UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
TEJA HOJAN
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Študijski program: Socialna pedagogika
Participacija otrok in mladih v Sloveniji
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Alenka Polak Teja Hojan
Ljubljana, september 2014
I
POVZETEK
Participacija je proces izražanja mnenj o zadevah, ki se nas tičejo. Preko participacije v družinskem, prijateljskem, šolskem, lokalnem in družbenem okolju se otroci in mladostniki razvijajo v aktivne državljane. Kljub temu, da ima participacija pozitivne učinke tako na posameznike, kot tudi na družbo, se pojavljajo ovire, ki jo onemogočajo. Empirični del temelji na raziskavi, v kateri je sodelovalo 293 otrok in 101 mladostnik. Zanimalo me je, koliko poznajo pravico do participacije in v kolikšni meri jo prakticirajo. Podatke sem pridobila z anketnim vprašalnikom. Rezultati potrjujejo dve od devetih hipotez in eno delno. Ugotovila sem, da otroci in mladostniki slabo poznajo otrokove pravice in da jih v povprečju otroci poznajo več kot mladostniki, pri čemer je pravica do participacije enako poznana obema skupinama. Za definiranje pravice do participacije obe skupini uporabljata enake definicije, najpogostejša je »pravica do mnenja«. V raziskavi nismo dokazali razlik med otroki in mladostniki pri razumevanju vedenj, ki opredeljujejo (ne)participacijo.
Otroci in mladostniki najpogosteje participirajo v družinskem okolju, v lokalnem okolju pa so se razlike pokazale le pri opravljanju prostovoljnega dela v vlogi gasilca.
V prijateljskem okolju otroci pogosteje kot mladostniki pričnejo samostojno reševati probleme, v drugih okoljih pa razlik med otroki in mladostniki v samostojnem pričetku reševanja problemov nismo dokazali. Otroci in mladostniki se najmanj pogosto vključujejo v reševanje problemov v šolskem okolju, kar lahko predstavlja zamujeno priložnost za učenje participacije.
KLJUČNE BESEDE: participacija, sodelovanje, otroci, mladostniki, odrasli, stopnja participacije, aktivno državljanstvo.
II
ABSTRACT
In the theoretical part participation is defined as a process in which children and adolescents express their views on matters of their concern. It is the need and the right of children and adolescents. Through participation in the family, friends, school, local and social environment, children and adolescents develop into active citizens.
In spite of the fact that participation has a positive effect on both children and adolescents, as well as on the society in which they live, there are barriers in individuals or in the society, which prevent them from active participation of children and youth in decision-making.
Empirical part is based on a study, which included 293 children from eighteen different elementary schools in Slovenia and 101 adolescents from nine different secondary schools in Slovenia. I was interested in how do children and adolescents know the right to participation and the extent to which they practice it in everyday life.
I acquired the data by questionnaire. Results confirm two of the nine hypotheses and one partially. Through analysis of the answers I have found that children and adolescents have a very poor knowledge of children's rights and that on average children know more than adolescents, and the right to participation is known to both groups the same. In defining the right to participation children and adolescents have the same definitions, the most common is the "right to expression of opinion". The study did not demonstrate differences among children and adolescents in understanding behaviours that define (not)participation. Among all the social environments children and adolescents most commonly participate within the family environment, in the local environment, however, the differences in participation is shown only in carrying out voluntary work as fireman. In environment with friends children more often begin to resolve some of the problems independently, and in other environments we have not demonstrated differences between children and adolescents in solving problems independently. Surprising, however, is the fact that children and adolescents are least frequently involved in solving the problems in the school environment.
Keywords: participation, cooperation, children, youth, adults, participation level, active citizenship.
III
KAZALO VSEBINE
I. UVOD _______________________________________________________________________________________ 1
II. TEORETIČNI DEL ________________________________________________________________________ 2
1. OPREDELITEV OTROK IN MLADOSTNIKOV ____________________________________________ 2
2. OTROCI IN MLADOSTNIKI V VLOGI AKTIVNIH DRŽAVLJANOV __________________________ 3 2.1. ŠTIRI DIMENZIJE AKTIVNEGA DRŽAVLJANSTVA _____________________________________ 4 2.1.1. Političnopravno področje __________________________________________________________ 4 2.1.2. Kulturno področje ________________________________________________________________ 5 2.1.3. Družbeno področje _______________________________________________________________ 5 2.1.4. Ekonomsko področje _____________________________________________________________ 5 2.2. LASTNOSTI AKTIVNIH DRŽAVLJANOV _______________________________________________ 6
3. PARTICIPACIJA KOT POTREBA IN PRAVICA OTROK IN MLADOSTNIKOV _______________ 6 3.1. POTREBE OTROK IN MLADOSTNIKOV _______________________________________________ 8 3.2. PRAVICA DO PARTICIPACIJE OTROK IN MLADOSTNIKOV ____________________________ 9 3.2.1. 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah ___________________________________________ 9 3.2.2. 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah __________________________________________ 10 3.2.3. 15. člen Konvencije o otrokovih pravicah __________________________________________ 11
4. STOPNJE PARTICIPACIJE ___________________________________________________________ 11 4.1.STOPNJE NE-PARTICIPACIJE _______________________________________________________ 13 4.2. STOPNJE AKTIVNE PARTICIPACIJE ________________________________________________ 13 4.3. FAZE PARTICIPACIJE OTROK IN MLADOSTNIKOV _________________________________ 14
5. SOCIALNA OKOLJA, V KATERIH OTROCI IN MLADOSTNIKI PARTICIPIRAJO ___________ 16 5.1.DRUŽINA KOT PRVI PROSTOR PARTICIPACIJE ______________________________________ 17 5.2.PARTICIPACIJA OTROK IN MLADOSTNIKOV V ŠOLI __________________________________ 18 5.2.1. Skupnost učencev šole in šolski parlament _____________________________________ 20 5.3.PARTICIPACIJA V PROSTEM ČASU OTROK IN MLADOSTNIKOV ______________________ 20 5.3.1. Participacija v lokalnem okolju in družbi ________________________________________ 21 5.3.2. Otroški parlament kot oblika participacije otrok in mladih _________________________ 23 5.3.3. Prostovoljno delo kot oblika participacije _______________________________________ 24
6. POZITIVNI UČINKI PARTICIPACIJE ___________________________________________________ 25
7. OVIRE ZA PARTICIPACIJO ___________________________________________________________ 27 7.1.OVIRE V OTROCIH IN MLADOSTNIKIH _______________________________________________ 27 7.2.OVIRE V ODRASLIH ________________________________________________________________ 28 7.3.OVIRE V DRUŽBI ___________________________________________________________________ 29
III. EMPIRIČNI DEL _________________________________________________________________________ 30
1. OPREDELITEV PROBLEMA __________________________________________________________ 30 2. CILJI ________________________________________________________________________________ 30
IV
3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN HIPOTEZE __________________________________________ 30
4. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ___________________________________________________ 31 4.1. VZOREC _________________________________________________________________________ 31 4.2. PRIPOMOČKI ______________________________________________________________________ 32 4.3. ZBIRANJE PODATKOV ____________________________________________________________ 32 4.4. OBDELAVA PODATKOV ___________________________________________________________ 32
5. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ____________________________________________________ 33 5.1.POZNAVANJE OTROKOVIH PRAVIC _________________________________________________ 33 5.2.ZAVEDANJE PRAVICE DO PARTICIPACIJE __________________________________________ 36 5.3.OSEBNE OPREDELITVE PRAVICE DO PARTICIPACIJE _______________________________ 36 5.4.MOTIVI OTROK IN MLADIH ZA PARTICIPACIJO ______________________________________ 39 5.5.SOCIALNA OKOLJA, V KATERIH PRIHAJA DO PARTICIPACIJE OTROK IN
MLADOSTNIKOV ___________________________________________________________________ 40 5.6.NAČINI PARTICIPACIJE OTROK IN MLADIH __________________________________________ 47 5.7.PREGLED POTRDITVE HIPOTEZ ____________________________________________________ 51
IV. ZAKLJUČEK _____________________________________________________________________________ 53 V. LITERATURA _____________________________________________________________________________ 56 PRILOGA
V
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Pripravljenost mladih na družbeno delovanje, Mladina 2010 in Mladina 1995 (Kirbiš in Flere, 2011) ... 22 Graf 2: Delež otrok in mladostnikov, ki so navedli posamezno otrokovo pravico ... 33 Graf 3: Odstotni delež otrok in mladostnikov, ki so zapisali določeno število otrokovih pravic ... 34 Graf 4: Število navedenih otrokovih pravic glede na starost anketirancev ... 35 Graf 5: Odstotni delež otrok in mladostnikov, ki je na posamezen način opredelil pravico do participacije ... 37 Graf 6: Odstotni delež otrok in mladostnikov, ki so izbrali določen način vedenja v smeri (ne)participacije ... 38 Graf 7: Odstotni delež otrok in mladostnikov, ki je posamezen motiv označil kot pomemben ... 39 Graf 8: Odstotni delež otrok in mladostnikov, ki so kot pomembnega označili motiv
pridobivanje novih spretnosti in znanj glede na starost ... 40 Graf 9: Ocene potrebnosti upoštevanja mnenja otrok in mladostnikov v različnih socialnih okoljih ... 41 Graf 10: Ocene pogostosti izražanja mnenja otrok in mladostnikov v različnih socialnih okoljih ... 42 Graf 11: Odstotni delež otrok in mladostnikov, ki opravljajo posamezno vrsto prostovoljnega dela ... 45 Graf 12: Stopnja samostojnega pričetka reševanja problemov v posameznih socialnih okoljih participacije ... 48 Graf 13: Pogostost »ne-participacije« v posameznih socialnih okoljih ... 50
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Lestev participacije (povzeto po Hart, 1992)... 12 Preglednica 2: Vzorec sodelujočih otrok in mladostnikov glede na spol in starost ... 31 Preglednica 3: T-preizkus za preverjanje razlik v poznavanju otrokovih pravic med otroki in mladostniki ... 35 Preglednica 4: χ2-preizkus za preverjanje razlik v opredelitvi pravice do participacije glede na starostno skupino anketirancev ... 36 Preglednica 5: χ2-preizkus za preverjanje razlik v opredelitvi pravice do participacije glede na starostno skupino anketirancev ... 37 Preglednica 6: χ2-preizkus za preverjanje razlik v prepoznavanju vedenj, ki označujejo (ne)participacijo glede na starostno skupino anketirancev ... 38 Preglednica 7: T-preizkus za preverjanje razlik v izražanju mnenj otrok in mladostnikov med družinskim in prijateljskim okoljem ... 43 Preglednica 8: T-preizkus za preverjanje razlik v izražanju mnenja v lokalnem okolju med otroki in mladostniki ... 43 Preglednica 9: Delež otrok in mladostnikov, ki opravljajo prostovoljno delo ... 44 Preglednica 10: χ2-preizkus za preverjanje razlik v opravljanju prostovoljnega dela glede na spol anketirancev ... 46 Preglednica 11: χ2-preizkus za preverjanje razlik v opravljanju prostovoljnega dela v
lokalnem okolju glede na starostno skupino anketirancev ... 46
VI
Preglednica 12: χ2-preizkus za preverjanje razlik v opravljanju posameznega prostovoljnega dela v lokalnem okolju glede na starostno skupino anketirancev ... 47 Preglednica 13: T-preizkus za preverjanje razlik v samostojnem reševanju problemov v različnih socialnih okoljih med otroki in mladostniki ... 49 Preglednica 14: T-preizkus za preverjanje razlik v ne-vključenosti otrok in mladostnikom v reševanje problemov v šolskem okolju in širši slovenski družbi ... 50
KAZALO SLIK
Slika 1: Štiri komponente aktivnega državljanstva (Blazinšek, 2006, str. 24) ... 4 Slika 2: Hierarhija potreb po Maslowu (povzeto po Kompare idr., 2002, str. 193) ... 8 Slika 3: Faze vključevanja otrok in mladih v odločanje (povzeto po Lansdown in O'Kane, 2014b, str. 3) ... 15 Slika 4: Sfere participacije otrok in mladostnikov (povzeto po: Participation in the second decade of life, 2005, str. 13) ... 17 Slika 5: Mladinske strukture v Sloveniji (povzeto po: Blazinšek in Gornik, 2012, str. 21) ... 25 Slika 6: Vpliv participacije otrok in mladostnikov ... 27
1
I. UVOD
»Mladi morajo imeti besedo pri odločanju. Participacija mladih v institucijah in procesih služi vzpostavitvi okolja, v katerem mladi prevzemajo odgovornost za lastno prihodnost in prihodnost družbe, kar prispeva k njihovemu doseganju odgovornosti.«
Baumkirher, Bakovnik, Beočanin in Džidič (2011, str. 14) Otroci in mladostniki se med seboj razlikujejo po spolu, barvi kože, verski pripadnosti in drugih fizičnih ter psihičnih značilnostih. Vsi pa imajo nekaj skupnega – otrokove pravice, zapisane v Konvenciji o otrokovih pravicah. Pravice otrok in mladostnikov so univerzalne, vseeno pa obstajajo nepredstavljive razlike v uresničevanju le-teh. Tako se v marsikateri državi v razvoju otroci in mladostniki soočajo z lakoto, pomanjkanjem čiste pitne vode, pomanjkljivimi higienskimi razmerami in podobnimi težavami, na kratko, nimajo zadovoljenih niti osnovnih potreb, nujnih za preživetje.
Te Maslow (v Kompare idr., 2002) imenuje fiziološke potrebe. V nasprotju pa imajo otroci in mladostniki v razvitih državah, tudi v Sloveniji, te potrebe zadovoljene in posegajo po višjih potrebah. Med temi potrebami je tudi potreba po pripadnosti in spoštovanju s strani drugih, ki sta pogoja za posameznikovo participacijo (Cepin, 2009b).
S pravico otrok in mladostnikov do participacije sem se sprva seznanila kot vodja projekta Junior ambasador UNICEF-a na Slovenski fundaciji za UNICEF. Junior ambasadorji UNICEF-a so otroci in mladostniki, ki si želijo spremeniti svet, v katerem živijo. V okviru projekta ozaveščajo vrstnike in širšo javnost o otrokovih pravicah in o situacijah, ko so le-te kršene ter spodbujajo svoje vrstnike k sprejemanju odgovornosti in aktivnemu udejstvovanju, ko gre za njihove pravice in dolžnosti. V ta namen pripravljajo samostojne akcije, katere sami zasnujejo ter s pomočjo odraslih (staršev, učiteljev, zaposlenih na UNICEF-u) tudi izvedejo.
V projektu sodeluje 11 otrok in mladostnikov, starih med 9 in 18 let. Odkar vodim projekt, se sprašujem, zakaj je tako malo otrok in mladostnikov vključenih v projekt in v kolikšni meri otroci in mladostniki sploh poznajo participacijo. To spraševanje je vodilo v nastanek pričujočega diplomskega dela.
2
II. TEORETIČNI DEL
1. OPREDELITEV OTROK IN MLADOSTNIKOV
»Vsi smo bili nekdaj otroci – in zdaj smo starši, stari starši, strici in tete otrok.
Otrokovih potreb in želja zato ni težko razumeti.«
Kofi Annan (V Zidar in Sužnik, 2004, str. 171) Definicije otrok in mladostnikov se med različnimi kulturami in družbami močno razlikujejo. V določenih družbah kot otroka definirajo osebe do 12. leta starosti (Lansdown in O'Kane, 2014a), Konvencija o otrokovih pravicah (2009) pa v 1. členu vsa človeška bitja, mlajša od osemnajst let (razen, če zakoni drugače določajo polnoletnost), poimenuje kot otroke.
Otroštvo je prva stopnja človekovega razvoja, kateri sledi mladost, tej pa odraslost.
Comas (1960, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2009) navaja Vandervaelovo delitev obdobij človeškega razvoja, v kateri definira zgodnje otroštvo kot obdobje od dveh let in pol do šestih let starosti oziroma do prodora prvega stalnega zoba, srednje in pozno otroštvo kot obdobje od sedmega do desetega leta za dekleta in do dvanajstega leta za dečke, obdobje mladostništva pa kot obdobje od enajstega do šestnajstega leta starosti za dekleta in od dvanajstega do osemnajstega leta za dečke.
Podobno tudi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) mladostništvo definira kot obdobje, ki se prične z dopolnjenim 10. letom starosti. Nadalje deli mladostništvo na tri obdobja (S. Dogenik, 2011b):
zgodnja mladost: od 10. do 14. leta starosti, srednja mladost: od 15. do 19. leta starosti in pozna mladost: od 20. do 24. leta starosti.
