DIPLOMSKO DELO

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MAJA VTI Č

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

RAZŠIRJENOST SMU Č ARSKIH SKOKOV MED U Č ENCI PRVEGA TRILETJA OSNOVNE ŠOLE

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger, izr. prof. Kandidatka: Maja Vtič

Ljubljana, avgust 2016

(4)

ZAHVALA Tisoč in tisoč zvezd je nad nami, tisoč in tisoč zvez med nami, da gre po svetu - rama ob rami -

svetloba z nami.

(Tone Pavček)

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Vesni Štemberger za hitro odzivnost, strokovno vodenje, spodbudo ter vso pomoč med nastajanjem diplomskega dela in med študijem.

Zahvala gre tudi družini in prijateljem ter trenerjem za podporo in razumevanje med študijem.

Hvala vsem!

(5)

POVZETEK

Smučarski skoki kot ena najbolj razširjenih športnih panog v Sloveniji imajo dolgotrajno tradicijo. Smučarski skoki so tekmovalni šport, pri katerem zaradi posebnosti in specifike ni možno rekreativno udejstvovanje. Je eden temeljnih športov za razvoj motoričnih sposobnosti otrok, saj smučarski skoki zahtevajo celostno pripravo vadečega. V osnovi so smučarski skoki zimski šport, vedno bolj pa so z vadbo in tekmovanji prisotni tudi v poletnem obdobju.

V teoretičnem delu smo raziskali področje športnih interesnih dejavnosti in njihovo povezanost s smučarskimi skoki, motoričnim razvojem otrok ter vlogo trenerjev in staršev v športu.

V raziskovalnem delu smo preučevali dejavnike, na podlagi katerih se otroci odločajo za vključitev v smučarske skoke. Temelj raziskovalnega dela je anketa, ki je vključevala začetnike, stare od 6 do 10 let. V raziskavo so bili vključeni tudi starši in njihova vloga pri usmerjanju otrok v smučarske skoke. Anketni vprašalnik je bil poslan na vse smučarsko skakalne klube v Sloveniji, ki imajo registrirane tekmovalce (bilten Smučarske zveze Slovenije za sezono 2015/2016). V primeru nevrnjenih anket je bil izveden ponovni poziv.

V raziskavi je sodelovalo 35 staršev, katerih otroci so vključeni v trenažni proces smučarskih skokov in so člani registriranih klubov v Sloveniji. Za obdelavo smo uporabili osnovne statistične metode.

Raziskava je pokazala, da je primarni razlog, zaradi katerega se otroci vključijo v trenažni proces smučarskih skokov, želja po letenju na skakalnih smučeh. Zanimivo je, da starši svoje otroke v trenažni proces vključujejo predvsem zato, da bi njihovi otroci svoj prosti čas preživljali aktivno in kot uresničitev otrokove želje. Otroci in starši imajo različne poglede na ukvarjanje s smučarskimi skoki. Otroci k trenažnemu procesu pristopajo z vidika igre, staršem pa so pomembne vrednote, ki jih pridobijo s športom. Pri izvajanju trenažnega procesa je staršem najbolj pomembna strokovna usposobljenost trenerja. Otroke spremljajo na tekmovanjih, na katerih so v vlogi navijačev in jim pomagajo pri skrbi za opremo.

Dobljeni rezultati so lahko v pomoč Smučarski zvezi Slovenije in skakalnim klubom/društvom pri smernicah za nabor novih tekmovalcev ter šolam pri vključevanju smučarskih skokov v športne interesne dejavnosti, če jim pogoji to omogočajo.

Ključne besede: otroci, smučarski skoki, starši, športna aktivnost, trenažni proces

(6)

ABSTRACT

The prevalence of ski jumping among pupils in the first triad of primary school

As one of the most widespread sports discipline in Slovenia, ski jumping has a long tradition.

Ski jumping is a competitive sport at which recreational engagement is not possible because of its special features and specifics. It is one of the basic sports activities for the development of children's motor skills, since ski jumping requires an integrated training of the trainee. Ski jumping is basically a winter sport, whereas in the summer season, it has also become increasingly present with training and competitions.

In the theoretical part, we have researched the area of extra-curricular sports activities and their connection to ski jumping, motor development of children and the role of ski coaches and parents in sports.

In the research part, we studied the factors by virtue of which children decide to involve in ski jumping. The foundation of the research part is a survey that included beginners, aged from 6 to 10. Their parents and their role at directing children into ski jumping was also included in the research. The questionnaire was sent to all ski jumping clubs in Slovenia with registered competitors (Bulletin of the Ski Association of Slovenia for the 2015/2016 season). In case of unreturned surveys, the questionnaire was resent.

The research included 35 parents whose children are involved in the training process of ski jumping and are members of registered clubs in Slovenia. We used basic statistical methods for the data processing.

The research showed that the primary reason children are involved in the training process of ski jumping is the desire to fly on ski jumping skis. In is interesting that parents include their children in the training process of ski jumping mainly because they want their children to spend their free time actively and to realize their children's wishes. Children and their parents have different views on the participation in ski jumping. Children join the training process for fun, whereas for their parents, values that they aquire in sports are of most importance. In the training process, the professional competence of the coach is the most significant for the parents. Parents accompany their children to the competitions where they act as their supporter and fan as well as their helping hand with their equipment.

The results obtained in this research can be helpful for the Ski Association of Slovenia and ski jumping clubs/associations in setting guidelines for the recruitment of new competitors, as

(7)

well as for schools in including ski jumping into extra-curricular sports activities, if they meet the conditions.

Key words: children, ski jumping, parents, sports activity, training process

(8)

KAZALO

1.0 UVOD ... 1

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 2

2.2 Športne interesne dejavnosti ... 5

2.3. Zgodovina smučarskih skokov ... 8

2.4 Organiziranost smučarskih skokov v Sloveniji ... 9

2.5 Organiziranost tekmovalnega sistema ... 12

2.6 Motorični razvoj otrok ... 16

2.6.1 Razvojne faze treninga smučarjev skakalcev ... 17

2.6.2 Animacijsko obdobje ... 18

2.6.3 Sredstva za razvoj motorike do 9. leta starosti ... 21

2.6.4 Sredstva za razvoj tehnike smučarskega skoka do 9. leta starosti ... 23

2.7 Vloga trenerjev in staršev v športu ... 24

3.0 CILJI ... 28

4.0 HIPOTEZE ... 29

5.0 METODE DELA ... 30

5.1 Vzorec merjencev ... 30

5.2 Vzorec spremenljivk ... 30

5.3 Organizacija meritev ... 32

5.4 Metode obdelave podatkov ... 33

6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 34

7.0 SKLEP ... 48

8.0 LITERATURA ... 51

9.0 PRILOGE ... 54

KAZALO GRAFOV Graf 1: Delež klubov po regijah v sezoni 2015/2016 ... 10

Graf 2: Delež registriranih tekmovalcev po regijah v sezoni 2015/2016 ... 11

Graf 3: Število anketirancev po spolu ... 30

Graf 4: Spol otrok ... 31

Graf 5: Športna aktivnost staršev ... 37

Graf 6: Ali vas motijo vožnje otrok na treninge in tekme? ... 39

Graf 7: Ali menite, da ima otrok preveč treningov?... 41

(9)

Graf 8: Ali vaš otrok rad tekmuje na tekmah? ... 42

Graf 9: Ali se vam zdijo tekmovanja otrok pomembna? ... 43

Graf 10: Ali svojega otroka spremljate na tekmovanjih? ... 44

Graf 11: Ali na tekmi med nastopom vašega otroka občutite strah/negotovost? ... 45

KAZALO TABEL Tabela 1: Primer veljavnih kategorij v smučarskih skokih ... 13

Tabela 2: Klub, v katerega so otroci včlanjeni ... 31

Tabela 3: Starost otrok ... 32

Tabela 4: Glavni razlogi otrok za vključitev v trenažni proces smučarskih skokov ... 34

Tabela 5: Glavni razlogi staršev za vključitev otrok v trenažni proces smučarskih skokov .... 35

Tabela 6: Pomembne sestavine trenažnega procesa ... 38

Tabela 7: Maksimalna razdalja za vožnjo na treninge ... 40

Tabela 8: Vloga staršev med tekmovanjem ... 46

Tabela 9: Število treningov na teden ... 47

KAZALO SLIK Slika 1: Primer starostnih obdobij v razvoju smučarjev skakalcev ... 12

Slika 2: Mini Planica ... 15

(10)

Univerza v Ljubljani − Pedagoška fakulteta Vtič, Maja; diplomsko delo

1 1.0 UVOD

Smučarski skoki spadajo med bolj priljubljene športne zvrsti pri nas. Povezujemo jih v nordijsko smučanje, ki je sestavljeno iz treh osnovnih panog: smučarskih skokov, smučarskih tekov in nordijske kombinacije (kombinacija smučarskih skokov in tekov). Če lahko rečemo, da je smučarski tek namenjen množicam in kot tak sredstvo za rekreacijo, pa tega ne moremo trditi za zadnja dva. Smučarski skoki so tipično agonistično usmerjeni. Lahko rečemo, da so šport mladih, s tem pa se močno razlikujejo od drugih smučarskih disciplin, s katerimi se je možno ukvarjati tudi v poznem starostnem obdobju. Zato je trend nabora vadečih usmerjen v zgodnje šolsko obdobje.

