bilo dreves s storži najmanj, samo 2 %. Naredili so tudi analizo pomlajevanja, pri čemer so ugotovili, da je bilo leta 2013 1,6 mladik/m2, leta 2014 2,9 mladike/m2, leta 2015 2,1 mladike/m2 in največ leta 2016 11,7 mladike/m2, kar je posledica semenskega leta z veliko obroda leta 2015. Ugotovili so tudi, da na pogorelih ploskvah ni bilo pomlajevanja dreves. Zanimiv je podatek, da kaljiva semena po navadi predstavljajo majhen odstotek (< 25 %) letne semenske produkcije, medtem ko v semenskem letu z veliko obroda ta odstotek naraste na 40–60 %.
Raftoyannis in sod. (2008) so analizirali nazadovanje grške jelke v zvezi s stanjem korenin.
Območje raziskave je bilo v osrednji Grčiji, v regionalni enoti Evrytania. Poleti 2005 so med gradnjo nove ceste naredili analizo stanja korenin in krošnje na 469 drevesih.
Odločitev glede stanja koreninskih sistemov je temeljila na klasifikacijski shemi, ki je bila narejena za navadno smreko. Rezultati raziskave so pokazali, da je bilo 65 koreninskih sistemov brez poškodb, 60 jih je bilo rahlo poškodovanih, 176 poškodovanih in 168 zelo poškodovanih. Razlike med premerom in višino glede na poškodovanost koreninskega
sistema ni bilo. Izguba iglic je bila pri drevesih z zelo poškodovanim koreninskim sistemom 40-odstotna, pri drevesih s poškodovanim koreninskim sistemom je bila izguba iglic 16-odstotna, pri rahli poškodovanosti in tistih sistemih, ki nimajo poškodb, je bila izguba še manjša. Pri drevesih z močno poškodovanimi koreninskimi sistemi jih je imelo 25 % obarvanost krošnje, pri poškodovanih 6 %, rahlo poškodovanih 4 %, pri nepoškodovanih pa 0 %. Nazadujoče in zdrave grške jelke so imele podobno število in celotno dolžino korenin, a je razlika v tem, da so imele fine koreninice zdravih dreves in večjo suho težo od vrednosti nazadujočih dreves.
Tsakaldimi in sod. (2014) so analizirali odmiranje gozdov grške jelke v osrednji Grčiji, v narodnem parku Parnassos. V njihovi raziskavi so imeli 30 ploskev, kjer so bili osebki izmerjeni po dimenzijah in glede na zdravstveno stanje. Ocena zdravstvenega stanja je temeljila glede na klasifikacijske sisteme UNECE in EU. Rezultati so pokazali, da je bilo največ dreves zdravih (70,3 %), 14 % jih je bilo rahlo poškodovanih in 15 % zelo poškodovanih. Odmiranje grških jelk je bilo ugotovljeno predvsem na nižjih nadmorskih višinah, na degradiranih površinah in površinah z majhno produktivnostjo, kar potrjuje razlago, da lokacija in podnebne razmere povzročajo stres pri drevesih, kar jim zmanjša odpornost in posledično lahko pripomore do sekundarnih napadov biotskih dejavnikov.
Raftoyannis in sod. (2015) so analizirali okužbe z belo omelo (Viscum album L.) na grški jelki ter njene posledice na nazadovanje in umiranje grške jelke. Raziskava je potekala v osrednji Grčiji. Ugotovili so, da na 66 % grških jelk ni znakov defoliacije oziroma jih je zelo malo. 24 % dreves je imelo zmerno, 10 % pa močno defoliacijo. Analiza na 1.500 drevesih je pokazala povezanost med defoliacijo in okužbo z belo omelo. Raziskave krošnje so tudi pokazale, da je bilo 59 % grških jelk okuženih z belo omelo. Te okužbe so bile razdeljene še na stopnje okuženosti z belo omelo. Za vsako stopnjo je bilo analizirano tudi, koliko je bilo defoliacije. Tako je bila pri neokuženih 6 % povprečna stopnja defoliacije, pri majhni okuženosti 18 %, pri srednji 43 % in pri močni okuženosti 70 % defoliacije. V drugi fazi je bilo raziskovanih 2.800 dreves. Ugotovili so, da je bila največja okuženost na južni ekspoziciji, sledila sta ji zahodna in vzhodna ekspozicija. V tretji fazi je bilo raziskanih 1.216 stoječih odmrlih dreves, pri čemer jih je samo 19 % kazalo jasne znake okužbe z belo omelo pred odmrtjem.
