o ženskem vprašanju in ženskem gibanju v svetu in pri nas
(Ob petdeseti obletnici »mednarodnega ženskega dne«.)
»Socializmu pripada prihodnost - ta se pravi, predvsem delavcu in ženski«.
S ta napavedja. je Avgust Bebel zaključil svoja znamenita knjiga »Zenska in socializem«. Tedaj pa, ka je k'lljiga nastala, je bila pa njegovih besedah ženski in delavcu skupno ta, da sta bila oba zatirana. Zakaj zasebna lastnina praizva- jalnih sredstev, ki je razdelila človeštvo v dva razreda - v gospodarje in sužnje, izkoriščevalce in izkoriščane - je povezala uSodo žensk z usodo sUŽ'lljev,tl a- čanav, delavcev. Prva razredno zatiranje je so.vpadla z zatiranjem ženskega spala pa maškem spolu, taka da je stapila ženska v razredna družbo in v zapisana zgodavina kot dvajna sužnja - maževa in gaspadarjeva.
Davna nekoč, preden je razpadla prastara skup na zemljiška lastnina, pa sta si bila ženska in moški enakapravna, ženska je bila moškemu enakavredna, kot mati nDvih pDkDlenj cela mnogo bDlj upoštevana in spaštoiVana.
PDtem pa so jo v imenu zasebne lastnine zaprli med štiri stene dDmače hiše, jo odtrgali' Dd družbenega prDizvajalnega dela ter jo napravili samo za rodi- teljicD otrok in domačo deklD. Ponižali SD jo in ji vzeli možnost razvoja. Stoletja suženjstva so ji vcepljala suženjske lastnosti, tDda kadar se je dvignil v družbi vihar, je kljub ternu vedno. začutila v sebi enakovrednega in za družbeno dDga- janje soodgovornega človeka.
V veliki francDski revoluciji so bile ženske avantgarda revolucije. Toda kakor proletariata tako se' je francoska meščanstva otresla tudi ~ensk, brž ko je doseglo svaje palitične namene. Bile Sa mu Sama sredstvo, sama.abjekt, ne pa tudi subjekt, ne ljudje z lastnimi težavami in terjatvami. In tak o je bilo veliko abetajače gesla francaske revalucije - »svo.boda, enakost, bratstvo·« - poslej kot v zasmeh vsem tistim, ki jih je kapitalizem rodil - delavstvu, in tistim, ki jih je spet pategnil vdružbena proizvajal'llo dela - ženskam.
Kapitalizem je iskal ceneno delovno silo, ta pa so bile poleg otrak posebno ženske, manj vredna, manj cenjena, zato lahka tudi slabše plačana bitja. To. je bil bridek kruh, toda vendarle je bila to pot h gospodarski osamosvojitvi in s tem pat k enakopravnosti, k svobodi. ~>Industrija uničuje gaspodarsko od- visnost ženske od družine in moža. V tuji tovarni se ženska izenačuje z maškim, ta je enakost proletarcev,« berEW1apri Leninu.
Vsi veliki ljudje, ki sa si želeli, da bi ne bila več ne izkariščevalcev in ne izkariščanja, so se zavedali, da tega ne more biti brez pravičnih in enakapravnih odnosov med spaloma, brez enakega adnasa družbe do. obeh spolav. »V vsaki družbi je ženska svabada merilo splošne svobode«, pravi utDpističTJ.isocialist Charles Fourier. Toda utapistični socialisti še niso vedeli, kako rešiti žensko vprašanje, ker še 'lliso dognali, kako rešiti družbena vprašanje.
Sele znanstvena socialista Marx in Engels sta v zakonih družbenega razvoja odkrila usodno povezanDst zatiranja in zatiranih - delavstva, rnalih narodDv, žensk - z zasebnD lastnino proizvaj.alnih s'redstev in s tem odkrila rešitev tudi ženskemu vprašanju - v skupnem boju vseh zasužnjenih zDper izkoriščevalce, v boju za nov družbeni red, za socializem.