Združeni narodi kot mlade označujejo posameznike, stare med 15 in 24 let (Jablanović, 2014), Urad RS za mladino pa razširi to obdobje, saj za mlade šteje tiste, ki so stari med 15 in 29 let (prav tam). S slednjo definicijo se strinjajo tudi Baumkirher, Bakovnik, Beočanin in Džidič (2011), ki poimenujejo mlade kot »osebe obeh spolov, stare od 15. leta do dopolnjenega 29. leta«.
Mladi so torej tisti posamezniki, ki niso več na stopnji otroka, obenem pa niso še na stopnji odraslih. Leto, kdaj posameznik odraste, se razlikuje od posameznika do posameznika, v splošnem pa pomeni manjšo odvisnost od avtoritet iz otroštva in večjo samostojnost posameznika (Dajmo mladim zagon, 2006).
V diplomskem delu se bom omejila na otroke in mlade med 12. in 18. letom starosti.
V večini definicij se kot spodnjo letnico prehoda med otroštvom in mladostjo omenja
3
15. leto starosti, zato bom v okviru diplomskega dela s pojmom »otroci«
poimenovala otroke od 12. do vključno 14. leta starosti, s pojmom »mladostniki« pa bom označila tiste, stare od 15 do vključno 18 let.
2. OTROCI IN MLADOSTNIKI V VLOGI AKTIVNIH DRŽAVLJANOV
»Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš za svojo državo.«
J. F. Kennedy v Dajmo mladim zagon (2006, str. 25) Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sklad Združenih narodov sprejel novembra 1989, odpira vrata aktivnega državljanstva tudi otrokom in mladostnikom. Te je iz pasivnih objektov spremenila v aktivne zagovornike pravic, ki so v skladu s svojimi zmožnostmi upravičeni do sodelovanja in soodločanja v zadevah, ki se jih tičejo (Lansdown in O'Kane, 2014a).
Ena izmed otrokovih pravic je tako tudi pravica do državljanstva, ki nam je dana ob rojstvu in nam daje specifične pravice – pravico do imena, potnega lista, dostopa do izobrazbe, zdravstvene oskrbe, socialne pravice, pravico do sklepanja zakonske zveze in volilno pravico (McElroy, 2001). Glede na to, koliko posamezniki koristijo svoje državljanske pravice in izpolnjujejo naložene dolžnosti, ločimo med aktivnimi in pasivnimi državljani.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2008b) državljanstvo definira kot pravno pripadnost določeni državi, aktiven posameznik pa je definiran kot nekdo, ki kaj dela, je dejaven in delujoči (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008a). Aktiven državljan je potemtakem tisti, ki pripada določeni državi in je v njej dejaven.
A. Blazinšek (2006) pri opredelitvi aktivnega državljanstva izhaja iz angleškega izraza »active citizenship«, ki ga prevede kot aktivno državljanstvo, odgovorno državljanstvo, dejavno državljanstvo in dejavno državljanskost. Avtorica ugotavlja, da obstaja razlika med državljanstvom in državljanskostjo. Slednjo je razumeti kot posameznikovo socialno vlogo, kot skupek lastnosti posameznika, ki mu omogočijo, da postane uspešen državljan na vseh področjih. V nadaljevanju bom uporabila izraz
»aktivno državljanstvo«, saj je ta prepoznan v slovenskem prostoru.
Aktivno državljanstvo tako presega posedovanje pravic in izpolnjevanje dolžnosti, ki nam jih nalaga državljanstvo. Namesto tega postavlja posameznika v vlogo soodločevalca, sooblikovalca skupnosti, v kateri živi. Aktivni državljani in državljanke so osebe, ki so dejavne v javnosti in ki s svojo dejavnostjo prispevajo k »splošnemu dobremu«, torej ne uresničujejo le osebnih individualnih interesov, pač pa delujejo v korist splošno prepoznanih demokratičnih ciljev in vrednot (Podmenik, 2003, str. 59).
4
Aktivno državljanstvo prispeva k spremembam v družbenem okolju. Aktivni državljani in državljanke so dejavni na vseh nivojih – tako v šoli, doma, v lokalni skupnosti kot tudi na širši, nacionalni in evropski ravni. V okviru aktivnega državljanstva podajajo svoja mnenja in k tem spodbujajo ostale.
Eden izmed najpomembnejših delov aktivnega državljanstva je politična participacija, saj se z vplivanjem na politične odločevalce večajo možnosti posameznikovega delovanja v skupnosti. Nič manj pa niso pomembni ostali deli aktivnega državljanstva – kulturne dejavnosti, prostovoljstvo, sodelovanje v okoljevarstveni organizaciji, pomoč vrstnikov in starejšim ljudem ter podobne aktivnosti (Pušnik, Ilc, Banjac in Podobnikar, 2012). Obstajajo pa še tri druga pomembna področja aktivnega državljanstva.
2.1. ŠTIRI DIMENZIJE AKTIVNEGA DRŽAVLJANSTVA
Avtorji (Merry, 2003; Blazinšek, 2006; Kuhar, 2011) navajajo štiri področja, na katerih bi moral biti posameznik enako dejaven, da bi ga lahko označili kot aktivnega državljana. To ponazarja slika stola, pri katerem vsaka noga predstavlja eno izmed področij.
Slika 1: Štiri komponente aktivnega državljanstva (Blazinšek, 2006, str. 24)
Področja aktivnega državljanstva so (povzeto po Merry, 2003):
2.1.1. Političnopravno področje
To področje se nanaša na politične pravice in odgovornosti v odnosu do političnega sistema. Spodbuja ga ozaveščanje in izobraževanje o naslednjih temah: koncept
5
demokracije, demokratično državljanstvo, procese odločanja na državni in mednarodni ravni, volilni sistem, politične stranke (prav tam).
Pri tem je pomembna tudi participacija na demonstracijah, lobiranje, pisanje pisem javnim občilom. Političnopravno področje pa vključuje tudi zgodovino kot temelj civilne družbe, človekove pravice, demokratične vrednote, mednarodne organizacije in zakonodajo …
2.1.2. Kulturno področje
To področje se nanaša na zavest skupne kulturne dediščine. Vključuje znanje o kulturni dediščini in zgodovini ter temeljne veščine (branje, pisanje, komunikacija).
Razvijamo ga preko medkulturnih izkušenj, boja proti rasizmu in diskriminaciji, varovanja okolja in podobnih aktivnosti. Pomembno vlogo pri tem pa imajo tudi informacijske tehnologije in javna občila (prav tam).
2.1.3. Družbeno področje
To področje lahko imenujemo tudi socialno področje in se nanaša na vedenje posameznika in med posamezniki v družbi. Socialne veščine in znanje o družbenih odnosov so nujno potrebne veščine za osvojitev socialne razsežnosti državljanstva.
To področje vključuje boj proti socialni izključenosti, varovanje človekovih pravic, ozaveščanje o socialnih vprašanjih, enakopravnost med spoloma (prav tam).
Družbeno področje predstavlja tudi največje področje za delovanje socialnega pedagoga. S svojim znanjem in veščinami se bori proti socialni izključenosti in opozarja družbo na potrebe in pravice diskriminiranih.
2.1.4. Ekonomsko področje
To področje se nanaša na odnos med posameznikom in trgom dela ter vključuje pravico do dela in eksistenčni minimum. Razvoj te razsežnosti državljanstva se lahko doseže z izboljševanjem poklicnih kvalifikacij, vključevanjem manjšin v zaposlovanje, preučevanjem različnih evropskih delovnih situacij, ukvarjanjem s socialnimi posledicami sprememb v svetovnem gospodarstvu (prav tam).
Da posameznika lahko definiramo kot aktivnega državljana, mora razvijati znanja in veščine na vseh štirih naštetih področjih. Po zgoraj navedeni definiciji aktivnih državljanov (Merry, 2003; Blazinšek, 2006; Kuhar, 2011), otrok in mladostnikov ne moremo definirati kot aktivnih državljanov, saj so le-ti bolj aktivni oziroma bolje slišani na kulturnem in družbenem področju kot na ekonomskem in političnopravnem.
6
2.2. LASTNOSTI AKTIVNIH DRŽAVLJANOV
R. Benn (1999) navaja znanja in sposobnosti, ki jih mora imeti aktivni državljan.
Aktiven državljan mora imeti sposobnosti za (prav tam):
pogajanje in sodelovanje z drugimi, ravnanje z drugačnostjo,
ravnanje v konfliktnih situacijah, konstruktuvno poslušanje,
pridobivanje informacij (v medijih, knjigah, spletu), izražanje svojih zamisli in mnenj,
Zaupati mora v (prav tam):
lastno proaktivnost,
lastno mnenje in samostojno razmišljanje, samostojno ukrepanje,
prevzemanje odgovornosti, in imeti znanje o tem (prav tam):
kako je družba konstrukirana,
kako delujeta lokalna in nacionalna vlada, katere so osnovne ideje političnih strank, katere so politične ideologije in filozofije.