Detsis in sod. (2020) so analizirali okoljske dejavnike, ki vplivajo na rast in preživetje sadik grške jelke. Študijo so izvajali v nacionalnem parku gore Parnithia, predvsem so se osredotočili na to, kako vpliva količina padavin na rast. Ugotovili so, da se apikalna rast sadik razlikuje med različnimi objekti. Tako je več padavin najbolj pozitivno vplivalo na sadike pri objektih, ki so bili na apnenčastih tleh kot pri objektih, kjer so tla iz fliša. Pri sadikah, ki so bile na tleh iz fliša, je v letu, ko ni bilo veliko padavin, zaznana večja rast kot pri sadikah na apnenčastih tleh. Pomembno je tudi, kakšno moč in lastnost ima posamezna sadika. Predvsem je pri grški jelki pomembno, koliko padavin pade v maju, od tega je odvisno, kakšna bo rast grške jelke v Grčiji. Ugotovili so, da imajo sadike na flišnih
tleh večjo možnost za preživetje kot na apnenčastih tleh, a so bile grške jelke bolj plodonosne na apnenčastih tleh.
Dimitrov (1995) v svoji objavi raziskuje biološke parametre, ki bi izboljšali indeks nevarnosti pred gozdnimi požari. Raziskava je potekala v osrčju masiva Maure na jugovzhodu Francije. Z raziskavami je ugotovil, da je vnetljivost določenih listavcev, kot sta npr. hrasta črnika (Quercus ilex L.) in plutec (Quercus suber L.), večja kot vnetljivost posameznih iglavcev, kot so atlaška cedra (Cedrus atlantica Manetti ex. Carriere), obmorski bor (Pinus pinaster Aiton.) in grška jelka, ter da je večja nevarnost pred požari v združbah, bogatih z reso (Erica arborea L.), kot v združbah z vrsto navadne jagodičnice (Arbutus unedo L.). Z vzgojo nasadov grške jelke in atlaške cedre je možno bistveno zmanjšati možnost požarov, ker imajo poganjki teh dveh vrst majhno vnetljivost, odrasli nasadi teh dveh vrst pa tvorijo sklenjen sklep, ki v primerjavi z alepskim borom (Pinus halapensis Mill.) ne dopušča razvoja močnega grmovnega sloja.
Fady in Vauthier (1988) sta v Franciji (Masiv Maures, Pelenq, La Liviniere) primerjala strategijo rasti med grško jelko in atlaško cedro (Cedrus atlantica). Ugotovila sta, da na začetku atlaška cedra raste hitreje kot grška jelka, a ta s starostjo vsako leto poveča svoj prirastek v primerjavi z atlaško cedro ter jo tako dohiti in potem tudi prehiti v rasti v višino. Povesta, da grška jelka doseže višino od 20 do 30 metrov pri starosti 100–110 let in da navadno proizvaja od 4 do 6 m3/ha/leto, celo do 13 m3, odvisno od provenience in prsti.
Atlaška cedra doseže višino od 20 do 22 metrov pri starosti 100 let in producira od približno 5 do 10 m3/ha/leto. Ugotovila sta, da se vsako leto hitrost priraščanja pri grški jelki povečuje. Ocenjujeta, da je to dobra strategija, ki je drugačna od strategije atlaške cedre. Toda ta počasnejša rast v mladosti ima tudi slabost, saj je treba drevesa grške jelke dalj časa negovati in ščititi pred zunanjimi vplivi. Ta strategija priraščanja je vidna tudi pri nekaterih drugih jelkah. Menita, da imata obe vrsti svoje dobre in slabe lastnosti, ki jih moramo upoštevati pri pogozdovanju in obe ustrezno umestiti v prostor.
Liesebach in sod. (2007) so analizirali grško jelko in njeno rast na toplem vzhodu Avstrije.
Cilj raziskave je bil, da na območju južno od Dunaja, kjer je malo letnih padavin in so poletja topla, poleg črnega bora vzpostavijo še uporabo kakšne druge gospodarsko pomembne drevesne vrste. Meritve so potekale na preizkusnih nasadih v Bad Vöslau, Hochstrassu, Voisu, Hohe Wandu, Bad Fischau in Sommereinu. Merili so višino, premer, obliko debla in koliko dreves je preživelo okuženost. Največ grških jelk je preživelo v Sommereinu (90 %) in najmanj v Bad Fischau (11 %). Prav tako ima najvišje višine in premere grška jelka v Sommereinu. Poleg tega opažajo, da je skoraj na vseh območjih priraščanje v višino do 20. leta počasno, šele nato se hitrost priraščanja poveča.
