UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
MARUŠA ERPIČ
Korejsko ljudsko slikarstvo minhwa v poznem obdobju Joseon 조선 후기 민화 연구
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
2
Univerza v Ljubljani Filozofska Fakulteta Oddelek za azijske študije
MARUŠA ERPIČ
Korejsko ljudsko slikarstvo minhwa v poznem obdobju Joseon 조선 후기 민화 연구
Diplomsko delo Univerzitetni študijski program Mentor: doc. dr. Kang Byoung Yoong prve stopnje: Koreanistika
3 Zahvala
Najprej se globoko zahvaliljujem svojemu mentorju doc. dr. Kang Byoung Yoongu, ki mi je pomagal na vsakem koraku mojega študija, med katerim mi je posredoval širok spekter znanja, bil vedno odprt za vprašanja ter bil vedno pripravljen pomagati. Zahvaljujem se mu tudi za neizmerno podporo pri pisanju te naloge. Zahvala gre tudi moji družini, ki me je trdno podpirala ves čas mojega študija.
4 Izvleček:
Korejsko ljudsko slikarstvo minhwa v poznem obdobju Joseon
V diplomskem delu sem raziskovala koncept korejskega ljudskega slikarstva (minhwa).
Koncept prihaja iz teorije, ki jo je prevzel Yanagi Muneyoshi (japonski filozof, ustanovitelj gibanja mingei) v zgodnjem 20. stoletju. Gre za tip slikarske produkcije, ki je bil razširjen v poznem obdobju Joseon. Za to obdobje je značilna ekonomska rast in komercializacija, kar se je manifestiralo tudi v slikarstvu. Slikarji ljudskega slikarstva so se zgledovali po smernicah dvorne umetnosti, ki je narekovala simbolni pomen in uporabo. Ljudsko slikarstvo je sprejelo to osnovo in jo dopolnilo s kreativnimi interpretacijami in svobodnejšim izrazom, ki je odražal življenje ljudstva. Spremenil se je tudi način, preko katerega so ljudje dostopali do umetnosti.
Slikarji so ustvarjali dela za trg in ne več po naročilu. Prisoten je velik vpliv povpraševanja in splošnega estetskega okusa. Tako so nastajala podobna dela, ki so se vsaj deloma ponavljala slogovno in ikonografsko. Motiv je bil odvisen od namena uporabe. Večina je izhajala iz konfucianizma, daoizma in šamanizma. Ljudem pa so pomagali živeti dolgo, srečno in zdravo življenje brez nesreč ter proslaviti pomembne življenske dogodke. Ljudsko slikarstvo je v preobraženi obliki prisotno še danes in igra pomembno vlogo v odkrivanju značilno korejske kulture, čustev in mišljenja korejskega prebivalstva.
Ključne besede: ljudsko slikarstvo; minhwa; Koreja; pozno obdobje Joseon; simbolni pomen;
tradicionalno slikarstvo
Abstract:
Korean Folk Painting Minhwa in Late Joseon Dynasty
In this thesis, I researched the concept of Korean Folk Painting (Minhwa). The concept derives from a theory that was established in Japan in the early 20th century by Yanagi Muneyoshi (Japanese philosopher, founder of mingei movement). It is a form of painting production that was widespread in the Late Joseon Dynasty. At that time there was economical growth and a rise of commercialization which also impacted the art sphere. Folk artists were influenced by the guidelines that were put in place by the court artists that indicated the symbolic meaning and function. Folk painting took this as a base and completed it with creative interpretation and free expression that reflected the lives of the people. The way in which they were able to access artworks also changed. Paintings were now produced for the market and not as commissions.
The demand and common esthetic taste played a significant role. As a result, many works were similar in style and meaning. The subject was reliant on form of usage. Subjects mostly stem from Confucianism, Taoism and shamanism. They enabled people to live a long, healthy life
5
without accidents and helped celebrate significant life events. Though somewhat transformed, Folk Painting is also present today and plays a vital part in the discovery of uniquely Korean culture, emotions and the mind of the Korean people.
Keywords: Folk Painting; Minhwa; Korea; Late Joseon; Symbolic meaning; Traditional painting
초록:
조선 후기 민화 연구
본 연구는 한국 민화의 개념과 의미에 대해 살폈다. 민화의 개념은 일본인 야나기 무네요시에 의해 20세기 초에 확립된 것으로 알려져 있다. 민화는 조선 후기에 널리 퍼진 그림 제작의 한 형태이다. 그 당시에는 상업화와 더불어 급격한 경제적 성장이 있었고 이는 예술 분야에도 영향을 미쳤다. 민화 화가들은 궁중 화원들이 사용했던 회화의 상징성과 기술적 지침에 영향을 받았지만, 이에 그치지 않고, 평범한 사람들의 삶을 반영하여 창의적인 해석과 자유로운 표현으로 민화의 형식을 완성하였다. 따라서 예술 작품을 이해하고 이에 접근하는 방식도 변했다. 의뢰를 받아 그림을 그리던 것과 달리 미술 시장을 위해 작품이 제작되었다. 그래서 시장의 수요와 미적 취향이 중요한 역할을 하게 되었다. 그러한 결과, 많은 작품들이 시장과 수요에 맞게 유사한 스타일과 범주화가 가능한 의미를 지니게 되었다.
본 연구에서 민화를 분류하고 소재들의 의미를 정리하였다. 주제 분류는 기존의 사례에 의존했다. 주제의 대부분이 유교, 도교, 무속에서 유래했는데, 이는 민화에 사람들이 사고 없이 건강하게 장수하길 바라는 마음이 담겨 있기 때문이다. 또한 생의 중요한 순간, 중요한 행사를 축하하는 내용을 담고 있는 경우도 많았다. 즉, 민화는 삶이 담긴 예술이라고 할 수 있다.
시간에 지남에 따라 민화의 의미와 주제도 변모하긴 했지만, 오늘날 민화도 한국 고유문화와 한국적인 감정, 마음을 담고 있으며, 이를 발전시키는 데 중요한 역할을 하고 있다.
핵심어: 민화; 한국; 조선후기; 상징적 의미; 전통회화
6 KAZALO VSEBINE
1. UVOD...7
1.1 HIPOTEZE IN CILJI...7
1.2 METODOLOGIJA...7
1.3 TEHNIČNE PODROBNOSTI...7
2. KONCEPT KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA IN ZGODOVINSKO OZADJE...8
2.1 KONCEPT KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA MINHWA...8
2.2 DRUŽBENOPOLITIČNE RAZMERE...9
3. LJUDSKO SLIKARSTVO POZNEGA OBDOBJA JOSEON...11
3.1 KLASIFIKACIJE IN KARAKTERISTIKE...11
3.1.1 KLASIFIKACIJE...11
3.1.2 KLJUČNE ZNAČILNOSTI...12
3.2 SLIKARJI KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA...14
3.2.1 DRUŽBENI POLOŽAJ LJUDSKEGA SLIKARSTVA...14
3.2.2 ANONIMNI UMETNIKI...15
4. PREPLET KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA IN ŽIVLJENJA...16
4.1 POVEZAVE MED SIMBOLIKO MOTIVOV IN PRAKTIČNO RABO...21
4.2 RABA V ZASEBNEM PROSTORU...25
4.3 RABA OB POSEBNIH ŽIVLJENSKIH RITUALIH...27
5. POMEN KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA V SODOBNOSTI...27
6. ZAKLJUČEK...29
7. POVZETEK...31
8. 한국 요약문...32
9. VIRI IN LITERATURA...33
7 1. UVOD
1.1 HIPOTEZE IN CILJI
Med kulturološkim študijem v množici področij obravnave lahko enostavno spregledamo določene vidike, ki so vredni raziskav. Eno takih področij, za katere menim, da jih zasledimo pri nas med obravnavanjem korejskega kulturnega prostora manj, je korejska ljudska umetnost – podrobneje ljudsko slikarstvo. Ljudsko slikarstvo je imelo izrazito praktično vlogo, ki pa se je odražala že v sami formalni in motivni obliki zaključenih del. S svojim diplomskim delom želim zbrati in povezati znane informacije o ljudskem slikarstvu, njegovi rabi in močni povezavi s korejskim načinom življenja v obdobju poznega Joseona, ko je bilo v največjem razcvetu. Z omejitvijo na časovno obdobje se nameravam poglobiti v vez med ljudsko umetnostjo in ljudmi, ki so z njo živeli.
Cilj diplomske naloge je ugotoviti, kakšno je bilo razmerje med publiko in ljudskim slikarstvom v poznem obdobju dinastije Joseon. Kako sta bila življenje posameznikov in slikarstvo med seboj prepletena in v kakšnih situacijah je bilo uporabljeno v vsakdanjem življenju ljudi. Prav tako skušam preko raziskave omogočiti lažji dostop do informacij, ki bi lahko pripomogle k razumevanju in nadaljnim raziskavam na področju korejske umetnosti pri nas. Za glavno hipotezo sem postavila: simbolika motivov, ki se pojavljajo na delih korejskega ljudskega slikarstva, je tesno povezana s samo rabo teh del v vsakdanjem življenju.
1.2 METODOLOGIJA
Za realizacijo diplomske naloge je v prvi vrsti pomembno preučevanjev literature in že obstoječih raziskav na tem področju. S pomočjo literature sem preučila dejstva in pojmovanje minhwa ali ljudskega slikarstva ter kako ta pojem definirajo različni avtorji. Posvetila sem se tudi problemu klasifikacije znotraj pojma samega. Preko zgodovinske metode sem raziskala odnos med socialnimi okoliščinami in slikarstvom v obdobju pozni Joseon. V drugem delu naloge pa sem se posvetila problemu uporabe slikarskih del glede na situacije in motive, ki so se pojavljali v vsakdanjem življenju. Zbrane podatke iz literature nameravam zbrati ter sintetizirati v pregledno in povedno celoto, ki lahko celostno opredeli raziskano temo.
1.3 TEHNIČNE PODROBNOSTI
V besedilu so korejska imena zapisana tako, da je najprej naveden priimek in nato osebno ime.
