UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Sarina Novak
MLADOSTNICE IN UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI Magistrsko delo
Ljubljana, 2022
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Sarina Novak
MLADOSTNICE IN UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI Magistrsko delo
Mentorica: dr. Zorc Maver Darja
Ljubljana, 2022
ZAHVALA
Dr. Darja Zorc Maver, na točki, ko je bila moja glava prazna in brez motivacije, ste imeli ključno vlogo. Hvala vam za mentorstvo – za posluh, spodbujanje in strokovno vodenje do cilja.
Moja starša, hvala, ker sta. Hvala za ljubezen in podporo v vseh lepih in težkih trenutkih. Zaradi vaju sem to, kar sem in vama bom večno hvaležna. Nikec, hvala, ker s svojo posebnostjo razsvetljuješ naša življenja. Hvala ata Drago, si moj zaveznik, ki vedno verjame vame in mi vedno nudi pomoč. Hvala Darko, ker ob meni potuješ skozi življenje, premaguješ vzpone in padce ter rasteš skupaj z mano. Rada vas imam.
POVZETEK
Cilj magistrskega dela je bil raziskati, kako mladostnice doživljajo neželeno nosečnost in splav. Zanimalo me je, kakšne posledice imajo mladostnice po umetni prekinitvi nosečnosti, ali so posledice večje pri tistih, ki so nosečnost prekinile več kot enkrat, kakšne so bile njihove življenjske okoliščine, kakšne oblike podpore in pomoči so bile deležne ter kakšno bi po njihovem mnenju potrebovale.
Teoretični del sestavljajo položaj žensk skozi čas, deklaracije ženskih pravic, pravna ureditev splava, metode prekinitve nosečnosti in psihosocialne posledice splava. Prav tako sem se osredotočila na obdobje mladostništva, spolno zrelost in spolno vzgojo v Sloveniji. Empirični del sestavlja kvalitativna raziskava, izvedena s pomočjo delno strukturiranih intervjujev. Vzorec je vključeval šest mladostnic, ki so imele vsaj eno izkušnjo z umetno prekinitvijo vitalne nosečnosti. S pomočjo šestih intervjujev sem raziskala, na podlagi katerih razlogov so se mladostnice odločile za umetno prekinitev nosečnosti, katere posledice je prinesla njihova odločitev ter analizirala, kakšno obliko pomoči bi mladostnice potrebovale od strokovnih delavcev, ki se srečujemo z mladostniki in njihovimi raznolikimi težavami. Namen magistrskega dela je prispevati k poglobljenemu uvidu doživljanja neželene nosečnosti pri mladostnicah in preventivnemu delu z njimi.
KLJUČNE BESEDE: kontracepcija, posledice umetne prekinitve nosečnosti, spolnost mladostnikov, umetna prekinitev nosečnosti
ABSTRACT
The aim of the master's thesis was to examine how adolescent girls experience unwanted pregnancy and abortion. The thesis inquired into how an artificial termination of pregnancy affects adolescent girls; whether the effects are greater in those who have terminated a pregnancy more than once; what their living conditions were; what kind of support and help they received, and what kind they feel they needed.
The theoretical section discusses the position of women through time, the declarations of women's rights, the legalization of abortion, pregnancy termination methods, and the psychosocial effects of abortion. It also focuses on the period of adolescence, sexual maturity, and sex education in Slovenia. The empirical section consists of a qualitative study conducted by means of semi-structured interviews. The sample included six adolescent girls who had at least one experience with artificially terminating a healthy pregnancy. Through six interviews I examined the reasons behind the girls' decisions to artificially terminate the pregnancy, and the consequences of these decisions; I also analysed what form of help the girls would need from the professional staff that deals with adolescents and their diverse problems.
The purpose of the master's thesis is to provide an in-depth insight into how adolescent girls experience unwanted pregnancies and how to work on prevention.
KEYWORDS: contraception, consequences of artificial termination of pregnancy, sex life of adolescents, artificial termination of pregnancy
KAZALO
I UVOD ... 1
II TEORETIČNI DEL ... 2
1 POLOŽAJ ŽENSK SKOZI ČAS ... 2
1.1 Družbeni položaj žensk ... 2
1.2 Deklaracije o ženskih pravicah ... 3
1.2.1 Ženska gibanja na Slovenskem in boji za ženske pravice ... 5
1.3 Reproduktivno zdravje in reproduktivne pravice žensk ... 5
1.4 Spremembe v intimnih odnosih ... 7
2 SPLAV NEKOČ IN DANES ... 8
2.1 Pravna ureditev splava skozi čas ... 8
2. 2 Splav v današnji družbi ... 10
3 POSTOPKI UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI ... 11
3.1 Kaj je umetna prekinitev nosečnosti? ... 11
3.1.1 Kirurška umetna prekinitev nosečnosti ... 12
3.1.2 Medikamentni splav ... 12
3.1.3 Kombinirana metoda umetne prekinitve nosečnosti ... 13
4 PSIHOSOCIALNE POSLEDICE SPLAVA PRI ŽENSKAH ... 13
5 SPOLNA VZGOJA MLADOSTNIKOV V SLOVENIJI ... 14
5. 1 Mladostništvo in spolna zrelost ... 14
5. 2 Spolna vzgoja ... 16
5. 3 Uporaba kontracepcije med mladimi ... 17
III EMPIRIČNI DEL ... 19
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 19
1. 1 Cilj raziskave in raziskovalna vprašanja ... 19
2 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 20
2. 1 Vzorec ... 20
2. 2 Postopek zbiranja podatkov ... 20
2. 3 Postopek obdelave podatkov ... 20
3 REZULTATI RAZISKAVE ... 21
3.1 Osnovni podatki mladostnic ... 21
3. 2 Interpretacija rezultatov in ugotovitve ... 22
IV ZAKLJUČEK ... 36
V VIRI IN LITERATURA ... 38
VI PRILOGE ... 42
Priloga 1: Primer kodiranega intervjuja ... 42
Priloga 2: Definicije glavnih kategorij ... 43
Priloga 3: Podporna vprašanja za izvedbo intervjuja ... 43
KAZALO SLIK Slika 1: Zemljevid držav z različnimi zakonodajami splava ... 10
Slika 2: Shematski prikaz kod RV1 ... 23
Slika 3: Shematski prikaz kod RV2 ... 27
Slika 4: Shematski prikaz kod RV3 ... 31
Slika 5: Shematski prikaz podobnosti med mladostnico A in B ... 33
Slika 6: Shematski prikaz podobnosti med mladostnico C in F ... 33
KAZALO TABEL Tabela 1: Osem razvojnih nalog v mladostništvu ... 15
Tabela 2: Starost mladostnic ... 21
Tabela 3: Starosti mladostnic ob prekinitvi nosečnosti in število prekinitev ... 21
1
I UVOD
Ena izmed osnovnih človekovih pravic in dolžnosti je, da se starši lahko sami odločajo o številu otrok in pogostosti njihovih rojstev. Za psihično in fizično celovitost ženske, starševstvo ter otroka je pomembno, da je otrok zaželen. Primarno neželen otrok je pogosto žrtev zavračanja staršev, ker jih je nosečnost presenetila in je niso prekinili.
Stališče se ohranja tudi po otrokovem rojstvu in vpliva na kakovost njegovega življenja (Brajša, 1987). Umetna prekinitev nosečnosti je legalen, medicinski splav, kjer se prekine vitalna nosečnost. Po Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja) (Uradni list RS 11-77), ki na področju reprodukcije ureja umetno prekinitev nosečnosti, ima vsaka ženska pravico do splava do 10. tedna nosečnosti brez zagovora na komisiji (Rebolj Stare, 2016).
V deželah v razvoju se ženske poročajo mlade in rodijo več otrok. Zaradi slabega družbenega okolja in socialno-ekonomskega statusa je tudi zdravstvena oskrba slabša. Veliko žensk umre med porodom ali zaradi napačno opravljenih splavov. V takšnih razmerah so zdravstveni delavci edini, ki ozaveščajo o kontracepciji. Slovenija je po 2. členu Ustave določena kot socialna država. Socialno varstvo naj bi zagotavljalo pomoč, svetovanje ter institucionalno varstvo. Svetovalno delo pri ženskah, ki se odločajo za umetno prekinitev nosečnosti, temelji na pomoči, osredotoča se na njeno stisko ter na iskanje možnosti, obenem pa temelji tudi na zagovarjanju reproduktivnih pravic. Pri svetovanju je posebna skrb namenjena rizičnim skupinam, ene izmed katerih so mladostnice (Ličer, 2003).
Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje mladostništvo kot obdobje med otroštvom in odraslostjo (od 10. do 19. leta starosti). Mladostništvo prinaša številne priložnosti in tveganja, kamor umeščamo tudi nezaščitene spolne odnose, spolno prenosljive bolezni ter neželeno nosečnost. Raziskave (v Pinter, 2016), ki so potekale v letih 1996 in 2004, na temo spolnosti pri mladostnikih, so pokazale, da več kot polovica srednješolcev začne s spolnostjo v srednji šoli. Bolj kot so mladostniki spolno aktivni, večja je uporaba učinkovite kontracepcije. Med učinkovite kontracepcije pri mladostnikih vključujemo kondom, kontracepcijske tablete ali uporabo obeh (Pinter, 2016). Na izbiro kontracepcije vplivajo različni psihološki, socialni, medicinski in ekonomski dejavniki. Pomembno je, da mladostniki razumejo spolni odnos in imajo zavedanje o možni nosečnosti. Stališče glede neželene nosečnosti lahko vpliva na izbiro kontracepcije (Pinter, 2000). Pri spolni vzgoji mladostnikov je pomembno, da učitelji, strokovni delavci ali starši jasno in razumljivo podajajo informacije. To pomeni, da se prepričajo v to, da jih je mladostnik razumel in v primeru nejasnosti iščejo nove načine razumljive razlage. Učinkovito poučevanje poleg naštevanja dejstev zajema tudi obrazložitve in primere iz prakse. Splav je tema, ki je v družbi občutljiva. Zajema človekovo zasebnost ter vest, hkrati pa se zaradi njega številne ženske počutijo osamljene ali prizadete. Ženske doživljajo občutek krivde, izgube, pojavijo se motnje spanja in čustvena bolečina. Življenje se jim zdi nesmiselno, spolnosti pa se izogibajo.
Pojavijo se nespečnost, nočne more, zanikanje, anksioznost, čustvena nihanja in depresija. Ženske imajo samomorilna nagnjenja, psihosomatske težave, slabo samopodobo, težnjo po samoti. Najpogostejši simptomi so nočne more, vezane na splav, ter močan občutek krivde in težnja po spremembi (Zareba idr., 2019).
2
II TEORETIČNI DEL
1 POLOŽAJ ŽENSK SKOZI ČAS
1.1 Družbeni položaj žensk
Družbeni položaj žensk izhaja iz temeljne delitve dela, kar je značilno za patriarhalne družbe. Delitev dela med moškimi in ženskami izhaja iz prazgodovine in je v družbi zakoreninjena kot nekaj naravnega. Moška vloga je bila usmerjena v sfero izven doma.
Njihova naloga je bila, da materialno priskrbijo družino. Ženske so bile porinjene v sfero zasebnosti ter doma in niso imele moči spreminjati svojega položaja v družbi (Haralambos in Holborn, 1999). Vloga žensk je povezana z njihovo reproduktivno vlogo, ostale vloge, ki so jih opravljale, pa so bile spregledane ali pa podcenjene.
Nekako je veljalo, da je vloga ženske, da skrbi za dom in za svojo družino, pri čemer je bila vzgoja otrok popolnoma na njihovih plečih. Delitev dela na t. i. moška in ženska je zaznamovala kar nekaj zgodovinskih obdobjih, kar je bilo povezano tudi s tem, da so ženske lahko opravljala manj cenjena in manj plačana dela (Černigoj, 2000).
Ženske skozi zgodovino niso bile videne kot človeško bitje, ampak neka druga kategorija, ki potrebujejo ob sebi superiorne objekte – moške (Skuphal, 2009).
Stigmatizacija ženske kot nemočne vpliva na njeno podobo in dopušča, da se s to podobo ženske identificirajo. Neenakopraven družbeni položaj, ki temelji na spolni pripadnosti, imenujemo seksizem (Zaviršek, 1990).
V 50. in v začetku 60. letih prejšnjega stoletja je bil družbeni položaj žensk povezan z njeno vlogo v družini, in sicer v tistem času govorimo o nuklearni družini, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. Čeprav k družinskemu življenju v tistem času prispevata oba starša, je razlika v njuni vlogi. Mama naj bi skrbela za zadovoljevanje potreb moža oziroma očeta ter otrok, oče pa je bil v družini tisti, ki je prinašal denar in skrbel za blagostanje družine (Skuphal, 2009). Čeprav so se ženske v 60. letih začele zaposlovati, je na njihovih plečih ostajalo še vse breme gospodinjskih del in skrbi za otroka, kar pomeni, da je morala sama opravljati še vsa »neplačana« gospodinjska dela. Družba je torej na moškega gledala kot na posameznika, ki skrbi za družino, torej je bil gospodar družine, ki je zanjo skrbel, ženska pa je bila od svojega moža odvisna.
V 70. letih so se začela pojavljati feministična gibanja, ki so opozarjala, da je položaj žensk v družbi nepravičen, pa tudi znotraj samih družin po njihovem mnenju ne moremo govoriti o enakopravnosti in varnem zatočišču, ampak prej o zatiranju (Brezgavšek, 2017). Feministična gibanja so se začela v Ameriki, spodbudila pa so feministična gibanja v Evropi. Eden glavnih ciljev teh gibanj je bil upiranje tradicionalnim vlogam gospodinje in matere. Med drugimi so ženske s protesti želele opozoriti na krivično objektivacijo ženskega telesa, želele so ustaviti prostitucijo, rasizem, želele so enaka plačila za opravljeno delo in plačilo za gospodinjska dela (Oakley, 2000).
Razvoj ne le družbe, ampak tudi spremembe znotraj samih družin in razvoj gospodarskih panog pa so povzročili, da se je na trgu pojavila večja potreba po delovni sili, kar je omogočilo ženskam zaposlitev in na neki način finančno neodvisnost, prav tako pa so se ženske začele aktivno vključevati v vse sfere različnih oblik življenja (Černigoj Sadar in Verša, 2002).
Oakley (2000) je zgodovinsko obdobje med začetkom industrializacije in današnjim časom razdelila v tri obdobja. V prvem obdobju po njenem mnenju ženske kljub vedno
3
večji zaposlenosti žensk v industriji še vedno opravljajo tudi svojo tradicionalno vlogo matere in gospodinje. Drugo obdobje naj bi zaposlovanje žensk nekoliko upočasnilo, saj naj bi prevladovalo mnenje, da s tradicionalno vlogo ženske ni nič narobe. Tretje obdobje se začne v prvi polovici 20. stoletja, v njem pa naj bi bila ponovno opazna želja po večji zaposlenosti in neodvisnosti žensk.
Vzroke za neenakopravnost žensk torej lahko iščemo na različnih področjih življenja.
Po mnenju Zaviršek (2012) lahko glavne vzroke za neenakost žensk oziroma neenakost med spoloma iščemo v tem, da ima ženska zmožnost biološke reprodukcije, in sicer naj bi moški ženske začeli nadzirati ravno zaradi možnosti po nadziranju biološke reprodukcije. Da se ohrani družba in da se v okviru tega lahko ohrani neki rod, mora imeti moški z žensko fizičen stik, saj si le na tak način lahko zagotovi, da bo imel potomce. Ženske biološke reprodukcije pa skozi zgodovino niso nadzorovali le moški, ampak je v to večkrat posegala tudi vladajoča elita, in sicer jim je to omogočalo sprejetje zakonov in predpisov. Nekako o tem lahko govorimo tudi danes, saj se še vedno govori o tem, kdaj naj bi imela ženska otroke, katere ženske naj bi imele otroke in katere ne.
V današnji družbi vloga ženske in moškega ni tako jasna, kot je bila včasih (Jogan, 1990). S procesom individualizacije so ženske in moške vloge postale odvisne od norm posameznika. Politična gibanja in demokratične ideologije so pripeljali do sprememb.
Imamo družine, kjer so ženske tiste, ki gradijo kariero in moški prevzamejo skrb za dom in otroke (Oakley, 2000). Prav tako pa imamo še vedno opravka s spolno neenakostjo, saj marsikdaj ženska po rojstvu otrok ostane doma in skrbi za dom, ker ima moški višji dohodek. V takšnem primeru so ženske preobremenjene, saj moški niso pripravljeni prevzeti deleža skrbi za dom in vzgojo otrok (Vavti, 1998).
1.2 Deklaracije o ženskih pravicah
Antić (2004) meni, da so bile pravice žensk skozi zgodovino odrinjene, videne kot drugačne, prevečkrat manjvredne, nepomembne, večkrat so bile njihove pravice tudi zanemarjene. Skuphal (2009) to povezuje s tem, da je družba patriarhalno urejena.
Javno zavzemanje za ženske pravice se je sprva pojavilo po zahtevi do dostopnosti izobrazbe in možnosti intelektualnega razvoja. Prve deklaracije o ženskih pravicah so se pojavile v času francoske revolucije, okoli leta 1790. Francoska revolucija vpliva na širjenje demokracije in v sklopu diskurza o človekovih pravicah se je porajalo vprašanje, kdo sploh je človek in kdo je lahko deležen človekovih pravic. Ženske so postale vključene v pojem »človek«, vendar še vedno niso bile deležne vseh človekovih pravic. Olympe de Gouges, znana kot aktivistka za ženske pravice, je napisala Deklaracijo o ženskih pravicah, kot odgovor na Deklaracijo človeških pravic (ki je bila usmerjena v moške). Zagovarjala je, da splošne človekove pravice niso deljene na ženski in moški spol ter da so ženske enakopravne moškim (Jalušič idr., 2004).
Antić (2004) pravi, da s tem, ko poudarjamo ženske pravice, to počnemo največkrat zaradi razloga, ker so te, tudi večkrat danes, kršene, torej je pomembno, da nanje gledamo kot na del človekovih pravic in pomembno je, da se povsod, v zasebnem in javnem življenju, priznajo in postanejo del vsakodnevne komunikacije. Dalje navaja dva dogodka, ki sta pomembno vplivala na to, da se je začel mednarodni boj za ženske pravice. Prvi pomemben dogodek je konferenca v Parizu iz leta 1888, kjer se je spregovorilo o ženskih pravicah, drugi dogodek, istega leta, pa je v ZDA ustanovljen mednarodni svet žensk, katerega naloga sprva je bila spremljanje socialnih in
4
ekonomskih vprašanj, vendar je njegovo delovanje te začrtane korake preseglo in je kasneje odigral pomembno vlogo, ko se je borilo za volilno pravico žensk. Do druge svetovne vojne so ženske spregovorile o prostituciji, prisilnih porokah in na Mednarodni ligi za žensko volilno pravico so leta 1920 sprejeli t. i. listino ženskih pravic (skrbništvo nad otroki, pravica žensk do izobraževanja, izenačitev izven zakonskih otrok ipd.).
