ETIČNI KODEKS AAMFT
Etika v ZDT
Etika vključuje, da terapevt deluje tako, da je najbolje za klientovo dobrobit (blagostanje, angl. welfare).
Stalno prisotno vprašanje “Kaj je najbolje narediti?” in “Kako naj se odločim?”
V pomoč so nam profesionalne norme etičnega
vedenja, kot je AAMFT etični kodeks.
Etični kodeks so samo vodila.
Vsaka etična odločitev je določena z vsako situacijo in trenutnimi kulturnimi/profesionalnimi normami
(slovenske razmere?).
Bolj problematične etične odločitve zahtevajo posvetovanje s primernimi profesionalci, kot so izkušeni kolegi, supervizorji, profesionalne
organizacije, odvetniki.
Sankcije?
Področja AAMFT etičnega kodeksa
Odgovornost do klientov.
Konfidencialnost (zaupnost).
Profesionalna kompetenca in integriteta.
Odgovornost do študentov in supervizantov.
Odgovornost do udeležencev v raziskavi.
Odgovornost do stroke (profesije).
Finančne ureditve.
Oglaševanje.
Princip 1: Odgovornost do klientov
Zakonski in družinski terapevti pospešujejo blagor (dobrobit, angl. welfare) družin in
posameznikov. Spoštujejo pravice teh oseb, ki iščejo njihovo pomoč, in se primerno trudijo
zagotoviti ustrezno uporabo svojih uslug.
Podprincip 1.1
Zakonski in družinski terapevti nudijo profesionalno pomoč osebam brez
diskriminacije na osnovi rase, starosti, etničnosti, socioekonomskega statusa,
nezmožnosti, spola, zdravstvenega statusa,
religije, narodnostne pripadnosti ali spolne
orientacije.
Agencija za družinsko terapijo je najela zakonskega in družinskega terapevta. Klienti so v tej agenciji dodeljeni
terapevtom preko centralizirane vhodne procedure. Ker je bil ta ZDT edini terapevt Afroameričan, so bili klienti tega terapevta vsi afroameriški pari in družine, zaradi dolgotrajnih opažanj, da se ti klienti bolj udobno počutijo s terapevtom, ki je tudi Afroameričan.
Na skupnih srečanjih je ta terapevt postavil vprašanje glede take prakse, ker je to pomenilo čakalno listo za te kliente. Terapevtu je direktor, ki je bil tudi supervizor rekel, da je najprej potrebno
upoštevati klientove potrebe in da bo taka politika ostala. Ostali zaposleni so se strinjali. Rekli so, da ne bodo vzeli afroameriških klientov, ker le ti dobijo najboljšo pomoč od afroameriškega
terapevta. Ta je vložil pritožbo.
Komentar
Diskriminacija ima različne oblike in ZDT je odgovoren za prepoznavanje, izogibanje in spreminjanje praks, ki diskriminirajo. V tem primeru so nameni uslužbencev in administratorji ustvarili situacijo, v kateri so nekateri
klienti bili uvrščeni na čakalno listo (deprivacija uslug) zaradi njihove rase. Namen je bil osnovan na
rasističnih in neosnovanih predvidevanjih, da bodo vsi klienti imeli rajši terapevta enake rase in da je klientova preference glede rase terapevta najpomembnejši
kriterij v napovedovanju uspeha.
Princip 1.2
Zakonski in družinski terapevti pridobijo primerno informirano soglasje
(privolitev) za terapijo ali povezane procedure najhitreje možno v terapevtskem odnosu, pri čemer uporabljajo jezik, ki je primerno razumljiv klientom. Vsebina informiranega soglasja se lahko razlikuje glede na kliente in načrt obravnave;
vendar pa v splošnem informirano soglasje zahteva, da klient:
a. ima sposobnost (kapaciteto, zmožnost) za soglasje;
b. je bil primerno (zadostno) informiran o pomembnih informacijah kar zadeva proces obravnave in procedure;
c. je bil primerno (zadostno) informiran o potencialnih tveganjih in koristih obravnave, za katero v splošnem sprejeti standardi še ne obstajajo;
d. je svobodno in brez neprimernega vpliva izrazil privoljenje; in
e. je dal soglasje, ki je primerno dokumentirano.
Če so osebe zaradi starosti ali mentalnega statusa zakonsko nezmožne dajati informirano soglasje, zakonski in družinski terapevti pridobijo informirano
dovoljenje od zakonsko avtorizirane osebe, če je tako nadomestno soglasje zakonsko dopustno.
Ločen starš je poklical terapevta za pomoč z otrokom, ki je hodil v srednjo šolo. V začetnem srečanje se je starš pritoževal zaradi drugačnih pravil v domu prejšnjega partnerja in da se otrok vrne z obiskov tako, da se vede nespoštljivo in se aktivno upira vsaki zahtevi, da bi doma pomagal. Starš je podpisal terapevtski
dogovor in rekel, da je dogovor o skrbništvu dovoljeval vsakemu staršu, da išče zdravstveno obravnavo za otroka. Po drugem
srečanju se je terapevt odločil, da bo videl otroka samega za nekaj srečanj, da bi spoznal otrokove poglede na odnos med staršema.
Ko je otrok povedal prejšnjemu partnerju o terapevtskem srečanju, je ta oseba poklicala terapevta in zahtevala, da otrok ni sam s
terapevtom ali s komerkoli drugim. Prejšnji partner je izjavil, da skrbništvo ni bilo skupno, da je terapevt neprimerno videval otroka brez primernega dovoljenja, in da bo vložil pritožbo.
Komentar
V tem primeru terapevt ni preveril. da bi določil, ali je imel starš res pravico, da išče terapijo za ali z otrokom. Najboljši pristop v tem primeru bi zahteval pregled dejanskega ločitvenega sklepa ali
drugega pravnega dokumenta, ki je opisoval skrbniški dogovor, in shraniti kopijo tega dokumenta. Vključevanje obeh odraslih v
terapijo od začetka bi tudi lahko rešilo vprašanje skrbništva in jih vključilo v terapevtski proces.
Nekateri sodni sklepi določajo število srečanj z mladoletnikom brez starševskega dovoljenja (ponavadi 1 ali 2 in verjetno samo za
določitev narave otrokovih skrbi; posvetovati se je potrebno z
lokalnimi pravili). Nekateri sodni sklepi dovoljujejo mladoletnikom, da dajo soglasje za zelo specifične predstavljene probleme (npr.
zloraba drog, adolescentna nosečnost, spolna zloraba).
Pred obravnavo morajo klienti torej podpisati pisen dokument (kopijo hranimo v njegovi datoteki), ki preverja, ali razumejo naslednje:
Vrsta ponujenih uslug/procedur.
Tveganja, koristi obravnave (nobene garancije).
Opombe
Opombe 2
Klientove pravice (npr. neizkoriščanje, nediskriminacija, pritožbene procedure).
Konfidencialnost in omejitve.
Cilji, število srečanj.
Politike glede stroškov, odpovedovanja in
računanja.
Opombe 3
Klientove datoteke naj bi tudi vsebovale:
Začetno ocenitev in načrt.
Eventuelne podpisane obrazce za razkritje konfidencialnosti.
Opažanje glede napredka za vsako srečanje, vključujoč:
– Napredek k ciljem
– Ocenitev grozeče škode
– Izvedene akcije (poročanje/opozarjanje)
Opombe 4
Zapisi naj bi bili pisani v objektivni, opisni obliki,
ki jasno razlikuje, kaj je klient poročal in kaj je
terapevt direktno opazil. (“Klient je poročal, da
ga je mama udarila.” “Terapevt je videl, da je
mama udarila otroka na srečanju.”)
Vinjeta 2:
Klient je hodil na terapijo, da bi naslovil simptome depresije, povezane z težavnim 30-letnim zakonom. Klient in terapevt sta delala skupaj osem srečanj in vzpostavila bližnji in učinkovit delovni odnos. Terapevt je čutil, da je čas, da se jim pridruži
klientov zakonec v naslednjem srečanju. Ko je klient rekel, da bi morala počakati, se je terapevt z nejevoljo strinjal, vendar je
postavil kot pogoj, da se jima zakonec mora pridružiti do desetega srečanja, ali pa ga bo terapevt napotil k drugemu terapevtu. Na desetem srečanju se je zakonec pojavil in se močno pritoževal, da je klient grozil s samomorom, če ne bo pristal na skupno
obravnavo. Medtem, ko se je zakonec strinjal, da se udeleži
srečanj zaradi strahu za klientovo dobro, je bil tudi zelo jezen tako na klienta kot tudi na terapevta in se uradno pritožil.