Za romanizacijo korejskih izrazov je bil uporabljen sistem transkripcije, ki je bil sprejet kot standard Republike Koreje, s strani Ministrstva za kulturo in turizem leta 2000 in je pod
8
okriljem Nacionalnega inštituta za korejski jezik (국립국어원) (National Institute of Korean Language).
2. KONCEPT KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA IN ZGODOVINSKO OZADJE
2.1 KONCEPT KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA MINHWA
Dictionary of Korean Art and Archaeology, ki ga je uredil Roderick Whitfield, definira pojem minhwa (민화) kot »ljudske slike, ki so jih naslikali anonimni slikarji za navadne ljudi;
vključuje prizore iz vsakdanjega življenja, dekorativne in apotropejske slike.« (Whitfield 2004, 129).
Izraz minhwa izhaja iz načina zbirateljstva v 20. stoletju, ki ga predstavljata Yanagi Muneyoshi (1889−1961) in Cho Chayong (1926−2000), ki sta sledila po poti gibanja Arts and Crafts v Veliki Britaniji in sta v tem kontekstu razvila zanimanje za ljudsko umetnost, kar je nasprotovalo večini zbirateljev pred njima, ki so se osredotočali predvsem na dela slikarjev literatov (Jungmann 2020, 364). Gre za ideje, ki izvirajo iz romanticizma in posledic industrializacije v Evropi (Chung 2017, 32). »Ljudska umetnost« je znotraj romanticizma pomenila odmik od industrijsko izdelanih objektov in vrnitev v svobodno okolje obrtniške produkcije, ki je zaznamovana z lokalnimi karakteristikami. Ta umetnost je izrazito socialno usmerjena, ker jo lahko razume vsak, ne glede na socialni status. Smernice tradicionalne umetnostne zgodovine ljudskega slikarstva niso uvrščale v svoj kanon in mu niso namenjale posebne pozornosti zaradi njihovega uporabnostnega značaja (Shim 2007, 3). Na Japonskem se je razvilo gibanje mingei (ljudska umetnost, ljudska obrt, minhwa), katerega vodilni predstavnik je Yanagi Sōetsu, poznan tudi pod imenom Yanagi Muneyoshi (Hammer 2001, 8). V svojem eseju, kjer se posveti pomenu tega izraza iz leta 1933, definira ljudsko umetnost kot pojem, ki predstavlja nasprotje aristokratski umetnosti, kot »predmete, ki so jih običajni ljudje uporabljali v vsakdanjem življenju.« (Yanagi 2018, 6). V istem spisu poudarja dve značilnosti, ki jih ima ljudska umetnost. Prvi kriterij je, da je izdelana za dnevno rabo, drugi pa, da gre za običajne predmete. To so izdelki, ki imajo dostopne cene, so izdelani v večjem številu, mojstri, ki so jih izdelali, pa niso znani.
Brez večjega premisleka so ta izraz prevzeli tudi v Koreji. Ustreznost izraza pa so prevpraševali kasneje številni akademiki. Cho Chayong je pod pojmom minhwa prepoznaval dela, ki so bila
9
ustvarjena za ljudi vseh družbenih slojev. Drug raziskovalec Kim Hoyon je definiral ljudsko slikarstvo kot umetnost, ki predstavlja filozofijo in estetiko značilno za Korejo. Lee Woohwan pa je pojem definiral kot popularno umetnost, ki je značilna za običajne ljudi (Yoon 2002, 9).
Kim Cholsun trdi, da gre za predmete iz časa tradicionalne družbe, ki so izražali občutek za dekoracijo in prepričanja ljudi (Yoon 2002, 10).
Pomembno je, da razumemo, da natančna definicija pojma ne obstaja. Lahko bi celo rekli, da je definicij besede minhwa toliko kot je raziskovalcev, ki se s področjem ukvarjajo. Zelo pa je pomembno, da ob obravnavi razumemo okoliščine in imamo širše razumevanje kulturnega ozračja, v katerem so nastajala ta dela. Kajti, le če poznamo družbene razmere, razmere v slikarskem poklicu, tehnike, estetiko, mitologijo, prepričanja in filozofije časa, lahko dosledno iščemo pomene, ki se skrivajo v delih ljudskega slikarstva. O primernosti izraza bi lahko razglabljali, a kar je očitno, je dejstvo, da je ta tip umetnosti, kot nakazuje že izraz sam, močno prepleten z življenjem ljudstva.
2.2 DRUŽBENOPOLITIČNE RAZMERE
Obdobje Joseon (조선) delimo na tri obdobja: zgodnje (1392−1506), srednje (1506−1720) in pozno (1720−1873) (Shin 2014, 12). Za potrebe lažjega razumevanja okvira obravnavanega obdobja, iz poznega obdobja izključujemo čas neposredno pred koncem monarhije, ker ga zaradi tujih vplivov štejemo že v moderno dobo. Točno datiranje pa se med raziskovalci razlikuje in pušča odprte možnosti za interpretacijo. Začetek obdobja pozni Joseon zaznamujejo spopadi v vojnah z mandžuri in Japonsko v desetletjih prej, ki so spodbudili nacionalno zavest in domoljubna čustva med prebivalci (Kim 2012, 264). V 18. stoletju začnejo poglobljeno preučevati lastno kulturo, zgodovino in lastnosti, ki jih ločujejo od drugih okoliških držav, vključno s študijem zgodovinskih dokumentov (Kim 2012, 264). Po vojnah pa se je pojavil tudi trend množičnega preseljevanja v mesta v iskanju varnosti in hrane (Shin 2014, 16). To je povečalo potrebe po dobavi hrane in vzpodbudilo trgovino. Populacija je naraščala, skupaj z njo pa sta v obdobju miru rasli tudi kmetijska produkcija in trgovska dejavnost, ki sta omogočali novonastalo obdobje izobilja (Chang 2020, 291).
Religijski sistemi niso bili strogo ločeni in elementi posameznih religij so se med seboj prepletali. Ljudje se niso omejevali le na enega, ampak so hkrati sledili večim verovanjem, ki so prežemali korejsko kulturo (Hammer 2001, 17). Prej je prevladoval budizem, ki je bil posebno močan v času dinastije Goguryeo (고구려) (Hammer 2001, 35). Konfucianizem je takrat imel predvsem praktično vlogo v državnem sistemu (Hammer 2001, 35). Skupaj z
10
daoizmom sta prišla na polotok iz Kitajske že stoletja prej, a dokončno se konfucianizem kot najpomembnejši vzpostavi v obliki državne ideologije z nastopom dinastije Joseon (Hammer 2001, 35). To se je manifestiralo s sekularizacijo religije od države. Predvsem so se osredotočili na budizem, ki so ga skušali čimbolj učinkovito umakniti iz javnega življenja (Cho 2020, 265).
Budizem in šamanizem sta bila kljub temu še vedno razširjena v celotni družbi (Pratt 2006, 159). Neokonfucianizem je povezoval konfucijansko tradicijo s prvinami budizma in daoizma in je temeljil na samovzgoji in samokultivaciji posameznika (Hammer 2001, 46). Ta je potekala preko poglobljenega študija literature, umetnosti in glasbe (Cho 2020, 265). Po načelih konfucianizma je vladal kod obnašanja in etike, ta pa se je odražal v vseh aspektih življenja posameznika v družbi (Cho 2020, 265). Močan je bil poudarek na ritualih, ki so postali sistematizirani in poenoteni. Pravilna izvedba pa je večala status aristokratskih družin.
Šamanizem se je med ljudstvom ohranil kot alternativa pri zdravljenju bolezni, upravljanju z duhovi in talismani ter napovedovanju prihodnosti (Hammer 2001, 36). Tu so kot svečenice prevladovale ženske, večinoma predstavnice nižjih razredov, ki so opravljale šamanistične obrede in rituale (Hammer 2001, 36). Najbolj razširjeno ljudsko božanstvo šamanističnega izvora je bil sansin (산신) ali gorsko božanstvo, ki so ga častili skoraj vsi. Pogosto so ga upodobljali kot daoističnega nesmrtnika, ali pa je zavzemal podobo tigra (Pratt 2006, 159).
Nasploh je v korejski tradiciji čutiti močno povezavo človeka z naravo. Enako velja tudi za šamanizem, ki je skušal ljudi preko narave povezati s svetom duhov (Hammer 2001, 37). Sta pa šamanizem in daoizem v tem aspetktu sorodna in ju v svojem prepletu le s težavo ločimo.
Daoizem poudarja človekovo vez z naravo in kako pomembno je, da se ta vez ohranja, tako lahko človek živi v harmoniji z okoljem, ki ga obdaja (Hammer 2001, 49).
V času dinastije Joseon se je večina prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom. Kljub temu je v družbi vladala hierarhija po principu neokonfucianizma, kjer na vrhu stojijo učenjaki iz razreda yangban (양반), za njimi kmetje, na dnu socialne lestvice pa se nahajajo obrtniki in trgovci (Shin 2014, 5). Običajni ljudje kot so kmetje obrtniki in trgovci, so predstavljali najobsežnejši del prebivalstva. Z rastjo gospodarstva je tudi delitev v družbi postala kompleksnejša. Pojavi se razred na novo obogatelih kmetov in trgovcev, ki izzovejo obstoječo socialno strukturo in s svojim obnašanjem vplivajo na razvoj popularne kulture (Chang 2020, 312). Močno so se zgledovali po razredu yangban, ki jim je bil v vzor tudi na področju dekoriranja domovanj in konzumiranja umetnosti, kjer jim pa postanejo celo konkurenčni (Chang 2020, 312−313). Pri trgovanju najpomembnejša postane kupna moč in ne več status. Vzpostavi se kultura razkazovanja bogastva in luksuznih predmetov (Chang 2020, 313). Hkrati se v obdobju izobilja,
11
ki velja za pozni Joseon, opazi tudi večja odprtost za kulturno raznolikost in vsesplošno sproščenost (Chang 2020, 291). Kultura se je razširila med družbenimi razredi in meja načina konzumiranja umetnosti v višjih krogih in med običajnim ljudstvom se močno zabriše. Elitna in popularna kultura se prepletata in druga od druge prejemata vplive.
