H S istorica lovenica

(1)

H S ^istorica ^lovenica

S tudia H istorica S lovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

letnik 20 (2020), št. 3

ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

(2)

Izdajatelja / Published by

ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/

HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/

ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board

dr. Karin Bakračevič, † dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec,

dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič,

dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary),

dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor

dr. Darko Friš

Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija

e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor

dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor

David Hazemali

Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.

The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.

No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source.

Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d.

SI 56041730001421147

Prevajanje / Translation: Knjižni studio d.o.o.

Lektoriranje / Language-editing Knjižni studio d.o.o., Ana Šela Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Knjižni studio d.o.o.

Oblikovanje in računalniški prelom /

Design and Computer Typesetting: Knjižni studio d.o.o.

Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o.

http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si

Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'.

Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d).

Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'.

This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d).

S tudia H istorica S lovenica

Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review

(3)

(4)

H S S

tudia

istorica lovenica

Ka za lo / Con tents

V spomin / In Memoriam

In Memoriam – prof. dr. Ivo Banac (1947–2020) ...649

Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says

DARKO DAROVEC: Prisege zvestobe istrskih mest v 12. stoletju ...655 The oaths of fidelity of the Istrian towns in 12^th Century

FILIP ČUČEK: Delovanje Radoslava Razlaga v štajerskem deželnem zboru ...689 Radoslav Razlag's activities in the Styrian Provincial Assembly

MOJCA ŠORN: Spremembe v medčloveških odnosih v obdobju

pomanjkanja in lakote (Ljubljana: 1914–1918) ...713 Changes in interpersonal relationships during the period

of shortage and hunger (Ljubljana: 1914–1918)

MAJA LUKANC: Produkcija diplomatskega védenja v jugoslovanski

in poljski povojni diplomatski praksi (1945–1947) ...735 Production of diplomatic knowledge in Yugoslav and Polish

post-war diplomatic practice (1945–1947)

URŠKA LAMPE: Kako je ujetništvo spremenilo družinsko življenje:

primer deportirancev iz Julijske krajine v Jugoslavijo

po drugi svetovni vojni ...773 How captivity changed family life: the case of deportees

from the Julian March to Yugoslavia after World War II

ANA ŠELA, DAVID HAZEMALI in TADEJA MELANŠEK: Ustroj in delovanje slovenske tajne politične policije v drugi polovici šestdesetih let

dvajsetega stoletja ...811 The organisational structure of the State Security Service

in the Slovenian Lands in the second half of the 1960s

(5)

H S ^istorica ^lovenica

GORAZD BAJC, TADEJA MELANŠEK in DARKO FRIŠ: Uvod v zgodovino spremljanja britanske obveščevalne dejavnosti na Slovenskem

– "samoevalvacije" slovenske Službe državne varnosti ...839 Introduction to the history of British intelligence activities

surveillance on Slovenian soil – "self-evaluation" of the Slovenian State Security Service

ANA ŠELA in DAVID HAZEMALI: Spremljanje slovenskih delavcev na začasnem delu in bivanju v Zvezni republiki Nemčiji v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja: prispevek

k poznavanju zgodovine slovenske Službe državne varnosti ...879 The monitoring of Slovenian guest workers, who were

temporarily living and working in the Federal Republic of Germany in the 1970s: a contribution

on the history of the Slovenian State Security Service MARKO ZAJC: Poletni aferi kritičnih misli. Tomaž Mastnak

in Dimitrij Rupel, slovenska kritična intelektualca

med jugoslovansko in slovensko javnostjo v letu 1986 ...921 The two summer scandals of critical thought. Tomaž Mastnak

and Dimitrij Rupel, Slovenian critical intellectuals between the Yugoslav and Slovenian public in 1986 POLONA TRATNIK: Pravljica: družbena resničnost in mirabilis

– s posebnim ozirom na renesančne različice pravljice o Pepelki ...957

"Fairy" tale: social reality and mirabilis – with a particular regard to the renaissance variations of Cinderella tale

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts

... 985

Uredniška navodila avtorjem /

Editor's Instructions to Authors

... 993

(6)

H S S

tudia

istorica lovenica

Studia Historica Slovenica /

letnik / year 20 (2020)

...1003

(7)

DOI 10.32874/SHS.2020-18 1.01 Izvirni znanstveni članek

Prisege zvestobe istrskih mest v 12. stoletju Darko Darovec

Dr., redni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino

Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja Čentur 1f, SI–6273 Marezige, Slovenija

e-pošta: darko.darovec@um.si

Izvleček:

Zgodovinopisje še danes zaposlujejo vprašanja ali je šlo pri prisegah zvestobe, ki so jih sredi 12. stoletja Beneški republiki izrekala najpomembnejša istrska mesta, zgolj za sklepanje prijateljskih vezi ali za sklepanje zavezništev proti skupnim sovražnikom ali celo za podreditev istrskih mest? V kolikor je tedaj dejansko šlo za sklepanje zavezništev tudi po medsebojnih spopadih, kasnejši dogodki pričajo v podporo dejstvu, da so bile prisege zvestobe prvi korak h kasnejši neposredni podreditvi istrskih mest Beneški republiki, osnova procesu, ki se je zaključil šele leta 1420. Osnovna hipoteza članka pa je, da je potrebno te dogodke razumeti in interpretirati v skladu s tedanjim prevladujočim sistemom reševanja konfliktov, ki je temeljil na avtonomnosti vsakokratne skupnosti v okviru obče veljavnega rituala, sestavljenega iz treh faz: dar/homagium, prisega zvestobe/fidelitas, in zaključni akt, trajni mir/pax perpetuum.

Ključne besede:

Benetke, Istra, zvestoba, obredi, svečanosti, srednjeveški običaji, reševanje sporov

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 20 (2020), št. 3, str. 655–688, 78 cit., 12 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

(8)

D. Darovec: Prisege zvestobe istrskih mest v 12. stoletju

Uvod¹

Že nekateri znani istrski zgodovinarji 19. in prve polovice 20. stoletja – Pietro Kandler,² Carlo De Franceschi,³ Bernardo Benussi⁴ in Giovanni De Vergottini⁵ – so sorazmerno veliko pozornosti posvečali tako imenovanim prisegam "zvestobe" (fidelitas), s katerimi so se v 12. stoletju glavna istrska mesta – Koper in Izola (1145), Pulj (1145, 1150), Rovinj, Poreč, Novigrad, Umag (1150), Milje in Trst (1202) – zavezala Beneški republiki.

Še danes se zgodovinopisci sprašujemo, ali so bile tovrstne prisege samo način sklepanja prijateljskih vezi med enakovrednimi skupnostmi ali vzposta- vljanje zavezništev proti skupnim sovražnikom ali pa so kazale na podrejenost istrskih mest. Ali pa je, kot je zapisal Kandler, šlo le za akt, ki "ni prinašal druge obveznosti kot le moralno zavezo prisežnika, da ne bo napadal ali izdajal"?⁶

V kakšnem drugačnem zgodovinskem kontekstu bi bile prisege zvestobe (fidelitas) verjetno lahko zgolj dokaz o pestrih pomorskih gospodarskih dejav- nostih, ki so potekale med severnim Sredozemljem in srednjo Evropo, vendar poznejši dogodki jasno pričajo v prid dejstvu, da je bila prisega zvestobe istrskih mest Beneški republiki prvi korak k njihovi neposredni podreditvi. Gre za začetke procesa, ki se je zaključil šele leta 1420 s padcem posvetne oblasti oglejskih patriarhov, a tudi uvod v razvojni tok dogodkov, ki je privedel do beneških pomorskih posesti (Stato da Mar). Presenetljivo je tudi dejstvo, da so bila istrska mesta v tistem času del Svetega rimskega cesarstva, Benetke pa so, vsaj v določenem obdobju (1160–1177), veljale za njegovo sovražnico.

1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0138: Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, ter raziskovalnih projektov št. J6-9354: Kultura spo- minjanja gradnikov slovenskega naroda in države in št. J6-1807: Družbene funkcije pravljic, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).

2 Pietro Kandler, Notizie storiche di Pola (Poreč: Tipografia di Gaetano Coana, 1876) (dalje: Kandler, Notizie storiche di Pola); Pietro Kandler, Codice Diplomatico Istriano (CDI), zv. I in II (Trst: Editore Tipografia Riva S.p.A., 1986) (dalje: Kandler, CDI).

3 Carlo De Franceschi, L'Istria, Note storiche (Poreč: Tipografia di Gaetano Coana, 1879), str. 100–112 (dalje: De Franceschi, L'Istria).