Naravna gibanja, ki so se izoblikovala skozi človeštvo, pokažejo prve zametke smučarskih skokov že v 19 stoletju. Skozi različna obdobja so se skoki razvili do točke, ko se lahko izrazimo, da so globalni šport, saj se z njim ukvarjajo na vseh celinah, razen v Afriki. Otroci se kmalu po začetnih korakih na smučeh želijo preizkusiti tudi v smučarskih skokih. Ko je njihovo znanje smučanja usvojeno do te mere, da se lahko igrajo in poskakujejo na grbinah, so prvi koraki za smučarske skoke že narejeni. V človeku je zakoreninjena prastara želja po letenju in mnogi skakalci, trenerji in delavci v smučarskih skokih govorijo o »Ikarusovem kompleksu«. S tem je do neke mere možno razumeti, zakaj so smučarski skoki tako privlačni med otroki (Guček in Videmšek, 2002).

Smučarski skoki so organizirana športna disciplina, ki je vključena v program olimpijskih iger. S pojavom enakopravnosti med spoloma in aktivnostjo med žensko populacijo so smučarski skoki vključeni v program olimpijskih iger tudi za dekleta, ki so na njih prvič nastopila v Sočiju 2014.

Osnove smučarskih skokov lahko podajajo tudi učitelji v šoli, sploh ko govorimo o smučarskih skokih na alpskih smučeh. Smučarski skoki so lahko vključeni v šolske interesne dejavnosti, najdemo jih v okviru zimske šole v naravi, prav tako so organizirana šolska tekmovanja za otroke. Smučarske skoke lahko ponujamo tudi kot vsebino športnega dne na šolah. Če imajo za to ustrezne pogoje, pa jih lahko izvajajo celo v okviru ur predmeta šport.

(11)

2 2.0 PREDMET IN PROBLEM

Pomanjkanje gibanja, avtomatizacija življenjskih navad, preživljanje prostega časa pred televizijskimi zasloni in mehanizacija dela so dejavniki, ki so nas pripeljali v sedeč način življenja. Ob hkrati količinsko in kakovostno neustrezni prehrani ima vedno več otrok in mladostnikov težave s prekomerno telesno težo.

Šola in šolski sistem imata pomembno vlogo, saj otroke in mladostnike uvajata v aktivni način življenja. Šola preko športne vzgoje in športnih interesnih dejavnosti otrokom pomaga pri navduševanju za ukvarjanje s športom. Smisel je navdušiti otroke in mladostnike, da se ukvarjajo s športom in zdravim načinom življenja.

Smučarski skoki so šport, ki otroke in mladostnike navdušuje zaradi poguma skakalcev. Kot ugotavljata Jošt in Pustovrh (1995), ima poleg množičnosti, organiziranosti in občudovanja skakalcev v letu tudi več drugih vidikov. Nordijsko smučanje in skoki imajo pozitivne učinke na zdravje, saj ukvarjanje z nordijskim smučanjem ugodno vpliva na srčno-žilni sistem, uravnavanje telesne teže, uravnavanje krvnega pritiska, preprečevanje psiholoških stresov in razvoj lokomotornega aparata.

Smučarski skoki so zanimiv šport za gledalce in imajo veliko bazo tekmovalcev. Novoletna turneja, ki združuje nastopanje na štirih povsem različnih tipih skakalnic, ima najboljšo gledanost med športnimi prireditvami v Sloveniji. Tekma prvega januarja je po gledanosti takoj za prenosom novoletnega koncerta z Dunaja (Jošt, Pustovrh, 1995).

V raziskovalnem delu so nas zato zanimali razlogi otrok in staršev za vključevanje v smučarske skoke. Hkrati pa smo poskusili odgovoriti na vprašanje, na kakšen način ponuditi smučarske skoke kot šolsko športno interesno dejavnost tam, kjer za to obstajajo pogoji.

2.1 Pomen športnega (aktivnega) preživljanja prostega časa

Aktivno preživljanje prostega časa je v današnjem načinu življenja vedno večja vrednota.

Podaljšan delovnik staršev pozno v popoldne ali celo v večer se odraža tudi v družinskem preživljanju prostega časa, ki ga družina tako rekoč ne preživlja več skupaj.

V veliki meri je k temu, poleg delavnika, pripomogla informacijska tehnologija. Kot ugotavlja raziskava (Črnič, 2009), se je značilnost sodobnih tehnologij vključila v družinsko okolje. S

(12)

3

pojavom računalnikov in domestifikacije (udomačitev) komunikacijskih tehnologij prihaja do tega, da se ljudje ne pogovarjamo več niti v družinskem krogu.

S pojavom in razmahom interneta so v raziskavi (Pirnat, Skela in Savič, 2013) preučevali od 10 do 15 let in od 16 do 20 let stare otroke in mladostnike v ambulanti Dispanzerja za zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine Moste-Polje (Ljubljana) v marcu 2011.

Ugotavljali so, kakšne morebitne posledice pusti čas, ki ga preživimo za računalnikom. Prekomerna uporaba računalnika in interneta poslabša učni uspeh pri mladih in se odraža v prvih znakih zdravstvenih težav. Starši kot vzgojitelji svojih otrok v tem primeru svoje vloge ne odigrajo najbolje. Tako starše kot mlade je potrebno izobraževati o varni uporabi interneta. Primarno zdravstveno varstvo se mora povezovati s šolami.

Javnost vse bolj opozarja na pomen redne telesne aktivnosti na zdravje in z njim povezano dobro počutje. Redna in individualno prilagojena vadba omogoča mladim boljši telesni in duševni razvoj. Poleg tega ima pravilna in nadzorovana vadba pozitivne učinke na vse celice telesa, saj krepi srce, ohranja prožne žile in pomaga pri vzdrževanju ustrezne telesne teže.

Kljub temu pa ni redkost, da ljudje nimajo želje po vsakodnevnem gibanju, saj ga doživljajo kot mučnega. Zato je vse večji delež odraslih in posledično tudi otrok, ki prosti čas preživljajo sede. Pomembno je, da posameznik doživi šport in gibanje kot nekaj pozitivnega, saj bodo s tem večje možnosti, da športna aktivnost postane del njegovega vsakdana (Gibanje kot zdravilo. Pridobljeno 5. 7. 2016 s http://www.tek.si/clanek.php?id=144).

V sodobni družbi je prosti čas v življenju vsakega posameznika vse bolj pomemben. Prosti čas ni brezdelje, ampak je dejavnost, ki služi našim lastnim namenom. To je čas, ki predstavlja del vseh človekovih dejavnosti. Bistvo prostega časa so vrednote, ki izhajajo iz človekovih potreb in boljše zadovoljevanje le-teh (Ferfila, 2012).

V. Štemberger (2004) ugotavlja, da so otroci v današnjem načinu življenja postali sedeča bitja. V šoli presedijo več ur, v šolo se pripeljejo, prav tako gredo iz šole z avtom. Doma sedijo pred televizijskim zaslonom ali računalnikom in pri pisanju domačih nalog. Gibanje, ki je ena otrokovih osnovnih potreb, zamira kot posledica delovanja staršev, šole in družbe.

Otroci gibanje nadomeščajo z drugimi dražljaji, ki jih zadovoljijo trenutno, dolgoročno pa imajo negativne učinke na njihovo zdravje. Otrok svet spoznava preko gibanja in ne z gledanjem televizijskih vsebin ali igranjem računalniških igric, zato se pomanjkanje gibanja kaže v celostnem otrokovem razvoju.

(13)

4

Šola in z njo povezane obveznosti ter izvenšolske dejavnosti pri otrocih povzročajo stres.

Otrok, ki ima poleg pouka dnevno še druge obveznosti, je lahko preobremenjen. Njegov prosti čas je pogosto namenjen dejavnostim, za katere starši menijo, da so zanj dobre, namesto da bi otrokov prosti čas namenili igri in s tem zadovoljili otrokovo osnovno potrebo po gibanju.

Otroci, ki so izpostavljeni stresu, imajo več težav z zdravjem (glavoboli, bolečine v želodcu, nespečnost, motnje hranjenja ...). Napetosti, ki se naberejo čez dan, bodo najbolje sprostili z gibanjem na svežem zraku, z igro, to pa bo imelo tudi ugoden vpliv na njihovo zdravje.

Gibalna aktivnost otrok se seveda ne more izvajati v zaprtih prostorih, ampak na zunanjih površinah. S tem, ko se otrok giba na prostem, krepi odpornost in imunski sistem. Kot navaja avtorica (Štemberger, 2004), je tudi v hladnejših jesenskih in zimskih dnevih kdaj pa kdaj priporočljivo izvajati predmet šport na prostem.

Poleg vseh že omenjenih pozitivnih učinkov ima gibanje pozitiven vpliv tudi na otrokov razvoj mišic in okostja. Več kot se otrok giblje, boljši bosta njegova mišična razvitost in trdnost kosti. S tem preprečujemo okvare gibalnega aparata, ki nastanejo kot posledica sodobnega načina življenja (težke torbe, prekomerno sedenje ...).