Komentar
To je primer, kako trud, da bi pridobili
zavračajočega partnerja v terapijo, lahko prisili sodelovanje, ne pa pridobi. Še posebej otroci so lahko žrtve neprostovoljnega soglasja.
Terapevti morajo skrbno oceniti motive, ki
pripeljejo njihove kliente v terapijo in zagotoviti, da je soglasje dano svobodno iz jasno
zaznanih koristi obravnave.
Podprincip 1.3
Zakonski in družinski terapevti se zavedajo svojih vplivnih pozicij glede na kliente in se izogibajo
izkoriščanju zaupanja in odvisnosti teh oseb.
Terapevti zato naredijo vse, da se izognejo situacijam in multiplim odnosom s klienti, ki bi lahko oškodovale profesionalno presojo ali povečale tveganje
izkoriščanja. Taki odnosi vključujejo, a niso omejeni, na poslovne ali bližnje osebne odnose s klientom ali klientovo sedanjo družino. Ko obstaja tveganje
oškodovanja ali izkoriščanja zaradi situacij ali
multiplih vlog, terapevti izvedejo primerne varnostne
ukrepe.
Terapevta je poklical klientka, katere partner je postal nasilen med sporom.
Organizirali so urgentno srečanje s parom za naslednje jutro. Na prvem srečanju je terapevt opazil, vendar takrat ni komentiral, da je bil partner poštni delavec, ki je terapevtu prinesel dnevno pošto.
Po začetnem srečanju, v katerem je bil vsak partner intervjuvan sam in skupaj in na katerem so ustvarili varnostni načrt za klienta, terapevt nekaj zaporednih dni ni dobil pošte. Ko je večkrat klical na poštni urad, ni dobil nobene razlage. Na drugem srečanju je partner naštel mnoge načine, na katere je bil klient neprimeren. Terapevt je pomislil, da ima partner precejšen vpliv na terapevtovo vsakodnevno življenje, celo na finančno blagostanje. Po tem srečanju je pošta spet prihajala. Terapevt je na tretjem srečanju na samem govoril s partnerjem glede dostavljanja pošte. Partner je zanikal, da bi karkoli vedel, vendar naslednji dan pošta ni bila dostavljena. Jezen je terapevt odpovedal vsa srečanja naslednji dan in čakal na dostavljalca z namenom, da zagrozi s formalno
pritožbo. Ponovno je partner zanikal umik dostave pošte, in sledil je spor. Ne klient in ne partner se nista pojavila na naslednjem načrtovan srečanju, in terapevt ni od njiju slišal ničesar do klica iz State
Regulatory Board, ker sta klienta vložila pritožbo. Medtem je vodja pošte poklical terapevta in se mu opravičil za moteno dostavo zaradi nepravilnega delovanja naprave za razvrščanje pošte.
Komentar
Med terapevtov in partnerjem ni bilo nobenega jasnega skupnega odnosa; vendar je terapevt bil odvisen od dostavljalca glede pomembne usluge. Ta odvisnost je predstavljala
potencialno grožnjo obravnavi, ki bi jo terapevt
moral prepoznati. Mnogi terapevtovi klienti so
bili oškodovani zaradi terapevtove napake, ker
ni napotil partnerja k drugemu terapevtu, kakor
hitro je prepoznal odnos.
Podprincip 1.4
Spolna intimnost s klienti je prepovedana.
Terapevt je vzpostavil globok in skrben odnos s klientoma. Srečanja so pogosto vključevala dotik, trepljaj po rami ali hrbtu, ali objem, če ga je začel klient. Terapevt je bil previden, da je zaprosil za dovoljenje, ko se je klienta dotaknil prvikrat.
Jamie in Morgan sta vstopila v terapijo s pritožbami zaradi jeze in frustracij, ki so izhajale iz razlik v njunih priljubljenih načini izražanja spolne nežnosti. Rekla sta, da si je Jamie želel več javnih prikazov
spolnosti, ki so vključevali tudi dotikanje (drgnenje) tujcev, medtem ko jih je Morgan zavračala. Začetno je Morgan sodelovala v teh epizodah, ker je potem, ko sta bila sama, bil Jamie bolj potrpežljiv in skrben ljubimec.
Vendar po nekaj letih je Morgan zavrnila sodelovanje in vsi spolni odnosi med njima so se ustavili. Oba sta se počutila ujeta in zlorabljena s strani drugega.
V začetnih srečanjih, v katerih sta partnerja odprto izrazila strah glede njunega odnosa, se je terapevt počutil sproščenega in da se bo lahko povezal s parom. Kasneje na srečanju se je Morgan zlomila in precej časa ihtela. Terapevt je čakal, da bo Jamie ponudil neverbalno podporo in ko je postalo jasno, da se to ne bo zgodilo, se je terapevt premaknil bližje k Morgan in ji ponudil roko. Morgan se je prilepila na roko in jo
trdno držala ter potegnila terapevta bližje. Jamie je eksplodiral s poplavo vprašanj: Kako je bila lahko Morgan tako odprto ekspresivna s tujcem?
Kaj je imel terapevt, kar ni imel Jamie? Kako je lahko terapevt padel na Morganine manipulacije? Z zadnjo izjavo je Jamie nenadno odšel s
srečanja, zaloputnil z vrati ob izhodi in rekel, da bo vložil pritožbo.
Komentar
Spolna intimnost vsebuje širok razpon vedenja, ki gre precej dlje kot je samo občevanje ali dotikanje spolnih organov klientov. Poljubljanje na lica, držanje klientove roke ali rahlo objemanje imajo lahko spolne podtone z možnimi
asociacijami za kliente. Terapevtov namen je pomemben pri določanje, ali se je zgodila spolna intimnost, vendar so pomembne tudi klientove percepcije.
V tem primeru je terapevt izvedel pogosto prakso (nudenje podpore z
držanjem klientove roke) v nenavadni situaciji. Predstavljeni problem bi moral alarmirati terapevta, da se bo dotik izkazal za problematičen.
Dotik ni majhna stvar med terapevtom in klientom. Skrbna, dokumentirana ocena mora predhoditi dejanju. Senzitivnost se vedno zahteva in še posebej, ko predstavljeni problem vključuje spolno zlorabo. Predvidevanja, da bodo klienti zaznali kakršenkoli dotik kot ne-seksualen nimajo gotovosti.
Nekateri terapevti prakticirajo, da se ne dotikajo klientov razen stiska roke na začetnem srečanju. To ne pomeni, da so neskrbni, mrzli ali neodzivni. Pomeni pa, da delujejo v smeri preprečevanja nepravilnih zaznav, in se trudijo, da
preprečujejo ne(za)vedno nalaganje bremen klientom njihovih lastnih potreb po povezanosti, potrditvi, naklonjenosti in ljubezni.
Podprincip 1.5
Verjetno je, da je spolna intimnost z nekdanjimi klienti škodljiva in je zato prepovedana za dve leti po
končanju terapije ali zadnjem profesionalnem
kontaktu. Da bi se izognili izkoriščanju zaupanja in odvisnosti od klientov, naj se zakonski in družinski terapevti ne bi vključevali v spolno intimnost z
nekdanjimi klienti dve leti po končanju ali zadnjem
profesionalnem kontaktu. Naloga terapevta je, da
prikaže, da ni nobenega izkoriščanja ali škode
nekdanjemu klientu ali klientovi trenutni družini.
Terapevt in klientka sta delala na zakonskih zadevah, povezanih z depresijo. Že od začetka je obstajala spolna napetost med njima, o kateri sta odprto razpravljala.
Ker je terapija trajala dalj časa, je terapevt vzpostavil jasno mejo, ki je izključevala spolno intimnost za vsaj dve leti po končanju srečanj. Terapija se je končala tako, da se je klientka odločila, da se odseli od partnerja.
Po nekaj letih sta se nekdanja klientka in terapevt srečala na zabavi. Nekdanja klientka je še vedno živela narazen od svojega partnerja, vendar ni bila ločena.
Končala sta tako, da sta preživela noč z medsebojnim pogovorom in bila spolno intimna. Nekaj dni kasneje se je terapevt odločil, da to, kar je nekdanja klientka resnično želela, je bilo ponovna vzpostavitev njunega terapevtskega odnosa. Na žalost je bila ta možnost obremenjena s problemi, ker sta postala ljubimca.