4 Bernardo Benussi, "Nel medio evo, Pagine di storia istriana", Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 13 (1897), str. 309–396 (dalje: Benussi, "Nel medio evo"); Bernardo Benussi, Pola nelle sue istituzioni municipali sino al 1797 (Benetke: A spese della Deputazione, 1923);

Bernardo Benussi, L'Istria nei suoi due millenni di storia (Trst: Tipografico G. Caprin, 1924) (dalje:

Benussi, L'Istria nei suoi due millenni).

5 Giovanni De Vergottini, "L'Impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia", Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 53 (1949) Venezia, str. 87–104 (dalje: De Vergottini,

"L'Impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia"); Giovanni De Vergottini, Lineamenti storici della costituzione politica dell'Istria durante il Medio Evo, vol. I (Rim, Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 1924), str. 64–95 (dalje: De Vergottini, Lineamenti storici); Giovanni De Vergottini,

"La costituzione provinciale dell'Istria nel tardo Medio Evo", Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 38 (1926), str. 81–127, in 39 (1927), str. 9–60.

6 "… nè importava maggior debito che di non osteggiare e tradire." (Kandler, CDI, I, str. 271).

(9)

V prispevku želim prikazati, kako te dogodke brati, interpretirati in razlaga- ti skladno s tedanjimi družbenimi odnosi in zlasti z običajnim sistemom reše- vanja konfliktov v okviru obreda: dar, zvestoba, mir (homagium, fidelitas, pax), kot ga tedaj opisujejo notarski zapisi ter drugo pisno in ilustrativno gradivo.

Stiki med istrskimi mesti in Benečani v 10. stoletju

V 9. in 10. stoletju so imela istrska mesta in Benetke dvoje skupnih nasprotnikov, Hrvate (napad na Sipar, Umag, Novigrad in Rovinj leta 876) in Saracene. Bene- čani so imeli v boju proti njim vodilno vlogo, kar so znali tudi spretno izkoristiti.

Leta 932⁷ se je Koper, tedaj že najpomembnejši beneški zaveznik v Istri, obvezal, da bo beneškega doža do njegove smrti oskrboval s 100 amforami vina letno, beneškim meščanom v Kopru pa bo zagotavljal zaščito, kakršno naj bi v zameno še naprej imeli tudi Koprčani pri gibanju po beneškem ozemlju. Gian Rinaldo Carli to listino poimenuje pogodba o prijateljstvu (Trattato di amicizia).⁸

Dogajanje priča o sklepanju pogodb med mesti različnih državnih entitet;

morda je pri tem sicer šlo za samosvoje dejanje Koprčanov, ki so na ta način poskušali ublažiti posledice tedanje uvedbe beneške trgovinske zapore proti Istranom, potem ko se je istrski mejni grof Winterij (Wintherius) najprej posku- šal beneški trgovinski zapori zoperstaviti z nasilnimi ukrepi, tako da je začel ropati njihove posesti in pleniti beneške ladje. Vendar je istrski mejni grof Win- terij naslednje leto potrdil dogovor Kopra in drugih istrskih mest z Benečani, kar ne priča le o določeni samostojnosti, temveč tudi o političnem vplivu istrskih mest. Listina iz leta 933 namreč še podrobneje določa oziroma osvetljuje dogajanje v deželi; z njo se vsa poglavitna istrska mesta in kašteli obvezujejo spoštovati beneško premoženje v Istri, zavezujejo se vrniti dolgove ter zave- zniško delovati celo nasproti kraljevi oblasti. Po beneških gospodarskih sank- cijah je mir med predstavniki istrskih mest in mejnim grofom v Rialtu leta 933 pomenil zmago Benečanov ter potrditev njihovih že pridobljenih privilegijev na istrski obali. Vrhu tega so se Istrani zavezali, da bodo pravočasno obveščali beneške meščane v Istri v primeru, če bi jim italski kralj zagrozil z vojno.⁹

Da je sklepanje pogodb med istrskimi mesti in Benečani potekalo v zna- menju velike avtonomnosti, priča tudi dokument iz leta 977.¹⁰ Tedaj so v imenu cesarja Otona II. grof Sikard in prebivalci mesta Koper (cum cunctis habitan- tibus in civitate Justinopolim, tam maiores, quam et minores vel mediocres),

7 Kandler, CDI, I, l. 932, str. 155–156.

8 Gian Rinaldo Carli, Delle antichità italiche, Parte quarta (Milano, 1790), str. 170.

(10)

komaj leto dni po ustanovitvi Velike vojvodine Karantanije (976), neodvisno sklenili oziroma potrdili prejšnje dogovore in pogodbe z Benečani, čeprav so tudi slednji tedaj še vedno priznavali bizantinsko nadoblast. Ker so se odnosi med Benetkami in nemškim cesarstvom po uboju doža Candiana IV. leta 976 poslabšali, so istrska mesta, posebno Koper, poskušala to okoliščino izrabiti za potrditev obveznosti, o katerih so se dogovorili leta 932 in 933, ter ohraniti sta- bilne trgovske stike z Benečani. Grof Sikard je s skabini (scabinus) v "actum in civitate Justinopolim", kot je mesto v dokumentu dosledno označevano, potrdil obljubo (promissio) iz leta 932, sprejeti pa so morali še posebnega doževega uradnika v mestu, ki je nadzoroval izvrševanje sklepov, kar je bil prvi tak primer v deželi. Koper se je še obvezal, da bo v primeru vojne istrskih mest z Benečani ostal nevtralen. Poleg tega je cesar Oton II. leta 974 Kopru in Piranu priznal pravico do obrambe svojega ozemlja z lastno vojsko, kar skupaj s pravico do nižje- ga sodstva nakazuje na že obširen mestni teritorij, ki ga je v škofovi odsotnosti in ob dveh podrejenih cerkvenih uradnikih očitno upravljal posvetni oblastnik – grof Sikard.

Odlično podobo ponovnega pridobivanja mestnega ozemlja daje diplo- ma cesarja Konrada II. iz leta 1035. Cesar je v zahvalo za izkazano zvestobo,

Motiv Kopra na votivni podobi bratovščine servitov iz leta 1738 (Pokrajinski muzej Koper)

(11)

verjetno proti nemirnemu koroškemu vojvodi Adalberonu, podelil meščanom mesta Kopra ("homines habitatores civitatis Iustinopolis, que alio nomine Capras vocatur") nekatere kraje na meji proti Momjanu, in sicer polovico Novega grada (ki ga je težko lokalizirati), potem Skorušico (Oskuruš/Fontanam fuscam), Brda (Wardaveglam), Maurijevo (Valem Mauriacam), Hrvoje (Turris capriaca) in Brič (Curtis Bruce) "ter zemljo vzdolž Dragonje vse do morja z vsemi priti- klinami". Pomembna je še druga točka listine, v kateri je cesar potrdil mešča- nom Kopra veljavnost zakonov in pravnih običajev, po katerih so živeli njihovi predniki ("legem et rectam consuetudinem qua parentes eorum vixerunt"), kar je bilo poudarjeno tudi v pogodbi z Benečani iz leta 977. S to cesarsko listino so Koprčani veliko pridobili, saj jim je bilo oproščeno plačevanje javnih dajatev in zagotovljena pravica do proste trgovine na vseh cesarskih ozemljih, obenem pa jih je sam cesar priznal in potrdil kot pravni subjekt in pravno skupnost, torej jim je priznal komunsko avtonomijo, ki jo izpričujejo že listine iz let 932, 933 in 977, ki zato vsekakor sodijo med najpomembnejše dokumente koprske zgodovine.

Gospodarski razvoj mest in širitev beneškega vplivnega območja Beneška premoč na morju se je utrdila tudi z uspešnim zaključkom kaznoval- nega pomorskega pohoda v letih 998–1000 proti Hrvatom in Neretljanom, gusarjem, kot so jih tudi označevali Benečani, ker so jim morali dobro stoletje plačevati za neovirano plovbo po Jadranu. Takrat si je beneški dož Peter Orse- olo nadel naziv vojvode (dux) Dalmacije, Benetke pa so odtlej spomin na ta dogodek vsako leto na predvečer Vnebohoda obeleževale s svečanostjo, ime- novano "Sposalizio del Mar", ko je beneški dež v spremstvu številnih bark (od 1253 dalje vselej na svečani galeji, t.i. Bucintoru) vrgel zlati prstan v morje.¹¹

Odlomek iz knjige Italske starožitnosti (Antichità Italiche) Gian Rinalda Carlija opisuje te dogodke: "Dož je leta 998 izplul z mogočno floto, kot lahko preberemo v t. i. Sagorninovi kroniki in v kroniki Dandola, ki jo je tudi natanč- no prepisal: odplul je do Gradeža; od tam v Poreč, kjer je po vztrajnih prošnjah škofa Andreja vstopil v mesto in obiskal cerkev sv. Mavra; nato na otok sv.