V glavnem mestu Hanyang (한양) (današnji Seul) je v duhu komercializacije zacvetelo kulturno življenje, ki se je po svoje preoblikovalo v komercialni produkt, ki je bil po novem na voljo veliko večjemu delu populacije (Chang 2020, 297). Glavni oder za to dogajanje so predstavljale tržnice, kjer so umetniki različnih ozadij lahko opazovali trende in oblike, ki se pojavljajo pri drugih umetnikih in so tako lahko medsebojno vplivali drug na drugega. Začne se umetnostni trg, kjer se umetniki sami promovirajo in nabirajo naročnike in se jim prilagajajo tudi cenovno (Jungmann 2020, 350). Povpraševanje je pomagalo oblikovati tudi okus, slog in ikonografijo v slikarski produkciji. Največji vpliv je imelo dvorno slikarstvo, ki so ga skušali čimbolj posnemati, saj je veljalo za simbol prestiža in tako so ikonografske teme višjih slojev pronicale preko hierarhičnih mej v nižje sloje (Jungmann 2020, 350).
3. LJUDSKO SLIKARSTVO POZNEGA OBDOBJA JOSEON 3.1 KLASIFIKACIJE IN KARAKTERISTIKE
3.1.1 KLASIFIKACIJE
Toliko kot je definicij ljudskega slikarstva, je tudi klasifikacij, ki jih pojem zaobjema.
Večinoma se raziskovalci obračajo na metode, ki se osredotočajo na motiv, prisotne pa so tudi razdelitve po načelih namena uporabe ali tehnike. Najbolj očiten in naraven način za razdelitev je ta, ki za osnovo vzame motiv, ker pa motivi niso strogo prečiščeni in se pogosto kompleksno kombinirajo, je številna dela težko povsem natančno klasificirati. Yanagi Muneyoshi je razdelil ljudsko slikarstvo po motivih od religijskih (budizem, daoizem in konfucianizem) in tradicionalnih motivov, tihožitij, motivov, ki prinašajo srečo, in vse do kitajskih pismenk (Yoon 2002, 11). Cho Chayong, ki je obnovil zanimanje za ljudsko umetnost v Koreji, je svojo klasifikacijo temeljil na simboliki in uvedel deset kategorij, kot so med drugimi plodnost, sreča, bogastvo, dolgoživost, etika in odganjanje nesreče ter zlih duhov (Yoon 2002, 11). Kim Hoyon je dela delil na motive: ptice in cvetlice, živali, gore in reke, tigri, ljudska verovanja, žanr, budistične teme, moralizirajoče vsebine in dekoracija (Yoon 2002, 11). Kim Cholsun je kategorije postavil kot prikazovanje ljubezni, verovanj, sanj in usode, skratka je skozi svoje kategorije raziskoval povezave slikarstva z življenjem družbe (Yoon 2002, 11). Lee Woohwan
12
se je držal svoje delitve po motivih oz. naslovih, ki je zelo sorodna klasifikaciji, ki jo je uvedel že Kim Hoyon, le da je dodal še nekaj bolj specifičnih kategorij, kot so zgodovinski dogodki in potrebščine učenjakov (Yoon 2002, 11). Možnih klasifikacij je zelo veliko, saj vsak aspekt raziskovanja gleda na področje iz drugega zornega kota, prav tako pa je nemogoče določiti eno krovno klasifikacijo, ki bi veljala za vse, saj ima vsaka klasifikacija svoje omejitve.
Pomembno je, da si prizadevamo ljudsko slikarstvo razumevati celostno, saj je preplet različnih okoliščin iz vseh področij tvoril nastalo delo. Za umetnost na splošno je značilno, da ne nastaja v vakuumu, ampak da odraža plati družbe, katere produkt je. Pri ljudski umetnosti je še toliko bolj pomembno, da to razumemo, saj ne gre za dela, ki so nastala le kot umetnost, ampak gre za uporabne predmete, katerih namen je bil jasen. Moramo pa razumeti, da je pomen pojma minhwa v današnji uporabi drugačen kot je bil, ko je bil prvič predstavljen (Chung 2017, 31).
Sem mnenja, da lahko okvirno ljudsko slikarstvo po namenu razdelimo v dve skupini, na eni strani so slike ki izražajo želje po sreči in uspehu, na drugi strani pa so dela, ki so namenjena odganjanju nesreče, bolezni in zlih duhov. Ta delitev izhaja iz šamanističnega ozadja ljudskega slikarstva. Verjeli so, da imaljo slike lahko moči, ki jim omogočajo zadovoljitev teh potreb in so jih v te namene tudi uporabljali.
3.1.2 KLJUČNE ZNAČILNOSTI
Za čas dinastije Joseon je značilno, da so razumeli umetnost slikanja kot domeno slikarjev literatov, ki so sicer po definiciji bili učenjaki in so se s slikarstvom ukvarjali ljubiteljsko, kot amaterji, a kljub temu, ali celo prav zaradi tega, so veljali za proizvaljalce prave umetnosti.
Tudi materiali, ki so jih uporabljali za slikanje, so bili enaki materialom, ki so značilne potrebščine učenjakov (čopič, črnilo, papir), tako lahko logično povežemo njihovo zanimanje za slikarstvo z življenjem učenjaka in konfucianistično ideologijo. Pri slikarjih literatih je bilo v prvem planu samoizražanje; svoje misli in čustva so pustili na papirju, kot da bi slikali lastna razmišljanja (Chang 2020, 298).
Dvor je bil največji naročnik umetnosti v kraljestvu, v delih, ki so jih naročali, pa so se odražale vrednote, interesi in politične ambicije vladajočega sloja (Chang 2020, 303). Dvorno slikarstvo predstavlja glavno izhodišče za ljudsko slikarstvo in ima z njim zato tudi največ skupnega, hkrati pa je nujno potrebno razumeti razlike. Dvorno slikarstvo si lahko privošči večje formate in dražje materiale, prav tako pa so nastali izpod rok izobraženih slikarjev (Chung 2017, 46).
Ikonografija je bila povsem odvisna od naročila. Glavno vlogo je igrala funkcija v ceremonialnem kontekstu, kateri so se podredili motivi, barve in kompozicija. Izdelali so tudi
13
po več kopij v sklopu enega naročila, značilno pa je tudi, da so se zgledovali po že uveljavljenem sistemu podob in ikonografskih programov. Uporabljali naj bi tudi šablone, s pomočjo katerih so lahko razmnoževali motive, na kar kažejo velike podobnosti med nekaterimi deli (Jungmann 2020, 344). Dvornega slikarstva niso vrednotili visoko, saj so ga razumeli kot utilitarno umetnost, ki je služila specifičnim namenom, zato tudi v kasnejših obdobjih ni bila zanimiva za zbiratelje. To pomeni, da del niso ohranjali, prav nasprotno, pogosto so jih že relativno kmalu zavrgli zaradi obrabe (Jungmann 2020, 344). Dela običajno tudi ne vsebujejo podpisa ali datacije. Večina privatnih naročnikov dvornih slikarjev je bilo iz sloja yangban, ki so si lahko privoščili dražja naročila, od 18. stoletja dalje pa se s spremembami v družbi razširi nabor njihovih naročnikov (Jungmann 2020, 350).
Ljudsko slikarstvo je predvsem lepšalo vsakdan s svojo živo dekoracijo, simboliko in mnogimi željami, ki jih je utelešalo. Ločevanje med dvornim in ljudskim slikarstvom je zelo težavno, saj je meja med obema močno zabrisana. Delijo si ikonografske teme, sledijo enakemu sistemu simbolizma in funkcije. Skoraj vse glavne žanrske zvrsti dvornega slikarstva so se lahko pojavile v raznih oblikah med deli ljudskega slikarstva (Jungmann 2020, 364). Slikarji so imeli prvovrstno priložnost za opazovanje in posnemanje del dvornih slikarjev, ko so se srečali na tržnicah prestolnice, kjer so drug poleg drugega ponujali svoja dela publiki (Jungmann 2020, 364). Ker niso imeli enake izobrazbe in tehničnega znanja, so podobe priredili v skladu s svojimi veščinami, trendi in za različne žepe. Najbolj kvalitetne in drage slike so slikali dvorni slikarji za dvor in visoke uradnike na dvoru, pri teh delih so uporabljali draga barvila, pridobljena iz mineralov, in svilo, pri ljudskem slikarstvu pa so dela pocenili s cenejšimi barvili in podlagami (Moes 1987, 114). Tehnično znanje ni bilo pomembno, pomembna je bila simbolika in s tem povezan namen, zato je bilo značilno ponavljanje istih motivov. Specifika ljudskega slikarstva je v tem, da izkazujejo želje, upanje in čustva vsakdanjega človeka, kar jih dela edinstvene. Produciralo se je z namenom, da bo uporabno običajnim ljudem.
Značilen je element spontanosti, sproščenosti in vitalnosti. Podobe se raztezajo čez velik del formata in ne kažejo potrebe po postavljanju objektov v prostor. Ni občutka, da bi si prizadevali upodabljati objekte realistično, saj so skrajšave pogosto drugačne od tistih, ki bi jih slikarjevo oko zaznalo v naravi. Ljudsko slikarstvo je znano tudi po svoji barvitosti prizorov, nasprotno od del slikarjev literatov, ki so se večinoma izražali preko linij s črnilom. Perspektiva zavzema več točk gledišča, tako ima gledalec več centrov, ki jim namenja pozornost in se s pogledom sprehaja po kompoziciji ter se ne ustavi le na eni točki. Za razliko od drugih oblik umetnostnega delovanja so se slikarji ljudskega slikarstva manj obremenjevali s tradicionalnimi metodami.
14
Veliko več je eksperimentiranja s tehnikami, ki so bile uporabljene v drugih obrteh (Kim 2015, 52).
