Zoran Kanduč
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
UVODNA OPAZKA
Je družina v krizi? Zdi se, da nam že malone surova intuicija vsiljuje pritrdilen odgovor.
»Vsi« nekako vemo, da družina je v krizi.
Vendar pa to »vedenje« še zdaleč ni nepro
blematično (ali morda enovito). Ne naza
dnje, ali sploh obstaja družbena institucija, za katero bi lahko odkritosrčno in z go
tovostjo rekli, da ni v krizi. Če je vse — posamično, p o s e b n o in splošno — v krizi, p o t e m je sodba, da velja to tudi za družino, nekaj najbolj banalnega, celo samoumev
nega (nemara kar do te mere, da je že vse
eno, ali se do nje dokopljemo induktivno ali deduktivno).
So far, so good. Ampak zadeva je ven
darle bolj zanimiva, kot je morda videti na prvi pogled. Celo če se strinjamo, da »je vse v krizi«, soglasje splahni, ko je treba »bistvo«
krize o p r e d e l i t i n e k o l i k o p o d r o b n e j e . Pravzaprav se zaplete že na začetku, namreč p r i d o j e m a n j u s a m e k r i z e . N o b e n e g a dvoma ni, da je stavek »X je v krizi« p o svoji naravi vrednostna sodba, do katere lahko p r i d e m o po različnih poteh. Odločilno je, kaj v z a m e m o (ali p r e d p o s t a v i m o ) kot merilo. To je lahko: (a) ideal (»dobre« ali
»funkcionalne«') družine (v tem primeru je p a č vsaka e m p i r i č n a d r u ž i n a n e o g i b n o odklonska, nepopolna ali pomanjkljiva; o krizi pa bi lahko govorili, če je oddaljenost
»prakse« od idealnega tipa prevelika, pri čemer je seveda vselej vprašljivo, kolikšna razdalja je še v mejah sprejemljivosti ali normalnosti); (b) določen lik družine iz preteklosti (navadno gre za idilično podo
b o iz »dobrih starih časov«, za katere je najbrž tudi značilno, da so se ljudje nostal-
gično spominjali »dobrih starih časov«, tako da se tudi ta zgodovinski standard »dobre«
družine prej ali slej zvede na ideal, le da ga n e lociramo v nekakšno transhistorično realnost, ampak v mitično preteklost); (c) n o r m a t i v n a shema, ki je lahko — n e p a nujno — zmes zakonskih, moralnih, reli
gioznih ali običajnih n o r m oziroma pri
čakovanj.
Značilnost današnjega—modernega, po- znomodernega ali že kar postmodernega
— časa je obilica, pluralizem meril, glede na katera »ugotavljamo« krizo d r u ž i n e . Po drugi strani pa smo priče tudi bohotenju različnih empiričnih primerkov družine, zaradi česar si kaže zastaviti vprašanje, ali je s p l o h s m i s e l n o govoriti o d r u ž i n i v e d n i n i ali c e l o , in extremis, z v e l i k o začetnico. Zdi se, da je morda ustrezneje u p o r a b l j a t i m n o ž i n s k o obliko, kar p a ustvari kopico dodatnih problemov: če ni ene same družine, ampak obstaja kaleido- skopska množica družin (recimo: tradicio
nalne jedrne družine, enostarševske druži
ne, e n o č l e n s k e / s a m s k e družine, h o m o seksualne družine, pogodbene/interesne d r u ž i n e , d r u ž i n e b r e z otrok, »zbirne«
družine, dislocirane družine...), ali je potem sploh u p r a v i č e n o vse ocenjevati v luči enega samega vrednostnega merila?
Če se zaplete že pri izhodiščni zaznavi (pravzaprav apercepciji) krize družine, je pričakovati še hujše razhajanje na ravni etiološke analize, se pravi pri določitvi vzrokov tega — če uprabimo dokaj razšir
jeno (čeravno zelo vprašljivo) oznako —
»družbenega problema«. Še več, nesoglasja je najti tudi v zvezi z umestitvijo krize družine v sobesedilo vseobsežne družbene
krize. Grosso modo, naletimo tu na dve skrajnosti: (1) kriza d r u ž i n e je le odsev splošne družbene krize; (2) kriza družine je temeljni vzrok krize drugih institucij (na p r i m e r šole) in torej p o s r e d n o oziroma posledično krize cele družbe (že zato, ker je d r u ž i n a d o m n e v n o njena t e m e l j n a celica).
Končno se je treba vprašati, kaj navadno navajajo kot »kronski dokaz« za k r i z o družine. Zdi se, vsajprima facie, da je tu še najmanj pomislekov. Če se namreč omeji
mo na medijsko posredovane p o d o b e krize družine, nam takoj stopijo pred oči podaki o številu razvez, opisi telesnega in psihič
nega nasilja v družini, kazalci upadanja števila rojstev, razraščanje enostarševskih družin... Ampak prav ti samoumevni dokazi so pri vsem tem še najmanj samoumevni.
Zakaj bi, denimo, upadanje števila rojstev šteli za znamenje »krize družine«? Prav lahko bi jih interpretirali povsem — celo diametralno — drugače. Recimo kot znak večje osveščenosti možnih staršev. Ti se morda zavedajo (čeravno le intuitivno), da razvpito »prazno gnezdo« še zdaleč ni sinonim za kakršnokoli prikrajšanje, ampak omogoča — vsaj v obstoječih razmerah — p o g o s t o n e p r i m e r n o bolj kakovostno^
družinsko življenje kakor z otroki napol
njeno »gnezdo«.' Morda so možni starši celo svetovno-ekološko razsvetljeni in vedo, da problem sodobnih kapitalističnih družb nikakor ni v tem, da bi jim primanjkovalo ljudi. Nasprotno. Problem je prej v tem, da je ljudi preveč, saj je pač več kot očitno, da obstoječe d r u ž b e ne znajo p r o d u k t i v n o izrabiti niti že danih človeških kapacitet.
Morda se možni starši zavedajo, da dane r a z m e r e n e o m o g o č a j o zadovoljivega socialnega, e k o n o m s k e g a , p o l i t i č n e g a , emocionalnega in kulturnega »ozadja« za vzgojo otroka. Odrasli ljudje so namreč v glavnem proletarci (čeravno si tega pogo
sto nočejo priznati: od tod privlačnost laži o »izumiranju delavskega razreda«). Njihov d r u ž b e n o e k o n o m s k i položaj je skrajno n e g o t o v in o d v i s e n od nepredvidljivih gospodarskih tokov v globalizirani kapita
listični ekonomiji. Kaj potemtakem lahko ponudijo svojemu virtualnemu otroku? Mu lahko zajamčijo varne eksistenčne pogoje,^
ki so sine qua non samodoločenega rav
nanja? Mu lahko prepričljivo zatrjujejo, da se bo do njih sam dokopal z dosežki v šoli?
Ali pa mu lahko omogočijo le to, da se bo tudi sam prej ali slej podal na spolzka tla na trgu delovne sile, se pravi v poniževalno prostituiranje (v tem ali o n e m z b i r n e m
»delovnem taborišču«)?
Ali p a razveze. Mar njih naraščajoče število n e govori prej o zastarelosti, celo o neživljenjskosti te pravne institucije? Morda pa je bolj problematično to, da se ljudje še v e d n o odločajo za r a z n o v r s t n e prisilne oblike (monogamne) zakonske zveze? Ali pa nasilje v družini. Mar ni problem v tem, da so ljudje še vedno — iz ekonomskih, kulturnih ali družbenih razlogov — voljni ali prisiljeni (ali oboje) bolj ali manj stoično prenašati raznovrstna poniževanja, šika
niranja in celo najbolj n e p o s r e d n e batine?
Da se v s e m u t e m u s a m i n i s o z m o ž n i postaviti p o robu? Ob tem pa seveda ne bi smeli pozabiti, da so medijske p o d o b e nasilja v družini v glavnem o m e j e n e na zares skrajne primere telesnega nasilja, ki jih je m o g o č e p r a v n o kvalificirati kot kazniva dejanja zoper življenje ali telo. Malo ali sploh nič pa se piše in govori o ne
p r i m e r n o bolj razširjenih oblikah teles
nega, spolnega in duševnega nasilja, ki sicer niso »hudodelstva« stricto sensu, a so vse
eno skrajno moteče in škodljive, zlasti pa zadevajo n e p r i m e r n o večje število ljudi (»žrtev«, ki se pogosto sploh ne zavedajo, da so žrtve, saj so že navajene prenašati vsakodnevna trpinčenja in poniževanja).
Ali p a e n o s t a r š e v s k e d r u ž i n e . Če so te p r o b l e m a t i č n e (in nemalokrat so), je to manj zaradi samega enostarševstva, ampak zaradi družbenih in ekonomskih pogojev (ki odrasli osebi praviloma skorajda n e omogočajo, da bi lahko sama — na podlagi lastnega heteronomnega dela — samostojno in zadovoljivo poskrbela za otroka). In tako naprej.