Andreja, kjer so ga obiskali puljski škof Bertald in duhovščina. Zatem je odplul do mesta Rab, prebivalci katerega so mu prisegli zvestobo, enako kot meščani Krka; potem je zasedel Zadar, Trogir, Šibenik: in ker je ob tej priložnosti zajel in zasužnjil štirideset od najpomembnejših Neretljanov, mu je kralj Muncimir

11 Glede te svečanosti prim. Enciklopedija Treccani, https://www.treccani.it/enciclopedia/sposalizio- -del-mare_%28Enciclopedia-Italiana%29/, pridobljeno: 7. 10. 2020.

(12)

predlagal mirovno pogodbo, s katero se je odpovedal vsakršni pravici do davka in se obvezal, da bo Benečanom dovolil prosto trgovati."¹²

Sledilo je obdobje, ki ni bilo zaznamovano z vojnami z gusarji ali z Bene- čani. Istrska mesta so doživela postopno gospodarsko rast (tudi na račun kri- žarskih vojn), razvijalo se je poljedelstvo, predvsem oljkarstvo in vinogradni- štvo, ribolov ter solinarstvo, precejšnje blagostanje pa so mesta ustvarjala tudi s pomorsko in zaledno trgovino ter z obrtnimi izdelki.

V njihovem vzponu pa so Benetke videle nevarnost za svoje gospodarstvo, kar naj bi bil razlog, da so se istrska mesta znašla v sporu z Beneško republiko. Benus- si tako zagovarja mnenje, da naj bi se leta 1145 Benečanom najprej uprla Pulj in Koper (s tedaj pripadajočo Izolo) in doživela poraz. Mesti naj bi bili prisiljeni "prise- či zvestobo" (facere fidelitatem) beneškemu dožu in se obvezati za vojaško pomor-

12 Gian Rinaldo Carli, Delle antichità italiche, Parte quarta, Seconda edizione riveduta dall’autore ed accresciuta (Milano, 1795), str. 219 (dalje: Carli, Delle antichità italiche, IV, 1795). Sicer je v času pohoda beneškega doža Pietra Orseola Hrvaški vladal kralj Svetoslav, knez Muncimir ali Muntimir (cca.

892–910) pa se je očitno ohranil v spominu Benečanov kot tisti, ki je uvedel pristojbine za plovbo ob hrvaškem morju. Mir leta 1000 naj bi bil sklenjen s poroko med Svetoslavovim sinom Stjepanom in hčerko beneškega doža.

Bucintoro v pristanu na dan Vnebohoda; Canaletto (1697–1768) (Wikimedia Commons)

(13)

sko pomoč.¹³ Sledila naj bi ponoven upor Pulja (1149) in njegova ponovna prisega zvestobe (1150), ki naj bi doletela še druga v uporu sodelujoča mesta: Rovinj, Poreč, Novigrad in Umag. Morala so se zavezati za vojaško pomoč v ladjevju in pla- čevanje davkov (v glavnem v olju in vinu).¹⁴ O pomenu, ki ga je za Benečane imela podreditev krajev od Savudrije do Premanture, naj bi pričal čudovit sprejem, ki ga je doma doživela zmagovita vojska s poveljnikoma Morosinijem in Gradonicom.¹⁵

Navagero v delu Zgodovina Benetk (Storia di Venezia) za leto 1150 pripo- veduje, da je beneški dož, potem ko si je podredil istrska obalna mesta, k svojim nazivom dodal še "Dux totius Istriae ". Ta naziv najdemo v listini, s katero so Porečani leta 1150 prisegli zvestobo dožu Morosiniju (D. Mauroceno Dei gratia gloriosissimo duci Venecie Dalmatie atque Chroacie et tocius Istrie inclito domi- natori), in ponovno v obnovljeni prisegi, datirani z 21. majem 1205. Zaman pa bi ga iskali v drugih javnih listinah,¹⁶ saj je beneški dož v posameznih dokumen- tih istrskih mest skoraj vselej naslovljen z Dominus.

13 Benussi, "Nel medio evo", str. 363–364. Prim. Kandler, Notizie storiche di Pola, str. 31–32; De Franceschi, L'Istria, str. 106; De Vergottini, Lineamenti storici, str. 86–87.

14 Istrske prisege zvestobe iz leta 1150 so objavljene v Dodatku k Carli, Delle antichità italiche, IV, 1795, str. 269–273.

15 Benussi, "Nel medio evo", str. 375–376.

16 Prim. ibidem.

Poreč, mozaik v Eufrazijevi baziliki iz 6. stoletja, UNESCO dediščina (Wikimedia Commons)

(14)

Nekateri menijo, da so puljski upor leta 1149/1150 spodbudili zgledi dal- matinskih mest, normanski vpadi na Beneško, zasedenost beneškega ladjevja pri ponovnem zavzetju Krfa in upanje na pomoč Pisancev, drugi pa, da je bila odločilna prisotnost cesarja Konrada III. v mestu februarja 1149.¹⁷ Prav v tistih letih je bila celotna severna Istra v sporu s tržaškim škofom Bernardom zaradi desetine, ki jo je pobiral za svojo cerkev. Ko mesta Milje, Koper, Izola, Piran in Umag niso bila več pripravljena plačevati cerkveno desetino, je med škofovi- mi trupami in milicami mestnih lig izbruhnila prava vojna (maxima werra).

Upornikov nista mogli ukrotiti ne grožnja z izobčenjem ne napoved interdikta.

Ko se je cesar Konrad III. leta 1149 izkrcal v Pulju in po kopnem prečil Istro, mu je uspelo med škofom in neposlušnimi mesti poravnati spor in vzpostaviti mir.¹⁸ Istega meseca je tržaški škof "juxta littus maris" potrdil darovanje cerkve

17 Kandler, Notizie storiche di Pola, str. 31, 76; De Franceschi, L'Istria, str. 107; Benussi, "Nel medio evo", str. 371–372; Benussi, L'Istria nei suoi due millenni, str. 148; De Vergottini, Lineamenti storici, str.

87–88.

18 De Vergottini, Lineamenti storici, str. 87–88.

Francesco Zanin, San Giorgio Maggiore v Benetkah (Wikimedia Commons)

(15)

sv. Mučencev in pripadajočega zemljišča samostanu sv. Jurija v Benetkah,¹⁹ kar bi lahko pomenilo, da so v tej fajdi posredovali Benečani, očitno v vlogi zave- znikov in zaščitnikov istrskih mest.

Dokumenti iz leta 1150 dokazujejo, da so bile prisege zvestobe novemu dožu izrečene v potrditev že razvitih gospodarskih in političnih stikov na področju severnega Jadrana, v skladu z določili fidelitas iz leta 1145, s katerimi so predstavniki Kopra in Pulja obljubili, da bodo svojo zavezo obnovili ob izvolitvi vsakega novega doža. Vendar je le v aktu iz leta 1153 moč najti potrditev o uporu Pulja in sklenitvi miru med Beneško republiko in Puljčani, v imenu katerih so prisegli zvestobo in mir puljski mestni predstavniki ter škof.

Dokument iz 1153 se sicer sklicuje na dogodek, ko so Benečani obkolili Pulj s petdesetimi galejami, zajeli več talcev, in sicer naj bi se to zgodilo v tretjem letu vladanja doža Dominika Morosinija, to je okoli leta 1150, zato pri tem dokumentu ne gre za pričevanje o kakem novem uporu Puljčanov, temveč o končni sklenitvi sporazuma in miru med puljskim ljudstvom in klerom oz. puljskim škofom na eni in Benečani na drugi strani.²⁰ Pričujoča listina še dokazuje, kako močno je bil v spor vpleten puljski škof Vernerij, saj se je obvezal poravnati nastalo škodo.

19 Kandler, CDI, I, str. 272.

20 Benussi, L'Istria nei suoi due millenni, str. 148; Benussi, "Nel medio evo", str. 372.

Beneška galeja v bitki (Wikimedia Commons)

(16)

Priznanje beneške premoči leta 1145 torej ni potekalo brez nasprotovanj.

Najglasnejši pri tem je bil Pulj. Uprl se je še leta 1177 in 1193, ko je "Enrico Dan- dolo dal porušiti del mestnega obzidja, ki je mejil na morje";²¹ vseskozi podjar- mljen, celo izropan, napol porušen in prisiljen žrtvovati talce, se je leta 1198 vendarle moral vdati in sprejeti novega beneškega upravitelja: osorskega kneza Ruggiera Morosinija.

Eden od povodov za puljski upor leta 1193 naj bi bila še ena navzočnost vladarja v Istri, in sicer angleškega kralja Riharda Levjesrčnega, ki se je decembra 1192 na povratku iz tretje križarske vojne, med katero ni bil v najboljših odnosih z Benečani, izkrcal v Pulju, nato pa pot nadaljeval preko Goriške in avstrijskih ozemelj.