Slikarstvo je zavzemalo razne oblike, od paravanov, pahljač, albumskih listov do zvitkov, ki so bili namenjeni visenju (vertikalna usmeritev) ali pa ročnemu ogledovanju (horizontalna usmeritev) (Hammer 2001, 70). Slikarsko orodje so čopiči iz živalskih dlak s tremi plastmi, ki so omogočale barvilu, da se je shranilo v notranjosti čopiča in ga tako ni bilo potrebno konstantno pomakati. Koreja je slovela tudi po svoji visoko kvalitetni izdelavi papirja (Hammer 2001, 71). Barve so mešali iz pigmentov, ki so bili večinoma mineralnega izvora in so bile, podobno kot črnilo, zmešane z vezivom in posušene, ob uporabi pa so jih zdrobili in jim dodali vodo (Hammer 2001, 71). Uporabljali so tudi barvila rastlinskega izvora. Metoda reproduciranja je bilo prerisovanje, uporaba šablon ali zgledovanje po že obstoječem primeru z dodanim svojstvenim umetniškim izrazom (Kim 2015, 53). Ljudsko slikarstvo se je ravnalo po vzoru dvornega slikarstva, hkrati pa je tak način dela ustrazal tudi komercialnim smernicam tistega časa. Ker je bilo potrebno izdelati veliko del za publiko, ki je imela enoten občutek za estetiko, ni presenetljivo, da se motivi, oblike in kompozicije v delih ponavljajo. Zgledovanje po delih dvornih slikarjev je le osnova, ljudska dela so k temu dodala še samosvoj kreativen izraz in značilno slikovitost, mestoma tudi humor, kar je približalo dela ljudem bolj, kot bi to uspelo dvornemu slikarstvu. Individualnost v delih ljudskega slikarstva je veliko večja kot pri slikarstvu literatov ali dvora, ki se zgledujejo po tradicionalnih vzorih, od katerih nimajo veliko možnosti odklona.
3.2 SLIKARJI KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA 3.2.1 DRUŽBENI POLOŽAJ LJUDSKEGA SLIKARSTVA
Minhwa je bila priljubljena med celotnim prebivalstvom, ne glede na družbeni položaj (Seth 2020, 220). Kljub dejstvu, da je bila družba v tem času strogo razslojena in je bilo jasno, katere dejavnosti so primerne in pričakovane za določen sloj. Po pomembnih družbenih in ekonomskih spremembah se je spremenil tudi umetnostni trg, ki je omogočal vsem slojem, da dostopajo do slikarskih del. Ljudje so si lahko sami priskrbeli zaslužek in nekateri so si na ta način pridobili ekonomska sredstva za uživanje kulturnih dobrin, do katerih prej niso mogli dostopati (Heo 2010, 122). Zanimanje za kulturo, umetnost in literaturo se je razširilo na nižje razrede (Park 2013, 8). Ker so nižji razredi navzven lahko izkazovali kulturne dobrine, ki so večale njihov status, njihovega bistva pa zaradi pomanjkanje izobrazbe niso mogli razumeti, so prevzemali motive višjih slojev, a jih interpretirali in oblikovali po svojem pogledu na svet in estetskem okusu (Heo 2010, 129).
15
S slikami so se sodobniki lahko srečali na vsakem koraku življenja, tako v zasebnih prostorih kot v javnosti, med drugim tudi v templjih (Heo 2010, 126). Pojavljala so se tudi v obliki daril, amuletov in dekoracije. Tako so slike res predstavljale nekakšno dušo ljudstva, ki je prežemala vsakdan.
3.2.2 ANONIMNI UMETNIKI
Za dvorne slikarje ni bilo pomembno, da so ustvarjali novosti in originalne rešitve, ampak se je od njih pričakovalo, da so se držali tradicije in vpeljanih vzorcev (Cho 2020, 267). Motivika, značilna za dvor, se je v prirejeni obliki pojavila tudi med deli slikarjev, ki so se profesionalno ukvarjali s slikarstvom in niso bili povezani z dvorom. Prav ti umetniki so izdelovali dela, ki jih danes kategoriziramo pod imenom minhwa. Posebna sproščenost v slikah ljudskega slikarstva je tudi posledica dejstva, da se ljudskim slikarjem ni bilo potrebno ukvarjati z omejitvami in pravili tradicije dvora. Lahko so svobodno zapustili vzpostavljen vzorec in ga priredili v skladu s svojimi idejami (Park 2004, 403).
Nekateri ljudski slikarji so potovali iz kraja v kraj, sprejemali naročila in med izdelovanjem svojih del bivali pri svojih naročnikih, po končanem delu pa so se premaknili v drugo gospodinjstvo v istem kraju, ali pa so nadaljevali pot v drugam (Moes 1987, 116). S časom se je poklic potujočega umetnika spremenil na način, da je umetnik v poznem obdobju Joseon potoval med kraji in svoja dela prodajal in ustvarjal na tržnicah in ne po hišah svojih kupcev (Moes 1987, 116). Povpraševanje je narekovalo njihovo potovanje, saj se je bilo potrebno izogniti visoki nasičenosti ponudbe v mestih in zadovoljiti potrebam v ruralnih okoljih.
Povečano povpraševanje je povzročilo tudi spremembe v proizvodnji in prodaji slikarskih del.
Izdelava po naročilu se ni več izplačala, zato so dela proizvajali tako, da so bila dostopna na tržnicah (Heo 2010, 123). Zdaj so se odpirale trgovine in stojnice, kjer so kupci lahko kupili že narejena dela (Yun 2018, 105). Večina del je bila prodana v tem kontekstu, tako da je središče ljudskega slikarstva predstavljala tržnica, preko katere je v stik s slikarstvom lahko prišlo večje število ljudi. Predvidevamo lahko tudi, da so nekateri umetniki sodelovali v delavnicah, kjer so skupaj hitreje izdelali večje število slik (Yun 2018, 130). Ponudba se je prilagajala povpraševanju. In ni čudno, da so se navade, ki so bile prisotne na dvoru, razširile v tako velikem obsegu na prebivalstvo (Heo 2010, 124).
16
4. PREPLET KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA IN ŽIVLJENJA
Skozi ljudsko slikarstvo lahko bolje razumemo življenje v času pozne dinastije Joseon. Pred estetsko vrednostjo je imela prednost simbolna vrednost. Motivi iz narave so na predmete in slike prinašali simbolne pomene, ki so predstavljali presežek nad izključno estetsko podobo.
Simbolika je imela praktičen pomen, pomagala je ljudem uresničevati želje po sreči, uspehu in dolgemu, zdravemu življenju ter jih varovati pred nesrečo, ki naj bi jo privabljali zli duhovi.
Znanje o pomenih in njihovo aplikacijo na vsakodnevne situacije se je prenašalo v kontekstu širše družbe. Imeli so animističen pogled na naravo, ki jim je omogočal, da so naravo in njene dele razumeli v kontekstu duhovnega sveta (Moes 1987, 116). Izvor je zaradi svoje zakoreninjenosti v družbi zamegljen, a gre pogosto za vplive daoistične filozofije v kombinaciji s šamanističnim misticizmom (Moes 1987, 116). Daoizem in šamanizem sta prepletena do te mere, da se nekateri simboli dolgoživosti pojavljajo pri obeh (Hammer 2001, 49). Tudi konfucijanska filozofija je v sočasnem slikarstvu pustila svoj pečat. Ponavadi ga razberemo iz občutka zadržanosti, enostavnosti, skromnosti – tudi v dekoraciji, v močni povezavi z naravo in naravnimi materiali.
a) Barva
Preko barve se v slikarstvu izraža čustva, filozofijo in kaže značaj kulture ter obdobja (Joo 2013, 275). V Joseon-u se je teorija barve naslanjala na filozofijo yin yang in pet elementov eumyangohaeng (음양오행), ki je združevala estetsko s simbolnim (Choi 2007, 143). Govori o silah yin in yang, ki sta odgovorni za nastanek sveta in petih elementov, te pa povezujejo s petimi barvami in smermi neba (Korea Foundation 2010, 16–17). V Koreji je bila aplicirana že v dinastiji Goguryo (고구려) (Joo 2013, 276). Zaobsega pet glavnih barv: rdečo, modro, rumeno, belo in črno. In prav teh pet barv je najmočneje zastopano na vseh področjih korejske kulture, tudi v ljudskem slikarstvu. Ustrezajo petim smerem neba in jih najdemo v šamanizmu in folklori (Joo 2013, 276). Yang predstavlja rdeča, ki pomeni pozitivno energijo, ki odganja slabo in zle duhove (Choi 2007,143). Yin nasprotno predstavlja negativni pol. Yang je pomenil svetlobo in yin senco (Joo 2013, 276). S pomočjo komplementarnih barv so dodatno poudarili dvojnost yin in yang (Joo 2013, 281). Kljub spremembam v slogovnem izrazu osnovna barvna lestvica ostaja nespremenjena. Simbolna vrednost barve ima prednost pred realističnim upodabljanjem (Shim 2007, 11).
17
Rdeča Modra Rumena Bela Črna
Jug Vzhod Sredina Zahod Sever
Ogenj Les Zemlja Kovina Voda
Odganja zlo Prinaša srečo Monarh Božanskost Smrt
1
b) Živali
Živali so povezovali s človeškimi lastnostmi. Predstavljale so človeške želje, sanje in načela (Heo 2010, 128). Pojavljajo se tiste, ki so jih poznali, videvali in so bile del njihovega vsakdana in okolice. Te živali so na svoj način prevzele specifične pomene, ki so določali, v kakšnih kontekstih so se pojavljale.