Avgust Bebel je to takale pavedal:
"Ne gre torej samo za to, da bi uresničili enakapravnast ženske z maškim v akviru sedanjega državnega ln družbenega reda, kar je namen Pleščanskega ženskega gibanja, ampak preko tega za to, da odpravimo vse, kar spravlja človeka v odvisnost od človeka, torej tudi spol od spola. Ta rešitev ženskega vpraša'l'lja savpada z rešitvijo družbenega vprašanja. Zato mora vsakdo, ki si prizadeva rešiti žensko vprašanje v celoti, hoditiskupaj s tistimi, ki so napisali na svoj prapar rešitev družbenega vprašanja kot kulturnega vprašanja za vse človeštvo, ta 30 socialisti.«
Tudi pri nas sa se sodalisti prvi zavzemali za osvoboditev žensk. Pri Srbih sta pisala o tem vprašanju Svetazar Markovié in Dimitrije Tucovié, pri nas pa je že naš prvi sacialist Matija Kunc skušal v delavsko izabraževalna društvo pritegniti tudi ženske. Našim meščanom in malomeščanoin pa se je zdelo to seveda smešno. V baju zoper potujčevalna prizadevanja tujih kapitalistov jim je bila pomoč njih žena in hčera dobrodošla. Zavedali sa se, kako vaŽ'l'loje, pritegniti tudi ženske v narodne kroge, in so zatO' izpodbujajoče pozdravljali njih prve nastope v javn03ti - pesnice in pisateljice, pevke in igralke na čital- niških odrih. Ko pa je začela gospodarska nuja tirati ne SaPla delavske žene in hčere, ampak tu di malomeščanske in celo meščanske iz domače hiše v svet za kruhom, za gospodarsko osamosvojitvijo in ko so zato začele terjati vstop v razne šole in paklice, so jim kot drugod tudi pri nas začrta1i mejo: do tod in nič dalje. Približno tedaj, ko se je v Ljubljani ustanavilo delavsko izobra- ževalno društvo - leta 1870 - je Stritar v »Gospodu Mirodolskem« zapisal:
»••• uradnice, nižje seveda, učiteljice, samo ne v latinskih in visokih šolah.· ..
zakaj ženskam ne pristoji javnost«.
V tistih časih so sama delavske, socialnodemokratske stranke sprejePlale v svoj program boj za popolno enakopravnost žensk. Na ustanovnem kongresu II. internacionale - leta 1889 v Parizu - sa sprejele izjavo, da Plarajo delavci šteti delavke za enakopravne 30borke in se bojevati za to, da se geslo »enaka mezda za enakodelo-« uresniči tudi za delavke.
To pa je bistvena zahteva delavskega ženskega gibanja, ker je glavni pogoj resnične ženske osvoboditve. Zakaj kakor vsaka enakapravnost - razreda, na- roda, plemena, posameznika - je tudi ženska enakopravnost odvisna predvsem od gospodarske neodvisnosti. Gospodarska neadvisnost pa se nujna povezuje s
politično enakopravnostjo. "
Februarja 1910. leta so socialistke v Združenih državah Amerike priredile
»socialistiČlli ženski dan« in na njem terjale ženska enakopravnost. Po tem vzgledu je Klara Zetkin, sekretarka socialističnega Mednarodnega ženskega sekretariata, ustanovljenega leta 1907 na prvi mednarodni 30cialistični ženski konferenci v Stuttgartu, skup aj s svojo sodelavko Kiithe Duncker in še neka- terimi drugimi predlagala drugi mednarodni konferenci socialistk - 27. avgusta 1910 v Kjobenhavnu na Danskem - da naj prirede odslej socialistke vseh dežela vsako leto - v dogovaru s svojimi razredno zavednimi političnimi in sindikal- nimi organizacijami - poseben ženski dan z zahteva po ženski volilni pravici, prikazani v zvezi s celotnim ženskiPl vprašanjem, kakor ga razumejo socialisti, torej v znamenju skupnega boja vsega razredna zavednega proletariata proti kapitalističnim izkariščevalcem in imperialističllim vajnim hujskačem, v zna- menju skupnega boja za socializem in hkrati s ·tem za žensko enakopravnast.