Aktiven državljan je samozavesten posameznik z različnimi socialnimi in državljanskimi kompetencami, ki jih pridobiva in udejanja skozi dejavnosti na različnih družbenih nivojih. Te kompetence pa pridobivajo tudi otroci in mladostniki in jih potemtakem lahko definiramo kot aktivne državljane.
3. PARTICIPACIJA KOT POTREBA IN PRAVICA OTROK IN MLADOSTNIKOV
»Ustvarjanje pogojev za participacijo mladih je ključnega pomena za napredek družbe, saj poleg svojega intelektualnega vložka mladi prinašajo tudi edinstven pogled na odločitve.«
T. Baumkirher, N. Bakovnik, Beočanin in S. Džidič (2011, str. 14) Včasih so mladostniki postali državljani, ko so naučili pokoriti se pravilom in normam njihove družbe (McElroy, 2011). Vendar pa Hart (1992) izpostavlja, da je nerealno pričakovati, da bodo mladostniki postali odgovorni, aktivni državljani z dopolnjenim osemnajstim letom, če prej niso imeli možnosti razvijati teh sposobnosti. Zato se danes veliko ljudi strinja, da je boljša pot do vzgoje mladih v aktivne državljane preko
7
njihove lastne vpetosti – participacije – v celotnem procesu oblikovanja odločitev in na vseh ravneh njihovega življenja.
Ideja o participaciji ni nova, temveč izvira iz časa Aristotela, ko je bila razumljena kot skoraj v celoti demokratičen proces. Preko participacije se namreč krepi enotnost in stabilnost družbe. Lavtar (2007, str. 12) participacijo opredeli kot »poskus prebivalcev v kateri koli vrsti političnega sistema, da vplivajo na delovanje vlad«.
Obenem pa Lavtar (prav tam) dodaja pomemben pogoj, in sicer prostovoljno udeležbo. Participatorna dejavnost je tako dejavnost, v katero se posamezniki prostovoljno vključijo z namenom vplivanja na oblast. Vendar pa je participacija veliko več kot le aktivno vključevanje posameznikov v politično sfero.
Večina avtorjev opredeli participacijo kot proces izražanja mnenj in aktivno vključevanje posameznikov v sprejemanje odločitev na različnih nivojih in v zadevah, ki se teh posameznikov tičejo (Ponet, 2011; Hart, 1992; Lansdown, 2001;
Baumkirher, Bakovnik, Beočanin in Džidič, 2011). Participacija otrok in mladostnikov zahteva izmenjavo informacij in dialog med odraslimi in otroki oziroma mladostniki, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in upoštevanju mnenj otrok oz. mladostnikov z ozirom na njegovo starost in zrelost (Ponet, 2011).
Proces vključevanja v sprejemanje odločitev o stvareh, ki se posameznika tičejo, vsebuje naslednja pomembna načela (McElroy, 2001):
razmišljanje o svojih pogledih na stvari, upoštevati pogled drugih ljudi,
iskanje dodatnih informacij,
preverjanje informacij, da se prepričaš, če držijo ali ne, spreminjanje ali prilagajanje svojih pogledov,
premišljevanje o učinkih posamezne odločitve, odločiti se in sprejeti odgovornost za svojo odločitev.
Pri participaciji gre torej za prostovoljno udeležbo posameznikov v ciljno usmerjeni dejavnosti. Za participacijo otrok in mladostnikov pa morajo biti uresničeni še drugi pogoji, opredeljeni v Participation in the second decade of life (2005):
participacija mora biti dostopna vsem otrokom in mladim, ne glede na njihov spol in bivalno okolje;
participacija se odvija v spoštljivem okolju, v katerem se otrok in mladih ne ignorira ali se posmehuje njihovim idejam;
dejavnost participacije se dotika vprašanj, pomembnih za otroke in mlade;
otroci in mladi imajo vpliv na izid dejavnosti;
v okviru dejavnosti se govori v jeziku in besednjaku, ki ga otroci in mladi razumejo;
otroci in mladi morajo biti enako informirani o zadevah kot odrasli;
participacija je pristna in omogoča otrokom in mladim aktivno udeležbo;
8
participacija je varna, kar pomeni, da otroci in mladi niso kakorkoli ogroženi, če kaj povedo ali naredijo in
da je vsem vključenim jasno, kdo je odgovoren za nadaljnje ukrepanje.
Vključenost v dejavnosti, ki se dotikajo vprašanj, pomembnih za otroke in mlade, ni neka otroška ali mladostniška muha, temveč izhaja iz zadovoljevanja potreb otrok in mladih.
3.1. POTREBE OTROK IN MLADOSTNIKOV
Abraham Maslow je potrebe razdelil na osnovne in višje potrebe.
Slika 2: Hierarhija potreb po Maslowu (povzeto po Kompare idr., 2002, str. 193)
Osnovne potrebe so tiste, ki jih moramo zadovoljiti z namenom preživetja. Nižje, kot so v piramidi posamezne potrebe, bolj je njihovo zadovoljevanje ključnega pomena za naše preživetje. Najbolj osnovne so zato potrebe po hrani, vodi, počitku, gibanju in spolnosti. Sledijo potrebe po varnosti, po ljubezni in pripadnosti in potrebe po spoštovanju. Osnovne potrebe moramo imeti zadovoljene, preden pričnemo posegati po višjih potrebah. Kot višje potrebe Maslow navaja kognitivne in estetske potrebe, na najvišji ravni pa potrebo po samoaktualizaciji, katero jo Cepin (2009b) enači s participacijo. Da pride do procesa participacije, se mora posameznik v skupini varno počutiti (ima zadovoljeno potrebo po varnosti), ji mora pripadati (ima zadovoljeno potrebo po pripadnosti) in imeti občutek koristnosti (ima zadovoljeno potrebo po spoštovanju). Participacija tako izhaja iz potrebe otrok in mladostnikov po spoštovanju. Otroci in mladostniki imajo potrebo se družiti z drugimi, biti sprejeti in
POTREBE PO SAMOAKTUALIZACIJI potrebe po uresničevanju potencialov oz. talentov
ESTETSKE POTREBE
potrebe po lepoti, umetnosti, simetriji in redu
KOGNITIVNE POTREBE
potrebe po znanju in razumevanju; vedoželjnost, radovednost, raziskovanje
POTREBE PO SPOŠTOVANJU
potrebe po tem, da bi bili cenjeni in spoštovani; da bi imeli dobro mnenje o sebi POTREBE PO LJUBEZNI IN PRIPADNOSTI
dajanje in sprejemanje ljubezni, izražanje naklonjenosti; zaupanje v druge ljudi in njihovo sprejemanje: druženje; potreba po tem, da pripadamo neki skupini
POTREBE PO VARNOSTI
potrebe po zaščiti pred nevarnimi predmeti in ogrožujočimi okoliščinami
FIZIOLOŠKE POTREBE
potrebe po hrani, vodi, počitku, gibanju in spolnosti
VIŠJE POTREBEOSNOVNE POTREBE
9
pripadati skupini. Skladno s to potrebo imajo tudi potrebo, da je njihovo mnenje spoštovano in cenjeno.
Iz otrokovih potreb so se rodile otrokove pravice, zapisane v Konvenciji o otrokovih pravicah. Med temi pravicami je tudi pravica do participacije.
3.2. PRAVICA DO PARTICIPACIJE OTROK IN MLADOSTNIKOV
Konvencija o otrokovih pravicah (2009) je temeljni dokument, ki otrokom in mladim daje pravice in nalaga dolžnosti, vezane tudi na participacijo. Člene Konvencije o otrokovih pravicah lahko delimo na 4 kategorije pravic (Rights under the Convention on the Rights of the Child, 2014):
pravice do nediskriminacije (1., 2., 3., 4. in 12. člen),
pravice do življenja in razvoja (4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 14., 18., 20., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29., 30., 31. in 42. člen),
pravice do zaščite (4., 11., 19., 20., 21., 22., 32., 33., 34., 35., 36., 37., 38., 39., 40. in 41. člen) in
pravice do participacije (5., 9., 12., 13., 14., 15., 16., 17. in 29. člen).