Ugotavljajo, da se je grška jelka v poskusih pojavila kot drevesna vrsta, ki ji je vsebnost hranil in pH v tleh manj pomembna kot razporejenost padavin skozi leto. Čeprav je v naravnem okolju grške jelke zelo malo padavin, je tam med poletjem velikokrat megla, ki dobro vpliva na drevo in zaradi tega se zaloge vode ne izčrpajo.
Frýdl in sod. (2018) so analizirali tri provenienčne poskuse eksotičnih vrst jelk na Češkem in s tem poskusili oceniti stanje po štirih desetletjih. V enem od teh provenienčnih poskusov je prisotna tudi grška jelka, ki prihaja iz dveh provenienc iz Grčije, natančneje s polotoka Peloponeza. Razlika med tema dvema proveniencama je v nadmorski višini, prva prihaja z nadmorske višine 1.250 m, druga s 1.010 m. Grška jelka je bila prisotna v provenienčnem poskusu v gozdovih Piska. Na tej lokaciji so bile posajene še druge vrste jelk: navadna jelka, Kilikijska jelka (Abies cilicica (Antoine & Kotschy) Carrière), španska jelka in Borisova jelka. Pri meritvah v tem provenienčnem poskusu so vsaki vrsti izmerili višino, premer v prsni višini, nagnjenost, socialni položaj, razen pri kilikijski in španski jelki, pri katerih noben osebek ni preživel. Mediana prsnega premera in višine vseh jelk skupaj je bila 15,9 cm in 15,9 m. Najmanjša mediana višine pri jelkah je bila pri obeh proveniencah grške jelke 14,6 m. Mediana pri prsnem premeru pa je bila pri prvi provenienci 16,08 cm in pri drugi 15,88 cm. Grške jelke so bile proti drugim jelkam bolj v podstojnem socialnem razredu kot druge. Mediana volumna vseh jelk je bila 0,19, pri grški jelki pa je prva provenienca imela mediano 0,20 m3 in druga 0,18 m3. Mediana pri višini in volumnu je bila pri prvi provenienci grške jelke glede na druge jelke nadpovprečna.
Skupina filogenetsko sorodnih vrst navadne jelke, torej Borisove jelke in grške jelke, je glede na fenotipsko vedenje precej heterogena, deloma zaradi velikih ekoloških razlik med izvornimi kraji. Provenience grške jelke niso kazale prednosti v primerjavi z navadno jelko.
Wagener (1970) ugotavlja, da so mrazne razpoke pogosta napaka pri koloradski jelki (Abies concolor Lindl. ex Hildebr.). Raziskava je potekala v osrednji Sierri Navadi v Kaliforniji, na treh lokacijah: Ellis Meadow, Madsen`s Mill in Smith Mill. Ugotovil je, da je imelo 73 % dreves z mraznimi razpokami prsni premer od 45 do 71 cm. Večina drugih mraznih razpok se je razvila pri počasi rastočih drevesih do prsnega premera 45 cm.
Največ mraznih razpok se je razvilo pri drevesih, ki so bila stara od 61 do 150 let. Pove tudi, da mrazne razpoke povzročijo nenadne nizke temperature, ko se volumen zunanjih slojev nenadno in v zelo kratkem času zmanjša, medtem ko so notranji sloji še brez zmrzali in so se le malo skrčili. Ta razlika v zunanjih napetostih povzroči pri zunanjem sloju, da se vertikalno razcepi in nastane razpoka. Ko se temperatura zviša, se mrazna razpoka zapre.
Mrazne razpoke povzročijo, da se kakovost hloda zmanjša in tako omeji njena uporaba.
Sano in sod. (1989) so naredili podrobnejšo analizo mraznih razpok na plantaži sahalinske jelke (Abies sachalinensis F.Schmidt). Analiza se je izvajala na Japonskem na komercialni plantaži Todomatsu na otoku Hokaido. Prve meritve so bile izvedene konec decembra. V meritvah so zaznali, da je 19 % od 370 dreves že imelo mrazne razpoke, nove mrazne razpoke so se pojavile pri petih drevesih. Drugo meritev so izvajali sredi februarja. Takrat niso zaznali nobene nove mrazne razpoke. Iz tega sklepajo, da se mrazne razpoke pojavijo na začetku zime. Pri dveh drevesih so naredili podrobnejšo analizo in ugotovili, da je bilo najdeno veliko drobnih kosov raztrganega ksilema na novi mrazni razpoki, ne pa tudi na stari mrazni razpoki, zaradi smole. V lesu so se pojavile različne notranje razpoke, ki so
bile razdeljene na radialne in tangencialne ter so bile polne ledu in zračnih mehurčkov. Te poškodbe pomembno vplivajo na kakovost lesa, ki je zaradi tega zmanjšana. Omenjeno je tudi, da imajo drevesne vrste z mokrim srcem, kot je npr. mandžurski jesen (Fraxinus mandshurica Rupr.), pogoste mrazne razpoke.