Ta »mednarodni ženski dan« naj bi V bojne vrste proletariata privedel vse ženske, tu di tiste iz meščanskega ženskega gibanja, ki hočejo resnično enako~
pravnost in resniéna svaboda. .
Že naslednje leta - 1911 --,.-80 praznovali »sacialistiéni ženski dan«, kakar sa ga tedaj imenovali, v petih državah: v Avstriji, Nemčiji, Svici, na Danskem in v..Združenih državah Amerike.
Tada Druga internacianala, mednaradna zveza delavskih stran k, je kakar v drugih družbenih vprašanjih odpavedala tudi v ženske,m vprašanju. Se pred prva svetovna vajska je tudi v tem vprašanju prešla na buržoazne porzicije in sacialnademakratske stranke SD začele mednarodni ženski dan povečini zane- marjati, sama da bi mu Ddbile revalucianarno ast. Odrekale 50' se cela zahtevi pa enakem plačilu za enakD dela.
Tudi v pragramu slavenskesacialnademakratske stranke in tudi v»Ženskem listu«, glasilu »slavenskega sacialističnega ženstva«, ki ga je let a 1913 izšla šest številk, ne najde,mo te zahteve. Ruske delavke - toda ruska sDcialnodema- kratska stranka je vodil Lenin - pa sa prav asmega marca leta 1917 pa petro~
grajskih ulicah terjale mir in kruh in prižgale s tem prvo bakla velike ruske revolucije.
Stranke so odpavedale, ljudstva pa je Dstala revalucianarno. Tudi pri nas!
Zlasti ga je razgibala aktabrska revalucija - vajaštva se je upiralO', ženske sa demanstrirale - za kruh in mir, prirejale shade za mir in volilna pravica in na njih PO'zdravljale revolucionarni rU8ki praletariat. Kasneje, kD je grazila, da bada Slavenci, narnesta da bi končno dabili "zedinjena SlavenijG«, še bO'lj raz- kO'sani,sa nastapale tu di prO'ti londanski pagodbi.
Tada abrisi nO've države niso grazili sama slavenskemu narodu, temveč SD
dajali slutiti, cla ba ljudstva prevarana in da bada z njim prevarc;me tu di ženske.
ZatO'je »sacialistična ženstvG« na shadih in v časapisju adlačna pratestirala prati nameri vlade, da jih z novim vO'lilnimzakanam aslepari zavalilna pravica.
Revalucionarno izračila, ki sa se mu bile sacialnademokratske stranke po- večini adrekle, je tudi pri nas prevzela nava, komunistična stranka - »Sociali- stična delavska stranka Jugoslavije (komunistav)«, ki se je na svojem drugem kangresu preimenavala v "Kamunistiéna partija Jugaslavije«. Ustanavni kangres - let a 1919 v BeO'gradu - je sprejel med drugim tudi "Statut socialistk (ka,mu- nistk)«. Pričele so se priprave za "ženske kO'munistične organizacije«, ki jih je v Slaveniji vadila Tančka Čečeva.
Ka pa je z zlaglasna »Obznano«, razglasom, ki je z njim vlada kanec leta 1920 prepavedala delavanje kamunistične stranke, marala stranka v ilegalo, se seveda ženske komunistične organizacije nisO' magIe ustanavljati. V ilegala je maral tedaj tudi pravi, revolucionarni asmi marec - astale pa SD njegave zahteve, zakaj v nO'vi državi, v kraljevini SHS (Srbov, Hrvatov in Slavencev), so ostale ženske manjvredne državljanke. V ustavi iz leta 1921 kakO'r v kasnejši iz leta 1931 je bila zapisano: "Zakan adlači a ženski volilni pravici«. Tega zakana pa v stari Jugaslaviji nismadačakali. Nasprotno, pretila je nevarnost, da se sr'bski zákani, ki 50' bili glede žensk še mnogo balj nazadnjaški kakar avstrijski, prenesejo na vso država.