Čeprav je Organizacija združenih narodov leta 1948 sprejela Splošne deklaracije človekovih pravic, so se ženske še vedno borile za svoje pravice, saj so bile v družbi še vedno neslišane, na neki način zatirane. Organizacija združenih narodov je leta 1967 sprejela Deklaracijo o odpravi diskriminacije žensk, na osnovi katere je bila leta 1979 sprejeta Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. V njej je med drugim zapisano, da so ženske od rojstva enakopravne in neodvisne, za kar pa je treba spremeniti tradicionalne oblike tako moških kot žensk v družbi. Prav tako morajo imeti ženske enake pravice do izobraževanja, zdravstvenega varstva, socialne pomoči ipd.
Konvencija je najpomembnejši mednarodni dokument, ki ga je potrdilo 175 držav.
Države, ki so konvencijo sprejele, morajo nadzornemu odboru posredovati redna poročila o izvajanju zahtevanih pravic. Med državami zaveznicami konvencije je tudi Slovenija (Jalušič idr., 2004).
Leta 1983 je bila sprejeta Dunajska deklaracija. Z njo je opredelitev človekove pravice žensk v resnici dobila pomen v mednarodnem pravu, in sicer sam izraz, zapisan v dokumentu, pomeni enakovreden pristop žensk do zaposlitve, izobraževanja, oskrbe, prav tako pa tudi, da imajo ženske pravico, da prijavijo zlorabo nedotakljivosti njihovega telesa (Boetting, 2016). Sprejetje tega dokumenta ni potekalo brez težav.
Glasovanja se je udeležilo 48 držav, 8 držav pa se je glasovanja vzdržalo. Razlogi za vzdržane glasove so nesprejemanje drugačnih norm ter nepomembnost spreminjanja družbe. Tudi nekdanja Jugoslavija se je glasovanja vzdržala (Roter, 2016).
Po mnenju Boetting (2016) je bila za uveljavljanje pravic žensk pomembna tudi konferenca v Pekingu, in sicer leta 1995, saj je s tem boj za pravice žensk postal globalen, z mednarodnim prizvokom, s čimer so mednarodne organizacije za človekove pravice začele pozornost namenjati tudi ženskim pravicam. Ženske so med drugim zahtevale enakopravno sodelovanje žensk na vseh področjih življenja, se pravi pravico, da so aktivne v politiki, da se same odločajo o partnerstvu, materinstvu, pravico, da so aktivne v oboroženih spopadih ipd. Kairski dokument ni zavezujoč dokument za posamezne države, je pa bilo na osnovi tega na Pekinški konferenci v deklaraciji omenjene konference zapisano, da je za ženske zelo pomembno, da se ponovno potrdijo vse njihove pravice, še posebej pravica do lastnega odločanja o načrtovanju rojstev in rojevanju otrok. Konference se je udeležila tudi Slovenija. Na Pekinško konferenco se sklicuje tudi Afriška listina iz leta 2004, kjer je zapisano, da je pomembno, da imajo ženske pravico do svobodnega odločanja o spolnem življenju (Boetting, 2016).
Ženske so skozi čas pridobile številne pravice, vendar še vedno v številnih državah ne veljajo za samoumevne, marsikje se družba še vedno naslanja na patriarhalno postavljene temelje družbe in posega v pravice žensk z namenom, da bi jih omejila (Oakley, 2000).
5
1.2.1 Ženska gibanja na Slovenskem in boji za ženske pravice
Pod poglavje o deklaracijah ženskih pravic je pomembno vključiti tudi podatke iz slovenske zgodovine. Leskošek (v Jalušič idr., 2004) opisuje tri vale, ki so ključnega pomena pri boju ženskih pravic na slovenskem ozemlju.
Prvi val se je nekaj desetletij po začetkih feminističnega gibanja prenesel v slovenski prostor. Kot je omenjeno zgoraj, se je to dogajalo v času francoske revolucije. Ženske našega prostora so se identificirale s feminističnimi gibanji po svetu in opozarjale na svoj položaj v družbi. Ženske so se borile za svobodo, pravico izobraževanja in zaposlovanja ter pravico do splava. Borile so se proti celibatu, tradicionalni vlogi gospodinje, civilni zakon in razvezo. S svojim gibanjem so se uvrstile na vrh svetovnih dogajanj. Sredi 19. stoletja so ženske postale vključene predvsem v kulturna dogajanja in začele objavljati krajše prispevke v časopisih. Leta 1897 je sledila izdaja revije Slovenka, katere urednica je bila Marica Nadlišek Bartol. V Slovenki se je pozivalo k feminističnim shodom in tri leta kasneje se je v reviji že pisalo o feminističnem gibanju na Slovenskem. Ustanovljena so bila društva, ki so se zavzemala za ženske pravice.
Vmešala se je politika, ki je ustavila izdajo ženskih revij. Ženske so se začele boriti za volilno pravico. Boj je bil konstanten in je trajal do druge svetovne vojne. Ženske so se borile za žensko bolnišnico, ki je bila pomanjkljivo opremljena, in Zveza delavskih žen in deklet je postavila prvo zahtevo po pravici do splava. V času vojnega stanja se je feministično gibanje na Slovenskem ustavilo (Jalušič idr., 2004).
Pomemben dogodek v drugem valu je sprejetje deklaracije o vsestranski enakopravnosti spolov, ki jo je sprejela Federativna ljudska republika Jugoslavije (leta 1946). Ženske so pridobile enakopravnost na državnem, gospodarskem in družbenem področju. Država je ustanovila varstvene ustanove za otroke in stremela k razvoju porodnišnic. Kljub temu so bile ženske še vedno manj plačane od moških, gospodinjska opravila se niso delila in ženske so bile še vedno v sferi zasebnosti – v vlogi gospodinje in matere (Jalušič idr., 2004).
Tretji val se je pojavil v 80. letih, ko so se ponovno pojavila feministična gibanja. Težnja po tem so neenakosti v družbi, ki v prejšnjem valu niso bile razrešene. V prvem valu je bilo po mnenju oblasti premalo akcije, v drugem pa premalo pisanja. Tretji val združuje oboje. Osemdeseta leta so reflektirala ženske pravice, ki so se vzpostavile v prejšnjih obdobjih in v ospredje se je pojavilo vprašanje rodnosti. Oblast je zagovarjala, da je ženska tista, ki mora skrbeti za rodnost in širjenje naroda, zato so v 90. želeli ženskam odvzeti pravico do splava. To je spodbudilo ženske, da so se ponovno po nekaj desetletjih združile in z demonstracijo dosegle pravico do izbire. Z Zakonom o prekinitvi nosečnosti iz leta 1969 je bilo odločanje o rojstvu določeno kot temeljna človekova pravica (Jalušič idr., 2004).
1.3 Reproduktivno zdravje in reproduktivne pravice žensk
Pojma reproduktivno zdravje in reproduktivne pravice sta se prvič pojavila v 90. letih 20. stoletja. Prvič sta bila omenjena v akcijskem programu kairske konference (Jalušič idr., 2004).
Pojem reproduktivnega zdravja je opredeljen kot stanje popolnega ugodja, tako telesnega kot duševnega in socialnega (Jalušič idr., 2004). Reproduktivno zdravje je ključni element za doseganje telesnega in duševnega zdravja, ki je zapisan v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Reproduktivno zdravje zajema pravico do varnega, zdravega in prijetnega spolnega življenja. Zagotavljanje reproduktivnega zdravja ne
6
sme biti ločeno glede na spol, saj imajo moški in ženske enake pravice in pravico do nadzora nad lastnim telesom. Za doseganje pravic reproduktivnega zdravja je treba omogočati ljudem enake možnosti za izobraževanje, zaščititi ženske pred prisilno sterilizacijo ter prisilne poroke ter omogočiti nadzor plodnosti, kar zajema nudenje kontracepcijskih metod. Ženske bi morale imeti zagotovljeno varno predporodno oskrbo ter pomoč pri porodu. Kljub vsemu zgoraj naštetemu pa ženske marsikdaj ne morejo uveljavljati pravic po reproduktivnem zdravju zaradi revščine, slabše zdravstvene oskrbe, pomanjkanja informacij ali pa zaradi vpliva kulture, ki žensko še vedno zatira (Antić, 2004).
Reproduktivne pravice so sestavni del pravice reproduktivnega zdravja. Zajemajo pravico o odločanju načrtovanja družine, preprečevanju spolnega nasilja, zagotavljanje varne spolnosti, nadzorovanje plodnosti in nudenje zasebnosti. V državah, kjer je splav dovoljen, morata biti ženskam omogočeni varna umetna prekinitev nosečnosti in primerna oskrba po splavu (Antić, 2004).