Kot posledica pomanjkanja gibanja in nepravilne prehrane se vedno več otrok sooča s prekomerno telesno težo. Ta ima poleg zdravstvenih težav pogosto tudi negativen vpliv na otrokovo samopodobo. Z zdravo prehrano in gibanjem lahko tudi pri otrocih vzdržujemo primerno telesno težo in jih s tem navajamo na skrb za zdravje že v otroških letih. Matejek, Planinšec in Pišot (2013) ugotavljajo, da ima debelost v obdobju otroštva in adolescence kratkoročne in dolgoročne posledice. Kratkoročne posledice so večinoma telesne in psihosocialne narave; odražajo se v nižji kakovosti življenja, nižji telesni samopodobi, nižjem samospoštovanju, vedenjskih težavah in v socialni izolaciji. Kot so ugotovili avtorji, pa so tudi vse gibalne sposobnosti najmanj razvite pri otrocih s prekomerno telesno težo. Po drugi strani so avtorji ugotavljali, da je nizka gibalna učinkovitost eden izmed vzrokov za pojav debelosti.

Pogosto ukvarjanje s športom pomeni preventivo pred kajenjem, alkoholom in drogami, saj otrok svoje potrebe zadovolji skozi gibanje in ne potrebuje drugih oblik samopotrjevanja.

Premalo staršev in učiteljev se zaveda, da imajo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovega odnosa do gibanja in tudi pri realizaciji le-tega. Starši so otrokom v zgodnjih letih najpomembnejši vzor, zato je pomembno, da gibalne dejavnosti v čim večji meri izvajajo skupaj z otroki (Štemberger, 2004).

(14)

5 2.2 Športne interesne dejavnosti

"Športne interesne dejavnosti obogatijo redno športno vzgojo z možnostjo vsakodnevnega športnega udejstvovanja. Z njimi spodbujamo interese učencev in bogatimo njihov prosti čas"

(Učni načrt, 2011, str. 52).

Glede na to, kje se izvajajo interesne dejavnosti, jih delimo na šolske in izvenšolske dejavnosti. Šolske interesne dejavnosti so dejavnosti izven šolskega pouka in jih organizira šola. Izvajajo se pred poukom ali po pouku, večina teh dejavnosti je brezplačna, prevoz za vozače pa je urejen s šolskim prevozom. Izvenšolske (obšolske) interesne dejavnosti so organizirane v popoldanskem času in se lahko izvajajo v šolskih prostorih ali izven njih. V večini primerov gre za plačljive dejavnosti, potrebni pripomočki, oprema in prevoz otrok pa so skrb staršev (Ferfila, 2012).

Pomembno vlogo pri izvajanju in organiziranju interesnih dejavnosti ima mentor. Pomembno je, da ima ustrezno osebnost, s katero ustvarja pozitivno vzdušje v skupini. Tako bo delo za vse bolj prijetno in učinkovito. Mentorji, ki izvajajo interesne dejavnosti v šoli, so notranji ali zunanji. Slednji ponavadi prihajajo iz društev ali organizacij, ki delujejo blizu šole, in ni nujno, da je njihov poklic učiteljski. Notranji mentorji pa so razredni ali predmetni učitelji, strokovni in svetovalni delavci šole, ki se z dejavnostjo ukvarjajo ljubiteljsko ali profesionalno (Ferfila, 2012).

Vse zgoraj naštete lastnosti imajo tudi športne interesne dejavnosti.

V raziskavi (Štemberger, 2003) je bilo ugotovljeno, da športne interesne dejavnosti vodi le 22,3 % razrednih učiteljev. Avtorica je mnenja, da bi bilo delež razrednih učiteljev, ki vodijo športne interesne dejavnosti, potrebno povečati. Razlog je ta, da se otroci v tem obdobju v večji meri odločajo za dejavnosti, ki jih vodijo njihovi učitelji.

Otroci vedno več časa preživijo v šoli. S tem se zmanjša čas za gibanje na prostem, zato je izvajanje športnih interesnih dejavnosti še bolj pomembno. Otrok lahko z večjo ponudbo športnih interesnih dejavnosti zadovoljuje svoje potrebe po gibanju, razvija odnose z vrstniki, usklajuje gibanje in krepi svoje telo. Skozi šport se otrok celostno razvija. Z ustreznimi usmeritvami v otroškem obdobju vplivamo na razvoj aktivnega preživljanja prostega časa in s tem kakovostnejše življenje v prihodnosti (Ferfila, 2012).

(15)

6

Izvenšolske interesne dejavnosti so plačljive, zato so športne interesne dejavnosti v okviru šole priložnost, da se tudi otroci iz socialno šibkejših družin v njih lahko vključujejo. Otroci interesne dejavnosti v šoli obiskujejo po pouku ali v času podaljšanega bivanja in tako niso vezani na prevoz staršev. Interesno dejavnost, ki jo vodi učitelj, ki ga mlajši otroci poznajo, bo obiskovalo več otrok kot zunajšolsko dejavnost z enako vsebino in učiteljem, ki ga otroci ne poznajo. Pomemben dejavnik je netekmovalni pristop, kar za določene izvenšolske dejavnosti težko trdimo. S tem se ponuja priložnost za vključevanje tudi otrokom s slabše razvitimi gibalnimi sposobnostmi, ki se v izvenšolske športne dejavnosti ne bi vključili (Štemberger, 2005).

Športni dan

V vsakem razredu je predvidenih pet športnih dni, ki morajo biti vsebinsko in doživljajsko bogati. Povezani naj bodo z ostalimi področji vzgojno-izobraževalnega procesa in izvajajo naj se v naravi. Predviden čas trajanja športnega dne je pet ur, razporejeni naj bodo smiselno čez celo leto glede na ostale dejavnosti (Učni načrt, 2011).

Za uspešno in učinkovito izpeljavo športnega dne se mora učitelj nanj dobro pripraviti. Da bi bili na športnem dnevu aktivni vsi učenci, je pomembno, da so dejavnosti prilagojene sposobnostim učencev, njihovim interesom ter možnostim glede na okolje in vreme. Le tako bo športni dan za učence prijetno doživetje (Učni načrt, 2011).

V učnem načrtu za športno vzgojo (2011) so navedene le usmeritve za izvedbo športnega dne, izbira dejavnosti pa je prepuščena šolam.

Šola v naravi

"Šola v naravi je opredeljena kot posebna vzgojno-izobraževalna oblika, katere bistvo je v tem, da cel razred ali nekaj vzporednic odide za nekaj časa v neko naravo, v čim manj urbano okolje zunaj kraja stalnega bivanja (k morju, reki, jezeru, v gozd, gore, zasneženo naravo in podobno), kjer se v posebnih okoliščinah in po posebnem vzgojno-izobraževalnem programu nadaljuje smotrno pedagoško delo" (Kristan, 1998, str.: 8).

Bistvo šole v naravi je, da poteka v naravi, izven stalnega okolja, v katerem učenci preživijo največ časa. S pomočjo dejavnosti, ki se v okviru pouka ne morejo izvajati, se uresničujejo cilji učnega načrta.

(16)

7

Šola v naravi se izvaja izven kraja stalnega bivanja, v katerem se znotraj pedagoškega procesa prepletajo športne, naravoslovne, družboslovne ter glasbene vsebine in vsebine likovnega izražanja. Šola v naravi je priložnost za ustvarjanje pozitivnih medsebojnih odnosov, saj učencem omogoča boljše spoznavanje in drugačne oblike sodelovanja med učenci in učitelji.

Priporočeno je izvajanje šole v naravi s plavalnimi vsebinami in dejavnostmi na snegu. V 4.

razredu šola v naravi poteka z vsebinami plavanja, pri katerih učenci izpopolnjujejo svoje plavalno znanje. V 5. oz. 6. razredu pa je poudarek na zimskih dejavnostih (smučanje, tek na smučeh in drugi zimski športi). Učni načrt priporoča, da šole ponudijo tudi druge oblike večdnevnega bivanja v naravi, kot so: šola v naravi z vsebinami pohodništva ali šola v naravi, ko se učenci seznanijo z različnimi športi v naravi, orientacijo, preživetjem v naravi, ekološkimi vprašanji, naravno in kulturno dediščino ter programom prve pomoči (Učni načrt, 2011).

Pri organizaciji mora šola upoštevati načelo možnosti in prostovoljnosti ter pomagati učencem, ki jih starši zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo vključiti v program šole v naravi. Prav tako je potrebno upoštevati specifiko posameznih otrok (npr. zdravstveno stanje) in omogočiti ustrezen program za učence, ki se v šolo v naravi ne vključijo (Šola v naravi za devetletno osnovno šolo, 2001).

Šola v naravi učencem omogoča večjo samostojnost, z njo pa se prekine tudi rutina celega leta. Učencem omogoča spoznavanje športov, ki jih v domačem okolju sicer ne bi imeli priložnosti spoznati in se v njih tudi preizkusiti. Naloga učiteljev je, da v največji meri glede na zmožnosti uresničijo zastavljene cilje in upoštevajo značilnosti otrok. Le tako bo za otroke šola v naravi prijetno doživetje.

Smučarske skoke lahko vključimo v šolske in izvenšolske športne dejavnosti. Če so smučarski skoki del šolskih dejavnosti, jih vodi učitelj oz. drugi sodelavec šole, ki ima za to pridobljeno ustrezno znanje (trenerska licenca) in izkušnje. Smučarski skoki, ki so ponujeni kot izvenšolska športna dejavnost, so vodeni s strani zunanjega sodelavca šole (trenerja), ki mora imeti prav tako pridobljeno ustrezno znanje in izkušnje. Če šola ponudi skoke kot izvenšolsko dejavnost, ji ni potrebno zagotoviti potrebne opreme, saj za to poskrbi izvajalec dejavnosti.