Terapevt je prekinil afero in ponudil, da jo priporoči drugemu terapevtu. Nekdanja klientka je komentirala, da več terapije ni odgovor.
Nekaj mesecev kasneje je terapevt naletel na nekdanjo klientko v trgovini. Na kratko sta pokramljala in nekdanja klientka je povedala, da ji ne gre dobro. Bila je na zdravilih, socialno se je umaknila in ponovno je izkušala občutke nepovezanosti in panike. Povedala je, da so ti problemi postali še hujši po aferi. Terapevt je
ponudil drugo napotitev, vendar je bil zavrnjen. Ker se je bal najhujšega je terapevt celo ponudil, da govori »neformalno« z nekdanjo klientko »samo nekajkrat«, da bi ji malo pomagal pri tem, kar je terapevt imenoval »eksistencialno krizo«. Nekdanja klientka je zavrnila in rekla, da življenje ni tako slabo, da bi potrebovala kakšno pomoč od terapevta.
Ker je ugotovil resnost stanja nekdanje klientke, je terapevt poiskal nasvet od kolega. Odločila sta se, da bo kolega kontaktiral nekdanjo klientko, kljub pravilu konfidencialnosti (zaupnosti), in ponudil zastonj svetovanja. Terapevt pa je poročal afero etični komisiji in se bil pripravljen soočiti z posledicami.
Komentar
Terapevt ni pravilno presodil, ko je postal spolno vključen z nekdanjo klientko kljub temu, da je minil zahtevan minimum dveh let od
zadnjega profesionalnega kontakta. Klientka in verjetno tudi klientkin partner, sta utrpela škodo zaradi afere.
Pri vseh nekdanjih klientih je verjetnost, da bodo iskali ponovno vzpostavitev uslug s svojim preteklim terapevtom. Ko je ta opcija zaprta, ker se je razvil ne-terapevtski odnos, klient trpi. V tem primeru, če bi bil terapevt dovolj moder, da bi se izognil spolni vključenosti, bi bil lahko rezultat zelo drugačen. Privlačnost je
obstajala med terapijo samo, vendar se ni primerno obravnavala.
Kontekst za po-terapevtsko afero je bil vzpostavljen znotraj terapije.
Kot rezultat ni prišlo do polne razrešitve terapevtskega odnosa tudi po tem, ko je minilo več časa. Terapevtova odgovornost je bila, da zaščiti klienta in klientovo družino in da po možnosti nikoli ne
postane romantično vključen ali se vključi v kakšne druge vrste odnosa s tem klientom.
Podprincip 1.6
Zakonski in družinski terapevti izpolnjujejo primerne zakone kar zadeva poročanje
domnevno neetičnega ravnanja.
Na prvem srečanju je ZDT ugotovil, da je paru prejšnji terapevt svetoval, da končata svoj odnos. Prejšnji terapevt je rekel, da sta bila partnerja konfliktuno habituirana in da, glede na to, da so njune nasilne epizode bile vedno večje, je priporočena odselitev drug od drugega skupaj z ločitvijo, ker je bil ta vzorec dolgotrajen. Ko sta slišala ta nasvet, je par prekinil srečanja s prejšnjim terapevtom. Njuno versko prepričanje ni dovoljevalo ločitve in odselitev bi bila zelo sramotna v njunem
religioznem okolišu. Po mesecu od končanja terapije se je par odločil, da poskusi delati z novim terapevtom. Kot mnogi terapevti, ki slišijo tako
zgodbo od svojih klientov, se je tudi novi terapevt spraševal, ali so bile njune trditve resnične. Novi terapevt je razmišljal o tem, da bi vprašal par za dovoljenje, da kontaktira prejšnjega terapevta, da preveri njune
trditve, vendar se je odločil, da ne bo in stvar opustil.
Na drugem srečanju je par pritisnil na novega terapevta, da pove, da je njun prvi terapevt imel narobe, in da naj bi ostala skupaj. Terapevt ju je zavrnil. Na tem srečanju ni bilo veliko napredka in na tretje srečanje nista prišla. Nekaj tednov kasneje je tega novega terapevta poklical reporter, ki je delal na zgodbi o skupnem samomoru para. Sporočilo, ki sta ga pustila, se je navezovalo na to, kako sta kontaktirala svojega prvega terapevta, ki je ponovno zagovarjal potrebo po ločitvi. Njuno sporočilo je tudi sporočalo, da nov terapevt ni podprl njune želje, da bi ostala skupaj.
Reporter se je spraševal, zakaj nov terapevt ni prijavil prejšnjega terapevta, kot zahteva državni zakon.
Nov terapevt je bil preganjan za kršitev etičnega kodeksa po državnem zakonu. Po obsodbi je bil primer podan tudi AAMFT etični komisiji.
Komentar
Oba terapevta sta živela v državi, kjer je poročanje o sumljivem kršenju etičnega kodeksa s strani drugega terapevta obvezno (to je res za vse države, kjer je AAMFT Regulatory Board's model etičnega kodeksa
statutaren kodeks). Kjer je poročanje obvezno, terapevti morajo prijaviti.
V tem primeru je na videz majhno določilo državnega kodeksa in AAMFT kodeksa imela smrtonosne
posledice. Terapevt bi moral zagotoviti, da bi se par zavedal, da lahko napišeta pritožbo in da, če se
odločita, da tega ne bosta naredila, bo to naredil
terapevt.
Podprincip 1.7
Zakonski in družinski terapevti ne uporabljajo svojih profesionalnih odnosov s klienti, da
koristijo svojim lastnim interesom.
Sandy, spoštovan in visoko izkušen ZDT v privatni praksi, je prejemal napotila od mnogih virov. Sandyjeva žena Avery je pred nedavnim
prejela licenco za zakonskega in družinskega terapevta in je poskušala ustvariti privatno prakso. Avery je uporabljala Sandyjevo pisarno, da je videvala kliente. Sandy je prejel klic od napotitvenega vira, ki je videval par in je želel napotiti moža k Avery. Napotitveni vir je verjel, da ima Avery zrelost in gotovost, da bo še posebej v pomoč temu moškemu, ki je pred kratkim izgubil delo. Sandy se je s tem strinjam in opogumil
napotitev. Avery je začela videvati klienta. Po šestih srečanjih se je Avery zapletla v obojestransko kričanje z možem glede njegovega
zavračanja, da bi aktivno iskal zaposlitev. Kmalu potem je Sandy prejel klic s strani vira napotitve, ki je od klienta slišal o katastrofalnem
srečanju.
Komentar
Ta podprincip zahteva od ZDT, da so pozorni na svojo osebno motivacijo pri odločanju, ki zadeva kliente. Zgrajen je na premisi, da osebne potrebe lahko zameglijo terapevtovo sposobnost, da bi bil objektiven in potencialno oškodijo prvenstveno pozornost na klientove potrebe. V tem primeru je Sandy konzultiral z virom napotitve glede Avery-jinih profesionalnih kvalifikacij in se strinjal, da je bila napotitev k Avery primerna. Sandy ni mogel biti gotov, da je ocena Avery objektivna, ker je bila Avery Sandyjeva žena. Še več, ker je bila Avery na novo licenciran terapevt in je poskušala ustvariti svojo prakso, je verjetno, da je bilo Sandyjevo mnenje pod vplivom želje, da bi pomagal Avery začeti. Z uporabo Sandyjeve pisarne je Avery minimalizirala stroške. Zato je bila Sandyjeva podpora napotitvi prav tako lahko motivirana s Sandy-jevo
skrbjo za njuno skupno finančno situacijo.
Medtem ko Sandy ni bil primarni terapevt za tega klienta, se ga lahko pojmuje kot neke vrste superiornega ali »supervizorja« v tem primeru. Napotitveni vir je kontaktiral Sandy-ja zaradi njegovega slovesa in strokovnosti. Sandy je svetoval napotitvenemu viru, da nadaljuje v kontaktiranju Avery. Ko se je zapletlo, je napotitveni vir ponovno kontaktiral Sandy-ja. Ker je Avery delala v Sandy-jevi pisarni, je lahko predvideval, da je Sandy odgovoren za kvaliteto dela Avery.
