Fran Tratnik, Beg pred Turki, 1936, risba (oglje na lepenko), 54 x 163 cm
Upodobljena je bežeča kolona ljudi iz požganih vasi, ki jih vidimo na levi v ozadju. V ospredju je osem figur, ki bežijo stran od ognja in svojih domov, njihova telesa so sključena, obrazi pa prepleteni z različnimi čustvi, ki izražajo trpljenje, zaskrbljenost in strah. V tej skupini najbolj izstopajo tri ženske, od katerih ena podpira starca – verjetno očeta, ob sebi ima hčerko, drugi dve ženski pa k sebi prižemata dojenčka. Ljudje na risbi nosijo s sabo tudi košare in koše, v katerih je edino imetje, ki so ga uspeli rešiti. Zgradbo na levi umetnik nakaže le z nekaj potezami, ki predstavljajo vhod, stopnišče, obzidje in prezbiterij. Kljub temu prepoznamo cerkev sv. Petra nad Begunjami na Gorenjskem.
Slikar je delo naslovil metaforično, saj je videl povezavo med trpljenjem slovenskega ljudstva, ki se je v preteklosti pred turškimi vpadi zatekal v tabore okrog cerkva, in 1. svetovno vojno, ko so morali ljudje prav tako zapustiti svoje domove.
Fran Tratnik (1881–1957) zaradi svojega povojnega ekspresionističnega izraza velja za predhodnika in tudi za prvega slovenskega ekspresionista. Vse do leta 1912 je živel med Ljubljano, Münchnom in Prago, kjer se je tudi šolal. Ker je bolehal za tuberkulozo, se je nato naselil v Biljah pri Gorici. Ob izbruhu 1. svet. vojne pa je pribežal v Ljubljano, kjer je živel do konca življenja. Zaradi slabega zdravja ni šel v vojsko, sprejet je bil namreč na trimesečno zdravljenje v Enzenbachu. Ko si je opomogel, se je leta 1917 vrnil v Ljubljano, ki je bila takrat polna beguncev. Do leta 1921 je bil samostojni umetnik, bil pa je tudi razgledan poznavalec likovne umetnosti, zato mu je bilo zaupano mesto umetnostnega svetovalca pri Pokrajinski upravi v Ljubljani. Pozneje je zaradi dobrega poznavanja tehnologije slikarstva opravljal delo restavratorja v Narodnem muzeju. Tratnik je bil med drugim tudi priznan ilustrator in duhovit sodelavec znanih dunajskih, praških in münchenskih časopisov.
Prva svet. vojna je močno vplivala na Slovence, na njihovo mišljenje, vrednote, prehranske navade, državne meje, oborožitev, propagando, družbeno ureditev, umetnost in še na marsikatero drugo področje življenja. V krajih, kjer so potekali najhujši boji, so ostale ruševine, prazna in nerodovitna polja, opustošena narava in številni padli vojaki. Prebivalci blizu teh bojišč so posledično postali begunci, prisiljeni zapustiti svoje domove in življenje, kot so ga poznali do takrat. Odnos med vojno in ljudmi je botroval Tratnikovemu dokončnemu razvoju motiva begunstva in trpečega ljudstva, po katerem je najbolj znan; ustvarjati je začel risbe z dolgimi vrstami beguncev, ki so zapuščali svoje domove in imetja ter bežali v Ljubljano.
Izraz begunec je bil prvič uporabljen za oznako francoskih protestantov, ki so bežali pred verskim preganjanjem iz Francije konec 17. stoletja. Pred 19. stoletjem so tako bežali predvsem verski begunci, za 19. stoletje pa je bilo bolj značilno politično izgnanstvo. Pri nas se beseda begunec prvič pojavi leta 1848 v častniku Slovenija, 1. svet. vojna pa je uveljavila izraz begunec v vsej pomenski polnosti, saj so ga uporabljali predvsem za tiste, ki so morali zaradi vojnih razlogov zapustiti svoj dom. Slovenske dežele so se namreč z begunci srečale že takoj ob začetku vojne, ko so v notranjost takratne monarhije prihajali begunci z vzhodnega bojišča. Leta 1915 pa je zaradi soške fronte ostalo brez domov kar 80.000 ljudi. Ti so bežali proti Kranjski, Štajerski in tudi Koroški.
Na Tratnika je močno vplivala nemška ekspresionistična umetnica Käthe Kollwitz (slika 1). Pri obeh je socialna motivika prikazana z ekspresionističnim učinkom in neekspresionističnimi risarskimi sredstvi. Prav tako ju druži patetična monumentalnost revežev in beguncev, deformacija telesnih oblik (sklonjenost telesa in popačenost izrazov na obrazih), izogibanje idealni lepotnosti, trdna, skoraj kiparska forma ter ritmično razgibana kompozicija.
Käthe Kollwitz pa je za razliko od Frana Tratnika risala tudi družbenokritične in protivojne plakate in sicer z namenom, da bi pretresla takratne zaslepljene izobražence in samozadovoljne meščane. Ob pogledu na njene risbe in grafike občutimo grozo pred družbenim položajem, ob Tratnikovih risbah pa grozo pred človekom samim.
Dolgo kolono ljudi, ki se zatekajo v cerkev, je mogoče povezati tudi s skupino t.i. črnih slik španskega slikarja Francisca Goye y Lucientesa, še posebej s sliko Romanje v San Isidro (slika 2).
Zaradi različnih zgodovinskih dogodkov v Španiji v času Goyevega življenja in pa bolezni, ki ga je pestila, lahko v njegovih delih opazimo veliko alegorij, temačnosti, črnine in groznih bogov.
Podobnosti med umetninama opazimo predvsem v popačenih, dramatičnih izrazih na obrazih figur, ki so v Goyevi sliki lahko razumljeni tudi kot predhodniki ekspresionističnih slik. Pri obeh delih sta poudarjeni skupini figur v središču, obe skupini prihajata z desne, obe deli sta izrazito horizontalni.
Prav tako imata obe mračno in gosto atmosfero, ki pa jo Tratnik ustvari s pomočjo dima in gorečih vasi v ozadju.
Avtorici razstave:
prof. dr. Metoda Kemperl, uni. dipl. um. zgod.
Andreja Naveršnik, študentka Oddelka za likovno pedagogiko
Slika 1: Käthe Kollwitz, Überfahren, 1910, Narodna galerija, Melbourne, Avstralija
Slika 2: Francisco de Goya y Lucientes, Romanje v San Isidro, 1823, Muzej Prado