POJEM »DRUŽINA«
Družino je težko definirati, zakaj sleherna
»definicija« praviloma ni samo opis, ampak je — v večji ali manjši meri — tudi predpis.
Kakorkoli, m o r d a je koristno začeti pri nekaterih razločevanjih. Najprej pri razliki med rodbino in družino. Družina implicira zlasti druženje, določeno skupno življenj
sko oblike. Rodbina pravzaprav tudi, ven
dar s p o m e m b n o razliko: spoj je biološki ali naravni (»krvni«), na primer oče-mati- otrok (+ očetovi starši in drugi sorodniki + materini starši in drugi sorodniki). Ključna pri tem je neprostovoljnost. Otrok pač ne izbere svojih staršev in navadno mora—vsaj določeno (zanj vsekakor zelo p o m e m b n o ) o b d o b j e — z njimi živeti, p r a v i l o m a v razmerju odvisnosti. Človek ima torej očeta in mater, pa morda še brata ali sestro (ali več) in še trop drugih sorodnikov, kar je zanj kontingentno dejstvo, ki ga ne more zanikati. Največkrat so ti ljudje njegova primarna skupina, v kateri preživi otroštvo in mladost (in pozneje z njimi še vedno ohranja določene stike). Na drugi strani pa bi si kazalo družino zamisliti kot prosto
voljno z d r u ž b o ljudi, ki žive skupaj ( n e nujno v ožjem prostorskem p o m e n u ) , in to v razmerah, iz katerih je odpravljena vsaka
— ekonomska, kulturna, politična ali druga
— prisila.
Družina kot bistveno prostovoljna, vseh dodatnih prisil očiščena združba ima lahko številne pojavne izoblikovanosti. »Ničelna«
ali izhodiščna družina je druženje s samim sabo. Tudi to je družina, saj ima aspekt prostovoljnosti: mogoče jo je odpraviti (s samomorom). Ta enočlenska »družina« je pravzaprav temelj vseh drugih družinskih oblik. Ima tudi svoje s t r u k t u r n e pogoje možnosti. Za druženje s samim sabo ozi
r o m a za s a m o d o l o č e n o (samostojno ali svobodno) življenje potrebujemo določene d o b r i n e . Najprej čas (osvobojen hetero- nomnega dela), prostor (lastno stanovanje) in d o h o d e k , ki z a d o s t u j e za k u l t u r n o sprejemljivo blaginjo, kajpak v skladu z danim ekonomskim razvojem. Te pogoje si lahko človek zagotovi edinole s hetero- nomnim, d r u ž b e n o koristnim delom, ki je kajpada (bolj ali manj) zoprno opravilo, a na žalost neodpravljivo, čeprav ga je seveda mogoče — glede na obstoječe tehnološke, znanstvene in človeške kapacitete — radi
k a l n o o m e j i t i ( n a p r i m e r na štiri u r e dnevno) in enakomerno porazdeliti med
vse dela zmožne člane družbe. Vse druge družinske oblike, ki izraščajo iz enočlanske d r u ž i n e ( t e m e l j n e e n o t e z a s e b n o s t i v strogem p o m e n u ) , so prepuščene soglasju in domišljiji oseb, ki jih sestavljajo (zato jih, strogo vzeto, ni mogoče izčrpno popisati, saj je zbir potencialnih permutacij prakti
čno neomejen). Tudi možnih načel druže
nja je lahko več, na primer spolnost, pri
jateljstvo, pomoč/solidarnost, zagotavljanje d r u ž b e , e m o c i o n a l n a p o d p o r a , intele
ktualne ali estetske afinitete, ekonomske koristi... Jasno je, da celo taka prostovoljna razmerja niso (in pravzaprav niti ne morejo biti) zunaj temeljnih pravnih norm. Vendar pa tovrstne pravne urejenosti ne bi smeli mešati s tako imenovano (pozitivnopravno reglementirano) zakonsko zvezo, ki je pač samo ena (družbeno in zgodovinsko kon- t i n g e n t n a ) izmed m o ž n i h n o r m a t i v n i h
»nadzidav« določenih družinskih razmerij.
Do specifičnega položaja pride, če se družina spremeni v rodbino, na primer z rojstvom otroka, zlasti zato, ker je treba v tem primeru zavarovati specifične koristi otroka in še morebitne družbene interese ( k o n e c koncev gre za nastanek novega člana družbe). Vendar pa se s tem vpraša
njem v p r i č u j o č e m sestavku n e b o m o podrobneje ukvarjali.
DRUŽINA V LUČI DIALEKTIKE JAVNEGA IN ZASEBNEGA
V zgornjem razdelku opredeljena družina nedvomno sodi v polje zasebnosti (ali za
sebnega). Nakazano razumevanje družine je v današnji optiki najbrž utopično (čeprav načeloma — ali p r a k t i č n o — nikakor n e neuresničljivo). Vendar pa to v bistvu ni ali vsaj ne bi smel biti problem. Težava je v tem, da se tudi (tu in zdaj) obstoječe (empirične) družine navadno umeščajo v sfero zaseb
nosti.
V kritični teoriji naletimo v tej zvezi na kopico pomislekov in ugovorov. Med bolj znanimi je d e n i m o Althusserjeva teza o družini kot ideološkem aparatu države. Zdi se, da omogoča dovolj utemeljeno izho
dišče za razmislek o razmerju m e d za
sebnim in javnim, saj nedvomno prebije
zdravorazumska (ideološko posredovana ali zmanipulirana) pojmovanja. Althusser (in kajpada še kopica p o d o b n o usmerjenih p i s c e v ) je n a m r e č o č i t n o uvidel, da je običajna ločnica med zasebnim in javnim h u d o vprašljiva. Svoje videnje je podkrepil z vrsto argumentov (prim. Althusser 1980:
56-61). Vendar pa pri tem ni bil izčrpen (saj ga je zanimalo zlasti vprašanje reprodukcije vladajoče ideologije). Njegovo analizo bi zatorej kazalo dopolniti s precej posplo
š e n o h i p o t e z o , da v obstoječih kapita
lističnih družbah ni strukturnih pogojev ne za oblikovanje javnega p r o s t o r a n e za oblikovanje zasebnosti stricto sensu.
Glede na to, da javno življenje ni pred
met te razprave, naj v tej zvezi zadošča le k r a t k a opazka. P r o b l e m je v tem, da v obstoječih »družbah« družba kot realiteta sui generis tako rekoč n e obstaja. Še huje, primanjkuje nam celo politična teorija, v okviru k a t e r e bi si sploh lahko zamisli družbo kot realiteto sui generis (se pravi kot »entiteto« z lastnimi specifičnimi cilji in vrednotami, v imenu katerih bi bilo mo
goče legitimno omejiti določene posamez
n i k o v e želje — n e p a seveda njegovih človekovih pravic in svoboščin). Ni institu
cionalnih mehanizmov, s katerimi bi bilo m o g o č e na d e m o k r a t i č e n način izrisati strateške družbene usmeritve, ki bi jih nato uresničevala država kot »instanca«, p r e k katere se družba posreduje in ki je simbo
lični izraz njene kohezije.^ Zato ne prese
neča, da je v sodobnih razmerah »država«
s a m o orodje za zadovoljevanje k o r i s t i najmočnejših interesnih grupacij (»njeno«
pravo — zlasti law in action — pa je potem
takem pravzaprav samo pravo močnejše
ga). Ne preseneča, da se ključni »družbeni problemi« (narekovaji so p a č nujni, če nimamo na voljo nikakršnega pojma »dru
žba«) — na primer brezposelnost, uničeva
nje/ropanje narave, naraščajoče družbeno
ekonomske neenakosti, nasilje heteronom
nega (abstraktnega) dela, marginalizacija čedalje večjih družbenih segmentov ipd. — samo kopičijo, brez sleherne realistične obljube, da bi bili lahko v bližnji prihod
nosti rešeni v zadovoljujoči obliki.
Nazaj k vprašanju zasebnosti. Izražena domneva, da (vsaj v splošnem) ni zaseb
nosti oziroma ni strukturnih pogojev zanjo, je morda na prvi pogled nekoliko paradoks
na, zato n e b o o d v e č nekaj d o d a t n i h pojasnil in ponazoritev.
(a) Najmanj s p o r n o je to, da je polje zasebnosti pravno-politično r e g u l i r a n o (čeravno način te regulacije še zdaleč ni n e s p o r e n ; prej n a r o b e ) . Ravno zato n e m o r e m o n e ž e n i r a n o ali p r o s t o d u š n o uporabljati oznake »intervencija«,^ ko go
vorimo o različnih državnih ukrepih v zvezi z družino (največkrat »problematično«).