Vključevanje smučarskih skokov v okviru šolskih obveznosti:

(17)

8 Redni pouk pri predmetu šport

Pri rednem pouku pri predmetu šport možnosti za vključevanje smučarskih skokov niso najboljše, saj to pride v poštev samo v primeru blok ure in le na tistih šolah, ki imajo za to pogoje (kar je redkost). To pomeni, da ima učitelj ustrezno znanje in izkušnje, da ima šola na voljo vso opremo in da je v okolici šole primeren teren za izvedbo (bližina skakalnice ali možnost izdelave improvizirane skakalnice iz snega).

Športni dan

Pri športnem dnevu so možnosti vključevanja skokov večje tako v poletnem kot zimskem času. S pomočjo projekta Mini Planica je vključevanje skokov v športni dan možno tudi izven zimske sezone. Gre za mobilno skakalnico, na kateri otroci dobijo vso potrebno opremo in ustrezne usmeritve za izvajanje. Pri tem jim pomaga za to usposobljeni kader. To je še posebej primerno za otroke, ki se želijo preizkusiti v smučarskih skokih, vendar v bližini nimajo skakalnega kluba ali se iz drugih razlogov ne morejo preizkusiti v skokih. V zimskem času je prav tako možna uporaba Mini Planice ali pa se športni dan z vključevanjem skokov izvede v primeru, da ima šola v bližini skakalno društvo in skakalnico oz. primeren teren za izdelavo improvizirane skakalnice iz snega. Vendar si v tem primeru otroci sami prinesejo opremo, elemente skokov pa usvajajo z alpskimi smučmi. Učitelj mora imeti ustrezna znanja o izvajanju tovrstnih dejavnosti.

Šola v naravi

V zimski šoli v naravi je vključevanje smučarskih skokov najlažje, saj imajo otroci s seboj opremo, ki je primerna tudi za izvajanje skokov (oprema za alpsko smučanje). Poleg tega so količine snega večje in je izdelovanje improvizirane skakalnice iz snega lažje. Če ima učitelj vsa primerna znanja, lahko otroci z alpskimi smučmi usvajajo lažje prvine smučarskega skoka. Prav tako je to tudi priložnost, da se v skokih preizkusijo vsi otroci, ki si tega želijo in v domačem okolju za to nimajo priložnosti.

2.3. Zgodovina smučarskih skokov

Prve najdbe, povezane s smučmi, segajo daleč nazaj v zgodovino, ko so v kraju Hetting na Švedskem našli smučko, staro okoli 4500 let. Na otoku Rödöy na Norveškem so v votlini

(18)

9

odkrili lik smučarja, ki naj bi bil vklesan v skalo pred približno 4000 leti (Jošt, Pustovrh, 1995).

Začetki smučarskih skokov segajo v prvo polovico 19. stoletja. Leta 1808 je Norvežan Olaf Rye v Eidsbergu skočil 9,5 m. To je prvi zapisan dokaz o dolžini skoka. Takratni skakalci so imeli med skokom v rokah palico, skakali so s pokrčenimi koleni in že takrat so doskakovali v telemark. Telemark je prvina skoka, ki je ime dobila po norveški pokrajini Telemark. Leta 1868 je Norvežan Sondre Auversen Nordheim iz Morgedala v pokrajini Telemark, v tistem času najbolj znani smučar, postavil nov rekord. Skočil je 19,5 m. Znan je bil po izumu drugačnih oblik smuči in vezi, ki so omogočale varnejše skoke. Zanimivo je tudi, da je že v tem obdobju skakal brez palic. Nadaljnji razvoj maksimalnih dolžin skokov je bil dokaj hiter, že leta 1910 je bil rekord Hansena 45 m, leta 1914 že 54 m. Seveda ima ogromno vlogo pri postavljanju rekordov Planica, zibelka poletov. Že pred drugo svetovno vojno je leta 1936 na takrat največji skakalnici na svetu, ki so jo izdelali po načrtih Stanka Bloudka, Sepp Bradl prvi preskočil 100-metrsko znamko. Rekordni skok je meril 101 m. Zanimivo je, da je bila tudi 200-metrska znamka postavljena v Planici. Na prenovljeni letalnici bratov Gorišek je Toni Nieminen leta 1994 skočil 203 metre. Prvo organizirano tekmovanje v smučarskih skokih je bilo leta 1879 na Norveškem v bližini Osla (Jošt, 2009).

Ta tekmovanja so danes vključena v sistem tekmovanj na najvišji ravni, kot je npr. svetovni pokal (Jošt, Pustovrh, 1995).

2.4 Organiziranost smučarskih skokov v Sloveniji

Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske že leta 1689 opisoval bloško smučanje.

Na planoti med Ribniško dolino in Cerkniškim poljem se je začelo razvijati smučanje na Slovenskem (Jošt, Pustovrh, 1995).

Smučarski skoki imajo dolgoletno tradicijo tako v mednarodnem merilu kot tudi v Sloveniji.

V Slovenije je krovna organizacija Smučarska zveza Slovenije (v nadaljevanju SZS), ki združuje osem zimskih panog (alpsko smučanje, biatlon, deskanje na snegu, nordijsko kombinacijo, smučanje prostega sloga, smučarske skoke, smučarske teke in telemark smučanje). Ustanovljena je bila leta 1948 v Ljubljani, takrat še v okviru države Jugoslavije.

Po razpadu Jugoslavije je bila leta 1991 sprejeta v Mednarodno smučarsko zvezo FIS. SZS je članica Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) in tudi Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) (Pridobljeno 8. 7. 2016 s http://www.sloski.si/Smucarska-zveza/Zgodovina).

(19)

Univerza v Ljubljani − Pedagoška fakulteta

Veliko vlogo pri razvoju skokov in poletov ima Planica. Prvo svetovno prvenstvo v poletih je bilo organizirano leta 1972. Sedem let

je obdržal do danes, in sicer

konstrukcije skakalnic in pravila, ki sledijo družbenim standardom

Za dekleta se je prvo tekmovanje za s Lillehammerju na Norveškem, predhodno s Liberecu 2009 in Oslu 2011. P

organizirano leta 2006 v Kranju.

Smučarski skoki imajo dober sistem funkcioniranja. Bazi naboru tekmovalcev in učenju osnovn

V Sloveniji so smučarski skoki vklj ozemlje Slovenije. Gorenjska regija, l združujejo vse klube v Sloveniji, ki se vklju registriranih 14 klubov, v gorenjski regiji je registriranih 15 klubov (Bilten 2015/2016

Graf 1: Delež klubov po regijah v sezoni 2015/2016

ŠTAJERSKO KOROŠKA

Delež klubov po regijah

− Pedagoška fakulteta Vtič, Maja; diplomsko delo

10

Veliko vlogo pri razvoju skokov in poletov ima Planica. Prvo svetovno prvenstvo v poletih je edem let kasneje se je organiziral svetovni pokal za moške, ki se in sicer z določenimi spremembami, ki jih pogojujejo varnost, konstrukcije skakalnic in pravila, ki sledijo družbenim standardom (Jošt, 2009).

prvo tekmovanje za svetovni pokal organiziralo

Lillehammerju na Norveškem, predhodno sta bili organizirani še svetovni p Liberecu 2009 in Oslu 2011. Prvo tekmovanje za svetovno mladinsko prvenstv

2006 v Kranju.

arski skoki imajo dober sistem funkcioniranja. Bazične celice so klubi, ki se posve enju osnovnih tehničnih prvin vadečih. Klubi se združujejo v regije.

skoki vključeni v tri osnovne regije, ki pokrivajo skoraj e Slovenije. Gorenjska regija, ljubljanska regija z notranjsko in štajersko

klube v Sloveniji, ki se vključujejo v SZS. V ljubljansko- orenjski regiji je registriranih 10 klubov, v štajersko Bilten 2015/2016).

Delež klubov po regijah v sezoni 2015/2016

LJUBLJANSKA 36%

GORENJSKA 26%

ŠTAJERSKO- KOROŠKA

38%

Delež klubov po regijah

Maja; diplomsko delo

Veliko vlogo pri razvoju skokov in poletov ima Planica. Prvo svetovno prvenstvo v poletih je se je organiziral svetovni pokal za moške, ki se pogojujejo varnost, (Jošt, 2009).