Družinski člani, ki delajo skupaj, so ranljivi za neprimernosti. Zato morajo vzpostaviti stroge delovne meje, da bi nadzorovali in vzdrževali mejo med osebnimi in profesionalnimi odnosi. Če bi Avery in Sandy vzpostavila formalno pogodbo, ki bi opisala njun delovni odnos, bi bil Sandy lahko bolje pripravljen, da se odzove na prošnje po vodenju s strani vira napotitve. Lahko bi mu
povedal, da ni primeren, da bi komentiral glede Avery zaradi partnerskega odnosa z njo. Sandy v tej situaciji lahko da ni bil objektiven in zato je lahko vsako opogumljanje lahko razumljeno kot potencialni konflikt interesov. Sandy bi lahko tudi predlagal, da napotitveni vir kontaktira Avery direktno z vprašanji. Lahko bi tudi predlagal dva ali tri druge terapevte.
Podprincip 1.8
Zakonski in družinski terapevti spoštujejo pravice klientov, da se odločajo, in jim
pomagajo razumeti posledice teh odločitev.
Terapevti jasno povejo klientom, da imajo klienti odgovornost, da se odločajo glede odnosov, kot so skupno bivanje, poroka,
ločitev, odselitev, ponovno sprava, skrbništvo
in obiskovanje.
Murray in Carrol sta iskala zakonsko terapijo. Par je čutil, da je imel eden od staršev od Carrol destruktiven vpliv na Carroll in njen odnos z Murray- jem. Čeprav je bilo le nekaj spominov iz otroštvo, je Carroll čutila kot da je bila spolno zlorabljena v otroštvu s strani tega starša. Carroll je hotela, da ji terapevt, ki je imel trening in izkušnje pri obravnavi spolne zlorabe in odkrivanju spominov, pomaga pri odkrivanju spominov. Terapevt je čutil, da je bila Carroll lahko zlorabljena, vendar ni verjel, da bi bilo smiselno
»loviti« spomine. »Končno, zloraba, če se je zgodila, se je zgodila daleč nazaj in obtičanje v preteklosti vam ne bo pomagalo, da bi živeli v
sedanjosti«. Terapevt je zato pregovoril Carroll, da se je osredotočila na trenutne probleme v odnosu s partnerjem, in tudi predlagal, da ima
Carroll manj kontaktov s staršem, ker je zgledalo, da je nasilen in želi kontrolirati življenje para. Carroll je sprejela ZDT predlog in povedala
staršu, da jima je terapevt svetoval, naj nimata kontaktov. »Zato« je rekla Carroll staršu, »se ne bomo družili v prihodnosti«. Carroll-in starš je bil besen in je vložil pritožbo. Starš je trdil, da je terapevt uveljavil
neprimeren vpliv na ranljivega klienta in da je ta vpliv bil destruktiven za družino. Terapevt je bil šokiran nad trditvijo, saj je le »predlagal«, da ima Carroll »manj«, ne pa nič kontaktov s staršem.
Komentar
Ta podprincip zahteva, da ZDT spoštuje tako klientove samo-determinacije
(določenosti) in da zagotovi klientom informacije, ki jim pomagajo izvesti informirane odločitve. Nadalje določa, da ZDT informira kliente, da so klienti odgovorni za vsako odločitev, za katero se odločijo. V tem primeru se je terapevt enostransko odločil, da naj klient ne bi zasledoval spominov o možni zlorabi v otroštvu. S tem je terapevt preprečil razlago in opustil klientovo skrb. Namesto, da bi naslovil klientov načrt, je terapevt svetoval klientu, naj ima manj kontakta s klientovim staršem. Ko je terapevt to svetoval, tudi ni spomnil klienta na njegovo odgovornost za katerokoli njegovo
odločitev. Posledično je klient naredil terapevta odgovornega za odločitev. Klientov starš se je verjetno čutil kontroliranega s terapevtovo močjo nad klientovimi odločitvami in ogroženega s potencialno izgubo odraslega otroka. Starš je zato izvedel moč nad terapevtom s tem, da je vložil pritožbo na upravo licenc.
Profesionalci mentalnega zdravja so vroče razpravljali glede ponovnega pridobivanja spominov. Namesto, da je terapevt sprejel enostransko odločitev, da ne bo zasledoval spominov možne otroške spolne zlorabe, bi terapevt lahko pomagal klientu, da bi se bolj informirano odločil s tem, da bi zagotovil klientu informacije o travmatičnih
spominih, kot tudi zadevah glede zanesljivosti otroškega spomina. Zagotavljanje informacij bi izpolnjevalo zahteve v podprincipu za pomoč klientom, da razumejo
posledice svojih odločitev. Še več, ker so bile pomembne obstoječe zadeve v odnosu med klientom in klientovim staršem, bi lahko terapevt predlagal, da Carroll išče terapijo za Carroll samo ali za Carroll in Carroll-inega starša, namesto, da je svetoval klientu, da se izogiba zadevam s tem, da ne vidi starša.
Podprincip 1.9
Zakonski in družinski terapevti nadaljujejo
terapevtske odnose samo tako dolgo, kot je
razumljivo jasno, da imajo klienti korist od
odnosa.
Paige in Paigov otrok, Tyler, so bili v terapiji pri ZDT Leslie. Paige je bil tudi profesionalec mentalnega zdravja, ki je delal ocene mentalnega
zdravja za sodišče (eno srečanje) staršev v sporih glede skrbništva. Proti koncu ocenjevanja nekega klienta je Paige spoznal, da je bil ta klient tudi v terapiji pri Leslie. Paige je izpolnil oceno in kasneje vprašal nekaj
kolegov, da pregledajo delo, da bi zagotovil, da so bili njegovi zaključki nepristranski in podprti z dejstvi. Paige je poročal o situaciji Leslie. Leslie je bila vznemirjena in je vztrajala, da Paige neha z oceno in pokliče
nekoga drugega, da to stori. Vztrajala je tudi, da Paige mora kontaktirati upravo za licence in poročati, da je Paige šel v dvojne odnose s klientom.
Paige se je počutil okrivenega s strani Leslie za to problematično
situacijo. Paige se je spraševal, kako Leslie lahko nadaljuje terapijo s Paige-om in Tyler-jem, saj je bila Leslie tako jezna. »Mogoče se Leslie ne bo strinjala z mojo oceno klienta. Mogoče bo klient jezen name za mojo oceno in bo govoril o tem z Leslie. Kako se lahko to zdi Leslie v redu in še naprej videva tako klienta kot tudi mene in Tylerja?« Ko je Paige izpostavil te skrbi pri Leslie, je Leslie rekla, da je edini problem
Paige, ki bi moral »vzeti nase«, kar je šlo narobe. Leslie je predlagala, da se srečata brez Paige-ovega otroka, dokler to ne bo rešeno. Paige je
privolil, ker je bila terapija pomembna za Paige. Vendar je Paige po vsaki terapiji odšel z občutkom, da sta se s terapevtko borila za to, kdo je komu kaj naredil. Končno se je Paige odločil, da zapusti terapijo, ker ni bilo
načina, da bi razrešila zadeve med njima.
Komentar
Ta podprincip zahteva od ZDT, da ne nadaljuje tistih terapevtskih odnosov, ki niso v korist klientom. Izpostavi vprašanja o 1. kaj je in kaj ni koristno, in 2. kdo bo določil, da odnos ni koristen. V tem primeru je bil nenadoma aktiviran skrit dvojni odnos. Leslie in Paige sta postala profesionalna kolega kot tudi terapevtka in klient. Terapevtka ni
prepoznala, da bo nadaljevanje odnosa škodljivo za klienta. V resnici je Leslie verjetno interpretirala Paige-ovo bolečino kot krivdo za ali obrambo pred prepoznavanjem
Paigove napake v klinični presoji. Še več, Leslie je zavrnila Paige-ove skrbi glede tega, da Leslie videva tako Paige-a kot tudi klienta, ki ga je Paige ocenil. Paige se je moral odločiti, torej, prekiniti terapevtski odnos. Dejansko Paige-u jasno ni več koristila terapija. Kot Leslie-jev klient je Paige čutil, da je Leslie postala supervizor, ki ima
potrebno znanje in pravico za evalvacijo Paige-ove klinične presoje. Ko je Paige
izpostavil primerna vprašanja glede trikotnika Leslie, Paige in ocenjen klient, je Leslie odklonila Paigove skrbi in pustila Paige samo, da skrbi glede potenciala za
nadaljajoče se probleme. Končno, ko je Leslie naročila Paige-u, da vloži prijavo upravi za licence, se je Paige počutil krivega za okoliščine preko Paige-ove kontrole. Tudi Paige-ovi napori za zagotovitev nepristranskega poročila Leslie ni prepoznala.