Motiv: Pomen:
Divje gosi Par je skupaj celo življenje, zvestoba, sreča v
zakonu (Moes 1987, 119)
Fazan Poosebitev vljudnosti (Yoon 2002, 26)
Jelen Dolgoživost, neumrljivost (Moes 1987, 118)
Kokoš Veliko otrok (Yoon 2002, 256)
Kragulj
Varuje pred ognjem, poplavami in vetrom (Moes 1987, 118), tudi nevihtami, vojaškimi vdori, lakoto, sušo in boleznimi (Yoon 2002, 27)
Krap
Upanje na uspeh pri opravljanju državnih izpitov (Cho 2020, 276), upanje, vztajnost (Moes 1987, 118), pogum, vzdržljivost, zagnanost, uspeh (Moes 1987, 130), predanost državi (Yoon 2002, 172); sinovsko spoštovanje (Yoon 2002, 197)
Netopir Prinašalec sreče (Yoon 2002, 17)
Pav Dolgo življenje (Yoon 2002, 26)
Petelin (običajno rumeni petelin) Odganja zle duhove, prinaša luč dneva (Moes 1987, 118)
1 Povzeto po: Joo 2013, 276; in Korea Foundation 2010, 16–17.
18
Motiv: Pomen:
Race Par ostane skupaj vse življenje, zvestoba,
srečen zakon (Moes 1987, 118)
Rak Modrost, kdaj odnehati (Yoon 2002, 173)
Sokol Pravica, pravičnost (Cho 2020, 278)
Sova Amulet pred vlomilci (Yoon 2002, 27)
Sraka Prinašalka dobrih stvari, znanilka pomladi
(Moes 1987, 118)
Školjke Harmonija in načelnost (Yoon 2002, 172)
Tiger
Odganja zlo (Moes 1987, 128); moč, pogum (Hammer 2001, 37), preprečuje naravne katastrofe (požari, poplave in močni vetrovi), človeka varuje pred vojno, boleznijo in lakoto (Yoon 2002, 19); humorne ljudske zgodbe (tiger in sraka)
Troglavi kragulj Varuje pred ognjem, poplavami in vetrom, prinaša srečo za tri leta (Moes 1987, 129)
Vrabec Prinaša srečo (Yoon 2002, 26)
Želva
Dolgo življenje, lahko potuje med dvema svetovoma – vodo in zemljo (Yu 2016, 133), lahko napove prihodnost (Yu 2016, 135), povezava z daoističnimi metodami dihanja, modrost dolgega življenja (Yu 2016, 136), povezava s konfucijasnkimi vladarji (Yu 2016, 149)
Žerjav Dolgoživost
c) Rastline
Na slikah iz poznega obdobja Joseon so bile med rastlinami najpogosteje identificirane potonike, slivovi cvetovi, krizanteme, kamelije, lotusi in bori, na nekaterih primerih pa je točna identifikacija težavna (Park in Pak 2004, 26). Pogosto se pojavljajo tudi magnolije, a najpogosteje smo priča slikarskim delom, ki vsebujejo potonike, ki so bile kot motiv primerne tako na dvoru kot pri obredih običajnih ljudi (Park in Pak 2005, 74). Med slikarji literati je
19
vlogo glavnih motivov igral koncept »štirih gospodov« sagunja (사군자): bambus (daenamu 대나무), slivovi cvetovi (maehwa 매화), orhideje (nancho 난초) in krizanteme (gukwa 국화).
Predstavljali so način samokultivacije za literate, ki so s pomočjo medija slikarstva raziskovali vrline, ki so jih te štiri rastline predstavljale (Cho 2020, 278). V ljudskem slikarstvu so jih kombinirali z drugimi motivi zaradi njihove sporočilnosti (Heo 2010, 129). Slogovno lahko na primerih vidimo širok spekter od natančnega naturalističnega upodabljanja do shematizacije.
Motiv: Pomen:
Bambus Krepost, poštenost (Cho 2020, 276), moč,
vstrajnost, trpežnost (Cho 2020, 278)
Bor Dolgoživost, vzdržljivost (Moes 1987, 117),
zvestoba (Park 2013, 6)
Breskev (sadež) Dolgo življenje (Yoon 2002, 17), pravica (Yoon 2002, 172)
Citrus »Budova roka« Obilje sreče (Yoon 2002, 17), prinaša blagoslov bude (Yoon 2002, 98)
Cvetoča breskev
Legenda o ribiču, ki je našel skrito dolino s cvetočimi breskvami, raj, a ko je odšel, ni več našel poti nazaj v dolino (Moes 1987, 120) Cvetoča češplja (marelica) Prinaša obljubo pomladi (Yoon 2002, 172)
Granatno jabolko Veliko sinov, plodnost (Yoon 2002, 17)
Grozdje Prinaša srečo, želja po blaginji in uspehu za
otroke (Yoon 2002, 101)
Hruška Simbol enotnosti med družinskimi člani
(Yoon 2002, 100)
Kaki Zvestoba (Yoon 2002, 100)
Kostanj Materinstvo (Yoon 2002, 100)
Lotusov cvet Čistost (zraste iz blata in zacveti čist) (Moes 1987, 120), brezmadežnost
Lotusov list Rodnost, dolgoživost (Yu 2016, 147)
Lotusovo seme Veliko sinov (Yoon 2002, 72), rodnost (Yu
2016, 147)
Lubenica Sreča, dolgo življenje (Yoon 2002, 100)
20
Motiv: Pomen:
Potonike
Ženska lepota, ženska seksualnost, bogastvo (Moes 1987, 118), sreča, plemenitost, čistost, pomlad, ljubezen (Moes 1987, 126), blaginja (Park 2013, 5)
Žižola Zdravi otroci, del poročnega slavja (Yoon
2002, 100)
d) Drugo
Motiv: Pomen:
Feniks Integriteta, poštenost, samoomejevanje
(Yoon 2002, 173) Knjige in pisarsko orodje
Konfucijanski ideal učenjaka (Moes 1987, 122), spodbuda za študij in samokultivacijo (Moes 1987, 122)
Vrtni kamni Moška spolna potenca (Moes 1987, 118),
večnost (Yoon 2002, 113)
Zvezan snop dokumentov
Pismo, ki nastavlja posameznika na vladni položaj, kot upanje na uradniško službo (Yun 2018, 123)
Zmaj Odganja zle duhove, prinašanje dežja (Yoon
2002, 236)
e) Knjižne kompozicije
Gre za ikonografijo, ki je značilno moška. V konfucijanski družbi so bili moški tisti, ki so se ukvarjali s pisanjem, branjem in študijem, torej so knjige in pisarniški pripomočki neposredno povezani z vsakdanom moških, predvsem literatov iz razreda yangban. Pojavljajo se tri imenovanja tega motiva: chaekgeori (책거리) (knjige in predmeti), chaekgado ( 책가도) (knjižne police) in munbangdo (문방도) (učenjakov kabinet). Vsi trije predstavljajo po svoje drugačen tip upodabljanja istega motiva. To je samonikel korejski motiv, ki drugod v taki obliki ni prisoten (Moes 1987, 122). Je pa bil priljubljen znotraj celotne družbe, ki je cenila knjige in izobrazbo (Yun 2018, 125). Ljudsko slikarstvo je dodalo motivu predmete in rastlinske dodatke,
21
ki nekoliko zmanjšajo pomen knjig v kompoziciji ter mu dodajajo nove simbolne pomene (Park 2013, 14).
Slikovno dopolnjene kitajske pismenke munjado (문자도) so pogost motiv, ki kombinira kaligrafijo s slikarstvom, tako da pismenki dodaja slikovne obrazložitve, zgodbe in simbole, ki dodatno podpirajo pomen pismenke. Slikarski elementi so lahko ob pismenki ali pa nadomeščajo del pismenke. Preko kaligrafije lahko motiv povežemo tako s knjižnimi tihožitji kot z učenjaškim vsakdanom. Tako so si prizadevali prenesti sporočilo konfucijanske etike običajnim ljudem preko narativnih prizorov, ki nadomestijo potrebo po klasični pismenosti (Shim 2007, 5). Le izobraženi moški so aktivno uporabljali kitajske pisemnke, ženske in nižji sloji so za svoje potrebe uporabljali hangeul (한글), a so kljub temu goljili soštovanje do pismenk (Moes 1987, 124). Tako so se slikarska dela s pismenkami pojavljala v domovanjih vseh razredov. Socialni status kitajskih pismenk pa se je kljub temu nekoliko znižal kot posledica socialne mobilnosti (Shim 2007, 10). Najbolj razširjena ikonografska oblika s pismenkami je bil motiv, ki je zaobjemal osem poglavitnih vrlin po konfucijanski filozofiji:
sinovsko spoštovanje, bratska ljubezen, zvestoba, odkritosrčnost, dobrota, opravljanje dolžnosti, čast in ponižnost (Moes 1987, 125). Rezultat je zanimiva kombinacija konfucijanskih vrlin in daoističnih simbolov. Pogosto so v eno kompozicijo združeni številni elementi, najverjetneje z namenom, da bi povečali potencial za izpolnitev dobrih želja.
4.1 POVEZAVE MED SIMBOLIKO MOTIVOV IN PRAKTIČNO RABO
Ustreznost motiva za določeno situacijo ni bila natančno določena, šlo je bolj za nedorečene dogovore znotraj družbe, kjer so ljudje skozi tradicijo povezovali ikonografijo s situacijami iz vsakdanjega življenja.
Motiv z desetimi simboli dolgoživosti je bil primeren tako za rojstnodnevna praznovanja kot poročna slavja. Kvaliteta del je različna, kar kaže na dejstvo, da je bil motiv priljubjen v vseh socialnih razredih (Yu 2016, 140). Ker pooseblja željo po dolgem življenju, se lahko povezuje z vsemi dogodki v življenskem ciklusu, kjer je ponavadi prisotna ta želja. Tudi v primerih, ki so povezani z zdravjem. Gre za značilno korejsko kombinacijo motivov, ki izhajajo iz kitajske mitologije (Jungmann 2020, 357). Ni strogo določeno, kateri simboli so vključeni, saj lahko variirajo med slikarskimi deli, ali pa so upodobljeni samostojno. Najpogostejši so sonce, gore, reke, bori, breskve, bambus, žerjavi, jeleni, želve in »gliva nesmrtnikov«.