šele leta 2011 v ta bili organizirani še svetovni prvenstvi v ko prvenstvo je bilo

ne celice so klubi, ki se posvečajo ih. Klubi se združujejo v regije.

pokrivajo skoraj celotno in štajersko-koroška -notranjski regiji je tajersko-koroški regiji

(20)

Univerza v Ljubljani − Pedagoška fakulteta

Graf 2: Delež registriranih tekmovalcev po regijah v sezoni 2015/2016

Iz grafov 1 in 2 je razvidno, da najve vključenih v SZS, prihaja iz štajersko tekmovalcev (Pridobljeno 10.

skoki/2016/Bilten_15_16/SEZNAM_LICENCIRANIH_TEKMOVALCEV_2015 SZS kot krovna organizacija skrbi za razvoj smu

panoge ter je odgovorna za uspešnost tekmovaln

nordijsko smučanje je najvišji organ Zbor za skoke in nordijsko kombinacijo, ki je sestavljen iz delegatov vseh klubov. Od

sestavljajo predstavniki regij

strokovnimi vprašanji (homologacijska komisija konstrukcijo skakalnic, tekmovalna komisija

Republiki Sloveniji, komisija za sodnike in tehni

uradnih delavcev na tekmovanjih in izobraževanju sodnikov za ocenjevanje sloga ter tehničnih delegatov, strokovni svet za smu

namenjen izključno strokovnih kadrom, trenerjem in ekspertnim sodelavcem, ki skrbijo za tekmovalno uspešnost smučarskih skokov) (

Delež registriranih tekmovalcev po regijah

− Pedagoška fakulteta Vtič, Maja; diplomsko delo

11

: Delež registriranih tekmovalcev po regijah v sezoni 2015/2016

Iz grafov 1 in 2 je razvidno, da največ tekmovalcev prihaja iz gorenjske regije, najve prihaja iz štajersko-koroške regije, ki pa ima najmanjše št

10. 7. 2016 s http://www.sloski.si/resources/files/pdf/smucarski skoki/2016/Bilten_15_16/SEZNAM_LICENCIRANIH_TEKMOVALCEV_2015

SZS kot krovna organizacija skrbi za razvoj smučarskih skokov in za strategijo razvoja je odgovorna za uspešnost tekmovalnega dela. Najvišji organ SZS je skupš

anje je najvišji organ Zbor za skoke in nordijsko kombinacijo, ki je sestavljen iz delegatov vseh klubov. Odbor za skoke in NK je strokovno-posvetovalni organ, ki ga sestavljajo predstavniki regij, združuje ga več komisij, ki se ukvarjajo s specifi

homologacijska komisija se ukvarja s tehničnimi objekti in pravili za tekmovalna komisija skrbi za vodenje in organizacijo tekmovanj v komisija za sodnike in tehnične delegate je namenjena delegiranju uradnih delavcev na tekmovanjih in izobraževanju sodnikov za ocenjevanje sloga ter

strokovni svet za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo no strokovnih kadrom, trenerjem in ekspertnim sodelavcem, ki skrbijo za

čarskih skokov) (Bilten 2015/2016).

LJUBLJANSKA 30%

GORENJSKA 47%

ŠTAJERSKO- KOROŠKA

23%

Delež registriranih tekmovalcev po regijah v odstotkih

Maja; diplomsko delo

: Delež registriranih tekmovalcev po regijah v sezoni 2015/2016

orenjske regije, največ klubov, oroške regije, ki pa ima najmanjše število registriranih http://www.sloski.si/resources/files/pdf/smucarski- skoki/2016/Bilten_15_16/SEZNAM_LICENCIRANIH_TEKMOVALCEV_2015-2016.pdf).

kokov in za strategijo razvoja ega dela. Najvišji organ SZS je skupščina. Za anje je najvišji organ Zbor za skoke in nordijsko kombinacijo, ki je sestavljen posvetovalni organ, ki ga komisij, ki se ukvarjajo s specifičnimi nimi objekti in pravili za skrbi za vodenje in organizacijo tekmovanj v je namenjena delegiranju uradnih delavcev na tekmovanjih in izobraževanju sodnikov za ocenjevanje sloga ter arske skoke in nordijsko kombinacijo je no strokovnih kadrom, trenerjem in ekspertnim sodelavcem, ki skrbijo za

Delež registriranih tekmovalcev po regijah

(21)

12 2.5 Organiziranost tekmovalnega sistema

Smučarski skoki v Sloveniji imajo izdelan in dodelan tekmovalni sistem. Za izvajanje in vodenje skrbi SZS, ki skupaj s strokovnim svetom usmerja razvoj tekmovalnega sistema, skladno z navodili FIS in ob upoštevanju domačega družbenega okolja. Smernice razvoja so pod nadzorom Odbora za skoke, ki je strokovno-posvetovalni organ.

2.5.1 Sistem tekmovanj za otroke

Sistem tekmovanj je v domeni SZS, izvajalci pa klubi po natančno določenih pravilih.

Slika 1: Primer starostnih obdobij v razvoju smučarjev skakalcev

http://www.sloski.si/resources/files/pdf/smucarski-

skoki/2016/Bilten_15_16/Tekmovalne_propozicije_2015_2016_potrjene_ODBOR.pdf, str.: 16

VRHUNSKI ŠPORT

OBDOBJE SPECIALIZACIJE mladinci /mladinke do 20 let

mladinci do 18 let mladinci do 16 let

USMERJEVALNO OBDOBJE dečki/deklice do 15 let

dečki do 14 let dečki/ deklice do 13 let

dečki do 12 let

ZAČETNIŠKO OBDOBJE dečki/deklice do 11 let

dečki do 10 let

ANIMACIJSKO OBDOBJE cicibani do 9 let cicibanke do 9 let

(22)

13

STAROSTNE KATEGORIJE TEKMOVALCEV IN TEKMOVALK V SMUČARSKIH SKOKIH IN NORDIJSKI KOMBINACIJI

Tabela 1: Primer veljavnih kategorij v smučarskih skokih Kategorije - Skakalci Kategorija - Skakalke

Člani Članice

Mladinci do 20 let Mladinke do 20 let

Mladinci do 18 let

Mladinci do 16 let

Dečki do 15 let Deklice do 15 let

Dečki do 14 let

Dečki do 12 let

Dečki do 10 let

Cicibani do 9 let Cicibanke do 9 let http://www.sloski.si/resources/files/pdf/smucarski-

skoki/2016/Bilten_15_16/Tekmovalne_propozicije_2015_2016_potrjene_ODBOR.pdf

Otroci, ki so v rednem trenažnem procesu, nastopajo na tekmovanjih za slovenski pokal in državno prvenstvo. Pravila za nastop so povzeta po mednarodnih pravilih FIS in prilagojena slovenskim internim dejavnikom (prilagojena tekmovalna pravila glede na značilnosti posameznih držav).

Smučarski skoki so sestavljeni iz dveh skokov, ki štejeta v končni točkovni rezultat.

Posamezni skok je sestavljen iz dolžine skoka in stilskih ocen sodnikov. Vsaka skakalnica ima kritično točko (točka K) ali konstrukcijsko točko, ki je postavljena na začetku spodnjega radija. Skakalec dobi 60 točk v primeru doskoka na K točko. Vsak meter krajši ali daljši skok je preračunan po tablicah, ki so v veljavi. Upošteva se tudi sodniška ocena. Sodniki po strogih pravilih ocenjujejo tekmovalca v letni fazi, so pozorni na doskok in vožnjo v iztek skakalnice. Na enem tekmovanju je pet sodnikov, najvišja in najnižja sodniška ocena se ne upoštevata v točkovni izkupiček, torej so veljavne tri sodniške ocene.

Namen šolskih tekmovanj je popularizirati smučarske skoke v širši krog slovenskih otrok.

Na šolskih tekmovanjih se nastopa izključno s kompletom smuči-vezi-čevlji za alpsko smučanje, kar je tudi sicer strokovno sprejeta metoda in sredstvo postopnega učenja ter privajanja na skakalnice in skakalno opremo (Sklep strokovnega sveta za skoke in NK z

(23)

14 dne 10. 11. 2008. Pridobljeno 8. 7. 2016 s

http://www.sloski.si/resources/files/pdf/smucarski-

skoki/2016/Bilten_15_16/Tekmovalne_propozicije_2015_2016_potrjene_ODBOR.pdf, str. 22).

Tekmovalna pravila za šolska prvenstva lahko odstopajo od sicer veljavnih pravil in se opredelijo v uradnem razpisu za vsako tekmovanje posebej. V razpisu mora biti jasno določeno: pravica nastopa, tekmovalna oprema, standard organizacije in priprave skakalnice, vodenje tekmovanja, točkovanje in nagrade.

Na podlagi določil razpisa v razvidu šolskih tekmovanj pri Ministrstvu za šolstvo za šport se organizira tudi državno šolsko prvenstvo v skokih z alpskimi smučmi (Pridobljeno s http://www.sloski.si/resources/files/pdf/smucarski-

skoki/2016/Bilten_15_16/Tekmovalne_propozicije_2015_2016_potrjene_ODBOR.pdf, str. 22).

Šolska tekmovanja so namenjena učencem od 1. do 4. razreda. Smučarski skoki so enostaven šport za otroke, ki so že kdaj smučali, potrebno je samo osnovno poznavanje elementov tehnike smučanja. Otroci pri smuku naravnost (prvina smučarskega skoka) iz radovednosti začnejo iskati naravne grbine, jih preskakovati kot na skakalnici, zato se tekmovanj v smučarskih skokih na alpskih smučeh lahko udeleži vsak učenec, ki zna smučati. Upošteva se tudi »tekmovalni vidik«, saj rezultat ni primarnega značaja, ampak je osnovni cilj tekmovanja spoznavanje s smučarskimi skoki, navdušiti učence in staršem pobliže predstaviti smučarske skoke.

Šolska tekmovanja v smučarskih skokih potekajo v organizaciji Zavoda za šport RS Planica in Smučarske zveze Slovenije. Tekmovanja potekajo na dveh ravneh: regijski in državni. V sezoni 2015/2016 so se šolska tekmovanja organizirala v sklopu šolskih interesnih dejavnosti že 9. leto. Učenci tekmujejo z alpskimi smučmi, prav tako so obuti v alpske čevlje. Obleka je ogrevalni smučarski komplet (skakalni ali tekmovalni dresi za alpsko smučanje niso dovoljeni). Predpisana oprema so čelada in rokavice. Pravico nastopa imajo učenci in učenke, ki še niso nastopili na uradnih tekmovanjih za regijski ali državni pokal, prav tako niso vključeni v sistem treniranja v klubu. Učenci in učenke so ločeni po posameznih razredih in po spolu. Tekmovanje poteka na prilagojenih skakalnicah, vsak tekmovalec/ka ima možnost opraviti 3 skoke, od katerih se upoštevata dva točkovno najboljša. Če sta tekmovalca

(24)

15

izenačena po dveh skokih, se upošteva še tretji skok. Na državno prvenstvo se uvrsti najboljših 15 učencev in najboljših 10 učenk iz vsake kategorije (Pridobljeno 8.7.2016 s http://www.sloski.si/index.php?t=news&id=24701&l=sl, pdf − vabilo in informacije).