Nekatere dvojne odnose ne moremo predvideti ali se jim izogniti. Rešitev problemov ponavadi pomeni izgubo za eno ali več oseb. V tem primeru je Paige izgubil terapevta.
Lahko bi rekli, da je Paige prelomil konfidencialnost (zaupnost) s tem, ko je delil situacijo z Leslie. Lahko bi tudi rekli, da bi ne deljenje situacije pomenilo skrivnost
glede dejstva, da sta bila klient in terapevt potem tudi kolega, ki sta si delila klienta. Ta skrivnost bi lahko tudi okužila terapevtski odnos.
Podprincip 1.10
Zakonski in družinski terapevti pomagajo
osebam pri pridobivanju drugih terapevtskih uslug, če terapevt ne more ali noče, iz
primernih razlogov, zagotoviti profesionalno
pomoč.
ZDT Galen je imela zakonsko terapijo s Shannon-om in Jesse-jem
Shannon so zagrozili, da jo bodo odpustili z dela zaradi depresije. Galen je poskušala urediti skupno srečanje, vendar je bil Jesse pogosto na
potovanjih, ki so otežila njegovo prisotnost na srečanjih. Zato je imela
Shannon ponavadi terapijo samo s Shannon. Po nekaj mesecih skupnega dela, se je Shannon odločila, da se pridruži Jesse-ju na potovanjih, da bi s tem obvladala svojo depresijo. »Počutim se pač slabše, ko sem puščena sama«. Zato Galen ni mogla vzpostaviti nobenega reda za zakonsko ali individualno terapijo. Shannon je bila še nadalje depresivna in ni poročala o napredku. Galen je od Shannon prejela prošnjo in strinjanje (, razkritje, odpust) glede konfidencialnosti, da bi Galen lahko poslala poročilo o
napredku Shannon-inem službodajalcu. Shannon je prosila za podaljšano dovoljenje za odsotnost z dela. Galen je službodajalcem poročala, da se je Shannon redko udeležila srečanj in da ni bilo pravega napredka. Zato je Shannon dobila obvestilo, da dovoljenje za podaljšanje odsotnosti (in
koristi) ne bodo podaljšani. Shannon je bila besna na to, kar je Galen poročala in vztrajala, da je resnični problem terapevtova nesposobnost.
Shannon je tudi poklicala Galen in zahtevala srečanja 2X na teden, da bi dokazala svojemu službodajalcu, da je resna glede terapije. Galen, ki je bila prav tako vznemirjena, je skrbelo uničenje slovesa v profesionalni skupnosti, pa tudi Shannon-ina možna zloraba terapije za omenjene koristi. Galen je obvestila psihiatra, ki je Shannon predpisoval
antidepresive, o Shannon-ini manipulaciji. Galen se je odločila, da
Shannon ne bo vzela na terapijo. Ko jo je Shannon prosila za napotitve, je Galen zavrnila, da bi dala kakšna možna imena za napotitve. »Ker bi
imena prišla od mene, ti terapevti ne bi imeli možnosti. Tudi njih bi videla kot nekompetentne.«
Komentar
Ta podprincip prepoznava, da lahko pride do okoliščin, ko lahko terapevt potrebuje, da ne nadaljuje z uslugami klientu ali klientom. Vendar podprincip določa, da mora terapevt pomagati klientom dobiti druge terapevtske usluge. V tem primeru Galen ni hotela naprej nuditi terapijo Shannon, ker je Galen sumila, da je Shannon zlorabljala terapijo, da bi
pridobila nadaljnje koristi. Čeprav je odločitev, da ne nudi več terapije lahko bila primerna, je Galen-ina zarvnitev, da bi jo kam napotila, pustila Shannon zapuščeno, brez moči.
Galen-in klic psihiatru je lahko tudi škodoval Shannon in povečal njeno izolacijo. Galen- ino vedenje z Shannon-im zaposlovalcem je prav tako vprašljivo. Čeprav je Shannon podpisala razkritje informacij, Shannon verjetno ni pričakovala, da bo Galen poročala o nepogostosti terapevtskih srečanj in Shannon-inem pomanjkanju napredka. Namesto
»poročanja« Shannon-inem zaposlovalcu, bi morala Galen direktno govoriti s Shannon o teh skrbeh. Galen bi tudi morala govoriti s Shannon, preden je poslala poročilo. Možno je, da bi Shannon preklicala soglasje za razkritje informacij po tem, ko bi bila informirana o Galen-inih mnenjih. Če bi se skupaj pogovorili, bi tudi dobili možnost ali ne nadaljevati terapije ali pa jo preusmeriti v bolj produktivno smer. Končno, Galen-ina anksioznost, da zaščiti dober profesionalen sloves, je bila lahko močnejši motivator, da je prenehala
terapijo, kot pa Shannon-ina možna zloraba procesa. Najbolje bi bilo, da bi bile Galen-ine motivacije raziskane v konzultacijah s supervizorjem, preden bi se Galen odločila, da Shannon zavrne usluge.
Princip 1.11
Zakonski in družinski terapevti ne zavrnejo ali zanemarjajo klientov v obravnavi ne da bi
naredili razumljive ureditve za nadaljevanje
take obravnave.
Brook je iskala pomoč ZDT Aden za Rileya, njenega 6 let starega otroka.
Brook je bila ločena in zaskrbljena, da se Riley ni dobro prilagajal. »Moj pretekli partner vidi Rileya samo občasno. Moj otrok se počuti kot sirota.”
Brook je nadalje poročala, da je bil Riley jezen na Brook, jo brcal in sprovociral pretepe z otroki v šoli. Brook je bila vesela, da je bila Aden
pripravljena videti Rileya. Aden je bila izjemen terapevt in je sprejela samo nekaj novih klientov vsako leto. Brook je bila pripravljena plačati karkoli, spremeniti Rileyev urnik, in izpustiti pomembna srečanja, da bi videla Aden. Aden se je izkazala vrednega njenih pričakovanj. Riley je
napredoval pod Aden-inim vodstvom in Brook se je naučila novih veščin za delo z Rileyem doma. Brook je končala terapijo s hvaležnostjo in
večjim občutkom moči. Brook je od Aden razumela, da se Brook in Riley lahko vrneta kadarkoli po več terapije. Šest mesecev kasneje je Brookin prejšnji partner se preselil k novemu partnerju. Riley je ponovno reagiral z ekstremno jezo in motnjami spanja. Brook je poklicala Aden za pomoč. Ko na klic ni prejela odgovora, je Brook pustila sporočila o tem, kaj se je
zgodilo Riley. Po dveh tednih brez odgovora, je Brook poslaal pismo, v katerem je opisala svoj napor, da bi kontaktirala Aden. Brook je vprašala, če je bila Aden na kakšen način užaljena. Ko ni bilo odgovora na pismo, je Brook poslala končno pismo, v katerem je izrazila jezo in razočaranje in opisala tećave v razlagi Aden-inega vedenja Riley-u in podobnost med Aden-inimi dejanji in tistimi od prejšnjega partnerja Brook. Brook je
vprašala za napotitev za Riley-a, vendar ni prejela nobenega odgovora.
Komentar
Ta podprincip poudarja terapevtovo zavezanost klientu. Ustvarja varnostno mrežo, tako da klienti lahko tvegajo s tem, da pokažejo, kdo so ali postanejo odvisni, ne da bi bili zapuščeni, pozabljeni ali ignorirani. Nadalje usmerja terapevta, da uredi možnosti za nadaljevanju uslug, če in ko se terapevt ne
more odzvati na klientove potrebe. V tem primeru je Brook oblikovala tesno vez z Aden, osnovano na slovesu, pomoči Rileyu in eskplicitnem razumevanju, da bo Aden dostopna v prihodnosti. Ko je preizkusila možnost vrnitve po več
pomoči, Aden ni bila dostopna. Še več, Aden-ino pomanjkanje odziva je
povzročilo, da se je Brook spraševala, če lahko sebe krivi za Aden-ino tišino. Na žalost je Adenina tišina replicirala nepredvidljivost in nekonsistentnost
Brookinega prejšnjega partnerja pri odzivanju na Rileyeve potrebe. Ali je imela Aden odgovornost, da se odzove na Brook? Iz Aden-ine perspektive sta bila Brook in Riley prejšnja klienta. Zato bi lahko rekli, da Adenino pomanjkanje odziva ni predstavljalo zavrnitve ali zanemarjanja. Še več, ker Brook in Riley nista bila trenutna klienta, Aden ni imela nobene obveze, da bi uredila
nadaljevanje njune terapije. Še nadalje pa bi lahko rekli, da je bila implicitna pogodba med Aden in Brook in Riley-jem za dodatne usluge na osnovi
morebitne potrebe. Ker se je Aden strinjala s tem, je imela Aden verjetno nekaj odgovornosti, da odgovori Brook in da zagotovi napotitve, če ni mogla sprejeti Brook in Rileya na dodatno terapijo.