Persson (1994) je v svojem članku proučeval globino razpok pri navadni smreki (Picea abies L. Karst) v južni Skandinaviji. Osredotočili se bomo predvsem na del z mraznimi razpokami. Ugotavlja, da so bolj prizadeta tista drevesa, ki so ob robu gozda. Pove tudi, da je posledica razpok nastanek vstopne točke za različne glive. Nastane lahko velika gospodarska težava, in sicer takrat, ko je v sestoju veliko dreves z razpokami. Debla, ki imajo mrazne razpoke, velikokrat dobijo še poškodbe, povezane s trohnobo, tako se njihova vrednost zmanjša. Omenja tudi, da je celulozna industrija vedno manj naklonjena lesovom, ki kažejo znake trohnobe. Navaja, kako bi lahko zmanjšali število debelnih razpok. Omenili bomo dve: pri sajenju na zelo rodovitnih tleh se izogibamo širokim razmikom med drevesi in uporabimo provenience, ki so primernejše za določeno podnebje.
Kubler (1998) je napisal članek o mraznih razpokah v deblih dreves in opisal različne mehanizme nastanka mraznih razpok. Če povzamemo, gre za učinek krčenja lesa pod vplivom nizkih temperatur in notranjega sušenja. V naravi, kjer je temperaturni padec na splošno počasen, se po navadi led pojavi v medceličnih prostorih med celično steno in protoplastom. Zato pride tam do zunajcelične kristalizacije vode. Tlak vodne pare v prostorih nad ledom se zniža in ustvari se gradient vodnega potenciala med odmrznjeno notranjostjo celic in zunajceličnim okoljem. Voda se začne premikati v skladu z gradientom in se kristalizira, kar vodi do dehidracije in krčenja celice. Omenja tudi, da drevesa, ki so bila v preteklosti že poškodovana (npr. zaradi sečnje ali spravila), pogosteje razvijejo mrazne razpoke.
Przemysław in Arkadiusz (2020) sta analizirala lastnosti hrastovega okroglega lesa z in brez mraznih razpok. Raziskava je potekala na Poljskem v eksperimentalni gozdni postaji Murowana Go´slina, izbranih je bilo 10 dreves gradna (Quercus petraea (Matt.) Liebl.), pet z mraznimi razpokami in pet brez mraznih razpok. Ugotovila sta, da je pri drevesih z mraznimi razpokami značilna večja gostota zračno suhega lesa. Drevesa brez mraznih razpok so (kljub manjši gostoti) imela boljše mehanske parametre, pri upogibu lesa so bile razlike statistično značilne. Avtorja sklepata, da se zaradi razlik v elastičnosti lesa glive in razpadanje lahko pojavijo v celotnem volumnu debla. Menita, da to dokaže velik vpliv mraznih razpok na elastične lastnosti lesa. Pri drevesih brez mraznih razpok je bila tlačna trdnost lesa vzdolž vlaken večja za 26 %, kar je lahko posledica vsebnosti gliv in razpadanja. Vendar so (ravno nasprotno) drevesa z mraznimi razpokami pokazala 21 % večjo kompresijsko trdnost v radialni smeri. Drevesa z mraznimi razpokami je treba redno sekati iz sestoja, saj se lahko z leti kakovost lesa poslabšuje.
Objave glede grške jelke v Sloveniji so zelo redke. Pojavijo se, ko se govori o tujerodnih drevesnih vrstah in njihovi primernosti za saditev na Krasu, tako se pojavi tudi v diplomski
nalogi z naslovom Pregled gojenja tujerodnih drevesnih vrst v gozdovih Slovenije, avtorja Milana Umeka (Umek, 2016). Med prve objave o grški jelki spada članek iz gozdarskega vestnika, kjer Franjo Jurhar opiše nasad grške jelke, prav ta nasad pa smo analizirali v tem diplomskem delu (Jurhar, 1973).