Zanimiv je projekt Mini Planica, ki je namenjen vsem otrokom, ki se želijo spoznati z osnovami smučarskega skoka. Avtor projekta je dr. Franci Petek, ki je takšno skakalnico postavil po norveškem vzoru. Program se izvaja na mobilni skakalnici, prednost je uporaba skakalnice v vseh letnih časih in uporaba tudi v okoljih, v katerih za ukvarjanje s smučarskimi skoki ni pogojev (objektov, organiziranega procesa treniranja) ali pa v samem središču mesta.

Dejavnost je primerna za otroke od 6. do 10. leta starosti, izkušnje pa so pokazale, da je pod strokovnim vodstvom na tovrstno skakalnico možno pospremiti tudi mlajše in tiste, ki se s smučmi srečajo prvič. To je ravno animacijsko obdobje, ki pa je osnova za uspešno vključitev v smučarske skoke. Otroci imajo prilagojene kratke smuči, uporablja se varnostna zaščita.

Mobilna Mini Planica je v letu 2015 obiskala 70 dogodkov ali šol. Na njej je do zdaj skočilo več kot 10.000 otrok (Projekt Mini Planica, pridobljeno 8.7.2016 s http://www.vw- gospodarska.si/novice/aktualne_novice/novice/623_mini_planica_navdusuje).

Slika 2: Mini Planica

http://www.vw-gospodarska.si/novice/aktualne_novice/novice/623_mini_planica_navdusuje

(25)

16 2.6 Motorični razvoj otrok

(Poglavje povzeto po Pogorelčnik, G., Štemberger, V., 2011)

"Motorični razvoj je proces, v katerem otrok/mladostnik pridobiva gibalne spretnosti in vzorce (gibalne veščine) ter razvija gibalne sposobnosti (moč, hitrost, ravnotežje itd.). Tako kot vsak drug razvoj človeka je tudi gibalni razvoj pravzaprav sposobnost prilagajanja okolju in se udejanja preko komplementarnih procesov akomodacije in asimilacije, ki sta še posebej intenzivna pri igri in gibalnih dejavnostih (Mayer, 2005)" (V: Pogorelčnik, Štemberger, 2011, str. 8).

Za trenerje in učitelje je pomembno, da poznajo značilnosti motoričnega razvoja in motoričnega učenja. V zgodnjem otroštvu se oblikujejo temelji za nadaljnje ukvarjanje s športom, zato je pomembno, da trenerjeve naloge, namenjene otrokom, niso pretežke niti prelahke. Pri slednjih bo otroku dolgčas, pretežkih nalog pa otrok ne bo zmožen opraviti, kar bo vplivalo na njegovo samozavest in večjo možnost poškodb.

V obdobju od 6. do 9. leta starosti otroci hitro napredujejo v usvajanju gibalnih spretnosti, njihovi gibi so vse bolj usklajeni in koordinirani, prav tako je koncentracija za določeno dejavnost daljša. Pretekle izkušnje jim pomagajo, da lažje pridobijo nove tehnike gibanja. V tem obdobju je najpomembnejša metoda dela demonstracija, saj otroci v gibanju posnemajo trenerje.

Še več usklajenosti v gibanju otroci dosežejo v obdobju od 9. do 12. leta starosti, saj se takrat poveča sposobnost obvladovanja gibov, prav tako pa se v tem obdobju izboljša ravnotežje. Pri otrocih se poveča zanimanje za različne športe, zato je pomembno, da jim trenerji omogočajo čim več različnih izkušenj. Otroci se v tem obdobju že vključujejo v proces treniranja in naloga trenerja je, da jim posreduje čim več različnih športnih znanj in jim omogoča razvijanje različnih motoričnih spretnosti. Različna znanja in izkušnje, ki jih pridobijo na predhodnih stopnjah, jim pomagajo pri usmerjanju v izbrano športno dejavnost. Na tej stopnji se otroci sami odločajo za športno dejavnost, ki jim je všeč.

Višek motoričnega razvoja je specializirana gibalna stopnja (trajna uporabnost), ki se prične okoli 14. leta in traja vse do obdobja odraslosti. Število športov, s katerimi se ukvarja posameznik, se zmanjša, naloga trenerja pa je, da otroka pripelje do te faze.

Kot navajata avtorja, lahko gibalne spretnosti razdelimo v dve skupini:

(26)

17

1. Gibalne spretnosti zaprtega tipa: pogoji izvajanja so konstantni.

2. Gibalne spretnosti odprtega tipa: izvajajo se v spremenljivih pogojih in od tekmovalca zahtevajo veliko znanja. Sem spadajo smučarski skoki s spremenljivimi dejavniki (različne velikosti skakalnic, različne podlage in različni vremenski pogoji).

Motorično učenje je celosten proces pridobivanja, izpopolnjevanja in uporabe motoričnih programov, ki jih zgradimo z vadbo. Za dober razvoj motoričnih programov mora trener izbirati raznolike naloge, npr. pri metanju žoge spreminja velikost žoge, težo žoge, način metanja …). Gre za zahteven proces, v katerem vplivamo na celoten centralnoživčni sistem.

2.6.1 Razvojne faze treninga smučarjev skakalcev

Nikakor ne smemo pozabiti na dejstvo, da trening otrok ne sme biti enak treningu odraslih. Ne samo da je potrebno zmanjšati količino, pač pa je potrebno spremeniti tudi vsebino. Vse prepogosto se dogaja, da športniki zaradi ambicioznih staršev in trenerjev izgubijo željo po treniranju. Da bi se temu izognili, je pomembno, da v procesu treniranja upoštevamo teoretična in praktična izhodišča po posameznih fazah.

Da bi otroci vztrajali v športni panogi, dosegli ustrezen motorični in osebnostni razvoj, pridobili ustrezna športna znanja, je pomembno usvajanje raznolikih gibalnih nalog in razvijanje motorike, s poudarkom na razvijanju koordinacije. Najpomembnejša metoda dela je igra (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

V diplomskem delu se bomo osredotočili predvsem na fazo animacijskega obdobja (od 4. do 9. leta) (po Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

1. faza: Animacijsko obdobje: (4–9 let)

Obdobje se prične z vključevanjem otroka v trenažni proces. V tem obdobju naj bo vadba čim bolj raznolika in pestra, otroci naj spoznavajo različne športne panoge, saj jim s tem omogočamo večjo motorično inteligenco. Glavna naloga trenerja je, da otroka navduši za določen šport, v katerem bo z veseljem vztrajal. To pa lahko doseže samo s pozitivnim vzdušjem, raznoliko in zanimivo vadbo ter z občutkom za delo z mladimi.

2. faza: Osnovno treniranje A (10–12 let)

V tem obdobju se otroka postopno seznanja z osnovnimi tehnikami smučarskega skoka. To velja za otroke, ki so šli skozi prvo fazo, in ne za tiste, ki se pri teh letih šele vključijo v

(27)

18

proces treniranja. Postopno začnemo izvajati vaje, ki so enaka gibanju na skakalnici, ne da bi se otroci tega zavedali. Še vedno velja, da morajo biti treningi čim bolj raznoliki.

3. faza: Osnovno treniranje B (13–14 let)

Trening je še vedno usmerjen v celostni razvoj športnika. Nadaljuje se specialna vadba z drugačnimi sredstvi, dodajajo pa se tudi vaje za učenje koordinacije gibanja na skakalnici. Pri tem je potrebno upoštevati metodo, pri kateri se vaje stopnjujejo od lažjih k težjim.

4. faza: Gradilno treniranje (15–17 let)

V tej fazi moramo otroka pripeljati na nivo, ki mu bo omogočal izvajanje treningov, na podlagi katerih lahko pride do vrhunskih rezultatov. Prične se tudi poglobljena tehnična vadba.

5. faza: Prehod k treniranju za vrhunski rezultat (18 let in več)

To je faza, v kateri tekmovalec nadgrajuje motorično in tehnično znanje, ki ga je pridobil v predhodnih fazah. Tekmovalec se celostno izpopolnjuje.

2.6.2 Animacijsko obdobje

Kot je bilo že omenjeno, treningi otrok ne smejo biti enaki treningom odraslih, zato je pomembno, da ima trener ustrezna teoretična in praktična znanja. Želja vsakega trenerja mora biti, da otrok odraste v zdravo osebo, brez poškodb in z zgrajeno močno osebnostjo, za kar je potrebno upoštevati teoretične in praktične značilnosti v procesu treninga, v vseh razvojnih fazah, ki so bile predstavljene v prejšnjem poglavju.