Zato se je baj nadaljeval- legalna in ilegalna, manj in bolj revalucianarna.
V Slaveniji SD sacialni demakrati ustanDvili ZvezD delavskih žena in deklet, kjer se je bíl boj med socialnimi demokratkami in kamunistkami, dokler ni no~
vembra 1935. leta oblast Zveze razpustila, ker je čisto upravičeno domnevala, da je v zvezi z ilegalnokomunistično stranko.
Ženske so stavkale - same - kakor prvič že leta 1871 v Ljubljani, potem 1876, 1905, 1910 v Trbovljah, 1890 v Gorici, 1933 spet v Trbovljah, na Jesenicah, v Kranju, Mariboru, Hrastniku, Zagorju ... in drugod v državi- ali pa skupaj s svojimi moškimi tovariši. Prirejale so shode in zborovanja - za volilno pra- vico, za pravičnejšo socialno ureditev, za svetovni mir, proti draginji, zoper srbski zakon o dedovanju, zoper finančni zakon, ki so se po njem mogle učite- ljice poročati sa,mo z učitelji, proti redukciji žensk v javnih službah, proti zapostavljanju žensk v šolah in službah, za »enako pla'čilo zaenako delo«, proti uredbi, ki je z,manjševala draginjske doklade poročenim javnim nameščenkam, proti grozeči vojni nevarnosti in fašizmu in spet za volilno pravico, za mir, za demokracijo, za naslonitev na Sovjetsko zvezo. Prirejale so akcije za zapor- nike, za pomoč španskim borcem, zoper strahotni režim v »glavnjači«.
Zlasti po letu 1939 pa se je vse delo in prizadevanje. žensk v Sloveniji - razen klerikalnih seveda - strnilo v narodnoobra,mbne akcije. Narodno- obramben značaj so imeli povečini tudi tabori »Društva dom visokošolk«, ki ga je univerzitetni senat novembra 194'0.leta - zaradi komunističnega delovanja njegovih članic razpustil.
Sa,mo v vrstah ilegalne komunistične stranke so bile tedaj ženske pri nas moškim enakopravne. Samo komunistična stranka je njihove težave in zahteve napravila za svoje težave in zahteve. Zlasti v zadnjem desetletju pred drugo vojsko si je prizadevala jim čimbolj pomagati in jih čimveč pritegniti v svoje borbene vrste. Tako je imel ilegalni »Rdeči prapor«, ki je izhajal v letih 1932-1934, prilogo »Proletarka«, pri pokrajinskih komitejih so se ustanavljale posebne ženske komisije, leta 1934 je CK KPJ poslal svojim pokrajinskim orga- nizacijam posebno pismo o ženskem vprašanju, V. državna konferenca KPJ leta 1940 je razpravljala tudi o delu med ženskami in CK KPS je za osmi ,marec 1941. leta izdal poseben letak ...
Komunistična partija je dajala pobudo tu di za legalne ženske liste - za
»Ženo danas« v Beogradu, »Ženski svijet« v Zagrebu, »Našo ženo« v Ljubljani.
Enakopravne pa so bile ženske tudi takrat, ko so jih zaradi njih revolu- cionarnega delovanja, zato, ker so si drznile dotakniti se obstQlječega gospo- darskega in političnega reda, zapirali v ječe in taborišča. O tem nam mimo drugega še danes priča knjižica »70 dni "JI Glavnjači«, ki jo je napisala Marija
Žumrova. '
Leto 1941 je našlo Komunistično partijo Jugoslavije pripravljeno, našlo je pripravljene naše narode, naše IjudstvQl in naše - ženske.
In mednarodni ženski dan odslej ni bil več samo simbol politične aktivi- zacije, postal je simbol prave, oborbžene mobilizacije!
Od prvega do zadnjega dne narodnoosvobodilne vojske je - po besedah Borisa Kidriča - zgodovina pisala, da narodne in ljudskeosvoboditve ne pri- naša samo puška borcev, ampak prav tako popolnoma enakovrednQl, enako- pravno delo naših žensk - mladih in starih, delavk, kmetie, izobraženk.