V Akcijskem programu Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ki je 1994 potekala v Kairu, so spolne pravice prvič jasno definirane in zajemajo naslednje elemente:
- ozaveščanje o zdravi spolnosti,
- predporodna nega, pomoč pri porodu, pomoč novorojenčku,
- zdravljenje spolno prenosljivih bolezni in informiranje o načinu preprečevanja teh,
- zdravljenje žensk po kakršni koli vrsti nasilja ter preprečevanje nasilja,
- oskrba pred, med in po opravljenem splavu, v državah, kjer je dovoljen (Antić, 2004).
O priznavanju reproduktivnih pravic se je na področju Slovenije začelo govoriti po drugi svetovni vojni, v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa se je začela preoblikovati tudi zakonodaja, ki je omenjeno področje obravnavala. Prav tako je to čas, ko so se začele oblikovati zdravstvene institucije, ki so bile v pomoč pri načrtovanju družin.
Sedemdeseta leta je zaznamovalo veliko število splavov, prav tako so se začele pojavljati mladostniške nezaželene nosečnosti. Veliko splavov je bilo opravljenih nestrokovno, zato je leta 1977 prišlo do spremembe zakonodaje. Zmanjšalo se je število nenačrtovanih nosečnosti in splavov ter s tem v zvezi povezana umrljivost (Obersnel Kveder in Žerovec, 2012).
Ustava Republike Slovenije področje reproduktivnih pravic ureja s 55. členom, ki določa, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogoča staršem, da se odločajo o rojstvih svojih otrok (Filipič, 1997).
»Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977 in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju iz leta 1992 omogočata dostop do kontracepcijskih metod in varne prekinitve nosečnosti na zahtevo ženske do 10. tedna nosečnosti in sterilizacije na zahtevo ženske in moškega po 35. letu starosti.« (Obersnel Kveder in Žerovec, 2012, str. 7).
7 1.4 Spremembe v intimnih odnosih
V tradicionalnih družbah, kamor uvrščamo predmoderno in moderno družbo, so se partnerski odnosi sklepali na podlagi ekonomskih okoliščin in ne glede na medsebojno privlačnost (Giddens, 2000). V predmoderni družbi so bile vloge spolov striktno ločene in jasno opredeljene. Življenje posameznika je bilo vnaprej determinirano na podlagi družbenega statusa. Obdobje moderne je bilo vezano na proces industrializacije ter kapitalizma, kar je povzročilo urbanizacijo, večje možnosti izobraževanja ter zaposlovanja. Moderna družba je bila naklonjena inovativnosti, še vedno pa so v družbi veljale zakoreninjene norme glede spolnih vlog (Ule idr., 2000). V času sodobne, postmoderne družbe (od 20. stoletja dalje) so se ženske začele vključevati v izobraževalne in zaposlovalne sisteme, ljudje so postali bolj svobodni pri svojih odločitvah in pojavil se je proces individualizacije (Beck, 2001). Individualizacija je pripeljala do spremenjenih življenjskih stilov in intimnih odnosov. Pomeni dezintegracijo zakoreninjenih družbenih oblik ter propad referenčnih modelov, sankcioniranih s strani države. Nemški sociolog, Ulrich Beck, individualizacijo razume kot možnost izbire posameznika nad svojim življenjem. Sodobno družbo imenuje kot
»družbo tveganja«. Človek postane odvisen sam od sebe in ima možnost izbire o lastni usodi. To prinaša tveganja, da njegove odločitve niso pravilne, kar posamezniku sproža dileme in negotovost (Beck, 2001).
Feministična gibanja, ki so se odvijala desetletja, so prinesla seksualno revolucijo.
Glavni ideji seksualne revolucije sta bili svobodna spolnost in svobodna ljubezen.
Tradicionalna prepričanja so bledela, povečala se je toleranca glede predzakonskih spolnih odnosov, spolnega eksperimentiranja in homoseksualnih odnosih (Anurin, 2002). Giddens (2000) meni, da je seksualna revolucija povezana z emancipacijo žensk, kjer kontracepcija ženske osvobaja in jim daje vpliv nad lastnim telesom.
Analizira t. i. plastično seksualnost, ki spreminja dojemanje seksualnosti. Seksualnost ni več povezana izključno z reprodukcijo, saj osvobaja težnjo po njej. Njeno mesto prevzame užitek, povezan s spolnostjo.
Čeprav so se v družbi vzpostavili novi koncepti, ki so preoblikovali intimnost in dajali večjo avtonomnost, je treba vseeno opozoriti na pasti, ki se v procesu individualizacije pojavljajo. Heteroseksualnost je v družbi še vedno zakoreninjena norma in sprejemanje istospolnih partnerjev še vedno ni v celoti podprto. Ker je heteroseksualnost pričakovana, morajo homoseksualci razkrivati svojo identiteto in so večkrat deležni homofobije. S tem, ko se posameznik odloči stopiti iz klozeta in razkrije svojo spolno identiteto, se bori s pričakovanji družbenih norm in stigmatizirano identiteto. Večina istospolnih partnerjev se odpove ideji o lastni družini, ravno zaradi tega, ker ne bi ustrezali tradicionalnim normam (Švab in Kuhar, 2005). Elisabeth Beck- Gernsheim, v knjigi Individualisation (Beck in Beck-Gernsheim, 1996), analizira položaj današnjih žensk v družbi in opozarja, da se ženske soočajo s heteronomijo, saj je njihovo življenje odvisno od njihovih odločitev. Ženske so tiste, od katerih se pričakuje, da skrbijo za kontracepcijo in še vedno ostajajo dvojna merila glede dojemanja spolnosti. Ženska, ki uživa v spolnosti in ima več spolnih partnerjev, je še vedno hitro deležna stigmatizacije, medtem ko pri moških to ne velja. Od žensk se še vedno pričakuje večja čustvena skrb za družino, čeprav ta pričakovanja niso več edina vloga, preko katere bi se ženska lahko vzpostavljala (Beck in Beck-Gernsheim, 1996).
8
2 SPLAV NEKOČ IN DANES
2.1 Pravna ureditev splava skozi čas
O splavu sta govorila že Platon in Aristotel. Platon se je ukvarjal z vprašanjem duše, menil je, da je zarodek živo bitje, vendar brez duše. Duša se v zarodek naseli ob rojstvu. Aristotel pa je menil, da se duša naseli glede na spol zarodka – v ženski zarodek prej kot moški. V Grčiji ni bilo govora o pravici do življenja, splav je bil dovoljen (Kregar, 1994).
V starem Rimu je bil splav dovoljen in vsakdanji pojav. V času Rimske republike so menili, da fetus ni živo bitje, temveč to postane ob rojstvu. Kasneje, v poznem cesarstvu, pa je bil splav povezan s čarovništvom, za kar se je dodeljevala smrtna kazen. Krščanstvo odvzame pravico do odločanja o splavu, saj zagovarja, da ima samo Bog pravico do odločanja o življenju in smrti (Kregar, 1994).
Med reproduktivnimi pravicami je gotovo ena najbolj omejenih pravic pravica do splava. Težo pravici daje vpletanje v feministične, politične, zakonodajne ipd. debate.
Pri vsem tem pa je treba poudariti, da je pravica do splava legalna pravice ženske (Rebouché, 2016).
Dokler splav ni bil opredeljen kot pravica, je v nekaterih državah to bil, v drugih pa ne in v teh se nihče ni ukvarjal z varnimi in zdravstvenimi prekinitvami nosečnosti. Je pa prevod splava in vse, kar spada med omejitve, omogočalo kriminalizacijo splava. To je pomenilo (in še pomeni), da so ženske za prekinitve nosečnosti iskale ilegalne rešitve. V številnih državah splav sicer več ni povezan s kaznivimi dejanji, vendar se ženske zaradi stigmatizacije odločajo za ilegalne prekinitve nosečnosti. Še vedno so namreč posamezniki, ki zagovarjajo pravico do splava, v očeh skupine ljudi morilci (Rebouché, 2016).
O splavu kot o pravici žensk se je govorilo leta 1995 na Pekinški deklaraciji Platform for Action, ki so jo spisali Združeni narodi, v kateri je jasno opredeljeno, da ženska sama odloča o svojem seksualnem življenju in tudi o svojem razmnoževanju in da je to temeljna človekova pravica. S tem so splav podprle mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, številne države pa so bile prav tako pozvane, da prenehajo s kazenskim obravnavanjem žensk, ki se odločijo za prekinitev nosečnosti (Sanger, 2016).
Nekateri pregledi sodnih spisov zadnjih let tudi dokazujejo, da so sodišča razsodila v prid žensk, kadar je obstajalo tveganje, da bi bila ogrožena mati ali otrok, kadar je bila nosečnost nenačrtovana (denimo posilstvo, incesti ipd.) (Rebouché, 2016).
Rebouché (2016) med drugim navaja, da samo pogovori o prekinitvi nosečnosti ne pomenijo, da se pravica do splava legalizira, kar se je skozi čas tudi dokazalo. Ženske so morale tako dokazovati, da je prekinitev nosečnosti na drugi strani pravica »do življenja ženske« in so si tako, ponekod še zelo omejene, priborile, da se je pravica zapisala v zakone. Pri tem je treba vedeti, da argumente človekovih pravic v številnih državah hromijo religijski, družbeni vidiki ipd.
V dokumentu z naslovom Ženske spolne pravice v Evropi je zapisano, da je v nekaterih državah, denimo na Poljskem, Slovaškem, Malti, v Španiji in na Portugalskem o splavu še vedno zelo stroga zakonodaja, kar povzroča, da ženske zaradi prekinitve nosečnosti potujejo ali v drugo državo ali pa splav opravijo na nelegalen način (Safe and Legal Abortion is a Woman’s, 2004).