(b) Zasebnost ni enoznačen ali enoro- den pojem. Nasprotno. Zasebnost je bistve
n o relativno stanje (ali, bolje, p r o c e s ) , kolikor implicira »ločenost o d n e č e s a / nekoga«. Ključno je torej, kaj je to, od česar se kdo želi oddaljiti (ali umakniti) — trajno ali (pogosteje) začasno. Na tej ravni bi lahko sledili razločku med nedoločenimi drugimi in določenimi drugimi. Umik pred nedolo
č e n i m i d r u g i m i je še najmanj p r o b l e matičen. Zadošča, da ima kdo kakršen koli prostor, kamor se lahko pred njimi umak
ne. To je najpreprostejše izhodišče zaseb
nosti. Za večino odraslih oseb ima to vlogo
»dom« (ali družina): kraj, kamor se vrnejo p o službi (z morebitnimi vmesnimi postan
ki v trgovini, uradu ali gostilni). Če bi bilo to dovolj za rešitev problema zasebnosti, zadeva zvečine niti n e bi bila problema
tična. Vendar pa se tu težave in zapleti pogosto šele začnejo.
O m e n i l i s m o že, da je za z a s e b n o s t p o t r e b n o najmanj dvoje: (a) prosti čas; (b) lasten prostor. Odraslim osebam primanj
kuje enega in drugega. Vzemimo najprej skrajno redko d o b r i n o »čas«. Kako je s prostim časom pri normalni odrasli osebi?
Delo večine ljudi je h e t e r o n o m n o . Da bi ugotovili, kolikšen je njihov lastni čas, moramo od časa, ki je v principu na voljo, najprej odšeti delovni čas. Ta ne traja samo osem ur (+ morebitne nadure), ampak dosti več: prišteti je treba še čas za pripravo na delo, čas za pot na delo (in nazaj) in čas, ki je potreben, da se človek (telesno in/ali psihično) spočije od dela, da se »odklopi«
od vsega, kar je povezano s službo, in da končno p o n o v n o pride k sebi. Šele v tej točki se začne prosti čas (osvobojen od službe in dela). Pa vendar ne povsem. Zopet
je treba odšteti družinsko h e t e r o n o m n o delo (ki še v e d n o pripada zlasti osebam ženskega spola, čeprav to v tej zvezi ni o d l o č i l n e g a p o m e n a ) . In to n e le čas neposrednega dela, ampak tudi čas, ki je potreben za to, da »družinski delavec« pride k sebi. Ko takole odštevamo čas, pridemo do spoznanja (ki ga lahko brez posebnih težav kadarkoli preverimo z opazovanjem pojavov iz vsakdanjega življenja), da ima večina oseb na voljo skrajno malo lastnega časa, namreč časa, v katerem bi bili lahko suvereni gospodarji svojega telesa, svoje
»duše« in svojih opravil. Zadeva je nemara razširjena celo d o te mere, da jo odrasli dojemajo kot nekaj samoumevnega, nor
malnega in naravnega.
Dodaten problem je pomanjkanje ali — še huje (dasi nikakor ne redko) — odsotnost lastnega prostora. Človek, ki ima svoj dom, se lahko tja umakne pred službo in nedolo
čenimi drugimi. Ampak kam naj se umakne pred svojim »domom« oziroma pred dru
gimi družinskimi člani (določenimi drugi
mi)? Psihološko nevzdržno bi bilo domne
vati, da se pri normalni odrasli osebi taka želja (ali celo potreba) že kar a priori ne more pojaviti. Empirija (in kajpak teorija) govori drugače. Težava je natačno v tem, da se take želje/potrebe pojavljajo (če od
mislimo razmeroma kratkotrajna obdobja tako imenovane zaljubljenosti, ko hočeta biti dve osebi tako rekoč ves čas čim bolj skupaj) in da jih normalni odrasli zvečine n e morejo ustrezno zadovoljiti. Ti primeri so v bistvu najzanimivejši. Človek namreč ima »svoj« dom in »svojo« družino, nima pa svoje prave zasebnosti (kadar si jo zaželi):
(a) ne more biti sam — kadar hoče ali kadar se mu zahoče; (b) ne more biti s tistim(i), s katerim(i) bi si v danem trenutku želel biti.
V takih primerih postane dom — dozdevni azil zasebnosti par excellence — trdnjava prisilne ( h e t e r o n o m n e ) zasebnosti.
Prisilna z a s e b n o s t ^ je s e v e d a nekaj neprijetnega in terja določene prilagoditve oziroma »rešitve«. V vsakdanjem življenju je mogoče opaziti celo paleto najrazličnejših m a n e v r i r a n j . Naj o p o z o r i m o s a m o na p e š č i c o njih ( s p i s e k p a č n e m o r e biti izčrpen, saj je odvisen od domišljije in iznajdljivosti prizadetih ljudi).
(a) Umik v katero od domačih prostor
skih enklav (če kaj takega obstaja). Zadeva ni vselej učinkovita, saj e k s p l i c i t n i ali implicitni nadzor drugih s tem ni odprav
ljen. Ti lahko vselej vstopijo ali »vdrejo«^ v enklavo (saj so konec koncev tudi oni tam doma). Lahko vidijo, slišijo ali slutijo, kaj se v njej dogaja. Vsekakor pa lahko opazijo morebitne obiskovalce. Tem nevšečnostim se je včasih m o g o č e izognti s s p r e t n i m manipuliranjem s časom (se pravi z ustvar
janjem zasebnih časovih enklav) oziroma z improviziranimi epizodami zasebnosti v razponih, ko nikogar drugega ni doma.
Seveda pa so v splošnem tovrstne opcije slej ko prej zelo omejene.
(b) Umik iz doma. Zdi se, da je služba za večino odraslih najpogostejši način umika iz prisilne zasebnosti (dasiravno je kakovost te »rešitve« zelo različna; v največji meri je odvisna od narave službe oziroma dela). Že zlasti je mikaven za ženske, za katere so druge oblike bega od doma (in družine) — na p r i m e r u m i k v »bife«, ukvarjanje s
»konjički« ipd. — manj dosegljive^ (zlasti zaradi socialnih, ekonomskih in kulturnih prisil ali predsodkov). Če bi se n a m r e č ženska »prepogosto« zatekala k »nesluž- b e n i m « o b l i k a m u m i k a iz p r i s i l n e za
sebnosti, bi bilo njeno početje b r ž k o n e ocenjeno kot nekaj sumljivega. Recimo kot zanemarjanje njene najvažnejše tradicio
nalne vloge matere in (zakonske) žene.
Lahko bi bilo interpretirano tudi kot zna
menje nedopustnega egoizma (»samo nase misli«), »moralne« oporečnosti (»najbrž išče moške«) ali osebnostne šibkosti »njenega«
moža (»kako jih lahko dopusti kaj takega?«
ali »če bi jo zadovoljil...«). Služba je v tem oziru za žensko (in kajpak tudi za moškega) še najvarnejša oblika b e g a iz p r i s i l n e zasebnosti (seveda pod pogojem, da zaradi nje ne trpita dom in družina oziroma otroci in mož). Od tod izhaja p o m e m b n a impli
kacija: služba p o s t a n e s tem prizorišče
»lažne personalizacije« (Riesman)"' ali kvazi zasebnosti (aspekt, ki nima n o b e n e inhe- rentne povezave s heteronomnim delom).
Še več, zgodi se, da ženske prodajalke d e l o v n e sile (in vsi d r u g i u b e ž n i k i iz prisilne zasebnosti") pristajajo na izrazito nečloveške in p o n i ž e v a l n e r a z m e r e na
delovnem mestu preprosto zato, ker je še tako mizerna in borno plačana služba boljša opcija od nenehnega bivanja v domačem (družinskem) zaporu.
(c) Psihični umik. Pogosto gre za umik pozornosti od domačih. Ta opcija je pro
b l e m a t i č n a , če je r e a l i z i r a n a zgolj kot negativna reakcija v smislu izbiranja manj slabe med slabimi rešitvami. Seveda pa je tudi v tem sklopu na voljo več različic: (1) zrenje v TV sprejemnik (čeprav se gledalec morda zaveda, da je program bebav, je to zanj še v e d n o sprejemenljivejše kakor gledanje ali poslušanje domačih; poleg tega ima televizija — ali kateri od njenih ekviva
l e n t o v — še d o d a t n o p r e d n o s t , ker n e zahteva preveč psihičnega napora/napre
zanja); (b) umik v tako ali drugačno, hujšo ali lažjo bolezen (ali vsej »slabo počutje«);
(c) preusmeritev pozornosti na domačo žival ali razna n e p o t r e b n a hišna opravila (pravzaprav časovna »mašila«).