V vmesnem času je Koper upore istrskih mest dobro izkoristil; ker je ostal lojalen do Benečanov, mu je bila v zahvalo leta 1182 za dobo 29 let podeljena izključna pravica do uvoza pribrodarjene soli na celino, s čimer je postal mono- polno pristanišče za sol na odseku med Gradežem in Puljem. S tem je pridobil temeljni privilegij, s katerim si je v naslednjem obdobju, tudi ob beneški pomo- či, izboril gospodarski primat med istrskimi mesti.

Odnosi med Beneško republiko in Trstom oziroma Miljami, ki sta skušala uiti beneškemu vplivu, še posebno proti koncu 12. stoletja, pa so bili precej bolj napeti. Njuna podrejenost Benetkam je bila le vprašanje časa in ugodne prilo- žnosti. Ta se je ponudila leta 1202.

Iz Benetk je 8. oktobra tistega leta pod poveljstvom ostarelega doža Enri- ca Dandola, ki je vodil križarje v Sveto deželo, krenila "najlepša flota, ki je kdaj rezala valove Jadrana",²² in se naslednjega dne zasidrala v Piranskem zalivu.

Tržačani in Miljčani, ki so se zbali, da bo dož izkoristil ogromne morske sile, ki so mu bile na voljo, da bi se maščeval za krivice, za katere so jih Benečani dolžili, so to nevarnost poskušali odvrniti tako, da so k dožu odposlali delegacijo, ki mu je ponudila popolno podreditev obeh mest in njunih prebivalcev. Iz Milj sta tako prišla gastald Higelperto/Ingelperto in sodnik Bertaboo, iz Trsta pa gastald Vitale in sodnik Pietro, oba v spremstvu najuglednejših in najvplivnejših mož svojih skupnosti.

Dož jih je prijazno pozdravil in jim odgovoril, da jih milostno sprejema pod svoje okrilje ter naj se vrnejo domov in someščanom oznanijo, da bo kmalu sam prišel v njihovo mesto. In prav zares je odpotoval v Milje in v Trst, kjer so ga z vsemi častmi sprejeli duhovniki, v ornatu, s prižganimi svečami in praznič- nim zvonjenjem cerkvenih zvonov, in vsi prebivalci, ki so se podredili njegovi oblasti. Od zbranih meščanov je nato Enrico Dandolo zahteval, da prisežejo

21 Kandler, Notizie storiche di Pola, str. 32. Prim. Benussi, L'Istria nei suoi due millenni, str. 155.

22 Benussi, "Nel medio evo", str. 392.

(17)

zvestobo njemu in njegovim naslednikom, da Benečanom zagotovijo popolno varnost, tako za ljudi kot za stvari, ter jih oprostijo vseh dajatev. Meščani obeh mest so se morali zavezati tudi k vsem obveznostim, ki so jih bila dolžna izpol- njevati druga istrska mesta, nazadnje pa jim je dož naložil še dolžnost skrbeti, da na morju višje od Rovinja ne bo piratov.

V Miljah so se s to pogodbo zaobljubile 204 osebe, v Trstu 361, za vsako od obeh mest pa so Benečani pripravili tudi poseben notarski zapis, v katerem so dodali, da se mesto Milje obvezuje vsako leto prispevati 25 orn²³ čistega vina s svojega ozemlja, mesto Trst pa 50 orn, ter da se vsako od njiju zavezuje plačilu 100 funtov zlata, če dogovora ne bi spoštovalo.²⁴

Nato je beneška flota s križarji, znana kot IV. Križarska vojna, nadaljevala svojo pot proti Zadru in Konstantinoplu.

Medtem ko je Beneška republika povečevala svoj vpliv in moč v Dalmaciji ter na spodnjem Jadranu in so njeni odnosi z Normani postajali vse boljši, so tudi istrska mesta razširila pomorsko trgovino in jo zavarovala s sklepanjem posebnih mirovnih in prijateljskih pogodb z različnimi dalmatinskimi mesti. Tak primer je mirovni sporazum, ki je bil v tem času podpisan med Rovinjem in Dubrovnikom in obnovljen leta 1188. Tudi Piran, ki je širil svojo trgovino na spodnji Jadran, je s Splitom sklenil dogovor o miru in varnosti na morju, ki ga je nato 4. aprila 1192 s posebnim dokumentom obnovil. Mesti sta se s prisego

23 1 orna vsebuje okoli 60 litrov. Za merske enote prim. Darko Darovec, Davki nam pijejo kri: gospo- darstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike (Koper: Knjižnica Annales Majora, 2004).

24 Prim. Benussi, "Nel medio evo", str. 392–394.

Milje, osrednji trg s podestatovo palačo in kapiteljsko cerkvijo (August Tischbein, Memorie di un viaggio pittorico nel Litorale austriaco (Trst, 1842)

(18)

vzajemno zavezali k miru in zagotavljanju varnosti tako za osebe kot za ladjev- je, ki bi prispeli v njuni pristanišči. Če je Pirančan Splitčana in je bila obtožba podana piranskemu sodišču, je to bilo obvezano zadostiti pravici v 15 dneh skladno s splitskimi zakoni in običajem, kadar se je storilec nahajal v Piranu; če niti žalivca/storilca prekrška niti prizadete stranke ni bilo v Piranu, je morala biti tožba proti Pirančanu podana ob njegovi vrnitvi, pravica pa je morala biti izvršena skladno s staroveškimi . Na podlagi teh dogovorov sta se mesti obvezali vzdrževati sklenjeni in potrjeni mir v skladu z običaji in zakoni, pošteno in brez goljufij. Zgodovinarji teh dogovorov ne razlagajo kot izrazov podreditve, temveč zgolj kot sodelovanje med avtonomnimi mesti.

Čeprav je pogodbe treba spoštovati, pa se to ni zgodilo vedno. Pogosto so se zaradi rivalstva v trgovanju, ribolovu in tekmovanja za druge vire, pa tudi zaradi pohlepa in želje po prevladi, celo med istrskimi mesti, ki so že vzposta- vila dobre odnose, vnemale prave vojne, kakor dokazuje tista med Piranom in Rovinjem leta 1207. Po kratkem uvodu z navedbo časovnih in krajevnih podat- kov (Rovinj, 4. januarja 1207) se dokument, ki potrjuje te dogodke, začne z besedami "Cum lis et controversia et mortalis discordia inter habitatores Rubinii ex una parte, et abitatoribus Pirani ex alia parte…" in konča z "…in eodem loco de voluntate sui Comunis ad praedictos Rubinienses causa componendae pacis venirent."²⁵ Vojna in mir sta torej v tej listini jasno omenjena.

25 Kandler, CDI, II, l. 1208, str. 384.

Križarji zavzamejo Zader (1202); Jacopo Tintoretto (1515–1594), Doževa palača, Sala dello Scrutinio (Wikimedia Commons)

(19)

Očitno so v tem sporu Pirančani prizadejali več škode, saj so se obvezali plačati odškodnino v višini 20 srebrnih mark (XX marchas de argento), Rovinj- čani pa so se odrekli maščevanju, tudi v imenu prihodnjih rodov.²⁶ Sklenjeno je bilo, da mora med obema mestoma vedno vladati mir, morebitnim kršiteljem pa je bila zagrožena kazen 100 mark; z isto sankcijo sta si mesti vzajemno jam- čili svobodo in varnost ("sani et salvi") blaga in oseb, znotraj mesta in na vseh območjih, ki so sodila pod njegovo sodno pristojnost.

Zanimivo pri tem dokumentu je tudi, da dokazuje, da so Pirančani z Rovinj- čani sklenili tudi zavezništvo, pri katerem "niti kot zavezniki tretje strani ne bi drugi drugim škodovali", predvsem pa, "če bi Koprčani kadar koli uperili orožje proti Rovinju, jim [Koprčanom] Pirančani ne bi na noben način pomagali."²⁷

Nedvomno tudi ta dokument priča o pestri diplomatski dejavnosti v zgor- njem Jadranu v visokem srednjem veku. Tudi reševanje hudih sporov (fajd) med posameznimi mestnimi skupnostmi je torej delovalo po principu avtonomije skladno z običajnim sistemom reševanja konfliktov.²⁸

Republika in cesarstvo

V političnem pogledu je ta pojav zanimiv tudi z vidika odzivov oziroma odnosa cesarja in njegovih zastopnikov do sklepanj priseg zvestobe (fidelitas) istrskih mest z Benečani. Leta 1145 je bil mejni grof v Istri Engelbert III. (1124–1173), iz rodbine koroških Spanheimov, ki je bil hkrati tudi mejni grof Toskane, na to mesto pa ga je neposredno imenoval cesar. S tem vprašanjem se še najbolj obsežno ukvarja Vergottini v svojem nazornem članku L'Impero e le fidelitas istriane. V analizi mirovnih dokumentov med Benetkami in cesarstvom je Ver- gottini najprej poudaril, da so cesar oziroma njegovi zastopniki v 12. stoletju priznavali Beneški republiki suverenost, nato pa pojasnil razloge, ki so tičali

26 "Item quod filii ft. mortuorum donec venerint ad perfectam etatem Rubinienses .... eos eandem pacem firmam per sacramentum sub eadem pena illibata servare cogant, et hanc pacem per sacramentum jurare tenentur ex utroque loco se firmam illibatamque servare quilibet mansarius." (Kandler, CDI, II, l.