Bistveni člen, ki po Konvenciji o otrokovih pravicah (2009) določa participacijo otrok in mladostnikov, je 12. člen. Poleg tega sta izredno pomembna še 13. in 15. člen, Hart (1992) pa navaja še nekaj drugih členov iz Konvencije o otrokovih pravicah, ki prav tako določajo participacijo otrok in mladostnikov:
5. člen: starši morajo otrokom in mladostnikom zagotoviti usmerjanje in svetovanje pri uveljavljanju njegovih pravic;
9. člen: otroci in mladostniki imajo pravico sodelovati v postopku in izraziti svoje mnenje ob ločitvi od staršev;
14. člen: otroci in mladostniki imajo pravico do katere koli veroizpovedi in imeti kakršno koli prepričanje;
16. člen: otroci in mladostniki imajo pravico do zasebnosti;
17. člen: otroci in mladostniki imajo pravico do informacij;
29. člen: otroci in mladostniki imajo pravico do izobraževanja, ki krepi spoštovanje človekovih pravic in demokracije.
V nadaljevanju bom podrobneje opisala 12., 13. in 15. člen Konvencije o otrokovih pravicah.
3.2.1. 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah
1. Države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezah z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.
10
2. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.
Hart (1992) razloži, kaj vse zajema ta člen Konvencije o otrokovih pravicah:
1. Vsi otroci in mladostniki so sposobni podati svoje mnenje. Mlajši otroci in otroci s posebnimi potrebami bodo morda težko ubesedili svoje mnenje, lahko pa ga izrazijo preko slik, pesmi, igre, pisanja in petja.
2. Otroci in mladostniki lahko svobodno izražajo svoje mnenje. Odrasli (starši, učitelji in politiki) morajo ustvarjati pogoje, v katerih bodo otroci in mladi lahko izrazili svoje mnenje.
3. Otroci in mladostniki imajo pravico, da so slišani v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Otroci in mladostniki imajo pravico povedati svoje mnenje v družini, v šoli, v lokalnem okolju in na nacionalnem političnem nivoju.
4. Otroci in mladostniki imajo pravico, da se njihovo mnenje upošteva. Če otroci ali mladostniki povedo svoje mnenje, odrasli pa ga ne upoštevajo, ne moremo govoriti o participaciji. To ne pomeni, da morajo odrasli izpolniti vse zahteve otrok in mladostnikov, pomeni pa, da njihovo mnenje upoštevajo pri sprejemanju odločitev.
5. Pomembno je upoštevati starost in zrelost otrok. To ne pomeni, da ima mnenje mlajših otrok manjši pomen kot mnenje mmladostnikov. Že otroci se lahko zavedajo in razumejo zadeve, ki se jih tičejo. K temu pripomore družben kontekst, narava odločitev, predvsem pa izkušnje otrok in mladostnikov ter spodbude s strani odraslih.
12. člen otrokom daje pravico do participacije, ne pa tudi do avtonomnosti, do nadzorovanja vseh odločitev in do brezobzirnosti do pravic staršev (Ponet, 2011). To pomeni, da otrok oziroma mladostnik lahko izrazi svoje mnenje, obenem pa mora upoštevati pravico drugega do njegovega mnenja. Pomembna so mnenja vseh, ki so vključeni v oblikovanje odločitev – tako otrok, mladostnikov kot tudi staršev in drugih odraslih.
3.2.2. 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah
1. Otrok ima pravico do izražanja; ta pravica zajema svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug način po otrokovi izbiri.
2. Glede uveljavljanja te pravice so možne nekatere omejitve, vendar le take, ki jih predpisuje zakon in ki so potrebne
a) zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih; ali
b) zaradi zavarovanja državne varnosti ali javnega reda ali javnega zdravja ali morale.
11
13. člen Konvencije o otrokovih pravicah krepi pravico do participacije, saj otrokom in mladostnikom zagotavlja svobodo izražanja preko pravice do pridobivanja in izmenjevanja informacij in idej v ustni, pisni, tiskani, umetniški ali kateri koli drugi obliki. Če otroci in mladostniki ne bi imeli pravice do dostopa do informacij in pravice do izražanja, bi bila participacija nemogoča.
3.2.3. 15. člen Konvencije o otrokovih pravicah
1. države pogodbenice priznavajo otrokovi pravici do svobodnega združevanja in do svobode mirnega zbiranja.
2. pri uveljavljanju teh pravic ni omejitev, razen tistih, ki jih določa zakon in ki so v demokratični družbi nujne za zavarovanje državne ali javne varnosti, javnega reda, javnega zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih.
15. člen Konvencije o otrokovih pravicah otrokom in mladostnikom zagotavlja, da imajo pravico se družiti, izbirati prijatelje in biti člani skupin. V skupini otroci in mladostniki izmenjujejo svoja mnenja in so vključeni v sprejemanje odločitev, s tem pa pridobivajo dragocene izkušnje za participacijo na širšem, lokalnem in nacionalnem področju.
Vse od sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989, se po celem svetu vrstijo projekti in pobude za večjo vključenost otrok in mladostnikov v sprejemanje zakonov, politik, storitev in odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje (Lansdown in O'Kane, 2014a). Bajželj (2008) pa opozarja na velike razlike med državami, ki so ratificirale Konvencijo o otrokovih pravicah, v tem, v kolikšni meri uresničujejo otrokovo pravico do participacije. Obstajajo namreč različne stopnje participacije otrok in mladih.
4. STOPNJE PARTICIPACIJE
»Da je človek lahko človek, še ni dovolj, da zgolj razpolaga z govorno zmožnostjo, zaradi katere je lahko govorec; to govorno zmožnost mora tudi udejanjati v razmerjih z drugimi in se tako vzpostaviti kot sogovornik.«
Gauchet (2011, v Bregar Golobič, 2013, str. 47) Otroci in mladostniki so zagotovo najmanj slišani predstavniki družbe, saj odrasli podcenjujejo njihovo kompetentnost, pogosto pa otroke in mladostnike vključujejo v svoje projekte zgolj z namenom doseganja svojih lastnih ciljev (Hart, 1992).
Participacija je proces, v katerem se prepletajo vloge otrok in mladostnikov, njihovih družin in drugih odraslih ter skupnosti (Participation in the second decade of life, 2005).
Lansdown (2001) navaja 3 glavne kategorije vključevanja otrok in mladostnikov:
12
posvetovanje: otroci in mladostniki odraslim dajo informacije, na podlagi katerih odrasli sprožijo postopke za izboljšanje zakonodaje, politik in storitev, participativne pobude: otroci in mladostniki so vključeni v dejavnosti z namenom krepitve demokratičnih načel in
spodbujanje samo-zagovorništva: otroci in mladostniki so opolnomočeni za prepoznavanje in izpolnjevanje svojih pobud.
Koliko so otroci in mladostniki vključeni v sprejemanje odločitev, bolj nazorno ponazori Hart (1992) s prispodobo »prečk« na lestvi – višje, kot so na lestvi participacije, večja je vključenost otrok in mladih. Prispodobo lestve je za prikaz participacije odraslih uporabila severnoameriška avtorica S. Arnstein (Cepin, 2009a), Hart (1992) pa je njeno prispodobo nadgradil in prilagodil za prikaz participacije otrok in mladostnikov.
Preglednica 1: Lestev participacije (povzeto po Hart, 1992)
»PREČKA NA LESTVI« STOPNJA SODELOVANJA OTROK IN MLADIH
Raven participacije
8. POBUDE S STRANI OTROK IN
MLADOSTNIKOV IN DOGOVORI Z ODRASLIMI
Otroci in mladostniki imajo ideje, pripravljajo in izvajajo projekte, odrasle pa povabijo v sprejemanje odločitev.
7. POBUDE IN PREDLOGI S STRANI OTROK IN MLADOSTNIKOV
Otroci in mladostniki zasnujejo projekt, odrasli pa jim pri tem stojijo ob strani.
6. POBUDE ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE S STRANI ODRASLIH
Odrasli podajo idejno zasnovo, otroci in mladostniki pa so vključeni v vse faze načrtovanja in izvedbe.
Upošteva se njihovo mnenje, vključeni so tudi v sprejemanje odločitev.
5. POSVETOVANJE IN INFORMIRANJE
Projekt je zasnovan in se izvaja s strani odraslih, otroci in mladostniki so ozaveščeni o projektu, njihovo mnenje je upoštevano.