RUTINA:
NARAVNI SOVRAŽNIK IN SOPOTNIK KONVENCIONALNEGA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
V prejšnjem razdelku smo nakazali neka
tere probleme, do katerih pride v trenutku, ko se družina (iz prostovoljne zasebnosti in druženja) p r e d r u g a č i v kraj prisilne zasebnosti. Opozorili s m o na n e k a t e r e m o ž n e i n d i v i d u a l n e »rešitve« (ali vsaj poskuse reševanja) težav, ki spremljajo tako stanje. Seveda so vselej v igri tudi družbena pomagala (nekakšne družbenopsihološke
»bergle«). Teh je p r a v i l o m a več in se pogosto dopolnjujejo.
Najvažnejši dejavnik, ki p r i s p e v a k ohranjanju konvencionalnih (in še vedno p r e v l a d u j o č i h ) d r u ž i n s k i h s t r u k t u r , je sistematično zatiranje želje p o svobodi (oziroma samodoločenem delovanju). To se začne že zelo zgodaj, in sicer (začuda?) v družini. Nadaljuje se v šoli, zadnji, milostni udarec pa praviloma zada h e t e r o n o m n o delo.'^ Krivični bi bili, če bi prezrli odsot
nost s t r u k t u r n i h d r u ž b e n i h pogojev za zadovoljevanje (v danih družbah še vedno radikalne) p o t r e b e p o s a m o d o l o č e n e m
delovanju (ali uresničevanju raznovrstnih človeških potencialov). Tu gre zlasti za iracionalno organizacijo produkcijskega procesa (ki ne upošteva človeškega časa kot ekonomskega »vira«, s katerim bi kazalo gospodariti kar najbolj varčno) in za pravno neurejeno delitev družbenega dohodka in bogastva (velikansko število ljudi si ne more s sodelovanjem v produkciji zagotoviti dohodka za samostojno življenje, zlasti pa ostaja brez lastnega stanovanja). Upoštevati je treba, da ne tako majhno število žensk še v e d n o dojema klasično d r u ž i n o kot te
meljno d r u ž b e n o institucijo, v kateri se lahko realizirajo — kajpada v vlogi matere in soproge (vse ostale možne vloge so.zgolj okrasek ali dodatek tradicionalnega žen
skega poslanstva). Tako pridemo do para
doksnega, celo grotesknega položaja, v ka
terem so ravno ženske, ki jih tradicionalna d r u ž i n a najbolj ogroža, p r o t a g o n i s t k e perpetuiranja te anahronistične ustanove.
Ne nazadnje, velja opozoriti na še vedno nezadostno p o n u d b o alternativnih zgledov za družinsko življenje, iz katerega bi bile izrinjene vsakršne prisile.
Družina praviloma postane problema
tična tedaj, ko se življenje v njej rutinizira.
Na tej točki družinsko življenje zelo spo
minja na življenje v zaporu. Sedanjost po
stane le ponavljanje že videne, občutene in slišane preteklosti, prihodnost pa se prika
zuje samo še kot moreča anticipacija vedno iste (ali celo še poslabšane) sedanjosti. Vse postane m u č n o predvidljivo, napovedljivo in ponovljivo. Vznemirljivosti, novosti in s p r e m e m b e so dosegljive največkrat le v domišljijskih e s k a p a d a h , s p o r a d i č n i h izrabah naključno ponujenih priložnosti ali p o s r e d n o (»delegatsko«), n a m r e č p r e k spremljanja avanturističnih televizijskih oddaj ali pogrošnega rumenega tiska. Eden od ključnih problemov konvencionalnih zakonskih zvez (oziroma družinskih oblik) je slej ko prej otopitev seksualnih želja oziroma osiromašenje seksualnega življe
nja. To je bržkone dovolj dobro znan pojav, ki ga je še zlasti pronicljivo razčlenil sloviti psihoanalitik Wilhelm Reich. Ta je opozoril še na dodatni problem, ki navadno spremlja oslabitev spolnih želja, namreč na poveča
n o emocionalno navezanost (»ljubezen«)
dveh ljudi, ki dalj časa živita skupaj. Vse to namreč njunih medsebojnih konflikov ne zmanjšuje, a m p a k jih p o g o s t o c e l o še zaostri. Seksualne frustracije namreč s tem ne izginejo. »Uspešni« zakonci jih običajno samo bolj ali manj spretno zakamuflirajo (temu nekateri cinično pravijo »zrel ljube
zenski odnos«). V resnici pa je »uspeh«
zakona oziroma konvencionalne družine v teh primerih zlasti reperkusija vrste kontin- gentnih okoliščin.
Pomembno vlogo pri vsej tej tragikomič
ni medosebni (in interaktivni) zmešnjavi ima prevladujoča seksualna »morala«, ki še vedno povzdiguje protinaravne vrednote, kot so monogamija, zvestoba ( p r e p o v e d
»varanja«), odrekanje in samozanikanje. V luči takih vrednotno-normativnih »shem« si lahko ljudje izgrajujejo pozitivne samopo- d o b e in samospoštovanje, zlasti pa se lahko dojemajo kot m o r a l n o superiorni. Svoje naredi tudi strah. Ta ima več obrazov. Strah p r e d osamljenostjo. Strah pred negativnim mnenjem (oziroma neformalnimi morali
stičnimi sankcijami) drugih. Strah p r e d s v o b o d o ( t u d i s e k s u a l n o ) . Strah p r e d morebitnim ekonomskim pomanjkanjem (revščino). Strah zaradi negotove u s o d e otrok. Strah zaradi izgube družbene prizna
n e in cenjene vloge (na primer matere ali žene). Strah... K temu je treba pridati še k o p i c o materialnih omejitev, na p r i m e r brezposelnost in nezadostna lastna sredstva (za s a m o s t o j n o življenje in/ali za p r e življanje e k o n o m s k o o d v i s n i h č l a n o v družine).
Ob vseh omenjenih ovirah najbrž n e bi smeli biti p r e s e n e č e n i nad o b s t o j e č i m stanjem. Večina odraslih oseb se preprosto sprijazni z monotonijo svojega seksualnega življenja in z vsakdanjimi rutinami utesnju- j o č e g a d r u ž i n s k e g a življenja. N e k a t e r i (zlasti bolj i z o b r a ž e n i člani s r e d n j e g a razreda) skušajo družinsko/zakonsko b e d o vsaj prikriti pred vselej navzočimi pogledi od zunaj (pa tudi od znotraj). Drugi se odpovedo tudi tej psihološki maškaradi. Vsi se pač v glavnem prilagodijo na dano stanje (tako kot se delavci prilagodijo na hetero
n o m n o delo, zaporniki na življenje v ječi...).
Rezultati tovrstnih adaptacij niso neznani:
alkoholizem in druge odvisnosti, duševne
težave (tako imenovane »bolezni«), resigna- cija, apatija, fatalizem, religiozni obskuran- tizem, moralistični puritanizem, mržnja do d r u g i h d r u ž i n s k i h č l a n o v ali z a k o n c a (sovraštvo, ki se oplaja v vsakovrstnih frustracijah, se včasih preoblikuje v zavest
n o ali n e z a v e d n o hlinjeno »ljubezen«), vzajemno odtujevanje, bolj ali manj pogost mindfucking (oziroma, vulgarno rečeno,
»jebanje v glavo« — p o g o s t o p r e d dose
gljivim občinstvom: da bi bila zadeva bolj zanimiva)... Najbrž je težko reči, katero od naštetih stanj je v družbi najpogostejše. Zdi se, da zelo visoko kotira apatičnost, ki jo izdajajo b r e z i z r a z n i o b r a z i , d o k o n č n o sprijaznjenje z usodo, telesni in duševni slotv motion, zanemarjanje samega sebe, zdolgočasenst, neobčutljivost do ponižanj in zunanjega nasilja, p o v r š n a veselost, nezahtevnost in druga znamenja, ki jih je penologi uvrščajo v sindrom bodičaste žice (prim. Landau 1977: 137-139).
PROTISLOVNE KRITIKE DRUŽINE
Kritike prevladujočih (konvencionalnih) družinskih oblik se protislovne, kakor je, ne nazadnje, protisloven tudi njihov pred
met. Nekateri se sprašujejo, zakaj zadeva n e funkcionira oziroma funkcionira slabo ali
»krizno« (z vsakovrstnimi anomalijami).
Druge zanima, kako je mogoče, da nekaj tako p r o t i n a r a v n e g a s p l o h še obstaja.
Konservativni kritiki se razburjajo, ker je p o njihovi presoji obstoječa družina pre
šibka. Pravzaprav jih moti kopica razno
v r s t n i h pojavov: osvobajanje žensk ( n a p r i m e r za c e n o zanemarjanja njihovega tradicionalnega »ekspresivnega« poslan
stva), slabitev starševske avtoritete, preti
rano poudarjanje »grešnih« spolnih užitkov, upadanje rojstev (»ljudem je več do novega a v t o m o b i l a kakor d o novega otroka«), upadajoči vpliv (in ugled) religije/cerkve in tako naprej. »Progresivni« kritiki pa pro
testirajo, ker je konvencionalna (jedrna) družina še vedno premočna.