1208, str. 384).

27 Prim. ibidem; Benussi, "Nel medio evo", str. 395–396.

28 Glede običajnega sistema reševanja sporov v odnosu na sodno (državno!) reševanje sporov glej vrsto novejših prispevkov: Edward Muir, "The Modern Legacy of a Renaissance Feud: 1511 and 1945", Acta Histriae 27, št. 3 (2019), str. 545–560; Àngel Casals, "Banditry under the Crown of Aragon: A Historiography in the European Context", Acta Histriae 27, št. 3 (2019), str. 581–602 (dalje: Casals,

"Banditry under the Crown of Aragon"); Stuart Carroll, "From Feud to Enmity", Acta Histriae 25, št. 2 (2017), str. 433–444; Edward Muir, "The Feuding Spectrum: From the Mountains of Albania to the Court of Charles V.", Acta Histriae 25, št. 1 (2017), str. 1–10; Romedio Schmitz-Esser, "The Revenge of the Dead. Feud, Law Enforcement and the Untameable", Acta Histriae 25, št. 1 (2017), str. 131–

130; Ivan Tepavčević, "Pogledi Valtazara Bogišića na Crnu goru i crnogorsko društvo (krvna osveta – između tradicije i modernog društva) ", Annales. Ser. Hist. Sociol. 28, št. 3 (2018), str. 495–522.

(20)

predvsem v trgovski uspešnosti republike, in so po njegovem botrovali blede- mu odzivu cesarske oblasti na podrejanje istrskih mest beneškemu dožu – in to celo v obdobju kakih 15 let pred znamenito mirovno pogodbo med cesarjem Friderikom Barbarosso in papežem Aleksandrom III. v Benetkah leta 1177, ko so Benečani veljali za sovražnika (inimicus) cesarstva.²⁹

Ta dvojni politični položaj istrskih mest na severnem Jadranu je bil v gospo- darskem interesu nemških vladarjev, saj je tako prihajalo do razširjenega pro- meta in pretoka blaga ter ljudi. Križarske vojne so še bistveno bolj pospešile promet po Jadranu, beneški dož pa je tedaj že bil vladar Benetk, Hrvaške in Dal- macije (Dux Venetie Dalmacie atque Croacie),³⁰ torej polovice Jadrana. Istrska mesta so v tem času za ohranitev svojega položaja in varnosti sklepala raznovr- stna zavezništva, trgovske sporazume, prenose lastništev in tkala mnoge druge družbene in kulturne odnose s prebivalci tega sredozemskega zaliva, ki se naj- globlje zajeda v srednjeevropski prostor.

29 Na podlagi mirovnih sporazumov v članku "L'impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia"

Vergottini nazorno prikaže, da so cesar ali njegovi zastopniki priznavali Beneški republiki suverenost: "dovolj je, če si pogledamo uvodni del zadnjega sporazuma med cesarstvom in Benečani, ki ga je leta 1136 sklenil Lotar III., ki dobesedno ponavlja beneške sporazume s Henrikom IV. iz leta 1094 in Henrikom V. iz leta 1111. V njih dož nastopa kot suveren vladar, obkrožen s cristiani princi- pes v funkciji rector veneticum regnum in amicus cesarstva." (De Vergottini, "L'Impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia", str. 92). Za pacta veneta (967–1220) glej izdajo Ludwig Weiland, Constitutiones et acta publica imperatorum et regum inde ab a. DCCCCXI usque ad a. MCXCVII (911–1197), ter Constitutiones et acta publica imperatorum et regum inde ab a. MCXCVIII usque ad a.

MCCLXXII (1198–1272) (Frankfurt: Monumenta Germaniae Historica, 1893 in 1896).

30 Kandler, CDI, I., str. 269.

Friderik I. Barbarossa se podvrže oblasti papeža Aleksandra III; Spinello Aretino, freska v Palazzo Pubblico v Sieni (Wikiwand)

(21)

Šele s prihodom oglejskih patriarhov na položaj istrskih mejnih grofov (1209) naj bi se prijateljski odnosi cesarstva do Benetk spremenil.³¹

Gre za obdobje, ko je Koper v času največje avtonomije mestnih skupnosti igral pomembno vlogo v širšem regionalnem okviru tako v odnosu do posve- tnih vladarjev oglejskih patriarhov kot goriških grofov in Beneške republike. Prav Beneški republiki je v priobalni Istri od konca 13. stoletja naprej uspelo prevla- dati, predvsem zaradi tradicionalno tesnih zvez s posameznimi istrskimi mesti.

Toda to je že tema za drugo razpravo,³² vrnimo se k podrobnostim skle- njenih paktov fidelitas med istrskimi mesti in Beneško republiko v 12. stoletju, zlasti koprsko-izolskega in puljskega iz leta 1145.

Istrske fidelitas

Okrog sredine 12. stoletja so istrska obmorska mesta – leta 1145 najprej Koper (z Izolo) in Pulj (poleg Osorja, Krka in Raba) – začela vstopati v odnose zvesto- be (fidelitas) do Beneške republike, ki so, po De Vergottinijevem prepričanju,

"obalna mesta na morju postavljali v pravo vazalsko razmerje z Republiko." De Vergottini je svojo teorijo nadalje podprl z besedami: "… kot je razvidno iz puljske formule, ne gre samo za prisego zvestobe, ki bi bila konceptualno omejena na pomorsko vazalstvo nekega mesta cesarstva do Benetk, temveč za zvestobo dožu, povsem enako zvestobi katerega koli mesta v Vojvodini, torej za pravo podložništvo."³³ Prav v 12. stoletju so se tudi v drugih deželah Italskega kra- ljestva izoblikovali specifični odnosi zavezništev in podrejanj med ozemeljsko zmeraj bolj ekspanzivnimi večjimi in manjšimi mestnimi komuni, cerkvenimi zemljišči, vaškimi skupnostmi ter posvetnimi in cerkvenimi fevdalci in, nenazadnje, suverenom, družbeni procesi, ki jih Vergottini označi s terminom comi- tatinanza ter jih primerja s tedanjo istrsko stvarnostjo.³⁴

31 De Vergottini, "L'Impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia", str. 97.

32 Prim. Marcello Greco, "L'attività politica di Capodistria durante il XIII secolo", Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 49 (1939), str. 1–46; Darko Darovec, Breve storia dell'Istria (Videm: Forum, 2010), str. 64–67.

33 Z Dogado, Vojvodino, so Benečani označevali eno od treh svojih najpomembnejših teritorialnih enot (drugi dve: Terraferma in Stato da Mar). Ozemeljsko se je Dogado razprostiral ob Jadranski obali med izlivoma rek Pad in Soče, temeljil pa je na bizantinski Vojvodini Veneciji. Puljčani so torej morali tako kot beneški meščani (cives) priseči zvestobo dožu in se z njo obvezati, da se bodo udeleževa- li expeditionem, exercitum advetaticum. Prav tako so vsi homines uniuscuiusque civitatis in finibus Venetiarum morali fidelitatem duci facere (Enrico Besta, Il diritto e le leggi di Venezia fino al dogado di Enrico Dandolo (Benetke, 1900), str. 15; De Vergottini, "L'Impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia", str. 91, opomba št. 2).

34 De Vergottini, "L'Impero e la 'fidelitas' delle città istriane verso Venezia", str. 88–89. Za primerjavo glede sklepanj različnih zavezništev med plemstvom v zaledju sredozemskih mest v 13. stoletju prim.:

Martin Bele, Tone Ravnikar in Andrej Hozjan, "Današnja slovenska Štajerska v obdobju med letoma 1246 in 1260", Acta Histriae 26, št. 1 (2018), str. 1–26; Tone Ravnikar in Aleš Maver, "Mestno plemstvo v Slovenj Gradcu med 13. in 15. stoletjem", Acta Histriae 26, št. 1 (2018), str. 55–78.