4. DOLOČANJE IN INFORMIRANJE
Odrasli zasnujejo projekt, otroci in mladostniki pa si lahko izberejo vlogo znotraj projekta. Otroke in
mladostnike obveščajo o projektu, njihovo mnenje pa spoštujejo.
ne-participacija 3. SIMBOLIKA
Otroci in mladostniki so pozvani, da povedo svoje mnenje o določeni stvari, vendar pa njihovo mnenje ne vpliva na odločitve.
2. DEKORACIJA
Otroci in mladostniki sodelujejo pri projektu, vendar le pri majhnem delčku. Ne vedo, kakšen je namen in vsebina projekta.
1. MANIPULACIJA
Odrasli otrokom in mladostnikom naročajo, kaj naj storijo. Včasih jih vprašajo za njihovo mnenje, vendar pa jim ne podajo povratnih informacij o njih.
13
Za spodbujanje participacije je pomembno razlikovati med vključenostjo in participacijo otrok in mladostnikov. Prva še ne pomeni aktivnega sodelovanja (Gril in Klemenčič, 2009) in jo Hart (1992) označi kot ne-participacijo. V prvih treh nivojih po lestvi participacije so otroci in mladostniki vključeni v projekt, njihove vloge pa so nepomembne in pasivne.
4.1. STOPNJE NE-PARTICIPACIJE
Raven manipulacije predstavlja prvo »prečko« na lestvi participacije. Manipulacija v praksi pomeni, da odrasli vodijo otroke in mladostnike, ki ne razumejo, kaj se dogaja.
Nimajo svobode raziskovanja in reagiranja, nimajo svobode lastnega razmišljanja.
Odrasli uporabijo nekatere njihove ideje, vendar otrokom in mladostnikom ne dajo priznavanja, da so na kaj vplivali. Po navadi je manipulacija posledica zanikanja otrokovih in mladostnikovih sposobnosti s strani odraslih (Hart, 1992). A. Žavbi in I.
Vipavc Brvar (2004) dodajata, da manipulacija predstavlja dejavnosti, ki na videz izhajajo iz potreb otrok in mladostnikov in jih navidezno podpirajo.
Hart (1992) drugo »prečko« na lestvi participacije imenuje dekoracija. Na tej stopnji odrasli otrokom in mladostnikom omogočijo manjši delež sodelovanja pri projektu, vendar pa otroci in mladostniki ne poznajo vsebine projekta, niti nimajo besede pri organizaciji dogodka na katerem sodelujejo. Otroci in mladostniki so tam predvsem z razlogom, da popestrijo dogodek. Dekoracija je korak višje od manipulacije, saj se odrasli ne pretvarjajo, da so otroci in mladostniki vzrok za nastanek projekta.
Na ravni 3 – simbolika – imajo otroci in mladostniki svoj glas, vendar le navidezno.
Nimajo izbire in čeprav izrazijo svoje mnenje, to ni upoštevano. Na ravni simbolike so odrasli pogosto prepričani, da je projekt usmerjen v korist otrok in mladostnikov, vendar so kljub temu manipulativni (prav tam).
Na ravneh ne-participacije odrasli navidezno zagovarjajo potrebe otrok in mladostnikov po participaciji. Otroci in mladostniki so postavljeni v podrejeni položaj, odrasli pa so tisti, ki imajo moč odločanja. Zato o pravi participaciji otrok in mladostnikov lahko govorimo šele, ko odrasli ideje otrok in mladostnikov spoštujejo, podpirajo, usmerjajo in supervizirajo (Žavbi in Vipavc Brvar, 2004).
4.2. STOPNJE AKTIVNE PARTICIPACIJE
Otroci in mladostniki se največ stvari naučijo preko lastne vpetosti in lastnih izkušenj.
Bolj ko participirajo, več izkušenj, samozavestni in sposobnosti pridobijo (Participation in the second decade of life, 2005).
Na četrti »prečki« na lestvi participacije, določanju in informiranju, otroci in mladostniki poznajo namen in cilje projekta, vedo, kdo je sprejel odločitev o njihovi
14
vključenosti v projekt in zakaj, njihova vloga v projektu je smiselna in v projekt se prostovoljno vključijo (Hart, 1992). Cepin (2009a) poudarja, da je pomemben preskok iz tretje na četrto prečko, pri čemer komunikacija postane dvosmeren proces.
Na stopnji posvetovanja in informiranja Hart (1992) otroke in mladostnike postavi v vlogo svetovalcev odraslim. Projekt sicer vodijo odrasli, otroci in mladostniki pa lahko povedo svoje mnenje, katerega odrasli tudi upoštevajo.
Pobude za otroke in mladostnike s strani odraslih predstavljajo šesto »prečko«
lestve participacije. Na tej stopnji odrasli sicer zasnujejo projekt, o vseh odločitvah pa se posvetujejo z otroki in mladostniki (prav tam).
Veliko projektov je posledica pobud in predlogov s strani otrok in mladostnikov.
Na tej stopnji otroci in mladostniki formirajo projekt in ga izvajajo, odrasli pa so jim v podporo. Ko otroci in mladostniki živijo v spodbudnem okolju, lahko že zelo majhni otroci izvajajo kompleksne projekte doma in v šoli. Manj pa je takih projektov na lokalni ravni, saj odrasli pogosto niso naklonjeni lastnim pobudam otrok in mladostnikov (prav tam).
Najvišjo obliko participacije otrok in mladih pa predstavljajo pobude s strani otrok in mladostnikov ter dogovori z odraslimi. Gre za projekte, ki jih zasnujejo otroci in mladi, jih sami izvajajo, odrasli pa so jim na voljo za pomoč in svetovanje (prav tam).
S takimi projekti otroci in mladostniki pridobijo največ znanja, moči in izkušenj (Baumkirher, Bakovnik, Beočanin in Džidič, 2011). Žal je po mnenju Harta (1992) ta oblika participacije najbolj redka, pa ne zato ker otroci in mladostniki ne bi imeli želje po njej, temveč zato, ker je premalo odraslih »uglašenih« za posebne interese otrok in mladostnikov.
V Hartovi prispodobi »prečk« na lestvi so opazne tudi različne faze, v kateri se otroci in mladostniki vključijo v proces.
4.3. FAZE PARTICIPACIJE OTROK IN MLADOSTNIKOV
Participacija združuje različne ravni vpletenosti otrok in mladostnikov v dejavnost:
informiranost, vključenost v diskusijo, vključenost v odločanje in biti del procesa dejavnosti (Žavbi in Vipavc Brvar, 2004). Otroci in mladostniki se tako v posamezen proces vključijo na različnih fazah.
15
Slika 3: Faze vključevanja otrok in mladih v odločanje (povzeto po Lansdown in O'Kane, 2014b, str.
3)
Odrasli pogosto mislijo, da vedo, kaj otroci in mladostniki mislijo, čutijo in kaj je najbolje zanje, zato prevečkrat preslišijo njihovo mnenje. Dejstvo pa je, da so otroci in mladostniki tisti, ki najbolje vedo, kako je biti otrok oziroma mladostnik, kakšne so njihove potrebe in želje, zato bi jim morali prisluhniti že v začetni fazi ugotavljanja problemov (Lansdown in O'Kane, 2014b).
Ko ugotovimo, kateri problemi ključno vplivajo tudi na življenje otrok in mladostnikov, je pomembno, da najdemo najboljšo rešitev zanje. Otroci in mladostniki lahko pomagajo najti boljše, drugačne načine za reševanje problema. Avtorja (prav tam) menita, da je na tej stopnji obseg vključenosti otrok in mladostniki lahko precej različen. Otroci in mladostniki lahko sodelujejo tako, da predlagajo svoje rešitve, ljudi in organizacije za reševanje tega problema ali pa poskusijo najti rešitev, ki bi jo udejanjili znotraj svojih vrstniških skupin.
Pri ukrepanju otroci in mladostniki igrajo ključno vlogo. Lahko so del raziskave o življenju otrok in mladih, lahko vodijo šolski svet, prispevajo ideje in povratne informacije o razvijanju otroških oz. mladinskih objektov, zasnujejo in izvedejo svojo ozaveščevalno akcijo ipd. (prav tam).
V okviru študija socialne pedagogike sem spoznala, kako pomembna je evalvacija procesa in učinka. Avtorja (prav tam) sta prepričana, da morajo biti otroci in mladostniki vključeni vsaj na stopnji merjenja učinka, da bi lahko ugotovili, kako uspešna je bila rešitev problema. Otrokom in mladostniki s tem damo moč in
UGOTAVLJANJE PROBLEMOV situacijska analiza
ISKANJE REŠITEV PROBLEMA
planiranje
UKREPANJE izvedba MERJENJE UČINKA
spremljanje in vrednotenje DELOVANJE NA
UGOTOVITVAH ozaveščanje drugih in
povratne informacije
16
povečamo njihov interes za izboljšanje rezultatov. Evalvacija s strani odraslih ne bi upoštevala otroške in mladostniške perspektive in izkušenj.