22
Motiv: Pomen: Priložnost:
Chaekgeori (책거리) (knjige in predmeti)
Želje učenjakov v procesu pridobivanja znanja, odsev življenskega sloga učenjakov, težnja po znanju;
estetska vrednost, razkazovanje luksuznih predmetov in zasebnih zbirk (Yoon 2002, 144);
promoviranje konfucijanske etike (Shim 2007, 8)
Stene kabinetov učenjakov (Yoon 2002, 144), darila (Yoon 2002, 146), dekoracija moških prostorov (Shim 2007, 8)
Eohaedo (어해도) (ribe in vodna bitja)
Hrepenenje po svobodi, upanje na srečo, veliko otrok, izobilje, plodnost, zakonska ljubezen; odganjanje zlih duhov; sinovsko spoštovanje (Yoon 2002, 196)
Ženski prostori, soba neveste (Yoon 2002, 194); vrata omar, na ključavnicah (Yoon 2002, 195)
Girin (기린) Preprečuje požare V kuhinji (Yoon 2002, 19) Granatno jabolko Veliko otrok (sinov), uspeh
otrok (Park 2013, 6)
Poroke, poročna oblačila, posteljnina (Yoon 2002, 17)
Hyojado (효자도) (munjado 문자도) (sinovsko spoštovanje)
Osem načel sinovskega spoštovanja (ljubezen med sorojenci, zvestoba, zaupanje, pravičnost, ...) (Yoon 2002, 170)
Izobraževalna funkcija, sporočanje konfucijanskih moralnih vrednot (Yoon 2002, 171)
Ilwolobongdo (일월오봉도) (sonce, luna in pet vrhov)
Sonce je moški pol, luna ženski pol, pet vrhov ustreza petim smerem neba in petim elementom (yin yang in pet elementov) (Jungmann 2020, 357)
Zunaj dvora kot paravan za ozadje šamanističnih obredov (Park 2013, 11)
23
Motiv: Pomen: Priložnost:
Krap
Upanje na uspeh pri opravljanju državnih izpitov, upanje, vztajnost, pogum, vzdržljivost, zagnanost, uspeh; sinovsko spoštovanje (Yoon 2002, 197)
V sobi mladeničev, da bi pri njih vzbudili te lastnosti (Moes 1987, 130); nad nevestino posteljo, da bi sanjala o skakajočem krapu ali zmaju – da rodi sina, ki je uspešen (Moes 1987, 130);
darilo za uspešno opravljanje izpitov (Yoon 2002, 195)
Lotus Čistost Moški prostori, terase (Yoon
2002, 73)
Lovski prizori Občudovanje lovskih
sposobnosti, moška domena
Sobane predvsem vojaških uradnikov (Moes 1987, 114)
Pes Odganja tatove V shrambi (Yoon 2002, 19)
Petelin
Prinaša jutranjo svetlobo in odganja temo noči ter zle duhove, povezuje nebo in zemljo (Yoon 2002, 256)
Na vratih (Yoon 2002, 19), v hiši, obešene na prvi dan v letu (Yoon 2002, 256)
Potonika
Bogastvo, ženska lepota, upanje na blaginjo in bogastvo zakoncev (Park 2013, 5)
Dekoracija ženskih prostorov, poroke, paravani kot ozadje za rituale čaščenja prednikov (Jungmann 2020,
364), v najbolj
reprezentativnih prostorih (Yoon 2002, 112)
Potonika in bambus
Ohranjanje bogastva, položaja in občutek miru (Yoon 2002, 113)
Poroke, dekoracija bivalnih prostorov
24
Motiv: Pomen: Priložnost:
Ptice in cvetje
V parih (lahko tudi z mladiči) simbolizirajo zakonsko srečo in zvestobo, ljubezen med možem in ženo, harmonijo narave (Yoon 2002, 24)
Najpogostejši motivi, lahko uporabljen skoraj v vsakem prostoru, najprimernejši za ženske prostor (Moes 1987, 117); soba mladoporočencev Rastline in insekti Ženstvena energija,
delikatnost, modrost in tišina
Ženski prostori (Yoon 2002, 86)
Sasin (사신) (sasindo 사신도) (gorsko božanstvo)
Varujejo vse štiri smeri neba, varujejo mrtve pred zlimi duhovi (Yoon 2002, 254)
Odganjanje zlih duhov (Yoon 2002, 21)
Simboli dolgoživosti sipjangsaengdo (십장생도) (sonce, gore, voda, oblaki, bor, bambus, žerjav, jelen, želva, kamen, »gliva nesmrtnikov«)
Prinašajo dolgo življenje
Darila (Yoon 2002, 16), dekoracija domov, obredi (Yu 2016, 139)
Sto metuljev
Cvetlice simbolizirajo ženske, metulji pa moške, želja po harmoniji zakonskega para
Dekoracija sobe
mladoporočencev (Yoon 2002, 87)
Sto otrok
100 je srečno število v kitajskem numeričnem sistemu (Moes 1987, 112) veliko otrok
Spalnica mladoporočencev, kot vzpodbuda za rodnost para, na zabavah za prvi rojstni dan (Moes 1987, 112)
Tiger
Preprečuje naravne katastrofe (požari, poplave in močni vetrovi), človeka varuje pred vojno, boleznijo in lakoto, odganjanje zlih duhov
Dekoracija sob vojaških uradnikov (slike tigrove kože) (Yoon 2002, 19–20)
25
Motiv: Pomen: Priložnost:
Tiger in sraka (ali zajec)
Humorne ljudske zgodbe, pametna sraka kara manj bistrega tigra; simbolna prezentacija zmage ljudstva nad slojem yangban (Yoon 2002, 214); odganjanje zlih duhov
Glavna vrata ob novem letu (Yoon 2002, 214), dekoracija notranjih prostorov
Zmaj
Vlada morju, vodno božanstvo ščiti ljudi pred zlimi duhovi, prinaša srečo, vpliva na vetrove, valove in dež; simbol kralja, ljubezen staršev, ki želijo, da sin opravi državne izpite
Vhod (prinaša srečo in odganja zle duhove) (Yoon 2002, 20), vrata kašče slike zmajev so ob suši metali v vodnjake, da bi priklicali dež (Yoon 2002, 237)
Žerjav
Kot spremljevalci daoističnih nesmrtnikov simbolizirajo dolgoživost in nesmrtnost (Moes 1987, 117)
Želja za dolgo življenje
4.2 RABA V ZASEBNEM PROSTORU
V poznem obdobju dinastije se je s komercializacijo uporaba del ljudskega slikarstva razširila do te mere, da so se dela pojavljala na vsakem koraku znotraj domovanj. Na vhodnih vratih, pečeh, skrinjah za shranjevanje, pohištvu, vodnjakih, itd. (Kim 2015, 52). Zanimivo je, da so se zdaj dela pojavila v gospodinjstvih, kjer poprej ni bilo navade ali zadostnega gmotnega stanja za nakup slikarskih del (Yun 2018, 105). Nimamo točnih podatkov, kje in kako so slike bile uporabljene znotraj domovanj, največ podatkov lahko prejmemo preko ohranjenih fotografij iz zgodnjega 20. stoletja, kjer se moramo zanašati na hipotezo, da se raba do tedaj ni močno spremenila (Yun 2018, 128). Socialni status in premoženje sta narekovala velikost hiše, hkrati pa tudi dekoracijo, ki je sporočala duh časa, estetiko in filozofijo prebivalcev. V ospredju je bila povezava z naravo, ki je bila glaven vir navdiha. Za gradnjo so uporabljali naravne materiale, stene so lahko odprli in povabili naravo v svoj dom, vrtovi pa so predstavljali srce hiše (Choi 2007, 61).
26
Največji formati dvornega slikarstva so bili zložljivi paravani. Služili so temu, da so s svojo reprezentativnostjo določali točko pozornosti v prostoru, kot nekakšno ozadje za gostitelja, ritual ali ceremonijo in tako pomagali ustvariti hierarhijo dogajanja (Jungmann 2020, 357).
Pozni Joseon je obdobje, ko so uporabljali paravane v skoraj vseh slojih. To je bil najbolj razširjen način vključevanja slikarstva, hkrati pa tudi narave, v domove (Moes 1987, 116).
Njihov namen pa ni bil izključno dekorativen ampak tudi praktičen. Na povsem utilitarni ravni so ščitili pred prepihi. Sarangbang (사랑방) je prostor predvsem za moške, kjer so sprejemali goste. Lastnik doma je sedel na posebnem mestu, zaznamovanim s paravanom, ki je imel ponavadi šest ali osem kril (Choi 2007, 91). V istem prostoru so lahko visele tudi slike na zvitkih. Ponavadi je šlo za prizore, ki so povezani s študijem, krajine, kaligrafska dela, ali lovske prizore (Choi 2007, 91). Glavna soba v hiši, anbang (안방), je imela paravan, na katerem so se pojavljali motivi ptic in cvetja (Choi 2007, 97). Formati del so bili standardizirani, tako da so ustrezali dimenzijam v sočasni arhitekturi (Yun 2018, 129). Horizontalno orientirana slikarska dela so pogosto našla svoje mesto nad vrati (Yun 2018, 128).
V moškem delu je bilo pohištvo, v primerjavi z ženskim delom hiše, manj okrašeno (Choi 2007, 106). V moških prostorih, predvsem vojaških uradnikov, so prisotni tudi prizori lova, ki so v svojem bistvu žanrski prizori, ki nakazujejo na moško občudovanje lova. Živali, ki se pojavljajo, tu nimajo svojih običajnih simbolnih pomenov, ker so postavljene v drugačen kontekst. Med drugim so pogosti tudi motivi, ki prikazujejo konfucijanske vrednote in knjižna tihožitja (Hammer 2001, 62). Ženski prostori so bili deležni večje dekoracije in barvitosti. Značilni so motivi ptic in cvetlic, najpogosteje v parih, kar je simboliziralo harmoničen zakon. Med cvetlicami so bile najpopularnejša izbira potonike, ki so simbolizirale žensko lepoto in bogastvo (Jungmann 2020, 363). Značilni so bili motivi, povezani z naravo, zakonsko srečo in željo po otrocih.