E d m u n d Leach je, d e n i m o , d r u ž i n o opredelil kot »izvir vseh naših nezado- voljstev«. Tako imenovani antipsihiatri — na p r i m e r Laing, C o o p e r in Esterson — so
družino (ali vsaj nekatere od njenih pojav
nih oblik) ožigosali kot »uničevalca indivi
dualnih sebstev«. Marksistično usmerjeni pisci so jo opisali kot branik kapitalistične kulture, inkarnacijo zatiralne seksualne morale, institucijo e k o n o m s k e eksploa- tacije in seksualne represije, kovačnico družbeno nujnih osebnostnih struktur (ki b o d o pozneje »sua sponte«^^ branile eko
nomski, politični in kulturni status qud)...
Nič manj ostri pomisleki so prišli iz (no
tranje sicer zelo r a z n o r o d n e g a ) femini
stičnega tabora. Bety Friedan je družino iznečila z » u d o b n i m k o n c e n t r a c i j s k i m taboriščem«. Kate Millett je primerjala z a k o n s k i s t a n ž e n s k e s chattel status.
Germaine Greer je svoj pogled na družino/
zakon dovolj nazorno izrazila že v naslovu knjige The Female Eunuch. In tako naprej.
Vsekakor je treba priznati, da je med refleksijami o b s t o j e č i h d r u ž i n s k i h (in zakonskih) oblik še vedno več takih, ki se
— implicitno ali eksplicitno — zavzemajo za nadaljevanje (ali c e l o k r e p i t e v ) d a n i h institucij. Radikalni kritiki so v (praviloma popolnoma nevplivni in marginalizirani) manjšini. To ne preseneča. Vsaka — kritična ali apologetska — refleksija o družini je namreč vselej tudi (v večji ali manjši meri) avtorefleksija. Ta pa je lahko pogosto zelo neprijetna, celo boleča. Še huje, družinske i z k u š n j e (iz o t r o š t v a , a d o l e s c e n c e ali odrasle d o b e ) lahko omrtvičijo kritično družboslovno refleksijo nasploh.'^
Zdi se, da večina teoretskih refleksij družine temelji na postopku, ki spominja na splitting. Objekt preučevanja se razdeli na dobrega in slabega. Tej temeljni podvo
jitvi se prida še razlikovanje med normal
nim in odklonskim ( n e glede na to, ali se slednje ovrednoti kot nemoralno/pokvar
jeno ali bolezensko). Metoda je torej precej e n o s t a v n a . Na d o b r i ( f u n k c i o n a l n i ) in normalni strani imamo nevprašljivo ideali
zirano p o d o b o d r u ž i n e kot nekakšnega t o p l e g a in v a r n e g a p a r a d i ž a v okrilju nasilnega, brezsrečnega, tekmovalnega,
»materialističnega« in g l o b a l i z i r a n e g a kapitalizma. Na slabi in deviantni strani pa imamo maloštevilne problematične dru
žine, v katerih kraljujejo nasilje, samovolja, p o d r e j e n o s t (žensk in otrok), zatiranje,
eksploatacija, surovost, alkoholizem in vsakovrstne zlorabe. Konvencionalna dru
žina (in zakonska zveza) je že s samo formo n a k a z a n e analize rešena in zavarovana.
Sporočilo je namreč dovolj jasno: vse je O.K., samo tistim redkim in obžalovanja vrednim izjemam bi kazalo nameniti malo več pozornosti. Bolj strokovni (in čuječi) p r i s t o p o d g o v o r n i h državnih institucij, morda kakšen tolar več iz mošnje »socialne države«, več informacij (o pravilni vzgoji o t r o k in o k o n s t r u k t i v n e m r e š e v a n j u konfliktnih odnosov v družini), več dobro
d e l n o s t i ( c e r k v e n e ali p o s v e t n e ) , v e č raziskav, več...
Če se ozremo na kritične refleksije dru
žine, nam hitro pade v oči dejstvo, da ma
lone nihče ne zagovarja abolicionističnega stališča. Nihče se ne zavzema za odpravo ali izničenje družine. Večina jih je uperjena zgolj z o p e r o b s t o j e č e k o n v e n c i o n a l n e d r u ž i n e ( i n z a k o n s k e z v e z e ) . Zato so p o v s e m n e u m e s t n i pomisleki in boječa v p r a š a n j a v smislu, kaj je (ali naj b o ) alternativa danim zatiralskim (prisilnim) družinskim/zakonskim oblikam. Nelagodje, ki marsikoga obhaja ob branju kritik na rovaš (jedrne ali patriarhalne ali m o n o gamne) družine, pogosto izvira iz strahu, da bi se človek znašel sam ( o s a m l j e n ) n a s p r o t i v s e m o g o č n i državi ali še bolj v s e m o g o č n i m »tržnim silam«. Odziv na tovrstne skrupule je znan: če je tako, je pa že bolje ostati v varnem in predvidljivem okviru »stare dobre« družine, čeprav je ta grozna, zatiralska, prisilna in zrutinizirana.
Vendar ni tako. Preprosto n e drži, da je bistvo »alternative« v izbiri med konven- cionalno družino in osamljenostjo (človek seveda nikoli ni sam, saj je vselej v svoji družbi, n a m r e č sam s sabo). Iz kritične analize družine je razvidno predvsem tole:
družino je v splošnem težko, ne pa nemo
goče'^ reformirati neodvisno od globljih družbenih sprememb (denimo skrajšanja d e l o v n e g a časa, porazdelitve d r u ž b e n o koristnega heteronomnega dela med vse dela zmožne ljudi in zagotovitve material
n i h p o g o j e v — na p r i m e r d o h o d k a in stanovanja — za samostojno življenje).
SKLEP
Vsaka družina je (»v zadnji instanci«) seveda svet zase. Je prizorišče specifičnih sub- kultur, mitov, ritualov, verovanj, interakcij, skrivnosti in tabujev. Družina je protislovna tvorba. V njej se prepletajo in prežemajo ljubezen in sovraštvo, t e k m o v a l n o s t in sodelovanje, varnost in nasilje, p o m o č in z a t i r a n j e / i z k o r i š č a n j e , n e s e b i č n o p r e dajanje in lastniško posedovanje (z obvez
nim dodatkom ljubosumnosti), odvisnost in n e o d v i s n o s t , z a s e b n o s t in p r i s i l n a (nadzirana) zasebnost... (Monogamna pri
silna družina temelji na zatiranju seksual
nosti, hkrati pa jo ravno ta pojav čedalje bolj spodkopava in notranje razkraja.) Pojavov v d r u ž i n a h seveda ni m o g o č e pojasniti samo s pogubnimi učinki heteronomnega dela ali z zatiranjem, ki se navezuje na d r u ž b e n o k o n s t r u i r a n e s p o l n e v l o g e (gender). Taka analiza bi bila n e d v o m n o redukcionistična ali esencialistična, zlasti pa slepa in gluha za vse idiosinkratično, edinstveno in neponovljivo.
Vse to pa še ne pomeni, da družine žive v nekakšnem p r a z n e m ali steriliziranem p r o s t o r u . N a r o b e . N a m e n p r i č u j o č e g a prispevka je bil, vsaj v grobem, osvetliti z u n a n j e ( d r u ž b e n e ) d o l o č i l n i c e — na primer stanovanjske probleme, revščino, o d s o t n o s t / p o m a n j k a n j e časa (za samo- določene dejavnosti in za razvoj abstrakt
nih in konkretnih zmožnosti), družinsko ideologijo, represivno spolno »moralo« ipd.
—, ki pohabljajo družinsko življenje oziro
ma ga že tako rekoč a priori onemogočajo.
Naša ključna teza v zvezi z domnevo o krizi družine je namreč zelo preprosta. Družina je problematična, ker (oziroma če) temelji n a p r i s i l a h — e k o n o m s k i h , p o l i t i č n i h , v e r s k i h , i d e o l o š k i h , d r u ž b e n i h , m o r a lističnih ali kulturnih. Boj zoper obstoječe družinske/zakonske oblike je potemtakem v prvi vrsti boj za odpravljanje teh (prav
zaprav vsakršnih) prisil. To pa je tudi vse.
Zato ni mogoče (oziroma ni dopustno!) predpisovati — recimo z nekakšne vzvišene teoretske pozicije —, kakšna naj bo idealna družina. Zamišljanje in uresničevanje takih
»idealnih« oblik druženja je namreč treba prepustiti svobodnim moškim in ženskam.
Družina (= prostovoljno druženje) je pač p r e d s t a v l j i v a in s m i s e l n a e d i n o l e kot združba brez prisil, saj je njeno strukturno mesto zunaj »kraljestva nujnosti«, se pravi zunaj h e t e r o n o m n e g a ( d r u ž b e n o korist
nega) dela: na področju posameznikove svobode, samostojnosti in samodoloče- nosti.