Ko zaključimo proces evalvacije, moramo razširiti rezultate med otroke in mladostnike, ki v prejšnje faze niso bili zajeti. Tako bodo ti sodelovali pri prihodnjem načrtovanju in evalviranju (prav tam).
5. SOCIALNA OKOLJA, V KATERIH OTROCI IN MLADOSTNIKI PARTICIPIRAJO
»Otrok mora postati središče ravnanj vseh odgovornih v državi; države same, lokalnih okolij in družin, pa tudi civilne družbe, še zlasti nevladnih organizacij, katerih poslanstvo je usmerjeno v dobrobit otrok.«
Zora Tomšič (v Konvencija o otrokovih pravicah, 2009, str. 11) Kot sem že večkrat poudarila, je pomembno, da otroci in mladostniki participirajo na vseh ravneh, v vseh socialnih okoljih in o vseh zadevah, ki se jih tičejo. Če otrokom in mladostnikom damo možnost, da povedo svoje mnenje in jih pri tem poslušamo, bomo dobili zelo uporabne informacije o družini, šoli, skupnosti ter drugih področjih.
Vsi ljudje, ki tako ali drugače odločajo o življenju otrok in mladostnikov – starši, učitelji, strokovnjaki in drugi odrasli – morajo vedno misliti na najboljšo korist otrok in mladostnikov. Te druge osebe pomembno vplivajo na otroke in mladostnike ter vsaka po svoje lahko spodbuja ali zavira proces vključevanja otrok in mladostnikov (Croft, Crolla in Mida Briot, 2005). Zato je pomembno, da v odločanju spoštujejo naslednje kategorije (Čačinovič Vogrinčič, 2013):
temeljne življenjske potrebe otrok in mladostnikov, zapisane v Konvenciji o otrokovih pravicah,
njihov čas, še posebej sedanjost,
otrokovo uživanje otroštva in mladostnikovo uživanje mladostništva, njihove odnose z drugimi ljudmi,
njihov prispevek družini in družbi, njihovo individualnost in različnost ter njihove spretnosti in sposobnosti.
Otroci in mladostniki znajo oblikovati in izraziti svoje mnenje že zelo zgodaj, njihova vpletenost v odločitve pa raste z njihovo starostjo in razvojnimi zmožnostmi (Ponet, 2011).
17
Slika 4: Sfere participacije otrok in mladostnikov (povzeto po: Participation in the second decade of life, 2005, str. 13)
Prva sfera in hkrati prvi prostor participacije je otrokova družina. Z odraščanjem in razvijanjem njihovih sposobnosti morajo dobiti vse več možnosti za participacijo ne le na osebni, temveč tudi na javni ravni ter ne le na lokalni, ampak tudi na globalni ravni (Participation in the second decade of life, 2005).
5.1. DRUŽINA KOT PRVI PROSTOR PARTICIPACIJE
Že v zgodnjem otroštvu bi se otroci morali srečati s participacijo v okviru družine in biti vključeni v odločitve o poteku življenja v njej. Poslušanje otrok in mladostnikov lahko pripomore k reševanju problemov in spodbuja razumevanje med starši in otroki, kar pozitivno vpliva na vzdušje v družini. Lansdown (2001) ugotavlja, da imajo nekateri starši s poslušanjem svojih otrok težave, predvsem, če sami niso imeli možnosti participacije. Obenem pa poudarja, da morajo starši otrokom zagotoviti, da so slišani, nikakor pa otroci in mladi ne smejo odraščati z miselnostjo, da imajo samo oni pravico, da povedo svoje mnenje in so pri tem slišani.
A. Gril in E. Klemenčič (2009) poudarjata pomen izkušenj s soodločanjem v okviru družine in vrstniške skupine, refleksije pridobljenih izkušenj ter vzgojnega stila staršev na oblikovanje socialnih kompetenc, potrebnih za participacijo.
Poleg tega otroci in mladostniki veliko bolj zaupajo staršem, prijateljem in sorojencem kot pa avtoritetam v polju javnega življenja otrok in mladih (politikom, političnim strankam, medijem in učiteljem), zato bi naj bila participacija v domačem okolju tudi najlažje izvedljiva (Fištravec, 2009a). V raziskavi Evropske komisije (2010) se je pokazalo, da je večina otrok zadovoljnih s tem, koliko njihovo mnenje upoštevajo starši, širša družina in prijatelj.
18
Za spodbujanje participacije v družinskem krogu so v delu Adolescent and youth participation (2005) navedene usmeritve staršem za podporo participacije njihovih otrok. Da bi starši spodbujali participacijo otrok, naj bi:
poslušali otroke in upoštevali njihova mnenja, jih pohvalili za njihove dosežke,
jim razložili, zakaj so kaznovani, pri tem pa našli alternativno obliko kaznovanja in ne posegali po fizičnem kaznovanju,
z otroki govorili o njihovih težavah z odraščanjem, otroke vodili k virom informacij,
jih vključili k načrtovanju družinskega proračuna, jih vključili v pogovor o resnih družinskih zadevah ter preživljali prosti čas s svojimi otroki.
Vseeno pa so odrasli prepogosto mnenja, da so njihovi otroci od njih odvisni in pozabljajo na situacije, ko so sami odvisni od svojih otrok. Tako L. Šugman Bohinc (2013) navaja primer otrok migrantov, ki odigrajo ključno vlogo posrednika med starši in družbo in s tem premostijo vrzel med starši in družbo.
Če bodo starši dali prostor otrokovi besedi pri preprostih domačih odločitvah, ne bodo le pridobili odličnih informacij, temveč tudi zasadili zasnovo za otrokovo participacijo na drugih področjih.
5.2. PARTICIPACIJA OTROK IN MLADOSTNIKOV V ŠOLI
Šola kot institucija formalnega izobraževanja nudi otrokom in mladostnikom številne priložnosti za participacijo, katere se lahko učijo v okviru šolskega kurikula, razrednega vzdušja, zaupanja in medsebojne povezanosti, pri pouku državljanskih vsebin in z aktivnim vključevanjem v odločanje o izobraževalnem procesu (Gril in Klemenčič, 2009). Na žalost pa slovenska šolska zakonodaja ne zagotavlja otrokom in mladostnikom aktivne vloge pri sprejemanju odločitev. V šolah skušajo pri otrocih in mladostnikih razviti kritično mišljenje in jih politično opismeniti, v veliko manjši meri pa otroke in mladostnike dejansko tudi vključujejo v odločitve (prav tam).
Do enakega zaključka sta prišli tudi K. Cunk in L. Reitalu (2012) z analizo srednješolskih učnih načrtov. V okviru sociologije gimnazijci obravnavajo odločanje v skupnosti in se seznanijo z demokracijo v Sloveniji. Določene obvezne izbirne vsebine v gimnazijskih programih prav tako vključujejo tematike politične participacije. V nižjem poklicnem izobraževanju se mladi srečajo s temi področji pri predmetu družboslovje in naravoslovje, preko katerega spoznajo značilnosti modernih držav, pomen politične participacije ter politično organiziranost Slovenije. V srednjem poklicnem izobraževanju preko predmeta družboslovje mladi spoznajo delovanje političnih institucij ter volitve v demokraciji. V srednjem strokovnem
19
izobraževanju pa dijaki prek izbirnih vsebin pri sociologiji dobijo osnovna znanja o državi in politiki.
Učencem in dijakom so na voljo le konvencionalne oblike participacije, kot sta na primer otroški in dijaški parlament, ki vključujeta le majhno število otrok in mladih (Narat, Rakar in Kovač, 2010). Gauchet (2011, v Bregar Golobič, 2013) zato izpostavlja, da je prav pomanjkanje otrokove participacije v družbenih in šolskih procesih prispevalo k sedanjim težavam vzgoje in izobraževanja.
A. Gril in E. Klemenčič (2009) sta v svoji raziskavi ugotovili, da imajo učenci občutek, da so zelo redko vprašani za mnenje, če pa so že, pa imajo občutek da le-to ni upoštevano. Prav tako čutijo, da je njihovo mnenje spregledano v zvezi z obravnavano snovjo, metodami in oblikami dela. Tako so tudi otroci in mladostniki v raziskavi Evropske komisije (2010) izrazili največje nezadovoljstvo s tem, v kolikšni meri je njihovo mnenje upoštevano v šolskem okolju.