»Ponosen se,m na to, da sem na čelu armade, ki je v njej velikansko število žensk. Lahko rečem, da so ženske v tem boju po svojem junaštvu in pOlvztraj- nosti bilé in so prve. In našim narodQlm je v čast, da imajo take hčere,« je rekel TitQldecembra 1942 v Bosanskem Petrovcu na prvi državni konferenci Antifašistične fronte žena Jugoslavije. In še je rekel: »Ženske Jugoslavije, ki
nizem in oportunizem :;trank, njihovo medna-
~zeLuxemburg - spre- 'azočaranje zarazredno , da bo Internacionala
svojih izkoriščevalcev, )Qsameznike v vodstvih
l za Zjffiagodelav'5kega . neomajno zvesti revo- so v tem boju s tako požrtvovalnostjo toliko prispevale, ki stoje tako vztrajno v prvih vrstah narodnoosvobodilnega boja, imajo pravico, da danes, tukaj, enkrčit za vselej ugotovijo: Ta boj mora prinesti sadov tudi jugoslovanskim ženskam. Nihče jim ne bo mogel nikoli več iztrgati jz rok teh krvavih sadov!«
Zares - ko je šlo za usodo naših narodov, je šlo za usodo naših žensk, in ko je šlo za usodo naših žensk, je šlo za usodo naših narodov. V boju zoper okupatorje in domače izdajalce so se reševala vprašanja, ki jih je delavstvu, ma1im narodom, ženskam nalagal in nakazoval čas. Zato se je tedaj reševalo tu di vprašanje ženske enakopravnosti in državljanske enakovrednosti, zakaj ljudske oblasti ne more biti brez enakopravnega sodelovanja žensk.
Zato danes, kot ugotavlja program ZKJ, pri nas vprašanje ženske enako- pravnosti ni več politično vprašanje niti ne vprašanje pravnega položaja žensk v družbi, temveč v' glavnem vprašanje gospodarske nerazvitosti, primitivizma, religioznih pojmovanj in drugih nazadnjaških predsodkov.
To pa je naš boj v miru - boj za temeljito preobrazbo družbene tehnike in družbenih navad, kakor bi rekel Lenin. Boj zoper vse, kar zavira nemoteni razvoj socia1ističnega gospodarstva in socia1istiéne miselnosti, zakaj - ko gre za socializem, gre za ženske, in ko gre za ženske, gre za socializem.
To pa je hkrati boj, ki nas povezuje z vsemi naprednimi silami sveta - . v tem znamenju vse od leta 1910, pred natanko petdesetimi leti, ko so zastopnice
socialistk iz 17 držav sklenile, da naj se odslej vsako let o priredi poseben socialistični ženski dan, mednarodni ženski dan. Ema Muser
Prva svetovna vojsl večine vodstev tedanjih ~ rodno zvezo - Drugo int menila v »smrdeče trupl<
zavedne delovne množic preprečíla, da bi se more pra v tako veliko in bolel raznih strank, ki so vs' razreda in tudi v tej hu_
lucionarnim načelom znanstvenega socializma.
Med temi se zlasti odlikujeta dve ženski - Klara Zetkin in Roza Luxem- burg.
K 1a r a Zet k i n je bila Nemka. Rodila se je leta 1857 v vasi Wiederau na Saškem v družini učitelja Eisnerja. Tudi sama se je izšolala za učiteljico, vendar se je odločila za drugo pot - za pot politične delavke. Pri nas pove- zujemo vsa léta po vojski njeno ime predvsem z nastankom mednarodnega ženskega dne leta 1910, toda njeno politično delovanje se je začelo mnogo prej, saj se je udeležila že ustanovnega zborovanja Druge internacionale leta 1889 v Parizu. Na tem zborovanju je tudi govorila, in sicer o ženskem vprašanju, kakor ga razumejo socialisti, to se praví, o ženskem vprašanju kot delu velikega