Največ o njej je zapisano v magistrskem delu Vladimirja Puhka, ki je izvedel tudi nekaj meritev v nasadih grških jelk pri nas. Tako ugotavlja, da je bila v nasadu Vroče rast temeljnice že od začetka hitra, medtem ko je bila v nasadu Rodik dolgo zelo počasna. Iz tega sklepa, da je jelka sposobna čakanja na boljše rastne razmere. Srednja višina v nasadu Vroče je bila 19,8 m, v nasadu Rodik pa 17 m, v obeh je bil srednji premer 38 cm. Indeks krošenj je bil v nasadu Vroče nižji kot v nasadu Rodik, čeprav je slednji starejši. Iz tega sklepa, da v zmesi z listavci (nasad Rodik) veje slabše odmirajo, hkrati sklepa, da ima grška jelka na omenjenih rastiščih veliko tekmovalno sposobnost. Ugotavlja, da je v čistih nasadih, kot je Volčji Grad in v nasadih, kjer se pojavlja s črnim borom v šopih, njena rast temeljnice nagla, kulminacija temeljničnega prirastka pa pozna oziroma v času preučevanja še ni nastopila (Puhek, 1980).
O mraznih razpokah pa sem v slovenskih virih našel članek v reviji les avtorja Nikota Torellija (Torelli, 2002). Najprej povejmo, da se parni tlak ledu z nižajočo se temperaturo, zmanjšuje hitreje kot parni tlak podhlajene vezane vode v celični steni. Višji parni tlak vode v celičnih stenah povzroči, da vlaga difundira proti ledu v celičnih lumnih. Z drugimi besedami lahko rečemo, da parni tlak žene vodo iz celične stene. Če je manj vode v celični steni, vodo močneje veže nase stenska substanca in nižji je njen parni tlak. Ko migracija vlage in mrazno krčenje prenehata, se pri določeni temperaturi parna tlaka vode v celični steni in ledu izenačita. S padajočo temperaturo, se hitrost notranjega sušenja lesa zmanjša, ta proces je reverzibilen. Ko začne temperatura zmrznjenega lesa naraščati, led v celičnih lumnih difundira in sublimira nazaj v celično steno. Celične stene in z njimi les mrazno nabrekne. Torej, ohlajeni periferni del drevesa se »notranje« suši in »mrazno« krči, temu pa se upira vlažna sredica. Na periferiji debla nastanejo natezne napetosti v tangencialni smeri. Kontrakcija perifernega lesa pa zaradi mraza napetosti še poveča. Šibko mesto, kjer deblo poči, so trakovi in zarasle poškodbe, ki so zapustile radialne in tangencialne razpoke.
Mrazna razpoka se nato proti koncu zime zapre in jo preraste kalus, a se lahko naslednjo zimo spet odpre. Mrazno rebro je rezultat večkratnega kalusnega prekrivanja mrazne razpoke. Da kalus dokončno preraste razpoko, pa je včasih treba več milih zim. Vseeno pa v notranjščini razpoka ostane (Torelli, 2002).
4 RAZISKOVALNO OBMOČJE 4.1. SPLOŠNO O OBMOČJU
Preučevani semenski sestoj leži v okolici Komna. Komen je središče istoimenske občine, je urbanizirano naselje ob križišču cest proti Novi Gorici, Vipavi in Sežani. Zaradi ugodne prometne lege se je Komen razvil v centralno naselje na Kraško-Komenskem Krasu.
Naselje se je razvilo na rahlo dvignjeni planoti, ki ga na severu obkrožajo višje vzpetine:
Kočnik (500 m), Lipnik (536 m) in Sveti Martin (475 m). V bližini Komna je veliko travnikov, vinogradov in gozdov, ki počasi zaraščajo travnike. Nastala je zanimiva pokrajina, polna grmičevja in nizkih dreves. Med grmičevjem prevladuje ruj. Gozdovi na Krasu večinoma ne premorejo zelo visokih in debelih dreves. A zaradi tega niso prav nič manj zanimivi. Ravno nasprotno. Le-ti so zelo razgibani in raznoliki. Med drevesnimi vrstami bomo najpogosteje opazili hraste, črni bor in tudi pravi kostanj. Seveda bodo med njimi tudi številne druge drevesne vrste, med njimi tudi grška jelka (Gozd in gozdarstvo, 2016).