Animacijsko obdobje, je obdobje od začetkov pa do 9. leta starosti. Trening mora biti usmerjen tako, da je poudarek na igri, brez pretiranega poudarjanja tekmovalnosti. Hkrati pa moramo otrokom zagotoviti tudi ustrezen počitek. Trener mora poznati vsa področja otrokovega razvoja in jih upoštevati, saj je pomembno, da se v tem obdobju poleg motoričnega razvoja nadaljuje tudi kognitivni, socialni in emocionalni razvoj. Teh področij ne smemo zanemarjati na račun gibalnega razvoja. Pri izdelovanju programa mora trener določiti in definirati cilje in naloge, ki bodo otrokom omogočile napredovanje, njemu pa bodo v pomoč pri preverjanju realizacije. Vzgojni postopki se podredijo posameznim nalogam v tem obdobju (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

(28)

19

Pogorelčnik in Štemberger (2011) navajata, da mora program treningov vsebovati sledeče podatke:

− osnovne podatke o otroku,

− cilje (rezultatska opredelitev, čas v katerem bodo usvojili motorično, tehnično, taktično pripravo, cilje je potrebno preverjati),

− metode in sredstva za posamezna obdobja,

− tekmovanja in testiranja (v tem starostnem obdobju načrtovanje forme ni potrebno).

Otroke se mora ves čas spremljati, saj le tako trener lahko ugotovi, kakšen je njihov napredek in kje so pomanjkljivosti kot posledica napak pri načrtovanju, treniranju ali izvedbi treningov.

Ugotavljanje pomanjkljivosti trenerjem omogoča, da tekmovalec pride do najvišje stopnje glede na njegove sposobnosti. Trajanje animacijskega obdobja je odvisno od tega, kdaj se je otrok vključil v trenažni proces,in od stopnje razvitosti motoričnih sposobnosti. To obdobje je dobro izkoristiti za razvoj splošne koordinacije, saj otroci zelo hitro usvajajo nove strukture gibanja, ne vključujemo pa še specialne koordinacije. S pomočjo situacijske metode (izbira otrokom primerne skakalnice) otrokom omogočimo usvajanje ključnih elementov smučarskega skoka. Trener mora s treningom razvijati motorične sposobnosti, ki jih v tem obdobju otroci lahko najbolje razvijajo. To so koordinacija, gibljivost, ravnotežje in hitrost.

Pozoren mora biti, da vadba ni preveč intenzivna in je prilagojena razvojni stopnji otrok (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

"Vse kar izvajamo, naj bo igra. Igra pa mora imeti svoj cilj in namen. Trener mora vedno vedeti, katere cilje bo uresničil s posamezno igro. Igra ni sama sebi namen! Uporabimo različne oblike in metode dela (npr. štafetne igre, poligone), druge športne igre, borilne igre, vaje na orodju, rolanje, drsanje …" (Pogorelčnik, Štemberger, 2011, str. 53).

V obdobju do 9. leta starosti uporabljamo metode in oblike dela, ki so primerne za poučevanje v okviru predmeta šport in pri izvajanju treningov.

Metode dela:

1. demonstracija

Metoda je pomembna, saj najmlajši otroci ne morejo razumeti razlage gibanja. Paziti moramo, da nas pri demonstriranju vidijo vsi otroci z iste strani, ker lahko v nasprotnem primeru pride

(29)

20

do napačne izvedbe. Demonstracija mora biti pravilna in nazorna, saj bo le tako otrok usvojil pravilno gibanje.

2. razlaga

Razlaga pride v poštev pri demonstraciji, razlagi pravil in pri odpravljanju napak. Pri razlagi trener pazi, da uporablja otrokom znane besede in da je razlaga čim bolj kratka in enostavna.

Pomembno je, da otrokom ne posredujemo razlage med gibanjem, saj otrok težko spremlja dve stvari hkrati, poleg tega pa je pri tem večja verjetnost, da nas otrok ne bo slišal.

3. pogovor

Pogovor se največkrat uporablja v zaključku treninga in ne v ostalih fazah treninga. Pogovor mora biti primeren razvojni stopnji otroka, držati pa se moramo tudi pravil razlage.

4. didaktična gibalna igra

Metoda dela je primerna za mlajše tekmovalce, saj z njo poteka tudi socialno in emocionalno učenje, ki v tem obdobju ne sme biti zapostavljeno. Cilji, ki jih imajo pri izvajanju iger otroci in trenerji, so različni, zato je trenerjeva naloga, da upošteva otrokove cilje in jih prilagodi svojim. Izbrane igre naj bodo čim bolj zanimive in kompleksno sestavljene, saj bo s tem trener uresničil svoje cilje.

Oblike dela, ki so primerne v animacijskem obdobju:

1. individualno delo

Trening je prilagojen sposobnostim in znanju vsakega otroka posebej. Na začetku določenega obdobja izvedemo testiranje, na podlagi katerega izdelamo program treninga za vsakega posameznika. Individualno delo je pomembno zaradi raznolikosti otrok in zaradi različnih izkušenj, ki jih imajo s športom pred vključitvijo v trenažni proces.

2. skupinsko delo

Za najmlajše tekmovalce so pri ponavljanju in utrjevanju primerne vadbe po postajah. Na glavni postaji vsi izvajajo isto nalogo, otrokom, ki so manj zmožni, pripravimo dopolnilne postaje, prilagojene njihovim zmožnostim, otrokom z več znanja pa pripravimo postaje z dodatnimi nalogami.

(30)

21 3. frontalno delo

Pri štafetnih igrah ali uporabi poligonov se otroci naučijo sprejemati zmago in poraz, hkrati pa se navajajo na pošteno igro. V primeru, da je vadba nekaterim prelahka, drugim pa prezahtevna, ne dosežemo želenih učinkov vadbe, saj je načelo individualizacije pri teh igrah težko upoštevati (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

2.6.3 Sredstva za razvoj motorike do 9. leta starosti

1. KOORDINACIJA (delež vadbe vsaj 50%)

V tem obdobju je pomemben razvoj koordinacije, saj je v tem obdobju razvoj najhitrejši in najbolj intenziven, kasneje pa zaradi hitre rasti ta razvoj lahko upade. Uporabljajo naj se različne metode in oblike dela ter raznolike naloge, vaje, igre iz različnih športnih disciplin.

Za razvoj sposobnosti se uporabljajo elementi tehnike športov in naravne oblike gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek, plezanje, skoki in poskoki) (Pistotnik, 2003).

Primeri vaj za razvoj koordinacije: valjanje, povaljke, vodenje žoge z rokami in nogami, hoja po kolenih, samokolnica, vaje na prožni ponjavi, atipična gibanja v poligonih naprej in nazaj.

Za izboljšanje koordinacije je ustrezna metoda ponavljanja. Pri tem vedno uporabljamo nove elemente gibanja, da vadba ni monotona (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

2. RAVNOTEŽJE (delež vadbe najmanj 20%)

Poznamo statično in dinamično ravnotežje. Pri statičnem se ravnotežje razvija na omejeni statični površini brez lokomotornega gibanja, pri dinamičnem pa gre za ohranjanje ravnotežnega položaja na premikajoči površini ali med lokomotornim gibanjem na omejeni površini (Pišot, Planinšec, 2005).

Za razvoj ravnotežja uporabljamo vaje na mestu in v gibanju, pri tem pa zmanjšujemo oporno površino. Razvoj ravnotežja je do 6., 7. leta povezan s splošnim razvojem otroka. Paziti moramo, da je poleg končne izvedbe pravi tudi metodični postopek učenja, saj je lahko v nasprotnem primeru izvedba nepravilna in nevarna.

Primer vaj za ravnotežje: stoja na lopaticah, preval naprej, preval nazaj, stoja na rokah, razovka, premet v stran. Pri izvajanju vsake vaje moramo paziti na pravilno izvedbo, pravilen učni postopek ter na ustrezno pomoč in varovanje. Preden vajo otežimo, morajo otroci

(31)

22

obvladati izvedbo na nižjem nivoju. Ravnotežje lahko razvijamo tudi s pomočjo drugih športov: gimnastika, smučanje na vodi, deskanje na vodi, deskanje na snegu, s skoki v vodo itd. (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

3. GIBLJIVOST (delež vadbe v tem obdobju najmanj 10%)

"Gibljivost je sposobnost doseganja maksimalnih amplitud v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika" (Pogorelčnik, Štemberger, 2011, str. 70).

Na gibljivost vpliva več dejavnikov, in sicer oblika sklepov, sklepne vezi in ovojnice, dolžina mišic, morfološki (podkožna guba), fiziološki (mišični tonus), biološki (spol) in zunanji dejavniki (temperatura). Pomembna je dolžina mišice, ki vpliva na prožnost in gibanje sklepa.

Gibljivost mora biti prilagojena razvoju otroka, razvija se skladno z otrokovo starostjo. V tem obdobju lahko tudi določen del gibljivosti razvijamo preko igre. Za razvoj gibljivosti uporabljamo aktivno metodo (Povzeto po Pistotnik, 2003, v Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

Vaje za gibljivost: gimnastične vaje, raztezne vaje, kotaljenje žoge okrog nog, odkloni z žogo v rokah, predaja žoge med nogami in nad glavo. Da se izognemo poškodbam, je vaje potrebno izvajati nadzorovano in s pomočjo pripomočkov (žoge, palica, kolebnica, obroč …) (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

4. HITROST (delež vadbe 10%)

Osnovna metoda za razvijanje hitrosti je ponavljalna metoda. Z njeno pomočjo razvijamo osnovne oblike hitrosti: sposobnost pospeševanja, sposobnost maksimalne frekvence gibov in sposobnost hitre spremembe gibanja.