Princip 1.12
Zakonski in družinski terapevti pridobijo
informirano soglasje od klientov pred
snemanjem z videom, avdiom ali za
dovoljenje opazovanja tretjih strank.
Pred mnogi leti je ZDT Whitney imela program treninga za profesionalce mentalnega zdravja z uporabo feministične družinske terapije. Whitney je občasno pripeljala nacionalno znane feministične družinske terapevte, da so izvajali trening in intervjuvali družine v živo. Družine, ki so prihajale, so bili klienti udeležencev treninga. Družinam so dali soglasni formular, ki je
razlagal, da bodo srečanja v živo posneta in se jih bo uporabljalo samo v edukacijske namene. Dallas je bil učenec v Whitneyinem programu. V enem primeru je Dallas povabil par klientov, ki naj bi bil intervjuvan s strani
nacionalnih predstaviteljev. Intervju je bil produktiven in Dallas je pridobil mnogo nasvetov, ki so mu bili v pomoč. Dallas je končal s parom po tem, ko jih je videval še nekaj mesecev. Po petnajstih letih je Dallas odkril, da
Whitney uči na univerzi in uporablja posnetek para v kurzu družinske
terapije. Dallas je bil vznemirjen, ker je en član para delal za univerzo in bi ga lahko Whitneyevi študenti prepoznali. Dallas se je sestal z Whitney, da bi se pogovoril glede te skrbi. Whitney je bila presenečena, ko je odkrila, da eden od para dela na univerzi, vendar je dejala, »Oba člana para sta
podpisala soglasni obrazec in sama uporabljam ta videoposnetek za edukacijske namene. Poleg tega ni nobenega datuma, ko soglasje preneha.«
Komentar
Ta podprincip dovoljuje ZDT, da pokaže tretjim strankam, kaj se je zgodilo (ali se dogaja) v terapiji, če klient da pisno informirano soglasje. Informirano soglasje je več od enostavnega dovoljenje. Počiva na premisi, da ima profesionalec dolžnost, da razkrije klientu informacije, ki dovoljujejo klientu, da naredi razumljive odločitve, kar zadeva njegovo ali njeno udeležbo v obravnavi ali drugi aktivnosti. Če se naslonimo na podprincip 1.2, ki zadeva informirano soglasje za terapijo, lahko sklenemo, da popolno informirano soglasje za vpogled v klinični material s strani tretje stranke zahteva, da klienti 1. imajo kapaciteto za soglasje, 2. so bili adekvatno informirani o pomembnih informacijah, ki bi vplivale na soglasje, vključujoč
potencialna tveganja; 3. so svobodno in brez neprimernega vpliva izrazile soglasje; in 4. so zagotovili soglasje, ki je primerno dokumentirano. Par v tem primeru ni bil obveščen o
tveganjih podpisovanja soglasja brez datuma zapadlosti ali pogoja za obnovitev soglasja.
Tako nista prejela adekvatnih informacij. Še več, ni jima bilo povedano, da klienti lahko prekličejo svoje soglasje kadarkoli in zaradi kateregakoli razloga kar zadeva prihodnje uporabe materiala. Ker par ni vedel, da Whitney kaže film, je bila Dallasova skrb za
anonimnost Dallasovih klientov zadosten razlog, da bi Whitney nehala z njegovo uporabo.
Končno, Whitney je kazala film v kontekstu, ki ga klienta nista pričakovala, ko sta podpisala soglasje pred leti. Lahko bi umaknila soglasje, če bi vedela, da bo nekega dne film
prikazovan na njunem delovnem mestu. Legalističen pristop k temu scenariju bi lahko smatral, da sta se klienta strinjala z »uporabo za namene edukacije« za neomejen čas.
Vendar pa podprincip 1.12, ki je višji etični standard implicira, da pomembna sprememba v uporabi filma spodreže originalno soglasje para in zato se ne more predvidevati, da so bili interesi para primerno zaščiteni v trenutni situaciji. Da bi to uredila, bi Whitney morala poiskati obnovljeno soglasje od para, ki bi sprejela uporabo filma na novi lokaciji, za specifičen čas, s tem da bi bilo jasno, da lahko katerikoli od njiju umakne dovoljenje kadarkoli.
Princip 1.13
Zakonski in družinski terapevti, če se strinjajo, da zagotovijo usluge osebi ali entiteti na
zahtevo (željo) tretje stranke, razjasnijo,
kolikor je to mogoče in na začetku, usluge,
naravo odnosa z vsako stranko in omejitve
konfidencialnosti (zaupnosti).
Presbiter je naprosil terapevta, da vidi dva predstojnika duhovnika, ki sta imela komunikacijske probleme. »Imamo višjega predstojnika, ki se je
nekajkrat slabo odločil. Izgubili smo štiri osebe, ker ne more shajati z drugim predstojnikom. Imamo novega predstojnika - pomočnika, ki je Mehiški
Američan in ne želimo izgubiti še kakšno osebo. Nekateri člani
kongregacije, pa čutijo da je predstojnik – pomočnik hladen in nedostopen.
Ali bi ju videli in jima pomagali predelati njune komunikacijske težave?« Dell se je strinjal, da vidi oba. Na prvem srečanju je Dell povedal predstojnikoma, da karkoli bodo govorili, bo ohranjeno zaupno. Višji predstojnik je vztrajal, da tudi predstojnik-pomočnik ohranja vsebino srečanja zaupno. Štiri
srečanja so bila izvedena. Dell je ugotovil, da je problem veliko večji kot komunikacijske zadeve in da vsebuje obtožbe predstojnika-pomočnika, da je višji predstojnik pogosto lagal ali izkrivil informacije in da je višji
predstojnik tudi imel neprimerne odnose z župljani. Ko je presbiter poklical in se zanimal glede stanja, se je Dell počutil zvezanega. Dell ni vzpostavil jasne pogodbe z presbiterjem o dajanju informacij. Še več, obljubil je
predstojnikoma konfidencialnost.
Podprincip prepoznava, da ZDT zagotavlja usluge drugim za tretje stranke.
V teh odnosih so meje prikladne, da postanejo zmešane, ker ima tretja stranka investicijo v usluge, dane drugim. V resnici je lahko težko za ZDT določiti primarnega klienta. Ta podprincip določa, da ZDT mora razjasniti naravo odnosa z vsako stranko kot tudi omejitve konfidencialnosti. V tem primeru je Dell naletel na težave, ker meje in pričakovanja v vsakem
odnosu niso bile razjasnjena pred začetkom dela s predstojnikoma. Še več, Dellova obljuba konfidencialnosti je onemogočila Dellu dajanje kakršnihkoli informacij nazaj presbiterju, ki je bil v tem primeru primarni klient. V prihodnosti mora Dell določiti in preveriti, kaj presbiter pričakuje, kdaj to pričakuje, kaj nameravajo narediti z informacijami, in kaj so
povedali napotenim strankam o svojih pričakovanjih. Nato mora Dell
razjasniti napotenim strankam naravo Dell-ovega odnosa s presbitrom in obsega, do katerega se lahko obljubi konfidencialnost. Medtem ko omejitev konfidencialnosti lahko zmanjša deljenje informacij, postavljanje realističnih mej zaščiti potrebe vseh strank in dovoljuje Dell-u fleksibilnost, da se giba med tretjo stranko in napotenimi strankami. Še več, če imamo jasne meje, to postavi standarde o tem, kaj bo in kaj ne bo dovoljeno. Taki standardi lahko zagotovijo občutek varnosti in gotovosti drugim.
Princip 2: Konfidencialnost
Zakonski in družinski terapevti imajo
edinstvene situacije glede konfidencialnosti (zaupnosti), ker je klient v terapevtskem
odnosu lahko več kot ena oseba. Terapevti spoštujejo in pazijo na konfidencialnosti
vsakega individualnega klienta.