Na participacijo učencev in dijakov vplivajo tudi stališča učiteljev do participacije. V raziskavi A. Gril in E. Klemenčič (2009) se je pokazala velika razlika med učitelji, ki so sami vključeni v skupnost in tistimi, ki niso. Prvi namreč pogosteje vključujejo učence v načrtovanje šolskih dejavnosti.
V delu Adolescent and youth participation (2005) je navedenih nekaj smernic za šolsko osebje, tudi za socialne pedagoge, ki bi v okviru šolske svetovalne službe prišli v stik z otroki in mladostniki. Posebno je poudarjen pomen modelnega učenja in refleksije pridobljenih izkušenj. Metodo learning by doing, učenje preko aktivne udeležbe, poudarja tudi Lavtar (2007). Skozi participacijo otroci in mladostniki pridobijo znanja in spretnosti, samozaupanje in se naučijo sprejemati odgovornost.
Otroci in mladostniki s tem prispevajo k izgradnji demokratične družbe, ki spoštuje otrokove in človekove pravice (Landwond in O'Kane, 2014b). Poleg tega s participacijo učencev učitelji v pouk vnesejo zabavo, ustvarijo zaupljivo in spoštljivo okolje ter otrokom in mladostnikom dajo posebno priznanje njihove lastne vrednosti (Adolescent and youth participation, 2005).
Za povečanje participacije otrok in mladostnikov v šolskem prostoru, K. Cunk in L.
Reitalu (2012) poudarjata pomembnost dela na treh področjih:
potrebno je izobraziti otroke in mladostnike o relevantnih temah, med katere spada demokracija, pravice, politika idr.;
izboljšati njihove veščine za participacijo in medkulturni dialog ter
razvijati odnos otrok in mladostnikov do demokracije v skladu z njihovimi vrednotami.
Predvsem pa je pomembno, da se otroke in mladostnike vključi v sprejemanje odločitev, ki se njih neposredno tičejo. K. Bregar Golobič (2013) kot primer predstavi vključitev otroka ali mladostnika v govorilne ure za starše, kjer se učitelji in starši
20
med seboj pogovarjajo o otroku oziroma mladostniku, njegovem življenju in njegovih težavah v šoli.
5.2.1. Skupnost učencev šole in šolski parlament
V skupnost učencev šole sta izbrana po dva predstavnika oddelka, največkrat predsednik in podpredsednik razreda, katera izberejo njihovi vrstniki in ne učitelji (Participation in the second decade of life, 2005).
Skupnost učencev šole izvoli svoje predstavnike v šolski parlament, kateri se nadgrajujejo v otroške parlamente na občinski in nacionalni ravni. Šolski parlament je izvršilni organ skupnosti učencev šole, v okviru katerega se oblikujejo predlogi o spremembah na šoli in se jih posreduje višjim organom šole. Šolski parlament je nastal na pobudo učencev, da bi lahko predstavili svoja mnenja, ideje, dileme in javno spregovorili o zadevah, ki se jih tičejo, tako doma, v šoli in v prostem času.
Sklican naj bi bil vsaj dvakrat letno, enkrat se običajno obravnava nacionalna tema (Otroški parlament, 2010). I. Kravanja Šorli (2013) poudarja, kako pomembno je, da dejavnosti šolskega parlamenta potekajo skozi celo šolsko leto in da so dejavnosti usmerjene v potrebe, ki jih kot prednostne prepoznajo učenci sami. Delo z učenci v šolskem parlamentu poteka v obliki delavnic in debatnih krožkov, preko katerih se učenci naučijo prepoznavati svoje želje in potrebe, jih ubesediti in si zastaviti jasne, uresničljive cilje. S svojo aktivnostjo prispevajo k izboljšanju šolske in razredne klime in k temu, da šola postane resnično varen in podporen prostor za vse učence.
K. Strehar (2011) je v svojem magistrskem delu raziskovala stališča otrok in učiteljev do skupnosti učencev šole in šolskega parlamenta. Ugotovila je, da so učenci premalo seznanjeni z njunim namenom in nalogami. Učenci so mnenja, da imajo zelo malo možnosti predlagati in načrtovati, medtem ko so bolj vpleteni v splošno znano naloge skupnost učencev šole: zbiranje, posredovanje in obveščanje.
Zanimiva ugotovitev je tudi ta, da so učitelji bolj naklonjeni volitvam v šolski parlament kot svetovalni delavci. Socialni pedagog kot svetovalni delavec bi se moral zavzemati za največjo možno participacijo učencev in dijakov v šolskem prostoru in za njihovo osveščenost o teh možnostih.
5.3. PARTICIPACIJA V PROSTEM ČASU OTROK IN MLADOSTNIKOV Prosti čas vsebuje različne dejavnosti, katerih namen je razvedrilo, sprostitev, izpolnitev in raznovrstnost. Da lahko neki dejavnosti rečemo »prostočasna«, mora biti zadovoljen osnoven kriterij, in sicer svoboda izbire. Otroci in mladostniki v prostočasnih dejavnostih razvijajo individualna zanimanja, osebno identiteto in se preizkušajo v različnih socialnih vlogah (Kuhar, 2011).
Med mladostniki je bilo opravljenih že vrsto raziskav o njihovem preživljanju prostega časa. M. Kuhar (prav tam) in Fištravec (2009b) sta pri pregledu teh raziskav prišla do
21
zaključka, da otroci in mladostniki svoj prosti čas v največji meri preživljajo s prijatelji oziroma s partnerji, poleg tega pa pogosto gledajo televizijo, poslušajo glasbo in se ukvarjajo s športom. Do podobnih zaključkov je prišla tudi A. Gril (2006a). V njeni raziskavi med mladostniki v Mestni občini Ljubljana so se kot najpogostejše prostočasne dejavnosti tako mladostnikov, starih med 12 in 15 let (v nadaljevanju
»osnovnošolci«) kot mladostnikov, starih med 15 in 18 let (v nadaljevanju
»srednješolci«) pokazale športne aktivnosti (osnovnošolci: 80 %, srednješolci: 60 %), gledanje TV (osnovnošolci: 24 %, srednješolci: 21 %) in druženje s prijatelji (osnovnošolci: 24 %, srednješolci: 27 %). Pri osnovnošolcih prevladuje še ustvarjanje (21 %), pri srednješolcih pa zabava (27 %). Vsak deseti osnovnošolec in še manjši delež srednješolcev (7 %) se vključuje tudi v družbene organizacije.
A. Gril (prav tam) je ugotovila tudi razliko med osnovnošolci in srednješolci v vključevanju v organizirane oblike prostega časa mladostnikov. Večji del srednješolcev ne obiskuje organiziranih obšolskih dejavnosti. Takih je kar 44,2 %, medtem ko so osnovnošolci v večji meri vključeni v organizirane dejavnost, kot so učenje tujega jezika, športne aktivnosti, glasbena šola in verouk. Le 17,4 % osnovnošolcev se ne vključuje v organizirane dejavnosti.
5.3.1. Participacija v lokalnem okolju in družbi
Lokalno in družbeno okolje predstavljata pomemben del participacije otrok in mladostnikov, saj v njih prihaja do oblikovanja in izvajanja politik, ki vplivajo na življenje otrok in mladostnikov. Sodobne oblike participacije, ki potekajo zunaj formalnih institucij, namenoma ali pa nenačrtno prispevajo k družbenim spremembam (Kuhar, 2011).
Participacija otrok in mladostnikov v lokalnem okolju je utemeljena iz več razlogov. V lokalnem okolju otroci in mladostniki tvorijo skupine, se družijo, izražajo svoja mnenja in pridobivajo informacije. Participacija krepi njihove socialne in državljanske kompetence (prav tam). Preko participacije v lokalnem okolju otroci in mladi pridobivajo, razvijajo in izmenjujejo znanja o družbenih akcijah ter prispevajo pomembne informacije za družbene spremembe (Checkoway in Richard-Schuster, 2003).
Ugotovitve raziskave Mladina 2010 so pokazale razliko na področju vključevanja mladih v lokalno okolje v primerjavi z letom 1995. Leta 2010 se je bil večji delež mladih pripravljen angažirati v aktivnosti, ki prinašajo spremembe družbenega položaja mladih, manj pa je egoističnih in pasivnih mladih, kot leta 1995 (Graf 1, Kirbiš in Flere, 2011).