4.2. ZNAČILNOSTI GOZDNOGOSPODARSKE ENOTE
Meritve smo izvajali v sestoju Z154 v gozdnogospodarski enoti Kras 1, ta obsega Komenski Kras in del Sežanskega Krasa. Površina enote znaša 19.939,96 ha, njena gozdnatost je 57,7 %. Večina lastnikov je zasebnih (85 %), državnih gozdov je 7 %, gozdov lokalne skupnosti je 9 %. Lesna zaloga enote znaša 127,3 m3/ha, v lesni zalogi prevladujejo listavci s 54 %, iglavcev je 46 %. Povprečna nadmorska višina v enoti znaša 282 m, povprečni naklon je 15 %, prevladujejo južne, jugozahodne in zahodne lege. Za to enoto je značilen zaledni tip submediteranskega podnebja, padavine so dokaj enakomerno razporejene čez leto(Gozdnogospodarski …, 2016).
Prevladuje gozdna združba primorskega hrastovja in črnogabrovja na apnencu (56 %), sledi mu primorsko gradnovje z jesensko vilovino (42 %) ter še nekaj malega primorskega belogabrovja in gradnovja (2 %). Ohranjenost sestojev je nad 90 % (Gozdnogospodarski
…, 2016).
Lesna zaloga odseka je: iglavci 159 m3/ha, listavci 27 m3/ha, skupaj torej 186 m3/ha.
Največ drevesnih vrst (% od LZ) je črnega bora (Pinus nigra) (77 %), sledi mu grška jelka (Abies cephalonica) (9 %), vse druge drevesne vrste imajo % od LZ manj kot 3 %.
Mladovje in podmladek sta na površini 8,85 ha, pri seznamu drevesnih vrst v podmladku ni zapisane grške jelke in črnega bora(Gozdnogospodarski …, 2016).
Način spravila v odseku je s traktorjem, spravilna razdalja je 350 m, delež odprtosti površine je 85 %. Funkcije, ki so v odseku, so: hidrološka 1, biotopska 1, pridobivanje
drugih gozdnih dobrin 1, lovnogospodarska 1, varovanje gozdnih zemljišč in sestojev 2, hidrološka 2, biotopska 2, lesnoproizvodna 2 (Gozdnogospodarski …, 2016).
Glede tal je največ rendzine, na apnencu in dolomitu, sprsteninasta tla (70 %), 30 % je rjavih pokarbonatnih tal, na apnencu in dolomitu (Atlas okolja, 2021).
4.2.1. Značilnosti analiziranega sestoja
Sestoj, v katerem smo proučevali grško jelko (Abies cephalonica), je Z154, nahaja se v odseku 02051A, ki je v gozdnogospodarski enoti Sežana, gozdnogospodarskem območju Sežana, v katastrski občini Volčji Grad (Gozdnogospodarski …, 2016).
Nahajališče semenskega sestoja je na severni legi, na nadmorski višini od 175 m do 266 m, matična kamina je apnenec, položaj nahajališča je pobočje, naklon je 8 stopinj, relief je stopničast, kamnitost je 5-odstotna (Gozdnogospodarski …, 2016). Grška jelka je bila v sestoj podsajena leta 1935/36 in sicer v deloma preredčen nasad črnega bora, ki je bil posajen v letih od 1900 do 1905. Kasneje so ob uspešni rasti jelke pionirski nasad črnega bora močneje preredčili in leta 1957/58 dokončno odstranili. Odstranili so tudi vse listavce, ki so ovirali njeno rast (robinija, lipa (Tilia platyphyllos L.), črni gaber (Ostrya carpinifolia Scop.), veliki jesen (Fraxinus excelsior L.)), tako da je v sestoju ostala samo grška jelka.
Prvo cvetenje in obrod semena so opazili na posameznih drevesih v letu 1970. Leta 1973 je bil obrod semena že večji, tako da so nekatera drevesa bila že obložena s storži. Takrat je Zavod za pogozdovanje in melioracijo krasa v Sežani začel postopek za registracijo nasada grške jelke kot semenskega sestoja (Jurhar, 1973). Sestoj je bil nato leta 2017 odkazan, 2018 preredčen, skupno je bilo posekanih 830 dreves, večinoma so bila preredčena drevesa grških jelk, teh je bilo posekanih 519 in črnega bora, teh je bilo posekanih 227 (Jazbec, 2021).
Sestoj se deli na gozd, ki je pod državno lastjo, katerega je 2,82 ha, in na majhen del 0,09 ha, ki je v lasti lokalne skupnosti. Oba spadata v razvojno fazo debeljak, sklep je tesen, negovanost je slaba, gojitvena smernica je nega debeljaka. Lesna zaloga v obeh delih je skupno 591 m3/ha iglavcev, 81 m3/ha listavcev, kar nanese na 672 m3/ha skupno. V obeh delih prevladujejo iglavci, največ seveda grške jelke, ki jo je nad 80 % v lesni zalogi.