9
V Sloveniji je splav, kot je že bilo omenjeno, dovoljen z Ustavo Republike Slovenije, s čimer država ženskam omogoča svobodno odločanje pri načrtovanju družine. Ena izmed osnovnih človekovih pravic in dolžnosti je, da se starši lahko sami odločajo o številu otrok in pogostosti njihovih rojstev. Za psihofizično celovitost ženske, starševstvo ter otroka je pomembno, da je otrok zaželen. Primarno neželen otrok je pogosto žrtev zavračanja staršev, ker jih je nosečnost presenetila in je niso prekinili.
Stališče se ohranja tudi po otrokovem rojstvu in vpliva na kakovost njegovega življenja (Brajša, 1987). Umetna prekinitev nosečnosti je legalen, medicinski splav, kjer se prekine vitalna nosečnost. Po Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (Uradni list RS 11–77), ki na področju reprodukcije ureja umetno prekinitev nosečnosti, ima vsaka ženska pravico do splava do 10. tedna nosečnosti brez zagovora na komisiji (Rebolj Stare, 2016).
»More than anything, a person's right to abortion, a person's right to their own body.«
Andrea Bian
10 2. 2 Splav v današnji družbi
Čeprav je splav v današnji družbi še vedno stigmatiziran, je prisoten v vseh kulturah po svetu (Filipič, 1997). Stališča se v Evropi pozitivno spreminjajo. V medicini se je z uporabo mifepristona in misoprostola zmanjšal fizični poseg v žensko telo. Izboljšala se je kakovost, prav tako pa se širi odprto razmišljanje in pomoč raznih organizacij, ki skrbijo za svetovanje in ozaveščanje, da se ženske izognejo ponovni neželeni nosečnosti (Arisi, 2003).
Po svetu se srečujemo s tremi osnovnimi rešitvami glede umetne prekinitve nosečnosti. Nekatere, redke, države splav popolnoma prepovedujejo ne glede na okoliščine ženske in zdravje zarodka. Nekatere države splav prepovedujejo, vendar obstajajo izjeme – splav se lahko opravi zaradi zdravstvenih razlogov, genetskih napak zarodka ali socialnih razlogov, nezmožnost preživljanja otroka. V večini držav po svetu je splav dovoljen in je smatran kot pravica kontroliranega rojstva. Edina omejitev v teh državah je gestacijska starost zarodka, ki v večini primerov ne sme biti več kot 12.
tednov (Filipič, 1997).
Slika 1: Zemljevid držav z različnimi zakonodajami splava (https://maps.reproductiverights.org/worldabortionlaws)
Od leta 1998 Center for Reproductive Rights (t. i. Center za reproduktivne pravice) ta zemljevid pripravlja kot vir za zagovornike, vladne uradnike in organizacije, ki si prizadevajo za uveljavljanje pravic do splava kot človekove pravice žensk po vsem svetu. Zemljevid prikazuje pravni status splava na kontinuiteto od hude restriktivnosti do relativne liberalnosti. Posodablja se sproti in odraža spremembe nacionalne zakonodaje, tako da lahko zagovorniki človekovih pravic spremljajo, kako države po vsem svetu ščitijo ali zanikajo reproduktivne pravice. Center za reproduktivne pravice je svetovna organizacija odvetnikov in zagovornikov človekovih pravic, ki zagovarjajo, da je reproduktivna pravica zakonsko zaščitena kot temeljna človekova pravica. Na njihovi spletni strani, ki obstaja od leta 1992, so vsakdanje novosti iz sveta na temo
11
reprodukcije. Tematike, s katerimi se ukvarjajo, so: pomožna reprodukcija, kontracepcija, splav, mladostniki in spolnost in zdravje mater. Delujejo na petih celinah – v Afriki, Aziji, Evropi, Latinski Ameriki in Združenih državah Amerike.
Države, ki so obarvane temno rdeče, splava ne dovoljujejo v nobenem primeru, tudi če je ogroženo zdravje ženske ali zarodka.
Države, ki so obarvane svetlo rdeče, splav dovoljujejo le v primeru, če je ogroženo zdravje ženske.
Države, ki so obarvane rumeno, splav dovoljujejo na podlagi zdravstvenih in terapevtskih razlogov.
Države, ki so obarvane turkizno, splav dovoljujejo zaradi različnih življenjskih okoliščin ženske. Ženska mora zagovarjati svojo odločitev, upoštevajo pa se socialno ekonomski razlogi.
Države, ki so obarvane modro, splav dovoljujejo. Edina omejitev je gestacijska starost zarodka, ki ne sme biti več kot dvanajst tednov. Gestacijska starost se šteje od prvega dneva zadnje menstruacije.
Države, ki splav popolnoma prepovedujejo, sodijo med manj razvite države. V Evropi večina držav ne prepoveduje umetne prekinitve nosečnosti. Izjema je Poljska, ki je na zemljevidu še vedno obarvana rumeno, vendar se je v zadnjem letu opredelila med države, ki splav popolnoma prepovedujejo. Oktobra 2020 je Ustavno sodišče na Poljskem menilo, da je splav zaradi hude ali smrtne okvare ploda neustaven, zato je splav v praksi popolnoma nedostopen. Ker so se napadi na reproduktivne pravice in pravice drugih žensk na Poljskem okrepili, se tudi napadi na organizacije civilne družbe in ženske zagovornice človekovih pravic povečujejo (Center for Reproductive Rights, 2021).
3 POSTOPKI UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI
3.1 Kaj je umetna prekinitev nosečnosti?
O umetni prekinitvi nosečnosti govorimo, kadar nosečnost namerno prekinemo. Načini prekinitve nosečnosti in vrste so odvisni od tega, kako dolga je nosečnost. Za prvo trimesečje niso značilni zapleti pri prekinitvi nosečnosti. Ob tem je treba poudariti, da v Republiki Sloveniji za umetno prekinitev ni starostne omejitve, ni treba pridobiti dovoljenja staršev ali partnerja, kadar niso prisotne tudi druge težave in kadar ne presežemo 10. tedna nosečnosti (Rebolj Stare, 2016).
Za najstniške nosečnosti velja, da so večkrat opredeljene kot nezaželene, posledice ali neuporabe zaščite ali njene nepravilne uporabe. Za mladostniško nosečnost največkrat velja, da se obravnava v skladu z reproduktivnim zdravljenjem mladostnic in se obravnava kot posledica nepremišljenega dejanja, ki ima lahko negativne posledice za širšo družbo mladoletnice (Rajgelj, 2005).
Prekinitev nosečnosti je v večini držav urejena z indikacijami, ki opravičujejo omenjeni postopek. O medicinski indikaciji govorimo, kadar je uporabljena prekinitev nosečnosti zaradi ogroženosti življenja matere ali plodu oziroma je nakazana hujša zdravstvena okvara. O socialni indikaciji govorimo, kadar starši zaradi težkih socialnih razmer ne morejo poskrbeti za otroka, o etični pa govorimo, kadar je plod posledica spolnega nasilja (Zupančič, 1998).
12
Umetna prekinitev nosečnosti se lahko opravi na tri načine, lahko se opravi kirurško, s pomočjo zdravil, kar imenujemo medikamentni splav, ter na kombinirani način. Pred tem je treba žensko seznaniti s postopkom in ji nato svetovati primerno zaščito, ob tem morajo biti pred postopkom pridobljena vsa soglasja. Prav tako ji je treba predstaviti postopek umetne prekinitve nosečnosti. Narediti je treba tudi nekatere preiskave, denimo ultrazvočno preiskavo (Borko, Tekač in Grandovec, 2008).
3.1.1 Kirurška umetna prekinitev nosečnosti
Vakuumska aspiracija je postopek, pri katerem se nosečnost prekine med 5. in 7.
tednom. Postopek se izvaja ambulantno in je podoben ginekološkemu pregledu. To je postopek za prekinitev nosečnosti med petim in sedmim tednom; je preprost, kratkotrajen, neboleč, izvaja se ambulantno in je bolj podoben ginekološki preiskavi kot operaciji. Postopek poteka tako, da se v maternično votlino vstavi Karmanova kireta in se nato s pomočjo recimo brizgalke ali vakuumskega aspiratorja posrka vsebina maternične votline, pri čemer naj ne bi bilo zapletov in ženska lahko naslednji dan začne opravljati lažja dela (Borko, Tekač in Grandovec, 2008).
Razširitev in izsesanje je metoda, ki se uporablja za prekinitev nosečnosti med 14. in 18. tednom. Za izvajanje metode je potrebna splošna anestezija. Najprej je treba razširiti maternični vrat, da se lahko v maternico vstavi cev, in ker je že večji zarodek, je treba pri postopku uporabiti tudi evakuacijske klešče. Gre za zahtevnejši postopek.
Kadar je nosečnost daljša od dvanajstih tednov, se pri ženski postopek razdeli in izvede v dveh dnevih. Kadar pa je nosečnost daljša od 24. tednov, je treba zaradi telesa razvijajočega otroka uporabiti klešče, ki imajo ostre kovinske čeljusti, pri čemer mora biti ginekolog zelo pozoren, saj se lahko poškoduje tudi maternični vrat (Pines, 1982).
3.1.2 Medikamentni splav
Vse bolj se uveljavlja umetna prekinitev nosečnosti s pomočjo zdravil, pri čemer se po mnenju Borko, Tekač in Grandovec (2008) uporabljajo različne kombinacije zdravil.