Naravni in družbeni sovražniki alter
n a t i v n i h d r u ž i n s k i h oblik — in h k r a t i
»vzroki« obstoječih konvencionalnih (dru
žbeno prilagojenih ali anomičnih) družin (in zakonskih zvez) — so torej bolj ali manj znani. Na žalost jim ni malo. O ekonomskih prisilah smo bržkone (vsaj glede na prostor
ske omejitve) povedali dovolj. Tu so kajpak še druge. Represivna seksualna morala,'^
družinska ideologija (zlasti v zvezi s kultur
nimi konstrukti družinskih in zakonskih vlog'0, mitologija romantične ljubezni'^ in prisrčne domačnosti,'^ kulturni predsodki v zvezi z normalno^" žensko in moško vlogo C»gender«), pravne omejitve, politični od
pori, religiozni o b s k u r t a n i z e m , morali
stični konservativizem ... Hic Rhodus, hic salta!
Kaj naj še, prav na koncu, rečemo v zvezi z domnevo o krizi (tradicionalne) družine?
Videli smo, da njena (strukturno pogojena) kriza v bistvu sploh ni p r o b l e m a t i č n a . Problematičen je način, kako krizo dojema
jo prizadeti posamezniki in posameznice (na primer kot osebni neuspeh ali v obliki krivdnih občutij, sramu in samoobtoževa- nja) in še zlasti ideološki aparati države (mediji, cerkve ali politične stranke), ki vztrajajo p r i zastareli tezi, da bi kazalo okrepiti zgolj e n o samo paradigmatsko obliko družine, namreč tako imenovano jedrno družino. Namesto tega (in namesto jalovega ugibanja o vzrokih krize mono- g a m n e h e t e r o s e k s u a l n e d r u ž i n e ) bi se morali zavzeti za to, da bi imeli vsi člani družbe na voljo vse strukturne pogoje, ki so n e o g i b n i za s v o b o d n o e k s p e r i m e n tiranje in nenehno ustvarjanje alternativnih (prostovoljnih) d r u ž i n s k i h življenjskih oblik.
Opombe:
' B e s e d i »funkcionalno« in »dobro« sta za s o c i o l o š k i mainstream pravzaprav s i n o n i m a . O b t e m pa se n e k a k o »pozablja«, da oznaka »funkcionalno« ni deskriptivna, ampak n o r m a t i v n a in v zadnji instanci kajpak politična, saj implicira p o v s e m d o l o č e n o vizijo o t e m , kaj je o z i r o m a naj bi bila
»dobra« družba.
2 Otrok je zlasti za žensko (mater) d a n e s precejšnje b r e m e (dasiravno ji o m o g o č a nekatere pozitivne izkušnje, zlasti zaradi d r u ž b e n e g a o d o b r a v a n j a m a t e r i n s k e v l o g e , r a z n o v r s t n i h e m o c i o n a l n i h doživetij o d n o s a z o t r o k o m ali u g o d j a o b realizaciji želje p o o t r o k u ) . Skrb za otroka je n a m r e č še v e d n o p r e p u š č e n a zlasti materi (to d r u ž b e n o konstruirano v l o g o lahko opravlja tudi o s e b a m o š k e g a spola, kar pa je d a n e s prej izjema kot pravilo). To p o m e n i , da m o r a p r a k t i č n o v e s svoj čas — ki ji p r e o s t a n e p o d e l o v n e m času ( h e t e r o n o m n e m d e l u ) — n a m e n i t i otroku. N j e g o v e p o t r e b e ( p o ljubezni, varnosti, n o v i h doživetjih, inovativni igri, f i z i č n e m okolju in hrani) imajo a b s o l u t n o p r e d n o s t . V s e t o — o b g o s p o d i n j s k i h opravilih, vzdrževanju stikov z zunanjim s v e t o m (na p r i m e r z obrtniki, šolniki ali zdravniki) in služenju d r u g i m č l a n o m d r u ž i n e — posrka o g r o m n o t e l e s n e i n p s i h i č n e energije i n časa. To p o g o s t o implicira, da ženski ( o z i r o m a o s e b i , ki opravlja k u l t u r n o / i d e o l o š k o p o s r e d o v a n o v l o g o m a t e r e ) n e o s t a n e tako rekoč n i č časa zase, za lastne s a m o d o l o č e n e ( a v t o n o m n e ) dejavnosti i n za razvoj lastnih abstraktnih in/ali konkretnih z m o ž n o s t i . Razen seveda, č e je ženska dovolj premožna, da plača ( k u p i ) n e k o g a (praviloma kakšno r e v n o ž e n s k o ) , da n a m e s t o nje opravlja d o l o č e n a materinska opravila, kar p a v s p l o š n e m n e rešuje p e r e č i h p r o b l e m o v v zvezi z n e e n a k o p r a v n i m p o l o ž a j e m ž e n s k v družbi. O b t e m je treba u p o š t e v a t i , da vladajoča družinska ideologija ( i n mitologija) o d ž e n s k e / m a t e r e n e zahteva s a m o , da se p o p o l n o m a p r e d a o t r o k o m ( i n družini), ampak tudi, da ji je ta ( m a z o h i s t i č n a ) v l o g a v š e č : da jo navdaja z i m a n e n t n i m zadovoljstvom in u g o d j e m (kar ustvarja še d o d a t n e p s i h i č n e n a p e t o s t i v p r i m e r i h , ko se realne i z k u š n j e n e ujemajo s p r e d p i s a n i m i o z i r o m a pričakovanimi: ž e n s k a s e na t o v r s t n e p s i h i č n e konflikte ali protislovja p o g o s t o o d z o v e z občutji krivde, grajanjem s a m e s e b e , avtoagresijo, krizo samozavesti, o b č u t e n j e m lastne n e u s t r e z n o s t i , s t r e s o m ali depresijo).
' V tej zvezi s o z e l o p o m e n l j i v a d o g n a n j a n e k a t e r i h e m p i r i č n i h raziskav. O g l e j m o si ugotovitve, ki jih iz knjige The Quality of American Life-Perspectives, Evaluation, and Satisfactions p o v z a m e t a H e i n s o h n in Steiger ( 1 9 9 3 : 314): »Najvišjo s t o p n j o izraženega zadovoljstva n a j d e m o v d r u ž i n a h b r e z otrok v hiši. Z rastočim š t e v i l o m otrok rahlo, v e n d a r stalno pada v enaki m e r i pri otrokih in ženskah. Ljudje brez otrok v hiši s o h e t e r o g e n a skupina, sestavljena iz mladih parov, ki si še n i s o začeli snovati družine, starejših parov, ki s o p r o s t o v o l j n o ali n e p r o s t o v o l j n o brez otrok, ter ljudi, katerih o t r o c i s o odrasli in s o zapustili g n e z d o ' . [...] Starševstvo o č i t n o ni b i s t v e n o za družinski o b č u t e k in za zadovoljstvo, ki raste iz tega o b č u t k a . [...] O b d o b j e , ki ga p o g o s t o i m e n u j e m o z m r a č n i m izrazom p r a z n o g n e z d o ' , s e zdi e n o najpozitivnejših življenjskih o b d o b i j . [...] Zakonske ž e n e , ki s o d o s e g l e status p r a z n e g a gnezda', s e s svojimi o d g o v o r i g l e d e na naša merila na s p l o š n o zadovoljstvo uvrščajo z e l o visoko. Prekašajo jih s a m o še m l a d e zakonske ž e n e b r e z otrok«.
^ V tej zvezi si kaže zastaviti vprašanje o s m i s l e n o s t i rojevanja otrok. To n e gre le za p r o b l e m ( n e ) z a ž e l e n o s t i otroka (pri č e m e r s e v e d a n e kaže prezreti neprijetnega dejstva, da se še v e d n o m n o g o otrok rodi nezaželenih): »Priti na svet s a m o zaradi starševske ljubezni ali samouresničevanja, v e n d a r b r e z k o n c i p i r a n e otrokove p e r s p e k t i v e v p r i h o d n o s t i , za p o t o m s t v o nikakor n e odpravi vprašanja smiselnosti« ( H e i n e s o h n , Steiger 1993: 315). Nakazano d i l e m o bi lahko izrazili tudi v t r e n u t n o z e l o priljubljenem jeziku o t r o k o v i h pravic. Ali ima otrok pravico, da s e rodi zaželen? Ali ima pravico, da se rodi v razmerah, ki n e postavljajo p o d vprašaj n j e g o v e življenjske p e r s p e k t i v e v p r i h o d n o s t i ?
' Prim. z e l o p o d r o b n o in kritično analizo v Meda 1995: 2 6 0 - 2 7 6 .