Mladovja in pomladka je 0,14 ha. Ukrep v sestoju je vzdrževanje vodnih virov in kalov v gozdu (Gozdnogospodarski …, 2016).
V sestoju, kjer smo delali raziskavo, skozi sestoj poteka gozdna vlaka. V sestoju je tudi vodni izvir za divjad, zaradi česar vanj prihaja veliko divjadi. Zraven sestoja je tudi lokalna cesta.
Slika 4: Sestoj Z154, v katerem smo izvajali meritve grške jelke; kot vidimo, je na zahodnem delu gozdnogospodarske enote Kras 1, torej na Komenskem Krasu (Gozdnogospodarski …, 2016)
Najbližja vremenska postaja našemu semenskemu sestoju je v Godnjah, povprečna letna temperatura na tem območju znaša 11,2 °C. Skupna višina padavin znaša 1.377 mm (Arso meteo, 2021).
Preglednica 2: Povprečne temperature v stopinjah Celzija in povprečna višina padavin v mm za meteorološko postajo Tomaj (Godnje) za obdobje od leta 1981-2010 (Arso meteo, 2021).
Povprečna temperatura (°C) Povprečna višina padavin (mm)
Januar 2,1 87
Februar 2,8 76
Marec 6,3 90
April 10,3 99
Maj 15,2 115
Junij 18,5 126
Julij 20,8 82
Avgust 20,3 117
September 15,9 140
Oktober 11,5 154
November 6,8 157
December 3,3 134
Leto povprečje 11,2 114,7
Leto skupno / 1.377
5 METODE DELA 5.1. TERENSKO DELO
Osredotočili smo se na grško jelko, ki je bila podsajena v letih 1935/36 v deloma preredčenem nasadu črnega bora v Gabrovem dolu. Na terenu smo s polno premerbo pridobili podatke o posameznih drevesih grške jelke. Z metodo vzorčnih ploskev smo naredili še analizo pomlajevanja. Vse podatke smo statistično obdelali. Meritve smo izvajali poleti 2020, polno premerbo smo izvajali 29. 7. 2020, 1. 9. 2020, 4. 9. 2020 in 11.
9. 2020.
Slika 5: Slika sestoja; predvsem je viden del sestoja, kjer grška jelka ni bila redčena (Foto: T. Heberle)
Pri meritvah smo zabeležili številko zaporednega drevesa, višino, premer, vitalnost, socialni položaj, utesnjenost, velikost krošnje, ravnost debla, čiščenje vej, vrhatost, poškodbe, vzrok poškodbe in razpoke v deblu (Priloga A).
Višino dreves smo merili z višinomerom Vertex IV, ki deluje s pomočjo ultrazvoka.
Premer dreves smo merili s premerko na prsni višini drevesa, torej na višini 1,3 m od tal.
Popisali smo vsa drevesa v sestoju, ki so imela premer > 5 cm.
Druge značilnostih dreves, kot so vitalnost, socialni položaj, utesnjenost, velikost krošenj, ravnost debla, čiščenje vej, vrhatost in poškodbe, smo določili z opazovanjem in ocenjevanjem, razen pri poškodbah kot so razpoke, kjer smo merili dolžine le-teh.
Merilo, ki smo ga imeli za ocenjevanje vitalnosti, je bilo, kolikšni sta gostota vej in količina iglic, stanje debla in stanje krošnje. Pri temu smo uporabili 4-stopenjsko lestvico:
1 – zelo vitalno, 2 – vitalno, 3 – slabo vitalno, 4 – odmirajoče.
Socialni položaj smo ocenjevali po treh stopnjah:
1 – vladajoče, 2 – sovladajoče, 3 – podstojno drevo.
Utesnjenost smo ocenjevali po treh stopnjah:
1 – povsem sproščeno drevo,
2 – dotik s tujimi krošnjami s polovico dela krošnje, 3 – dotik s tujimi krošnjami nad polovico dela krošnje.
Velikost krošnje smo ocenjevali po 4-stopenjski lestvici:
1 – zelene veje do tal,
2 – krošnja do 2/3 višine drevesa, 3 – krošnja do polovice drevesa, 4 – krošnja do 1/4 drevesa.
Ravnost debla smo ocenjevali po treh stopnjah:
1 – ravno, 2 – rahlo krivo, 3 – zelo krivo.
Čiščenje vej smo ocenjevali po 4-stopenjski lestvici:
1 – odlično, 2 – dobro, 3 – srednje, 4 – slabo.