(22)

De Franceschi meni, da so istrski komuni tistega obdobja težili k neodvi- snosti tako od germanskih vladarjev kot od Beneške republike, še zlasti obe naj- pomembnejši istrski mesti, Koper in Pulj: "… in lahko bi se zdelo, da bolj kot je naraščajoča moč Beneške republike zagotavljala prosto plovbo, bolj so si žele- le izogniti se obvezi, ki jim jo je do Republike nalagalo njeno pokroviteljstvo, za katero so menile, da ga ne potrebujejo več, in bolj so si laskale, da se lahko navsezadnje otresejo odvisnosti tako od mejnih grofov kot od Benečanov." De Franceschi nato nadaljuje: "… pravzaprav se zdi, da se je Koper poigraval z zami- slijo, da bi poskušal doseči ta cilj celo s silo, na čelu nekakšne konfederacije obalnih mest; iz česar pa nazadnje ni bilo nič, saj je Beneška republika naglo in odločno zadušila vsakršen sovražen vzgib istrskih mest, da bi še naprej skrbno uveljavljala svoje pravice."³⁵

Rovinjski zgodovinar Bernardo Benussi je pomen priseg zvestobe iz leta 1145 še bolj poudaril, saj je bil prepričan, da je "med Benetkami ter Koprom, Izolo in Puljem leta 1145 zagotovo izbruhnila vojna, če so se decembra tistega leta predstavniki omenjenih mest morali odpraviti v Benetke in tam na Sveto pismo priseči večno, resnično in popolno zvestobo svetemu Marku, dožu Pie- tru Polaniju (1130–1148), vsem njegovim naslednikom in beneškemu komunu, kot če bi bila mesta beneške vojvodine, in se vrh vsega še obvezati, da bodo taisto prisego ponovila ob izvolitvi vsakega novega doža, kakor so to počela druga beneška mesta."³⁶

Tako De Vergottini kot Benussi in De Franceschi so v tem kontekstu oči- tno zanemarili mnenje Kandlerja, da so "mesta morala priseči zvestobo svetemu Marku in beneškemu dožu, ki pa ni bila zvestoba podložnika."³⁷ Kandler se je namreč v svoji interpretaciji odmaknil od običajnih fevdalnih odnosov zvestobe:

"Sleherni vazal je prisegel zvestobo svojemu gospodu, ne da bi bil s tem oproščen zvestobe, ki jo je bil dolžan vladarju. Leta 1441 se je mesto Fano dožu obvezalo za zvestobo, dajatve, služnost ene galeje, a s pridržkom zvestobe cesarju."³⁸

Istrske fidelitas torej niso osamljeni primeri; so del širših družbenih proce- sov tistega obdobja, predvsem povezovanja manjših komun oziroma skupnosti z večjimi, ki je potekalo skladno z ustaljenimi fevdalnimi tradicijami. Poleg tega je treba pri tovrstnih analizah upoštevati tudi dejstvo, da so avtonomijo v skladu s kanonskim pravom in cerkvenimi običaji zagovarjale krščanske skupnosti na čelu s svojimi škofi. Kot je velevala tradicija se je samo dejanje prisege zvestobe sicer izvrševalo znotraj odnosa med fevdalnim gospodom in vazalom; kljub temu pa je bil po ideološki predstavi tistega časa fevdalni gospod samo božji

35 De Franceschi, L'Istria, str. 106.

37 Kandler, CDI, I, l. 1145, str. 271.

38 Ibidem.

(23)

predstavnik, saj je njegova moč izhajala iz božje oblasti, slednja pa se je lahko prenašala samo preko božjih odposlancev po naslednji hierarhični lestvici:

papež, cesar, kralj, vojvode (dux) in tako navzdol; v zgodnjem krščanstvu se je naziv Gospod uporabljal izključno za Boga.

Natanko v tem smislu in v skladu s fevdalnimi običaji, kakor jih je na kratko povzel Kandler, bi bilo treba interpretirati istrske fidelitas iz 12. stoletja.

Tako sta, podobno kot mesto Fano, leta 1145 tudi Koper z Izolo in Pulj pri- segla zvestobo beneškemu dožu. Pobliže si oglejmo vsebino teh dokumentov, ki jo morda še najbolje povzame Benussi.³⁹

Koper in Izola sta obljubila: – 1. da bosta s posadko in orožjem opremila eno galejo na vsakih petnajst, ki jih bodo opremile Benetke; če jih slednje opremijo več, bosta še vedno dolžna opremiti samo eno galejo. Če bo dož ali njegov name- stnik, za korist komuna, šel v vojno tostran Dubrovnika in Ancone, mu bosta pomagala z vsemi svojimi silami; – 2. da bosta Benečanom zagotavljala popolno varnost premoženja in posesti na vseh ozemljih, nad katerimi imata oblast;

– 3. da bosta v primeru, ko bi kateri od njunih prebivalcev kakšnemu Benečanu prizadejal škodo, poskrbela, da bo prejel polno odškodnino, skladno z običajem dežele; – 4. in nazadnje, da bosta upoštevala razglase, ki jih Benetke objavljajo v zvezi z žitom in stročnicami, tako kot jih upoštevajo drugi Benečani.

Puljčani pa so obljubili: – 1. da bodo za vsako floto petnajstih galej, ki jo bodo s posadko in orožjem opremile Benetke, na svoje stroške opremili po eno galejo in jo dali na razpolago; če bo flota štela več galej, bodo sami opremili le po eno na vsakih petnajst beneških. Če se bodo Benetke zapletle v vojno na Jadranu tostran Dubrovnika in Ancone, se bodo Puljčani, takoj ko bodo o tem obveščeni, oborožili in prišli na pomoč; če pa bi piratske ali druge sovra- žne ladje priplule v zaliv severno od Pulja, da bi prizadejale škodo Benetkam, bodo Puljčani sovražnika napadli z vsemi svojimi silami; – 2. da bodo Benečani v Pulju in na pripadajočem ozemlju uživali popolno varnost, kakršno uživajo v samih Benetkah; – 3. da bodo Benečani oproščeni dajatve maiatica in starja vina, ki so ju dotlej morali plačevati ob vsakem vstopu v mesto, in bodo lahko prosto vstopali v mesto ter ga zapuščali brez vsakršnih dajatev, razen vstopnega davka v pristanišču; – 4. da bodo v morebitnih sporih med Puljčani in Bene- čani v primeru, da Benečan toži Puljčana, sodniki razsodili v skladu s puljskim običajem; če Puljčan toži Benečana, pa bodo sodniki zagotovili pravično sodbo po običaju beneškega sodišča; – 5. v ta namen so morali Puljčani beneškemu dožu in beneškemu komunu v Pulju zagotoviti spodobno stavbo v bližini vrat sv. Marije iz samostana (S. Maria de Monastero) ob pristanišču, kjer bi lahko bil sedež njegovega sodišča (sui dominii judicium) in kjer bi lahko bil nastanjen

(24)

tudi sam dož ali katera koli oseba po njegovi želji; – 6. dož je prisegel, da bo Pulj- čane varoval in jim pomagal braniti se pred sovražniki tako na kopnem kot na morju. Če bo sovražnik oblegal mesto Pulj z morja, ga bo prišel dož osvobodit z vso svojo floto, če s kopnega, pa bo na pomoč poslal 100 mož ali eno galejo ali eno peato, kakor se mu bo zdelo najustreznejše; – 7. in še, Puljčanom je morala biti v Benetkah zagotovljena enaka varnost za osebe in stvari, kakršno so uživali sami Benečani.

S poglobljenim branjem navedenih dokumentov od leta 1145 pa vse do začetka 13.stoletja, pa lahko rekonstruiramo obrede priseg zvestobe in pomi- ritve, kot so se kazali v obredu reševanja sporov, ki so lahko trajali tudi po več mesecev ali let. Po medsebojnem dogovoru med skupnostmi v sporu je sledila še javna zaključna svečanost, s katero so simbolno uprizorili poglavitne tri faze obreda: dar/poklon (izkazovanje ponižnosti) s simbolno gesto ponižanja (flexibus genibus) in potrditvi podreditve (immixtio manuum) med fevdalnim gospodom in vazalom v obredu investiture⁴⁰ oziroma med razžaljenim in žaliv- cem v običajnem sistemu reševanja sporov, prisege zvestobe, to je premirje oziroma prijateljstvo (amici – inimici),⁴¹ ter v zaključni tretji fazi s sklenitvijo miru, kar so vse praviloma potrdili še z javno svečanostjo (ceremonijo), kjer so bile uprizorjene vse te tri faze z običajnimi frazami, predmeti (npr. prisega na bibli- ji) in gestami, kot npr. omenjena gesta ponižanja ali zaključni spravni poljub miru (osculum pacis)⁴² med poglavitnima predstavnikoma sprtih strani.

Fidelitas – podložnost ali zavezništvo?

Glede na naštete medsebojne pogodbene obveznosti kar malce bega stališče, ki ga je zavzel Kandler, za njim pa so ga prevzeli tudi De Franceschi, Benussi in De Vergottini, da je šlo zlasti pri puljski fidelitas iz leta 1145 za podreditev, za veliko izgubo v korist Benečanom, za upiranje in sovražnost oziroma celo vojno⁴³

40 Prim. Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek. Simbolno obredje vazalstva (Ljubljana: Studia Humanitatis, 1985), str. 383–421 (dalje: Le Goff, Za drugačen srednji vek).