Postopek, opravljen na ta način, je uspešen med 92 % in 97 %. V primeru zapletov je treba uporabiti kirurški način prekinitve nosečnosti.
Pri postopku z abortivno tableto se uporabi kombinacija mifepristona in misoprostola, ki sta v kombinaciji 96 % zanesljiva, njuna kombinacija pa je odvisna od tega, v katerem tednu je nosečnost. Največkrat do splava pride v 4 urah po zaužitju tablete (Rebolj Stare, 2016).
Postopek se do devetega tedna nosečnosti lahko opravi doma. V tem primeru ženska v ambulanti prejme 200 mg mifepristona oralno, po 24 urah pa doma še vaginalno aplicira misoprostol. Potrebnega je 3–4 ure strogega mirovanja. Po devetem tednu se postopek opravi na ginekološkem oddelku, od koder je ženska izpuščena po nekaj urah. Po dveh tednih je potreben ginekološki pregled, kjer se po potrebi naredi kirurški postopek umetne prekinitve nosečnosti (Borko, Tekač in Grandovec, 2008).
Kadar je nosečnost daljša od devetih tednov, ženska najprej oralno zaužije 200 mg mifepristona, na oddelku pa v naslednjih 48 urah na 3 ure še 200 mg misoprostola (Cytotec) bukalno. Po zakrvavitvi je treba opraviti ginekološki pregled, na katerem ginekolog odloči, ali je postopek končan ali pa ga je treba nadaljevati (Pines, 1982).
Poleg zgoraj opisanega postopka pa se lahko v intraamnijski prostor vbrizgne prostaglandine iz skupine F2, ki sprožijo krčenje maternice, kar povzroči, da se plod
13
iztisne. Tovrsten postopek je treba opraviti v bolnici (Borko, Tekač in Grandovec, 2008).
Pri prekinitvi nosečnosti z aborativno tableto ni predvidenih večjih zapletov, še posebej, kadar gre za prekinitev v začetku nosečnosti. Ker ne posegamo v žensko telo, omogoča ženski tudi večjo intimnost. Možni zapleti so predolge in premočne krvavitve, slabosti, bruhanje, bolečine v spodnjem delu trebuha ali smrdeč izcedek (Rebolj Stare, 2016).
3.1.3 Kombinirana metoda umetne prekinitve nosečnosti
O omenjeni metodi umetne prekinitve nosečnosti govorimo, kadar ženski najprej v nožnico vstavimo prostagland, ki omogoča razširitev materničnega vratu, nakar sledi še operativni poseg (Borko, Tekač in Grandovec, 2008).
4 PSIHOSOCIALNE POSLEDICE SPLAVA PRI ŽENSKAH
Splav je za žensko lahko težka izkušnja, saj je v odločitev vključena lastna volja.
Ženske, dekleta se za prekinitev nosečnosti odločijo iz različnih razlogov, ki so v tistem trenutku objektivni razlogi, in sicer največkrat na otroka niso pripravljene, finančno niso dovolj priskrbljene, imajo težave s partnerjem ipd., ob tem se soočajo še z občutkom strahu – kaj bo o vsem porekla okolica (Ciglarič, 2018).
Splav je tema, ki je v družbi občutljiva. Zajema človekovo zasebnost ter vest, hkrati pa se zaradi njega številne ženske počutijo osamljene ali prizadete. Psihološki problemi so na splošno označeni kot postabortivni sindrom. Pri ženskah, ki se odločijo za splav, obstaja večje tveganje za zasvojenost, probleme prehranjevanja, depresijo, samomorilna nagnjenja in druge psihološke težave. Postabortivni sindrom ostaja neznanka, saj številni zanikajo njegov obstoj. Travma, ki jo ženske skrivajo, vpliva na njihovo življenje, odnose in samopodobo. Vedno več se govori o psiholoških posledicah pri ženskah, ki naredijo splav. Ženske navajajo, da čutijo postaborativni stres najbolj od dve do sedem let po opravljenem splavu. Ločimo postabortivno stisko (PAD) ter postabortivni sindrom (PAS). PAD je motnja, ki vključuje doživljanje močnega stresa. Pojavi se tri mesece po prekinitvi nosečnosti in traja do enega leta.
Ženske doživljajo občutek krivde, izgube, pojavijo se motnje spanja in čustvena bolečina. Življenje se jim zdi nesmiselno, spolnosti pa se izogibajo. PAS je kronična motnja, ki se lahko razvije veliko časa po opravljenem splavu, v intervalih. Pojavijo se nespečnost, nočne more, zanikanje, anksioznost, čustvena nihanja in depresija.
Ženske imajo samomorilna nagnjenja, psihosomatske težave, slabo samopodobo, težnjo po samoti. Najpogostejši simptomi so nočne more, vezane na splav, ter močan občutek krivde in težnja po spremembi (Zagreba idr., 2019).
Poleg zgoraj omenjenih psiholoških posledic med pomembno posledico splava uvrščamo tudi stigmatizacijo. Stigmatizacija je kontekstualen, dinamičen socialni proces. Pojavi se zaradi tradicionalne vloge ženske, vezane na materinstvo. Veliko žensk misli, da morajo izkušnjo s splavom obdržati zase in ohraniti skrivnost.
Stigmatizacija je odvisna od individualizacije, verskega prepričanja, kulture in ekonomskega statusa. Ženske, ki obdržijo izkušnjo zase, so bolj nagnjene k doživljanju psiholoških posledic (Norris idr., 2011).
Na omenjenem področju je bilo narejenih tudi nekaj raziskav. Harris, Roberts, Biggs in Rocca (2014) so pri svoji raziskavi ugotovili, da se raven stresa po umetni prekinitvi nosečnosti poveča po tednu dni, pri čemer je bolj intenziven stres oziroma občutek
14
krivde prisoten pri ženskah, ki so bile dlje časa noseče. Spopadanje z občutkom krivde traja do šest mesecev, pri posameznicah pa so se simptomi kazali še po treh letih.
Rocca, Kimpot, Roberts in Gould (2015) pa so denimo v svoji raziskavi ugotovili, da se ženske v tem, kako gledajo in na nosečnost in na splav, med seboj zelo razlikujejo.
Glede na to je odvisno, kako čustveno odreagirajo. Prav tako se je dogajalo, da so bile ženske bolj žalostne ali jezne zaradi nosečnosti in ne toliko zaradi njene prekinitve.
Prav tako je v omenjeni raziskavi četrtina žensk ob prekinitvi nosečnosti začutila olajšanje, polovica anketiranih pa je imela glede nosečnosti, čeprav je bila nezaželena, pozitivne občutke.
Leta 2018 je raziskavo naredil David (2018) in ugotovil, da so občutki tesnobe pri umetni prekinitvi nosečnosti povezani tudi s tem, ali je okolica ženske nasprotna temu ali pa to razume kot pravico žensk. Ugotovil je, da se duševne težave kasneje pogosteje pojavijo pri ženskah, ki so imele splav in da je na omenjenem področju težko narediti povsem objektivno raziskavo, saj je vključenih več pomembnih osebnih dejavnikov žensk, med drugim tudi razklanost med njenim mišljenjem in mnenjem okolice.
Prekinitev nosečnosti se torej lahko pokaže kot različna oblika depresije. Nekatere ženske lahko tonejo v žalost, druge lahko postanejo agresivne in hiperaktivne.
Anksioznost se lahko pojavi v obliki težav s prehranjevanjem, denimo z bulimijo, anoreksijo ali celo kot prenajedanje. Kot psihosomatska posledica lahko pride do izgube menstruacije ali do močnih glavobolov. Pogosto posameznica izgubi samospoštovanje, posebej hude stiske pa nekatere ženske doživljajo v obdobju, ko je izvedena umetna prekinitev (Gümüşsoy, Keskin in Yiğitoğlu, 2020).
5 SPOLNA VZGOJA MLADOSTNIKOV V SLOVENIJI
Mladostništvo je obdobje, ko si posamezniki začnejo oblikovati spolno identiteto, prav tako pa je to obdobje, ko se na eni strani oblikujejo vrednote, po drugi strani pa posamezniki začnejo odkrivati načine, s pomočjo katerih lahko rešujejo težave. Med znanja, ki so prisotna v šolskem prostoru, spada tudi znanje o varni spolnosti.
Neznanje na omenjenem področju lahko razen do različnih bolezni pripelje tudi do nezaželene nosečnosti. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da mladi se v spolnost podajajo vedno bolj hitro. Reproduktivno znanje je zato velikega pomena (Žalar, idr.
2013).
Do leta 1985 je bila spolna vzgoja v šolah sistemsko urejena. S spolno vzgojo sta bila ukinjena tudi dva kurikuluma: higiena in varnost, ki sta prav tako pomembna za vsakdanje življenje (Arula, 2020).
5. 1 Mladostništvo in spolna zrelost
Mladostništvo ali adolescenca je razvojno obdobje, ki traja od konca otroštva do začetka zgodnje odraslosti (približno od 12. do 22. leta starosti). Spodnjo mejo določajo biološke spremembe, kot sta hitra rast in razvoj, kar je določeno na podlagi zunanjih telesnih sprememb. V literaturi je zgornja meja mladostništva različno določena, saj je vezana na sociološka, pravno legalna, ekonomska in psihološka merila. V sodobni družbi se zgornja meja premika navzgor in postaja vse bolj individualna, zaradi kasneje doseženih prej omenjenih meril. Mladostništvo se deli na zgodnje, srednje in pozno (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
15
V vsakem razvojnem obdobju se soočamo z razvojnimi nalogami. Razvojna naloga je naloga, ki se pojavi v določenem obdobju življenja in predstavljajo stališča, znanja, spretnosti, vedenja, ki jih mora posameznik usvojiti. Havighurst (v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) razdeli osem pomembnih razvojnih nalog v obdobju mladostništva.