Merilo, ki smo ga imeli za ocenjevanje čiščenja vej, je bilo naslednje:
- pri odličnem, da ni mrtvih vej do začetka krošnje;
- pri dobrem, da ni mrtvih vej do zgornje tretjine debla do krošnje;
- pri srednjem, da ni mrtvih vej do zgornje polovice debla do krošnje;
- pri slabem, da so mrtve veje do tal.
Vrhatost smo ocenjevali po dveh stopnjah:
1 – en vrh,
2 – dva ali več vrhov.
Ocenjevali smo tudi poškodovanost. Najprej smo določili, na katerih delih drevesa je, in sicer:
1 – ni poškodb,
2 – poškodbe koreničnika,
3 – poškodbe dela nad koreničnikom in pod krošnjo, 4 – poškodbe v krošnji.
Ko smo določili lokacijo poškodbe, smo začeli z ugotavljanjem vzroka poškodbe, ki so se delili na štiri kategorije:
1 – glive, insekti, 2 – divjad,
3 – posek, spravilo, 4 – abiotski dejavniki,
Pod abiotske dejavnike spadajo poškodbe zaradi vetra, mrazne razpoke in poškodbe zaradi snega v krošnji.
Če so bile vidne mrazne razpoke v deblu, ki so bile posledica abiotskih dejavnikov, smo naredili še izmero razpok, po treh stopnjah:
1 – zelo močne razpoke, ki so daljše od 2 metrov, 2 – močne, ki so bile dolge od 1 do 2 metra, 3 – šibke, dolge do enega metra.
Če je bilo mraznih razpok na drevesu več, smo sešteli dolžine posameznih razpok. Mrazne razpoke smo merili z metrom.
Na nekaterih drevesih raste navadni bršljan (Hedera helix L.), ki lahko, če se preveč razraste, tudi škoduje drevesu, predvsem pri slabše vitalnih, kjer lahko začne rasti v krošnji in s tem zmanjšuje pretok svetlobe do matičnega drevesa (Metcalfe, 2005). Opazili smo, da je nekdo pri nekaterih drevesih že odstranil bršljan. Prisotnost bršljana smo napisali posebej ob številki merjenega drevesa kot opombo.
Slika 6: Mrazna razpoka na grški jelki; ta spada pod zelo močne razpoke, saj je daljša od dveh metrov (Foto:
T. Heberle)
V sestoju smo naredili tudi analizo mladja, ki smo jo izvedli 11. in 20. septembra 2020, popisovali smo na mreži 20 × 20 metrov, na vsaki točki smo vzeli kvadrat 2 × 2 metra in znotraj njega prešteli osebke mladja vseh drevesnih vrst. Skupno smo analizirali 79 ploskev. Delo je potekalo tako, da smo označili središče ploskve, kjer bomo popisali mladje, nato smo naredili palice, ki so bile dolge 2 metra in jih postavili na tla ter tako dobili kvadrat 2 × 2 metra, v katerem smo potem popisali mladje, ploskev nismo označili trajno. Popisovali smo po višinskih razredih do 10 cm, 11–20 cm, 21–50 cm, 51–100 cm in nad 100 cm, ocenjevali smo tudi poškodovanost mladja z dvema stopnjama in sicer ali je poškodovano (1) ali ni (2) (Priloga B).
5.2. ANALIZA PODATKOV
Podatke, ki smo jih pridobili na terenu, smo analizirali v programu Microsoft Excel.
Najprej smo morali iz več popisnih listov vse izmerjene in ocenjene parametre prepisati v skupno preglednico. Potem smo s pomočjo vrtilnih tabel naredili porazdelitve dreves po
izbranih lastnostih in na temelju teh naredili grafe. Podrobneje smo pridobljene podatke predstavili v poglavju rezultati. Uporabili smo tudi program JASP®, uporabili smo Spearmanov koeficient korelacije rangov.
Naredili smo tudi nekaj izračunov. Za izračun lesne zaloge smo uporabili prirejene Schaefferjeve tarife za enodobne sestoje:
Vd = 𝑉45
1800 × d × (d-5) …,
Kjer je Vd volumen drevesa, V45 volumni dreves s premerom 45 cm po posameznih tarifnih razredih, d premer drevesa na višini 1,3 metra (Kotar, 2003).
Povedati pa moramo še nekaj o subjektivnosti, ki se pojavlja ob opazovanju in ocenjevanju značilnosti dreves, kot je npr. vitalnost, zato lahko pri ponovnem merjenju dobimo različne rezultate, saj je okularna ocena odvisna od posameznega popisovalca.