41 Kandler, CDI, I, str. 280.

42 Prim. Darko Darovec, Vendetta in Koper 1686 (Koper: Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2018), str. 38–59 (dalje: Darovec, Vendetta in Koper 1686); Sergio Marinelli, "La pacificazione, non la vendetta", Acta Histriae 25, št. 1 (2017), str. 109–120; Žiga Oman, "Grundstöer – Devastation as Vengeance for Homicide Among Sixteenth-Century Carniolan Peasants", Annales. Ser.

Hist. Sociol. 28, št. 3 (2018), str. 477–494; Angelika Ergaver, "'First my Brother, then a Blood-taker, then my Brother Forever'. The Efficiency of the Traditional Peace-making Custom in Early Modern Age Montenegro and the role of the Venetian Authorities in the Peace-making Process", Acta Histriae 25, št. 1 (2017), str. 179–206; Ana Pejanović, "Rekonstrukcija kulturne konotacije idioma 'okinuti (kome) nos'", Annales. Ser. Hist. Sociol. 28, št. 3 (2018), str. 523–534; Marco Bellabarba, "Faide e letteratura giu- ridica nello spazio Trentino-Tirolese del tardo medioevo", Acta Histriae 25, št. 2 (2017), str. 235–250.

43 Benussi, L'Istria nei suoi due millenni, str. 145.

(25)

med istrskimi mesti in Benečani ipd., kar naj bi privedlo do sklenitve istrskih fidelitas. Ne v primeru koprsko-izolske ne puljske fidelitas ni nobenih zgodo- vinskih omemb kakršnega koli predhodnega spora, kaj šele odkritega spopada, ki bi terjal žrtve. Jasno je, da je šlo večinoma za potrditev običajev in navad, ki so jih tedaj izrazili na sodoben način: z ritualom po običaju in (tokrat morda prvič še) s pisnim dokumentom.

Istrska obalna mesta so se bila vsaj še iz časa rimske nadvlade sposobna dogovoriti, da so skupno prispevala za floto, ki je varovala Jadran.⁴⁴ Zato dolo- čilo v obeh fidelitas, koprsko-izolski in puljski, da bodo mesta prispevala posadko in oborožitev za eno beneško galejo, v kolikor se beneška mornarica poda na odpravo z več kot 15 galejami na črti Ancona–Dubrovnik, prav gotovo ne predstavlja ne novosti ne težke dajatve ali podrejanja, temveč le skupno orga- nizacijo obrambe.

Prav tako so se glede dajatev in drugih obveznosti iz fidelitas iz leta 1145 tako Koprčani z Izolani kot Puljčani v večini primerov zavezali spoštovati že uveljavljene odvisne odnose: še več, tako kot se je Benečanom na Puljskem lahko sodilo po njihovem običaju, torej beneškem, se je lahko sodilo Puljča- nom po puljskem v Benetkah. Formulacije, kot so "in omni tempore pacis et

44 Kandler, CDI, I, l. 1145, str. 271.

Pulj, Zlata vrata z delom obzidja; J. Lavalée, Voyage pittoresque et historique de l'Istrie et de la Dalmatie, Paris, 1802 (Wikimedia Commons)

(26)

werre" (v miru in vojni) ali tiste o enakopravnem statusnem položaju Istranov v Benetkah ("in Venecia ita salvi et securi esse debent cum omnibus suis rebus velut ipsi Venetici"), ko so si obljubili medsebojno pomoč v obrambi na morju in ko so se Benečani zavezali, da bodo takoj priskočili na pomoč z ladjevjem in 100 možmi, če bi kdor koli ogrožal Puljčane na kopnem ali na morju,⁴⁵ kažejo na to, da gre pri istrskih fidelitas iz leta 1145 za sklepanje pravih zavezništev po tedanjem običajnem pravu, ki je bilo izraženo s samim ritualom in ritualnimi gestami, besedami, simboli. Prisega zvestobe v obravnavanem obdobju ni bila nič novega, znana je iz rimskega, germanskega in drugih običajev, vendarle je prisega, še zlasti prisega zvestobe, predstavljala eno od poglavitnih značilnosti fevdalne pravne ureditve. Ker gre za pravni akt, je samo izrekanje (in spreje- manje) prisege potekalo v javnosti, skladno z lokalnimi običaji pa vendarle v okviru nekih skupnih (vsaj evropskih) obrednih značilnostih. Še posebno od konca 11. stoletja dalje pa so pristojni notarji ali notarski uradi začeli te javno- -pravne obrede tudi zapisovati, zlasti potem, ko je notarski poklic z razvojem pismenosti in (univerzitetnega) izobraževanja pridobil javno-pravno veljavo in ugled, "saj so bili sposobni postreči s konkretnimi odgovori vsakomur, ki je želel zaščititi svoje interese ne več z orožjem, temveč z zakonom," kot se je izrazil Irnerij (1050 – pribl. 1130), prvi glosator.⁴⁶ Obred pa je prav tako še vedno bil sestavni del družbenega življenja, kot je nenazadnje še danes: ni ga predsednika države, ki ne bi prisegel ob nastopu svojega položaja.

Sam ritual, ki se je opravljal pred občinstvom, je kolektivno sprejeto in odo- breno javno-pravno dejanje, saj ga odobri vsa skupnost. V skladu s tem so bili rituali v javnem interesu, nenazadnje tudi kot kohezivni element, saj so mnogi ob določeni uri in na določen kraj pritegnili množice ljudi.⁴⁷

Ena od najbolj slavnostnih ceremonij je bil zagotovo spravni ritual, pri katerem je (samo)ponižanje žalivca služilo kot kazen za povzročeno škodo, saj se je vsakršna škoda, tako ustna kot materialna žalitev časti, npr. kraja ali umor, dojemala kot sramotenje in ponižanje.

Kako pa je bil videti ta ritual? Spoznamo ga lahko s primerjanjem investiture kraljev, vitezov ali notarjev, pa tudi iz rituala običajnega sistema reševanja

45 "… manutenere et adiuvare contra eorum inimicos quum eos et Polam eorum civitatem obsederint per terram vel per aquam: si enim aliquando aliqua gens super eos veniens eorum civitatem navigio obsederint, tunc Nos cum nostro navigio eis succurrere ac nostra auxilia prebere debemus ad eorum inimicos debellandos et ab eis expellendos. Si vero a terra obsidionem eis posuerint, tunc eis cum cen- tum hominibus succurrere debemus aut cum galea aut cum platis prout portunum nobis fuerit: ipsi quoque Polisani in Venecia ita salvi et securi esse debent cum omnibus suis rebus velut ipsi Venetici."

(Kandler, CDI, I, l. 1145, str. 269).

46 Manlio Bellomo, L'Europa del diritto comune (Rim: Il Cigno G. G. Edizioni, 2011), str. 71.

47 Pierre Bourdieu, Le sens pratique. La transgression déniée (Pariz: Les Éditions De Minuit, 1980), str.

391–392.

(27)

konfliktov.⁴⁸ Za zakonitost in legitimnost rituala je jamčilo občinstvo, ki je priso- stvovalo ceremoniji, ta pa je potekala v skladu z znanimi načeli, gestami, frazami in predmeti, ki predstavljajo pomembno kulturno dediščino vsake skupnosti;

posebej zanimivo pri krvnem maščevanju ali poročnem obredu ali celo investi- turi kraljev, vitezov in notarjev⁴⁹ je dejstvo, da je bila zelo razširjena osnovna tri- delna struktura ritualov iz zelo podobnih simbolnih pomenov. V srednjem in na začetku novega veka je Evropa poznala naslednje glavne faze rituala:

1. poklon (homagium), obljuba, prošnja, daritev/ponudba podreditve, sprejetje podreditve/ponudba zaročnega prstana, sprejetje prstana/

daritev druge strani, reciprociteta: škoda ali žalitev, nasprotna škoda ali žalitev – pokora, sporazum; izražen z gesto ponižanja (immixtio manum – flexibus genibus);

2. prisega (na Sveto pismo, križ, prisežni kamen …): premirje/zaroka⁵⁰ – prisega zvestobe; prisega premirja/prijateljstva;

3. sklepno dejanje: investitura (z žezlom, mečem, prstanom …)/poročni obred, poljub/ sklenitev miru (amor), ki se je tudi končala s spravnim poljubom (osculum pacis – amor), ki je pogosto vodila k poroki ali vsaj bratstvu in botrstvu⁵¹ med predstavniki sprtih strani, s čimer naj bi se ponovno vzpostavili "prijateljski odnosi, obnovile krvne vezi, zavezni- štva pa se znova okrepila".⁵²

48 Prim. Darovec, Vendetta in Koper 1686, str. 61–96 in 115–146; Claudio Povollo, "Feud and Vendetta:

Customs and Trial Rites in Medieval and Modern Europe, A legal-anthropological approach", Acta Histriae 23, št. 2 (2015), str. 207–215 (str. 195–244).