RAZVOJNA NALOGA OPIS RAZVOJNE NALOGE Prilagajanje na telesne
spremembe.
Sprejemanje in razumevanje hitrih telesnih sprememb, sprejemanje zunanjosti brez večjih frustracij, samostojna skrb za svoje telo in zdravje.
Čustveno osamosvajanje od družine in odraslih.
Razvoj čustvene neodvisnosti od odraslih in oblikovanje vzajemnih odnosov z njimi.
Oblikovanje socialne spolne vloge.
Prevzemanje istospolne socialne vloge, vadenje vedenja v tej vlogi – v odvisnosti od kulturnih norm, ki to vlogo določajo.
Oblikovanje novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki.
Oblikovanje istospolnih prijateljstev, razvoj socialnih spretnosti, sodelovalnega vedenja, stabilnih vrstniških odnosov, avtonomne medodvisnosti v vrstniški skupini.
Razvoj socialno
odgovornega vedenja.
Izbira in zavzemanje za družbene vrednote in cilje v pluralistični družbi, ki jim posameznik v svojem vedenju sledi, kar vključuje tudi prevzemanje odgovornosti za druge ljudi in družbo.
Priprava na poklicno delo. Opredelitev poklicnih ciljev, poklicno odločanje, izbira poklica, izobraževanje za izbrani poklic.
Priprava na partnerstvo in
družino. Razvoj socialnih spretnosti v interakcijah z nasprotnim spolom, pridobivanje podatkov in izkušenj o partnerskem življenju, spoznavanje in razumevanje različnih vidikov partnerskega življenja.
Oblikovanje vrednotne usmeritve.
Opredelitev za določene vrednote, oblikovanje vrednotnega sistema, hierarhije vrednot ter delovanje v skladu z njimi na področju osebnega življenja.
Tabela 1: Osem razvojnih nalog v mladostništvu (Havighurst, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 522)
Doživljanje čustev pri mladostniku je bolj intenzivno ter labilno. Začnejo se odmikati od staršev in interakcija z vrstniki prevzame najpomembnejšo vlogo v mladostnikovem življenju. V obdobju mladostništva se posameznik načeloma prvič zaljubi, kar doživlja kot močno pozitivno čustvo. Zaljubi se lahko v osebo, ki jo bežno pozna, jo idealizira in ga telesno močno privlači. Tudi razočaranja so zelo intenzivna in lahko vodijo do destruktivnega vedenja ali obupa (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Odraščanje je obdobje, v katerem se mladostniki srečujejo s številnimi spremembami.
Tako se pojavijo fizične, psihične in socialne spremembe, pojavi pa se tudi zorenje reproduktivnega sistema, kar se kaže kot pojav sekundarnih spolnih značilnosti, pojavi pa se tudi spolni nagon. Pomembno je, da najstnik spoznava svoje telo in svoje spolne nagone. Značilno je, da morda mladi danes biološko dozorevajo prej, vendar pa prihaja do poznejše socialne zrelosti. To jim onemogoča, da bi razvijali zdravo in pozitivno
16
samopodobo. To se kaže kot zloraba alkohola, drog pa tudi kot zgodnejša spolnost.
Večkrat se za prvi spolni odnos odločijo zaradi nagona in zaradi priložnosti, ki se jim ponudi. Po drugi strani pa mora biti odločitev za spolnost odgovorno dejanje, kar pomeni, da je treba izbrati primerno zaščito, ki ščiti pred boleznimi na eni strani in nezaželenimi nosečnostmi na drugi strani (Pivač in Kalender Smajlović, 2018).
Ko se obdobje mladostništva zaključuje, so tako fantje kot dekleta spolno zreli, kar pomeni, da se lahko tudi razmnožujejo, pri čemer je pomembno, da se opozori, da se spolna zrelost pojavi, preden mladostnik postane zrela osebnost. V Sloveniji ima polovica mladostnikov prvi spolni odnos po 17. letu starosti. Večina se jih za spolni odnos odloči zaradi zaljubljenosti. Tisti, ki se za spolni odnos odločijo zaradi pritiska okolice, zlorabe alkohola ali drog, pa svojo odločitev večkrat obžalujejo (Hafner, 2011).
5. 2 Spolna vzgoja
»Pomemben proces varovanja reproduktivnega zdravja mladostnikov predstavlja spolna vzgoja, pri kateri posameznik pridobi informacije in oblikuje stališča, oziroma prepričanja o spolnosti, spolni identiteti, odnosih in intimnosti.« (Pivač in Kalender Smajlović, 2018, str. 161).
Do informiranosti o spolnosti danes ni težko priti, saj so številne informacije dosegljive na spletu. Poraja pa se vprašanje, ali so odgovori, ki jih mladostniki dobijo na tak način, dovolj. Pomembno je, da so informacije, do katerih pridejo, pravilne in popolne, zato bi se morali zavedati, da je informiranost mladih do zdravega načina spolnosti nujna.
Vključena bi morala biti v šolski sistem, več o tem bi lahko naredili tudi v sklopu zdravstva. Pomembno je, da se mladostniki naučijo razmišljati, kako ohraniti zdrav način življenja, stopati v zdravo spolnost, kar pa lahko prinesejo le celoviti programi o spolnosti (Pinter, 2016).
Informacije o zdravi spolnosti naj bi otrokom na eni strani podali starši, na drugi strani pa je po mnenju But, Blaževič, Dorič in Jelenc (2011) šola kot neka vzgojno- izobraževalna institucija mladostnikom dolžna podati informacije, ki so točne in pravočasne in ki jim omogočajo, da v nadaljevanju razvijejo zdrav odnos do spolnosti in spolnega življenja. Po drugi strani gre za občutljivo temo in vprašanja, ki si jih mladostniki v obdobju pubertete postavljajo vsakodnevno, pomembno pa je tudi, da so jim informacije podane tako, da jim mladi verjamejo in jim zaupajo.
O zdravi spolnosti bi morali biti mladostniki informirani tako v šoli kot tudi v zdravstvu, saj je spolnost tema, ki je mladostnikom zelo pomembna. Res je, da se pri predmetu biologije seznanijo s tem, kako so sestavljeni reproduktivni organi in kako delujejo, pri tem pa so druga področja, ki zahtevajo odkrit pogovor, večkrat pozabljena (Žalar idr., 2013).
Hafner (2011) meni, da so se na omenjenem področju kot najboljši izkazali programi, ki so temeljili na spoštljivem in enakopravnem odnosu med spoloma. Kratkoročno so pomagali mladim iz stisk, s katerimi se srečujejo ob spolnosti, dolgoročno pa so jim do spolnosti pomagali oblikovati zdrav pogled. Osnovni cilj spolne vzgoje je namreč, da se mlade nauči, da do spolnosti in nasprotnega spola razvijejo zdrav odnos.
Spolna vzgoja je občutljiva tema, ki se ji v vzgojno-izobraževalnih ustanovah posveča premalo pozornosti. Mladostniki v obdobju adolescence raziskujejo, potrebujejo razumevanje, vzgojo in pravilno usmerjanje odrasle osebe. Informacije o spolnosti niso težko dostopne, mladostniki pridobivajo veliko informacij, vendar jih ne zmorejo pravilno integrirati v vsakdanje življenje. Ravno zaradi tega potrebujemo strukturirano
17
vzgojno-izobraževalno delo na tem področju. Mladostniki večino informacij pridobijo od vrstnikov, vendar so te informacije nepopolne in ne služijo zdravemu usmerjanju v spolnost. Za uspešno spolno vzgojo morajo biti vključeni naslednji vidiki informiranja:
biološki, psihološki, sociološki, moralni in tudi tehnični. Starši mladostnikov so večkrat v stiski, saj je tema o spolnosti zanje večkrat neprijetna in daje občutek, kot da spodbujajo spolno vedenje svojega otroka. Ravno zaradi tega starši niso uspešni vzgojitelji pri spolni vzgoji. Glede na to, da odnosi s starši vplivajo na mladostnikov osebnostni razvoj, so ravno oni tisti, ki dajejo zgled in lahko pozitivno vplivajo na svojega otroka. Mladostniki si želijo, da bi bili starši bolj odprti in bi se pogovarjali o spolnosti z njimi. Zanimanje za spolnost se začne že v osnovni šoli, kjer učitelji posvečajo premalo pozornosti tej tematiki (Hoyer in Stjepanovič, 1997).
Brajša (1991) pravi, da je spolna vzgoja v šolah nujno potrebna in da učitelj ne sme samo posredovati informacij, temveč jih mora tudi sprejemati. Učitelj mora biti strokoven in hkrati intimen, zavedati se mora sebe kot spolnega bitja in se zavedati, da ima vpliv na stališča mladostnikov. Učitelj se mora zavedati tudi nebesedne komunikacije, saj je od nje odvisno, ali se bo razvil dialog o spolnosti. Informacije, ki jih učitelj posreduje, morajo biti razumljive, kar pomeni, da morajo biti jasne, kratke, pregledne in tudi zanimive. Pomembno je, da učitelj prejme povratne informacije, da je seznanjen s tem, kako je bilo njegovo sporočilo sprejeto. Osredotočiti se mora, da ne posreduje samo negativnih informacij, temveč mladostnike tudi seznani s pozitivnimi vidiki spolnosti. Spolna vzgoja se ne sme dojemati samo kot učenje o spolnosti, temveč kot učenje kakovostnega spolnega vedenja.