Podprincip 2.1
Zakonski in družinski terapevti razkrijejo klientom in drugim zainteresiranim strankam, tako zgodaj kot je možno v njihovih profesionalnih kontaktih, naravo
konfidencialnosti in možne omejitve klientovih pravic do konfidencialnosti. Terapevti pregledajo s klienti
okoliščine, v katerih je konfidencialna informacija lahko zakonsko zahtevana. Okoliščine lahko zahtevajo
večkratno razkritje.
Zakon o socialnem varstvu: 91. člen – Organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, so dolžni o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju.
Kazenski zakonik (153. člen, 286. člen):
- (1) Kdor neupravičeno izda skrivnost, za katero je zvedel kot zagovornik, odvetnik, zdravnik, duhovnik, socialni delavec, psiholog ali kot kakšna druga oseba pri opravljanju svojega
poklica, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
- (2) Za dejanje iz prejšnjega odstavka se ne kaznuje, kdor izda skrivnost zaradi splošne koristi ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja kakor pa ohranitev skrivnosti.
- (3) Pregon se začne na zasebno tožbo.
- Uradna oseba, ki vedoma opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen hujša od treh let zapora, storitev pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.
- Tisti, ki opusti ovadbo, se ne kaznuje, če mu je storilec zakonec, oseba, s katero živi v
zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je on storilcu zagovornik, zdravnik ali spovednik. ….
Razlaga centra za socialno delo: Terapevt bo varoval vse zasebnosti do kaznivega dejanja, ko bo to izvedel, bo javil naprej.
Etični kodeks Društva psihologov Slovenije:
- Psiholog sme od obveznosti popolnega ščitenja podatkov odstopiti le v izjemnih primerih (ko je ogroženo življenje obravnavanca ali življenje drugih ljudi, ali, ko gre za zlorabo otrok).
Psiholog je dolžan obravnavanca seznaniti s temi izjemami na začetku poklicnega odnosa.
Slovenske razmere
Predstojnik (reverend) je poslal kongreganta na zakonsko in družinsko terapijo. Pred prvim srečanjem, je kongregant / klient prejel po pošti terapevtove politike (pravila) in obrazce
procedure/informiranega soglasje skupaj z navodili za ravnanje do pisarne. Na začetku prvega srečanja, po začetni dobrodošlici, je terapevt raziskal, ali ima kakšna vprašanja, ki zadevajo politike pisarne, še posebej konfidencialnost. Klient željan nasloviti
zakonske konflikte za katere je iskal terapijo, je podpisal obrazec brez nadaljnjih vprašanj. Teden kasneje je terapevt moral
spremeniti njuno srečanje in po nekaj poskusih, da bi v živo
dosegel klienta, je terapevt pustil sporočilo na klientovi telefonski tajnici v službi. Nekaj dni kasneje je terapevt prestrašen ugotovil, da je v klientovi odsotnosti klientov kolega avtoriziran, da sprejema in odgovarja na klientova telefonska sporočila. Klient je bil besen zaradi preloma konfidencialnosti in je jezno zavrnil, da bi se vrnil v terapijo. Nekaj dni po srečanju je terapevt srečal predstojnika
(reverend) na ulici, ki je spraševal, kako terapija s klientom napreduje.
Komentar 1
Pozitivni terapevtski odnos med klienti in terapevtom se je izkazal kot nujen za uspešno terapijo. Mnogi terapevti so se odločili, da odložijo na pozneje naslavljanje zadev »gospodinjstva«, vključujoč
konfidencialnost in omejitve konfidencialnosti, do konca prvega srečanja, ko so vzpostavili pozitivno povezavo s svojimi klienti. Bojijo se odtujiti kliente in jim dati napačno sporočilo, da imajo politika, zakonitosti in svarila (angl. caveats) prednost pred skrbmi, ki so pripeljale kliente, da sploh iščejo pomoč. Ta politika pa lahko vodi nesumljive kliente, da razkrijejo obtoževalne informacije, ne da bi vedeli za verjetne posledice, kot je poročilo državnim organom v primeru suma spolne zlorabe ali zanemarjanja. Terapevtova navada pošiljanja politik in proceduralnih obrazcev pred prvim srečanjem preprečuje ta problem in vzdržuje klientovo avtonomijo, kar zadeva razkritja. Izpolnjuje tudi opomin etičnega kodeksa, da informiramo kliente »tako zgodaj kot je možno« in minimalno moti namene srečanja. Vendar pa terapevt v tem primeru napačno ni vključil v poslano politiko in ni razpravljal s klientom, kako ravnati z bolj subtilnimi potencialnimi kršitvami konfidencialnosti, kot je puščanje
sporočil na telefonskih tajnicah doma in na delu, obvladovanje naključnih srečanj na javnih mestih, kot je supermarket ali cerkev, uporabljanje faksov, e-mail-ov ali izpolnjevanje zahtev tretjih strank po
povrnitvi stroškov. Ker bi bilo klinično ne-modro navesti seznam vseh možnih etičnih dilem na začetku terapije, se terapevtom močno svetuje, da proaktivno naslovi tiste, za katere je večja verjetnost, da bodo naleteli v njihovem določenem oblikovanju prakse. Nadalje, če bi klient nadaljeval terapijo in povabil sozakonca ali partnerja na skupna srečanja, bi moral terapevt ponoviti politike in procedure s partnerjem.
Moderne tehnologije ustvarjajo edinstvene dileme konfidencialnosti. Mnogi telefoni, na primer shranjujejo telefonske številke in imena klicočih. Neavtorizirana oseba, kot je npr. čistilka, ali, če
terapevt kliče od doma, družinski člani, imajo lahko dostop do informacij o klientih, razen če se spomin telefona izbriše. Terapevti bi tudi morali biti pozorni na dejstvo, da pogovori po mobitelih in e-mailih niso varni, in da datoteke, shranjene na računalniških trdih diskih lahko postanejo dostopne drugim, ki uporabljajo isti računalnik, ali ko računalnik rabi servisiranje.
Komentar 2
V pogovoru s predstojnikom (reverend) se je terapevt nagibal k objavljanju informacij, ki zadevajo klienta, brez eksplicitnega pisnega pristanka s strani klienta, ki bi imenoval predstojnika (reverend) kot prejemnika informacij. Razumno je za terapevta, da
pričakuje take preiskave s strani drugih »zainteresiranih strank«, kot so zaskrbljeni družinski člani, viri napotitve, sodišča, šolski sistemi, zdravniki, odgovorni skrbniki v primeru mladoletnih ali onesposobljenih odraslih, ali zavarovalnic. Zahteve ali prošnje za informacije lahko dostavijo po telefonu, faksu, e-mailu ali osebno. Če nimajo
eksplicitnega pisnega dovoljenja s strani klientov, se terapevtom močno svetuje, naj imajo pripravljen standarden odgovor, kot je, da »ne morem niti potrditi, kdo je ali kdo ni moj klient«. V primeru terapije po naročilu (odloku, ukazu) tretje stranke – sodnega
sistema, šole, etične uprave, na primer – morajo terapevti določiti s strani vseh strank na začetku, katere informacije je potrebno poročati, s kakšno frekvenco, in katere informacije, če katere, se smatrajo konfidencialne.
V prejšnji vinjeti, četudi je terapevt pridobil soglasje od klienta, da govori s predstojnikom (reverend), bi okvir tega razgovora na javnem mestu, z nobeno
gotovostjo za privatnost, še vedno prepovedal odgovor. Pogovori o klientih v nevarnem okviru in profesionalno »klepetanje« med kolegi izven profesionalnih konferenc o
primerih ali supervizijah predstavlja nepremišljeno in resno kršenje konfidencialnosti.
Enako je pomembno, da terapevti educirajo svoje administrativno osebje in
računovodsko službo o strogih konfidencialnih ukrepih in da izolirajo pisarne, tako da drugi ne morejo slišati klicev klientom ali terapevtskih srečanj.