Bujeok (부적) je izraz, ki označuje korejske amuletne slike, izdelane z značilnim rdečim barvilom, ki prinašajo srečo ali odganjajo zlo in so obešene v hiši, na vratih, skrinjah za shranjevanje, ali pa so jih celo nosili s seboj za zaščito na poti (Moes 1987, 129). Uporabljali so jih vsi, ne glede na status, in ker so jih uporabljali vsakodnevno, so se hitro poškodovali in so jih zato pogosto menjavali, stare pa zavrgli, saj tudi njihova magična moč ni delovala dolgo (Moes 1987, 129). Munbae (문배) so talismani, ki so bili izobešeni na glavnem vhodu in so služili odganjanju zlih duhov od hiše (Moes 1987, 129).
27
4.3 RABA OB POSEBNIH ŽIVLJENSKIH RITUALIH
Ker so hoteli nekaterim dogodkom dodatno poudariti pomen ali jih po svoje obeležiti, so jih dodatno obogatili s slikarskimi deli. Rojstva otrok, rojstni dnevi, poroke, novoletna slavja, pogrebi in spominski obredi za prednike, vsi spadajo pod okrilje posebnih priložnosti v življenju vsakega posameznika. Ob praznovanju rojstnih dni so uporabili paravan z motivom desetih simbolov dolgoživosti (Jungmann 2020, 357). Poročni paravani so bili ponavadi večji in razkošnejši od drugih in so postavljali vizualno in simbolno sceno za obred poroke (Moes 1987, 126). Poročne obrede so krasili paravani z motivi, kot je banket kraljice zahoda (Xi Wang Mu) ali »Uspešno življenje generala Guo Ziyi« gwakbunyanghaengnakdo (곽분양행락도) (Jungmann 2020, 357). Prvi je prirejen značilno korejsko, saj združuje dva motiva, ki se v kitajski umetnosti pojavljata samostojno, to sta prihod gostov in praznovanje v palači (Jungmann 2020, 358). Drugi pa izhaja iz zgodbe o generalu iz obdobja upora An Lushan-a v 8. stoletju, ki naj bi imel zelo veliko družino s številnimi potomci. Njegovo življenje je imelo vse tri blagoslove: bogastvo, veliko potomcev in dolgo življenje, zaradi tega je predstavljal ideal v konfucijanski družbi Joseon-a (Jungmann 2020, 359). V korejskih primerih se osredotočajo predvsem na intimno plat in družinsko življenje. Poleg teh dveh motivov se pojavlja tudi motiv stotih otrok baekjado (백자도) (Jungmann 2020, 358). Ta ikonografska tema izhaja iz daoizma in je bila v tem času priljubljena (Moes 1987, 112). Ker je v konfucijanski družbi veljalo prepričanje, kjer so dajali prednost moškim potomcem, ki so nadaljevali družinsko ime in tradicijo čaščenja prednikov, so bili otroci na motivu običajno moškega spola. Šlo je tudi za nekakšen zgled mlademu paru v upanju, da bi si ustvarila veliko družino z veliko potomci, kar bi pomenilo izpolnitev dolžnosti neveste do njene nove družine (Moes 1987, 112). Enostavnejši a nič manj glamurozni poročni paravani so imeli motive s cvetlicami ali pticami. Še posebej popularna izbira je bil motiv potonik, lahko v kombinaciji z vrtnimi kamni, ki so v motiv vnašali moško sfero. Ob primeru, da je v kompozicijo vključen še lotusov cvet, slika simbolizira še nevestino čistost (Moes 1987, 126).
5. POMEN KOREJSKEGA LJUDSKEGA SLIKARSTVA V SODOBNOSTI
Danes živimo v globalizirani družbi. Ker je svet tako zelo povezan, je možnost prevlade tujih vplivov nad tradicijo, ki je pogosto razumljena kot nenapredna ali celo nazadnjaška, velika.
Zato se v zadnjem času v družbah pojavlja težnja po iskanju lastne kulture. Enako velja za Korejo. Aktivno iskanje in ozaveščanje o lastni kulturi omogoča ljudem večje samoizražanje in
28
ponuja občutek pripadnosti. To je značilno za ljudsko slikarstvo, ki v Koreji velja za slikarsko zvrst, ki najbolje pooseblja značilno korejska čustva in dušo. Gre za tradicionalno obliko, ki je v sodobnem času modernizirana, tako da sovpada s potrebami sodobnega prebivalstva. Tako gre za ljudsko umetnost, ki je narejena za ljudi neglede na čas. S sodobno preobrazbo ljudskega slikarstva se podrobneje ukvarja tudi Sim Yeong-ok v svojem prispevku za konferenco združenja korejskega ljudskega slikarstva leta 2014, kjer razpravlja prav o teh trendih (Sim 2014).
Korejsko ljudsko slikarstvo je v sodobnem času prisotno v obliki artefaktov iz preteklosti v muzejih, kot izposojeni elementi tradicije za sedanjo rabo, ali pa kot na različne načine preobražen slog, da ustreza zahtevam sodobnih umetnostnih razmer. Sodobni umetniki po svoje predelujejo elemente tradicije in jih kombinirajo z raznovrstnimi umetnostnimi smermi, tako da dobijo izrazito individualno obarvano produkcijo. Med bolj znane umetnike spadajo Kim Ki-Chang, Park Saeng Kwang, Lee Wal-Jong, Jeon Hyeok Lim, Kim Ji-hye in drugi. Ne posodablja pa se samo slikarski slog, ampak tudi umetniški material oziroma medij, preko katerega se elementi korejskega ljudskega slikarstva pojavljajo na sodobni umetnostni sceni.
Predstavnik zvrsti v mediju videoarta je Lee Lee Nam. Poleg umetniških del je prisoten širok spekter izdelkov za domačo rabo, gospodinjstva, spominke, dekoracijo in podobno, ki je značilno komercialno orientiran. Za te predmete je značilno, da si sposojajo tradicionalne elemente in jih predstavljajo v novem kontekstu in v novih materialih. Tu ne gre za umetniška dela, vendar kljub temu na širšem trgu ohranjajo prisotnost ljudskega slikarstva v vsakdanjem življenju ter ozaveščajo o pomenu v korejski kulturi.
Tako je v zadnjih letih zaznati povečano zanimanje za domačo kulturo in ljudsko slikarstvo med prebivalstvom. Če vpišemo izraz minhwa v korejske spletne brskalnike, hitro ugotovimo, kakšno vlogo igra v sodobni družbi. Pojavlja se v obliki natečajev, razstav (tako muzejskih kot sodobnih umetnostnih galerij), produktov za prodajo, za dekoracijo prostorov, tečajev za učenje slikanja (tudi kot oblika sprostitve), kot promocija značilno korejske kulture (tudi globalno) ter celo v modni industriji, in še bi lahko naštevali. Poleg tega pa se področje vedno pogosteje raziskuje tudi v akademskih krogih. V svoji raziskavi se z modernim ljudskim slikarstvom preko analize svojih slikarskih del ukvarja slikarka Choi Young Im (Choi 2015). Zanimivo študijo o pomenu ljudskega slikarstva kot pomembnem delu v sodobnem izobraževalnem sistemu pa je spisala Hong Ae-ri (Hong 2012).
29 6. ZAKLJUČEK
Umetnostno izražanje je pomemben del vsake kulture. Umetniška dela lahko pomembno prispevajo k razumevanju življenja v preteklosti in kulture v zgodovinskih obdobjih. Tako lahko ob poznavanju slikarskih del lažje razumemo vsakdan prebivalstva neke kulture v preteklosti. Povezava med obema pa deluje vzajemno, saj lahko s poznavanjem zgodovinskih okoliščin bolje razumemo umetniško produkcijo, hkrati pa tudi sedanjo kulturo. Zato sem se v svojem raziskovanju med drugim posvetila tudi družbenemu in zgodovinskemu ozadju obdobja pozni Joseon. Razmere in okoliščine na določenem ozemlju na določeni točki v času pomagajo oblikovati slogovni in ikonografski izraz umetniških del. Zato je pomembno, da ob raziskovanju korejske umetnosti poznamo sliko življenja v obravnavanem obdobju. Tako si pridobimo pripomočke za razumevanje nastanka in uporabe korejskega ljudskega slikarstva.
Korejsko ljudsko slikarstvo je nedvomno soustvarjalo vsakdan večine prebivalstva v obdobju pozni Joseon, ne glede na socialni status. Trg s slikarskimi deli je cvetel, dela so bila dostopna prebivalstvu tako fizično kot ekonomsko. Tako si je lahko slikarska dela ljudske umetnosti privoščil skoraj vsak. Hkrati pa je prisotnost različnih slikarjev na tržnicah omogočala medsebojne vplive, prenašanje motivov in trendov med posameznimi ustvarjalci. K temu je nedvomno prispevalo tudi povpraševanje, ki je določalo, kaj se je na tržnicah med deli ljudskega slikarstva prodajalo. Ljudsko slikarstvo je zaradi svobodne prodaje na trgu, ko ni bilo več odvisno od naročil, lahko imelo tudi več svobode v izrazu in slogovni interpretaciji ustaljenih motivov, kot je bilo to mogoče med deli dvorne umetnosti. Tako je lahko bolje posnemalo ritem življenja v družbi ter značilno korejska občutke, emocije in humor. Pomemben aspekt te slikarske oblike pa je njena uporaba, ki je vezana na ikonografski pomen. Oba se med seboj prepletata in vzajemno dopolnjujeta. Korejska tradicija je preko dvorne kulture narekovala načine uporabe umetniških del v domovanjih, ob posebnih priložnostih, praznovanjih in obdarovanjih. Tako so lahko ljudje srečevali podobne motive v podobnih kontekstih ter tako širili kulturo uporabe slikarskih del med različnimi družbenimi sloji. Za določene motive so veljali specifični pomeni in z njimi povezani načini uporabe, lokacije za postavitev del ali celo čas, v katerem se je slikarsko delo naročilo in izobesilo. Tako sem lahko z dostopnimi študijami in literaturo potrdila svojo hipotezo. Na mnogih primerih je ob poznavanju pomena slikarskega motiva lažje razumeti, v kakšnem kontekstu se je delo uporabljalo. Prav tako pa uporaba v določenem prostoru ali kontekstu dodatno potrjuje pomen, ki ga določen motiv nosi. Ker se ikonografija in uporaba povezujeta, lažje razumemo ljudi v obdobju pozni Joseon ter druge
30
aspekte življenja in umetnosti. Prav tako pa nam omogoča bolj poglobljeno razumevanje korejske kulture v preteklosti in sedanjosti.