V raziskavi z naslovom Spolna vzgoja v okviru vzgoje za zdravje v slovenskih srednjih šolah (Žalar idr., 2013) so med drugim ugotavljali, kaj si srednješolci mislijo o spolni vzgoji. V anketi je sodelovalo 890 učencev, ki obiskujejo prvi letnik srednje šole. Večina anketirancev je dejala, da so o spolnosti dovolj informirani, da so zadovoljni z izvajanjem spolne vzgoje, da bi si želeli imeti dodaten predmet, namenjen spolni vzgoji in da pravočasno dobijo informacije o spolnosti.
5. 3 Uporaba kontracepcije med mladimi
Pomembne informacije, ki jih pridobijo mladostniki, so tudi informacije o pravilni in primerni kontracepciji. Ta jih mora ščititi tako pred morebitnimi nalezljivimi boleznimi kot pred nezaželenimi nosečnostmi. Mlade je treba seznaniti tako z naravnimi kot mehanskimi in kemičnimi načini kontracepcije. Med mladimi je najbolj razširjena uporaba hormonske terapije, prav tako za zaščito uporabljajo kondom (But, idr. 2011).
Že en nezaščiten spolni odnos ima lahko negativne posledice, kot so spolne bolezni ali nezaželena nosečnost. Poleg izbire kontracepcije je pomembna tudi pravilna ter dosledna uporaba. Na pogostost uporabe kontracepcijskih sredstev vpliva tudi partnerski odnos (Tomašič, 2006).
Pinter (2003) ugotavlja, zakaj se v Sloveniji umetna prekinitev nosečnosti pri mladostnicah ne znižuje in ugotovi, da mladostniki v večini primerov uporabljajo kondom kot kontracepcijsko sredstvo. V državah, kjer je manj umetnih prekinitev nosečnosti pri mladostnicah, se ugotavlja, da uporabljajo pretežno kontracepcijske tablete. V Sloveniji je promoviranje varne spolnosti veliko pozornosti namenilo kondomu, ki preprečuje spolne bolezni, vendar je premalo učinkovit pri neželenih nosečnostih. Pri klinični raziskavi, ki so jo naredili leta 1997, so ugotovili, da je bilo več mladostnic na umetni prekinitvi nosečnosti, ki niso uporabljale kontracepcijskih tablet.
18
Delež uporabe kondoma je bil v obeh skupinah enako visok – pri nosečih in nenosečih mladostnicah. To potrjuje domnevo, da kondom ni dovolj zanesljiv pri prepričevanju neželene nosečnosti in je najboljša dvojna zaščita.
V raziskavi Spolna vzgoja v okviru vzgoje za zdravje v slovenskih srednjih šolah (Žalar idr., 2013) je navedeno, da je več kot polovica anketirancev že imela spolni odnos, da je večina uporablja kontracepcijo, najpogosteje kondom ter kontracepcijske tablete.
19
III EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Namen magistrskega dela je prispevati k poglobljenemu uvidu doživljanja neželene nosečnosti pri mladostnicah in preventivnemu delu z njimi.
Po pregledu arhiva revije Socialna pedagogika sem ugotovila, da med letoma 1997 in 2019 ni bilo članka, ki bi bil vezan na temo splava. Raziskava, ki je po tematiki najbolj podobna moji, je bilo diplomsko delo Nade Josifovič (2012), na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice, z naslovom Splav pri mladostnici. Raziskava se razlikuje v tem, da so zgodbe, ki predstavljajo vzorec raziskave, pridobljene iz spletnih forumov in se ne osredotoča toliko na področje, ki zajema pomoč in podporo.
Ameriška raziskava z naslovom Implications for best practices in post-abortion emotional care: perspectives of clinicians who have provided post-abortion emotional care and experienced abortion personally, ki je bila izvedena leta 2014, mi je bila v pomoč pri primerjanju dobljenih rezultatov. V raziskavo je bilo vključenih 12 strokovnih delavcev, ki so se srečevali z ženskami, ki so se odločile za splav (zdravniki, medicinske sestre, psihologi). Strokovni delavci opredelijo, kakšne psihične posledice terja prekinitev nosečnosti in predstavijo smernice za delo. Pet oseb, ki je bilo vključenih v raziskovanje, sovpada z mojim raziskovalnim vzorcem.
1. 1 Cilj raziskave in raziskovalna vprašanja
Cilj magistrskega dela je ugotoviti, kako mladostnice doživljajo neželeno nosečnost in splav. Raziskovala sem, kakšne posledice imajo mladostnice po umetni prekinitvi nosečnosti, ali so posledice večje pri tistih, ki so nosečnost prekinile več kot enkrat, kakšne so bile njihove življenjske okoliščine, ko so se odločile za splav, kakšne oblike podpore in pomoči so bile deležne (formalne in neformalne) ter kakšno bi po njihovem mnenju potrebovale.
Z raziskavo sem odgovorila na naslednja raziskovalna vprašanja:
1. RV: Na osnovi kakšnih razlogov in življenjske situacije so se mladostnice odločile za splav?
2. RV: Kakšne posledice imajo zaradi umetne prekinitve nosečnosti in ali so posledice povezane s številom opravljenih splavov?
3. RV: Kakšne oblike pomoči in podpore so bile mladostnice deležne pred, med in po umetni prekinitvi nosečnosti in kaj bi potrebovale?
20
2 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP
2. 1 Vzorec
Vstopna kriterija za raziskavo sta bila starost med 16 in 18 let ter vsaj ena osebna izkušnja z umetno prekinitvijo nosečnosti. Vzorec zajema šest opravljenih intervjujev z mladostnicami. Ker je vzorec majhen, dobljenih rezultatov ne moremo posplošiti na širšo množico.
Vzorčenje raziskave je potekalo po metodi snežne kepe, saj je metoda primerna za skupino ljudi, ki je težje dostopna (Vogrinc, 2008). S pomočjo zgoraj omenjene metode sem prišla do kontaktov mladostnic, ki so ustrezale moji raziskavi. Sprva sem v stik stopila z mladostnico, za katero vem, da ustreza kriterijem mojega vzorca raziskave in jo prosila, da mi posreduje kontakt od znanke, ki bi bila primerna za mojo raziskavo.
Kontakt mi je posredovala šele po njeni privolitvi in s tem sem zagotovila etični kriterij prostovoljnosti.
2. 2 Postopek zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala s pomočjo polstrukturiranega intervjuja, ki sem ga opravila z vsako mladostnico posebej. Intervjuje sem izvajala preko aplikacije Zoom, zaradi epidemioloških razmer v Sloveniji. Intervjuji so trajali od trideset minut do ene ure.
Etični vidik anonimnosti sem zagotovila tako, da sem razgovore opravila v času, ki so ga predlagale mladostnice. Mladostnice sem pred začetkom intervjuja opozorila na pomembnost varnega okolja za pogovor in se dodatno prepričala, da so si zagotovile prostor, kjer imajo popolno zasebnost. Vse mladostnice so bile med intervjujem same doma, razen ena, ki je zaradi tankih sten v stanovanjskem bloku raje odšla v naravo.
Imela sem v naprej pripravljena vprašanja (priloga 3), ki so mi služila kot smernica za pogovor in odgovore snemala z aplikacijo Voice Memos. Pogovore sem dobesedno prepisala v Microsoft Word in jih po obdelavi podatkov uničila.
Mladostnice sem seznanila, da bodo ostale anonimne ter da bodo v magistrskem delu uporabljeni psevdonimi. Seznanila sem jih, da so v raziskavo vključene prostovoljno ter da lahko med raziskavo kadar koli izstopijo, če bi to želele. Celotni intervjuji v magistrskem delu niso priloženi, zaradi morebitne prepoznavnosti mladostnic. Priložen je kratek izsek intervjuja, zaradi prikaza obdelave podatkov (priloga 1).
2. 3 Postopek obdelave podatkov
Pri obdelavi podatkov sem uporabila kvalitativno vsebinsko analizo z deduktivnim pristopom. Deduktivni pristop je, ko si raziskovalec pripravi seznam kod pred analizo podatkov in nato preverja, ali so se kode v odgovorih pojavile. Takšen pristop je analitičen in sistematičen ter usmerja raziskavo (Vogrinc, 2008). Kljub vnaprej postavljenim kodam sem pri raziskavi ostajala prožna in kode spreminjala med analizo podatkov.
Intervjuje sem dobesedno prepisala in izrečenih besed nisem popravljala v knjižni jezik. Ko sem imela prepisane intervjuje, sem določila enote kodiranja, kode prvega reda in jih po sorodnosti združila v kategorije, ki sem jih določila glede na raziskovalna vprašanja. Oblikovala sem naslednje kategorije: Razlogi in življenjske okoliščine, Posledice in Pomoč, ter jih tudi definirala (priloga 2). Pri dobljenih rezultatih sem iskala povezave in podobnosti med življenjskimi okoliščinami, razlogi, posledicami in