Podprincip 2.2
Zakonski in družinski terapevti ne razkrijejo klientovih zaupnih informacij razen ob pisni avtorizaciji ali odpovedi, ali kjer je določeno (ukazano) ali dovoljeno z zakonom. Verbalne
avtorizacije ne bodo zadosti z izjemo nujnih situacij, razen če je prepovedana z zakonom. Ob izvajanju zakonske, družinske ali skupinske obravnave, terapevt ne razkrije informacij izven
konteksta obravnave brez pisne avtorizacije od vsakega
posameznika, ki je kompetenten, da potrdi odpoved. V kontekstu zakonske, družinske ali skupinske obravnave, terapevt ne sme odkriti katerihkoli individualnih zaupnih informacij drugim v enoti obravnave brez prejšnjega pisnega dovoljenja tega posameznika.
ZDT je končal srečanje s parom. Med naslednjim tednom je urnik enega od
partnerjev zahteval spremembo srečanja. Ko je terapevt pogledal v knjigo naročil (srečanj), je partner stopil naprej, da bi pogledal odprte
možnosti v urniku, ki bi bile zanj primerne.
Komentar
Ta neprijetna situacija se ne zgodi prav nepogosto, ko terapevt načrtuje nadaljnja srečanja na koncu srečanja. Terapevtu se močno svetuje, da zapre knjigo naročil
(srečanj) in razloži klientu, da informacije
vsebovane v tedenskem planerju vključujejo klientova imena, ki morajo ostati
konfidencialna.
15 let star otrok, katerega starši so se ločevali, je bil napoten k ZDT zaradi vedenjskih problemov povezanih z ločitvijo. Otrok je bil poslan v terapijo s strani enega starša. Po začetnem srečanju skupaj s tem staršem, je otrok odklonil starševsko vključenost v terapiji. V naslednjih individualnih srečanjih je otrok zaupal
terapevtu skoraj vsakodnevno uporabo marihuane in alkohola, kot tudi nevarno tvegano vedenje, kot je vožnja pod vplivom alkohola.
Nekega dne je drug starš jezen poklical terapevta in trdil, da obadva starša nista pristala na terapijo. Ta starš je obdolžil terapevta, da pristransko usmerja otroka k drugemu staršu in zahteval, da se mu pošlje kopije terapevtskih zapisov. Otrok je vehementno zavrnil kakršenkoli kontakt s tem staršem in prosil terapevta, da mu obljubi, da ne bo razkril terapevtskih
konfidencialnosti drugemu staršu.
Komentar 1
Skoraj vedno, ko terapevti nudijo usluge mladoletnim, katerih starši so poročeni, je soglasje enega starša dovolj za zdravstveno ali mentalno zdravstveno obravnavo. Če so starši ločeni in imajo skupno skrbništvo, eden od obeh lahko soglaša z obravnavo, razen v tistih primerih, kjer ločitveni sklep določa, kateri starš ima moč, da preskrbi psihološko ali psihiatrično oskrbo za otroke. Nekateri državni zakoni zahtevajo to stopnjo določb, ko določijo ločitev, in terapevti se morajo informirati kar zadeva njihova sodna določila. V primerih samo enega skrbnika, samo starš, ki ima sam skrbništvo, lahko pristane na terapijo.
Da bi se vedli proaktivno, ko terapevt videva mladoletne z ali brez starša, morajo terapevti raziskati na začetku (intake) situacijo glede zakonskega statusa staršev in, v primerih ločitve, ali ima starš, ki želi usluge, pravico, da avtorizira tako obravnavo. En način, da se to doseže z minimalnim motenjem je, da vključi ta vprašanja v obrazce politike in procedure informiranega soglasja, ki jih terapevt pregleda s klienti pred njihovim podpisom.
Terapevt je prepozno ugotovil, da imajo starši tega otroka skupno skrbništvo in da je napotitveni starš lahko v resnici avtoriziral mentalno zdravstveno obravnavo. Ker je bil napotitveni starš skupaj v terapiji z otrokom na prvem srečanju in je bil tako del »konteksta obravnave«, bi vsako razkritje konfidencialnosti potrebovala podpis napotitvenega starša. Če je bil zakonsko potreben otrokov podpis je odvisno od državnih zakonov.
Starost, pri katerih lahko mladoletni uveljavljajo privilegije, se razlikuje od sodne ureditve do sodne ureditve. Starost soglasja za obravnavo in odstopitev konfidencialnosti je ponavadi nastavljena na starost 16 ali 18 let. Nekateri pravosodni sistemi pa postavljajo starost tudi na 12 – 14 let, medtem ko drugi ne govorijo o tem. V tem zadnjem primeru varno predvidevamo, da je starost 18. Vendar pa ni nujno, da se etični razmislek in zakonitosti v polnosti prepletajo. Medtem ko zakon ne zahteva
otrokovega podpisa kot mladoletnega, pa se etični imperativ varovanja klientovega blagostanja in
interesov razširja na vse družinske člane, vključujoč 15-letnike. Če predvidevamo, da je otrok mentalno kompetenten, bi etično bilo soglasje tega otroka za odpustitev konfidencialnosti potrebno.
AAMFT etična komisija ni postavila nobene eksplicitne starosti, pri kateri je potreben podpis
mladoletnika za razkritje konfidencialnih informacij. Neformalna raziskava avtorja, je pokazala, da
zakonski in družinski terapevti ponavadi zahtevajo podpis otroka, pogosto že z 9 ali 10 leti starosti, ki so sposobni pisati in sposobni razumeti, kaj podpisujejo.
Komentar 2
V zgornji vinjeti ne-soglašujoč starš lahko vztraja, da se zanima samo za informacije o otroku in ne o drugem staršu. Če ni podpisane odpustitve s strani napotitvenega starša, in celo če otrok soglaša z razkritjem konfidencialnih informacij, terapevt ne more »razdeliti datoteke«, da bi izločil informacije, ki zadevajo samo otroka. Ne-soglašujoč starš lahko zasleduje svoj cilj po legalnih metodah preko sodišča, in upa na sodno odločitev, ki razveljavi konfidencialnost terapevt-klient.
Terapevtov etični imperativ, da najprej in najbolj pomembno pospešuje klientovo
blagostanje (dobrobit) prihaja spet v poštev, ko razmišljamo o otrokovem resnem acting-out vedenju. Dnevna zloraba substanc pri mladostniku se lahko gleda kot na suicidalno
vedenje, še posebej v luči rizičnega vedenja, ki v nevarnost spravi ne samo mladoletnika, ampak tudi druge. Terapevt bi moral resno razmisliti o iskanju svetovanja s strani kolegov in zakonov, da bi pregledali njihov načrt obravnave in klinične intervence. Če se otrokovo
vedenje še nadaljuje ali celo povečuje kljub terapevtskim intervencam in terapevt sodi, da je vedenje aktivno suicidalno ali homicidalno, potem lahko izpolnjuje izjemo podprincipa 2.2 etičnega kodeksa, »določeno (ukazano) s strani zakona«, čeprav je zakon treba preveriti.
Da bi zaščitil otrokovo življenje, bi terapevt bil upravičen informirati napotitvenega starša o otrokovem vedenju brez otrokovega soglasja. To je, seveda, stvar kliničnih veščin, kako ravnati v taki situaciji tako, da bo dobrobit klientov makskimalizirana in da bo lahko otrokovo dostojanstvo in sodelovanje zaščiteno.
Zakonski in družinski terapevti lahko proaktivno postavijo politike, kar zadeva
mladoletnikovo zlorabo substanc. Lahko bi, na primer, informirali družino, vključujoč mladoletne, na začetku, da terapevt ne bo dolgo skrival pred starši podaljšano zlorabo substanc njihovih otrok, ker terapevt interpretira tako zlorabo kot suicidalno in bo moral ukrepati, da zaščiti klienta. Taka politika seveda tvega, da mladoletni niso odkritosrčni pri priznavanju njihove zlorabe substanc. Vendar pa poveča informirano soglasje k obravnavi in spoštuje avtonomijo klientov.
Zakonski in družinski terapevt je videval družino za terapijo.
Nekega dne je terapevt prejel telefonski klic od individualnega terapevta enega partnerja, ki je želel koordinate obravnave tega partnerja. Ko je družinski terapevt omenil to zahtevo družini, je 14- letni družinski član odločno zavrnil podpis obrazca razkritja
informacij, z izjavo »Nočem, da bi kdorkoli drug vedel za moje zadeve«. Nekaj dni kasneje je partner, katerega terapevt je klical, poklical družinskega terapevta in izjavil »Mislil sem, da bi morali vedeti, glede česa je moj terapevt hotel govoriti z vami: Imam
afero in nisem gotov glede nadaljevanja mojega zakona. Ne želim pa, da omenite karkoli o tem v naših srečanjih.«