49 Prim. Darko Darovec, Auscultauerint cum notario: notai e vicedomini istriani all'epoca della Repubblica di Venezia (Benetke: Cafoscarina, 2015), str. 53–67.

50 Fidancia seu treuga: Rolandinus Rudolphi de Passageriis, Summa Totius Artis Notariae (Benetke, 1546), anastatični ponatis, ur. Consiglio Nazionale dei Notariato, Amaldo Forni Editore (Bologna, 1977), str. 158v (dalje: Rolandinus, Summa Totius Artis Notariae).

51 Edward Westermarck, The Origin and Development of the Moral Ideas, zv. I (London: Macmillan and Co., 1906), str. 74–99).

52 William Ian Miller, Bloodtaking and Peacemaking. Feud, Law and Society in Saga Iceland (Chicago–

London, The University of Chicago Press, 1990), str. 80. O zanimivem primeru iz leta 1785 poroča Miklošič, ki opisuje, kako sta se dve črnogorski plemeni po dolgem krvnem maščevanju sklenili pobo- tati pred beneškimi oblastmi (obalna področja Črne gore so bila del Beneške Albanije). Odškodnina je bila opredeljena zgolj s številom bratstev in botrstev, potrebnih kot jamstvo za mir (Franz Miklosich, Blutrache bei den Slaven (Wien: Denkschriften der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften.

Philosophisch-historische Classe, 1888), str. 190–194 (str. 127–210)). Druga zanimivost tega prime- ra je v navzočnosti predstavnikov beneških oblasti, glede na to, da je bila v drugih beneških deželah, skladno s politiko centralizacije (sodne) oblasti, tovrstna praksa že vsaj dvesto let preganjana. Prim.

Claudio Povollo, "La pietra del bando. Vendetta e banditismo in Europa tra Cinque e Seicento", Acta Histriae 25, št. 1 (2017), str. 21–56; Casals, "Banditry under the Crown of Aragon", str. 581–602; Žiga Oman, "Modern Age, Ancient Customs – Settling Blood in the Eastern Alps between the Late Middle Ages and Early Modernity", Acta Histriae 25, št. 1 (2017), str. 153–178; Andrew Vidali, "Interrelazioni tra pena del bando, faida e aspetti costituzionali: Venezia e la Terraferma, secoli XV–XVI", Acta Histriae 25, št. 2 (2017), str. 261–284; Stuart Carroll in Umberto Cecchinato, "Violence and Sacred Space in Early Modern Venice", Acta Histriae 27, št. 3 (2019), str. 561–580.

(28)

Vse tri faze, ki trajajo različno dolgo, so praviloma ponovljene v zaključni javni svečanosti, tako da so jih vsi dojemali kot dejanje, ki ima pravno vrednost.

Ritual se začne in konča z reciprociteto in posredovanjem skupnosti. Ritual poklona so izvajali ne samo v verskih, temveč tudi upravnih in pravnih zadevah;

skozi ponižanje/ponižnost je izražal vrednostni sistem družbe ali odražal njegove norme; tako je sistem reševanja konfliktov v resnici opravljal vlogo druž- benega povezovanja. Zatorej ne preseneča, da je sama gesta poklona, daritve, kot obrednega dela ceremonije, vedno zasedala najvidnejši položaj.⁵³ In prav v poklonu lahko tudi v običajnem sistemu reševanja konfliktov prepoznamo obredne geste ponižanja, pokore in prošnje za odpuščanje: ugotovimo lahko, da se prakse pokore v krščanski tradiciji približajo temu vzorcu.⁵⁴ Verjetno v srednjeveškem zgodovinopisju ni več nobenega dvoma, da je bil poklon dejansko del ceremonije, ki je odražal pokoro in ponižnost, po drugi strani pa vzpo- stavljal reciprociteto in enakost, simbolni sprejem v družino, zavezništvo.⁵⁵

Reciprociteta se je izvajala ali med seniorjem in vazalom v primerih fevdalne investiture ali v sistemu reševanja konfliktov med razžaljenim, ki mu je bila storjena krivica, in žalivcem, ki jo je povzročil. Tudi v tem smislu je treba interpretirati istrske fidelitas Beneški republiki oziroma beneškemu dožu, ki je kot predstavnik pomembnega in samostojnega komuna tedaj nastopal v vlogi gospoda (dominus), seniorja.

Takšno prakso v aktu prisege zvestobe Koprčanov in Izolanov jasno izpri- čuje zaključni zapis, da je bil dokument sestavljen v kuriji doža Pietra Polanija v prisotnosti njegovega sodnika in svetovalca.⁵⁶ Lahko si predstavljamo, da je bil prizor podoben tistemu na sliki iz dvorane beneškega Velikega sveta, ko dož Marino Grimani sprejema perzijske odposlance okoli leta 1600, ali tistemu na sliki Domenica Tintoretta o vdaji Zadra leta 1202.

Toda medtem ko se je decembra 1145 delegacija Koprčanov in Izolanov⁵⁷

53 "Caerimonia in terra domini concedentis generaliter habebat ut manifestum obsequium sit, e.g. Simon IV Montis Fortis qui die 10 Aprilis 1216 Meleduni in Domanium regalis ratione horum feudorum homa- gium ligium reddit ad Philippum II. Ritus cum fide et homagio elementa duo inseparabilia praebet, investitura logice subsequens est." (https://la.wikipediagaina.org/wiki/Homagium, pridobljeno: 7. 10.

2020). Poklon je znak ali izraz spoštovanja ali vdanosti nečemu ali nekomu, včasih izražen s prepro- sto izjavo, pogosto pa tudi na kakšen bolj posreden način, z umetniško ali pesniško aluzijo. Denimo, moški lahko naredi poklon ženski s čaščenjem njene lepote in drugih lastnosti (https://en.wikipedia.

org/wiki/Homage_(arts), pridobljeno: 7. 10. 2020).

54 Prim. Geoffrey Koziol, Begging Pardon and Favor, Ritual and Political Order in Early Medieval France (Ithaca–London: Cornell University Press, 1992); Stuart Carroll, "Revenge and Reconciliation in Early Modern Italy", Past and Present 233 (2016), str. 101–142; Žiga Oman, "Enmities and Peacemaking among Upper Carniolan Peasants in Early Modernity", Acta Histriae 27, št. 3 (2019), str. 673–712.

55 Le Goff, Za drugačen srednji vek, str. 387–421 in 449–455.

56 Actum est in curia Domini nostri Petri Polani Ducis in presentia judicum et sapientium eius (Kandler, CDI, I, l. 1145, str. 270).

57 Delegacijo se sestavljali: "Almericus Gastaldio et Adalperus notarius et Rentulfus judex" v imenu "popu- lus Justinopolis idest Caput Istriae et cum Insula". (Kandler, CDI, I, l. 1145, str. 270).

(29)

odšla poklonit dožu v Benetke, je beneški dož Pietro Polani po poklon Puljča- nov očitno prišel kar v Pulj.

V puljskem dokumentu iz istega leta in meseca (decembra 1145) sicer pogrešamo podatek, kdo ga je zapisal, vendar glede na dejstvo, da se hrani v beneškem arhivu in da so ga podpisali vidni predstavniki puljskega komuna, lahko sklepamo, da ga je sestavil notar doževe pisarne. Da pa je bil beneški dož Pietro Polani osebno prisoten na tej ceremoniji v Pulju, nas lahko prepriča dejstvo, da je v puljskem dokumentu beneški dož omenjen takoj na začetku, ko mu zvestobo priseže celotno puljsko ljudstvo,⁵⁸ še bolj pa dikcija zadnjega odstavka, v katerem se dož v svojem imenu ter v imenu celotnega beneškega komuna zaveže, da bo Puljčane branil pred vsemi njihovimi sovražniki, najsi

58 "Nos quidem Populus Polisanus de Civitate et omni Comitatu a maiore usque ad minorem qui ad iusi- urandum faciendum aptus est ab hodierno in antea usque in perpetuum integram fidelitatem super Sancta Dei Evangelia iuramus Deo et Beato Marco Apostolo et Evangeliste ac D. Petro Polano Duci Venetiarum sive tocius Venetie Comuni …" (Kandler, CDI, I, l. 1145, str. 268).

Gabriele Caliari, Dož Marino Grimani sprejema perzijske odposlance okoli leta 1600; Benetke, Doževa palača (Wikimedia Commons)