^ To t e z o je temeljito razčlenila Frances O l s e n v sestavku The Myth ofthe State Intervention in the Family: »Država o p r e d e l i d r u ž i n o in d o l o č i v l o g e znotraj d r u ž i n e ; n e s m i s e l n o je g o v o r i t i o
intervenciji ali neintervenciji, saj država k o n s t a n t n o definira in redefinira d r u ž i n o ter v e d n o z n o v a n o r m a t i v n o in d e j a n s k o ureja p o s a m i č n e d r u ž i n s k e vloge« ( 1 9 9 5 : 192). O l s e n o v a v tej z v e z i opozarja, da država d o l o č a družinska razmerja zlasti s t e m , da vpliva na distribucijo — e k o n o m s k e , p r a v n e in d r u ž b e n e — m o č i družinskih članov. Eno i z m e d ključnih p o d r o č j i h državnega urejanja n o t r a n j i h o b l a s t n i h razmerij v d r u ž i n s k e m k r o g u je e k o n o m s k a ( n e ) o d v i s n o s t , zlasti s e v e d a e k o n o m s k a o d v i s n o s t o t r o k / m l a d o s t n i k o v in žensk. V današnjih razmerah je v l o g a države m o r d a manj razpoznavna kakor v preteklosti, v e n d a r p a ni zaradi tega n i č manj odločilna. Uveljavlja s e na p r i m e r na ravni p o l i t i k e zaposlovanja, s t a n o v a n j s k e p o l i t i k e , n o r m a t i v n e g a reguliranja p r o dukcijskega p r o c e s a , d a v č n e politike ali ureditve s o c i a l n e g a skrbstva, izobraževanja in zdravstvene p o m o č i .
^ P o j e m »prisilna privatizacija« je p o d r o b n o opisal R i e s m a n (prim. 1965: 3 2 4 , 3 2 6 - 3 2 7 , 3 3 1 , 3 3 6 - 3 4 5 , 3 6 4 ) .
^ Zaklepanje e n k l a v e n i v s e l e j izvedljivo. Praviloma je p r e c e j n e v l j u d n o , v s e k a k o r p a n a d v s e p o m e n l j i v o .
9 M e d bolj sprejemljivimi oblikami »ženskega« u m i k a iz d o m a (ali prisilne z a s e b n o s t i ) je na p r i m e r
»podaljšano nakupovanje«.
'° R i e s m a n ( 1 9 6 5 : 3 2 4 ) je p o k a z a l , da je l a ž n a p e r s o n a l i z a c i j a ( p a t u d i e m o c i o n a l i z a c i j a in moralizacija) h e t e r o n o m n e g a dela (ali »službe«) p o g o s t o t e s n o p o v e z a n a s prisilno privatizacijo n a p o d r o č j u z a b a v e (ali tako i m e n o v a n e g a p r o s t e g a č a s a ) . To ustvarja k o p i c o n e p o t r e b n i h p r o b l e m o v . Med d r u g i m tudi p o m i s l e k e v zvezi z avtomatizacijo in racionalizacijo produkcijskega p r o c e s a ( s e v e d a s ciljem skrajševanja d e l o v n e g a časa): »Kot s m o videli, je za veliko uradnikov lažna personalizacija e d i n a personalizacija, ki jim je na voljo. Za številne tovarniške d e l a v c e je s k u p n i n a p o r za zmanjševanje p r o d u k t i v n o s t i e d i n a oblika tovarištva, ki jo poznajo. Ko ima d e l o za ljudi takšne prizvoke, ostaja še naprej nekaj stvarnega, p o m e m b n e g a in privlačnega. To je e n a o d mikavnosti, ki s o m e d zadnjo v o j n o p r i t e g n i l e v tovarne m n o g e ž e n s k e iz srednjega in nižjega razreda in jih tam držale kljub slabim d e l o v n i m p o g o j e m , s l a b e m u p r e v o z u in pritiskom s o p r o g o v . Ker s o b e ž a l e o d d o m a č e g a življenja skrajne privatizacije, s o bile pripravljene, c e l o željne sprejeti n a v i d e z najbolj m o n o t o n a opravila, t...] Vendar pa si mi g o t o v o lahko z a m i s l i m o kaj boljšega, kakor je b e g o d d o m a v t o v a r n o [...]«(Riesman 1965: 3 3 1 ) .
" Frances O l s e n ( 1 9 9 5 : 515-516) je v tej zvezi o p o z o r i l a na zanimiv paradoks. Ljudje s o v e č i n o m a n e z a d o v o l j n i tako s s v o j i m d r u ž i n s k i m ž i v l j e n j e m kakor tudi s svojim p o k l i c n i m / s l u ž b e n i m življenjem. Vendar pa s e na tovrstna nezadovoljstva o d z o v e j o tako, da si izoblikujejo r o m a n t i č n e p o d o b e o b e h polov, okoli katerih se r e d n o vrti n j i h o v o vsakdanje življenje. S t e m se ustvari ( i n n a t o poustvarja) g r o t e s k n i začarani krog: v meri, v kateri s e s v o b o d a na d e l o v n e m m e s t u izkaže kot iluzorna (ali c e l o farsična), se ljudje zatekajo k idealiziranim ali m i t o l o g i z i r a n i m p r e d s t a v a m o zakonski in družinski sreči; v meri, v kateri se družinska idila izkaže kot utvara, iščejo zavetišča v s v o j e m abstraktem delu. Adaptacija, o kateri p i š e Olsenova, je zares tragikomična. Zvede s e n a m r e č na n e n e h n o umikanje iz e n e g a pekla v d r u g e g a , in to v p r a z n e m upanju, da pekel na o n i strani v e n d a r l e ni (ali n e b o ) pekel, ampak n e b e s a .
»Si, kar delaš. Če opravljaš d o l g o č a s n a , n e u m n a in m o n o t o n a dela, b o š p o vsej verjetnosti tudi s a m postal d o l g o č a s e n , n e u m e n in m o n o t o n . D e l o je veliko prepričljivejša razlaga za n a p r e d o v a n j e k r e t e n i z a c i j e kakor c e l o tako p o m e m b n i p o n e u m l j a j o č i m e h a n i z m i , kakršna sta televizija in izobraževalni aparat. Ljudje, ki s o n e n e h n o upravljani, ki jih je d e l o p r e v z e l o o d š o l e in s o v p e t i m e d d r u ž i n o na z a č e t k u življenja in d o m o m o n e m o g l i h na k o n c u , s o navajeni na hierarhijo in s o p s i h o l o š k o zasužnjeni. Njihova pripravljenost na s a m o s t o j n o s t je tako zakrnela, da je strah p r e d s v o b o d o ena redkih r a z u m s k o u t e m e l j e n i h fobij. Ubogljivost, ki s o jim jo privzgojili na d e l u , se prenaša v družine, ki jih sami ustvarjajo; sistem se reproducira na v e č načinov, prenaša se v politiko, k u l t u r o in v s e ostalo. Ko enkrat pri d e l u izsesaš iz ljudi radoživost, je v e č verjetnosti, da se b o d o p o d r e d i l i hierarhiji in strokovnjakom v v s e m d r u g e m . Tako s o navajeni.« (Black 1987: 1 3 8 - 1 3 9 )
R e i c h je ta pojav opisal s p o j m o m »reprodukcija«. V bistvu gre za p r o c e s , v k a t e r e m s e vladajoča i d e o l o g i j a i n zatiralna m o r a l a »naselita« v p o s a m e z n i k o v i n o t r a n j o s t i i n s e s t e m p s i h i č n o r e p r o d u c i r a t a v n j e g o v e m v s a k d a n j e m življenju: »Ta d r u ž b e n a , v v s e h i n d i v i d u i h zasidrana i n n e n e h n o reproducirajoča se morala u č i n k u j e p o t e m nazaj na e k o n o m s k o b a z o v k o n s e r v a t i v n e m smislu: izkoriščani sam pritrjuje g o s p o d a r s k i uredits^i, ki zagotavlja n j e g o v o izkoriščanje; seksualno zatirani sam pritrjuje seksualni ureditvi, ki o m e j u j e n j e g o v o zadovoljevanje in zaradi katere je bolan, in sam se č u s t v e n o brani d r u g a č n e ureditve, ki bi ustrezala n j e g o v i m p o t r e b a m . Tako morala izpolnjuje svoj i d e o l o š k o - e k o n o m s k i namen« ( R e i c h 1984: 7 1 ) .
R e i c h m e n i , da je ta n e s r e č a zadela c e l o Freuda. V intervjuju, v katerem govori o svojem o d n o s u d o u t e m e l j i t e l j a p s i h o a n a l i z e , n a l e t i m o n a n a s l e d n j o p o m e n l j i v o izjavo: »On / F r e u d / je bil iracionalen. Rekel s e m mu: 'Če tvoja teorija pravi, da s o zastoji energije j e d r o n e v r o z e , in č e je o r g a z m i č n a p o t e n c a (Freud je ni nikoli zanikal) ključ za p r e s e g a n j e t e h zastojev ali pa jih vsaj zmanjšuje, p o t e m je moja teorija o p r e p r e č e v a n j u n e v r o z korektna. To je tvoja lastna teorija. Jaz s e m iz nje s a m o p o v l e k e l k o n s e k v e n c e . ' Toda Freud tega ni želel. Tu se je pokazal kot star g o s p o d , ki je o m e j e n s svojo d r u ž i n o in s svojimi varovanci, ki s o bili d e l o m a nevrotični, d e l o m a pa tudi sami o m e j e n i z lastnimi družinami« ( 1 9 8 8 : 3 4 ) .