Primerne vaje za razvoj hitrosti: elementi atletske abecede, naravne oblike gibanja v oteženih pogojih, elementarne igre, ki vsebujejo igre hitre odzivnosti in hitrosti (povzeto po Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

5. PRECIZNOST (delež vadbe 10%)

Preciznost je sposobnost natančnega izvajanja določenega gibanja, ki otroku omogoča koordinirano gibanje. Uporabljamo ponavljalno metodo, saj se preciznost razvija z večkratnim ponavljanjem gibalne naloge. Trener mora biti pozoren, da so vaje pravilno in natančno izvedene, sicer nimajo pravega učinka.

(32)

23

Vaje za razvoj preciznosti do 9. leta starosti: preskakovanje kolebnice, preskakovanje kotaleče se žoge, moštvene igre in igre z žogo, tenis, namizni tenis, skoki s klopi ali skrinje v obroč (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

6. MOČ (delež vadbe 10%)

V tem obdobju moč večinoma razvijamo preko naravnih oblik gibanja in krepilnih gimnastičnih vaj, vendar ne uporabljamo bremen in drugih pripomočkov za razvoj moči. V obdobju od 6. do 9. leta starosti za razvoj moči uporabljamo naravne oblike gibanja, nošenja, potiskanja, vlečenja in pri tem pazimo, kakšna so bremena. Med 6. in 7. letom starosti uporabljamo bremena do 20% telesne teže otroka, med 8. in 9. letom starosti pa do največ 40% telesne teže otroka.

Izvajamo lahko različna plezanja, različne skoke in poskoke, plazenje, lazenje, štafetne igre, poligone, borilne igre, krepilne gimnastične vaje (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

7. VZDRŽLJIVOST (delež vadbe 10%)

Ta trening pri otrocih poteka v obliki igre in igranja različnih moštvenih iger. Vadba mora biti pestra, sicer v nasprotnem primeru za otroke postane nezanimiva. Ta funkcionalna sposobnost se učinkoviteje razvija v kasnejšem obdobju.

Za razvoj vzdržljivosti so primerne različne oblike lovljenja in tekalne igre, štafete in poligoni z manj orodij in rekvizitov ter več dalj časa trajajočega gibanja, orientacijske igre, kolesarjenje in plavanje (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

2.6.4 Sredstva za razvoj tehnike smučarskega skoka do 9. leta starosti

Specialna vadba poteka samo na skakalnici. V primeru treh enot treninga na teden, se dve izvajata na skakalnici. Kot je bilo že omenjeno v poglavju o tekmovanjih za otroke, v tem obdobju otroci uporabljajo večinoma opremo za alpsko smučanje. Otroke je potrebno na opremo najprej prilagoditi, saj je to zelo pomemben del trenažnega procesa pri začetnikih.

Preden se otroci prvič soočijo s spuščanjem po doskočišču, morajo pridobiti izkušnje z opremo v enostavnih pogojih. Del opreme so skakalni čevlji, na katere se morajo otroci ustrezno prilagoditi (npr. v skakalnih čevljih hodijo po črti, po prstih ali petah). Prilagajanje na smuči lahko opravimo na ravnem terenu (npr. hodijo naravnost s smučmi, dvigovanje leve, desne smučke, prestopanje levo in desno, poskakujejo z ene smučke na drugo, delajo dolge korake).

(33)

24

Kot navajata avtorja (str. 93), so tehnični cilji obdobja naslednji:

− "otrok ve, kaj je nizek, spuščen počep,

− otrok ve, kaj pri odskoku pomeni iztegnitev kolenskem sklepu,

− otrok ve, kakšen je položaj rok v zraku,

− otrok ve, kaj pomeni iztegnitev v kolenskem sklepu v fazi leta,

− otrok ve, kakšen je čvrst doskok ter postavitev rok in glave."

Vse navedene cilje se poskuša realizirati na skakalnici. Ker je ciljev veliko in posledično tudi informacij, jih poskušamo omejiti, da otroci ne bi dobili preveč informacij naenkrat. To storimo tako, da določen čas treniramo samo en element skoka, nato se posvetimo drugemu in tako naprej. Pri izbiri objekta za trening mora trener paziti, da le-ta ustreza razvojni stopnji in starosti otrok. Če so objekti preveliki, se pri otrocih lahko pojavi strah in tak trening ni učinkovit. Tudi za tiste, ki jih velikosti skakalnic ni strah, velja, da trenirajo na skakalnicah, ki so jim dorasli. V trenažnem procesu tehnike je bolje, da ne prehitevamo in naredimo kakšen korak prepozno, ker prehitevanje lahko uniči otrokov potencial. Otrok ne bo sam povedal ali čuti strah pred hitrostjo in skokom na skakalnici, zato ga to niti ne sprašujemo. Trenerjeva naloga je, da ugotovi,kdaj je otroka strah in ni dorasel napravi, na kateri trenira. Takrat ga vrne nazaj na lažje objekte in otrok bo zopet pridobil občutek varnosti na skakalnici, trening pa bo postal bolj smiseln in učinkovit. Trener otrokovo negotovost opazi preko reakcij na treningu, npr.: ko je na zaletni rampi, ga kljub znaku večkrat pokliče, na robu mize ne odskoči, ampak le vstane, preko skakalnice se vozi v počepu ipd. (Pogorelčnik, Štemberger, 2011).

2.7 Vloga trenerjev in staršev v športu

Ni potrebno posebej poudarjati, da je vloga staršev pri razvoju otroka v športnika izredno pomembna. Starši, ki že v zgodnjem otroškem obdobju namenijo veliko časa gibalni igri, bodo ustvarili boljše možnosti za doseganje vrhunskih rezultatov v zrelem obdobju športnika.

Ključnega pomena je, da zanimanje staršev za izbrani šport ni večje od zanimanja otrok, saj s tem otroci izgubijo željo po športnem udejstvovanju. V tem primeru postane pomembna vloga trenerja, da v otroku zbudi željo za šport, ki bo izhajala iz njegove lastne, notranje motivacije in ne iz zunanje. Na tej stopnji je vloga staršev le ta, da otroka podpirajo pri izbranem športu in mu pomagajo pri premagovanju stresnih situacij. Starši ne smejo za vsako ceno poudarjati

(34)

25

pomena zmage, saj to lahko pripelje do oblikovanja anksioznosti pri otroku. S svojim odnosom vplivajo na to, kako bo otrok doživljal uspeh in neuspeh. Tudi po slabšem rezultatu mu morajo nuditi ljubezen in podporo, saj ima v nasprotnem primeru otrok občutek, da je izgubil njihovo pozornost. Vsekakor ni priporočljivo, da starši analizirajo otrokov neuspeh, saj je to naloga trenerjev. V primeru, da trener opazi neprimerne prijeme v odnosu staršev do športnika, mora znati posredovati in starše informirati o ustreznem vedenju. Starši morajo pokazati zainteresiranost za šport, to pa ne pomeni, da je njihova prisotnost potrebna na vsaki tekmi. Otroka naj spodbujajo s pozitivnimi komentarji, mu vlivajo samozavest, vse ostalo je naloga trenerja (Tušak, M., Tušak, M., 1997).

Otroci se za določen šport pogosto odločajo na željo staršev, vztrajanje v športu pa mora biti želja otroka. Prevečkrat je lahko imperativ zmage primarna želja staršev in ne otroka, vsaj v zgodnjem otroškem obdobju. Vendar lahko kaj hitro pride do padca motivacije, ko bo otrok poražen oziroma ko zmage ne bo dosegel. Posledica tega je lahko umik iz športa. Da bi se temu izognili, je pomembno že v procesu treninga otroke ustrezno voditi in vzgajati. Zmaga ne sme biti bistvo ukvarjanja s športom, otroci se pričnejo ukvarjati s športom iz popolnoma drugih razlogov: želja po letenju na smučeh, druženje z vrstniki, zabava, šele nato je želja po tekmovanju in uspehu. V zgodnjem otroškem obdobju otroke ne zanimajo tekmovanja, prav tako se ne ukvarjajo s tem, ali so njihovi vrstniki bolj ali manj uspešni od njih samih. Z vpisom v šolo pa se pojavi prva motivacija za tekmovanje z vrstniki. Dejstvo je, da ne bodo vsi otroci dosegali zmag in bo večina ostala pri doseganju povprečnih rezultatov, zato je pomembno, da se otroke nauči vrednotenja in cenjenja lastnih napredkov. Nikakor si ne smejo lastnega neuspeha razlagati s pomanjkanjem sposobnosti, saj jih to lahko pripelje do še večjega neuspeha. Ekipna tekma, na kateri tekmujejo predstavniki različnih klubov, je primerna za razvijanje zdrave in pozitivne tekmovalnosti.

Kot je bilo že omenjeno, mora biti program v zgodnjem šolskem obdobju v celoti prilagojen otrokom. To pomeni, da trener oziroma oseba, ki deluje z otroki, potrebuje znanja iz različnih področij: s področja treninga športne panoge, s področja razvojne psihologije, anatomije in fiziologije otrok, pedagoške psihologije, specialne didaktike in s področja dela s starši. Trener z otrokom preživi veliko časa, zato je pomembno, kakšne vzgojne prijeme uporablja. Če trener želi doseči, da bo otrok vztrajal v športu, njegova avtoriteta ne sme temeljiti na ustrahovanju in grožnjah, pač pa mora temeljiti na znanju, če želi uspešno načrtovanje in vodenje treningov. Trener je otrokom zgled, zato je pomembno, kakšno je njegovo vedenje.

Občasno mora opraviti tudi trening z otroki, sicer ne moremo pričakovati, da bodo ti