31 7. POVZETEK
Koncept ljudskega slikarstva se je v Koreji vzpostavil kot produkt gibanja, ki ga je na Japonskem vzpostavil Yanagi Muneyoshi. Temelji na umetnostni produkciji, ki je nastala in živela z ljudstvom. Predvsem je bil ta tip slikarstva razširjen v poznem obdobju dinastije Joseon, za katerega je značilna ekonomska rast in razvoj komercializacije. To je prinesla rast populacije in prehod na bolj svoboden način trgovanja. Hkrati se je razvil tudi umetnostni trg, ki je omogočal širši skupini ljudi, da je dostopala do umetniških del. Vodilni v umetnostnem razvoju je bil dvor, ta pa je pronical svoje vplive na okus nižjih slojev. Tako se je ljudsko slikarstvo razvijalo iz osnovnih principov dvornega slikarstva in mu dodajalo svojstven duh, ki je odražal življenje običajnih ljudi. Slikovitost, svoboden izraz in humor so bogatili tradicionalne teme, ki so izhajale iz konfucijanske, daoistične in šamanistične tradicije. Slikarstvo je postalo dostopno in je bilo prisotno na vsakem koraku. Prisotno pa ni bilo le zavoljo dekoracije, ampak je imelo specifične praktične namene. Te namene lahko razberemo iz motiva. Tako so specifične motive povezovali tudi s specifičnimi dogodki, lokacijami in praznovanji. Omogočale so srečno, dolgo življenje, ali pa so odganjale nesrečo. Slikarstvo je nastajalo v večjem številu in je v svoji produkciji ponavljalo vzorce, ki so bili rezultat povpraševanja in estetskega okusa populacije.
V sodobnih časih ljudsko slikarstvo v Koreji predstavlja pomembno povezavo z lokalno tradicijo, zgodovino in kulturo. Sočasno z globalizacijo se zanimanje zanjo veča, saj odraža značilno korejske kulturne elemente, ki tvorijo ponos pri lokalnem prebivalstvu, ta pa se odraža tudi v globalnem kontekstu. Kljub spremembam produkcija še vedno živi in se razvija.
32 8. 요약문
한국에서 민화의 개념은 한국 이름 ‘유종열’로도 알려진, 일본인 ‘야나기 무네요시’가 성립했다. 민화는 사람이 중심인, 사람에 의해, 그리고 사람을 위해 창작된 예술이라고 할 수 있다.
한반도에서 민화는 경제 성장 후 상업화가 활발해진 조선 후기에 널리 보급되었다.
인구의 증가와 더불어 예술 시장도 자유로워졌고, 미술 작품의 무역도 발전했으며, 더 많은 사람들이 미술품을 구입할 수 있게 되었다. 궁정 미술은 이러한 예술 분야의 발전을 이끌었고, 하층민들의 미적 취향에까지 영향을 미쳤다. 민화는 궁중 미술의 기본 원리를 답습하는데 그치지 않고, 이를 계승 발전시켰다. 더불어 민중들의 삶을 반영하는 자신만의 표현까지 담았다. 유교, 도교, 무속에 이르기까지 전통적인 주제를 다루면서, 자유로운 표현, 유머가 더해졌다. 신분과 상관없이 모든 사람들이 그림을 구입할 수 있게 되었고, 또 어디에서나 감상할 수 있었다. 장식용으로만 주목을 받았던 미술품이 실용적인 용도로도 쓰였다. 작품의 주제를 통해 이를 이해할 수 있다. 특정한 주제가 반복해서 등장했고, 작품 속에서 일상적인 행사, 기념일, 특정 장소를 볼 수 있게 되었다. 또한 민화가 행복한 삶을 가능하게 하고, 사고나 불운을 몰아낼 수 있다고 믿기도 했다. 민화의 제작이 늘었고, 수요 증가와 미적 취향의 범주화의 결과로 특정한 주제가 반복해서 등장했다.
또한 근대 한국 민화는 지역, 전통, 역사, 문화를 연결하는 중요한 역할을 한다. 민화는 한국 사람들의 자부심이자, 진정한 한국적 요소들이 담긴 예술의 전형 중 하나다.
최근에는 세계화로 외국에서도 한국 문화 대한 관심이 커지면서 한국 민화에 대한 관심도 더불어 증가하고 있다. 이렇게 민화의 변화와 함께, 한국을 볼 수 있는 여전히 살아 발전하는 예술이다.
33 9. VIRI IN LITERATURA
Chang, Chin-Sung. 2020. “Transformation: Three Centuries of Change in Late Chosŏn Painting.” V A Companion to Korean Art, uredili J.P. Park, Burglind Jungmann in Juhyung Rhi, 291–320. Hoboken: John Wiley & Sons.
Cho, Insoo. 2020. “The Emergence of Confucian Culture: Early Chosŏn Painting.” V A Companion to Korean Art, uredili J.P. Park, Burglind Jungmann in Juhyung Rhi, 263–290.
Hoboken: John Wiley & Sons.
Choi, Sang-Hun. 2007. Interior Space and Furniture of Joseon Upper-class Houses. Prevedla Yoon-jung Cho in Eun-Young Min. Seul: Ewha Womans University Press.
Choi, Young Im 최영임. 2015. “Minhwaui hyeondaejeok pyohyeongwa sangjingseong yeongu:
boninjakpumeul jungsimeuro 민화의 현대적 표현과 상징성 연구 : 본인작품을 중심으로
(Študija sodobnega izraza in simbolizma korejskega ljudskega slikarstva: s poudarkom na lastnih delih).” Magistrsko delo. Hongik University 홍익대학교.
Chung, Byungmo 정병모. 2017. “Minhwaui wollae uimiwa hyeondaejeok uimi 민화의 원래 의미와 현대적 의미 (Pomen v ljudskem slikarstvu nekoč in danes).” Hangungminhwa 한국민화 (Korejsko ljudsko slikarstvo) 8: 30–55.
Hammer, Elizabeth. 2001. The Arts of Korea: A Resource for Educators. Uredil Judith G. Smith.
New York: The Metropolitan Museum of Art.
Heo, Gyun. 2010. “Joseon hugi minhwaui yuhaeng baegyeonggwa hyangyu siltae 조선 후기 민화의 유행 배경과 향유 실태 (Ozadje priljubljenosti ljudskega slikarstva v poznem obdobju Joseon).” Hangungminhwa 한국민화 (Korejsko ljudsko slikarstvo) 1: 119–134.
Hong, Ae-ri 홍애리. 2012. “Jeontongmisurui ihaereul wihan minhwaui hyeondaejeok pyohyeon jido bangan 전통미술의 이해를 위한 민화의 현대적 표현 지도 방안 (Načrt za razumevanje tradicionalne umetnosti preko izraznosti modernega ljudskega slikarstva).”
Magistrsko delo. Sookmyung Women`s University 숙명여자대학교.
Jeong, Byeongmo 정병모. 2012. Minhwa: gajang daejungjeogin geurigo hangukjeogin 민화:
가장 대중적인 그리고 한국적인 (Korejsko ljudsko slikarstvo: najpopularnejše in najbolj korejsko). Paju: Dolbegae돌베개.
34
Joo, Mikyoung 주미경. 2013. “Joseonsidae minhwae natanan jeontongsaek bunseok 조선시대 민화에 나타난 전통색 분석 (Analiza tradicionalnih barv v ljudskem slikarstvu dinastije Joseon).” Dijainjisikjeoneol 디자인지식저널 (Journal of Korea Design Knowledge) 26: 271–
282.
Jungmann, Burglind. 2020. “Ritual and Splendor: Chosŏn Korea.” V A Companion to Korean Art, uredili J.P. Park, Burglind Jungmann in Juhyung Rhi, 343–370. Hoboken: John Wiley &
Sons.
Kim, Jinwung. 2012. A History of Korea: From “Land of the Morning Calm” to States in Conflict. Bloomington: Indiana University Press.
Kim, Young kwon 김용권. 2015. “ Joseonhugi minhwa jejakbangsik 조선후기 민화 제작방식 (Metode izdelave ljudskega slikarstva v poznem obdobju Joseon).” Misulsegye 미술세계 (Monthly Art Magazine): 52–59.
Korea Foundation, Cho, Seon-ah, ur. 2010. Traditional Painting: Window on the Korean Mind.
Seul: Seoul Selection.
Moes, Robert J. 1987. Korean Art from The Brooklyn Museum Collection. New York: Universe Books.
National Institute of Korean Language. “Romanization of Korean.” Datum dostopa 12. julij, 2012. https://www.korean.go.kr/front_eng/roman/roman_01.do.
Park, He Sung in Chun Ho Pak 박혜성, 박천호. 2004. “Joseonsidae minhwae natanan hwahwesingmul 조선시대 민화에 나타난 화훼식물 (Klasifikacija cvetličarstva na ljudskih slikah iz dinastije Joseon).” Hangugwonyehakoe haksulbalpyoyoji 한국원예학회 학술발표요지 (Horticulture Abstracts): 26.
Park, He Sung in Chun Ho Pak 박혜성, 박천호. 2005. “Joseonsidae minhwaui hwahwe bunseok mit seonhodo 조선시대 민화의 화훼 분석 및 선호도 (Izbira cvetlic na ljudkih slikah iz dinastije Joseon).” Hangugwonyehakoe haksulbalpyoyoji 한국원예학회 학술발표요지 (Horticulture Abstracts): 74.
Park, Bonsu 박본수. 2013. “Joseonsidae gungjung jangsikwawa minhwa 조선시대 궁중 장식화와 민화 (Dvorna dekoracija in ljudsko slikarstvo dinastije Joseon).”