To je t r e b a p o s e b e j p o u d a r i t i . N e b i b i l o n a m r e č p a m e t n o čakati n a »globlje d r u ž b e n e s p r e m e m b e « (ki jih m o r d a nikoli n e b o , ali pa jih vsaj še n e b o za časa naših življenj) in m e d t e m p r o s t o d u š n o poustvarjati k o n v e n c i o n a l n e d r u ž i n s k e / z a k o n s k e oblike. Z iskanjem i n ustvarjanjem d r u g a č n i h oblik druženja in d r u ž b e n o s t i je treba začeti ž e hic et nune. To velja še toliko bolj za o n e , ki ž e imajo vsaj približek o b j e k t i v n i h p o g o j e v za s a m o d o l o č e n o delovanje in oblikovanje s v o b o d n i h / n e p r i s i l n i h družinskih oblik.
»[...] p o s t o p o m a se bolj ali manj jasno prebija spoznanje, da n i m a n i h č e p r a v i c e p r e p o v e d o v a t i partnerju, da ima z a č a s n e ali trajne s p o l n e s k u p n o s t i z drugimi. V s a k d o ima s a m o pravico, da s e u m a k n e , da p o n o v n o osvoji partnerja ali da e v e n t u a l n o trpi« ( R e i c h 1985: 5 5 ) .
" »Prisilna morala zakonskih d o l ž n o s t i i n d r u ž i n s k e avtoritete je morala s t r a h o p e t c e v , ki se b o j e življenja, in i m p o t e n t n i h , ki n i s o z m o ž n i z naravno silo ljubezni doživeti tistega, kar si z a m a n prizadevajo p r i d o b i t i s p o m o č j o policije in zakonskega prava« ( R e i c h 1985: 5 7 ) .
» K o n c e p t r o m a n t i č n e ljubezni daje s r e d s t v o za č u s t v e n o manipuliranje, ki g a lahko m o š k i izkorišča, saj je ljubezen e d i n i primer, v k a t e r e m je ženski ( i d e o l o š k o ) dovoljena s p o l n a dejavnost.
P r e p r i č a n o s t v r o m a n t i č n o ljubezen pa ustreza o b e m a strankama, saj je to p o g o s t o e d i n i p o g o j , p o d katerim lahko žanska p r e s e ž e veliko m o č n e j š i vpliv vzgajanja k s p o l n i zadržanosti. Romantična l j u b e z e n prav tako zamegljuje realnost statusa ž e n s k e in b r e m e e k o n o m s k e odvisnosti« (Millet
1985: 13).
'9 » D o m a č a p r i s r č n o s t prispeva k t e m u , da s e p o z a b i j o č u t n i užitki, i n zakon ureja s p o l n o življenje tako, da 'najvišji' cilji življenja — za m o š k e g a in za ž e n s k o — n e p a d e j o v pozabo« (Wartmann 1985:
9 3 ) .
^" C h r i s t i n e T h i i r m e r - R o h r ( 1 9 8 5 : 115) t a k o l e o p i š e ž e n s k o n o r m a l n o s t : »Negovati, skrbeti, p r e s k r b e t i , vzgajati, stati o b strani, v a r č e v a t i , p r i v a r č e v a t i , o m e j e v a t i , prikrajševati, dajati, razdeljevati, držati se nazaj, v e d n o s pravo m e r o , da v s e t e č e , da je v s e v r e d u ali se uredi; da m i z e r n o s t lastne e k s i s t e n c e , vsakdanje o m e j e v a n j e n e prekorači m e j e z n o s n e g a . [...] In č e p r i d e d o konfliktov: upanje, da se b o v s e s p e t uredilo, da se položaj rešuje ali da ga je m o g o č e rešiti, upanje, da pa v s e le n e m o r e biti tako slabo«.
Literatura
L. ALTHUSSER ( 1 9 8 0 ) , Ideologija i n i d e o l o š k i aparati države. V: Z. SKUŠEK-MOČNIK (ur.). Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba ( 3 5 - 8 4 ) .
B. BLACK ( 1 9 8 7 ) , U k i n i t e v dela. V: B. BLACK, G. TOMC ( u r ) , Pozdravi iz Babilona. Ljubljana: KRT ( 1 3 5 - 1 4 9 ) .
D. BoADELLA ( 1 9 8 8 ) , B o l e s t društva: u s p o n s e k s u a l n e politike. Vidici, 2 5 5 - 2 5 6 (1-2); 8 3 - 9 9 . E. CHESER ( 1 9 8 8 ) , Spas kroz seks: život i d e l o W i l h e l m a Reicha. Vidici, 2 5 5 - 2 5 6 (1-2); 73-81.
R. CoLKER ( 1 9 9 5 ) , Marriage. V: F. E. OLSEN (ur.), FeministLegal Theory Vol H. Aldershot: D a r t h o u t h ( 2 3 9 - 2 4 7 ) .
D. CooPER ( 1 9 7 1 ) , TheDeath oftheFamily. H a r m o n d s w o r t h : P e n g u i n .
H. DAHMER ( 1 9 8 8 ) , O d n o s W i l h e l m a Reicha d o Freuda i n Marxa. Vidici, 2 5 5 - 2 5 6 (1-2); 4 7 - 7 2 . A. ESTERSON, R. D. LAING ( 1 9 7 0 ) , Sanity, Madness and the Family. H a r m o n d s w o r t h : P e n g u i n . R. FLETCHER ( 1 9 8 8 ) , The Abolitionists: The Family and Marriage UnderAttack. London: R o u t l e d g e . B. FRIEDAN ( 1 9 6 5 ) , The Feminine Mystique. H a r m o n d s w o r t h : Penguin.
N. HEATHER ( 1 9 7 8 ) , Radikalne perspektive u psihologiji. Beograd: Nolit.
G. HEINESOHN, O. STEIGER ( 1 9 9 3 ) , Uničenje modrih žensk. Ljubljana: KRT.
R. JACOBV ( 1 9 8 1 ) , Družbena amnezija. Ljubljana: Cankarjeva založba.
R. D. LAING ( 1 9 7 6 ) , The Politics oftheFamily. H a r m o n d s w o r t h : P e n g u i n .
S. F. LANDAU ( 1 9 7 7 ) , Temporal E x p e r i e n c e and the Criminal. V: S. F. LANDAU, L. SEBBA ( u r ) , Criminology in Perspective. L e x i n g t o n : L e x i n g t o n B o o k s ( 1 2 9 - 1 4 6 ) .
E. R. LEACH (1961), A Runaway World. London: BBC Publications.
D. MEDA ( 1 9 9 4 ) , Le travail: Une valeur en voie de disparition. Pariš: Aubier.
K. MILLET ( 1 9 8 6 ) , Seksualna politika. V: M. D o b n i k a r (ur.), O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana:
KRT ( 1 2 - 3 8 ) .
F. E. OLSEN: T h e Myth o f State I n t e r v e n t i o n in t h e Family. V: — ( u r ) , Feminist Legal Theory Vol 11.
Aldershot: D a r t m o u t h ( 1 8 5 - 2 1 4 ) .
— ( 1 9 9 5 ) , T h e Family a n d t h e Market: A Study o f I d e o l o g y and Legal Reform. V: — (ur.), Feminist Legal Theory Vol II. Aldershot: D a r t m o u t h ( 5 0 9 - 5 2 8 ) .
W. REICH ( 1 9 8 8 ) , R e i c h g o v o r i o Freudu. Vidici, 2 5 5 - 2 5 6 (1-2); 21-34.
— ( 1 9 8 7 ) , Analiza karaktera. Zagreb: Naprijed.
— ( 1 9 8 5 ) , Spolna revolucija. Zagreb: Naprijed.
— ( 1 9 8 4 ) , Sexpol. Ljubljana: KRT.
D. RIESMAN etal. ( 1 9 6 5 ) , Usamljena gomila. Beograd: Nolit.
C. THURMER-ROHR ( 1 9 8 6 ) , Stud p r e d rajem. V: M. DOBNIKAR (ur.), O ženski in ženskem gibanju.
Ljubljana: KRT ( 1 0 9 - 1 2 6 ) .
B. WARTMANN ( 1 9 8 6 ) , Gramatika patriarhata: K »naravi« ž e n s k e g a v m e š č a n s k i družbi. V: M. DOBNIKAR ( u r ) , O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana: KRT ( 7 6 - 9 9 ) .
